v SPOMIN ČASTNEMU ČLANU LOVRU PLANINI Po hudem trpljenju je telesno povsem izčrpan 23. februarja 1973 zatisnil trudne oči na svojem domu častni član Muzej skega društva v Škof j i Loki — Lovro Planina. Z njim je odšel iz loške sredine mož, ki je bil dolga desetletja v središču loškega kulturnega življenja; mimo nje govega imena ne bo mogel nihče, ki bo pisal zgodovino loškega kulturnega ustvarjanja med obema vojnama in v prvih desetletjih nove Jugoslavije. Lovro Planina se je rodil 8. novembra 1890 v Skofji Loki na Lontrku št. 70 (sedaj št. 15) v dežnikarski rodbini; od številnih otrok sta nežno detinsko dobo preživela samo najstarejši Lovro in najmlajši Franci. V letih pred prvo sve tovno vojno se je rodbina preselila v Nunsko ulico št. 97 (danes Blaževa ulica št. 6). Ker je hotel oče najstarejšega sina obdržati doma kot svojega naslednika v poklicu, ga po dovršeni loški ljudski šoli ni dal naprej študirati, čeprav je bil Lovro izredno bister. 2e od mladosti sem je bil Lovro vnet javni delavec, ki se je že kot mlad fant vsestransko uveljavljal pri Katoliškem izobraževalnem oziroma Prosvetnem dru štvu, pri telovadnem odseku Orel in Prostovoljnem gasilskem društvu. Prav čudno bi bilo, če bi Lovra ne našli na sliki tamburaškega zbora leta 1909 (gl. Loški razgledi 17/1970, str. 126). Mnogi spomini me vežejo na Lovra še ie tistega davnega časa. Ko smo se vozili na sejme v tolminsko smer, sem bil najraje prav v njegovi družbi, saj mi je znal vneto in živo govoriti o pokrajini, o gorskih velikanih, o bistri Soči, o ljudeh — da čujem te besede še danes po toli^kih letih. Prav posebno pa se je Lovro uveljav ljal med obema vojnama. Bil je duša loškega javnega življenja. Nastopal je kot priznan igralec, sodeloval je v naj- Lovro Planina različnejših odborih, zlasti mu je bilo pri srcu planinstvo in muzejsko življenje, uveljavljal se je pa hkrati tudi kot ob činski odbornik in kot poslanec ljub ljanske oblastne skupščine. Nič čudnega torej, da je okupator Lovra kot odlične ga javnega delavca že prve dni okupa cije odpeljal v šentviški zavod, od ko der je bil z družino izseljen v Srbijo. Po nekaj mesecih se je Lovro preselil v Belo krajino in je do osvoboditve živel v Adlešičih in Črnomlju. V Črnomlju je zadnje leto vojne skupaj z Ločanoma Ma tevžem Ziherlom in Francetom Zebre- 303 tom upravljal skromno gostilno, kjer so se hranili člani partizanskega gledališča in se oglašali mnogi vodilni in drugi partizani. Po končani vojni se je spet vrnil na svoj dom in navzlic strašnim pretresom še obdržal tako značilno še- gavost. Tudi v povojnih letih je ostal zvest muzejstvu in planinstvu. Organi zacijsko in fizično je bil aktiven pri gradnji planinskega doma na Lubniku in pri raznih planinskih prireditvah, zlasti pa se je vsega posvečal muzejskemu de lu, ki sem ga orisal kot predsednik Mu zejskega društva v Skofji Loki ob od prtem grobu: Kruta usoda je zahtevala, da je Mu zejsko društvo v Skofji Loki izgubilo tik ob loški tisočletnici prej kot v enem letu vse tri častne člane. Za akademikom prof. Milkom Kosom in notarjem Števom Sinkom se je za vedno poslovil od nas še naš Lovro, či"gar ime je tesno pove zano z loškim muzejem vse od prvih začetkov našega muzejskega delovanja. Mimo njegovega imena ne bo mogel nihče, kdor bo pisal o razvoju loškega muzejsitva vse do polpreteklega časa. Saj se je misel na ustanovitev muzeja porodila ob obrtni razstavi v Skofji Loki, ki ji je bil duša prav naš dragi pokoj nik. Zavzet za vse. kar bi moglo prispe vati k dvigu rodnega mesta, se je takoj odločno oklenil dela tudi v muzejski smeri in tako ni slučaj, da smo ga loški muzealci že v samem začetku pritegnili v svoje vodilne vrsrte. In tako nam je ostal zvest skozi decenije vse do zadnjih let, ko ga je šele huda bolezen odtrgala od aktivnega muzejskega dela. Spomin mi uhaja na zadnja predvojna leta, ko smo se z vso zagrizenostjo vrgli na zbiranje muzejskih predmetov. Ugled spoštovanega pokojnika v loških obrtni ških vrstah nam je omogočil, da so nam obrtniki brez oklevanja izročili v varstvo sicer tako skrbno skozi stoletja na obrt niških domovih spravljene dragocene cehovske predmete, ki so predstavljali jedro loškega muzeja v predvojnih letih. Ta zgled je pripomogel, da so nam tudi siicer loški meščani rade volje odstopali najrazličnejše dragocenosti v taki meri, da smo mogli po treh letih zbiranja od preti muzejske zbirke v prvem nadstrop ju starega rotovža tik pred izbruhom zadnje vojne. — Ko je vojna vihra pre kinila naše delo in je tudi naš Lovro bridko okusil trpljenje bednega izgnan ca, je muzejsko delo sicer zamrlo, zato pa s tem večjim zamahom zaživelo ta koj v prvih letih svobode v puštalskem gradu. Med najbolj agilnimi muzejskimi delavci je bil tedaj spet naš dragi Lovro, ki je bil duša vsega tedanjega muzejske ga delovanja. S pravo zagrizenostjo je opravljal v času. ko muzej ni premogel niti enega poklicnega muzealca, vsa dela v naši obnovljeni ustanovi. Po terenu je zbiral in dobesedno reševal muzealije in arhivalije ter v družbi še nekaterih agilnih odbornikov predmete odvažal na varno v izdatno povečane muzejske pro store. V muzeju ni bilo dela, ki bi se ga Lovro ne lotil. Urejal je obsežno zbirko, čistil predmete, vzdrževal snago v mu zeju, bil nesebičen vodnik po zbirkah, ki ni poznal uradnih ur. marveč je bil vsakemu interesentu na uslugo tudi, če ga je obiskovalec poiskal ob najrazličnej šem času na domu. Prenekateri zunanji obiskovalec je s pravim užitkom sledil njegovi razlagi, ki jo je garniral s prist nim loškim dialektom. Vse dopisovanje je slonelo na njegovih ramenih; pismeno je obveščal o tekočih vprašanjih vodilne odbornike, ki jih je službena dolžnost zadrževala, da se niso mogli dovolj po svečati skrbi za loški muzej. Njegova muzejska vnema ni popustila tudi v ča su, ko je razvoj loškega muzeja terjal nastavitev poklicnih muzealcev. Ves poln energije in načrtov se je v tem razdobju vse bolj usmerjal na organiziranje mu zejskih izletov, ki so po njegovi zaslugi pognali tako trdne korenine, da smo lo ški muzealci prekrižarili ne samo vso Slovenijo v vseh smereh, marveč nas je vodila pot tudi na ozemlje sosednih dr žav. Pri organizaciji izletov je spošto vani pokojnik vneto sodeloval še v času. ko je telesno toliko oslabel, da se izletov sam ni mogel več udeleževati. Česarkoli se je naš Lovro lotil, je znal zares mojstrsko izpeljati. Nikdar ni ostal sredi poti. Njegova neizčrpna energija, pomešana s pristno loško šegavostjo, je bila vredna občudovanja, saj ga navzlic strašnim udarcem, ki so ga neusmiljeno 304 tolkli, kar po vrsti, ni zapustila vse do hvaljujem za vse njegove žrtve z zago- polpreteklih dni, ko je telesno povsem onemogel. Ko se danes zadnjikrat poslavljam od našega častnega člana, se mu iskreno za- tovilom, da bo spomin nanj ostal v naših srcih vedno živ in svetal. Dragi Lovro, počivaj v miru. Dr. Pavle Blaznih 20 Loški razgledi 305