------    134   ------
Slovansko slovstvo,
Ueber den  Vrsprung und die Heimath des Glago-litismus.   Von Paul Joseph Šafarik,
k. k. Universitats-Bibliothekar. Mit einer Schrifttafel.  Prag.  Verlag
von F. Tempskv.  1858.
Priporočuje Davorin Ter sten j a k.
Dika Slovanov, visokouceni Safarik, je sopet slovansko slovstvo obogatil z novo knigo, ktera ima gori omenjeni naslov.
Obsega ta kniga dva pretresa: pervi ima 45 odstavkov. Očitno spoznam, da moja znanost o teh zadevah je preslaba, — bila bi toraj velika prederznost, ako bi se podstopil knigo presoj evati, zato jo hočem samo oznaniti slovenskim učenim možem, kteri se pečajo z vedami takošne baze.
V pervem pretresu pravi slavni pisatelj: 1. da Slovani pred Kvrillom in Methodom niso imeli posebnih pismouk za pisanje knig razun run — met za stenje, ždrebanje (Losen), prerokovanje, za hišne znamenja itd.; 2. da pismenke. ktere je iznajdel Konstantin (Kvrillos), so čisto nove, vendar ne gerške, ne hebrejske, ne latinske; 3. ker je Konstantin iznajdel alphabet z novimi figurami tako zvani »glagolski"', je tedaj tako zvani Ky ril is ki alphabet z nadvladajočimi genskimi figurami od škofa K1 e m e n t a.
Te dokaze zapopadajo odstavki 7 do 27. Odstavki 28 do 34. govorijo: o zgodovini začetka in razširenja slovanske pismenosti in liturgije; v odstavkih 35 do 45. pretresuje gospod pisatelj važniše pomislike, in sicer vse to z njegovemu bistremu duhu lastno ostroumnostjo.
Početnik glagolice je po Safariku bil pisme-no učen orientalist, kteri je glagolske pismenke jemal iz phoniškega in hebrejsko-samaritanskega alphabeta.   Ali ne tudi iz specifiški punskega?
Gospod pisatelj dalje terdi, da v najstariših glagol-s k i h spomenicih se najdejo p a n o n i z m i, m o r a v i z m i in slovacizmi. Tako bi gosp. D u m m 1 e r vendar prav imel, ker je mnenje izrekel, da jezik Morava nov za Kvrilla ni bil češki, temoč v veči sorodnosti s slovenskim kakor češkim.
Ker gosp. Safarik (str. 47) očitno pravi, da narečje Slovencov na Koroškem, Kranjskem in Štirskem ni „ge-rader Descendent des pannonischen, vvelcher in den altesten altslavvischen Kirchen buchern fortlebt, sondern bloss ein sehr n a h e r vervvand-ter Seitendialekt, der schon im IX. — X. Jahr-hundert, vvie aus den Freisinger Aufsatzen er-
h e 11 e t,    sei«   eigenthiimliches   Geprage  h a 11 eu
(kar sem tudi jaz   že,  pred tremi  leti  terdil),   bi  se tedaj
morebiti gori omenjena  razmera  staromoravskega  jezika k
staročeskemu rabiti smela.
Početki slovanske liturgije  se  imajo   iskati v veliki
Mor a vi in v Panonii (str. 13).   Tudi gospod Safarik
je   dokazal,   da je  Pribinova   „Mosburga   stala  tam,
kjer  dnešnji Szalavar  stoji  v bližini Blatenskega,   toraj
ne v M o z i r j i ne na Koroškem,   kakor terdijo Kopitar,
Ginzl in Dunder.
v                         «                              v
Za potomke Velikomoravanov Safarik ima Ca kavče.
Kar je v narečji teh Slovanov serbskega, je izposojeno pa občenji s Serbi. Saj Konstant. Porphvrog. sam pravi, da so Madžari leta 892 pregnali Moravanov dosti k Horvatom, kteri so v oni dobi že črez horvatsko Primorje da globoke Dalmacije segali (str. 13).
Slovansko narečje, kterega se je Konstantin doma naučil, je bilo macedonsko-bolgarsko, vendar se ni posluževal tega narečja pri prestavah svetega pisma, ampak s pomočjo panonskih Slovanov moravsko-panonskega.
To so važniše, na novo izrečene resnice pervega pretresa.
Drugi pretres je bolj jezikoslovnega obsežka. V njem dokazuje iz specifično-glagolskih besed in glagolskih besednih oblik, da domovina glagolščine je velika Mo-ravija in Panonija.
Tukaj hočem nekoliko takošnih besed navesti, iz kterih se spet prepričali bodemo, da korotansko-slovensko narečje ni „g e r a d e r Descendent" moravsko-panonskega.
l.vLeky, uti, coL, kvrill: jako. To besedo poznajo samo C a k a v c i, Medžimurci in Zagorci: 1 e š t o r = ako, wenn nur; dalje sosedni Sčavničarji in murski Polanci: lekič, lakič, laki. Kranjski Gorenci in Korošci je ne poznajo.
2.  Chrabz, (hraber) bellator, ni znana po Koro-tanskem.
3.   Godina, hora. V tem pomenu le pri Cehih in Moravljanih znana beseda.   Okoli Tersta je godina dež.
4.  Is ker ni i, prope, proximus, pri korotanskih Slovencih celo neznana beseda.  Le Horvati jo poznajo.
5.  Petra, petra, nit^a. Ta beseda je nekdaj tudi pri korotanskih Slovanih mogla v navadi biti, ker krajne imena kraj pečin stoječe se velijo: Petranje, Petrovlje, Petrovšak. Na Petra misliti ni nikakošnega vzroka. Da smo izvirnišo obliko peta, sansk. pa t ta, tudi poznali, sem že dokazal v svojem članku „o pomenu mesta Peto vi a."
v
6.  Važno je tudi ime pod pega, uxor dimissa. Safarik hoče iz osebnega imena gradčkega doktorja Podpežnika (Podpeschnig) sklepati na karantanščnost besede, —al Kopitar je Podpežnik izpeljeval iz peza, Folter, Qual.
Pri besedi podpega bi jaz mislil na slovensko pega, macula, in bi iz te besede izpeljeval tudi ime severnoslo-vanskega božanstva Pripegala, (Martene et Durant Collect. I, 626), kteri je bil slovanski Priapus. Obliko Pripegala bi spričevale možke slovenske imena: Jerala, Verzala, Gogala, Skuhala itd. Podpega bi toraj bila „mulier propter m a c u 1 a t i o n e m dimissa44, in P r i-pegala Deus maculationis; primeri nemško: Beflecken, Befleckung, unbefleckt, immaculata. *1
8. Sčeglo, privatim. Te besede ne pozna korotanski Slovenec, vendar Horvatom sosedni Sčavničar in murski Polanec: ščegav, šegav, astutus.
*) Ostromirski evangeli ima potbega, S. NmI. Cod. p od bega, Glagol. Cloz potbega. Nimam nobene knige pri rokah. Latinski doticni tekst se glasi: „Dico autem vobis. quia qnicum-que dimiserit uxorem suam nisi ob fornicationem, et aliain duxerit moechatur, et qui dimissam duserit, moechatur." Menda je prevoditelj razumel kontekst rqui ob fornicationem zz maculationem (potpega) dimissam duierit.     Pif.
9. Vrte p, spelunca, še se je ohranilo v lastnem imenu vesi, v votlini stoječe, Ver t epe Mizo Celja.
Akoravno dosti besed je v moravo-panonščini, ktere tudi nahajamo v korotanski slovenščini, in sicer že v naj-starisih spomenicih, vendar iz tega ne sledi, da bi koro-tansko-slovenski jezik bil rgerader Descendent" moravsko-panonskega, kakor sta Šafari k in Schleicher do drobnega prepričana.
Od kod pa toraj izvira ta uzajemnost besed, kterih kvrilliščina (macedo-bolgarščina) ne pozna?
Jaz mislim: iz občenja norenskih in panonskih pervotnih Slovanov, ktere so iz severa prišli moravski Slovani v pokrajinah Panonije in Nor en s kega še tu pa tam našli.
Po takošnih jezikoslovnih preiskavah bodemo vendar našli resnico, ktero že pet let zagovarjam, da prebivavci starega Norika in zapadne strani Panonije bili so Slovani in sicer karantanski Slovani.
-----135   -