272
Anton Medved: Vladimir in Varjag.
in ljudje so  čudeč in boječ se popraševali, kaj     proti mostu. Za njim se je obrnila četa konje-
to pomeni.
„Nekam se odpravljajo",razlagal je Korenček in miril strašljivce, češ, saj sem jaz tu. — Od proštije pa je prijezdil general, izpregovoril nekaj besedij s poveljniki in obrnil konja po klancu
nikov, za temi je šlo par topov in municijski voz, potem dolga.vrsta pešcev in zopet četa konjenikov., Dolgo je bobnel in škripal most pod nogami in kolesi.                             (Dalje.)
Vladimir  in  Varjag.
..P^agalsre.nosiJatvage, Raduj. se,  Vladimir,  te  zmage! Saj  z dnem današnjim  slavne bitve Razširil  dom   si nam   do  Litve. Preslavljaj  ti  bogov  oblast, Mi pojmo tebi slavo,  čast!"
Pogled vladarjev zadovoljni Pozdravi hitro ljud vesoljni; In predno prav  se rod ob  Visli Usodne svoje želje zmisli: „Vrzimo  kocke kvišku,  da!" Že kocke padajo ha tla.
Omamljen  glasnega klicanja Zmagalec ljudstvu se poklanja, In  starešinam  in  boljarjem . In svečenikom pred oltarjem Zakliče  mladi poglavar: „ Bogovi hočejo svoj  dar.
Kot mrak noči po  zemlji črne Med ljudstvom  se novica zgrne, In  vanje trešči  kakor strela: „Varjaga igra je zadela." Prelepih lic in  mladih let Junak pred kralja stopi vnet.
Obilna res je milost boštva, Med vami iščem torej  moštva, Da jeden vsaj  za narod celi K  bogovom  divnim  se preseli, Da jim  zahvalo v raji de, Ko žrec prebode mu   srce."
Osupne kralj  in kes ga speče. Mladenič mu pokojen reče: „Čemu  bogovom hvale venec! Jaz rad umrjem kot mučenec Ža narod zaslepljeni svoj: A vedi  —   Kristus Bog je moj.
Kako  nemila ta beseda Pretvori žarna lica  v bleda! In  skoro  bi iz  rok bodala Drhtečim  žrecem  k zemlji pala, Da ne povzdigne tisti čas Boljar besede sivolas.
Iz hrupne  množice neštete Pred kralja se tedaj prignete, Bolestno vikne in   zajoče Osivel mož  —  Varjagu oče: „Bogovom vašim  smrt,  poraz! Udan sem Kristu s sinom  iaz.
„0  kje  so,  kje so  oni časi! Kdo pač se danes sam oglasi? Da vse prestrežemo prepire, Svetujem jaz,  o Vladimire: Vrzimo  kvišku  kocek skladx Da žrtev nam pove njih pad."
Sto mečev hipoma zašije, Tema pušic  oba pokrije. In predno ljudstvu mir ukaže In k sebi kralj prizove straže, Prepast na licih,  srd v očeh, Ležita mrtva že na tleh.
Z  boljarji ne po  mnogih dnovih Vladar stoji ob dveh grobovih. „Ne  bodi kazen vam izgnanstvo! No  kazen bodi vam poslanstvo, Da mož,  znanečih blagovest, Privedete iz grških  mest."
Anton Medved