238                                                  Slovstvo.
Kaj pa porečemo o pojedinih osebah? Črtane so vse s posebno točnostjo in ljubeznijo, a iz njih diha, kakor sem že rekel, življenje. Posebno prikupljiva je oseba Vjerina, Lavovih roditeljev, starih slug, a odbija aristokratična ohola Vlasta, pravo protivje Vjerino, še bolj pa njen oče, brezsrčni, napuhneni oderuh, kateremu je domovina in sreča le njegov trebuh, njegova korist. Ni mi pa povšeči ono mesto, kjer Lavo očuti neko bratsko čustvo k mravljincem, in pa ono, kjer Vjera poljubuje in objema svojo rumenko, ker, dasi moramo živali ljubiti, bratje jim vendar nismo, saj nas je mogočni Stvarnik mnogo povzdignil nad živali.
Lepo je vpletena povest o Blanši in pa o Lavovih mladih letih; človek se nehote spomni na svoja mlada leta. Tudi vse druge podrobnosti so se pisatelju posrečile, saj je pisal knjižico z ljubeznijo k »rodjeni grudi«. Ne bodem se motil, če rečem, da je Lavo pisatelj sam, oni njegovi nazori, ona čustva, ona ljubezen Lavova k »rodjeni grudi«, vse to je pisateljevo — to so njegove misli, njegovo prepričanje. Zato ima cela povest nekak subjektiven značaj, ali baš to te osvaja, tudi tebi čitajočemu povest napolni se srce z ljubeznijo k oni grudi zemlje, kjer si se rodil in zadovoljen dovršiš knjigo. In kdo ne bi ljubil »rodjenu grudu?«             — &.
»Zabluda matere.« Igrokaz u četiri čina, napisala Hermina Tomic. — Snov je povzela pisateljica iz namodnega življenja višjih krogov. Kaže nam zakon brez medsebojne ljubezni v njegovih nasledkih. Vlastelin Senkovič vzame Marijo, mladoletno, komaj doraslo devo. Sirota bila je siromašna, »pa su mu ju njezini roditelji brže bolje na vrat objesili, samo da je se što prije rieše«. Prikrade se v Senkovicevo obi-telj »domači prijatelj« Veljkovic, epikurejec, udomači se počasi, pa zviti lisjak zna dobro skrivati svoje nakane.
Soprog  po  naključju spozna  po listu  brez podpisa, ki ga je hranila soproga,   da  ga   ona slepi. Spodi jo; pa ona ne izda zapeljivca, dasi jo je pustil na  cedilu.   Med   prvim  in  drugim dejanjem preteče  štirinajst let.   Veljkovic ostal je prijatelj Senkovicev, snubi njegovo hčer Zoro, ali njegova ločena žena Marija to izve, dokaže možu, da jej je bil Veljkovic tisti list pisal   in tako zabrani zakon ; toda mož je ne mara nazaj, češ, ...... jer žena, koja izda svojega moža,
rug je i sramota doma, u kom živi, a prokletstvo djeci, kojoj život daje! Takovoj ženi nema obstanka pod poštenim krovom.«
Osebe so prav vrlo po značajih risane, posebno pa Veljkovic. Marija in sluga Martin, ki dobro pozna gosposko življenje, njega običaje, razvade in slabosti.
Prav karakterističen je Veljkovicev odgovor na Marijino očitanje: »A što su onda sladke rieči od malu prije, kad ste me htjeli čok u nebesa punieti?« — »To su fraze, gospodjo, koje kažemo svakoj liepoj ženi, koja nas zanima, osobito u ladanjskoj samoči, gdje nam treba zabave.« — Zdrav realizem zastopa pisateljica. sentimentalnosti ne pozna, ostra pa pravična je njena sodba.
»Kita cvieča«, vesela igra u jednom činu. Napisala Hermina Tomič. Naslov je dala pisateljica igri po šopku, ki »nije pogodio pravu adresu«. — Kratka, a živahna je. Osebe činijo same, pisateljica pa se zna dobro skrivati za osebami, ki je pošilja na oder. Osebe govore same, vsaka po svojem značaju, ne pa po pisateljičinih nazorih. Ta velevažna lastnost se dokaj pogosto pogreša v drami. »Vienac« sklepa v 5. štev. tega letnika k sliki g. Hermine Tomič tako-le: »Zaista, to bi liepo, krasno bilo, da imamo mnogo takvih Hrovatica, kakva nam je dična i umna gospodja Hermina Tomic«.
Mislim, da bo vsakdo z »Viencem« enako sodil o hrvaški pisateljici, kdorkoli bere igrokaz in veselo igro Hermine Tomičeve.
»Iz primorskog života.« Pripovijeda Simo Matavulj. 169 str. — Pet lepih povestic je napisal Matavulj. Druga je lepša od druge. Po vseh veje duh zdravih dovtipov in vedrega, neprisiljenega humorja. Njegovi Primorci v kršni Dalmaciji vse vedo, vse znajo, vse razsodijo. »Ima li mora, vidina, vještica, vjedogonja, zdu-bača, gvozdenzuba i ostalih utvora?« Kdor ne veruje, nasprotuje mišljenju »četiri tisuče krštenih glava, te vjerovanje tolika naroda nije, valjda, sitnica«. Pa dasi so zvedeni, imajo le človeške slabosti in napake, kakor po drugodi. »Ljubav nije šala ni u Hebesinju«. Ni jih veliko pisateljev, ki bi tako poljudno, tako živahno, ob enem pa tako čisto pisali, kakor Matavulj. — Po pravici pravi »Vienac« v 3. štev. str. 44.: »On je originala.ii pripoviedač, pun zdrava opažanja i humora, a poznaje svoje ljude upravo u dušu«.
Nikomur, menim, ne bo žal, kdor si naroči to knjižico, ki stane 75 kr.; med drugimi razpravami bo izvedel velevažno tajnost: »Je li se Gevrija ogriješio«.                              Severus.
Drjjga slovstva in muzikalije.
Na novo je izšla v 20 sešitkih po 60 kr. gosp. prof. dr. Gregorija Kreka »Einleitung* in die  slavische  Literaturgeschichte«,
II. Auflage. V Gradcu pri Leuschner & Luben-sky-u. — Celo delo obsega 887 stranij in ima naslednjo razdelitev. ErstesBuch. Die haupt-sachlichsten Nachrichten der linguistischen Pa-laontologie und der alteren Schriftsteller iiber die Sprache, die Geschicke und den Culturgrad der alten Slaven (3—476). Zweites Buch. Allgemeine Bemerkungen iiber die slavische traditionelle Literatur und deren Beziehung zur Culturgeschichte, zunachst zur Mvthologie (477 do 887). Kdor želi zanesljivih poročil o starodavnih časih slovanstva, najde jih v tej učeni in zanimivi knjigi.
»Gorske cvetlice«. Slovenski napevi za mešan zbor, zložil Janez Laharnar. — Ko smo ta zvezek pregledali, z veseljem smo ga položili na mizo. Hvala Bogu, nekaj novega, kar se mladini lahko da v roke. Pesmi so prav ljubeznive,   mične,   žive,   iz  srca  privrele,   lep
„DOM  IN SVET!« 1891, štev. 5.                                          239
muzikaličen stavek, fini okus. Gospod skladatelj bi na tem polju lahko pomnožil našo glasbeno literaturo s pravimi cvetlicami. Skoda je le, da je avtograiija tako slaba. Take pesmi zaslužijo, da se tiskajo s tipami. Res, da je nekoliko dražje, a koliko je prozornejše in dostojnejše !
Naše slike.
Sv. Lucija ob Soči se šteje po vsi pravici med najlepše gorske kraje. Nekaj idilnega in simpatičnega ima na sebi. Leži krasno na levem bregu Soče in na desnem Idrijice. Strugo Idrijice kaže na sliki divji, kakih 30 metrov globoki prepad, v katerem reka šumeč naprej drvi vklenjena v skalnato ječo. Soča teče prek hriba. Obe reki prideta pod vasjo skupaj ter se v pre-srčnem poljubu neločljivo spojita. Kaj takega, kakor je Sočina in Idrijičina struga, se ne vidi kmalu. Žal, da prav te naravine lepote slika ne kaže popolnoma.
Druga slika kaže moment odkrivanja prazgodovinskih grobov. Delavci so zamakneni v delo. Prvi odrivajo zemljo, drugi zasledujejo s paznim očesom starinske reči: zaponke, posodice itd. Gospod Szombatv, voditelj dela za dunajski muzej, nekaj zapisuje. Grof Attems je prišel iz Gorice ogledat si grobišče, stoji med delavci, pozna se po belem klobuku in gospodski opravi.
Soproga barona Bianchi-a, fotografa, zadošča svoji radovednosti. Pod šatorom in solnčnikom vidijo se na tleh beli prti, na katere se skrbno pospravljajo najdene lepotične reči. Vsak prt ima svojo številko in črko M. = muzej. Radi prazgodovinskih in zgodovinskih grobov znana je Sv. Lucija od Berolina do Rima. Sam Virchow prišel si je ogledat grobišče pred nekoliko leti. Dr. Marehesetti, voditelj izkopavanja za tržaški muzej, napisal je o Sv. Luciji že več učenih razprav, ki so zaslovele po učenem svetu ter pridobile njemu slavo učenjaka, a Sv. Luciji primerno  imenitnost.                                J. Fabijan.
Ave Maria. Glej pesem k tej sliki na str. 235. Med tiskom smo pokazali sliko pesniku, in v znamenje, da mu je všeč, nam je kmalu potem podaril to lepo pesmico.
Rimski dostojanstvenik je bronasti kip Rimljana v ljubljanskem muzeju, najden pri stavbi kazine 16. aprila 1836 dva metra globoko pod zemljo med ostanki starega pokopališča.
Kip je pozlačen in tiči na železnem drogu, kateri sega skozi kamenito kačko in kapitel korintiške vrste. Steber je bil štiri metre visok in na njegovem podnožju je bil napis vrezan; žal, da se ni pri tej priliki naprej kopalo.
Laharnarjeve pesmi bodo prav dobro došle društvom, zlasti gimnazijam in učiteljiščem. Dobe se pri gosp. skladatelju na Št. Viški Gori, pošta Sv. Lucija, in pri Gašparju Likarju, knjigotržcu v Gorici po 50 kr\,   s  pošto  veljajo  5  kr. več.
p. h. s.
Kip je bil spomenik tukaj poleg ceste v Norik pokopanega premožnega meščana stare Akviline, postavljen ob koncu 3. ali v začetku 4. stoletja po Kr.
Rimljani so imeli navado delati podobe pokopanih na nagrobne kamene; bogatašem so se tudi celi kipi postavljali. Tako so našli v Pompejih kipa L. Gaia Labea, sodnika (II vir iuridicundo) in soproge njegove na grobih. Oba kipa sta sedaj v Napoljskem muzeju (museo Borbonico).                                           prof. a. m.
|^^^^™^^^"^"l hrvaški skladatelj, je f Jurij Eisenhut 1 umrl v Zagrebu dne' TlTmTillli lil illl ——¦¦! 2. malega travna v najlepši dobi. Pokojnik se je rodil v Zagrebu 1. 1841., kjer se je že kot gimnazijec odlikoval v petju in v glasbi. Da bi šel na Dunaj na konservatorij, ni mu bilo mogoče, ker ni dobil podpore, a zato se je pridno vadil sam ter se do tolike veščine v glasbi popel največ  samouk.
Vse dni svojega kratkega življenja je pokojnik delal za hrvaško pesem in glasbo. Zložil je mnogo četverospevov, katere tudi Slovenci radi pojejo, — kakor n. pr.: »San«, »Balkanske se zemlje«, »Tebe zlato« i. dr. — več plesnih rečij, tri ouver-ture in drami:    »Sejslav   Ljuti«  in   »Petar   Bačič«.
Vse njegove skladbe, posebno pa »Seljanka«, pokazujejo nam pokojnika kot veščaka. — Bodi temu zaslužnemu hrvaškemu skladatelju tudi med nami blag spomin!                                                   v.
»Stenograf«. Meseca januvarija je bil pri občnem zboru hrvaškega stenografskega društva pooblaščen društveni odbor, da izdaja društveno glasilo. To naj bi nadomeščalo hrvaško učno steno-grafsko knjigo, ker se je pričela hrvaška mladina precej s stenografijo baviti. Prva listova številka je izšla meseca marca. Urednik glasilu je sedanji društveni predsednik prof. Fr. Magdič. Lahko bi naročali tudi slovenski dijaki »Stenograf«-a, ker se je pričelo, kakor čujemo, tudi na ljubljanski gimnaziji poučevati v slovenski stenografiji ter so bila za to privzeta večinoma ista znamenja, kakoršna ima hrvaška stenografija. Glasilo »Stenograf« bode izhajalo vsak mesec, razven o počitnicah, ter stane za celo leto za dijake le   1   gld.,  sicer 2  gld.
—d.
Raznoterosti.