594
Anton Medved.' Zmota in kes
Daj mili Bog, da Tvoja hia Bo hia takih srenih dni,
Da radost, ki jo zdaj preveva Nikoli nje ne zapusti!
Naj vlada mir in milost boja Kot zvesti gost pod streho to,
Da hia Tvoja vzgled presvitli Sosednim drugim hiam bo!
Jednako preprosta je druga, posveena nekemu J. G. (bojda vojakemu tovariu Jakobu Gorniku). Vodovnik jo je zapisal v album svojemu prijatelju, ko se je vrnil iz lake vojske. Glasi se :
e mnogo, mnogo let je pre,
Da tebe nisem videl ve, Kako mi zdaj srce kipi, Ko gledam v Tvoje spet oi!
Pa dober nama bil je Bog, Ker reil naj je vseh nadlog, Saj zdrav si Ti in zdrav sem jaz, Cveto e nama je obraz.
Kedaj mi bo razloil Ti,
Kar v asu tem doivel si; Kako ljubezen je za dom Te gnala v vojske bojni grom ?
A jaz, cesarju srno vdan Na juno potoval sem stran, V vojakih rokah ojstri me In v ilah hrabro kri nose.
Veliko videl sem deel,
Bil tuen sem in bil vesel,
Sem vojske gledal strah, gorje In v zmagi sem pojil srce.
Povsod je dobro in lepo, Najbolje biti pa s Tabo Ljubezen bratovska sladf Nam srene in nesrene dni. Da je Vodovnik zloil e ve drugih slovenskih pesnij, ne dvomim. Morebiti so e uniene, ker je njegova zapuina prila v roke tujim ljudem, ki jih niso umeli, mogoe pa tudi, da jih srena roka e kdaj najde.
Nemke pesni sem zbral in sem jih v posebni knjiici izdal, okraeni s pesnikovo podobo.
I njih naj svet spozna, da je Slovenec s svojimi duevnimi momi sposoben in zmoen, celo pesnikovati v tujem jeziku.
V zbor uenih, vedi slava, Stopi moder, bistra glava, Vse jezike sveta zna. Taka glava korenine Je slovenski oratar! Vodovnikove pesni so toli dovrene, nekatere klasino-lepe, da jih Slovenci s ponosom smemo podati sosednjemu narodu. V Vodovniku se izpolnjujejo besede naega pesnika:
Dlan doma mu ne odree,
Gre na tuje, dobro stee;
Vidi tujce krasne ine
Se zavzame iz daljine.
Vse ga slavi, vsi so vneti,
Zvezda se na prsih sveti,
Cesar clo ga isla sam. Tudi zadnje besede so se doslovno izpolnile, ko ga je cesar odlikoval z visokim redom.
Savinjski dolini pa naj bodo njegove pesmi v astno zavest, da je i nje proel vrl, dragi domovini, sveti veri in narodu s celim srcem iskreno udan sin, ki je v navduenih pesmih proslavljal njeno lepoto in krasoto.
Zmota in kes.
-L red leti na gradu igral je cigan Na harfo oetu in herama dvema. Pred sivim oetom in herjo zdaj jedno Ciganka pevaje to harfo objema.
A pevki ugasnil je ogenj v oeh, Nje lice lepote le nosi sledove. Iz prsij ji alostna pesem izvira: O zmoti, prevari ljubezenski slove.
Mladosten bil oni je godec in lep, Ovevali rni so kodti mu glavo; Na harfi je slonel, ljubezen opeval In gledal je milo tako in sanjavo.
In harfo raztrupi, ko pesem kona, In vre na tla se in jadno zajoka : Odpusti mi oe, odpusti mi sestra, Sprejmita skesanega k sebi otroka\"
Anton Medved.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si