Izlet v Gonars
Vtisi iz avtobusa številka 6
Prvo soboto v mesecu oktobru je bila spominska komemoracija v severni Italiji, v me-stecu Gonarsu, kjer je bilo do kapitulacije Italije zloglasno taborišče, ZB Ljubljana-Šiška je povabila s seboj nekdanje internirance, borce in mlade Ijudi, ki vojne niso doživeli in jo poznajo samo po pripovedovanju svojih staršev.
Tako sem se med potniki znašla ludi jaz. Dan je bil ravno pravšen za potovanje, ne premrzel, ne prevroč. Pot nas je vodila proti Novi Gorici, v Vrtojbi smo prestopili mejo. To-varišica Slava Rakovec je bila imenitna vodni-ca. Vedela je povedati kaj zanimivega o vsaki vasi, koder smo se peljali, o zgodovini, o geo-loški sestavi zemlje.
Na italijanski meji smo pobrali v naš avtobus nekaj potnikov iz avtobusa, ki se je pokvaril. Med vožnjo sem se zapletla v pogovor z nek-danjim internirancem, ki je še vedno živo do-življal tiste hude čase. Kar prehitro je minila vožnja do našega cilja, bilo mi je žal, da mi ni utegnil povedati še več zanimivega o Gonar-su. Zvedela sem tudi to, da je pred nekaj leti napisal knjigo »Beg iz Gonarsa«.
Na kraju, kjer je bilo nekoč taborišče, ni
danes nobenih sledi več. Nobenih sledi o 30
metrov dolgih barakah, z dvema vhodoma, s
pogradi  lakote in mraza. Poleg pokopaiišča
sedaj stoji veličasten spomenik žrtvam. Spod-
nji del je narejen iz švedskega rdečega mar-
_ morja, zgornji del pa iz nerjaveče kovine. S
' travnika vodijo navzdol stopnice in prideš v
jedro spomenika. Levo in desno sta dva zavita
hodnika. Kar me je najbolj pretreslo pri vsem
tem, so bile majhne krste z rdečo zvezdo in z imenom. Cele družine' Več kot 400 Slovencev je ostalo tu, pretežno Ljubljančanov
Proslava je bila zelo lepa Tudi Italijani so se potrudili, da zabrišejo grehe svojih dedov. Po komemoraciji smo se odpeljali v Redipuglio. kjer je spomenik že malo odmaknjene I. sve-tovne vojne, vendar pravi orjak med spomeni-ki, kar sem jih do sedaj videla. To je pravza-prav cel hrib ob vznožju Doberdoba, ki je po-svečen eni izmed trinajstih soških front. Sledil je seveda obvezen ogled trgovin v stari Gorici, saj vsi dobro vemo, kako je s tem. Toda, povem vam, ne splača se tam kupovati. Pač, kavo je kupil vsak, več pa že ne.
Le na poti nazaj nam je šlo za nohte. V Novi Gorici šofer ni dobil goriva. Grozilo nam je, da podaljšamo svoj izlet še za en dan. Pa je ven-darle šio. S pomočjo kolegov in znancev smo dobili nafto in srečno prišli v Ljubljano.
Zame to ni bil navaden izlet. Domov sem prišla obogatena z novim spoznanjem, kako kruta je vsaka vojna, kako ne zna izbirati žrtev samo med tistimi, ki so jo zagrešili.
Martina Hartman, Rakovnik 15, Medvode