GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA BULLETIN OF THE SLOVENE nHNOGRAPHlC MUSEUM ETNOLOG 4(LV) LlUBLjANA 1994 ISSN 0354-0316 UDK39(497,12)(05) ETNOLOG 4 (LV), 1994 Etnolog, 1(1926/27), 1926 - XVII(1944), 1945 in Slovenski etnograf, 1(1948), 1948 - XXXIV(1988-90), 1991. Od leta 1926 do leta 1994 je izšlo LIV letnikov glasila etnografskega muzeja v Ljubljani. From 1926 to 1994 LIV volumes of the bulletin of the ethnographic museum in Ljubljana have been published. ISSN 0354-0316 UDK39(497,12)(05) ETNOLOG Glasnik Slovenskega etnografskega muzeja Bulletin of the Slovene Ethnographic Museum Izhaja enkrat letno. Izdaja ga Slovenski etnografski muzej. Published aimually by the Slovene Ethnographic Museum. Glavna urednica - Editor in Chief: mag. Inja Smerdel Souredniki - Assistant Editors: Bojana Rogelj-Škafar (kritična in informativna bibliografija), Mojca Turk, Tone Pire (tehnično urejanje). Uredniški odbor - Editorial Board: dr. Ivan Sedg, dr. Zmago Šmitek, dr. Marko Terseglav, mag. Janja Žagar. Naročila in pojasnila na naslov - Information and Subscriptions: Slovenski etaografski muzej, Prešernova 20,61000 Ljubljana. 2 GLASNIK SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZE]A BULLETIN OF THE SLOVENE ETHNOGRAPHIC MUSEUM ETNOLOG 4(LV) LJUBLJANA 1994 3 4 Redakcija te številke je bila končana 15. decembra 1994. Za znanstveno vsebino svojega prispevka odgovarja vsak avtor sam. Ponatis člankov in slik je mogoč z dovoljenjem uredništva in navedbo vira. Tiskano s subvencijo Ministrstva za kulturo in Ministrstva za znanost in tehnologijo Republike Sloveruje ter Mesta Ljubljana, Mestnega sekretariata za izobraževanje, raziskovalno dejavnost, kulturo in šport. VSEBINA CONTENTS Slavko Kremenšek Slovenska etnologija in mesta (Uvodna beseda) Towns in Slovene Ethnology 9 (Preface) LJUBLJANA, RAZPRAVE IN GRADIVO STUDIES AND ARTICLES i Borut Bnmien Evropske urbane študije pred durmi posturbanosti European urban studies 19 facing post-urbanism Damjan I. Ovsec O meščanstvu kot zgodovinskem, etnološkem in posebej - psihološkem pojmu 35 On the burgeoisie as a historical, ethnological and, above all, psychological concept Darja Cizelj Ljubljanski letni sejmi 63 Ljubljana's annual fairs Jana Tomažič Vinska trgoviaa v Ljubljani med obema vojnama The wine trade in Ljubljana 79 between the two world wars Mojca Ferle Hiša št. 3 29 The house iCriževniška 3 Mihaela Hudelja Judje v Ljubljani od 13. do 19. stoletja The Jews in Ljubljana 119 from the 13th to the 19th cenhiry 5 Robert Vrčon Pevska društva in zbori v Ljubljani do leta 1940 129 Choral societies and choirs in Ljubljana before 1940 Darko Knez Romanje na Šmarno goro 139 Šmarna gora - a place of pilgrimage Nena Židov Zmago Tančic - lastnik ene največjih zbirk starih razglednic Ljubljane Zmago Tančic, owner of one of the biggest collections 163 of old picture postcards of Ljubljana Ivan Sedej Etnološki problemi v slikarstvu Janeza Ljubljanskega 169 Ethnological issues in the work of Janez Ljubljanski Zmago Šmitek Afriška leta ljubljanskega barona CodeUija 187 The African years of Baron Codelli of Ljubljana Natalija Vrečer O vsakdanjih ženskih stiskah 203 About women's daily hardships ETNO MUZEJSKE STRANI MUSEUM NEWS POROČILA REPORTS Slovenski etnografski muzej v letih 1993 in 1994 The Slovene Ethnographic Museum in 1993 and 1994 S. Kogej-Rus 212 Dopolnitev opreme hiše Slovencev v Milwaukee Public muzeju, ZDA L Keršič 231 i Additional furniture for Slovenia House in the Milwaukee Public Museum, USA 6 NAGRADE AWARDS Zamujeno (a ne prezrto) in tisto, kar je prineslo leto 1994 Late reports and special 240 events in 1994 JUBILEJI ANNIVERSARIES Ivan Sedej - šestdesetletnik Ivan Sedej - On his 60th birthday G. Makarovič 241 OBVESTILA CURRENT INFORMATION O koriferenci evropskih etnografskih muzejev v Bukarešti leta 1966, o biltenu "Net" ter o možnosti priključitve evropskih etnografskih muzejev k internacionalnemu komiteju ICME v okviru ICOM-a 244 DC. mednarodna konferenca o ustni zgodovini D(. International 246 oral history conference KRITIČNA IN INFORMATIVNA BIBLIOGRAFIJA BIBLIOGRAPHY KNJIŽNA POROČILA IN OCENE 248 BOOK REVIEWS Andrej Studen, Pedenarca, ksel, kelnerca, žnidar. Socialnozgodovinska analiza izvora in poklicne strukture stanovalcev izbranih ljubljanskih ulic iz let 1869 - 1910 (M. Ferle)248 - Barbara Čemič-Mali, Identifikacija potencialov za program razvoja Krakovskega predmestja (D. Hribar)250 - Makarovič Marija in Dolenc Jana, Poljanska dolina ob Kolpi (T. Ovse- nar)253 - The Cultural Construction of Sexuality (N. Valentinčič)255 - The Conservation of Tapestries and Embroideries (G. Pajagič Bregar)258 MONOGRAFIJE, PERIODIKA MONOGRAPHS AND PERIODICALS Etnološka bibliografija Ljubljane Nena Židov _ 260 Ethnological bibliography of Ljubljana 7 Bibliografija seminarskih (s) in diplomskih (d) nalog študentov Oddelka za etnologijo in kiiltumo antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, ki so nastale med letoma 1980 in 1990 v okviru projekta ETSEO Mihaela Hudelja 269 Novosti v knjižnici Slovenskega etnografskega muzeja v letu 1993/1994 Bojana Rogelj - Škafar 276 Library news from the Slovene Ethnographic Museum in 1993/94 SODELAVCI TEGA LETNIKA CONTRIBUTORS m TO THIS VOLUME. 8 SLOVENSKA ETNOLOGIJA IN MESTA Slavko Kremenšek Če odmisUmo razsvetljensko stopnjo ali razsvetljenske sestavine v razvoju slovenske etnološke misU, se etnologija za mesta dolgo časa sploh ni zanimala. Ljudska kultura in meščariska kultura sta veljali za stvari, ki se med seboj bolj ali manj izključujeta. Zaradi tega je uvajanje mestne problematike v etnološke predmetne okvire neogibno prizadelo celotno zgradbo etnološke vede. Dotedanje opredeljevanje predmeta etnološkega preučevanja s pojmoma ljudska kultura in ljudsko življenje je postalo v osnovi nezadostno. Metodološka naravnanost, ki temelji na psihologiji in njej sorodnih vedah, je sicer v tem pogledu ponujala izhod, vendar v praksi doslej skorajda ni bila izkoriščena. Morda so bili stiki etnologije s psihologijo na Slovenskem preskronnni. Še bolj verjetno pa je, da zgodovinski pristop in metodološka vodila, ki so bila z njim povezana, še zdaleč rušo bila izčrpana. Predpostavljamo celo, da se je zgodovinska obravnava kazala kot nujna podlaga za bolj poglobljena preučevanja, ki izhajajo iz drugačnih metodoloških smeri. Kakorkoli, dosedanje slovenske etnološke obravnave mest in mestnega prebivalstva so v osnovi ostale zgodovinsko naravnane. Pri tem pa je kajpak treba upoštevati, da je pojmovanje zgodovinskosti lahko zelo različno. Zgodovinsko metodološko smer, ki je najneposredneje povezana z začetki etnološkega preučevanja mest na Slovenskem, bi lahko označili kot genetično- strukturakio. Ljudsko kulturo je iz tega zornega kota mogoče opredeliti kot relahvno samostojno kulturno strukturo podložniškega razreda obdobja fevdalizma. Ko se fevdalni družbeni red zruši, je konec podlage za posebno kulturno strukturo. Kar se v kasnejših zgodoviriskih obdobjih ohranja pri življenju po inerciji in iz drugih razlogov, so v bistvu deli in delčki nekdanjega relativno samostojnega kulhamega ustroja. Mesta so bila v okviru fevdalne družbe seveda pojav zase. Tudi mesta so imela v času fevdalizma relativno samostojen kulturni ustroj, ki pa je bil s koncem fevdalne dobe, z ukinitvijo cehovstva itn. prav tako v temeljih prizadet. Problematika mest, ki se nanaša na čas pred tako imenovanim meščanskim obdobjem, ima potemtakem podobno ljudski kulturi in ljudskemu življenju poseben značaj. Je pendant ljudski kulturi in še drugim relativno samostojnim kulturrum ustrojem fevdalnega obdobja. To kaže pri etnološkem preučevanju mest neogibno upoštevati. Dosedanje etnološke obravnave Ljubljane in drugih slovenskih mest so posegale skorajda brez izjeme v novejši čas, v tako imenovano meščansko dobo in v čas po drugi svetovTU vojiu. To je v skladu s prakso v etnološki vedi, ki navadno daje prednost t.i. 9 Slavko Kremenšek tereriskemu gradivu oz. ustnim informacijam in ob tem tu in tam zanemarja pisne vire. Takšna je, kot rečeno, etnološka praksa, ki ima več razlogov. Med njimi je hoja po bližnjicah, ki ne pelje daleč in jo je treba zavračati. Posebno zanimanje za novejši čas je seveda povsem legitimno in mu ni kaj očitati. Treba je le uporabiti vse vire, ki so na voljo. Res pa so ustni viri pri razkrivanju takšnega aU drugačnega načina življenja navadno bistveno bolj povedni in je brez njih uspeh raziskav temu ustrezno skromnejši. Spričo tega bi bilo prav, da bi v bodoče več razmišljali o vzvratnem pristopu, o obravnavi etnološke tematike s pogledom od sedanjosti v preteklost, kar nekateri etnologi štejejo za specifično etnološki metodični prijem. Omenjena je bila Ljubljana. Na podlagi bibliografskega pregleda slovenskih etnoloških del, ki se nanašajo na industrijska naselja in mesta, objavljenega pred leti v Glasniku SED, je mogoče ugotoviti, da so obravnave Ljubljane v absolutni večini. Tako v objavljenih razpravah. Študentovskih nalog, ki se nanašajo na druge kraje, je več, vendar je tudi v tem okviru Ljubljana na zavidanja vrednem mestu. Če upoštevamo obe zvrsti bibliografskih enot, objavljene razprave in študentovske naloge, kaže število med dvesto in tristo enotami na to, da se je tovrstno preučevanje v slovenski etnologiji nedvomno ukoreninilo. Seveda pa s tem ni rečeno, da se je uveljavilo v zadostni meri. Da je bila Ljubljana v primerjavi z drugimi slovenskimi mesti v tolikšni meri predmet našega zanimanja, je razumljivo. Vprašanje, ah so mesta in mestno prebivalstvo predmet etnologije, je bilo razrešeno na ljubljanskem primeru. V zvezi s senunarskim delom na etnološkem oddelku Filozofske fakultete je bilo večkrat naglašeno, da leži ljubljanska etnološka problematika tako rekoč pred šolskimi vrati. V Ljubljani je osredotočen veUk del slovenskih etnologov. Kolegi, ki so začeU z delom v institucijah zimaj Ljubljane, so bili največkrat zaposleru z drugimi neodložljivimi nalogami, ki jim jih je narekovalo njihovo okolje. Predstave o etnologiji zimaj etnološke stroke, da ne govorimo o predstavah določenega dela etnologov samih, etnološkemu preučevanju mest večinoma niso bile naklonjene. Tako so bile razmere za preučevanje mestne problematike še najbolj ugodne v Ljubljani, posebej na Oddelku za etnologijo Filozofske fakultete, od koder je pobuda za tovrstno etnološko raziskovalno delo sploh izšla. Mogli bi trditi, da bi bili uspehi etnološkega preučevanja mestne problematike na Slovenskem večji, če bi preučevanja te vrste uokviriU v posebne raziskovalne programe, če bi na Oddelku za etnologijo vključili v učni načrt t.i. urbano etnologijo kot poseben predmet in podobno. Navedenega rusmo štorih, čeprav je v določenem času veljalo preučevanje mest za eno od značilnosti ljubljanskega študija etnologije. Med poglavitve razloge, da nismo bih bolj dejavni v omenjeiu smeri, kaže nedvomno šteti prepričanje, da so mesta v novejšem času, v meščanskem obdobju in po njem, nerazdružljivi sestavni del siceršnje etnološke problematike. Uveljaviti je bilo treba spoznanje, da so mesta organski sestavni del načina življenja tega časa in tako organski sestavni del problematike, s katero se etnologija ukvarja. Orgariizirano raziskovalno delo smo potemtakem usmerili v preučevanje načina življenja Slovencev v 20. stoletju in v tem okviru v monografske obravnave vaških naseUj, trgov, industrijskih in rudarskih naselij, mest in mestaih četrti. Značilne so bile tehnične in orgaruzacijske priprave na dehtev dela pri nalogi Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja - 20. stoletje. Namesto tako imenovanih naravnih enot smo po daljši razpravi izbraU območja posameznih občin, saj so bila v tem zadnjem primeru urbana naselja navadno v središču obravnavanega teritorija. Pri naravnih enotah pa so mesta velikokrat na njihovem robu in bi tako pri delu na posameznih nalogah ne prišla ustrezno do izraza. 10 Slovenska etnologija in mesta Se pravi, da smo se že od samega začetka etnološkega preučevanja mestne problematike trudili, da bi bila mesta običajiu in v ničemer izredni sestavni del našega zanimanja. Dihotomija mesto - vas nas ni nikoli posebej zaposlovala. Na podlagi lastnih izkušenj in začetnih raziskav smo v mestih, predmestjih in obmestjih račvmali z različnimi načiru življenja ali življenjskimi slogi. Pri tem so nekateri med njinu bolj in drugi manj podobru sočasnim načinom življenja na podeželju, po vaseh. Vse skupaj pa smo študijsko uokvirili v način življenja Slovencev določenega obdobja. S predpostavko seveda, da je etnologija veda o določeruh vprašanjih, ki se nanašajo na ta ali drugi etnos. Ne glede na motive nastanka pričujočega zvezka Etnologa, ki se nanaša na Ljubljano, se bo verjetno znova pokazalo, da imajo take in podobne zasnove svojo specifično vrednost. Iz vsebine so namreč razvidne ambicije in zmogljivosti današnje slovenske etnologije, ko je predmet obravnave največje slovensko mesto, prestolnica suverene države, za katero je bilo z etnološkega vidika, kot je razvidno iz objavljene bibliografije, že opravljeno nemajhno delo. TOWNS IN SLOVENE ETHNOLOGY With the exception of the enlightened phase or enlightened elements in the development of Slovene ethnological learning, hardly anything seems to have been of less interest to ethnology than towns. Folk culture and urban culture were considered to be more or less mutually exclusive. Given this attitude the intro- duction of urban issues into the framework of the ethnological discipline necessarily upset the entire structure of ethnological science. Previous definitions of the subject of ethnological research to be folk culture and folk life became basically inadequate. A methodological approach based on psychology and related disciplines offered a solution in this respect, but has hardly been utilized in practice until now. Concei- vably because contacts between ethnology and psychology in Slovenia were scarce in the past. It is, however, more likely that the historical approach and the methodological guidelines associated with it were far from being exhausted. Indeed, we may even presume that the historical approach was thought to be the cornerstone of any deeper-going study even when it was L'ETHNOLOGIE SLOVENE ET LES VILLES En faisant abstraction de l'époque des lumieres ou des éléments de cette époque dans l'évolution de la pensée ethnologique Slovene, nous pouvons dire que, longtemps, les villes ont représenté le véritable contraste des intérets ethnolo- giques. La culture populaire et la cvdture urbaine étaient considérées comme deux phénomenes plus ou moins incompatibles. L'introduction de la problématique urbaine dans la liste des sujets ethnologiques a donc eu des effets indispensables dans la structure entiere de la science ethnologique. La définition du sujet des études ethno- logiques qui - jusqu'alors - incluait les notions de culture et de vie populaires, est devenue radicalement insuffisante. Il est vrai qu'en ce sens, l'orientation métho- dologique basée sur la psychologie et sur les sciences voisines offrait une issue possible, mais dans la pratique elle n'était, jusqu'alors, presque pas utilisée. Il est possible qu'en Slovénie les rapports entre l'ethnologie et la psychologie n'aient pas été assez intenses. Mais il est encore plus probable que l'approche historique et les principes méthodologiques correspon- 11 Slavko Kremenšek based on a different methodological orientation. Be that as it may, Slovene ethnological treatment of towms and urban populations has remained, in essence, history-based imtil the present. One must however keep in mind that conceptions of historicity may differ widely. The historical methodological orien- tation which is most closely connected with the initial ethnological study of towns in Slovenia could well be characterized as being of a genetic-structural nature. From this point of view folk culture can be defined as the relatively autonomous cultural structure of the dependent class in the Feudal Age. When the feudal social order collapsed, this particular cultural structure was left with its foundation. Whatever was kept alive through inertia and for other reasons in later historical ages, were basically parts and bits of a one- time relatively independent cultural structure. Clearly, within the framework of the feudal order, the towns were a pheno- menon per se. In the Feudal Age towns too had a relatively independent cultural structure, but the fall of feudalism together with the aboUtion of the guilds and other conditions shook the very foundations of this structure. The issues related to towns in the period preceding the so-called bourgeois (capitaUst) age were of a similar character as those of folk culture and folk life. Urban ctilture was the counterpart of folk culture and of all other relatively autonomous cultural structures of the Feudal Age. This is an aspect one must absolutely bear in mind when engaging in the ethnological study of towns. So far ethnological treatises of Lju- bljana and other Slovene towns have, almost without exception, dealt with relatively recent times, either with the so- called bourgeois (capitalist) era or with the post-war period. This aspect is in line with the discipUne's standard approach which dants n'aient été que tres insuffisament utiHsés. Je suppose meme que l'étude historique apparaissait comme une base nécessaire pour les recherches approfon- dies, s'appuyant sur des orientations méthodologiques différentes. De quelque maniere qu'on les considere, les études ethnologiques a propos des villes et de leurs habitants qui ont été menées jusqu'au présent sont basées sur l'orientation historique. Mais il faut, bien sur, tenir compte du fait que l'historicité peut etre conçue de façons bien différentes. L'orientation méthodologique histo- rique, qui est le plus fortement liée aux commencements de l'étude ethnologique des villes en Slovénie, peut etre qualifiée en tant qu'orientation génético-structurelle. De ce point de vue, la culture populaire peut etre définie conmie une structure culturelle, relativement autonome, des classes inférie- ures de l'époque féodale. Lorsque l'ordre féodal s'effondre, le fondement de la structure culturelle distincte disparaît avec lui. Ce ne sont que certaines parties, certains pans de cette structure culturelle relative- ment autonome qxii réussissent a se main- tenir dans les époques historique pos- térieures, soit par principe d'inertie soit pour d'autres raisons. Dans le cadre de la société féodale les villes étaient, bien entendu, un phénomene a part. Au temps du féodalis- me, elles avaient, elles aussi, une structure culturelle relativement autonome qui a été radicalement affectée par l'achevement de l'époque féodale, la suppression des cor- porations, etc. De la meme maniere que la culture et la vie populaires, la problématique des villes, relative au temps qui précede ce qu'on appelle l'époque bourgeoise, possede donc un caractere particulier. Elle fait pendant a la culture populaire et aux autres structures culturelles relativement auto- nomes de l'époque féodale. Ce fait, il faut absolument le prendre en considération dans les étude ethnologiques des villes. 12 Slovenska etnologija in mesta tends to prefer so-called field material and oral information, and occasionally neglects written sources. Though, as said above, this may by the standard approach in ethno- logy, it is so for various reasons. One of them may be a preference for short-cuts, but these do not take us far and ought to be rejected. A particular interest in recent times is, of course, legitimate and beyond reproach. But only if it operates with all available soxirces. Admittedly, oral sources tend to be much more informative when we are trying to establish one or another way of life, and research efforts would certainly be less successful without oral sources. We would do wise then to think about a reverse approach in the future, and to examine ethnological themes from the present point of view back into the past; some ethnologists hold this methodological approach to be specific of ethnology. Let us now return to Ljubljana. A bibliographic survey of Slovene ethno- logical works dealing with industrial settlements and towns, published in the bulletin of the Slovene Ethnological Society some years ago, shows that the major part is dedicated to Ljubljana. At least, as far as published studies are concerned. Of the seminar papers written by students, the majority is devoted to other places, but Ljubljana is far from being neglected. If we add up both sorts of bibliographical units, published treatises and seminar papers, their total mmiber is over 200, proving that this kind of research has undoubtedly taken root in Slovene ethnology. However, this does not mean that it has reached a satisfactory position. The fact that our interest in Ljubljana compared to that in other Slovene towns is so overwhelmingly in favour of the former, is understandable. The argument whether a town and its population can be a subject of ethnology was indeed settled with the case of Lju- bljana. Referring to the seminary work at Les recherches ethnologiques sur Ljubljana et sur d'autres villes Slovenes, menées jusqu'a aujourd'hui, traitaient - a de rares exceptions pres - de l'époque moderne, ce qu'on appelle l'époque bour- geoise, ainsi que de l'époque d'apres la 2eme guerre mondiale. Cela correspond a la pratique de la science ethnologique qui, d'habitude, privilégie ce qu'on appelle le matériau de terrain ou bien les infor- mations orales, et - ce faisant - néglige, de temps en temps, les sources écrites. D y a plusieurs raisons pour cet état de la pratique ethnologique. L'ime d'elles est l'habitude de prendre des raccourcis, qui ne mene pas loin et qu'il faut désapprouver. L'intéret prononcé pour les temps moder- nes est, évidemment, tout a fait légitime et on ne peut rien lui reprocher. Il ne faut qu'utiliser toutes les sources disponibles. Il est vrai que dans l'exploration d'une certaine façon de vivre, les informations orales sont, d'habitude, bien plus exhaus- tives et que sans elles les résultats des recherches sont aussi bien plus modestes. A l'avenir, il conviendrait donc de prendre plus en considération l'approche rétro- active, c'est a dire l'exploration de la thématique ethnologique en regardant du présent vers le passé, ce que certains ethnologues considerent comme principe méthodologique spécifiquement ethno- logique. Nous avons mentionné Ljubljana. A la base du sommaire bibliographique des oeuvres ethnologiques Slovenes relatives aux agglomérations industrielles et aux villes, publié dans Glasnik SED il y a quelques années, nous pouvons constater que les études sur Ljubljana sont en majorité absolue. Cette constatation s'ap- plique aux études publiées. Les mémoires d'étudiants relatifs a d'autres localités, sont plus nombreux, mais, meme dans ce cadre, Ljubljana tient une place enviable. En tenant compte des deux geiu-es d'unités 13 Slavko Kremenšek the Department of Ethnology of the Faculty of Arts it has often been emphasized that the ethnological issues of Ljubljana are just round the comer. Ljubljana is the home town of a large nim:\ber of Slovene ethno- logists. Those of our fellow ethnologists who started their career in institutions outside Ljubljana mostly engaged in other urgent tasks imposed on them by their enviroiunent. However, the different views of ethnology outside the discipline itself, not to mention those of some ethnologists, did not support the ethnological study of towns. Thereby the conditions for studying urban issues were most favourable in Ljubljana, especially at the Department of Ethnology of the Faculty of Arts which initiated this kind of ethnological research work. Arguably, the ethnological study of urban issues in Sloverua would be more productive, if such study were fit into the framework of specific research programs or if the Department of Ethnology were to include so-called urban ethnology in its curriculum as a special subject. This, however, has not been achieved despite the fact that, for a time, the research of towns was considered to be one of the features of the study of ethnology in Ljubljana. One of the main reasons why our activities in this direction were limited certainly derives from the conviction that in modem times - during the boxirgeois (capitalist) period and afterwards - towns have become an inhe- rent component of ethnological issues in general. It was thus necessary to assert the recognition that towns are an organic component of the way of life of our times, and as such an organic component of the issues ethnology deals with. This led us to direct organized research into the study of the way of life of the Slovenes in the 20th century and, within this framework, into monographs on villages, market-towns, industrial and mining settlements, towns bibliographiques, études publiées et mémoires d'étudiants, le chiffre de deux cents a trois cents imités nous indique que ce genre de recherches a, sans aucim doute, pris racine dans l'ethnologie slovene. Cela ne veut évidemment pas dire, qu'il est suffisament affirmé. Le fait que, compa- rativement a d'autres villes Slovenes, Ljubljana ait été si largement étudiée est facile a comprendre. La question de savoir si les villes et les habitants des villes peuvent constituer im objet d'étude ethno- logique, fut résolue a partir de l'exemple de Ljubljana. Dans le cadre des séminaires a la Chaire d'ethnologie de la Faculté des Lettres, on a souvent souligné que la problématique ethnologique de Ljubljana attend, pour ainsi dire, devant la porte de la faculté. Une grande partie des ethnolo- gues Slovenes est concentrée a Ljubljana. Nos collegues, qui ont commencé a travai- ller hors de Ljubljana, étaient, pour la plupart, occupés par d'autres tâches urgentes, imposées par leur miheu. Les idées sur l'ethnologie répandues hors du cadre meme de la science ethnologique, sans meme mentionner les idées d'une certaine partie des ethnologues eux- memes, n'étaient pas favorables aux études ethnologiques sur les villes. A la suite de tout cela, a Ljubljana, et surtout a la Chaire d'ethnologie de la Faculté des Lettres (d'ou venait, en fait, l'initiative pour ce geiu'e de recherches ethnologiques), les conditions pour les études de la problématique urbaine étaient les plus favorables. On pourrait soutenir que les résultats des études ethnologiques sur la problé- matique urbaine en Slovénie auraient été plus importants, si ce genre d'études avait été encadré par des programmes de recherche spéciaux, et si la Chaire d'eth- nologie avait inclu l'ethnologie urbaine comme ime matiere a part dans son plan d'études. Cela n'a pas été fait, meme si - a ime certaine période - l'étude des villes soit 14 Slovenska etnologija in mesta and quarters of towns. An example illustra- tive of this approach is provided by the technical and organizational preparations for the allocation of tasks related to the elaboration of The Ethnological Topo- graphy of the Slovene Ethnic Territory in the 20th century. After lengthy discussions we decided in favour of areas occupied by individual commîmes instead of so-called natural entities. This decision meant that urban settlements were generally in the centre of the territories concerned. A decision in favour of natural entities, on the other hand, would have left many towns on the edge of a territory and certain individual studies would not have given them adequate attention. Therefore, it follows that we have strived from the very beginning of ethno- logical research of urban issues to make towns a standard component of our research interest, different in no way from any other. The dichotomy town-village never was a major preoccupation. Our own experience and the initial researches led us to expect different ways of life or life styles in tovms, their suburbs and outskirts. Some of these ways are more or less similar to the contemporary ways of life in the coimtry, in the villages. For the sake of the research, however, all aspects were framed into the Slovene way of life of a certain period. Assuming, of course, that ethno- logy is a science which studies certain issues related to one or another ethnos. Whatever motives have led to the present volume of Etnolog to be dedicated to Ljubljana, the outcome will probably demonstrate that such projects and similar ones have a specific value. The contents of the volume indeed establish the ambitions and capabilities of contemporary Slovene ethnology in tackling Slovenia's biggest town as a subject imder discussion. Ljublja- na is not only the capital of an independent country, but also a town - as is proven by passée pour l'une des caractéristiques des études d'ethnologie a Ljubljana. Une des raison principales pour lesquelles peu d'efforts ont été faits dans ce sens-la, réside sans doute dans la conviction que dans les temps modernes, dans l'époque bourgeoise et apres elle, les villes représentent un élément constituant inséparable de l'autre problématique ethnologique. 11 fallait mettre en valeur la conscience que les villes sont tm élément constituant organique de la façon de vivre de ce temps-la et, par suite, im élément constituant organique de la problématique que l'ethnologie traite. Les recherches orgarusées étaient alors concen- trées sur l'étude de la façon de vivre des Slovenes au 20eme siecle et, dans ce cadre- la, sur les traités monographiques des villages, bourgs, agglomérations industriel- les et minieres, villes et quartiers. Les préparatifs techniques et organisationnels pour la division du travail relatif a la "Topographie ethnologique du territoire ethruque slovene - 20eme siecle" étaient caractéristiques de l'époque. Au lieu de ce qu'on appelle des unités naturelles, nous avons - apres une longue discussion - choisi les régions des communautés particulieres, puisque dans ce cas-la les agglomérations urbaines étaient, généralement, dans le centre du territoire étudié. Tandis que dans le cas des imités naturelles les villes sont souvent situées sur les contours. Dans le tra- vail sur les unités particulieres, elles n'au- raient donc pas été suffisament soulignées. Cela veut dire que, tout au début déja des études ethnologiques systématiques de la problématique des villes, nous avons essayé de traiter les villes comme un objet commun et aucunement exceptiormel de notre intéret. Nous ne nous sommes jamais spécialement occupé de la dichotomie ville - village. Sur la base de nos propres expériences et des recherches initiales nous nous sommes attendus a des façons de vivre et a des styles de vie différents dans 15' Slavko Kremenšek the above-mentioned bibliography - wrhich has been the subject of substantial research from the ethnological point of view. les villes, les banlieues ou les environs des villes. Certains de ces modes de vie ressemblent plus, d'autres moins aux façons de vivre contemporaines a la cam- pagne et dans les villages. Et l'étude entiere a été inclue dans le cadre de la façon de vivre des Slovenes de l'époque choisie. Avec la présupposition, bien entendu, que l'ethnologie est une science traitant des questions relatives a des ethnies différentes. Abstraction faite des motivations de l'élaboration de ce numéro d'Etnolog, relatif a Ljubljana, il est fort probable que de nouveau il s'avéra que de telles concep- tions ont une valeur spécifique. C'est que le contenu nous fait voir les ambitions et les capacités de l'ethnologie slovene contemporaine dans le cas ou le sujet d'étude est la ville slovene la plus grande, la capitale d'un pays mdépendant, pour lequel - du point de vue ethnologique - im grand travail a déja été fait, ce que prouve la bibUographie publiée. BESEDA O AVTORJU Slavko Kremenšek, dr., redni profesor na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Ukvarja se z metodološkimi in teoretičnimi vprašanji etnološke vede. Bil je pobudnik raziskovanja delavske kulture in urbanega okolja v slovenski etnologiji ter vodja raziskovalnega projekta Etnološka topografija slovenskega etničnega ozemlja. Napisal je čez sto strokovnih člankov. Njegova pomembnejša dela so: Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem (1970), Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941 (1972), Obča etnologija (1978), Uvod v etnološko preu- čevanje Ljubljane novejše dobe (1980) in Etnološki razgledi in dileme 1-4 (1983,1985,1987,1990). ABOUT THE AUTHOR Dr. Slavko Kremenšek is a full professor at the Department of Ethnology and Cultural Anthropology of the Ljubljana Faculty of Arts. His main interests are the methodological and theoretical questions of the ethnological discipline. Dr. Kremenšek initiated the research of workers' culture and the urban environment in Slovene ethnology and was head of the research project The Ethnological Topography of the Slovene Ethnic Territory. He has written over 100 specialist articles. His major works are: Ljubljansko naselje Zelena jama kot etnološki problem (1970, The Ljubljana settlement Zelena jama as an ethnological problem), Slovensko študentovsko gibanje 1919-1941 (1972, The Slovene Student Movement 1919-1941), Obča etaologija (1978, General Ethnology), Uvod v etaološko preučevanje Ljubljane novejše dobe (1980, Introduction to the ethnological research of Ljubljana in modem times) and Etaološki razgledi in dileme 1-4 (1983,1985,1987,1990, Ethnological Views and Dilemmas 1-4). 16\ RAZPRAVE IN GRADIVO I STUDIES AND ARTICLES Borut Brumen Evropske urbaiie študije pred durmi posturbanosti European urban studies facing post-urbanism Damjan j.Ovsec O meščanstvu kot zgodovinskem, etnološkem in posebej - psihološkem pojmu On the bourgeoisie as a historical, ethnological and, above all, psychological concept Darja CLzelj Ljubljanski letni sejmi Ljubljana's annual fairs lana Tomažič Vinska trgovina v Ljubljani med obema vojnama The wine trade in Ljubljana between the two world wars Mojca Ferle Hiša št. 3 The house Križevniška 3 Mihaela Hudelja Judje v Ljubljani od 13. do 19. stoletja The Jews in Ljubljana from the 13th to the 19th century Robert Vrčon Pevska društva in zbori v Ljubljani do leta 1940 Choral societies and choirs in Ljubljana before 1940 17' Darko Knez Romanje na Šmarno goro Šmarna gora - a place of pilgrimage Nena Židov Zmago Tančic - lastruk ene največjih zbirk starih razglednic Ljubljane Zmago Tančic, Owner of one of the biggest collectioris of old picture postcards of Ljubljana Ivan Sedej Etnološki problemi v slikarstvu Janeza Ljubljanskega Ethnological issues in the work of Janez Ljubljanski Zmago Šnutek Afriška leta ljubljanskega barona Codellija The African years of Baron Codelli of Ljubljana Natalija Vrečar O vsakdanjih ženskih stiskah About women's daily hardships i 18 EVROPSKE URBANE ŠTUDIJE PRED DURMI POSTURBANOSTI Borut Brumen IZVLEČEK S primerjalnim pregledom najpomemb- nejših rezultatov v razvoju moderne evropske urbane etnologije in antropologije je avtor predstavil metodološka zbliževanja in razha- janja, današnje stanje ter raziskovalne perspektive evropskih urbanih študij. ABSTRACT The author's comparative survey of the most important results brought about by the development of modern European urban ethnology and anthropology serves to illustrate how their respective methodologies associate and dissociate, and to describe the present condition and research perspectives of Euro- pean urban studies. Z interizivnim procesom urbanizacije v zadnjih desetletjih pojav urbanega ni ostal več vezan samo na mesta, temveč je urbani etos postal kulturni označevalec dobršnega dela Evrope in načina življenja njeiiih prebivalk in prebivalcev. Lokalno in nacionalno dojemanje ter razumevanje mentalnega prostora Evropejcev seje zadnjih nekaj desetletij, tudi zaradi urbanizacije, spreminjalo v globalno. Govorim v pretekliku, kajti slepa ulica, v katero je zašla utr(u)jena Evropa po padcu berlinskega zidu, se spreminja v črno luknjo -izmov. Ce mi bralec in bralka dovoUta malce subjektivnosti, bom zapisal, da se po neolitski zaključuje obdobje urbane revolucije. Po Lefebvru smo tako dosegli kritično polje kaosa v obliki prisiljenega reda urbanosti (Lefebvre 1990: 161). Namesto trendovsko nedefiniranega postmodemizma, ki vsakokrat izraža samo post modernizem, lahko za bodočnost pričnemo uporabljati termin posturbanost in počakamo, da se človeštvo samoiztrebi ali pa z novim »revolucionaniim« posegom v globalno vas zemlje, ki je pod budnim nadzorom kapitala ter ostalih »demokratičnih institucij«, poimenuje nov čas. Tega bomo pač prepustili futurologom, mi pa si raje oglejmo položaj evropske urbane etnologije pred durmi posturbanosti. Čeprav so napovedi v znanosti zelo nehvaležno početje, danes že vidimo, da se rušo zmotili tisti, ki so v začetku osemdesetih let v Evropi predvidevaU pospešeno raziskovanje mest (Greverus 1978; Hannerz 1980; Gemdt 1981; Kloos 1981). Prvo, kar opazimo pri omenjenih avtorjih je to, da se imajo eni za antropologe in drugi za etnologe. Zato se mi zdi nujno, da si pogledamo, kakšne so (bile) razlike med evropsko urbano 19\ Borut Brumen etnologijo in urbano antropologijo v zadnjih desetletjih in istočasno predstavimo današnje stanje in perspektive v evropskih urbanih študijah. 1. EVROPSKA URBANA ETNOLOGIJA i Švedski etnolog Ek Sven je za evropsko urbano etnologijo naštel nekatere splošne značilnosti (Ek 1987:13), ki kljub vsakokratnim priseganjem različnih nacionalnih etnologij na njihovo enkratnost, posebnost in neponovljivost, kažejo na presenetljivo stopnjo imiformiranosti. Za večino evropskih nacionalnih etnologij smemo zapisati, da so bile etnološke raziskave do 50. let vezane skorajda izključno na agrarne družbe in da so o raziskovalni politiki odločali muzeji ter njim podobne, po definiciji znanstveno kor\zervativne institucije. V srednjeevropski znanstveni tradiciji predstavlja prelonmico delo švicarskega etaologa Richarda Weissa, ki je leta 1946 izdal knjigo Volkskmde der Schweiz (Weiss 1946). Weiss je pravilno ugotovil, da bi bilo vsako zahajanje v preteklost in mitologijo t.i. ljudske kulture takoj po vojni zaradi sodelovanja dela nemških etaologov v nacističnem državnem stroju obsojeno na propad. Med drugim je v svoji knjigi predstavil tudi naselbinske tipe švicarskih mest, vpliv modernizacije na način življenja v mestu, socialne razmere v velemestnih četrtih, mestne jezikovne zvrsti ter šege in navade v podeželskih mestih. Weiss je etnologijo defirural kot »vedo o ljudskem življenju. Ljudsko življenje pa se sestoji iz medsebojnih odnosov med ljudstvom in ljudsko kulturo, v kolikor so določeni preko skupnosti in tradicije« (Weiss 1946:11). Bolj kot sama defirucija etnologije pa je pomembno dejstvo, da je Weiss opredelil etnologijo sedanjosti kot nujni, sestavni del stroke in jo obogatil z novo sociološko funkcionalistično metodo. S tem je na široko odprl vrata tudi etnologiji mest, čeprav imam občutek, da mu je to predstavljalo zelo težko odločitev. Mesta so se mu namreč zdela ekstremni naselbinski tipi, katerih značilnosti, modernizacija, individuaUzem, racionalnost in tehnizacija predstavljajo čisto nasprotje tradicionalni družbi, kjer je doma ljudskot, kot osnovna premisa etnologovega raziskovalnega dela. Mestno življenje se mu je zato zdelo »neljudsko« in mestna naselja »nenaravna« (Weiss 1946: 73-74). S tem pa je zopet prišlo na površje v znanosti pogosto nasprotje med teorijo in prakso. Prva temeljita etnološka monografija srednjeevropskega mesta, zasnovana na sodobnih metodoloških izhodiščih, je bila študija Hansa Commende (Commenda 1958/ 1959). Commenda je upravičenost izbire svojega raziskovalnega predmeta utemeljil z dejstvom, da je dobre tii četrtine takratnega prebivalstva Avstrije živelo v mestih, in da se mora tisti, ki hoče preučevati avstrijsko ljudstvo, lotiti tudi raziskovanja mestnega 1 Pri tem pregledu bom izpustil primerjavo s slovensko urbano etnologijo. Etnološki koncepti za raziskovanje urbanih sredin (kot so npr. način življenja, vsakdanjost, sedanjost), ki jih je pri nas razvi(ja)l Slavko Kremenšek, nedvomno sodijo v sočasne evropske metodološke tokove in so že zaradi tega potrebni detajlne analitične primerjave, ki pa na tem mestu ni mogoča. Zaradi posebega položaja etnologije v deželah nekdanje vzhodne Evrope v tej razpravi tudi ni primerjav z njihovimi razvojiumi metodološkimi koncepti. Za osnovno informacijo o stanju urbanih raziskav v teh deželah priporočam v branje zborruk Časopisa za zgodovino in narodopisje, kjer so zbrane razprave iz mednarodnega znarwtvenega simpozija »Stanje, problemi in perspektive etnološkega preučevanja industrijskih laselij in mest«, ki je potekal leta 1990 v Mariboru (Časopis za zgodovino in narodopisje 1991). 20 Evropske iirbane študije pred durmi posturbanosti prebivalstva. Sam je zapisal, da bo »pod imenom etnologija^ v pričujočem delu razimiljena veda o duhovriih posebnostih ljudstva v njegovi celoti in posameznih delih, kot tudi v ljudstvu živečih močeh. Tako razimiljena znanost nosi s seboj nalogo zaobjeti celotno življenjsko področje človeka in razumeti njegov odnos do skupnosti...Ta vrsta etnologije povzdiguje sociologijo ali raziskovanje družbene nadgradnje, psihologijo ali opazovanje duševnega življenja skupnosti in ekologijo ali predstavitev bivalnih in življenjskih pogojev v samostojno znanstveno vedo« (Commenda 1958: 9-10). Commenda se je na ta način izognil iskanju ljudskega karakterja v mestu in izdal za tisti čas vizionarsko študijo, v kateri se je ob »klasičnih« etnoloških temah, kot so noša, ljudska umetnost, prehrana, jezik, glasba in ples, dotaknil tudi, v takratni etnološki srenji »pregrešnih« tem, kot so prostorska členovitost, prometna povezanost, mestna uprava, javni mestni prostori in meščanstvo. Interdisciplinarni pristop in zanemarjanje »ljudskosti« sta po mojem mnenju bistvena razloga zato, da so Commendovo delo avstrijski etnologi (pre)dolgo in povsem zavestno ignorirali'. Ta, milo rečeno napaka, se je lahko zgodila zaradi zaprtosti, samozadostnosti, da ne rečem večnosti, iz romantike izhajajočih etnoloških temeljev, obremenjenih z definicijami ljudstva in iz njega izhajajoče ljudske kulture. Šele Hermarm Bausinger je bil tisti, ki mu je na primeru ljuske kulture v »tehničnem svetu« uspelo šokirati in prepičati svoje znanstvene kolega, da ljudska kultura ni nekaj statičnega in nezgodovinskega (Bausinger 1961). To je tudi čas, za katerega Ek Sven pravi, da se takrat povečajo zahteve po urbanih študijah in nastanejo tudi prve etnološke raziskave evropskih mest (Ek 1987:13). Vendar pa je še vedno šlo za izolirane primere brez prave metodološke kontinuitete, kar se pozna še danes, saj urbane študije predstavlajo le manjši del etnoloških raziskav. Ekova razmišljanja lahko dopolnimo tudi z ugotovitvijo, da so bili etnologi v 60.letih že zaradi empiričnih dejstev, več kot polovica evropskega prebivalstva je namreč na sredini tega stoletja živela v mestih (Garamvoelgy 1988:16), prisiljeni poiskati ljudski karakter v mestih. Pri tem so zagrešili še eno veliko napako. Ker je mesto postalo predmet etnoloških raziskav na osnovi neoromantičnih metodoloških izhodišč stroke (in zaradi tega tudi zastarelih), ni bilo med srednje evropsko etnološko srenjo vse do 70.1et nobenih pomislekov ob »presaditvi« znanstvenih konceptov, ki so opredeljevali kmeta in podeželje, na kulturne fenomene mesta (Gemdt 1985:11). V 70. letih je v nemško jezikovnem področju večina etnoloških univerzitetnih institucij začela vzpodbujati raziskovanje urbanih sredin\ čeprav je po navadi šlo le za iskanje vasi v mestu. Predmet dela so bili še vedno ljudska kultura, folklora in jezik v sosedstvu in manjših mestnih četrtih. Takšna tradicionalno omejena usmeritev je po mojem nrnenju botrovala dejstvu, da v tem času na nemškem jezikovnem področju najdemo le redke samostojne izdaje urbanih študij. Izjema so raziskave delavske kulture (Ruppert 1982, Fielhauer & Bockhom 1982, Assion 1986, Kramer 1987) in samostojni razvoj urbane 2 Termin »Volkskunde«, ki ga uporablja Commenda, prevajam kot etnologija. 3 Dejstvo, da Leopold Schmidt, ki je leta 1940 izdal knjigo Wiener Volkskunde (Schmidt 1940), leta 1976 Commendovega dela v uvodnem pregledu razvoja stroke v Avstriji niti enkrat ne omeni (Schmidt 1976), se mi zdi prav škandalozno prisvajanje znanstvene »resnice«. * To se je zgodilo po znamenitem kongresu nemških etnologov leta 1969 v Detmoldu (imenujejo ga tudi »nemški etnološki potres«), kjer je prišlo do ostrega in odkritega spora med različnimi generacijami ter metodološkimi usmeritvami v nemški etnologiji. Nova metodološka izhodišča in študentski nemiri so pripomogU k temu, da se je nekaterim univerzitetnim središčem uspelo rešiti spon ljudskosti in priseganja na tradicijo (Geiger, Jeggle, Korff 1970). 21 Borut Brumen etnologije v Švici. Tam so se etnologi osredotočili predvsem na raziskovanje mestriih četrti, njihove organiziranosti, aktivnosti, sociokulturmh mrež in vpliva mestnih uprav na način življenja (Hugger 1984, Rellstab 1984). Hkrati pa so študentje Amolda Niedererja začeh iskati in raziskovati tiste mestne prostore, kjer se razvijajo tipične oblike urbanih medčloveških odnosov, kot so mestau trgi, železniške postaje in pokopaUšča (Wartmarm 1986, Wyss 1986). Tudi v Nemčiji so se na nekaterih imiverzitetnih središčih (Munchen, Tiibingen in Frankfurt) v tem času že izoblikovale zahteve po celostnem preučevanju mest kot kulturnih tvorb, posredovalnih in pomenskih prostorov. Dokončno pa je bila urbana etaologija kot eno izmed prioritetaih področjih znanstvenega raziskovanja sprejeta po kongresu nemških etnologov v Berlinu leta 1984 (Kohlmann & Bausinger 1985). Najpomembnejšo metodološko razpravo je na njem predstavil Helge Gemdt, ki se je najprej vprašal, če je v mestu kot mikrokozmosu kulturnih pojavov in socialnih odnosov zaradi nenehne mobilnosti sploh mogoče najti določen mestni del z enotao identiteto (Gemdt 1985: 12). S tem je postavil pod vprašanje tedanjo teorijo in prakso urbanih raziskav, saj so bile posamezne mestae četrti najpogostejši predmet raziskovanja nemških etaologov, in ponudil v razmislek iskanje teorij skupnega predmeta urbanih etaologov. Pri tem se lahko, po Gemdtovem mnenju, opremo na tri modele sprejemanja mesta: 1. Mesto kot kultama tvorba, ki določuje več ali manj zaprti vsakdanji svet. 2. Mesto kot kulturno posredovalni prostor, polje izmenjave, kjer se odvija relativno samostojna oblika vsakdanjega življenja. 3. Mesto kot kultumo pomenski prostor, vrednostni svet z, od primera do primera, različnimi, tipičnimi pojavnimi oblikami (Gemdt 1985:13). Helge Gemdt je s temi urbanimi modeU uspel razpeti tisti raziskovatai okvir, v katerega lahko uvrstimo na eiu strani prostorsko in časovno razsežnost mesta in na dmgi strani lestvice mestai inovacijski potencial. Mesto se nam na ta način »predstavi kot polje napetosti med ekstremno odprtostjo in ekstremno distanco, s tem (samim) pa imamo že dva izmed tipičnih vzorcev obnašanja v javnosti. Če k temu dodamo še popolno anonimnost ob intenzivni mobilnosti, da ne rečemo izolacijo ob komunikacijski prenapolnjenosti, so vprašanja, ki se nam pri tem pričnejo postavljati, tista, na katerih se lahko prične graditi etaološka teorija mesta« (Brumen 1991:96). Pod Gerndtovim metodološkim vplivom se je v zadnjem desetletju razvijala mtinchenska urbana etaologija (Gemdt 1992:119-126), ki etaologe poziva k raziskovanju življenjskih prostorov in vsakdanjih svetov v urbanih sredinah, s sprotnim upoštevanjem historične perspektive in z anaUziranjem urbanih kulturnih procesov ter modelov (Gemdt 1992:119). Tematska področja, ki jih predlaga Gemdt, so sicer »tradicionalno etaološka« (naselbinski tipi, vrtae kolonije, notranja oprema stanovanj, stanovanjski sveti, prehrana, mestaa oralna dediščuia, kavame, pivnice, cestaa gledališča, demonstarcije, žer\ski centri, mestiii inovativni potenciali, nogometni navijači...), vendar pri tem opozarja, da mora biti v središču znanstvenega zanimanja vedno mesto kot današnji življenjski prostor (Gemdt 1992:125). Sodobno mesto je tudi predmet dela Inštituta za empirično kulturoslovje v Tubingenu, kjer je štadijski poudarek na t.i. projektaem študiju. Tubingenške urbane raziskave določuje aplikativna usmerjenost in izrazito problematiziranje sodobnih urbanih problematik, kjer prihajajo v ospredje ženske študije (Konnertz 1991). Zadnja projektaa 22 Evropske urbane študije pred durmi posturbanosti raziskava je bila narejena v Frankfurtu na Maini. V njej so etnologi predstavili multikulturno mestno politiko, se spraševali, kako tujci v Frankfurtu doživljajo multikultumost in kako so tujci predstavljeni v medijih. Iskali so vzroke naraščajočega rasizma, se spraševali, kakšen odnos ima do koncepta civilne družbe multietručna metropola, analizirali urbarustično politiko mesta, predstavili urbano ponudbo bolšjih trgov in razkrinkali frankfurtske poulične tolpe kot primer medijske inscenacije. Vse raziskave so v Tubingenu izdali v obliki revije (Multikultur Journal 1992) in jo ponudili v prodajo, tako v etabUranih knjigarnah kot tudi v kioskih na železniških postajah. Ob tem so pripravili še spremljevalni program, ki je v obliki vodstev po mestu, predavanj, srečevanj različnih etničriih in socialnih skupin potekal celo leto 1991. Mesto kot prostor etnične in socialne heterogenosti in urbanost, kot sinonim multikultume različnosti je izhodišče raziskovalnega pristopa frankfurtske etnologinje in kulturne antropologinje Ine Marie Greverus. Greverusovo je v mestu zanimalo . predvsem vprašanje nastajanja, ohranjanja in spreminjanja identitete mestnih prebivalcev. Pri tem je izhajala iz teorije »teritorialnega človeka« (Greverus 1979:33), ki sodi v tradicijo t.i. humane ekologije in Chicaške šole. Teritorialnost ji predstavlja enega izmed osnovnih elementov identitete, ki se izraža v aktivnem odnosu in izrabi neposrednega človekovega okolja. Prostore identitete najde Greverusova v mestnih četrtih, sosedstvu ali ulicah, kjer pa danes, zaradi družbene komleksnosti, prihaja do problemov identifikacije posameznika s svojim okoljem (Greverus 1978: 276). Zavest identitete je po nrnenju Greverusove v urbanem okolju zavrta zaradi anonimnosti, odtujenosti in tudi zaradi nezmožnosti uporabe in kontrole pozidanega meshiega prostora^ Zaradi tega se ustvarjalni potencial mestnih prebivalcev spreminja v »redukcijo teh sposobnosti in v kor\zumiranje ponudbe okolja« (Greverus 1978:277). Zato se Greverusova zavzema za uveljavljanje kulturnega pluralizma, v smislu razvijanja in nastajanja avtonomnih skupin v mestu, kot predpogoja za ponovno obuditev »poškodovanih« identitet. Nič čudnega torej, da pozdravlja nastanek in raziskovanje kontrakultur, obračanje k urbanim etniaiim manjšinam in poudarjanje lokalnosti kot tiste poskuse, ki v nepregledni družbi sedanjosti omogočajo pozitivni razvoj identitete posameznika v mestu ter se tako zavzema predvsem za raziskovanje urbaiiih subkultur, se pravi marginaliziranih in stigamtiziranih socialnih in etničnih skupin v mestu (Greverus 1978: 279). Teorijo Ine Marie Greverus lahko razumemo predvsem kot poglobljeno kulturno kritiko, ki se dotika perečih problemov vsakdana v mestu. Ta aktualnost pa je močno prisotna v urbanih raziskavah »frankfurtske šole«, kjer lahko omenimo študije o nastanku, razvoju in položaju tujcev/tujstva v urbanih sredinah (Kristeva 1989), integracijskih procesih asirmliranja (Schiffauer 1983), lokalni identiteti frankfurtskega predmestja (Heimat 1982) in primerjave življenjskih stilov v velemestu ter podeželskem mestu (Hierschbiel 1985). 5 Ob tem je zanimiva primerjava z ameriškim antropologom Richardom Sennettom, ki se je v svojih raziskavah loteval predvsem problema samorazumevanje prebivalcev modemih mest. Zanimalo ga je ravnotežje med privatnim in javnim življenjem posameznika v mestu, ker določa tudi njegovo samorazumevanje. Pri tem po avtorjevem mnenju prihaja do razpada javnega življenja, ki se vedno hitreje spreminja v čisto formalnost in včasih celo obveznost. Ideološki postulat individualnosti se tako v mestih zapira v polje privatnega, kar avtor dokazuje na celi vrsti empiričnih primerov (Sennett 1983:17). Absolutno prevrednotenje individualnega ima za posledico kult intimnosti, Seimet modeme urbane družbe imenuje tudi intimne družbe (Seimett 1983:252), ki se kaže v narcizmu mestnih prebivalcev in v destruktivnih obUkah skupnosti. Te so posledice strahu pred anonimnostjo, ki pa po drugi straiu prebivalce mest omejujejo v vedno ožje skupnosti. Tu se socialna dejanja posameznikov opredeljujejo skozi prizmo kolektivne zavesti in se zaradi tega v večiru primerov omejujejo samo na razmejitev posameznikovega intimnega, privatnega načina življenja od javnega. 23 Borut Brumen Če si zdaj pogledamo še razvoj in stanje v francoski in skandinavski urbani etnologiji, moramo opozoriti, da je bil tam že v 60. letih prisoten sorazmerno močan vpliv urbane anfropologije, ki je konec sedemdesetih let pričela prodirati tudi v nemško jezikovno področje Evrope (Hugger 1988: 220). Francoska urbana etnologija se je formirala konec šestdesetih let, ko so biU koncepti in metode socialne antropologije v francoski etnologiji že dehio sprejeti (Chiva 1987: 39). Namesto zastarelih tehnik vprašaMc se je uveljavila metoda terenskega dela z neposredno udeležbo, pri čemer je bil raziskovalec dalj časa neprefrgano prisoten v življenju skupnosti (Segalen 1986:9). Rezultati tega dela so bile v začetku številne interdisciplinarne monografske študije vasi (npr. Burguiere 1975; L'Aubrac 1970-1986; Zonabend 1980) in prvih mest (Pétonnet 1968). V 70.1etih postane mesto stalno raziskovabio polje francoskih etnologov in to navkljub številnim vprašanjem o specifiki urbane etiiologije, problemih v razlikovanju med urbano etnologijo in urbano anfropologijo in uporabnosti terenskih tehnik v mestih. Prav zaradi specifičruh lastnosti mesta in urbane kulture so se francoskim etnologom zdele klasične monografske študije neprimerna oblika za preučevanje mesta. Zato so najprej poskusili indetificirati posebne urbane subprostore, kot je npr. sosedstvo, skupine, kot so npr. priseljenci in mesh:ie institucije, kot so kavame, stavke ah kamevah (Segalen 1986:15). Za prelomnico v francoski urbani etimologiji lahko štejemo zbornik raziskav o asimilacijskih procesih pri migrantih v Parizu, ki so nastajale tako v krajih, od koder so prihajaU priseljenci, kot tudi v samem Parizu (Provinciaux et Provinces a Paris 1980). Segalenova pa omenja, da sta v 80. letih v sodobiti francoski urbani eh:\ologiji obstajati dve temeljni usmeritvi. Prvo imenuje indusfrijska etnologija, v kateri je poudarek na raziskovanju socialnih organizacij delavcev, kjer poskušajo etnologi determinirati predvsem odnos delavcev do dela, družine in širše skupnosti (Segalen 1986:16). Druga usmeritev je tematsko sorodna in jo določa raziskovanje nižjih socialnih slojev, delavcev in imigrantov v predmestjih (Péttonet 1982). Skandinavski etnologi so do raziskovanja urbanih sredin prišh postopoma, saj so se najprej ukvarjati z vprašanji kulturnih inovacij, ki prihajajo iz mest in njihovega sprejemanja v ruralnih sredinah (Ek 1987:14). Mesto pa s tem še ni postalo neke vrste neodvisen »etnološki koncept« in zato predtavlja pravi mejnik v skandinavski etnologiji raziskava o stockhohnskih delavcih, ki jo je leta 1949 izdal Sigurd Erixon (Erixon 1949). Tej so sledile številne dmge raziskave delavske kulture, in danes lahko brez zadržkov govorimo, da predstavljajo rezultati raziskovanja načina življenja delavskega razreda v Skandinaviji najpopolnejše tovrstne študije v Evropi'. Vpliv anfropoloških konceptov v Skandinaviji je opazen vse od konca 50. let, ko je v Uppsah predaval Robert Redfield. Njegovi metodološki napotki so se poznaU predvsem v prenosu raziskovalnega pogleda iz določene profesionalne skupine na skupnost kot celoto (Bruck 1982:122). Konec šestdesetih let tako izide prva sodobna raziskava mesta, ki jo je izdal Ek Sven (Ek 1967). V njej je avtor analiziral spremembe v kulturah posameznih socialnih skupin v mestu v času, ko se le te soočijo z ekonomskimi in socialnimi pogoji mestnega okolja (Ek 1987:16). Isti avtorje leta 1971 izdal študijo o urbanem sltimu Noden v Limdu (Ek 1971), v katerem je predstavil vrednote prebivalcev sluma v urbanem okolju. ^ Med najbolj odmevnimi raziskavami delavske kulture v zadnjem desetletju na Švedskem omenja Ek Sven (Ek 1987:17-18) študije o pristardških delavcih (Bjorklund 1984), o materialnih in socialnih pogojih za nastanek specifične delavske kulture (BurseU 1984), ideoloških osnovah sodobne delavske kulture (Bohman 1985) in delavski solidarnosti (Skarin Frykman 1987). 24 Evropske urbane študije pred durmi posturbanosti Podobno študijo je nekaj let kasneje opravil tudi etnolog Âke Daim (Daim 1974), ki se je pri raziskovanju suburbanega življenjskega stila v švedskih predmestjih povsem oddaljil od takrat uveljavljenih metodoloških izhodišč. Pri tem se je kot nekdanji učenec norveškega antropologa Fridrika Bartha oprl na njegov model analize procesov in raziskoval sodobne urbane pojave v predmestjih. Ni ga zanimalo vprašanje, kaj predmestje nudi svojim prebivalcem, temveč, kako prebivalci doživljajo življenje v predmestju (Ek 1987:16). To sicer ni bila novost v skandinavski etnologiji, nov pa je bil način njegove abstrakcije in temeljno vprašanje, ki se je glasilo, zakaj se ljudje obnašajo tako kot se in zakaj mislijo tako kot mislijo. Daunova, danes klasična, raziskava je bila na Švedskem v svojem času sprejeta kot delo, ki sicer sodi v znanost, nikakor pa ne v etnologijo (Briick 1982:120). Ek Sven in Ake Daun sta tako avtorja, ki sta najmočneje obeležila sodobno švedsko in posredno celotno skandinavsko urbano etnologijo. Z nekaterimi konceph iz socialne antropologije sta urbano etnologijo naenkrat približala problemom modernega človeka v mestu. Vprašanja, ki sta jih odpirala, so se nanašala predvsem na odnos posameznika do urbane okolice. Osemdeseta leta so zato v Skandinaviji obeležena z raziskavami pogojev življenja v urbanih sredinah, kulturnih vzorcev in kulturne politike, ki nastaja v mestih (npr. Ferrer 1981). Pri tem opažamo, da se težišče raziskovalnega dela prenaša iz vprašanja, kaj lahko povemo v mestu, na vprašanje, kaj lahko povemo o mestu (Ek 1987:19). Ob tem nastajajo tudi nove metodologije za raziskovanje mest. Na Danskem so tako etnologi kot temeljno vprašanje pri raziskovanju urbanega etosa izpostavili koncept »življenjskih oblik« (Life forms), ki karakterizirajo poglavitne skupine v družbi. Tega koncepta niso vezali na razredno, ruralno ali urbano okolje, saj lahko značilne oblike življenjskih vzorcev najdemo v vseh družbeiuh in sodaliuh okoljih (Ek 1987:12). 2. KAKO SO ANTROPOLOGI »ODKRIVALI« EVROPSKA MESTA? John W.Cole imenuje čas med leti 1950-1960, kamor sežejo tudi prve sodobne antropološke raziskave mest (npr.Firth 1956), »obdobje idealnih pogojev za preučevanje Evrope« (Cole 1979: 17). Znano je, da antropologi evropskih mest kot prostora svojih raziskav takrat niso izbirali zaradi metodoloških razlogov, ampak jih je k temu privedel problem znanstvene uveljavitve in z njo povezane univerzitetne hierarhije. Ker je bila večina evropskih antropoloških univerzitetnih položajev zasedenih z »nedotakljivimi eminencami«, ki so ustoličili funkcionalizem in strukturalizem na empiričnih primerih iz eksotičnih dežel, je Evropa konec 50. let postala edini prosti raziskovalni prostor, katerega so mlajši znanstveniki nujno potrebovali za svojo poklicno kariero (Cole 1977: 355). V mestu, ki so ga opredeljevali predvsem kot kulturni sistem, jih je najbolj zanimalo vprašanje stabilnosti sistema, katerega ravnotežje je v skladu z uveljavljenimi antropološkimi modeli temeljilo na celovitosti sinhronega delovanja vseh posameznih funkcij. Obnašanje posameznika in njegov način življenja sta jih skozi to znanstveno optiko zanimala samo kot neke vrste d(v)ogovor med pravicami in dolžnostmi, ki so določene s formalnimi pozicijami posameznika v družbenih institucijah. Tako so sicer pokazali, kako institucije služijo družbi in sistemu zato, da jih ohranjajo kot celoto in hkrati poskušajo zadovoljevati vse potrebe svojih članov. Prav o njih, posameznikih, na katere se antropologija tako pogosto sklicuje, pa ne zvemo pravzaprav nič. Tudi zaradi tega je v prvih antropoloških študijah evropskih mest prišlo do spornih metodoloških posploševanj. 25 Borut Briuneii Ta so po mojem nmer\ju posledica »klasične« antropološke izobrazbe, ki je bila usmerjena predvsem v raziskovanje ti. »primitivnih družb«. Šele Norvežan Fridrik Barth je bil tisti, ki je razkrinkal površinskost hmkcionalis- tičrdh antropoloških raziskav in razvil metodologijo, ki je v Evropi omogočila študij kulture kot procesa (Barth 1969). Antropologi so pod vplivom njegovih metodoloških izhodišč svojo pozornost usmerih v raziskave nastanka, razvoja in razškjenosti urbanih fenomenov in pri tem izpostavili kvalitativno vrednost socialnih procesov. Prišli so do ugotovitve, da razmerja med posameznikom in skupino na eni ter institucijami na drugi strani dajejo družbi potrebno dinamiko za socialne prehode in spremembe. S tem pa so (končno) zavrnili pomen in vlogo vseprisotne tradicije v evropski ehiologiji. Posledica degradacije koncepta tradicije na raven rezultatov procesa sociakiih odnosov in institucionabiih vphvov novejšega izvora pa je najverjetnejši razlog za to, da je antropologija takrat izgubila priložnost institucionalnega prodora v srednjeevropska univerzitetna središča. Zato pa se je (urbana) antropologija toliko močneje vsidrala v nekaterih zahodno in sevemoevropskih državah. Če pustimo ob strani pretiravanje teh antropologov, ki so se v sedemdesetih letih neskromno razglasih za prve sistematične raziskovalce evropskih mest (Cole 1979: 15), je verjetno res, da so bili prav antropologi v Angliji, Franciji, Skandmaviji m na Nizozemskem tisti, ki so odprh pot urbani problematiki in to zaradi dveh razlogov: 1. »Teoretiki« urbane antropologije so se v tem obdobju oddaljih od deloma zelo »protizgodovinsko« usmerjene britanske strukturalno funkcionalistične socialne antropologije (Fischer 1988:18) in pričeh iskati svoje korenine v dediščini Chicaške šole' ter v evropski humanistični tradiciji*. 2. Teoretske študije družbenih odnosov v urbanih sredinah so zamenjale empirične raziskave odnosa med mestom in podeželjem (Boissevain 1974) ter profesionalnih Qackson 1968), socialnih (Davis 1973) in institucionabiih (Silverman 1975) skupin v mestu. Osemdeseta leta so bila za urbane antropologe v Evropi čas, ko so se dokončno nehali spraševati in dokazovati, kaj jih loči od urbane sociologije. S številnimi in raznovrshiimi raziskavami so dobesedno utišah očitke sociologov, da so teorije urbanosti ideološki konstrukti in da urbana antropologija pravzaprav nima lastne identitete'. Namesto Ijubosimmega varovanja svojega vrtička so se posamezne antropološke šole usmerile v raziskovanje odnosov med mestom in podeželjem, formalnih in neformahuh institucij v mestu ter poskusile predstaviti mesto kot celoto (npr.,Nas & Prins 1983). HoUstični pristop do raziskovanja mesta je bil tudi moto kongresa urbanih antropologov leta 1983 v Leidnu. Tam so se spraševali o smotrnosti prenosa nekaterih metodoloških in metodičnih rešitev, ki so jih urbani antropologi razvili v (vele)mestih t.i. »tretjega sveta«, na preučevanje evropske urbane problematike. Izoblikovali so tezo, da je smisehio raziskovati mesto kot prostor kazite koncentracije sociakiih odnosov (Southall 1983:10), kjer se v sociakiih odnosih izražajo razhčne napetosti in v končni fazi tudi urbani konflikti. 7 Za oživitev zgodovinskega spomina ne bo odveč, če na tem mestu omenimo tudi najpomembnejše predstavnike Chicaške šole. To so Robert E.Park, Roderick McKenzi, Emest Burgess, Nels Anderson, Frederic M. Thrasher, WiUiam F. Whyte, Louis Wirth, Harvey W. Zorbaugh in Paul G. Cressey. 8 Predvsem pri Karlu Marxu, Maxu Webru in Enuleu Durkheimu (o vplivu njihovih teorij na razvoj raziskovanja urbanih sredin glej Saunders 1981). 9 Najvidnejša predstavruka kritikov irrbane antropologije sta bila prav gotovo Herui Lefebvre (Lefebvre 1990) in Manuel Castells (Castells 1977). 2 6 Evropske iirbane študije pred durmi posturbanosti Predlagali so, da z detajlno analizo modelov napetosti in koncepta konfliktne teorije lahko poglobljeno spoznamo socialno realnost v generalnem in urbano družbo v partikiilamem smislu, saj socialne spremembe producirajo koriflikte, ti pa ponovno določajo bodoče spremembe (Prins & Nas 1983: 40). Ob prehodu iz sociološkega raziskovanja urbanih fragmentov v holističen metodološki pristop predstavljata deli Ulfa Hanerza (Hanerz 1980) in Hartmuta HaulSermanna ter Walterja Siebela (Haufiermann & Siebel 1987) največji udarec zaplakanemu prisvajanju raziskovanja mesta pod okrilje ene same znanstvene discipline. Hannerzu je interdisciplinarna študija metodoloških konceptov urbane antropologije predstavljala osnovo za lastno teorijo urbanosti, v kateri razimie kulturo kot celoten pomenski sistem, s pomočjo katerega se opredeljuje socialna konstrukcija realnosti. Zaradi stroge sistematizacije metodoloških izhodišč Hannerz nasprotuje raziskovanju majhnih prostorskih skupnosti, kot so npr. družina, etnična skupnost ali . sosedstvo. Namesto tega zahteva raziskovanje socialnih mrež, saj samo z njihovo pomočjo lahko preidemo meje urbanih skupin in lokalnih analiz. Preko vprašanj, kaj je urbano in kaj antropologija v urbani antropologiji (Hanerz 1980: 3), poskuša natančno opredeliti raziskovalno polje urbane antropologije. Pri tem ugotavlja, da se največji prispevek urbane antropologije nahaja v empiričnih raziskavah, »v etnografiji; kije prevladujoče kvalitativna in bogato kontekstualizirana zbirka človeških dejanj in misli« (Hannerz 1990: 8). V empiričnih razikavah vidi Hannerz analitično prednost urbane antropologije pred urbano sociologijo'". Pri analizi urbanega življenja avtor izhaja iz koncepta socialne vloge (Harmerz 1980: 101). Zato predlaga, da heterogenost življenjskih stilov v mestu raziskujemo kot analizo socialnih vlog, pri čemer si lahko pomagamo s konceptom »urban role inventory«, s katerim Hannerz razume skupne lastnosti spreminjajočih se socialnih vlog posameznika (Hannerz 1980: 107). Pri tem razlikuje pet kompleksnih enot urbanega življenja: gospodinjstvo in družino, delo in pridobivanje sredstev za preživljanje, prosti čas, sosedstvo in prometne povezave. Predmet urbanih antropoloških raziskav mu tako predstavlja predvsem vprašanje, na kakšen način in v kolikšnem obsegu se socialne vloge prepletajo in kako strukturirajo posamezna področja urbane strukture, npr. ekonomijo. Avtor nas opozarja, da je individualru repertoar socialnih vlog omejen preko predpisanih norm in vrednot. Zato kulturna pogojenost vrednot in norm določa tudi možnost izbire posameznika med različnimi socialnimi vlogami. Ob tem pa moramo biti pozorni tudi na ti. »role discriminatory attributes«, kot so starost, spol ali etnična pripadnost, ki strukturirajo prisotnost posameznika v socialnem življenju skupnosti (Harmerz 1980:151- 156). Urbano življnje, ki ga Hannerz definira s pomočjo heterogenosti socialnih vlog, se po avtorjevem mnenju izraža v različriih življenjskih stilih. Hannerz razlikuje štiri osnovne oblike mestnega načina življenja. S terminom »encapsualtion« označuje način življenja, za katerega je značilna močna sociahia mreža in omejen obseg socialnih vlog, kar ima za posledico sorazmerno zaprtost skupnosti in posameznika. Najdemo ga lahko pri etničnih manjšinah v mestih, v urbani subkulturi, v elitni urbani kulturi in hidi pri specifičnih skupinah, kot so npr. gospodinje 10 Tudi starosta sodalne antropologije, Raymond Firth, v svojih razmišljanjih o bodočnosti antropologije poudarja, da je navdušen nad koUčino zbranega etnografskega gradiva, saj prav to vzpodbuja nadalnji razvoj antropologije, omogoča ločevanje posebnih elementov od vzorcev in procesov ter njihove medsebojne povezave, s katerimi prihajamo do razUčnih oblik konceptualnih procesov v spreminjajoči se družbi (Firth 1992; 210-211). 27 Borut Brumeri (Hannerz 1980:255-258). Če posamezruk živi v različnili urbariih življenjskih svetovih z različnimi socialnimi vlogami, Hannerz govori o načinu življenja, ki ga imenuje »segregativity« (Hannerz 1980: 258-261), o »intergrativity« pa govori takrat, ko se individualne socialne mreže raztezajo preko različnih področjih urbanega življenja in ko posameznik menja vrsto socialnih vlog, ki se same tudi sproti spreminjajo glede na dane zahteve okolja (Hannerz 1980: 260-261). S terminom »solitude« pa Haimerz označuje način življenja, za katerega je značilna prostorsko zelo majhna sociabia mreža brez heterogenosti sociahiih vlog (Hannerz 1980:259-260). Haufiermann in Siebel sta se v svojem raziskovalnem delu osredotočila na vprašanje posledic modemih stmktumih sprememb v dmžbi na razvoj mest, mestne poUtike in mestne kulture (Haufiermann & Siebel 1987). Pri tem jmna ni šlo toliko za utemeljevanje lastnih metodoloških izhodišč, temveč prej za analitično interpretacijo statističnih podatkov, ki se nanašajo na nemška mesta. Za izhodišče sta si vzela nasprotja med razvijajočinu se nemškimi mesti in tistimi, pri katerih statistika beleži daljše obdobje stagnacije ter nasprotje med tistimi prebivalci teh mest, ki imajo z delom zagotovljeno svoje življenjske perspektive ter onimi, ki so potisnjeni na t.i. dmžbeni rob, imigranti, nezaposleni in revru. Avtorja poudarjata, da so naše predstave o načinu življenja v mestu in urbani kulturi še vedno pogojene z meščanskim mestom evropskega srednjega veka in industrijsko revolucijo. Konec srednjega veka se je namreč izoblikovala urbanost kot posebna žvljenjska oblika, ki stoji nasproti privahiemu in javnemu, kot posebna obhka politike, meščanske demokracije in kot posebna oblika ekonomije, kapitahzma. Tako je bil razvoj mest, od srede prejšnjega stoletja naprej v različnih strokah, identičen z rastjo prebivalcev, delovnih mest in širjenjem pozidanih površin v mestih. Haufierman in Siebel sta zato postavila tezo, da sta urbanost, kot posebna oblika mestnega načina življenja, in rast mest, kot enotna lastnost razvoja, izgubiU svojo objektivno osnovo (Haufiermann & Siebel 1987:9). S tem pa je izgubila smisel tudi lokabia mestna politika, ki je po avtorjevih mnenjih še vedno usmerjena v fikcijo socialne, pohtične in ekonomske celote hnenovane Mesto. Mesta pa so dandanašnji, v globalni strukturi mednarodno organiziranega gospodarstva, postala prostori, ki se jih lahko poljubno zamenjuje. Zato lokalna mestna pohtika nima več toUkšnega vphva na gospodarsko in družbeno politiko, kot ga je hnela. Danes in v bodočnosti ostane komunabi poUtiki samo organizacija vsakdanjega življenja, razpeta med delom, prostim časom, počitkom in prometom. S tem pa se meshia politika spreminja v enega najmočnejših vzvodov, ki krojijo podobo vsakdanjega načina življenja v urbanih centiih (Haufiemann & Siebel 1987:10). Zato sta avtorja večji del svoje študije namenila prav analizi pogojev, vplivov in posledic mestne pohtike na urbane življenjske stile. Obravnavata renesanso mestiuh jeder, kjer se srečujejo na videz različni življenjski stih yuppiev^S ki jih označuje bogato in razsipniško življenje ter t.i. alternativcev, ki z drugačnimi življenjskimi stili, kljub sorazmemo nizkim prihodkom, dosegajo visok življenjski standard (Haufiermann & Siebel 1987:14). Pojasnjujeta vpliv medijev na urbani način življenja (Haufiermann & Siebel 1987:33). Iščeta vzroke za vedno večje razlike v rasti mest in urbanih kulturah v severnih in južnih nemških mestih (Haufiermann & Siebel 1987: 44). In iz tega izpeljeta konstruktivno kritiko komxmabtih poUtik, ki še vedno vztrajajo na modelu splošne rasti za vsako ceno, ne da bi upoštevale spremenjene prostorske, socialne, gospodarske in U Yuppi (Young Urban Proffesionals) je oznaka za mlade, bogate podjetnike in menadžerje. 28 Evropske urbane študije pred durmi posturbanosti ekološke pogoje v mestih (Haufiermann & Siebel 1987: 119). Ne ostaneta pa samo pri kritiki, temveč s pomočjo analize življenjskih stilov prebivalcev razUčnih profesionalnih in socialnih skupin podata tudi osnovne elemente drugačne mestne politike, ki bi prebivalcem mest lahko ponudila osnovo za novo kvaliteto urbanosti (Hauliermann & Siebel 1987:238). 3. IZZIV URBANOSTI IN PERSPEKTIVE URBANIH ŠTUDIJ Upam, da seje iz tega pregleda razvoja urbanih šhidij dalo razbrati, kako sodobno raziskovanje mest določuje teoretski in metodičen pluraUzem. Meje med posameznimi strokami, v našem primeru urbane etnologije in urbane antropologije, so tako zabrisane in prepletene, da smemo v evropskem okviru hkrati govoriti o antropologizaciji etnologije (sprejemanje nekaterih temeljnih antropoloških konceptov, kot so identiteta, sodalne vloge, etručne manjšine in konflikti) in tudi o etnologizaciji antropologije (historična dimenzija raziskovanja urbanih fenomenov in etnološki koncepti načina življenja). Seveda ne mislim problematizirati pristojnosti posameznih strok, ker sem prepričan, da nas to vodi v slepo ulico in znanstveno stagnacijo, zdi pa se mi smotrno, da se vprašamo, ali obstajajo metodološko spoznavne razlike v urbanih raziskavah. Moj odgovor je pritrdilen. Etnologi še vedno raziskujejo mesto kot razdeljen prostor razUčruh življenjskih praks, načinov življenja in miselnih sistemov, medtem ko so antropologi usmerjeni v raziskovanje nastanka in oblik socialruh odnosov ter njihove povezanosti v urbanih pomenskih modelih. Vendar pa etnologi vedno bolj upoštevajo vplive in posledice heterogenosti mesta na urbani etos, ki naj bi bil po definiciji predmet njihovih raziskav'^ antropologi pa spoznanja iz teoretičnih modelov analize urbanih institucij poskušajo verificirati v realnih mestriih okoljih in načinih življenja različnih urbanih skupin (Harvey 1985). Gre za zbliževanje ločeriih tradicij, pri kateri ena in druga stran ugotavljata, da urbaru etos prebivalcev mest temelji tako na posredovanih normah, vrednotah in življenjskih vzorcih, kot tudi na urbani ideologiji (obliki) in urbani ekonomiji (vsebiru). Urbanost kot proces in življenjska praksa, kot znanstveru koncept in politično o(g)rodje, kot kritika individualnosti in (multi)kulturne pestrosti zato ostaja izziv raziskovalcem. Ti se v Evropi v vedno večji meri odločajo za raziskovanja sodobnih urbanih fenomenov in problemov, s sočasno zahtevo po aplikativni uporabi rezultatov raziskovalnega dela". Ker se tudi nekatera evropska mesta ali regije počasi že spreminjajo v megapolise, smemo upravičeno pričkovati, da bodo socialno kulturni fenomeru in problemi mest (p)ostajali središče dela nacionabiih in komimalmh centrov moči ter odločanja. S tem pa bodo znanstvena spoznanja raziskovalcev urbanih sredin vedno bolj aktualna in zato ni odveč opozorilo, da moramo etnologi in antropologi paziti, da ne 12 Dovolj je, če prelistamo samo eno izmed treh knjig, ki imajo sicer neposrečen naslov »Handbuch der schweizerischen Volkskultur«, in videli bomo, da so švicarski etnologi uspeli predstaviti spremembe v vsakdanu zadnjih 50. let samo tako, da so k sodelovanju povabili tudi antropologe, lingviste, socialne in kulturne zgodovinarje, geografe ter komuiukologe (Hugger 1992). 13 Za nekatera evropska mesta lahko trdimo, da so teoretska spoznanja etnologov in antropologov vplivala na določene urbane socialne prakse. Lepa tovrstna primera sta npr. prvi nemški mestru urad za multikultume pristojnosti v Frankfurtu ali pa organizacijska oblika metadonske pomoči v Amsterdamu. 29 Borut Brumen postanemo, npr. tako kot dobršen del arhitektov, marionetke v rokah politike ter kapitala". Temu se lahko izognemo samo z neprestanim in kritičnim preverjanjem znanstveriih spoznanj v mednarodnih okvirih kot tudi z izbiro tistih raziskovahdh problemov, ki jasno odražajo medsebojno soodvisnost pohtičnih, sociahiih in družbenih institucij na kulturne, selekcijske ter adaptacijske značihiosti neke urbane kulture. Bodočnost evropskih urbanih študij vidim v raziskovanju nastajanja, spreminjanja in ohranjanja urbanih identitet. Ker mora posameznik v mestu svoje potrebe in pričakovanja ves čas usklajevati s skupinskimi in družbenimi zahtevami, bo individuaino in sociabio dhnenzijo identitete potiebno raziskovati kot skupek identifikacij, kjer bodo upoštevani vsi sociabii odnosi in skupne vrednote ter norme. Menim, da bo posebna pozornost namenjena vertikalni in horizontahd mobilnosti v mestu, saj v teh »migracijah« posameznik vsak dan zamenja razhčne sociable vloge in se sreča z razhčnimi sociahiimi . skupinami. Gre za proces, ki zahteva dnevno reorganizacijo identitete. Pri analiziranju hidividualnih in skupinskih urbanih identitet se bomo zato soočati s spreminjajočo se vlogo, (samo)videnjem in položajem žensk, gospodinjstev, družin, etiiičnih manjšin in urbanih subkultur. Ne bomo se mogh več izogibati pomenu lokahie poUtike, potiošniške ideologije in ekonomske (ne)odvisnosti za nastanek določenih m-banih življenjskih praks. V mestu kot domu nas bo zammalo stanovanje in bivanje v njem, okolica m mobihiost, meddružinski odnosi in socialna kontrola, intelektualna razhajanja in kulturne inovacije, prosti čas in sosedska samoorganiziranost, delitev dela na formalni in neformalni sektor, vpUv televizije in računalnika, vmiverze in beznice na mestni vsakdan. Pri tem bodo urbani načini življenja, urbane življenjske stiategije in urbani mentalni prostori tisti konceptuabii modeh, s katerimi bodo ebiologi in antiopologi raziskovati identitete posameznikov in skupin ter z njimi opredeljevati urbarti etos. V prvi vrsti nas bo torej zanimal človek v okolju, ki mu pravimo mesto. Tako njegovo delo in odgovornost, kot tudi njegovo prostovoljno sodelovanje v športnih in pohtičnih orgaruzacijah ah pri (samo)izobraževanju ter lenarjenju. To je namreč ena izmned značOnosti in posebnosti »progresivne logike« mest (Haufiermann & Siebel 1987: 246). Urbane logike in njenega čara sodjaHstičnih stanovanjskih inkubatorjev, malomeščanskih »minimundov«, elitističnih »noueve rich«, kitajske kiihinje in prekmurskih gibanc, hžnice in Maximarketa, fitnes salonov in avtomehaničnih delavnic, mestnih slavij in homoseksualnih diskotek, beguncev, brezposelnih, študentov, delavcev, ostarehh, univerze (tudi za tretje življenjsko obdobje). Slovenskega etiiografskega muzeja in Metelkove. Poleg znanja moramo pri raziskovanju urbanega etosa odpreti tudi subjektivna vrata fantazije in znašli se bomo v svetu, kjer sami živimo. AH kot pravi brazilski pregovor iz saopolskih predmestij: »Dokler sanjaš sam, so to samo sanje; ko nas sanja več skupaj, je to začetek • neke nove stvarnosti«. V našem primeru nove urbanosti!? 14 To se je namreč v zgodovmi etnologije in antropologoje že zgodilo. Spomnimo se samo deleža etnologov pri razvijanju in utemeljevanju nacionalističnih ideologij ali pa zagnanosti antropologov pri vzpostavljanju kolonialističnih uprav. 30 Evropske urbane študije pred durmi posturbanosti LITERATURA: ASSIGN, Peter (Hg.) 1986: Transformationen der Arbeiterkultur. Marburg 1986. L'AUBRAC. Etude etlinologique, linguistique, agronomique et économique d'tin établissement humain (7 volvmies). Paris 1970-1986. BARTH, Fridrik 1969: Social Groups and Boundaries. Bergen, Oslo 1969. BAUSINGER, Hermann 1961: Volkskultur in der technischen Welt. Stuttgart 1961. BJÖRKLUND, Anders 1984: Hamnes arbetare. Stockholm 1984. BOHMAN, Stefan 1985: Arbetarkultur och kultiverade arbetare. Stockholm 1985. BOISSEVAIN, Jeremy 1974: Friends of Friends: Networks, Marüpulators and Coalitions. Oxford 1974. BRUMEN, Borut 1991: Raziskovanje mestne in delavske kulture v ZRN, NDR in Švici. V: Časopis za zgodovino in narodopisje 1. 27 (062), Maribor 1991, str. 95-101. BRÜCK, Ulla 1982: The Influence of Social Anthropology on Swedish Ethnology. V: Nixdorff H. & Hauschild T. (Hrsg.), Europäische Ethnologic. Berlin 1982, str.:119-129. BURGUIERE, André 1975: Bretons de Plozevet. Paris 1975. BURSELL, Barbro 1984: Anläggama. Stockholm 1984. CASTELLS, Manuel 1976: The Urban Question. London 1977 (prva izdaja: La Question urbaine. Paris 1972.) CHIVA, Isac 1987: Wie die Ethnologie Frankreichs entstand. Versuch einer genealogischen Begründung. V: Isac Chiva, Utz Jeggle (Hg.), Eteutsche Volkskunde-Französische Ethnologie. Zwei Standortbestimmungen. Frankfurt, Paris 1987, sfcr.13-43. COLE, John W. 1977: Anthropology Comes Part-way Home: Community Studies in Europe. V: Annual Rewiev of Anthropology, Vol.6, Palo Alto 1977, str.: 349-378. COLE, John W. 1979: Gemeindestudien der Cultural Anthropology in Europe. V: Wiegehnann Günter (Hrsg.), Gemeinde im Wandel. Volkskundhche Gemeindestudien in Europa. Münster 1979, Str. 15-31. COMMENDA, Hans 1958/1959: Volkskunde der Stadt Linz an der Donau. Linz 1959 (1 .knjiga),1959 (2.knjiga). ČASOPIS za zgodovino in narodopisje 1. 27 (062), Maribor 1991. DAUN, Âke 1974: Förortsliv: En etnologisk studie av kulturell förändring. Stockholm 1974. DAVIS, John 1973: Land and Family in South Italian Town. London 1973. EK, Sven B. 1967: Stadens földese. Lund 1967. Ek, Sven B. 1971: Nöden i Lund. Lund 1971. EK, Sven B. 1987: Urban Studies and Swedish Ethnology. V: Ethnologia Scandinavica. AJounwl for Nordic Ethnology. Lund 1987, str.:ll-23. ERIXON, Sigurd 1949: Stockholms hamnarbetare fore fackföreningsrörelsens genombrott. Stockholm 1949. FERRER, Julio 1981: Punkare och skinheads. Stockholm 1981. FIELHAUER, Helmut & BOCKHORN, Olaf (Hg.) 1982: Die andere Kultur. Volkskunde, Sozialwissenschaften und Arbeiterkultur. Wien 1982. FIRTH, Raymond (ed.)1956: Two Studies of Kinship in London. London 1956. FIRTH, Raymond 1992: A Future for social anthropology? V: Sandra Wallman (ed.). Perspectives from Social Anthropology. London, New York 1992, str.:208-224. FISCHER, Hans 1988: Anfänge, Abgrer\zungen, Anwendungen. V: Hans Fischer (Hg.), Ethnologie. Einführung und Überblick. Berlin 1988, Str.: 3-39. GARAMVOELGY, Judit 1988: Stadt imd Land - Zur Problemgeschichte seit der Jahrhundertwende. V: Maja Svilar, Stadt und Land. Die Geschichte einer gegenseitigen Abhängigkeit. Bern, Frankfurt/M., New York, Paris 1988, str. 13-30. GEIGER, Klaus, JEGGLE, Utz & KORFF, Gottfried (Hg.) 1970: Abschied vom Volksleben. Tübingen 1970. GERNDT, Helge 1981: Kultur als Forschungsfeld. München 1981. 31 Borut Brumen GERNDT, Helge 1985: Großstadtvolkskunde - Möglichkeiten und Probleme. V: Theodor Kohlman, Hermann Bausinger (Hrsg.), Großstadt - Aspekte empirischer Kulturforschung. Berlin 1985, Str. 11-21. GERNDT, Helge 1992: Stadt-Gegenstand und Forschungsfeld empirischer Kulturwissenschaft. V: Helge Gemdt, Studienskript Volkskimde. Eine Handreichung für Studierende. München 1992. GREVERUS, Ina-Maria 1978: Kultur und Altagswelt. München 1978. HANNERZ, Ulf 1980: Exploring the City. Inquiries Toward an Urban Anthropology. New York 1980. HARVEY, David 1985: Consciousness and the Urban Experience. Oxford 1985. HÄUßERMANN, Hartmut & SIEBEL, Walter 1987: Neue Urbanität. Frankfurt/M. 1987. HEIMAT Bergen-Enkheim. Lokale Identität am Rande der Großstadt. FrarJdurt 1982. HIERSCHBIEL, Sabine 1985: Grosse Stadt-grosse Probleme. Kleine Stadt-besser? Frankfurt 1985. HUGGER, Paul 1984: Kleinhüningen. Von der "Dorf idylle" zimi Alltag eines Basler Industriequartiers. Basel 1984. HUGGER, Paul 1988: Volkskundliche Gemeinde- und Stadtteilforschung. V: Rolf W. Brednich (Hg.), Grundriss der Volkskunde. Berlin 1988, Str.: 215-235. HUGGER, Paul (Hg.) 1992: Handbuch der schweizerischen Volkskultur. Leben zwischen Tradition und Moderne. Ein Panorama des schweizerischen Alltags I., IL, III. Basel 1992. JACKSON, Brian 1968: Working Class Commuiüty. London 1968. KLOOS, Peter 1981: Themes of the 'sevnties: Anthropology in the Netherlands 1970-1980. V: Kloos P. & Claessen J.M., Current issues in anthropology: the Netherlands. Utrecht 1981. KOHLMANN, Theodor & BAUSINGER, Hermann (Hg.) 1985: Großstadt. Aspekte empirischer Kultiirforschung. Berlin 1985. KONNERTZ, Ursula (Hg.) 1991: Weibliche Ängste. Tübingen 1991. KRAMER, Dieter 1987: Theorien zur historischen Arbeiterkulhir. Marburg 1987. KRISTEVA, Julia 1989: Fremde sind wir ur\s selbst. Frankfurt a.M. 1989. LEFEBVRE, Henri 1990: Die Revolution der Städte. Frankfurt am Main 1990 (prva izdaja: La Révolution urbaine. Paris 1970). MULTIKULTUR JOURNAL, 1992: Weltstadt Frankfurt am Main? Tübingen 1992. NAS, Peter J.M. & PRINS, Will J.M. 1983: Past, present and fuhire of Dutch urban anthropology. V: Ghaus Ansari & Peter J.M. Nas, Town-Talk. The D5rnamics of Urban Anthropology. Leiden 1983, Str. 158-167. PÉTONNET, Colleté 1968: Ces Gens-la, monographie dune cité de h-ansit. Paris 1968. PÉTONNET, Colette 1982: Espaces habités. Ethnologie des banlieues. Paris 1982. PRINS, Will J.M. & NAS, Peter J.M. 1983: The struggle for the third world city. V: Ghaus Ansari & Peter J.M. Nas, Town-Talk. The D)Tiamics of Urban Anthropology. Leiden 1983, str. 38-51. PROVINCIAUX et Provinces a Paris. V: Ethnologie Française X/2, Paris 1980. RELLSTAB, Ursula 1984; Stadt-Quartier. Quartierarbeit anhand eines Zürcher Beispiels. Zürich 1984. RUPPERT, Wolfgang (Hrsg.) 1982: Die Arbeiter. Lebensformen, Alltag und Kultur von der Frühindustrialisierung bis zum "Wirtschaftswunder". München 1982. SAUNDERS, Peter 1987: Soziologie der Stadt. Frankfurt am Main/New York 1987 (prva izdaja: Social Theory and the Urban Question. London 1981). SCHIFFAUER, Werner 1983: Die Gewalt der Ehre. Frankfurt/M. 1983. SCHMIDT, Leopold 1940: Wiener Volkskunde. Ein Aufriß. Wien 1940. SCHMIDT, Leopold 1976: Gegenwartsvolkskimde. Eine Bibliographische Einfuhrung. Wien 1976. SEGALEN, Martine 1986: Current Trends in French Ethnology. V: Ethnologia Eirropaea. Journal of European Etiinology. Volume XVI/1, Copenhagen 1986, sta'.3-24. SENNETT, Richard 1983: Verfall imd Ende des öffentliches Lebens. Die Tyrannei der Intimität. Frankfurt am Main 1983 (prva izdaja: The FaU of Public Man. New York 1974). SILVERMAN, F Sydel 1975: Three Bells of Civilization: The Life of an Italian Hill Town. New York, London 1975. 32 Evropske urbane študije pred durmi posturbanosti SKARESi FRYKMAN, Birgitta 1987: Frân yrkesfanülj till klassgemenskap. Om bagare i Göteborg 1800-1919. Göteborg 1987. SOUTHALL, Aidan 1983: Towards a universal urban anthropology. V; Ghaus Ansari & Peter J.M. Nas, Town-Talk. The Dynamics of Urban Anthropology. Leiden 1983, str.7-21. WARTMANN, Margrit 1986: Leben auf Züricher Friedhöfen. V: Schweizeriches Archiv für Volkskunde 82. Basel 1986, str. 30-40. WEISS, Richard 1946: Volkskunde der Schweiz. Zürich 1946. WYSS, Nikolaus 1986: Blickfeld Hauptbanhof Zürich. V: Schweizeriches Archiv für Volkskunde 82. Basel 1986, str. 128-134. ZONABEND, Françoise 1993: Dolgi spomin. Časi in zgodovine v vasi. Ljubljana 1993 (prva izdaja: La mémoire longue. Temps et histoires au village. Paris 1980.). BESEDA O AVTORJU Borut Brumen, mag., etnolog, asistent na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo FF in samostojni raziskovalec na Institutum Studiorum Humanitatis, Evropski center za humanistične študije. ABOUTH THE AUTHOR Borut Brumen has a Master's degree in Ethnology and is an assistant with the Depart- ment of Ethnology and Cultural Anthropology of the Faculty of Arts. He is also an independent researcher with Institutum Studiorum Huma- nitatis, the European Centre for Humanist Studies. SUMMARY EUROPEAN URBAN STUDIES FACING POST-URBANISM By comparing two separate developmental traditions - (West-) European urban ethnology and urban anthropology - the author surveys the present condition and perspectives of European urban studies. The article focuses on the period after the Second World War, when European national ethnologies started to verify and rejustify their scientific premises. After 1946 towns and their inhabitants had (at least in principal) become a subject to be studied by ethnologists; but imtil the seventies the researchers of towns used - for various reasons - a methodology originating from the research of the countryside. French and Scandinavian ethnologists therefore based their activities on urban anthropology and applied comparative methods, developing a distinct and increasingly effective (sub)discipline, urban ethnology. Despite numerous recriminations urban ethnology has managed to preserve its own identity. Central-European countries, though less influenced by anthropology, nevertheless experienced a thoroughly critical and constructive reassessment of their scientific findings some two decades ago. One of the consequences of this line of work was the breakthrough of an analytical and application-orientated urban ethnology with its own sophisticated methodology. Urban anthropologists experienced their crisis of identity when - in the fifties - they started exploring European towns wiü\ classical anthropological models. Because this methodological orientation failed to render adequate results, they turned to look for their roots in the heritage of the Chicago School and in the European humanist tradition. 33 Borut Brumen They thus redirected their efforts from studying individual (sociological) urban fragments to a hoUstic methodological approach. This approach is presently determined primarily by the research of the social roles and identities of towmspeople and by the analysis how different urban institutions function and affect the way of life of people. The author concludes by drawing attention to the fact that the two scientific traditions are approachhig each other, and to the positive results of anthropology becoming more ethnological and vice versa. RÉSUMÉ LES ÉTUDES URBAINES EUROPÉENNES AU SEUIL DE L'ÉPOQUE POSTURBAINE La comparaison des deux traditions distinctes, a savoir l'ethnologie urbaine et l'anthropologie urbaine (ouest)européenne, représente la base de la présentation de l'état actuel et des perspectives des études urbaines européermes. L'auteur s'y est concentré sur la période apres la 2eme guerre mondiale, oti les ethnologies nationales européennes se sont mises a re-vérifier et a re-fonder leurs points de départ scientifiques. Pour des raisons différentes, les villes et leurs habitants - qui étaient (en principe) devenus l'objet des études ethnologiques a partir de l'année 1946 - étaient, jusqu'aux années 70, étudiés a l'aide de la méthodologie issue de l'approche rurahsante. Par la suite, les ethnologues français et Scandinaves se sont appuyés sur l'antropologie urbaine et, a l'aide de la méthodologie comparatiste, ont développé une (sous)discipline reconnaissable et de plus en plus forte - l'ethnologie urbaine, qui a réussi - en dépit de toutes les critiques - a garder son identité. L'influence de l'anthropologie n'était pas si sensible dans les pays de l'Europe Centrale; mais il y a deux décermies, nous sommes témoins, dans ces pays, d'une remise en question critique et constructive des résuhats du domaine de la profession. Une des conséquences de ce travail était la mise en valeur de l'ethnologie urbaine a l'orientation analytique et applicative, avec ime méthodologie bien développée, propre a elle-meme. On a pu sentir la crise de leur identité propre aussi du côté des anthropologues urbains qui, dans les années 50, se sont mis a étudier les villes européeimes a l'aide des • modeles anthropologiques classiques. Comme cette orientation méthodologique n'était pas des plus efficaces, ils ont commencé a chercher leur racines dans l'héritage de l'école de Chicago et dans la tradition himianiste européenne. Ce faisant, ils ont abandonné l'étude des fragments (sociologiques) urbains isolés, pour s'orienter vers ime approche méthodologique hohste qui se définit, actuellement, surtout par l'étude des rôles sociaux et de l'identité des habitants des villes, ainsi que de l'hnportance du fonctionnement des institutions urbaines diverses pour le mode de vie des habitants des villes. C'est pour cela que dans la conclusion de sa discussion, l'auteur souligne le rapprochemnt entie deux tiaditions scientifiques aussi bien ene les résultats positifs de "l'ethnologisation de l'antiiropologie" et de "l'anthropologisation de l'ethnologie". 34 o MEŠČANSTVU KOT ZGODOVINSKEM, ETNOLOŠKEM IN POSEBEJ - PSIHOLOŠKEM POJMU Interdisciplinarna interpretacija Damjan J. Ovsec IZVLEČEK Jedro razprave je posvečeno definicijam meščanstva, razlikam med mestom in vasjo, meščanom in podeželskim človekom, še posebej pa temu, kaj je meščanstvo v psihološkem smislu, kakšne so njegove posebne lastnosti, ki ga ločijo od drugih plasti prebivalcev. O tem govori poglavje o paralelah med psihološko individuacijo in meščanstvom, kar izhaja iz avtorjeve teze, da je meščanstvo edina pre- verjena realna oblika individuacije. ABSTRACT The essence of the discussion is devoted to defining the bourgeoisie, to the differences between towns and villages, town and country people, and especially to the questions what "bourgeoisie" stands for in terms of psycho- logy, and which special features differentiate it from all other social strata. This latter issue is dealt with in the chapter on the parallels between psychological individuation and the bourgeoisie, basing on the authors' thesis that the bourgeoisie is the only real form of indivi- duation ever put to the test. Mesto je pravzaprav biografija človeškega rodu. }e objekt narave in subjekt kulture. Claude Levi-Strauss Pričujoči članek se skuša spopasti z zelo težko temo, temo, ki je tako komplicirana, da jo je večina avtorjev po svetu (pri nas pa takorekoč vsi) obšla. Obšli so namreč vidik njenih oblik in še posebej - psihološke aspekte. V mislih imamo meščanstvo. Tema je namreč težka iz najmanj treh razlogov. Prvič: meščanstvo je pri nas slabo preučeno, torej se ga tudi zaradi tega še manj zavedamo. Nekaj poizkusov je bilo v preteklosti najprej pri literarnih zgodovinarjih (npr. I. Kolar, Literarni sprehod po delu stare Ljubljane /Jezik in slovstvo, 1956/7, št. 7., Prijatelj, Kidrič itd.), zatem pri (kulturnih) zgodovinarjih, sociologih in še posebej pri etnologih. Raziskave so bile fragmentarne, oziroma so se ukvarjale z določenimi pojavi v okviru meščanskega načina življenja (ne pa tudi mišljenja oziroma meščanske duhovne kulture). V mislih imamo npr. meščansko družabno življenje (v Ljubljani, Celju, Mariboru), življenje meščanov v preteklih stoletjih (v Ljubljani); nekateri so pri svojem raziskovanju uporabili, zapišimo tako, ohlapni okvir meščanstva, da bi v 35l Damjan J. Ovsec le-tem skušali orisati npr. bodisi literarno bodisi likovno aU politično življenje določenega obdobja, vendar v teh delih o meščanstvu ne izvemo skoraj ničesar. O meščanstvu so domači avtorji pisali tudi v okviru pravnih vidikov ali vidikov, ki so preko le-tega povezani z raznimi pomembiumi dogodki v naši zgodovini. Nihče pa se ni ukvarjal s kompleksnejšo definicijo meščanstva (razen z zgodovinskih in pravnih vidikov), njegovim mišljenjem in še posebej z meščansko psiho. Psiholoških študij o meščanstvu ni, čeprav bi meščanstvo lahko temeljito razumeli prav iz tega pomembnega vidika. Drugič: pri nas kontinuitete meščanstva ni, saj je socialistična revolucija z njim pometia. Meščanstvo je končalo pri nas na samem predpražruku zgodovine. Zato so vse raziskave v zvezi s to problematiko toliko težje. Po svetu so se raziskovalci bolj ukvarjali s problematiko mest in njihovih prebivalcev kot pa z meščanstvom ali pa so se z meščanstvom ukvarjali kritično. V pričujočem članku ne bom omenjal ne domačih ne tujih avtorjev, ki so se na razne načine ukvarjali s to temo, ker za to ni prostora, pa tudi namen našega članka je drugačen. Naj pa vseeno zapišem, da so se že pred desetletji (npr. v obdobju 1946-1956) razvila vsaj tri sociološka polja raziskovanja meščanskega oziroma mestnega življenja: ekologija mesta, njegova socialna orgaruzacija (ki je imela pred tem vrsto filozofskih obravnav zlasti med Avstrijci, Nemci in Angleži) ter psihologija mestnih prebivalcev, ki pa ima z meščaiistvom le posredno zvezo. S psihologijo meščanstva v kompleksnem pogledu se torej, vsaj kot mi je znano, ni ukvarjal skoraj rrihče. Celo C. G. Jung, ki so ga sicer neprestano zanimale posledice v zastoju in razvoju meščanske psihe, se s samim meščanstvom posebej ni ukvarjal. Iz tega sledi, da sem imel ob pisanju tega članka veliko težav, saj me zanima prav psihološki vidik meščanstva. Poudarek v članku je na tistem, kar je tipično za meščane in kar jih loči od drugih, nanueč nemeščanov, kmečkega življa in proletarcev. Hkrati skušam podati nekaj definicij meščai\stva - od zgodovinskih do psiholoških. Zato del članka opisuje meščansko družbo in njen klasičen razvoj. Ker so stvari močno skrajšane, so zaradi tega tudi manj dorečene, kot bi si želeli. Ker nam v člarJcu ne gre za zgodovinske in sociološke klasifikacije meščanstva, ampak za psihološke, ne opisujem posebej, razen kjer je smiselno neizogibno, ne srednjeveškega meščanstva, ne t.i. starega meščanstva in ne t.i. novega meščanstva, ki izhaja iz postindustiijskega srednjega razreda, seveda zlasti na Zahodu. Čeprav tudi za nas, ne glede, koliko meščanstva še imamo, oziroma koliko smo ga izgubili, velja, da »nova elita« ni več elita, temveč, kot pravi Scott Lash (glej dalje opombe), »množica, to je del množic«, se s tem v pričujočem sestavku ne bomo ukvarjali. Podobno se ne bomo ukvarjali tudi s t.i. »meščansko dekadenco«, ki je pri nas sploh ni moglo biti, luti ne bomo pisali o »meščanski krizi« kajti tudi o tej pri nas, na slovenskih tleh, ne moremo govoriti, saj do nje sploh ni prišlo. Pričujoči članek je nastal zaradi 850-letruce prve pisne zaznambe Ljubljane (Laibach) in še bolj zaradi lani spregledane 750-Ietnice, odkar je Ljubljana postala mesto. To se je zgodilo leta 1243, po nekaterih mnenjih pa celo že prej, kar je še podkrepilo odločitev za pričujoče ukvarjanje z meščanstvom. Tudi Slovenci smo namreč največjo družbeno diferenciacijo v psihološkem, če že 36 o meščanstvu kot zgodovinskem, etnološkem in posebej - psihološkem pojmu ne materialnem smislu dosegU z meščanstvom, ne glede na nekatere razvojne posebnosti. Svoj meščanski vrh smo dosegh v tridesetih letih tega stoletja, tik pred drugo svetovno vojno. Ta vrh bi gotovo presegh in nadgraditi, če ne bi prišlo do socialistične revolucije. Socializem in komimizem sta, kot je splošno znano, v meščanstvu (buržoaziji) spoznala najhujšega razrednega sovražiiika in temu primemo proti njemu tudi zavestiio ukrepala. Meščanstvo in t.i. meščanske vrednote (lahko zapišemo tudi: kvatitete), so bile najprej nezaželjene, nato postavljene na stianski tir in sčasoma skoraj docela imičene. Stare vrednote smo pri nas uničiti do te mere, da so skoraj propadle, novih pa (še) nismo ustvariti. Najprej jih rtismo smeti, po dolgih desetietjih zatajevanja teh vrednot in pozabljanja nanje pa jih niti ne znamo več ustvariti, tudi če bi hoteti. Za določene kvalitete ni bilo več institucionalnih (npr. ekonomskih, pravnih) podpor, ki meščanstvo omogočajo. To je seveda specifično za vse t.i. vzhodnoevropske (sociaUstične) države, vendar z opaznimi razlikami. Največje so raztike med zahodriimi (bivšimi) socialističnhni (katoUškimi) in vzhodnimi (pravoslavnimi) deželami. Važno je povedati, da je slovenski izraz mesto podobno kot v poljšini in češčiiti nastal po nemški besedi Stadt (v prvobiem pomenu Statt, Statte, »kraj«, »mesto«), v dmgih slovanskih jezikih pa je nastal iz oznake za utrjen kraj (grad) ali pa pod vplivom madžarskega izraza vir, varos. To dokazuje, da so zahoditi Slovaiti in Slovenci spoznaU mesto kot novo naselbinsko zvrst v zahodni soseščini, kjer so uporabljati za pojme tudi latinske izraze civitas, mtmicipiimi in urbs.' Za Slovence je to samo še en razlog več, da odpravimo kompleks in se zavemo svojega evropstva. Modemejši izraz za meščai\stvo je buržoazija (burgus, francosko bourg pomeni »grad«, »mesto«). Ta izraz je splošno razširjen po vsem svetu, vendar je sčasoma dobil zlasti v potitični rabi slabšakii prizvok, posebno kadar naj bi označeval (vehke) kapitatiste. Tudi izraz malomeščanstvo je pejorativna oznaka za razhčne, nenatančno opredeljene načme mišljenja in življenja.^ Za nastanek meščanstva je potreben dolg razvoj. Tak razvoj smo dosegh v določerti meri in obliki tudi Slovenci. Specifičnosti, ki nas ločujejo od dmgih evropskih mest, je več. Če se omejimo le na Ljubljano, omenimo znano dejstvo, da ustanovitelji mesta niso biti Slovenci, ampak nemški Speinheimi, da so višje sloje predstavljati tujci, največ Nemci, da je bti dolga stoletja uradni jezik nemščina; v mestu je bUo vedno tudi veliko dmgih tujcev (viri omenjajo še Itatijane, Francoze, Špance, Angleže, Švede, Dance ...)', medtem ko so biti domačini posti, dninarji, goslači, rokodelci, mati trgovci, ki pa so skoraj vsi govorili slovensko. Ta razmerja so se spreminjala iz stoletja v stoletje, včasih tudi v desetletje. Jasno mora biti, da meščanstvo leta 1243 rti btio enako meščanstvu kasnejših stoletij, še manj pa tistemu iz recimo leta 1940. Ne glede na nacionahio pripadnost zato dinami- ka psihološkega razvoja ljubljanskega meščaristva aU pa meščaiistva kateregakoti dmgega slovenskega mesta zaznamuje velike razlike. Značilno za meščaim v fevdakti dobi je bilo, da je imel osebno svobodo, da je bil 1 s. Vilfan, ES 7, Ljubljana 1993,96. V. Melik, Mesto (civitas) na Slovenskem, ZČ 26,1972,299-316. J. Curk, Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem, Maribor 1991. 2 S. Vilfan, n.d., 96. 3 I. Vrhovec, Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih, Ljubljana 1886,17. Primerjaj še: D.J. Ovsec, Oris družabnega življenja v Ljubljani od začetka 19. st. do 2. svetovne vojne, Ljubljana 1979,7-20. 37 Damjan J. Ovsec upravičen do gospodarskih dejavnosti, ki so bUe po pravu pridržane le meščanom (posebej trgovina in obrt), da je bil udeležen pri upravljanju mesta (naselja) in bil deležen razriih oblik kolektivnega varstva, npr. preskrbe na starost v meščanskem špitalu.^ Seveda pa so imeli meščani tudi svoje dolžnosti. Razlike so bile zlasti med obmorskimi mesti z drugačnim razvojem in zgodovino ter mesti v notranjosti. Znano je, da velik del prebivalstva mest in trgov ni imel meščanskega položaja (npr. duhovščina, deželnoknežje, deželno in drugo uradništvo s svojim osebjem, služinčad, svobodni dninarji, berači in podložruki, ki so imeli v mestnem obgradju podložna zemljišča, ter Judje).' Pravru predznak meščanstva prve dobe povezan z mestno arhitekturo, ki jo je kot prstan stiskalo mestno obzidje, je meščanski prstan svobode (poroka z mestom, ki ji lahko sledi tudi ločitev, saj je meščan lahko svoje pravice izgubil, poleg tega pa le-te niso bile dedne). Podložnik, ki je v mestu prebil leto dni (včasih le pol leta), ne da bi ga njegov gospod pogrešal ali zahteval njegovo vrnitev, je postal svoboden: Stadtluft macht frei. Mestru zrak osvobaja.' O sprejemu meščana je odločal mestni svet. Praviloma so zahtevali, da mora kandidat imeti meščansko hišo in zagotovljen obstanek (obrt, trgovina). Kljub temu, da meščanska pravica ru bila dedna, so imeli meščanski sinovi prednost za pridobitev pravice pred tujci.^ Ljubljana je v 17. st. poznala posebno kategorijo mestnih prebivalcev, ti. gostače (Inwohner), ki so bili brez svoje hiše, vendar so smeli opravljati meščansko obrt in so se v tem ločevali od nižjih slojev, npr. dninarjev.' Niso bili torej meščani, pa tudi najnižji sloj ne. Posebno vlogo je imela, kot je znano, tudi slovesna meščanska prisega.' Pot do meščana in njegova vloga sta se, kot rečeno, s časom zelo spreminjali. Zgodnjesrednjeveška vloga mesta je pravna. Idealno podobo srednjeveškega mesta določata dva pola: združevanje in omejevanje. Tudi to mesto še pozna (antična mesta nas zdaj ne zanimajo) cerkveno središče, bolj v ospredje pa silijo posvetna oblast, prevladujejo trgovinsko-politični in vojaški cilji. Trgovci in rokodelci se povezujejo v cehe. Sodišče varuje pred krivico, mestno obzidje pa pred roparskimi napadi. Gotovo, da je zraka za dihanje komaj dovolj, vendar ta zrak osvobaja.'" Kar je prišlo potem, pa je čutiti še danes. Po Evropi (zlasti v Angliji) so mali kmetje začeli trumoma zapuščati podeželje. London npr. je že sredi 19. st. štel dva milijona in pol prebivalcev, več kot katerokoli mesto v zgodovini." Meščanska naselja so se začela v 19. st. po pravnem statutu izenačevati z drugimi. Po marčni revoluciji je prevladala zahteva po enakosti pred zakonom, zato je mesto spremenilo svoj značaj iz pravnega »angela 4 S. Vilfan, n.d., 96. 5 n.d.,96. 6 n.d., 96. Isti: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana 1961. Delo navajam kot celoto za primerjavo. Primerjaj še: I. Žmuc, Ko je bilo meščanstvo privilegij. Katalog, Podobe ljubljar\skih meščanov, Ljubljana 1992,11. 7 S. Vilfan, n.d. 96. A. Svetina, Pogoji za sprejem v meščanstvo in pravni položaj ljubljanskih meščanov od 16. do 18. st. Publikacije Mestnega arhiva ljubljanskega H., Ljubljana 1971,166-170. 8 S. Vilfan, n.d., 96. A. Svetina, n.d. 170. 9 A. Svetina, n.d., 166. 10 P. Sloterdijk, Zukunft Statd, Zeit Magazin, Hamburg 10.6.1994,17. 11 n.d.,17. 38, o meščanstvu kot zgodovinskem, etnološkem in posebej - psihološkem pojmu varuha« v gospodarsko-socialno obliko. Zanj je bila še naprej značihia neagrarna dejavnost.*^ Tudi sestava mestaih prebivalcev seje popestrila. Pojavih so se (sicer maloštevilni) podjetauki (med njhni nekaj kapitaUstov), ob njih so seveda že od prej obstajah trgovci in višje trgovsko osebje, pa posojilodajalci, zakupniki graščin, vedno večjo vlogo pa je dobival sloj (bolj) izobraženih, namreč državni uradniki, tisti v svobodnih pokticih, učitelji." V vseh teh skupinah se je tudi pri nas povečal pritok s podeželja. Meščani so še bolj kot prej vlagati denar v zemljiške rente in celo v kmečka zaniljišča ter, kar je btio značOno zlasti za Kranjsko, v gradove. Predno preidemo k jedru pričujočega članka in se posvetimo meščanstvu in njegovi psihološki podobi, omertimo še dve stvari: razlikovanje v pojmovanju meščaristva pri nas in na Zahodu ter nekaj defiiticij o meščanstvu in posebej - mestu. Znano je, da slovenščina v primerjavi z mnogimi drugimi jeziki (ki izhajajo iz latinskega civis v pomenu rimskega meščana) loči med meščanstvom in državljanstvom. V fevdalni dobi gre pri meščanstvu, kot pravi S. Vilfan, za pravni in sociahti pojem." Občinska zakonodaja pa je od leta 1862 dalje urejala domovinstvo kot pripadnost občini enotno za vse občine.'' Pojem meščanstva je še ohranila v mestih in trgih. V meščanstvo je bti sprejet, kdor je plačal takso. S tem je imel pravico do uživanja storitev tistih meščanskih ustanov m zavodov, ki so biti včasih namenjeni zgolj meščanom.'* Takso je btio tieba plačevati do razpada Avstro-Ogrske. V kraljevini Jugoslaviji je meščanstvo pomenilo posebno, izjemno vrsto domovtiistva, sicer pa ni btio več posebna pravna kategorija. Ostalo je le še kot gospodarsko-socialna kategorija. V socialistični Jugoslaviji je bilo odpravljeno. Meščanstvo je po svoji slavni zgodovirti (v sodobni zahodni Evropi je še vedno najvišji ideal) prišlo na zatožno klop, oziroma so ga čez noč sankcionirati kot pojem in kot kategorijo, z željo, da bi ga ukiititi. Posledice tega so se izkazale za porazne, tako v materiahiem kot socialnem in duhovnem življenju npr. prebivalcev Ljubljane. Čeprav lahko to opazi vsak, še posebej seveda tisti, ki gleda na povojno devastacijo z meščanskega zornega kota, uporabljamo nekoliko grobo besedo »porazno« zaradi ugotovitve, da je s tem prenehal, oziroma se močno upočasrtil ti:\dividuaUzacijski in tiidividuacijski proces. MESTO - MEŠČANSTVO Da bi lahko nastalo meščanstvo, so morala najprej nastati mesta. Zahodnoevropsko meščanstvo je nekaj drugega kot vzhodnoevropsko meščanstvo in nekaj povsem drugega kot »meščanstvo« kakega indijskega, kitajskega, japonskega ali afriškega mesta. V pomenu, ki ga ima za nas meščanstvo, smemo videti le tisto razvojno obliko meščanstva, kije nastajalo in se formiralo v Zahodrti in Srednji Evropi. Ostalo so btia zgolj posnemanja. 12 S. Vilfan, n.d., 96. 13 n.d.,96. I* n.d., 97. J. Žontar, Nastanek, gospodarska in družbena problematika policijskih redov prve polovice 16. St. na dolnjeavstrijske dežele s posebnim ozirom na slovenske pokrajine, ZC 10/11,1956/57,32-121. 15 S. Vilfan, n.d., 97. Primerjaj: Das Biirgertum in der Habsburgermonarchie I-II, Dunaj 1990,1992. 16 S. Vilfan, n.d., 97. 39 Damjan J. Ovsec Kot pravi znameruti raziskovalec zgodovinskega razvoja mest Lewis Mimiford, so bila mesta nekoč simbol sveta.'' Danes seveda ves svet postaja mesto. A pri tem ne gre več za implozijo moči, ampak za eksplozijo slabosti; ne nastaja oblika, ampak se, nasprotno, sleherna struktura metastatično razbohoti."* Mesto je bilo izhodiščna točka za vse, čemur pravimo civilizacija: pisavo, zakone, znanost, umetnost - vse, kar presega vprašanja golega preživetja, je bilo mestna iznajdba. In ko se golo preživetje neha, se začne individuacija. In tudi če je kakšno mesto v teku zgodovine izgubilo pomen, propadlo, izginilo s prizorišča, kot temu rečemo, se je njegova oblika ohranila vse do novega veka. Tukaj ne bomo pisali o razvoju mest, ker to ni naša tema. Nekaj misli bomo posvetili le mestni vsebini. Mesto pomeni predvsem moč. Pomeni zbiranje blaga in kapitala. Mesto pa pomeni seveda tudi združevanje ljudi. Plebejcev in patricijev, plemstva in ljudstva, meščanov in proletarcev." Nemški filozof Georg Simmel je v svojem znamerutem delu Velemesto in duhovno življenje to, kako se zaznava mesto, izrazil s temi besedami: »hitro ; menjavanje podob, ki se močno razlikujejo«.^" Mesto odraža odsev življenjskega stila ljudi (t.i. way of life, Lebensweise), zato se le-ta z njim spreminja.^' Seveda obstajajo velike razlike med mesteci, mesti in velemesti. Največja kritika mestnega načina življenja leti kajpak na velemesta, ne samo danes, ko je o tem ogromno literature, ampak tudi v obdobjih, ki so že za nanu. Friedrich Nietzsche nekje pravi o tem tole: »Tu velike ideje kuhajo živce, tu strohru vse čustvo... Drug drugega gorujo, pa ne vedo kam, drug drugega razburjajo, pa ne vedo zakaj. Pljimi na veliko mesto...«. Kurt Pinthus je leta 1925 v Berliner lUustrierten napisal, »da morajo biti živci prebivalca velemesta utrjeni proti najhujšim udarcem kot mišice kakega boksarja, kajti tam vladajo nehkratnost v nepredirnem, anonimnost, gneča, tempo, brezobzirnost, senzacija, preobilje in beda«. Vendar kritika velemest v bistvu obstaja, odkar so velemesta nastala. V tem smislu bi seveda lahko naštevali v nedogled, vendar to ni namen pričujočega razmišljanja. Nekaj primerov smo zapisali zgolj za ilustracijo, ker bomo kasneje obravnavali »mestne frustracije« s psihološke plati. Travmatičnosti, ki jim je meščan izpostavljen, namreč sploh ne gre jemati za slabe. Nasprotno: le-te nasploh vzpostavljajo meščana in mu, kot bomo videli, dajejo kreativno psihično dinamiko. A naj na koncu tega podpoglavja dodam še misel, ki sem jo napisal pred skoraj desetimi leti: Mesto je (tudi) skozi forme akumuliran kolektivni spomin.^^ Ljubljana je bila že v srednjem veku najvažnejše kulturno središče in je vplivala . tudi na širši teritorij svojega zaledja.^' i Meščanstvo je bilo tudi pri nas poseben privUigiran družbeno-sociaM sloj mestnega 17 L. Mumford, Mesto v zgodovini I-H, Ljubljana 1969. Tu: Knjiga 1,223-232. 18 P. Sloterdijk, n.d., 15. W n.d.,15. 20 G. Simmel, Die Grossstadt imd das Geistleben, Dresden 1903. Celotna knjiga za primerjavo. 21 D.J. Ovsec, Pomen mestnega prostora v Ljubljani nekdaj in danes. Zbornik (Posvetovanje psihologov Slovenije v Portorožu 1.1979), Ljubljana 1980,171. 22 n.d., 171-175. 23 D.J. Ovsec, Uvod v ponatis knjige Josipa Mala, Stara Ljubljana in njeni ljudje. Tipkopis, 17 strani. 40 o meščanstvu kot zgodovinskem, etnološkem in posebej - psihološkem pojmu prebivalstva. Nastajati je začelo z nastankom mest hi se potem na specifičen način razvijalo.^^ Prvi, ki je obširno pisal o ljubljanskem meščanstvu, je bil I. Vrhovec^^ ki je v svojem delu med drugim obravnaval tudi pogoje za sprejem v meščanstvo m naštel tudi nekatere pravice hi dolžnosti ljubljanskih meščanov.^' To snov je potem sistematično obdelal A. Svetina.^' S. Vilfan je opredelil meščanstvo za vodilno plast prebivalstva v mestih in trgih ter obravnaval njen položaj. Meščanstvo po njegovem označujejo določene poklicne dejavnosti, premoženjska sestava, miselnost in način življenja.^* Isti avtor pravi, da so pokUcna dejavnost, gosta naseljenost in druge okoliščine vplivale, da se je meščanstvo tudi po načmu življenja ločevalo od plemstva, revnejših meshiih prebivalcev hi seveda od kmetov. To se je sprva kazalo v večji pismenosti, posebej pa je bUo to vidno v oblačenju.^' Bogato meščanstvo se je skušalo izenačevati s plemstvom, črni so se ob prehodu iz srednjega v novi vek začele rahljati meje med družbenimi skupmami. To se je kazalo v naslednjem: noši, zabavi, obnašanju, komunichanju, odnosu do umebiosti, literaturi, želji po večji izobrazbi itd. To izenačevanje so skušah preprečiti s policijskhni redi, ki so v 16. st. izhajah za skupine dežel, v 17. st. pa za manjša območja, vendar se vse skupaj ni obneslo. Na drugi strani je postajal vpliv meščanske kulture čedalje močnejši hi se je širil na podeželje. V 18. st. se je nadaljevalo prenašanje vrhunskih kulturnih dejavnosti iz samostanov, gradov hi plemiških dvorcev tudi v meščanske kroge'", tako da je btia nastajajoča socialna kultura v dobršnem, celo največjem delu, kot pravi S. Vrišer, meščanska. Znano je, da je ta načti:i življenja po francoski revoluciji zlasti v 1. polovici 19. st. začel odločati pri oblikovanju kulturrtih vzorcev, standardov.^' Tipičen meščanski slog je bti npr. bidermajer. Kasneje je začelo posnemati meščane celo plemstvo, kar se je odražalo predvsem v njihovi materialni kulturi, vendar je plemstvo še ohranilo nekaj svoje identitete. Med vojnama je postala meščanska kultura splošni ideal, ki se mu je začela pospešeno prilagajati tudi kmečka kultura.'^ Omenjeno seveda označuje le določene poglede na meščanstvo, pri čemer sem upošteval samo najvidnejše avtorje, ki so se spoprijemali z razvojno problematiko meščanstva. Poleg zgodovine in kulturne zgodovtiie so se z meščanstvom ukvarjati še: (urbana) etnologija, katere opus sploh ni nezanemarljiv, sociologija, umetnostna zgodovina, fragmentarno psihologija (prebivalstvo, vendar ne meščanstvo), literatura. 24 F. Zwitter, Starejša kranjska mesta in meščanstvo, Ljubljana 1929. Isti: K predzgodoviiu mest in meščanstva na staro karantanskih tleh, ZČ 6/7,1953. 25 I. Vrhovec, n.d. 26 n.d.,8. 27 A. Svetina, n.d., 155-208. 28 S. Vilfan, ES 7, Ljubljana 1993,96. Primerjaj tudi: S. Vilfan, Pravna zgodovina ... ter delo Tipologija srednjovjekovnih gradova Slovenije i etnička struktura njihovog stanovništva, Jugoslovenski istorijski časopis, 1975, št. 1/2, 29 A. Baš, Oblačilna kultura na Slovenskem v Prešernovem času, Ljubljana 1987, 144-162. Primerjaj tudi delo istega avtorja v celoti: Oblačilna kultura na Slovenskem v 17. in 18. st., Ljubljana 1992. S. Vilfan ES 7, Ljubljana 1993, 97. 30 n.d., 96. 31 n.d.,96. 32 n.d.,96. 41\ Damjan J. Ovsec memoarski spisi, na drugi strani pa so problematiko mesta obravnavali tudi geografi, demografi, socialisti-utopisti, filozofi in še kdo.^^ RAZLIKA MED MESTOM IN VASJO Življenje v mestu je življenje v veliki skupini ljudi, ki so si med seboj zelo različni. Razlikujejo se po izobrazbi, svetovnem nazoru, statusu oziroma socialni strukturi, delu, ki ga opravljajo, kulturnem ruvoju in podobnem, ter celo v nacionalni pripadnosti. Zato življenje v mestu zahteva posebno obnašanje. V vasi, na drugi strani, gre tudi za skupino ljudi, ki pa so temeljno manj diferencirani od mestnega prebivalstva oziroma, posebej, od meščanov. Le-ti se lahko preselijo v mesto in tam živijo dlje časa (postanejo prebivalci določenega mesta), vendar zato še niso meščani. Na vasi obstaja vaška solidarnost, sosedski odnosi, pomoč in drugo, vendar vas ali vaška skupina eksistira na emocionalno intuitivnem principu, kar pomeni, da je njeno »delovanje« vezano veliko bolj na podzavest kot na zavest. To se pravi, da cela vas diha sinhrono. Vsa vas vzgaja. Vas vzgaja vsakega svojega otroka, in sicer ga vzgaja za kolektiv, za to (določeno) vas.^ Zato ima človek, ki napravi v vasi hudo napako, prekršek, velike težave, saj ga vas izloči ali vsaj hoče izločiti. Ljudje s takim človekom enostavno prenehajo komunicirati, izogibajo se ga, nočejo mu pomagati, izolirajo ga. Nekaj podobnega se zgodi, če posameznik zapusti vas. Čim se to zgodi, ga njegova vas ne sprejema več. Vas opravi tisti enostavni, primitivni ritual zapuščanja posameznika, ko on odide, namreč zares odide. Tudi če se vrne, je to zanj usodno.'^ V novejših in najnovejših časih se je sicer tudi to spremenilo (vas ni več prava vas, vaščani so postali proletarci aH polproletarci aU kaj drugega »mešanega«, tako kot tudi v mestu skoraj ni več pravih meščanov). Kljub temu pa psihološki meharuzmi v vasi, kjer veljajo kolektivne norme, delujejo tako, da te vas, če jo zapustiš, v psihološkem smislu ne sprejema več enako kot prej. »Pobegli« človek se je zanje do te mere odtujil, torej individualiziral, da ga kolektiv vaščanov zavrača. Tu velja načelo vsi za enega, eden za vse. Tak je tip arhaične vasi. V mestu pa je seveda življenje intenzivnejše. Če uporabimo prispodobo, potem lahko rečemo, da je na »kvadratni meter« več živahnosti; in ponovno poudarjamo - ob upoštevanju individualnosti. Zaradi tega je mesto bolj bojevito. V preteklosti vem, da so bili prišleki iz vasi, podeželani, ali vsaj večina med njimi, nevoščljivi »tem mestrum«. Bili so bolj »brihtni« od njih. To pomeni, da so imeU boljšo štartno osnovo, širšo izobrazbo, domače knjižnice (pa ne zgolj elita), boljše so bili oblečeru, lepše so se obnašali, lažje so živeli. Po predavanjih so šU v neko individuacijo'^ podeželani pa bogve kam, recimo k sorodnikom, v podnajemniško sobico ali v »luknjo« študentskega doma. Marsikateri podeželan se tako najbrž počuti še danes. 33 A. Todorovič, Uvod u sociologiju grada, Beograd 1965. 34 Iz razgovora z dr. J. Magdičem, marca 1994. Dr. Magdič je zdravnik psiiujater, ki je začel s psihiatrijo v Ljubljani pri prof. dr. Bergantu (kateri je zastopal neoanalitično šolo Schultz-Hencke-ja), nadaljeval v Zagrebu v Freudovi šoU, potem pa šel kot prvi in edini Slovenec doslej na Jungov inštitut v Ziirich, kjer je po štiriletnem študiju diplomiral leta 1976. Doktoriral je v Tubingenu. 35 Dr. J. Magdič opisuje lastne izkušnje iz vasi Lipa v Prekmurju. 36 Iz razgovora z dr. J. Magdičem. 42 o meščanstvu kot zgodovinskem, etnološkem in posebej - psihološkem pojmu Na drugi strani pa drži to, da na vasi ni težko uspeti, medtem ko je v mestu vehka konkurenca duhov. Ne samo, da potekajo individuadjski procesi vsakega posameznika, ampak se mora le-ta izpostaviti konkurenci, ne glede na to, ati gre za hitelektuahio, ekonomsko, obnašanjsko itd. Pred 2000 leti je že Cezar pravtino dejal, da je biti bolje prvi na vasi kot drugi v mestu. MEŠČANSKI NARCIZEM, NERVOZA IN TRPLJENJE Lz izkušnje vem, da mnogi podeželani, ki pridejo v mesto bodisi študhat bodisi za stabio živet, delajo meščanom krivico. Nekateri raztike v t.i. »štartnih osnovah« v življenju med kmetom ali podeželanom m meščanom ne morejo preboleti vse življenje. V resrtici pa pozabljajo, da imajo meščani mnogo večje psihične travme od podeželanov, le da znajo to, dokler se vsaj da, dobro asimilirati, pa tudi prikrivati. Po drugi strarti pa drži, da so meščanski narcizem, nervoza hi trpljenje potrebne psihične lastiiosti, saj brez njih meščana sploh ne bi btio. Meščanski narcizem namreč da dinamiko, meščanska nevrotika i je potrebna, ker dela človeka kreativnega, meščansko trpljenje pa povzroči diferenciacijo.'^ Najprej povejmo, kaj mistimo, ko rečemo narcizem. V klasičnem smislu je to, kot vemo, zaljubljenost vase. To pomeni dati nekaj nase, vendar ne samo v zimanjem smislu (ugled, nastop, prezentacija itd.), ampak tudi v čisto hitrapsihičnem, to se pravi na ravni notranjega razvoja, ki seveda spet vodi k temu, da nekaj pomertiš. Mesto torej rojeva individuume, intelekte; mesto rojeva duhove. Zato so morali vsi veliki ditiiovi, kar jih je rodtio podeželje (pri nas ah kje drugje), najprej priti v mesto, se tam šolati hi podobno. Mestna koncentracija intelekta, različnih umov, hkrati pa kortisurenca teh umov človeka naredijo nevrotičnega. Na vasi človek nima vzroka biti nevrotičen, tam si namreč »tisti kralj na Betajnovi«, izven urbanih pritiskov. Seveda pa so se tako ljubljanski kot drugi slovenski meščani ter podeželani v določenem obdobju, ko pri nas ni bilo imiverze, šolati večinoma na Dunaju ati v drugih evropskih mesttii, kar kaže, da Ljubljana ni bila čisto pravo mesto, ampak mesto s pomanjkljivostmi, tako da smo imeli, če se smemo tako izraziti, tudi »meščane s pomanjkljivostaii«. Vsekakor je prihajala do izraza ljubljanska provmciahiost. Seveda je o tem mogoče razpravljati z raztičrtih zorrtih kotov, a ne pozabhno na tisto ljudsko pesem, ki pravi »Ljubljanca, dolga vas«.'* Meščanstvu je dala pečat francoska revolucija, ne glede na meščansko barvo. Francoska revolucija, v kateri so se dvigniti zoper nasprotni tabor proletarci, je btia v resnici zmaga meščanske mentalitete m s tem tiberatizma. Čar mesbiega življenja je, da se na erti shraiti podrediš normam medsebojnega komunictianja, na drugi sh-ani pa smeš 37 Z dr. J. Magdičem sva imela, glede na to, da konkretno o psihologiji meščanstva ne obstaja nobena literatura (v globalnem smislu) številne pogovore o meščanski, kmečki in slovenski psihi na splošno. V teh pogovorih, ki so potekali od leta 1991 naprej, sva se omenjene problematike lotevala na etnološki, psihološki in tudi politični način (dr. J. Magdič je član državnega sveta). Iz doslej znanih etnoloških in še posebej psiholoških dognanj, je možno meščansko psiho, vsaj v globalnem smislu, povsem zadovoljivo interpretirati. Dr. Magdič ni le psihiater, ampak obvlada Jungovo psihoanalitično šolo; je psihoanalitik; s pomočjo psihoanalize bi lahko končno ugotovili, kakšen je slovenski arhetip, kolektivno in individualno nezavedno itd. Vse to bi bilo neprecenljive vrednosti tudi za, npr. etnologijo. 38 Dne 16.4.1994 smo ustanovili v gostilni pri S. Kimu v Podpeči Slovenski inštitut. Vse popoldne smo potem posvetili temam iz psihologije meščanstva. Marsikaj iz teh debat sem uporabil v pričujočem poglavju. 43 Damjan J. Ovsec biti individualen. Seveda pa je meščanstvo zainteresirano, da se ustvari država, pravru in vsakršru red in z njim norme liberabiodemokratičnega fimkcioruranja, ker ravno omenjena nervoza, nevrotika, ki jo oblikuje množica ljudi na »kvadratru meter« neprestano sili ljudi, da si ustvarijo natančno določene norme medsebojnega komuniciranja. Vendar so te norme liberalne. Meščanske norme so bile, kar je posebej pomembno v psihološkem smislu, vedno liberalne. Meščani predstavljajo smetano; tako so jo nekoč predstavljali tudi pri nas. Elita je narekovala način življenja. Proletarci, tudi tisti, ki so »delali« francosko revolucijo, kajpak niso meščani. V francoski revoluciji so bili prevarani, vendar, lahko bi zapisali, ne namerno. Prevarani so bili enostavno po načelih zakonitosti zgodovinskega razvoja. Pri proletarcih je osnovni problem inferiomost. Inferiomi so bili tudi kasneje, saj poznamo izkušnje iz oktobrske revolucije itd. V Ljubljani je pravih meščanov zelo malo. Po vojni so mnoge pobili, pozaprli, mnogi so se izselili, druge so razlastili, tako da so na neki način »psihično bankrotirali«. Nekateri so šli v partijo in s tem (nekateri tudi nehote) izdali meščansko tradicijo, z njo pa predvsem smisel meščanske etike, ki pomeni pač individualizem in liberalizem. Tudi tisto meščansko jedro (z opozicijskimi ali na videz nevtralnimi intelektualci), ki je še ostalo, je bilo prešibko, da bi preneslo naval s podeželja, vse pa je bilo začinjeno s političnim totalitarizmom in kulturnim barbarizmom. Pravi ljubljanski meščani, tisti s privatno lastnino ali pa z aristokratskimi manirami, so seveda nad prihajajočim socializmom molče obupavali. Nekega njihovega obdobja je bUo nepreklicno konec. Nekaj kar je z muko nastajalo stoletja, se je razbilo v petih letih, da bi potem v naslednjih desetletjih skoraj izpuhtelo v zrak (pra)zgodovine, skratka pozabe. To je pač civilizacijski barbarizem. Zapisano noče biti nekakšen pamflet, jalov post festum ali memento mori o meščanstvu, vendar iz svoje rodovne zgodovine in preučevanja (ljubljanskega) meščanstva vem, da je bila resnica o tem, kaj se je dogajalo z meščani po 2. vojni mnogo hujša od tega, kar smo bežno nakazali. Na drugi strani pa je nastal pravi debakel v meščanskih psihah, ki so se individualizirane in diferencirane morale enostavno potuhniti v novem, zanje docela sovražnem okolju, za katerega so postale nepotrebne in s tem kreativno mrtve, poleg tega pa napolnjene s fatalnimi občutki krivde, ne da bi bile za kaj krive. Negativna selekcija je z meščanstvom elegantno pometia, obdržale so se v glavnem le tako imenovane »meščanske dvoživke«, »talenti«, ki jih ne povozi nobeno obdobje. Vendar le-ti niso bih ob lastnino, ker je mso imeli. Ti so si lastnino nakopičili šele v socializmu. Psihičnih in materialnih posledic, ki jih je povzročila pri nas devastacija meščanstva, se še danes ogromno ljudi (nemeščanov seveda) sploh ne zaveda. Ne zavedajo se, kaj se je z meščanstvom v resnici zgodilo in ne zavedajo se posledic, ki so zaradi tega doletele Ljubljano in druga naša mesta, enako kot se ne zavedajo, kakšne posledice ima to za zdajšnji in bodoči razvoj naše mlade države. Težave z Evropo imamo namreč zaradi uničenega meščanstva. Evropi psihično nismo kos, zato pa ji nismo kos tudi po obnašanju, ne po prezentiranem znanju, ne po demokraciji. Seveda je za to kriva tudi večdesetletna balkariizacija Slovenije. Govoriti, kaj šele pisati o meščanstvu, je še dandanašnji težko, ker je prejšnjemu sistemu uspelo očrniti meščanstvo in takoimenovano »buržoazijo«, ki je v Ljubljani pravzaprav sploh ru bUo. Očrniti do te mere, da pomeni »meščanstvo« še vedno nekaj pokvarjenega, izrojenega, zatiralskega, nemoralnega in seveda reakcionarnega. Meščan je postal nekakšen pavliha. To so same nepreverjene neumnosti, ki seveda rumajo s 44 o meščanstvu kot zgodovinskem, etnološkem in posebej - psihološkem pojmu psihologijo meščanskega življenja ničesar skupnega. To je vrednotenje z lumpen- proletarskmu merami. A če izpustimo psihične posledice, ki jih nočejo videti celo nekateri raziskovalci, potem je treba zapisati vsaj to, da je te posledice mogoče videti povsod, ne da bi bti za to pob-eben poseben dar opazovanja. Ob padcu vrste civtiizacijsktii vrednot je kot mesto obubožala tiidi Ljubljana, zaznamovana od leta 1945 naprej s stihijsktin razvojem, ki so ga vodtii nestrokovnjaki, z neverjehtimi napakami v urbanizmu, da ne govorimo o izgledu fasad, javitih površm, izložb, detajlov itd. Mesto, še bolj predmestja, so postala nerazpoznavna. Čeprav menimo, da gre na bolje hi da je Ljubljana od osamosvojitve napravila v razvoju m razmh izboljšavah vsaj toltiso kot prej v desetih lettii, se moramo strhijati z besedami imiverzitetiiega profesorja Janeza Koželja na Fakulteti za arhitekturo, ki je nedavno med drugimi obtožbami kritično izjavti, da je »Mesto (Ljubljana) neustvarjahio, konzervativno, kjer niti eden od konceptov v zadnjtii letih ni bti docela izpeljan« Končna posledica tega je dejstvo, da je danes vse videti tako agresivno, konfekcijsko in neartikutirano. Če to primerjamo s kakšnim Parizom, kjer so postati plentiči meščani, postane ob dejstvu, da so pri nas (čeprav precej kasneje) postati »meščani« (kot bi dejal Bojan Štih) lumpenproletarci, to res groteskno. Pri tem ni važno, kakšen odnos so imela takrat, ko se je ljubljansko meščanstvo šele razvijalo (mishmo pač na konec 19. in začetek 20. stoletja) zaradi sprememb v Evropi nekatera pomembna mesta. V t.i. modeniizmu se je namreč na Ehmaju izkristaliztial odnos meščanstva do aristokracije (ki je btia tam močno zastopana), v Parizu je bti bistvenega pomena odnos do malomeščanstva, v Berlinu pa odnos do države.^ Da nas ne bi preveč zaneslo, se vrnimo nazaj k nekaterim prishološkim vidikom meščanstva. Če hočemo nadaljevati, moramo zapisati, da se plemstvo, meščanstvo in kmetstvo ločijo v treh aspektih. Smisel evropskega plemiča je btio klerticalstvo, smisel meščana, kot smo zapisali, liberalizem, smisel kmetstva pa konzervativizem in tradicionatizem. Plemstvo je namreč »poganstvo« živelo na skrivaj, javno pa podpiralo Cerkev in se trudUo priznavati cerkvene norme in njene ustanove. S Cerkvijo so btii plemiči življenjsko in statusno povezarti in Cerkev je to zaupanje vračala. Meščanstva pa Cerkev ni mogla nadzorovati v totikšni meri (kaj šele v tolikšni, kot je lahko nadzorovala kmečko prebivalstvo). Meščanski tiberalizem je bti kot temeljna meščanska vrednota premočan. Meščanstvo je »poganstvo« priznavalo in ga javno živelo. Dekle, ki je prišlo z vasi, so meščani (to podajam kot metaforo, v premislek) morah najprej moralno omajati, ker ni spadala v tiberahti dhiantizem. Jasno je, da gre tu za princip očeta, padrona. Papa, ki je tipičen za meščaristvo hi zanj furti^stavnem stavbeniku« na Marije Terezije cesti 10) pa imata na stanovanju še posteljašico JUarijo Podboršek, samsko šiviljo, ki se je šivanja učila pri ženskem krojaštvu Pavliček na Prulah. Tohko lahko o gospodinjstvu Josefa Kumpa zapišemo iz popisov (v letih 1880, 1890, 1900) z maleiti nostike foUdomih hi izrazito poljudnih sporočti. Visokokvatitetaa hnportirana dela (vzemimo znameniti Leibov oltar na Ptuju iz srede 15. stoletja) so sicer največkrat ostala brez šhšega odmeva v lokalnih slikarskih delavnicah. Zato bi lahko sklepah, da se je njihov blagodejni vptiv pokazal šele kasneje, ko je prostor dozorel za percepcijo drugačnih form (ki naj bi btie btie v času sprejema spet zastarele). Tako je stikarstvo (rechno) Janeza iz Bnmecka hi brixenskih mojstrov našlo odsev tudi v podobah beljašktii hi kranjsktii shkarjev. Fridertic, ki se je zgledoval po češktii, brbcenških in salzburških mojstrtii mehkega sloga, je prevzete oblike poenostavti in prekvasti po svoje ter jih približal zahtevam lastaega okolja. Tako »prilagojene« obhke pa so začeh na Kranjskem uveljavljati posamezni beljaški mojstri, med njimi tudi Friderikov sin Janez. Hkrati z uveljavljanjem beljašktii obrazcev se je začela njihova transformacija m prilagajanje zahtevam novega (takrat manj zahtevnega) okolja, ki so jih v veliki meri obtikovale furlanske shkarske delavnice ati morda bolj točno - potajoči stikarji. Tako lahko ugotovhno, da je btio delo bruneškega mojstra v enakem razmerju do opusov velikih evropskih mojstrov kot Friderikovo do njegovega! Skratka gre za (navidez zelo) zapletene relacije in nenavadno hierarhijo, ki ni vedno povezana z umetniško pre- pričljivostjo posameznih stvaritev. V srednjeevropskem kontekstu sodita Friderik in njegov shi Janez med marginalne pojave. Ker pa gre tudi za geografsko margino, se nam zlasti 171 Ivan Sedej Janezov opus pokaže kot pomembna, čeprav bolj etnografsko obarvana sestavina srednje- evropske umetnosti. V novi luči se minoma imietnost kaže predvsem skozi modernistično in postmodernistično likovno izkušnjo. Janezova umetnost, ki vendarle ohranja svojevrsten aristokratski nadih (kot odsev mednarodne gotike in t.i. »mehkega sloga«) je v končiti posledici izzvenela v izrazito foUdoristični Sveti Nedelji na pročelju cerkve v Cmgrobu. Tako narativna kot hkovna struktura prizorov, nanizartih okrog podobe Imago pietatis (Križarti s krvavečimi ranami), nanueč napovedujeta način slikanja in slikarskega »pripovedovanja«, kot ga je dosti kasneje uveljavila kmečka umehiost. Folklonti značaj hi pomen omenjene freske pa ne temelji totiko v sorodstvu s (kasnejšimi) »ljudskimi« formami, ki žive predvsem v naših predstavah in v njeni dokumentaričrti vrednosti. Pomen ji daje predvsem funkcija naslikane pridige. Ikonografija hi kompozicija pa odsevata tudi strukturo sodobnih spektaklov hi procesij. Vzpostavljata pregledno hi orgartizhano vrsto . morahčnih prizorov. Gre za značilno poznosrednjeveško sporočilo z burkaškimi vložki, ki povzema strukturo sočasne literature, predvsem pridig. Seveda ne gre za Janezovo »odkritje«, specifično njegove pa so posledice. Če ugotovitev prenesemo na hkovno raven, se nam opus Janeza Ljubljanskega pokaže nekoliko dmgače, kot smo vajeiti. Doživimo ga namreč kot konthiuhano, komaj opazno zorenje likovnega izraza, ki seje takoj po vrhuncu (Kamni Vrh) spustilo na raven izraztio poljudne likovne naracije. Njegov slog se prav v tem trenutku najbolj približa masovnemu naslovniku in tako doseže zlitost med umehtikovimi hotenji m zahtevami okolja. Skozi delo dedičev prestopi Janezova umetnost na izrazito ljudsko raven, ki pa ne zadeva le pripovedi, ampak tudi obliko. Tako se nam odkriva dmga plat medalje velikih kulturrtih m civtiizacijsktii okolij. Gre namreč za problem množične umetniške produkcije za manj premožne in manj izobražene naročrtike, ki je navsezadnje cvetela tudi v vaseh blizu Firenc in na beneški Terrafermi, pa okrog Prage in Miinchena. Povsod shkajo tudi obrtrtiki s skronmejšim formahtim znanjem, na podlagi starih, uveljavljertih obrazcev in z veliko mero prilagodljivosti. V oddaljene kraje so po včasih zelo zapletenih poteh hi zvezah prihajale mojstrovine najpomembnejših umetnikov ah pa njtiiovi odsevi v skicirkah in vzorčnih knjigah ambicioznejštii provinciahtih slikarjev hi kiparjev. Na teh poteh so hnpulzi doživljah v načelu podobno dvojno preobrazbo, kot so jo sienske likovne rešitve na poti med Avignonom, Burgundijo, Parizom in cesarsko Prago v 14. stoletju. Stranski rokav te poti je pri nas izzvenel v Prekmurju, v detih radgonskega podjetnika, arhitekta hi shkarja Janeza Aqutie m njegovtii sodelavcev v zadnjtii desetletjih 14. stoletja. Vehka freska Janeza Aquile - Legenda sv. Ladislava v Tuntišču (1389) dosti pove tudi o naročnikih - ima nam- reč tudi politično, imperiahio konotacijo. Zanhnivo je, da so najbolj znane upodobitve Ladislavove legende nastale na robu (madžarskega) državnega prostora v Prekmurju, na Slovaškem m v Transilvartiji. Gre za področja, kjer so morali Ogri (morda celo nezavedno) venomer potrjevati svojo oblast in prisotnost. Bolj aktualno politično konotacijo ima Marija zavetnica s plaščem, ki jo je na Sv.Ahacu naslikal Janez Ljubljanski, saj se veže na vedno bolj pogoste hi silovite turške vpade. Nakazane sestavme hi načhti prehajanja slogovnih usmeritev iz vehkih središč v vedno bolj oddaljeno provinco, nam tudi nudijo model za razumevanje pojavov v tako imenovaiti ljudski umehiosti, katere najbolj smiselna opredetitev temelji na identifikaciji odnosov med naročnikom m izvajalci. Prav podoba Sv. Nedelje s Cmgroba pa priča, da je btia sreda 15. stoletja čas, ko so se v ljudskem stavbarstvu na naših tieh začeh uveljavljati prvi stilni elementi (Sedej, 1981, str. 14). 172 Etnološki problemi v slikarstvu Janeza Ljubljanskega Janez Ljubljanski: Luksurija, 1443, freska na zunanjščini, p.c. sv. Miklavža. Visoko pod Kureščkom. Foto dr. France Stele (verjetno okrog 1920). Freska je močno uničena in jo hrani Mestni muzej v Ljubljani. Na originalnem mestu je danes kopija oz. delna rekonstrukcija (avtor Ivan Bogovčič). ¦ Janez Ljubljanski: Luxuria, 1443, fresco on the exterior of the filial church of St. Nicholas, Visoko near Kurešček, Photo: Dr. France Stele (probably around 1920). The fresco is heavily damaged and is kept by the Ljubljana City Museimi. A copy or partial reconstruction, made by Ivan Bogovčič, is exhibited on the original site. (Information and DcKumentation Centre of the Agency for the Protection of Natural and Cultural Heritage of the Republic of Slovenia). • Janez de Ljubljana: Luxuria, 1443, fresque a l'extérieur de l'église succursale de St. Nicolas. Visoko sous Kurešček. Photo prise par France Stele (probablement autour de 1920). La fresque est gravement détruite. Elle est gardée au Musée de la vUle de Ljubljana. Sur la place originale on trouve aujourd'hui ime copie c'est a dire une reconstruction partielle (faite par Ivan Bogovčič). (Du centre INDOK dans le cadre de l'Association de la République de la Slovénie pour la sauvegarde de l'héritage naturel et culturel). 173 Ivan Sedei Janez Ljubljanski: Sv. Miklavž reši po krivem obdolžene mladeniče pred rabljevim mečem, 1443, freska v prezbiteriju p.c. sv. Miklavža. Visoko pod Kureščkom. Foto: Janez Klemenčič (1993). ¦ Janez Ljubljanski: St. Nicholas rescuing wrongly accused yoimg men from the headsman's sword, 1443, fresco in the presbytery of the filial church of St. Nicholas, Visoko near Kurešček. Photo: Janez Klemenčič (1993) ¦ Janez de Ljubljana: St. Nicolas soustrait les jeunes gens inculpés a tort a l'épée du bourreau, 1443, fresque dans le presbytere de l'église succursale de St. Nicolas. Visoko sous Kurešček. Photo prise par Janez Klemenčič (1993). Življenje v alpskih dolinah, humanist Santonino ga je cenil zaradi dobre kuhinje m zaradi ljubezih do glasbe, je pogosto kazalo protislovno podobo. Pisca znamertitega dnevnika je v slikarstvu Tomaža iz Beljaka najbolj presenetila realistična komponenta, saj je bti vzgojen v okolju, ki so mu btie bhže idealizhane m aristokratsko privzdignjene shkarske teme in rešitve. To pa pomerti, da je sočasna umetnost v alpskih deželah lahko nekaj povedala tudi izobraženemu Itahjanu, čeprav je reahstične poudarke doživljal kot ljudski, vitigarrti element. Prav Santortinov dnevnik pa nas posredno opozarja na problem popohtih rmietrtikov hi na naše, pogosto zgrešene, predstave o razdaljah v srednjem veku. 174 Etnološki problemi v slikarstvu Janeza Ljubljanskega Živimo v zakoreninjenih predstavah, da so bile malce večje potovalne razdalje nepremostljiva zapreka za pretok ljudi, blaga m kulturnih dobrin. Iz Trbiža v Bovec preko težkega gorskega prelaza je Santonmo potoval od sončnega vzhoda do kosha. Za precej dolgo pot med Tolminom in Selcami pa so skupaj z dolgim in obilnim kosilom porabih en dan. Potemtakem je lahko Janez iz Bnmecka, odhčni predstavnik viteškega, mehkega shkarskega sloga, ah morda njegov pomočnik, za potovanje iz Južne Tirolske do Ptuja hi Ptujske Gore, kjer je delal okrog leta 1424, porabh kvečjemu kak teden. V obdobju relativnega miru in »počasneje tekočega časa« to vendarle ni pomenilo nemogočega. Živahna kmečka trgovma m tovomištvo sredi 15. stoletja pa pričata, da so bih precej mobhni celo predstavniki deprivOighanih stanov. Obrobje Evrope, na robu promehiic m pomembnih kulturnih hi ekonomskih tokov, je prav zato oblikovalo kulturni obrazec, ki se brez ostanka vključuje v srednjeevropski prostor. Izzvenel je predvsem v danes najbolj znanem hi tudi najštevihieje ohranjenem spomeihškem gradivu - v stenskih shkarijah na nekaj sto znanih hi domneviuh lokacijah. Protislovje malce barbarske provhice, kot jo v osemdesetih letih 15. stoletja označuje Paolo Santonino, je bUa njena hkratna prehodnost in kar zadovoljiva prepreženost s trgovskimi potmi. Najpomembnejši deh kranjske dežele hi razen jugovzhodnega dela prav vse slovenske pokrajine so imeh neposredne zveze z Bavarsko in s Tirolsko preko fevdalne vezanosti na freishiške in brhcenške škofe, na pomembne centre odločanja pa preko mogočnih celjsktii grofov. Od Vidma preko Beneške Sloveitije hi po dohrti Soče je tekla trgovska pot proti Sko^i Loki hi od tod v dveh smereh proti Koroški m severu ter proti jugu proti mejnim hrvaškhn deželam. Tu so se, kot na neviditi meji Evrope, že v dvanajstem stoletju ustavUe kartuzije (Stična). To je tudi južno območje »cehnske« arhitekturne roma- itike z nekaj presenetljivo kvalitetitimi dosežki. Vendar so se vetiki kulturni tokovi, ki so oplemenititi tholsko in salzburško umetnost, te dežele le dotakitih ah pa so, tako kot še v nekaj prtiiodnjih stoletjih, prihajah v prhejeiti obhki. Itahjanski trecento je na Kranjskem hi Koroškem odmeval hkrati po dvojnem posredrtištvu s Češke in z Južne Tholske in neposredno iz mejnih itahjanskih dežel, predvsem iz Furlanije. Ne smemo pa zanemariti vptivov cerkvenega središča v Ogleju, ki je do ustanovitve ljubljanske škofije (leta 1462) usodno vptivalo na cerkveno m tako posredno tudi na pohtično organizacijo. Gre za paradoksno mešartico vptivov hi spodbud, za trdo obhkovanje nenavadrtih shitez hi za vzpostavljanje strukture, ki odmeva celo v današnjem času, po drugi strani pa za sočasnost kar nekaj navidez nasprotujočih si anahroitih lunetniških tokov. Resrtici na ljubo moramo ugotoviti, da podobne oznake veljajo za skoraj vse alpske dežele, le teža posameznih vplivov (bodisi italijansktii, bodisi sevemjašktii) se je spremmjala glede na bližhio pomembnejštii kulturnih žarišč. V razmišljanjtii o provm- cialrti in primitiviu imietnosti v Istri in v Dalmaciji je hrvaški imietnostrti zgodovinar Ljubo Karaman (1963, str. 12 - 37) postavti zanimivo, poetično tezo. Kot provinciahio umetnost označuje le tisto, ki je popohioma odvisna od enega samega središča. Za bolj nenavadne hi brezobzirne sinteze hi eklekticizme, ki na svoj načhi hiterpretirajo in sestavljajo pobude iz najrazhčnejšUi vhov ah središč, uporablja izraz primitivna umetnost. Njena karakteristika je poleg prvhiske likovnosti predvsem originahiost. Slovensko ozemlje ima zato s svojinti umetnostnimi maitifestacijami v 15. stoletju svojevrstno »statistično« kvatiteto. V primerjavi z vehkimi kititumhni središči (Fhence, Benetke, Dunaj itd.), ki so zasenčtia m »zatrla« skromnejšo, podeželsko rraietnostiio dejavnost, je odtika provhice v izjemni množičnosti. Navsezadnje je btio (kot je razvidno iz ohranjenega 175 Ivan Sedej gradiva) le malokje v Evropi toliko slikarsko in kiparsko opremljeiuh (sicer skromnih) cerkva kot na Slovenskem. Množičnost pa najbrž govori tudi o zahtevnosti marginahiega prostora in o kar visoki kvaliteti življenja v njem pa tudi o zelo verjetnih osebrtih zvezah med umetrtiki, ki so v tem času delovati na Kranjskem. Delo freskanta, ki je bti največkrat tudi še pleskar, kipar, pozlatar itd., v 15. stoletju se je vsaj pri nas odvijalo predvsem na »terenu«, večinoma celo v zelo odročrtih krajih. Zato je tohko pomembnejša vloga slikarjevega domicilnega mesta - kot priznan in tudi varovan obrtnik pod okriljem ustreznega ceha je hnel večjo avtoriteto in formalne možnosti za pridobivanje naročil. Tudi zato so vodje mnogih delavrtic, ki jih žal spoznavamo le po slogovnih značtinostih, prav gotovo delovah kot člani ceha m so imeh v enem od kranjskih mest svojo hišo in delavrtico, tako kot furlanska mojstra Nikolaj in Štefan iz Gorice, ki sta okrog 1.1380 postikala del notranjščme v cerkvi v Lescah (Zadrtikar, 1985, str. 35 - 47). »Priimek« najbrž ne pomeni rojshiega kraja, ampak meščanstvo središča, kjer sta živela kot spoštovana obrtrtika. Mojstii, katerih imena so se ohrantia v tistinah, in sicer anortimni nosilci znartih freskantskih opusov na Kranjskem, so sredi 15. stoletja predstavljah kar števihio skupino ljudi, ki so se med seboj najbrž poznah, poznati pa so tudi dela svojtii kolegov (in korikurentov). Poleg mojstrov suško prileške smeri, kije po svoje nadaljevala furlansko tradicijo (najraje bi jo lochah v Škofjo Loko), je btio delovalo nekaj koroških mojsh-ov (ki jih je najbolj natančno opredehl Hofler, 1985, str. 18 - 27) in nekaj mojstrov, ki jih poznamo iz Ljubljane (Kos, 1959; Otorepec, 1972). Gre za slikarje oz. kiparje, kot jih opredeljuje Jana Intihar Ferjan (Intihar Ferjan, 1985, str. 131 in 132): mojstra Gregorja, njegovega shia Janeza in Janezovega srna Gregorja, skratka za družhio, ki obvladuje tri rodove. O Janezu Ljubljanskem v listinah rti sledu. Kljub temu bi lahko sklepati, da so se mojstri, ki so delovati na Kranjskem, morda občasno srečevali tudi v Ljubljani, pač po logiki, ki jo hna privlačnejši center. Slikarji, pa naj gre za Janeza Ljubljanskega ali za anortimnega mojstra fresk v cerkvi na Sitiri pri Škofji Loki, so se vezati na določen naročrtiški krog, ki je izvajalce izbhal po lastrtih nagnenjih hi razgledanosti pa tudi po priporočtitii.. Podatki o Janezovem očetu Frideriku in Janezova mladostna dela na Koroškem pričajo o njunih zvezah s cistercianskhn samostanom v Vetrhiju. Nasltiicano pričevanje najdemo na Liembergu, kjer je mladi Janez upodobti takratnega vetrhijskega opata Ožbotia iz rodu Gradeneških gospodov (Hofler, 1984, str. 46). Kasneje, na Kranjskem, se Janezovo delo veže na ozemlje stiškega samostana in na plentiško družino Turjaških (ki je najbrž dala kar nekaj opatov). Iz tega lahko sklepamo, da je na Kranjsko prišel po posredovanju koroških cistercianov, ki so najbrž poskrbeli, da je zelo hitro dobti ljubljansko meščanstvo m s tem povezane pravice. Za red je namreč veljalo, da je vzdrževal zelo tesne vezi s cisterdjami po avstrijskih deželah. Obstoji pa še neka možnost - s tem, da so poskrbeh za Janezovo meščanstvo in status na Kranjskem, so se beh mentiii izogniti (morebitrtim) sporom z ljubljanskhni, dela željnhni shkarji? Ne glede na možne vzroke pa lahko ugotovhno, da je mladi Janez postal meščan nenavadno hitro. In spet nadaljna domneva: konjunktura na Kranjskem »umetiiostnem tržišču« je btia takšna, da je bti vsak imaetrtik, posebej če je imel dobra priporočtia, dobrodošel. To pa je tudi trenutek, ko je začela Ljubljana postajati privlačno kultumo središče hr ne več samo prehodna postaja potujočtii mojstrov. Malce pa stiko spreminjajo zelo verjetne domneve o Janezovem sodelovanju pri Friderikovih slikarskih podvigih na Koroškem (Trbiž, Deutschgriffen) in privlačna Hoflerjeva hipoteza, da se je Janez po letu 1460 vrrtil na Koroško. Morda pa razmere le rtiso btie tako zelo rožnate - 176 Etnološki problemi v slikarstvu Taneza Liublianskeea Delavnica Janeza Ljubljanskega: Sveta Nedelja, okrog 1460, freska na zunanjščini romarske cerkve Marijinega oznanjenja. Cmgrob. Foto: Janez Klemenčič (1994). Podoba je le še slikarska razvalina. Prizori, ki jih je dr. France Stele zlahka dešifriral v času odkritja (1937) in kasneje, so skoraj izbrisani. K sreči sta se ohranili zelo dobra kopija in rekonstrukcija (prof. Marjan Tršar) v Narodni galeriji in v Loškem muzeju v Škofji Loki. ¦ From the workshop of Janez Ljubljanski: Holy Sunday, around 1460, fresco on the exterior of the Pilgrimage Annunciation Church in Cmgrob. Photo: Janez Klemenčič (1994). The painting is in ruins today. The scenes were quite visible when Dr. France Stele interpreted them at the time they were discovered (1937) and remained so for some time, but they are now almost completely obliterated. Luckily, an excellent copy and recor\struction by prof. Marjan Tršar has been preserved by the National Gallery and by the Loški Museum in Škofja loka. ¦ L'atelier de Janez de Ljubljana: St. Dimanche, autour de 1460, fresque a l'extérieur de l'église de pelerinage de l'Annonciation. Cmogrob. Photo prise par Janez Klemenčič (1994). La peinture est presque détruite. Les scenes aisément devinées par France Stele a l'époque de leur découverte en 1937 et un peu plus tard, sont presque effacées a présent. Heureusement ime copie de bonne quahté et sa reconstruction (faite par prof. Marjan Tršar) sont gardées a la Galerie National et au Musée de Ško^a Loka. 177 Ivan Sedei navsezadnje so še za Janezove mladosti v svetovnem umetniškem, kulturnem in političnem središču, v Rimu, zavistni sUkarski kolegi dali ubiti mojstra Massaccia. Slikarstvo Janeza Ljubljanskega je tudi vir za klasične etnološke in etnografske študije o življenju v prvi polovici in sredi 15. stoletja. Posamezni detajli na njegovih freskah nam nudijo podatke o nošah, o predmetih vsakdanje m luksuzne rabe hi posredno tudi o sociahiih razmerah m občutenju svojega časa. Skupaj z drugimi, bolj povednimi vhi (vzemimo nekaj mlajše dnevrhke Paola Santonina, hstinsko gradivo itd.) nam dajejo izjemno sliko o »ozračju« tistega časa, zastavljajo pa tudi vprašanje o funkciji ikonografskih obrazcev v vsakdanjem življenju in o zelo širokem miselnem in bivanjskem zaledju nekaterih na videz čisto likovnih pojavov. Tako namreč odkrivamo etnološke niše, ki jih lahko izpohii le neposredno umehiostno pričevanje. Na podlagi Steletovega branja napisnega traku v prizoru s hudičem in Luxurijo na Visokem pod Kureščkom (Stele, 1921, str. 19) je mogoče sklepati, da gre za slovensko besedilo »poydi ..er la(?)ba m. o.«, ki ga lahko preberemo: pojdi les /ati noter/ baba...), ki se prav natančno sklada z upodobitvijo. Večji vrag vabi s kazalcem grešrtico k sebi, drugi pa jo z vrvmi vleče proti peklenskemu žrelu. Zato lahko razpredemo misel o (slikarjevem) nagovarjanju vseh takratnih stanov - v latinščini na privitigtianem mestu v cerkvi, v nemščini in slovenščini pa na zunanjščini. Tudi hierarhija napisov (slovenski /?/ napis je na najbolj folklorni podobi) potrjuje rabo treh jezikov. Luxurija na zunanjščini cerkve je imela tudi funkcijo izhodišča za pridige, ki so se ob žegnanjtii in prazniktii odvijale pred cerkvijo. Večhiska pubhka so btii prav gotovo okoliški kmetje, slovensko pa so znati tudi gospodje. Ali gre resrtično za slovenski napis, pa najbrž ne bo mogoče ugotoviti, saj je freska tako propadla, da je kakršnokoti branje nemogoče. Steletove odtične fotografije so žal le podobe podob. Skoraj uničena podoba sv. Krištofa na zunanjščhti cerkve na Visokem je nastala, tako kot vsa slikarija v cerkvi sv. Miklavža, leta 1443. Slikar je mitološkega vetikana, ki nosi Jezusa, naslikal v polproftiu, kar pomeni, da je upeljal nov obrazec - vse starejše pa tudi večina mlajših podob v slovenskem gradivu prikazujejo sv. Krištofa v izrazito frontahti drži. Leto diti kasneje je naslikal taistega svetnika na zunanjščini cerkve na Troščinah, kjer je spet uporabti starejši frontahti obrazec. V ikonografskem pogledu izrazito regresivni korak lahko razložimo na zelo preprost način: slikarija na Visokem je btia Janezova osebna ustanova, donacija, zato si je lahko privoščti bolj »svobodno« hiterpretacijo, ki pa je btia v nasprotju s funkcijo podobe, kot so jo zahtevah ljudje, ki jhn je btia namenjena. Na Troščinah, kjer je delal po naročilu, si hiovacij ni mogel privoščiti, saj mu je naročnik, ki je najbrž poznal Janezovega Krištofa na Visokem, predpisal svetitikovo držo. Frontahia drža svetega velikana, ki so jo zahtevati naročniki, je bila posledica magične (zaščitniške) funkcije upodobitve. Kot kaže starejše, pa tudi zelo mlado gradivo (19. stoletje), je bti dobri vetikan vez s svetom mitov hi bajk, ki je živel hkrati s krščanstvom. Figura (dobrega) vehkana, ki jo poznajo vse mitologije, je dobtia v krščanski preobleki novo vsebhio m funkcijo. Vključiti so ga namreč v občestvo svetnikov in v ljudsko kristologijo kot nostica metafore o Kristusovem pomenu v vesolju. Hkrati je dobti natančno določeno zavetniško funkcijo. Kot pričajo napisi na freskah hi pričevanja (Stele 1969, str. 24 hi 25), je bti vsakdo, ki je zjutraj pogledal podobo sv.Krištofa, za tisti dan varen pred nasihio smrtjo. Čeprav nimamo neposrednih pričevanj, lahko z veliko gotovostjo trdimo, da so biti ljudje prepričani, da večjo učinkovitost zagotavlja prav frontalna drža naslikanega (modetiranega - Humin) velikana. Soočenje z njim je btio tako mnogo bolj neposredno in osebno (»iz oči v oči«). Zato hna večhia teh upodobitev vehke oči, mnogo večje kot ostale 178 Etnološki problemi v slikarstvu Janeza Ljubljanskega figure v notranjščiru ali na zimanjščini cerkve. Tako iri naključje, da je Janezov Krištof na fasadi cerkve v Troščinah bolj podoben figuram furlanskih mojstrov kot njegovim. Ikonografska stahdca, kot je sv Krištof, tako priča o pomembnem vphvu ljudskih verovanj na imiehiiško opremo, tudi takrat, ko je šlo za naročnike iz višjih sociahuh sfer. Domnevih Janezov Krištof na pročelju stare ljubljanske stohiice, ki nam ga je v risbi zapustil ustanovitelj Akademije delavnih Janez Dohhčar (prhn. Veider 1947; Stele 1969, str. 190), pa je s telesom spet zasukan v polprofOu. V nasprotju z visoško podobo se je Janez (?) potrudil, da je pogled upodobljenca uprt v gledalca. V manj konservativnem okolju si je torej vendarle lahko privoščti malce bolj svobodno hrterpretacijo, ki pa s pogledom uprtim proti gledalcu ohranja tisto vez med podobo hi verniki, ki je btia po njihovem mnenju najbolj učhticovita. Zartimiv je predvsem razkol med umetnikovhni pogledi na fimkcijo slike in zametki osebnostne likovne avtonomije ter prevladujočim načinom percepcije, ki gleda na podobo kot na reahti predmet čaščenja z magično močjo. Sveti Krištof je postal predmet množičnega čaščenja najbrž po veliki kugi sredi 14. stoletja, ki je zdesetkala evropsko prebivalstvo (Makarovič, str. 22, 23). V ikonografiji postikaitih cerkvertih zunanjščin v širokem alpskem prostoru je postal osrednja figura. Kot kaže izraztio konservativiti sv. Krištof na Troščmah (bolj v milem Janezovem slogu je le figura Jezuščka na vehkanovem ramenu) z letitico 1444, je slikar svoje poglede podredti zahtevam naročitika. Figura na domhianhti fasadi m na najbolj izpostavljenem mestu je btia zaradi vetikosti in zaščitniške funkcije prav gotovo odlična prtiožnost za umehtiko- vo »samoreklamhanje«, vendar iti ponovti »napake« z Visokega. Kot priča (domnevni) ljubljanski Krištof, ga je problem figure v polproftiu vendarle pritegoval. Konservativna podoba sv.Krištofa na Troščmah prav zato učmkuje bolj kot delo pomočnika ah manj sposobnega sodelavca. Za naročnika je bti pomemben predvsem shnbol hi manj njegova hkovna izpeljava. Druga zanimivost (in »danost«) sta Janezova navezanost na naročnike iz višjih socialnih slojev (samostan, plemiške družine) in njegov odnos do takratne družbe. Vsi posredni podatki o njegovem življenju in naročnikih govore, da je imel opravka predvsem s stiškim samostanom in Turjaškimi, na Koroškem pa s vetrinjskimi cisterciarti in med drugim tudi s plemiško družino Gradenegg. Visoko, kot Janezova ustanova v okrUju fare na Igu, pa spet govori o znanstvih, ki so prav gotovo segala višje kot zgolj do cerkvenega ključarja, saj so mu pomagah do novtii naročti - vzemimo poshkavo cerkve v Pijavi Gorici, ki je dolgo sodila pod ižansko faro. Mojster se je le v nekaj prtinertii lotti stikanja figur, ki reprezentirajo nižje družbene sloje, vendar je zelo jasno ločeval med plemenitimi in ljudskimi, vulgarnimi fiziognomijami, čeprav gre za sttini okvh, ki je bti še zelo daleč od poznogotskega reaUz- ma. Trije ntiadeniči, ki jtii pred krivično sodbo m obglavljenjem čudežno reši sv. Miklavž, sodijo zaradi pomembnega nastopa v legendi v višjo družbeni plast. Janez Ljubljanski jtii je skupaj z lepim in melanholičnim rabljem upodobti kot plemenite osebe s skladnimi hi prefinjenhni potezami. Smrt pričakujejo vdano, brez odpora, ker jtii je (čeprav krivično) obsodtia ob Boga dana oblast. Tudi rabelj, kot sicer zavržen hi grozovh pokhc, je v Janezovi mterpretaciji del umirjene vsakdanjosti, samoumevna figura, ki opravlja svoje koristilo delo z dolžno pozornostjo hi malce odsotno vdanostjo. V primerjavi s plebejskinti obrazi na prizoru Pavlove pridige v cerkvi na Muljavi je visoški rabelj stino plemenita oseba. Plemenitost m nadrejenost nad grdhni m surovhni kmeti ter mestiio sodrgo mu dajeta poklic m plemenito orožje. Lahko rečemo, da gre za izrazitejši itahjanski pogled na 179 Ivan Sedej Delavnica Janeza Ljubljanskega: Lišpanje, ljubimkanje, kuhanje ljubezenskega napoja (?), okrog 1460, detajl s freske Sv. Nedelje, r. c. Marijinega oznanjenja, Cmgrob. Rekonstruirana kopija v Loškem muzeju v Škofji Loki: Marjan Tršar. Foto; Janez Klemenčič. • From the workshop of Janez Ljubljanski: Dressing-up, Seduction, Cooking (Concoction of a love-potion?), around 1460, details from the Holy Sunday fresco in the Pilgrimage Annunciation Church of Cmgrob. A reconstructed copy made by Marjan Tršar is kept by the Loški Museum in Ško^a loka. Photo: Janez Klemenčič. ¦ L'atelier de Janez de Ljubljana: parure, caresse, préparation d'un philtre (?), autour de 1460, détail de la fresque du St. Dimanche, l'église de pelerinage de l'Armonciation. Cmogrob. Une copie reconstmite se trouve au Musée de Ško^a Loka: faite par Marjan Tršar. Photo prise par Janez Klemenčič. upodobljene figure, ki so praviloma nosilke plemeiutih drž. Šele v Sveti nedelji na fasadi romarske cerkve na Crngrobu je Janezov naslednik ali učenec v veliki meri opustil tovrstao delitev in je podobno naslikal plemiče in plebs - označil jih je s stanovskimi nošami ah opravih. Tako lahko šele v domnevnem Janezovem nasledstvu zaslutimo začetek procesa, ki je pripeljal do oblik najširšhn plastem na kožo pisane umetaosti. V to kategorijo sodijo tudi figurice v prizoru Marije zavetnice s plaščem na Sv.Ahacu nad Mahm Ločihkom, ki so tudi neposredna vez med Janezovim opusom hi znameruto cmgrobsko fresko. Kot priča crngrobska podoba, je bila znana božja pot namenjena predvsem meščanstvu. Pridigarski nagovor, ki ga shka vsebuje, je sicer namenjen vsem slojem, vendar so privUeghane figure iz meščanskih slojev (obrtniki) in višjih družberhh plasti (vojaki, dvoboj, hšpanje). Čeprav gre za dvoumno favorizhanje (saj gre za podobe greha), je skrito sporočilo vendarle dovolj jasno: tudi grehi so sociahh privilegij. Določeni krogi si ne morejo (ali pa si ne znajo) privoščiti niti gosposkih grehov. Hkrati je opravil tudi natančno stanovsko klasifikacijo - ljubhnkanje in pregrešno hšpanje je postavti v višje družbene sfere, tako kot plemeniti lov ati dvobojevanje. V plebejsko plast je uvrstti vse v nedeljo nezaželjene pokticne dejavnosti in seveda klasični kranjski pretep pred gostilno, »nadrazredno« pa je pijančevanje, kockanje, kegljanje itd. Ambivalentni odnos do 180 Etnološki problemi v slikarstvu Janeza Ljubljanskega plemenitega vojaškega poklica je nakazal s podobo vojaškega plenjenja in požiganja. Soldateska ima na tej sličici enako negativno konotacijo kot na pasijonskih podobah. V vsebinskem pogledu je umetnik sledil, tako kot smo ugotovili ob podobi sv.Krištofa na Troščhiah, natanko določeihm potrebam. Pri obhkovanju zimanjščhie cerkve na Visokem, kjer je upodobil sv.Krištofa, Luksurijo kot personifikacijo razvrata, detomorhko hi kot simbol vseh ženskih grdobij, poleg tega pa še svoj avtoportret z nemškim napisom (Janez iz Beljaka, ljubljanski meščan, 1443), se je podredh vsakoletni žegnanjski pridigi. Podoba Luksurije je bUa namreč odhčno izhodišče hi ilustracija za pridige o človeških slabostih hi stranpoteh. Podobno je lahko tudi sv. Krištof služti kot iztočitica za svartio pred nastijem. Nasprotno pa umetnikov podpis hi avtoportret pričata, da je btia cerkev na Visokem precej znana hi da je hnela občasno vehko števtio obiskovalcev iz vseh stanov. Janezovo poudarjanje lastne osebnosti in kvatitetnega dela je bilo namenjeno predvsem potencialnim naročitikom, ki bi se lahko našh v množici romarjev. Mojstrov avtoportret na Visokem, označen s shkarskhn grbom, je imičti zob časa, za lastno podobo, vtkano v akantov hst na Kamnem Vrhu, pa lahko le domnevamo, da nam kaže znameititega mojstra. Vendar je veltico povedal z obema latinskhna napisoma. Podatek, da gre za slikarja, ki je po rodu iz Beljaka, srna znanega koroškega shkarja Friderika itd. (na Visokem), potrjuje znano resnico o srednjeveških družhiskih obrteh in o prehajanju pokhca z očeta na sina, ki jo pri mnogih drugih slikarjih potrjujejo tudi pisani viri. Nekaj pa zvemo tudi o bolj občutljivtii plateh življenja v tistem času. Podatek nanu'ec pripoveduje, da se je Janez predstavil potenciahtim naročnikom na Kranjskem skozi očetov sloves. Lahko pa malce zlobno razmišljamo tudi o odzivanju takratrtih Kranjcev na kvaliteto (kakršnega koli) blaga - ker je Janez kar dvakrat omenil Beljak (znano mesto iz druge dežele - torej »tujine«), si lahko mishmo, da so že takrat bolj spoštovali uvožene duhovne in materialne vrednote od domačih! Po drugi straiti pa gre za rodovno in pokhcno samozavest ter za nagovor potenciahtim naročnikom, da kvatiteto zagotavlja tudi družinska tradicija. V srednjeveško foUdoro sodi tudi motiv angelske zvezde, ki se je ohranil na stropu v ladji župne cerkve v Kranju. Stele jo pripisuje Janezovi delavitici, Hoefler pa je že drugega mnenja hi jo postavlja v bližino Žhovitiškega mojstra (Hoefler 1985, str. 44). Gre za »okno sv.Duha«, ki je našlo odmev tudi v ljudskem himiorju (spomnimo se znamenite ško^eloške anekdote o sv.Duhu, ki ga je »mačka snedla«). S podobami angelov je bila obkrožena odprtina, skozi katero so ob posebnih prihkah na vrvi spuščah (najpogosteje) kipec goloba, lahko pa tudi bolj komplichano figuralno skupmo, ki jo omenja pogodba med Tomažem Hrenom hi Krištofom Weissmarmom (1608). V ljubljanski stohtici so skozi to »okno«, ob navdušenju in pobožnosti množice dvigali spektakelsko podobo našega Gospoda obdanega z angeh, ki so imeh v rokah orodja mučenja (Hofler 1985, str 44, op. 49 m Janez Veider: Stara ljubljanska stohiica, str. 96 in 98). Gre za predstavo, ki je prav gotovo popestrila dogajanje in doživljanje v cerkvi hi je, glede na spektakulamost »predstave«, prispevala tudi k slovesu cerkve. Celo na slikariji označen datum dokončanja del je, kot smo videh, pomemben etnološki podatek. Priča namreč, da je btia postikava cerkve pomemben dogodek, ki je pohio zazvenel ob pomembnem prazitiku kot dvojno praznovanje. Napis na Visokem pravi, da je Janez končal delo na predvečer sv.Mateja (sredi septembra), kar bi bti lahko posreden dokaz za njegovo donatorstvo - saj je posel opravti čisto na koncu sezone. Mimogrede pa zvemo, da so mojstri morati natanko določiti roke in jih seveda spoštovati. 181 Ivan Sedei Prav tako mojster (na Muljavi) ni pozabil na naročnike, ki jih je hnenoval z vsem besednim pompom in pogosto tudi upodobU. Sredi 15. stoletja je dober shkar imel pravico do označbe svojega dela - navsezadnje se je na Visokem podpisal in pobahal s podatki o rojaštvu, na Muljavi pa se je s svojim imenom uvrstU k opatu in fevdalnemu gospodu; celo besedica »de« v latinskem napisu je zazvenela, napisana v gotski frakturi na cerkveno steno, kar plemerhto! LITERATURA Angeles BAŠ: Kranjska ljudska noša na gotskih freskah. - ZUZ n.v. V/VI, 1959, str. 351-367 Angeles BAŠ: Pričevanje o noši v poznem srednjem veku na Slovenskem, Slovenski etnograf XL 1958, str. 101-130 Angeles BAŠ: O najstarejši upodobitvi skrinje na Slovenskem, SIover\ski etnograf XII, 1959 Hans BELTING: Slika in njene občinstvo v srednjem veku. Zbirka Studia humanitatis, Ljubljana 1991 Emihjan CEVC: Etnografski problemi ob freski Svete nedelje. Slovenski etnograf Hl/rV, 1950/1951, str. 180-183 EmiHjan CEVC: Mengeš v luči umetnostne zgodovine, 800 let Mengša, Mengeški zborruk, I. deL str. 21-54 Emilijan CEVC: Crngrobska pletilja. Loški razgledi V, 1959, str. 144-149 EmUijan CEVC: Geografski položaj srednjeveškega kiparstva na Slovenskem, ZUZ n.v. V/VI, 1959, str. 273-290 Emilijan CEVC: Pričevanje srednjeveških fresk na Slovenskem, Naša sodobnost VU, 1959, št.lO, str. 931-943 Emilijan CEVC: Luxuria z Visokega, Kronika VU, 1959, Ljubljana, str. 161-168 Emilijan CEVC: Gotska plastika na Slovenskem (Razstavni katalog), Ljubljana 1973 Emilijan CEVC: Slovenska umetnost, Ljubljana 1966 Jana INTIHAR - FERJAN: Ljubljanska kiparska delavnica 15. stoletja. Seznam plastik, ZUZ n. v. XXL 1985, str. 131-148 Janez HOFLER: Gotsko stensko shkarstvo (ocena), ZUZ n.v. X, 1973, str. 205-209 Janez HOFLER: Die gotische Malerei Villachs, Beljak 1981 (Neues aus Alt- Vilach, 18. et 19. Jahrbuch des Stadtmuseums) Janez HOFLER: Stensko slikarstvo na Slovenskem med Janezom Ljubljanskim in Mojstrom sv. Andreja iz Krašc, Ljubljana 1985 Janez HOFLER in Janez BALAŽIC: Johannes Aquila, Pomurska založba (Murska Sobota) 1992 Ljubo KARAMAN: O djelovanju domače sredine u tunjetnosti hrvatskih krajeva, MH, Zagreb 1963 MiUco KOS: O imenih in osebah nekaterih mnetnikov na Slovenskem v srednjem veku, ZUZ n. v. V/VI, 1959, str. 291-303 Primož KURET: Glasbeni inštrumenti na srednjeveških freskah na Slovenskem, Ljubljana 1973 Gorazd MAKAROVIČ: Votivi, Zbirka SEM, Ljubljana 1991 Božo OTOREPEC: Rokodelstvo in obrt v srednjeveški Ljubljani, Ljubljanska obrt od srednjega veka do začetka 18. stoletja. Publikacije mestnega arhiva ljubljanskega. Razprave zv. 3, Ljubljana 1972 Blaž RESMAN: Marijina cerkev v Lescah, Lesce 1987 Ksenija ROZMAN: Janezova cerkev ob Bohinjskem jezeru, Ljubljana 1962 Ksenija ROZMAN: K profilu poznogotskega stenskega shkarstva, ZUZ n. v. VH, 1965, str. 231-244 Kseruja ROZMAN: Delavruca Mojstra bohinjskega prezbiterija, ZUZ n. v. X., 1973, str. 5-12 182 Etnološki problemi v slikarstvu Janeza Ljubljanskega Paolo SANTONINO; Popotni dnevniki, 1485-1487, (prev. Primož Simoniti), Mohorjeva založba Celovec, Dirnaj, Ljubljana 1991 Ivan SEDEJ: Ljudska umetnost na Slovenskem, Ljubljana 1981 France STELE: Slikar Johannes concivis de Laybaco, ZUZ 1, št. 1-2, str. 1-48 France STELE: Freske na Kamnem Vrhu, Dom in svet 1924, L. XXXVn, str. 157-178 France STELE: Monumenta artis slovenicae I, Ljubljana 1935 France STELE: Ikonografski kompleks »Svete Nedelje« v Cmgrobu,Razprave fUoz.-filol.-historičnega razreda SAZU II, Ljubljana 1944 France STELE: Umetnost v Primorju, Ljubljana 1961 France STELE: Cmgrob, Ljubljana 1962 France STELE: Oris zgodovine umetnosti pri Slovencih, 2. izd., Ljubljana 1966 France STELE: Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja. Slovenska matica, Ljubljana 1969 France STELE: Ars Sloveniae, Gotsko stensko slikarstvo, Ljubljana 1972 Ivan STOPAR: Mojster Friderik Beljaški in freske v celjski Marijini kapeli, ZUZ n. v. XXIV, str. 21-32 loannes Gregorius THALNITSCHER: Historia Cathedralis Ecclesiae Labancensis, Labaci MDCCCXXXII Janez VEIDER: Vodič po Cmgrobu, Škofja Loka, 1936 Janez VEIDER: Stara ljubljanska stolnica. Njen stavbni razvoj in oprema, Ljubljana 1947 I. VRHOVNIK: Arhivski paberki o nekaterih slikarjih in kiparjih 15. do 18. stoletja, ZUZ H, št. 3-4, str. 105 -129 Marjan ZADNIKAR: Umetnostnozgodovinsko pričevanje cerkve v Lescah, Varstvo spomenikov XXVII, 1985, str. 35 - 47 Več avtorjev: Leksikon ikonografije, liturgike i simbolike zapadnog krščanstva, Uredio A.Badurina, Zagreb 1979 BESEDA O AVTORJU Dr Ivan Sedej je direktor Slovenskega etoografskega muzeja. Ukvarja se s proble- matiko ljudske arhitekture in imietnosti ter z etnološkimi in umetnostnozgodovinskimi vprašanji, ki zadevajo tudi sodobno likovno ¦ umetnost. Deloval je kot konservator za varovanje t.i. etnoloških spomenikov in kot vicedirektor Moderne galerije v Ljubljani. Napisal je zelo veliko število razprav in člankov v strokovne revije, izdal je večje število samostojnih publikacij, posvečenih umetnost- imn in etnološkim vprašanjem. Med njegova pomembnejša objavljena dela sodi Ljudska umetnost m Slovenskem, Ljubljana 1981. ABOUT THE AUTHOR Dr. Ivan Sedej is director of the Slovene \ Ethnographic Museum. His main interests are \ folk architecture and art, the issues of ethno- | logical and art history and their relations to j modem fine arts. Dr. Sedej was curator for the j protection of so-called ethnological monuments and vice-director of Modema Galerija in Lju- bljana. He has published numerous articles and : papers in professional reviews, as well as many \ independent publications relating to art and \ ethnological issues. Outstanding among his j work is Ljudska umetnost na Slovenskem, Lju- ! bljana 1981 {Mk art in Slovenia). j 183 Ivan Sedej SUMMARY ETHNOLOGICAL ISSUES IN THE WORK OF JANEZ LJUBLJANSKI* (14157-1460?) Janez Ljubljanski, son of painter Friedrich von Villach, worked in Carniola from 1443 (frescoes hi Visoko near Kurešček) to 1459 (frescoes hi Kamni vrh near Ambrus). His work is cormected with Ljubljana, where he was made a citizen hi 1443, as weU as (presumably) with the Cistercian monastery hi Stična and with the seigniors of Turjak (Auersperg) to whom most of the territory where he painted belonged. During his work hi Carniola he kept hi touch with his father's workshop hi VOlach and certahily participated in the pahithig of the Tarvisio (around 1450) and Deutschgriffen (around 1452) churches. On tiie large, European scale both Friedrich and Janez are marghial pahiters; tiieir art is, however, of major importance to cultural history because it provides evidence on the development and transformations of the so-called hitemational Gothic style, especiaUy on tiie Soft Style (German: Weicher Stti), and h also tilustiates tiie connections and mutual artistic hifluences hi Europe's alpine region, primarily between Tyrol (where Friedrich probably learned tiie craft), Carinthia and Cantiola. Two further issues are of major hnportance: how did Janez's pahiting catch on hi Carniola and what was tiie relationship between tiie average levels of the graphic arts in open alpme countries and those more isolated ones. Though Carniola was more of a transitory territory between Italy and tiie northern countries, quite an important number of artists worked here hi the ntid 15tii century and they were certahtiy acquahited with tiie work of tiieh competitors elsewhere. There is even evidence that some journeyman pahiters moved from master to master. Those who commissioned Janez's frescoes in Carniola belonged to the higher classes and this explains why - despite their provhicial lines and somewhat lower level of formal craftsman-ship (when compared to that of contemporary masters in the great centres of art of the time) - there is a certain aristocratic flavour about his paintings; and it also explams why they represent a strict set of social values. In tiie scene from the legend of St. Nicholas (Visoko, 1443) even the headsman is depicted as a handsome and noble character. The fhst plebeian faces are to appear some 13 years later hi the Muljava frescoes (1456). The ortiy pahitings from Janez's workshop to contam foUdoristic and even farcical elements are the scenes from everyday hfe hi tiie Holy Sunday frescoes on the exterior of the ptigrtinage church m Cmgrob. France Stele established that tiie Holy Sunday picture in Cmgrob is, m iconographie terms, tiie richest picture of its kind hi the enthe alpine region. The agony of Jesus is set agamst scenes of people's activities on a Sunday which are hkely to make hhn suffer even more. In the form of a series of ntinute scenes tiie foUowing items are depicted: a humorously captured dressing-up scene, a seduction scene and a fight hi a pub; people working m the field and hi the crafts; a duel and the abyss of HeU. Slovene art historians and ethnologists (France Stele, Emilijan Cevc, Angeles Baš) have dedicated much attention to these scenes. On the other hand, the people's set of values and tiaditions affected certain iconographie solutions in other ways too: the picture of St. Christopher on the extemal wall of the church in Troščine (which can be linked to * His German name is Johannes von Laibach. 184 Etnološki problemi v slikarstvu Janeza Ljubljanskega the superstition that he who wtil look at ti hi the monting wtil not die a violent death) had to be executed m a strictly frontal maimer and Janez therefore pahited the sahit with big eyes, staring at the onlooker. In Visoko (1443), where Janez is supposed to have donated the pamtings, he even pamted his self-porfrati hi three-quarters profile. On tiie exterior of this church he pahited, among other motifs, a personification of Luxuria (as a child murderer, harlot and the like) which carries an (imfortunately iUegible) hiscription. Nevertheless, ti is highly probable that the painting served as a motto for the sermon - as did the Holy Simday pahiting in Cmgrob which was executed later, fri the past, art historians atfributed tiie Angel's star (around 1460), an expUch folklore motif, m the Kranj parish church to someone close to Janez Ljubljanski and his work. Most hkely, it was painted by the Master from Žhovnica or hi his workshop. In the ntiddle of tiie starhke outline of angels holding musical insfruments there used to be an opening in the vault through which on certain occasions a pigeon (the Holy Sphit) was set free; elsewhere, as is evidenced for the Ljubljana cathedral in the 17th century, the pigeon was replaced by a quite complex group of sculptures 0esus surroimded by angels). The motif has been preserved hi the popular anecdote from Ško^a Loka about the cat tiiat ate the pigeon. Another aspect of the hfe of painters in that period is illustrated by the dates stating when paintings were finished (in Visoko on the eve of St. Matthew in 1443, inMuljava on the eve of St. Lawrence), teUing us what deadlines the artist had to meet and how the commissions were timed. RÉSUMÉ LES PROBLEMES ETHNOLOGIQUES DANS LA PEINTURE DE JANEZ DE LJUBLJANA (VERS 1415 - VERS 1460) Janez de Ljubljana, fils du peintre Frédéric de Beljak (né vers 1415 a Beljak - mort vers 1460) exerça son activité en Camiole entre 1443 (fresques a Visoko sous Kurešček) et 1459 (fresques a Kamni vrh au dessus d'Ambms). Son travati fut lié a Ljubljana ou ti devhit ctiadhi en 1443 ainsi que (probablement) au Monastere de cisterciens a Stična et aux seigneurs de Turjak, sur le terrtiohe desquels se trouve la plupart de ses fresques. Durant ses activités en Camiole, ti garda contact avec l'atelier de son pere a Be- ljak, et coopéra avec Frédéric du moms aux pemtures de l'éghse de Trbiž (vers 1450) et de ceUe de Deutschgriffen (vers 1452). Les pehifres Frédéric et Janez se situent dans le cadre européen parmi les phénomenes marghiaux. Leur art présente une certahie valeur dans le domaine de la géographie de l'art puisqu'ti monfre les voies et les transformations du style gothique dh hitemational, surtout du "style relâché", ahisi que les liaisons et les influences enfre les arts sur le territohe alpin européen, surtout enfre la llrohe (ou Frédéric apprti probablement son art), la Carhithie et la Carrtiole. Il s'agit aussi de la question importante du retentissement de la pemture de Janez en Camiole et du rapport enfre les niveaux de la moyenne picturale dans les lieux alpms qui sont soti plus ouverts soit plus isolés. En meme temps on peut constater que la Camiole étati le terrtiohe de passage entre l'Italie et les pays du Nord ou au 15e siecle un grand nombre de maîtres qui pratiquaient leur art connaissaient surement le fravati de leurs concurrents. Quelques hidices nous monfrent que les aide-pehittes changeaient plusieurs fois de maîfre. 18Š\ Ivan Sedej En Camiole les clients de Janez étaient de haut rang social, c'est pourquoi ses figures dégagent en déph des formes provinciales et des déficiences de la formation du pehitie (en comparaison avec les maîtres contemporains des grands centres) un certah\ souffle aristocratique et surtout affirment un systeme sohde de valeurs sociales. Meme le bourreau qui coupe la tete dans une des scenes de la légende de Samt Nicolas (l'éghse a Visoko) est représenté comme étant beau et généreux. Des visages plébéiens apparaissent pour la premiere fois sur ses fresques a Mitijava (1456). Ce n'est que dans les oeuvres de son atetier a Cmogrob (fresque du St. Dimanche a l'extérieur de l'église du pelerinage) que les éléments plus populahes ou presque burlesques de la vie quotidieime deviennent plus expressifs. France Stele constata que l'image du St. Dhnanche a Cmogrob représente iconographiquement le plus riche exemple du geiu'e en miheu alpm. Il s'agit de la pehiture du Christ souffrant et des activités humahies du dhnanche qui lui rouvrent les plaies. Le peintre les a pehites dans ime série de petits tableaux allant des parures, séduction et aux rixe toutes empreintes d'humour, des travaux champetres et artisanaux aux duels et aux abîmes d'enfer. C'est pourquoi les historiens de l'art et ethnologues Slovenes (France Stele, Entitijan Cevc, Angeles Bas) porterent beaucoup d'attention a cette image. Or, le systeme populahe des valeurs et la tradition ont ime hifluence différente au regard des cas particutiers - l'hnage du St. Christophe a l'extérieur de l'éghse a Troščhie (a laqueUe est hée la superstition qm dit que celui qui la regarde le matin ne sera pas mort d'une mort violente) dut etre placée de maniere strictement frontale, c'est pourquoi le regards de ses grands yeux est porté sur le spectateur. A Visoko (1443) ou Janez fut (vraisemblablement) le donateur de la peintxire, ti se permit meme ime image a moitié de profil! C'est la qu'ti peignit entre autres images la Luxmie personnifiée (sorte de mere infanticide, de prostituée,...) dotée d'un mban d'mscription malheureusement titisible. EUe servit apparamment comme la peinture de référence pour illustrer le sermon, ainsi que plus tard l'image du St. Dimanche a Cmogrob. C'est a l'entourage de Janez que l'histohe de l'art accorde l'Etoile de l'Ange de l'église paroissiale a Kranj (vers 1460) et la situe dans les motifs folkloriques plus expresstis. EUe est attribuée a l'entourage du maître de Žirovnica. Au milieu de l'étoile des anges aux instruments ti y eut dans la volite ime ouverture a tiavers laqueUe on faisait descendre lors des célébrations im pigeon (St. Esprit) ou meme les ensembles plus complexes en plastique (Christ entouré des anges, témoigné au 17e siecle dans la Cathédrale a Ljubljana). Ce motti demeura aussi dans l'himiour popitiahe comme l'anecdote de Škofja Loka sur le pigeon mangé par un chat. Une vue sur la vie des pehitres de cette époque est donnée par les dates d'achevement des pehitures (Visoko a la veiUe du St. Mathieu en 1443, Muljava avant la fete du St. Laurent en 1456) en nous signalant les termes et le temps choisi pour l'exécution des commandes. 186 AFRIŠKA LETA LJUBLJANSKEGA BARONA CODELLIJA Zmago Šmitek IZVLEČEK Baron Anton IIL Codelli (1875-1954) je preživel štiri leta svojega življenja (1911- 1914) v nemški koloniji Togo v zahodni ekvatorialni Afriki. Tam je vodil gradnjo brezžične telegrafske postaje, se udeležil raziskovalnega potovanja na sever dežele in aktivno sodeloval pri snemanju dokumentarnih filmov in igranega filma o Afriki. Codellijevi etnološki eksponati, dopolnjeni s tistimi, ki sta jih zbrala njegova sodelavca Leo Poljanec in Hinko Kesler, predstavljajo najpomembnejšo zahodnoafriško zbirko v Muzeju neevropskih kultur v gradu Goričane. ABSTRACT Baron Anton IIL Codelli (1875-1954) spent four years of his life (1911-1914) in the German colony Togo in West Equatorial Africa. He was in charge of the construction of wireless telegraph stations, participated in expeditions to the North of the country and took an active part in shooting documentary films and a feature film on Africa. The most important West-African collection in the Museum of Non-European Cultures in Goričane consists of Codelli's ethnological exhibits and those collected by his fellow workers Leo Poljanec and Hinko Kesler. Življenje in delo znamenitega Ljubljančana barona Antona Codellija zbuja v zadnjem času vse večjo pozornost zlasti med raziskovalci tehniške zgodovme '. CodeUi je bil razglašen za geniahiega izumitelja na področju strojrhštva m elektrotehnike, vendar s tem njegove zasluge še ihso do konca ovrednotene. Tako ostaja sorazmerno malo znano njegovo zarhmanje za kulture Afrike, njegova etnološka zbhka z obal Gvhiejskega zaliva in njegova pionirska vloga pri snemanju »afriških« filmov. Tudi okohščhie, ki so ga pripeljale v Afriko hi v katerih je tam ustvarjal, je treba podrobneje pojasniti. Odgovor se skriva v kopici arhivskih dokumentov, ki jtii hrani Arhiv Sloveitije. Kljub neurejenosti tii fragmentamosti je iz njtii mogoče izluščiti nenavadno zgodbo o človeški ustvarjahiosti sredi afriške divjine. Med leti 1907 hi 1910 je CodeUi vodti gradnjo treh brezžičnih telegrafsktii postaj za avstrijsko vojno mornarico po tehnologiji družbe za brezžično telegrafijo Telefunken. Razporejene so bile ob jadranski obah v Pulju, Šibeniku in Boki Kotorski, omogočale pa 1 Branko Ozvald, Ljubljančan baron Anton Codelli - eden najplodovitejšili izumiteljev na Slovenskem, Zborruk za zgodovino iwravoslovja in tehnike 1991, str. 121-149 187 Zmaeo Šmitek so tudi telegrafsko komuiuciranje ladij med seboj in posredno z Dunajem. Ker od pomladi leta 1910 ni dobil novih naročh iz Avstrije, se je vrnil na graščino Thum, že avgusta pa je prejel ponudbo družbe Telefimken, naj prevzame gradnjo telegrafskih postaj v nemški Zahodni Afriki. Decembra se je dokončno odločil, da bo povabho sprejel ^. Nemško Zahodno Afrhco sta tedaj sestavljah koloniji Kamerun in Togo. Območje Kameruna so Nemci držah le s sho; pretila je nenehna nevamost uporov; tudi zato so še posebno pozomost posvečah gradnji cest, železnic ter telegrafskih hi telefonskih povezav'. Podobno je bUo tudi v Togu, kjer je do leta 1900 že delovala telegrafska Ihiija med sosednjima obalnima mestoma Lome in Anecho, kabelska zveza pa je bha vzpostavljena tudi s sosednjo Zlato obalo in Dahomejem. Poleg tega je bh leta 1912 podaljšan še kabel od Monrovije v Liberiji do Lomeja. Zvezo z Evropo je bho torej iz Toga mogoče vzpostaviti kar po dveh mednarodnih podmorskih kablih. Kljub temu je bila brezžična telegrafija vetik izziv, saj je poleg bistveno rtižjtii stroškov ponujala možnost komunikacije med Nemčijo hi afriškimi kolonijami neodvisno od dobre volje m posredovanja dmgtii držav, kar je tinelo vetik gospodarski in vojaški pomen *. Še več: odphala se je celo perspektiva povezave med brezžičnimi telegrafskimi postajami v Togu, Kamerunu, nemški Jugozahodni Afriki (Windhoek) in nemški Vzhodni Afriki (Tabora) ter nemškim protektoratom Tshigtau (Qmgdao) v kitajski provhici Šantung in koloitiahtimi ozemlji na Novi Gvineji in Samoi. Tako bi bile povezane vse nemške čezmorske posesti s centralo Nauen zahodno od Berlina. Prva sprejemna in distribucijska postaja te vrste naj bi btia postavljena prav v Togu '. Po svojem prihodu v Afriko v začetku leta 1911 se je Codelti najprej seznanti z geografskhni razmerami in tehnično opremo v Togu, Kamerimu m Liberiji. Iz pisma njegove matere, baronice Rozahje Codelti Taufferer je razvidno, da je v prvi polovici leta 1911 opravti krajše raziskovahio potovanje po Kamerunu hi tam sodeloval pri gradnji brezžične telegrafske postaje *. Pri tamkajšnjih oblasteh je propaghal brezžično telegrafijo, saj je ugotovil, da bi btio postavljanje klasičntii telegrafskih drogov preveč drago in zamudno. Leseni drogovi bi bili neuporabni zlasti v vlažnem tropskem podnebju Kameruna, zato bi btio tam treba napraviti železne nostice hi jih z nosači pretovoriti od obale v notranjost dežele. V svtiii savanski klimi Toga bi leseiti tiamovi zdržati do dvanajst let. Codelti je izračimal stroške vzpostavitve takega sistema hi zatrdti, da bi s prehodom na brezžično varianto prihraniti samo pri transportnih izdatkih v Kamenmu cele tri mihjone mark '. Ob Codeltijevem obisku Toga je btia telegrafska mreža iz Lomeja že podaljšana proti severu do mesta Sokode in na severozahodu do Kete-Kratschija. Od tod naj bi se btia nadaljevala še dlje na sever do pokrajinskega središča Sai\sane - Mangu Codelhjev 2 Lebenserinnerungen von Baronin Rosalie Codelli Taufferer, NUK, Rokopisni oddelek, str. 475; pismo A. Peteleuza iz Šibenika 11.11. 1910, Arhiv Slovenije, Gr. A. XVni, Turn ob Ljubljanici (dalje AS), fasc. 15 (Korespondenca Antona Codellija) 3 Emil Zimmermann, Ur\sere Koloiden, Berhn-Wien 1912, str. 248 4 Georg Trierenberg, Togo, die Aufrichtung der deutschen Schutzherrschaft und der Erschliessung des Landes, Berlin 1914, str. 200-201 5 Albert F. Calvert, The German African Empire, London 1916, str. 281-282 6 Pismo Rozalije Codelli z dne 15.9.1911, AS, fasc. 14 (Korespondenca Antona Codellija) 7 CodeUijevo pismo družbi Telefunken iz Kamine, 12.8.1911, AS, fasc. 20 (Kopijska knjiga) 8 Prav tam 188 Afriška leta ljubljanskega barona CodeUija 189 Zmago Šmitek predlog je bil, naj bi namesto tega zgradili brezžično telegrafsko postajo v Sansane-Mangu in jo povezali z načrtovano veliko postajo pri mestu Atakpame. Ta postaja bi imela 50 metrov visoko anteno, gradnja pa bi bUa znatno cenejša kot postavitev žičnih hnij. Uredhi bi hidi še tretjo takšno postajo v Bassariju (severozahodno od Sokodeja), kjer bi električno energijo dajala parna lokomobila z močjo 24 KM, ki bi jo sicer rabhi za pogon stroja za čiščenje bombaža. S pomočjo manjše postaje tega tipa v Jendiju bi bho povezano z upravrhm središčem Lomejem vse zaledje Toga. O teh možnostih se je CodeUi pogovarjal z guvemerjem v Lomeju, ta pa je načrte predložti nemški državni pošti hi Koloniahiemu uradu. Codelti se je 15. avgusta 1911 z vladnim gradbenim mženirjem Freischmidtom v spremstvu sodelavca Kaiserja in oddelka vojakov odpravU iz Atakpameja v skoraj dvesto ktiometiov oddaljeiti Bassari in še dalje v Mangu na ogled zemljišča za načrtovano postajo'. Potovala sta na relaciji Njamasstia-Agbandi-Bhta-Djabotaure in se spotoma udeležila otvoritve novozgrajenega mostu prek reke Au pri Sokodeju. Območje Sokodeja je btio tedaj za Evropejce zaprto hi CodeUi je potoval tja s posebnim vladnim dovoljenjem Z odprtjem mostu in predvideno gradnjo ceste Agbandi-Bhta je bila zasnovana prometna povezava med mestoma Atakpame hi Sokode, kar je med drugim pomertilo, da bi btio mogoče brezžično telegrafsko postajo do Sokodeja prepeljati z avtomobtiom, to pa bi pocertilo izvedbo celotne naloge. Od tod do Bassarija je btio prek hribovitega zentijišča še dva diti hoje in tu bi za prenos opreme najeh nosače. Po Codelhjevem mnenju je bilo za postavitev telegrafske postaje najprimernejše zemljišče, oddaljeno dobre tri kilometre vzhodno od Bassarija. Med bivanjem v Bassariju je bti Codelti v stahtih stiktii s svojo matično postojanko v Kamhti, od koder je s pomočjo kurirjev dobival pisma hi telegrame. Čudti se je črnskim tekačem, ki so neverjetno hitro prenašah pošto od enega vaškega poglavarja do drugega, podnevi hi ponoči, dokler niso dosegh naslovnika. Iz Bassarija je nadaljeval pot prek naselij Dako in Baftio, nato pa se obmti na sever proti mestu Sansane-Mangu. Med potjo sta se s Freischntidtom povzpela še na vrh Sasibo. Codelti je navdušeno hvahl »alpsko« pokrajhio hi čednost ter urejenost tamkajšnjtii prebivalcev ". To je bti eden od najnedostopnejših predelov AfrU9 Leo Poljanec, rokopisni tekst predavanj. Muzej neevropskih kultur Goričane, str. 28; Lebenserinnerungen, str. 532 70 Hans Schomburgk, Pulsschlag der Wildnis, 3. Aufl., Berlin 1952, str. 266 71 Isti, Mein Afrika, str. 241 72 Isti, Zelte in Afrika, str. 271-272 73 Isti, Bwakukama. Fahrten und Forschungen mit Buchse und Film im unbekaimten Afrika, Berlin (1922), str. 11 74 Glej op. 68 __ 198 Afriška leta ljubljanskega barona Codellija Schomburgk je sprva trdil, da je dobh kopijo šele leta 1926 V eni od svojih knjig je kasneje le priznal, da je iz Londona prhresel nekatere kose traku in jih vključh v film Im deutschen Sudan Ker je po sprostitvi angleške zapore brez CodelUjevega soglasja posojal fihn različrtim distribucijskhn družbam, je ta vložti tožbo m zahteval razglasitev filma za svojo last, vntitev negativa in vseh kopij ter prenehanje prikazovanja. Terjal je tudi povračilo vloženega denarja Tožba se je vlekla, saj si je Codelh še aprila 1930 prek Muschi Schomburgk prizadeval za vrrtitev izgubljenega kapitala TolUsšne vsote mu Schomburgk ne bi mogel izplačati, tudi če bi bti hotel. Kot dokazujejo njegovi kasnejši fihiti (npr. Die Mldnis stirbt, dolžine 1544 metiov, iz leta 1936, ah Frauen, Masken und Daemonen, dolžhie 2115 metrov, iz leta 1948), je posamezne odlomke CodeUijevega fihna še dalje uporabljal za razhčne montaže Kot kaže, Antonu CodeUiju vse to vendarle ni zagrentio spontinov na Afrti^o. Zanjo je še v svojih poznih letih ohianti živo zanimanje. Na Thumu je živel obkrožen z afriškimi trofejami in zbirkami. Nedvomno je rad podoživljal dogodke iz najbumejšega obdobja svojega življenja. Naročal si je tudi titeraturo o Afriki. Pred nekaj leti sem v ljubljanskem antikvariatu odkril knjigo znamenitega nemškega afrticanista Lea Frobeniusa Das sterbende Afrika (1. del, Munchen 1923). V njej je avtor med drughn opisal svoje bivanje na severu Toga. Opremljena je btia s CodeUijevhn podpisom m je pripadala njegovi osebni knjižnici. Spomin na CodeUijeva afriška leta. BESEDA O AVTORJU Zmago Šmitek. dr., izredni profesor za neevropsko etnologijo in etnologijo Evrope na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo v Ljubljani, je pisec večjega števila razprav m člankov. Njegovo pomembnejše delo je knjiga Klic daljnih svetov (Ljubljana 1986). ABOUT THE AUTHOR Dr. Zmago Šmitek, Senior Lecturer of Non-European Ethnology and Ethnology of Europe with the Department of Ethnology and Cultural Antropology of Ljubljana University. Author of numerous articles and essays. His most important work is the book The Call of Distant Worlds (Ljubljana 1986).. 75 Prim. Schomburgk, Zelte in Afrika, str. 268 76 Isti, Mein Afrika, sto. 242 77 Glej op. 68 78 Korespondenca med Antonom CodeUijem in Muschi Schomburgk iz let 1927 in 1930, AS, fasc. 15 79 Pisno sporočilo Bundesarchiva Koblenz in Stiftung Deutsche Kinemathek, Berlin. Za pomoč se toplo zahvaljujem gospodu Ivanu Nemaniču iz Arhiva Slovenije 199 Zmago Šmitek SUMMARY THE AFRICAN YEARS OF BARON CODELLI OF LJUBLJANA Baron Anton III. Codelli, a well-known Slovene inventor in the field of mechaihcal and elechical enghieerhig, was bom on March 22,1875. From 1911 to 1914 he was xmder contract with the German company Telefunken and in charge of an hnportant technical project. In Kamhia, near the town of Atakpame in the colony Togo, he supervised the conshnction of a major wheless telegraph station which was to serve dhect commimication with the headquarters in Nauen near Berhn. The project also included a series of minor wheless transmitters which were to reduce the costs of transmitting information in Togo and the Cameroon. In order to fhid suitable locations for these stations, Codelti traveUed extensively to tiie Nortii of Togo, Cameroon and Liberia. In 1912 he invited his coimtrymen Leo Poljanec and Hhiko Kesler to johi him in Africa. Theh activities ended with tiie outbreak of tiie Fhst World War hi 1914. English and French troops entered Togo on August 7 and the colony's imconditional siurender foUowed on August 26. CodeUi was captured in Kamina, transferred successively to Lome, Porto-Novo and Ouidah in Dahomey, Medeo in Algeria and finaUy to Le Puy in the south of France. In January 1917 he was hberated by the French and sent to neuhal Switzer- land. He did not retum home to Ljubljana imtti August 1920. Towards tiie end of the Second World War he emigrated to Switzerland and died m Ascona on Aprti 26,1954. The former Yugoslavia nationalized his property after the Second World War. In 1945, the Togolese Ethnological Collection, coimting 30 objects, was aUocated to the Slovene Ethnographic Museum and is now part of tiie Museimi's Section for Non- European Cultures in Goričane. The museum later acquhed some 30 additional objects brought from Cameroon and Togo by Leo Poljanec and Hhiko Kesler. Codelti's and Poljanec's photographs of Africa also have documentary value. A part of Codelti's correspondence and other documents from Africa are kept by the Archives of Slovertia and the Manuscript Section of the National and University Library in Ljubljana. Codelh took part in the shooting of some of the first films intended to be shown in chiemas. Although marginal, this part of his activities m Togo is certainly hiteresting and deserves more research. He financiaUy supported tiie German Hans Schomburgk, an expert in African studies, who started shooting a docimientary and a feature ftim m Togo hi the autumn of 1912. The shooting was stopped by the First World War and the feature film was never presented to the pubhc. Schomburgk, however, used shots from the documentary when edittiig some of his other films on Africa. Two Schomburgk fUms contahting inserts from Togo are preserved: "Die Wildrtis sthbt" (The Jimgle Dies, edited in 1936,1544m, and "Frauen, Masken imd Daemonen" (Women, Masks and Demons), 1948,2115m). The former is kept by Bundesarchiv-Fihnarchiv in Koblenz, the latter by Stiftung Deutsche Kinemathek hi Berhn. 200 Afriška leta ljubljanskega barona Codellija RÉSUMÉ LES ANNÉES AFRICAINES DU BARON CODELLI DE LJUBLJANA Le Baron Anton BI Codelli, l'inventeur slovene dans le domaine de la construction des machines et de l'électrotechnique, est né le 22 mars 1875. Entre 1911 et 1914 h réahsa un projet tedmique hnportant suivant le contrat avec la société aUemande Telefunken. A Kamma, pres de la ville Atakpame dans la coloihe du Togo, il dhigeait la construction du grand poste de T.S.F., destiné a la communication directe avec la centrale Nauen pres de Berhn. Il conçut aussi le plan pour im reseau d'émetteurs de T.S.F. plus petits, qm aurait sensiblement reduti le prix de la transmission des mf ormations au Togo et au Cameroun. Afin de choisir les emplacements convenables pour ces postes, CodeUi voyageati au nord du Togo et, de temps en temps, ti séjournait aussi au Cameroxm et au Libéria. En 1912 ti hivita ses compatriotes Leo Poljanec et Hinko Kesler a le rejoindre comme coUaborateurs. Leur travail fut arreté en 1914 par la premiere guerre mondiale. Le 7 aoiit, les armées britartique et française envahhent le Togo et le 26 aout la coloitie capitula sans conditions. A Kamina, Codelli fut fait prisoimier; on l'amena d'abord a Lomé, puis a Porto-Novo et a Ouidah en Dahomey, ensuite a Médéa en Algérie et finalement dans la région du Le Puy dans le sud de la France. Les Français le libérerent en janvier 1917 et l'envoyerent en Sitisse, pays neutre. Il ne rentra a Ljubljana qu'en 1920. A la fin de la deuxieme guerre mondiale ti entigra en Suisse et ti est mort le 26 avrti 1954 a Ascona. Tous ses biens furent nationaUsés. Le Musée Ethnographique Slovene, et ensuite sa section pour les cultures non-européennes dans le château Goričane, prit possesion de sa coUection ethnologique du Togo qui compte 30 objets. Plus tard le Musée acquti aussi a peu pres 30 pieces d'exposition, apportées du Cameroun et du Togo par Leo Poljanec et Hinko Kesler. Les photos, faites en Afrique par Codelh et Poljanec, ont aussi ime valeur docmnentaire. Une partie de la correspondance de Codelh et le reste de la documentation sur l'Afrique sont conservés par les Archives de la Slovénie et par la Section des manuscrits de la Bibtiotheque Nationale et Urtiversitahe de Ljubljana. La collaboration de Codelti dans les tournages des prentiers fihns pour les chiémas représente ime sphere secondaire, mais hrtéressante et pas assez connue de ses activités. Fhiancierement ti soutint l'africaniste allemand Hans Schomburgk qui, a partir de l'automne 1912, toumati im film documentaire et im fihn de fiction au Togo. Le tournage fut mterrompu par la premiere guerre mondiale. Le ftim de fiction n'est donc jamais passé dans les saUes, tandis que Schomburgk utitisa quelques parties du documentahe dans le montage de certams de ses autres fihns sur l'Afrique. Deux parmi ses fihns avec les séquences du Togo furent sauvegardés: "Die Wildnis sthbt", monté en 1936, long de 1544 mefres, et "Frauen, Masken imd Daemonen" de l'année 1948, long de 2115 mefres. Le prentier est conservé a Bundesarchiv-FUmarchiv a Koblenz, le deuxieme a Stiftung Deutsche Kinemathek a Berhn. 203 202 o VSAKDANJIH ŽENSKIH STISKAH (na primeru uporabnic Centra za socialno delo Bežigrad, Ljubljana) Natalija Vrečer IZVLEČEK Pričujoči članek je plod raziskave med uporabnicami Centra za socialno delo Bežigrad v Ljubljani Avtorica je uporabila biografsko metodo in zbirala življenjske zgodbe. Preko njih je odkrivala, kakšne so travme in stiske, ki jih imajo ženske v vsakdanjem življenju. Najpogosteje so navajale težave s partnerji. Situacijo pa so lahko zboljšale šele tedaj, ko so se zavedle, da nimajo potreb le kot žene in matere, temveč tudi kot ženske. ABSTRACT The article is the result of the research project involving women who sought help at the Bežigrad Social Work Centre in Ljubljana. The author used the biographical method and gathered the stories of the lives of twelve women. Through these stories she uncovered the traumas and hardships women have in daily life. Most frequently quoted were the problems with their partners. The condition of women improved only after they had become aware of their needs as women, not only as wives and mothers. »Čustva niso substance, ki jih odkrijemo v krvi, temveč družberh običaji, ki jih organizhajo zgodbe, ki jh\ pripovedujemo hi sodelujemo v njih. Strukturhana so z našimi oblikami razrmievanja.« Michelle Z. Rosaldo, 1981 Etnologija oz. antropologija je skozi svojo zgodovino namenjala precej pozornosti preučevanju različnhi etničnih hr sociahiih skupin, problem žensk, kot eno izmed marginahzhanih družberhh skupm, pa je puščala ob strani, zlasti to velja za slovensko etnologijo. In vendar obstajajo specifičnosti, ki so značihie za ženske v določenem sociokultumem sistemu. Tokrat me je zarhmalo tisto, kar ponavadi ostane etnologu na terenu skrito, a zato v vsakdanjem življenju rtič manj prisotno: vprašanje žensk in stisk, s katerimi se vsak dan srečujejo. Pričujoč članek je rezuhat raziskave, ki je potekala od februarja do jtmija 1992 m sicer sem se pogovarjala z uporabnicanti Centra za socialno delo Bežigrad in njegovirrti sociahtinti delavkami. Naredtia sem dvanajst nestrvikturiranih, globh\skih hitervjujev z 203 Natalija Vrečer uporabnicami omenjenega Centra, nekatere intervjuje sem tudi ponovila. Pogovarjala sem se tudi s socialnimi delavkami, ki so v tem centru zaposlene. Zamisel o raziskavi in vprašanjih za inf ormatorke je nastala na Fakulteti za socialno delo, kjer sem sodelovala v raziskovahti skuphti pod vodstvom dr.Darje Zavhšek, v začetku raziskave smo se ophale tudi na teoretska izhodišča m nasvete itahjanske antropologhije dr. DonateUe Cozzi. S predstavrticanti raziskovahre skupme smo se v času raziskave sestajale hi izmenjavale izkušnje s terena in hteraturo. UporabUa sem t.i. biografsko metodo m zbhala življenjske zgodbe žensk. Pusttia sem, da jtii same pripovedujejo, šele ko so svojo pripoved izčrpale, sem jhn postavljala vprašanja. Metodo zbhanja življenjskih zgodb v zadnjem času v ehiologiji oz. antiopologiji vehko uporabljajo. Je namreč ena izmed metod, ki nam odkriva tudi posamezrtika hi njegov vzajemen odnos s kulturo. Antropologe ne zanhna več le kolektivno, temveč tudi individualno. Na individualen način življenja gledajo kot na varianto družbenega. Na preučevanje te problematike opozarja prof. Kremenšek, ko v Etnoloških razgledih in dtiemah 3 pravi, da mora »zanimanje za avtentičnost družbenih pojavov poseči na raven konkretnega in individualnega...« (Kremenšek 91). Življenjska zgodba hna elemente, ki so primerljivi z ljudsko zgodbo. Prav tako je (lahko) izmišljena in se s časom spreminja. Pripovedovalec pogosto žeti pri poslušalcu ustvariti vtis, s katerim žeti biti viden. Prav tako tudi v ljudski zgodbi družba prikaže sebe, kot žeti, da bi jo videti drugi. (Degh 1988). Pričakujemo lahko, da tisti, ki pripoveduje svojo življenjsko zgodbo, stori to na način, s katerim bi vzbudti sočutje in simpatijo. Zato si lahko v zgodbi tudi kaj izntish hi manipulira z dejstvi. Vendar pa so tudi to pomembiti podatki za raziskovalca, saj tako spozna subjektivne vrednostne komentarje pripovedovalca, ti pa nam razkrivajo njegov življenjski nazor ter osebne in sociahie elemente. Človeško življenje je ustvarjeno tudi iz področij, ki se jih ne zavedamo in o njtii težko pripovedujemo, marsikaj pa poslušalec lahko iz življenjske zgodbe razbere. Pri raziskavi sem spoznavala torej tisto obnašanje, o katerem so sogovornice pripovedovale. Težje dostopno je bilo spoznati tudi tisto, kar so počele m tako ugotoviti razhko med dejanskim obnašanjem hi tistim, kar govorijo, da počnejo. Vendar pa so včastii nasprotja v življenjski zgodbi opozortia na ta prepad, ki je postal bolj jasen, če smo sogovornici takrat postavtii dodatno vprašanje. Pri raziskovanju sem ugotovUa, da je pripovedovanje življenjske zgodbe pomembno tudi za pripovedovalca, saj mu nudi možnost za nova spoznanja o lastnem življenju, za možnost reinterpretacije dogodkov, prevrednotenje in novo osveščenje. Sogovornice so v ponovljenih intervjujih pripovedovale, da so na nekatere probleme začele gledati z drugega zornega kota in se npr. zavedle dodatnih možnosti za njihovo reševanje. Pri tem velja razmishti o vlogi etnologa oz.antropologa na terenu, s katerim tinajo ponavadi opraviti sociahti delavci, pstiiologi ati psihiatri. Izogibala sem se vsakršnemu svetovanju, saj za to kot etnologinja rtisem usposobljena hi to ititi ni bila moja naloga, zato pa sem bila totiko bolj prijebio presenečena, ko sem v ponovljenih pogovorih ugotovila, da je hnelo pripovedovanje življenjske zgodbe neznarti raziskovalki pozitiven učmek. Poleg tega, da so imele pripovedovalke svojtii zgodb možnost nove stopnje samozavedanja, so povedale, da so se po pogovoru počuttie sproščene in pogosto se jim je zdelo breme njihovih stisk lažje, čeprav je to »olajšanje« trajalo ponavadi le nekaj časa. Prav tako so nti nekatere dejale, da žetijo pripovedovati svoje zgodbe tudi zaradi tega, da 204 o vsakdanjih ženskih stiskah bi lahko o njtii brale druge ženske in bi btie tiste, ki se srečujejo s podobitimi težavanti, opozorjene, da niso le one tiste, ki hnajo tovrstne probleme m da obstajajo razhčne možnosti za njihovo reševanje. Na ta način sem le prislitimtia stiskam m potrebam žensk. Za razhko od psihiatrov tiidi nisem diagnostichala hi povedala, kako naj rešijo težave, temveč le poslušala, kaj ženske žehjo hi kako razimiejo same sebe ter okolje. Ves čas me je zanimalo sodokititumo okolje, v katerem ženske živijo, saj lahko razimiemo to, kar ljudje delajo, mishjo hi čutijo le takrat, kadar jtii poskušamo razimieti v kontekstu njihovega šhšega okolja. Tudi izkušnje hi izbhe so namreč kultumo pogojene, prav tako kot čustva. Na ta načhi moje delo rti bilo zamenljivo z delom pstiiiatia, pstiiologa ati sociahiega delavca, temveč je btio komplemen- tamo delu strokovnjakov z omenjenih področij. Pred začetkom pogovorov sem bila precej skeptična, da bi mi bile ženske pripravljene pripovedovati razen o zimanjem obnašanju še vetiko o svojem subjektivnem in emocionalnem svetu, o tem, kako doživljajo svoje travme hi stiske. Zato sem btia tohko bolj presenečena, ker so bile pripravljene govoriti o svojtii težavah takoj po mojem zagotovUu, da bodo hitervjuji ostah anonimni. K tej odprtosti je verjetiio pripomoglo tudi dejstvo, da je večhia sogovorrtic obiskovala t.i. skuphio za samopomoč, ki sta jo v Centm za socialno delo Bežigrad ustanovili sociahti delavki Golob Breda hi Irena Majzelj leta 1991. Skupina žensk s socialnima delavkama se že dmgo leto (nekatere so se jim pridmžtie šele letos) sestaja enkrat na 14 dni, ženske si pripovedujejo o svojtii problemih hi hkrati tvorijo podpomo skupino. Iz pogovorov sem sklepala, da je vzdušje v skupini za samopomoč pohio empatije m zaupanja, s tako pozitivno izkušnjo o razkrivanju lashtih stisk so btie ženske v pogovorih z mano sproščene in zaupljive. Zato lahko rečem, da sem imela z izbiro terena srečo, saj je bil na ta način dostopen za preučevanje tovrstne problematike. Zanimivo bi btio ponoviti raziskavo na dmgačnem terenu in primerjati dobljene rezultate. Informatorke so btie stare od 28 do 55 let. Prevladovale so tiste s srednješolsko izobrazbo, ena je imela le osnovno šolo, ena pokticno, ena pa je imela visokošolsko izobrazbo. Sogovorrtice sem najprej prostia, da nti povedo svoje življenjske zgodbe in jtii nisem prekinjala z vprašanji. Posebno povedno se mi je zdelo tudi tisto, o čemer niso pripovedovale. Večina problemov, ki so jih ženske navajale, je bila osredotočena na probleme s partnerji. Zanimivo je btio, da so največkrat pripovedovale o potrebah (razvezanega) moža hi potrebah ohok kot pa o svojtii lashtih. Tiste pa, ki so se zavedale, da hnajo potrebe tudi kot ženske in ne le kot matere hi žene, so prišle do tega vpogleda ponavadi v skuphti za samopomoč hi jhn je šele takrat postalo jasno, da rti rtič narobe, če kaj naredijo tudi zase. Za vsako od hitervjuvartih žensk je btio značtino, da je postavljala svoje potrebe za potrebami moža m otroka. Ta vpogled v obstoj lastnih potreb je bti predpogoj, da so ženske sploh začele razmišljati o raztičrtih možnostih za rešitev svojih problemov. Besede ene izmed sogovornic so btie podobne besedam dmgtii. »Razdajala sem se za dom hi družhio, za sebe nisem rtič živela. Misltia sem, da je v življenju treba predvsem potrpet in delat.« Dmga stična točka, o kateri so pripovedovale sogovorrtice, je btio fizično hi pstiiično nasilje njtiiovtii mož, ki so mu btie izpostavljene. Večhia jtii je prišla iskat pomoč na center za sociahio delo, ko jtii je mož začel pretepati ati pa je pstitično nastije postalo nevzdržno. Šthidesetlehia sogovorrtica mi je pripovedovala: »Nekaj časa je bti dober z mano, potem 205 Natalija Vrečer me je spet žalil. Psihično nasilje je bilo najhujše. Ni imel odnosa do mene, ihti do otrok. Ni nam dajal darh za praznike, domov je prihajal šele zvečer, jaz pa sem iz ljubega miru popuščala. Nekaj časa sem vse v sebi držala, še mami nisem povedala. Ko pa se je začel znašati nad otroki, so mi popustih živci.« Pogost vzrok, da so zapadle v krizo, je bila tudi odselitev odrashh otrok, saj se jhn je s tem sesul še tisti svet, ki jim je nudti veselje. Večhia žensk je prišla na zavod prepričana, da so same krive za slab zakon, imele so občutke manjvrednosti, saj je btia njihova vsakdanja skrb za družhio (gospodhijska dela in emocionahna podpora) sprejeta kot samoumevna, le malokrat opažena, kaj šele primemo ovrednotena. Skrb za može je btia večkrat vidna tudi po ločitvi, saj so veltiicokrat na vprašanje o lastnih problemih govorile o težavah, ki pestijo njihove može, kot npr.: »Pa pije, ko ima tako slab želodec in je že ves bolehen.« Psihično mučenje, ki so ga doživljale, je bilo najpogosteje izraženo v zbujanju občutkov krivde, da je ženska za vsak problem sama kriva hi rti nič vredna. Skupna značihiost žensk z omenjenimi težavami je bti tudi trud, da bi odgovarjale kultumemu idealu dobre matere, ki gara za svojo druzmo in vedno znova potrpi, zraven pa pozablja na svoje potrebe. Ženske so se počutile ujete v ta kulturni model, saj so hnele občutek, da jUi okolje obsoja, če se prevladujočemu modelu ne podredijo. Če so govorile o ločitvi ah pa tudi le o tem, da bi odšle s prijateljico v hribe, so jim sorodniki pogosto govorih, da se čudno vedejo, tii da se ne morejo ločiti, saj imajo vendar otroke. Pogosto so bile tudi matere tiste, ki so rade dale nasvet, da je treba v življenju pač potrpeti. Ko sem jih vprašala, kaj bi v svojem zakonu lahko spremeitile, pa niso, so dejale, da bi predvsem morale biti bolj odločne in zahtevati kaj tudi zase. Nekatere so dejale, da so predolgo odlašale z ločitvijo hi bi morale že prej poiskati možnost, da naredijo kaj tudi zase. Prav tako so bile mnenja, da bi morala po rojstvu otrok oba s parhierjem ohraniti nekaj časa tudi za skupne sprehode, izlete in pogovore, ne pa vedno le z otroki. Dejale so, da bi morale biti samozavestnejše in se ne bi smele pustiti prepričati, da niso nič vredne. Nekatere izmed njih so ob določenih krizah obiskale psihiatra. Značilno zanje je, da so bile vse podvržene medikalizaciji, ki je trajala tudi po več let, največ 14, s prekinitvanti. Vendar pa medtiicahzacija sama ni reštia njtiiovtii težav, uvid v različne možnosti za reševanje stisk jim je najpogosteje omogočtia skupina za samopomoč, ki jhn je nudila tudi emocionalno podporo. Ena izmed sogovornic mi je pripovedovala, da jo je hči, ki je splošna zdravnica, napottia k psihiatru, ko se je ločevala od moža alkoholika in jo je izguba zelo prizadela. Pstiiiater ji je dal več vrst zdravil, po katerUi je postala zaspana in prvič v delovni dobi (sedaj je že upokojena šivilja) ni dosegla norme. Zato je hnela probleme tudi v službi. Dejala je: »Prve tri mesece so mi tablete res pomagale. Ker pa sem jemala več vrst tablet, sem bila zaspana in sem zdravniku dejala, da tega, ča delam na normo, ne morem jemati. Ker nisem mogla narediti norme, so mi v službi nekateri nagajati. Na srečo sem imela šefico na svoji strarti. Tudi hči se je strinjala, da opustim tablete.« Ko sem ženske vprašala, kaj jhn največ pomeiti v življenju, jih je večhia dejala, da so to otroci. Ti so jim predstavljah sntisel življenja hi tudi oporo. Želele so si, da bi nudtie otrokom tisto, za kar so bile same prtia-ajšane. Pogosto so biti otroci zanje stik z upanjem hi srečno prihodnostjo, saj seje ženskam zdelo, daje njtiiov položaj nerešljiv hi lepi dogodki že preteklost. Zaradi tega je btio zanje stresno obdobje, ko so otroci odrasti hi so se odseliti. Kot največjo oviro za rešitev pred nesrečnim zakonom so ženske navajale nizek ekonomski standard, saj niso hnele sredstev za lashio stanovanje, da bi se lahko odsehle. V prhnertii, ko sta zakonca skupaj zgradila hišo, je po razvezi prišlo do delitve hiše hi 206 o vsakdanjih ženskih stiskah sedaj živijo z razvezanim partnerjem v ločerhh gospodinjstvtii, a pod isto streho, saj je zelo težko najti kupca le za polovico hiše. V takšnih situacijah pa se je težavam težje izogititi hi se pred njhni zavarovati, saj pogosto prihaja do nesoglasij glede plačevanja računov, popravti, včasUi pa tudi do namernih nagajanj. Ženske so pogrešale tudi ustanovo, v katero bi se lahko zatekle pred nastijem moža. Po mnenju sociahtih delavk ženske najpogosteje pridejo na center za sociahio delo zaradi težav s parhierjem. To je bti tudi glavrti razlog za iskanje pomoči v skuphti za samopomoč. Tisto, kar center lahko ženskam nudi, je pomoč pri osveščanju, pri spreje- manju odločitev, razmišljanju o lastrtih potrebah, vzpodbujanju k aktivnemu reševanju problemov. Prav tako jtii vzpodbujajo, da bi postavtie meje za svoj delež v odnosu. Skupne lastnosti žensk, ki poiščejo pomoč na centru, pa so neaktivnost, premajhno razmišljanje o svojih potrebah, mishjo, da so nemočne hi sprejmejo situacijo, ki je zanje neugodna. Pripovedovanje življenjske zgodbe je torej dialektičen proces, proces medsebojnega vptivanja, saj rti le življenjska zgodba odvisna od življenja, temveč je tudi življenje odvisno od življenjske zgodbe, pa četudi izntišljene. Tako se konstrukt življenjske zgodbe šhi v prtiiodnost hi vphva tudi na prihodnje resrtično življenje (Bausinger 1988:483). Zanimivo bi btio opraviti podobno raziskavo na vzorcu moških hi prhnerjati rezultate ter ugotavljati podobnosti m razhke ter vzročno pogojenost sveta ženskih hi moških stisk. Kajti šele z osveščenjem glavnih mehanizmov, ki vodijo v stisko, se lahko najdejo tudi možnosti za rešitev iz nje, hkrati pa tudi možnosti za izboljšanje medosebrtih odnosov. LITERATURA Degh L., (1988), Beauty, Wealth and Power: Career Choices for Women in Folktales, Fairy tales and Modem Media, v: Life History as the Cultural Cnstmction/Performance, eds.: Tamas Hofer in Peter Niedermuller str.14-47 Bausinger H., (1988), The Constructions of Life, v:Life History as the Cultural Construction/ Performance, eds.: Tamas Hofer in Peter Niedermuller, Ethnographic Institute of the Has, Budapest, str. 477-490 Kremenšek S., (1987), Razgledi in dileme 3, Filozofska fakulteta, Ljubljana. Zaviršek D., (1990), Zgodovina psihiatrije in spolni stereotipi v današnji psihiatriji, (Mag.delo), Ljubljana. BESEDA O AVTORICI i Natalija Vrečer je mlada raziskovalka na ' Oddelku za etaologijo in kulturno antropo- ' logijo. Ukvarja se s problematiko begimstva ter \ z otroškimi študijami, posebno jo zanima i psihološka antropologija in antropologija ; nadarjeitih otrok. j ABOUT THE AUTHOR Natalija Vrečer is a young researcher at the Department of Ethnology and Anthro- pology of the Faculty of Arts. She does the research on refugees, especially on children and is particularly interested in psychological anthropology and anthropology of gifted chUdren. 207 Natalija Vrečer SUMMARY THE ETHNOLOGY OF WOMEN'S DAILY HARDSHIPS The research on the ethnology of women's dahy hardships was carried out at the Bežigrad Social Work Centre hi Ljubljana from February to Jrme 1992. The author was interested in those aspects that usually remain hidden to field ethnologists or anthropologists: the world of hardships women experience hi theh everyday hfe. The authoress had in-depth interviews with twelve women in the above mentioned Centre. By applying the biographical method she gathered the stories of their lives. The biographical method reveals the individual and his relationship with cititure. Whtie telling the stories of their lives tiie women had a chance to rehiterpret events, see them in a different hght and gain new hisight. Common issues touched by aU women were the problems they had with theh partners, their low standard of hving, the fact that they took onto themselves the entire responsibitity for the relationship with theh partners, and the feelings of guilt and non- activity derivhig from this attitude. It was not imtil they johied the self-help group (set up by social workers in 1991) that tiiese women became aware that they themselves had needs too: not ortiy as mothers and wives but also as women. To most of them their chtidren meant everythhig and it was for the sake of theh chtidren that tiiey were wtilhig to suffer with no end hi their marriage. All women had been exposed to psychic, some to physical violence by their husbands. The insight hi theh ovm needs made it possible for them to do something for themselves. RÉSUMÉ L'ETHNOLOGIE DES APPRÉHENSIONS QUOTIDIENNES DES FEMMES Cette recherche sur l'ethnologie des appréhensions quotidiennes des femmes a eu heu de février a jitin 1992 dans le Centre d'assistance sociale Bežigrad, a Ljubljana. L'auteur s'intéressait a ce qui reste, d'habitude, caché a xm ethnologue ou a im antropologue travatilant sur le terrain, mais qui est d'autant plus présent dans la vie quotidierme - l'urtivers des appréhensions que les femmes éprouvent dans leur vie quotidierme. Dans le Centre mentionné, l'auteur a fah 12 interviews touchant l'essentiel. EUe se servati de la méthode biographique en rassemblant les histohes de la vie. Cette méthode nous permet de découvrir l'hidividu et son rapport a la culture. En racontant les histohes de leurs vies, les femmes hiterviewées ont eu la possibUité de réhiterpréter des événements, la possibtiité de revalorisation, amsi que d'ime nouveUe prise de conscience. Les points communs entre ces conteuses d'histoires de leurs vies étaient: les problemes avec leurs partenaires, un itiveau de vie peu élevé, la prise sur soi de la responsabitité pour l'ensemble des rapports avec le parténahe, et par conséquence, le sentiment de culpabtiité et de passivité. 208 o vsakdanjih ženskih stiskah Ce n'était que lors des séances de groupe "auto-aide" que certaines d'entre eUes se sont rendues compte de leurs propres besoins: non seitiement en tant que meres et épouses mais aussi en tant que femmes. Pour la majorité de ces femmes les enfants avaient la plus grande hiportance et a cause d'eux eUes étaient pretes a supporter patiemment pas mal de choses dans leur mariage. Ces fenunes étaient toutes exposées a la violence mentale et des fois aiissi a la violence phisique de la part de leurs maris et ce n'était que par la prise de conscience de leurs propres besoins qu'eUes ont pu fahe quelque chose pour eUes-memes dans la vie. 209 210 ETNO MUZEJSKE STRANI MUSEUM NEWS POROČILA NAGRADE JUBILEJI OBVESTILA REPORTS AWARDS ANNIVERSARIES CURRENT INFORMATION 211 POROČILA REPORTS SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ V LETIH 1993 IN 1994 RAZSTAVNA DEJAVNOST Od IS.decembra 1992 do 21. februarja 1993 je v Sloveriskem etnografskem muzeju gostovala razstava TA TRAVA JE ŠACANA, ki je s to prikrito oznako govorila o najbolj cenjenih zdravihhh rasthnah na Tržaškem Krasu. PripravU jo je Odsek za zgodovhio Narodne hi študijske knjižrhce iz Trsta. Zasnovah sta jo njegovi zimanji sodelavki Kristma Kovačič m Martma Repmc. Postavitev razstave je izhajala predsem iz botanično - zdravh- sko - ehioloških dejstev; narejena je bha dosledno v dveh jezhdh, slovenskem in itahjan- skem. Takšen je tudi katalog razstave, ki ga je izdal hi založU Slovenski etnografski muzej. Od 26. aprUa 1993 do 11. februarja 1994 je bha v Slovenskem etnografskem muzeju razstava PASOVI IN SKLEPANCI. V isti histituciji smo se ob izidu kataloga iz zbirk SEM Pasovi hi sklepanci avtorice mag.Janje Žagar odločtii za načm, obraten od ustaljene poti razstavljanja gradiva: občasno razstavo o sklepanctii hi pasovih smo zasnovali kot spremljevahio akcijo h katalogu. Z razstavo je avtorica želela opozoriti na vrsto hiformacij, ki jtii lahko nudi muzejski predmet, prav tako pa tudi na delo neke muzejske ustanove, mnogokrat zastrto v navidezno skrivnostne hi nedostopne plasti delovanja. Čeprav je bti izhodišče razstave muzejski predmet - torej uporabiti predmet s spremenjeno funkcijo - je btia v zaključnem delu prticazana tudi uporabna funkcija predmeta in njegov nastanek. V decembru 1993 je dr. Gorazd Makarovič pripravU priložnostih izbor jashc iz zbhke Slovenskega etnografskega muzeja, ki smo jtii razstaviti v predbožičnem času. Od 18. februarja 1994 do 18. marca 1994 je Irena Keršič v predverju Slovenskega etnografskega muzeja pripravtia priložnostno razstavo z naslovom BO V MLADIKI SLOVENSKI ETNOGRAFSKI MUZEJ?. Razstava je btia nato prenesena v izložbo Mladinske knjige na Slovenski cesti, kjer je btia do konca marca. 18. februarja 1994 smo v Slovenskem etnografskem muzeju odprti gostujočo razstavo TEKSTIL V KMEČKI HIŠL kije knam prišla iz Neprajzi Muzeimia iz Budhnpešte. Avtorica razstave je btia Katalhi Fulop, v Ljubljani pa jo je postavtia dr. Terezija Horvath. Razstava je prticazovala bogastvo vezeitih tkanin z Madžarske od 18. stoletja do današnjih dni. V Narodopisnem muzeju (Neprajzi muzeum) hnajo več kot 30.000 teksttiij. Lz te bogate zbhke so poslati na ogled nekaj najlepštii prtov, rjuh, vzglavnikov m pregrinjal, ki so nekdaj krastii bogate kmečke hiše. 212 Poročila Pano informativne razstave Bo v Mladiki Slovenski etnografski muzej? (Foto I. Keršič, 1994) Na 2. slovenskem muzejskem sejmu, ki je potekal od 31. maja do 4. junija 1994 v Cankarjevem domu, je vodja tehničnega oddelka Slovenskega etnografskega mu- zeja dr. France Golob pripravU razstavo, s katero je predstavil konservatorsko in restavratorsko dejavnost tega muzeja. Njegovi sodelavci pri postavitvi so bili Janez Črne, Albhi Romih m Jožica Mandelj. V počastitev 850 letnice Ljubljane smo se 22. junija 1994 v Slovenskem etnografskem muzeju na posebej v ta namen organizirani čajanki spomnili razstave Ljubljana po predzadnji modi, ki jo je leta 1983 pripravUa naša kustodhija Tanja Tomažič. Prikazah smo fihn Amirja Muratoviča OD KNEIPPA DO KOFETA S SMETANCO (IN NAZAJ), ki v podobi m besedi oživlja nekdanjo ljubljansko pro- menado. Gostja večera je bila gospa Mila Kačičeva. 213 Spomin na razstavo Ljubljana po predzadnji modi, kotiček s klobuki modistke Mimi Sark (Foto 1. Omahen, 1994) Amir Muratovic (četrti z leve), avtor filma Od Kneippa do kofeta s smetanco (in nazaj) in Mila Kačičeva, »glavna igralka« te dokumentarno pripovedovalske zgodbe o ljubljanski promenadi (Foto I. Omahen, 1994) Poročila š 6. oktobra 1994 smo odprli razstavo OSELNIK, DROBNA OBROBNA ODA delu, ustvarjahiosti, znanju, svojosti, erosu... avtorice kustodinje za rurahio gospodarstvo mag.Inje Smerdel. To je razstava ene izmed števihuh zbirk Slovenskega etnografskega muzeja, zbhke osehhkov - nepogrešljivih orodij nekdanjih in nekaterih sedanjih koscev. Na razstavi je predstavljena zgodovmskost osehhkov, njihove raznolike oblike, njihovi izdelovalci ter tehihke izdelave, raba oselnikov in njihovi razHčih pomerh. Razstavna dejavnost Slovenskega etnografskega muzeja obsega tudi sodelovanje s sorodnhni institucijami hi nekaterhni drughrti prheditelji razstav, ki jhn posredujemo podatke ah posojamo predmete. Skupaj s Slovenci m njtiiovhni potomci iz Wisconshia, Milwaukee PubHc muzejem. Svetovnim slovenskim kongresom - Konferenco za Sloveitijo ter Ministrstvom za kulturo smo pripraviti projekt DOPOLNITEV OPREME HIŠE SLOVENCEV v Milwaukee Pubtic muzeju. Hišo Slovencev predstavlja kmečki dom z alpskega območja Slovenije, zidanim pritličjem in lesenim nadstropjem, ki ima na čelni strani hodnik - gank, krasen z izrezljanimi okraski. Za stensko okrasje prahtice Peritex iz Trzhia je naš muzej naredti kopije risb m fotografij ter spremno besedilo. Za Narodni muzej je bti za razstavo o baroku narejen seznam predmetov iz kmečke kuhhijske opreme. Narejen je bti izbor predmetov Slovenskega etiiografskega muzeja za razstavo Tekstihia dediščhia Gorenjske v Kranju. Za predstavitev Slovenije na Svetovnem gasilskem sejmu v Hannovru smo pripravtii prtiožnostrti izbor predmetov iz zbirke Slovenskega etnografskega muzeja. Muzeju Dauphhiois iz Grenobla, kjer so 10. decembra 1994 odprh razstavo Velika 10. decembra 1994 je bila v Musée Dauphinois v Grenoblu otvoritev razstave Velika zgodovina smučanja. Par bloških smuči iz naših zbirk je na »mrzlo« belo razstavno postavitev pripotoval na sam večer pred otvoritvijo (po tednu dni carinskih peripetij); na mesto, ki ga je čakalo, ga postavljata scenograf Jean-Noël Duru in njegova asistentka Valerie. (Foto 1. Smerdel) 214 PoročUa I zgodovina smučanja, smo posredovali literaturo in ilustrativno gradivo o bloškem smučanju ter jtin posoditi par blošktii smuči s konca 19. stoletja. MUZEJ NEEVROPSKIH KULTUR GORIČANE V muzeju na gradu Goričane se nadaljujejo gradbena dela, s katerinti so začeli leta 1989 tii zaradi katerih je muzej že tri leta tii pol zaprt za javnost. Stanje v Muzeju Goričane je nevzdržno zaradi kadrovskega pomanjkanja. V muzeju je zaposlen le en kustos, etnolog Ralf Čeplak, ki je organiziral in sodeloval na sestankih gradbenega odbora; organiziral je sestanke financerjev (iz republike in mesta) in predstavihkov Cerkve (bivšega lastitika). Izkazalo seje, da če bo v slovenskem parlamentu sprejet zakon o kulturnih investicijah, se bo zvedrtio tudi na goričanskem dvorcu, sicer pa bo obnova izredno dolgotrajna. Kustos Ralf Čeplak je nadaljeval z dvema raziskavama: »Novi muzeološki koncept Muzeja neevropskih kultur v Goričanah« in »Kitajska zbhka Kondo Kavese - Marije Skušek«, ki je vključena v projekt multikultumih raziskav OddeUca za etnologijo in kultumo antropologijo na Filozofski fakititeti. DELO PO KUSTODIATIH Kustosi so nadaljevali z inventariziranjem novopridobljenih predmetov m z urejanjem posamezrtih zbhk. Z izdajo katalogov iz knjižnice Slovenskega etnografskega muzeja Pasovi m sklepanci hi Osehtiki sta biti zaključeni rehiventarizaciji obeh zbirk. Predstavitev tretjega, »neevropskega« letnika Etnologa je bila 4. februarja 1994 v atriju Narodnega muzeja v Ljubljani. (Foto J. Sedej) 215 Poročila V septembru 1994 je izšla četrta knjiga iz zbirke Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja, Oselniki. Napisala jo je mag. Inja Smerdel, naslo\mico je oblikoval Jurij Kocbek. (Foto C. Narobe) plod raziskave sta bili odmevni razstavi. Odhodi kustosov na teren so bhi povezaih s posamezihmi raziskavami: oselnikov (Gradež, Bohhij, Baska grapa, Slavina, Robanov kot, Žerovihca, Selška dolhia, Pivka, Bistra, Gorjuše, Podvolovjek, Stiska vas); svetil, šeg hi navad (Zavodnje, Skoma, Kropa, Kamna Gorica, Sora pri Medvodah); vhiogradihštva (Methka, Vmomer, Drašiči). Terensko delo je vključevalo tudi nakupe predmetov, snemanja ter študij vhov in Hterature po arhivih in pokrajinskih muzejih. Kustosi so neposredno urejah zbhke v depoju ter izbhah in pripravljah predmete za razstave. Delo kustosov se izraža tudi v pisanju publikacij in člankov ter v delu za Etnološki slovar in Enciklopedijo Sloveihje. STROKOVNA AKTIVNOST IN IZOBRAŽEVANJE Irena Keršič je Deihsu Chevalherju iz ATP v Parizu za register evropskih institucij za oživljanje domačtii obrti posredovala podatke o oživljanju domačtii obrti v Sloveitiji. Mag.bija Smerdel je posredovala gradivo m slovstvo o čupi njenemu prizadevnemu preučevalcukapitanu Brunu Volpi Lisjaku iz Trsta. Od 13.10.1993 do 15.10.1993 so se Irena Keršič, mag. Marjeta MUcuž, mag. Andrej Dular, Tanja Tomažič, Alenka Simikič, Jožica Mandelj in Ludvik Bertigar udeležtii zborovanja Društva slovenskih muzealcev v Dobrni. Mag. Marjeta Mticuž je podala poročtio o konferenci ICOM-CIDOC septembra 1993 v Ljubljani, Irena Keršič pa je hnela referat na temo legahiega m tiegalnega izvoza etnološke dediščine ter njene zaščite hi dokumentacije. V času od 8.12. do 12.12.1993 sta se Bojana Rogelj-Škafar m Alenka Simikič v Toursu udeležtii kolokvija evropskih ebiologov na temo Etiiologija m dediščhia v Evropi. Kolokvij 216 PoročOa : Etnolog in dmge pubUkacije Slovenskega etnografskega muzeja na razstavi v Toursu v Franciji (Foto B. Rogelj-Škafar, 1993) je pripravila francoska institucija Mission du patrimoine ethnologique, ki skuša z organizacijo taHh srečanj povezati evropske etiiologe hi etnologije tako v raziskavah kot pri delu na skupnih projekttii. Na kolokviju so btie obdelane šthi teme: - identiteta hi dediščhia, - sociahia vloga tujcev, - nacionaliznti in nacionalne vezi, - za etnologijo Evrope. Vzporedno s kolokvijem je raziskovahti center G.A.R.A.E./Hesiode iz Carcassona pripravil doslej najobsežnejšo razstavo evropske ehiološke, antropološke m domoznanske periodtice, ki si jo je podrobno ogledala Bojana Rogelj-Škafar hi na kateri se je predtavti tudi Slovenski etnografski muzej. Celoten projekt je bti prvenstveno promocija ideje, da je znanstvena periodtica eno od najpomembnejštii orodij za razvoj stioke. Alenka Shnikič je udeležbo na kolokviju za dokumentacijo izkoristtia tudi za delo pri Mednarodnem komiteju za dokimientacijo (ICOM-CIDOC). Pridobila je nekaj novtii sodelavcev za delo pri pripravi podatkovnih standardov za etnologijo. Dogovorila se je tudi za sodelovanje delovne skuphie za etnologijo z Misson du patrimohie ethnologique, ki je ena od vodilnih histitucij na področju evropske etiiologije. 24.12.1993 je Irena Keršič obiskala avkcijo v Dorotheumu v Celovcu z namenom, da se seznani s postopkom legalnega izvoza starin. Od 11.1. do 17.1.1994 se je mag. Marjeta Mikuž v Grenoblu udeležtia mednarodnega posvetovanja z naslovom Novi pristopi k muzejskemu managementu. Od 19.1. do 23.1.1994 se je mag. Marjeta Mticuž v Londonu udeležtia predavanj angleškega muzejskega društva o organizaciji dela v muzejtii. 17.2.1994 je mag. Inja Smerdel vodtia dr. Hélene La Rue iz Pitt Rivers muzeja v Oxfordu po depoju Slovenskega etnografskega muzeja. 217 Poročila Od 10.4. do 17.4.1994 se je mag. Andrej Dular udeležil muzejskega sejma SME v Parizu. Od 11.4. do 17.4. 1994 je bila mag. Marjeta Mikuž študijsko v Parizu (delo v ICOMovem Dokumentacijsko - informativnem centru). 12.4.1994 so dr. Ivan Sedej, dr. Gorazd Makarovič, mag. Inja Smerdel, Bojana Škafar- Rogelj, Irena Keršič, Alenka Simikič, Barbara Sosič, Sonja Kogej in Ralf Čeplak sodelovali na Etno večeru Slovenskega etnološkega društva v Klubu Cankarjevega doma. Prireditev je potekala pod naslovom Slovenski etnografski muzej se predstavi. Ob tem je bila tudi projekcija TV mladinske oddaje Tina in Nejc v Slovenskem etnografskem muzeju in dokumentarnega video filma Sprehod po depoju Slovenskega etaografskega muzeja. 3.5.1994 sta se Bojana Skafar-Rogelj in mag. Andrej Dular udeležila občnega zbora Slovenskega etnološkega društva v Rogatcu. Bojana Škafar-Rogelj je podala poročho o Etno večerih Slovenskega etnološkega društva. 9.5.1994 je mag. Marjeta Mikuž organizhala prihod dhektorja Deutsches Museuma dr. W. Rathiena, ki je v Carikarjevem domu predaval na Museoforumu o muzejskem managementu. Od 27.5. do 3.6.1994 seje Alenka Simikič udeležila sestanka za etno-delovno skupino v Atenah. Od 15.6. do 17.6.1994 sta v SEM-MIDOM Alenka Shnikič m Tone Phc pripravila tečaj za račimalniški paket MODES za kustose etnoloških oddelkov v pokrajhiskui muzejih Sloveihje. V juhju in avgustu 1994 je Ralf Čeplak v zvezi z raziskovanjem »Kitajske zbhke Kondo Kavese - Marije Skušek« potoval na Kitajsko (Beijing, Guangzhou, Chengdu). Obiskal je tudi več muzejev in proučeval njihove muzeahje. Ralf Čeplak se je septembra 1994 udeležil B tečaja ISSOM/UNESCO 94, nadaljevahiega tečaja mednarodne šole muzeologije v Brnu na Češkem. 22.9.1994 je Ralf Čeplak na gradu Štatemberg pri Poljčanah v organizaciji Turistične zveze Slovenije hi ZKO sodeloval na posvetovanju Kultura m tiwizem. Od 12.10.do 14.10.1994 se je Sonja Kogej udeležtia stiokovne ekskiu-zije slovenskih muzejskih pedagogov v Miinchnu. Od 7.12. do 11.12.1994 je btia mag. Inja Smerdel na strokovnem obisku v Grenoblu, v Musée Dauphinois. Seznartila se je z organizacijo dela v tem muzeju, si ogledala njihove depoje, dokiunentacijo, knjižnico in razstave. Udeležtia se je otvoritve razstave Velika zgodovhia smučanja. Za publikacijo, ki spremlja to mednarodno razstavo, je prispevala članek Les premiers skis uttiisés dans les Alpes; les skis de Bloke en Slovénie. KNJIŽNICA V knjižnici poteka stahio interno delo, kar pomeni, da sledimo novostim na domačem trgu, preko katalogov pa naročamo knjige v tujhti. Temu sledijo vsi standardni postopki obdelave gradiva, kije sedaj že urejeno na pohcah glede na etnološko sistematiko. Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja se bo vključila v sistem vzajemne katalogizacije COBISS. S tem se bo lahko začela podrobna obdelava gradiva. V letu 1993 smo hiventarizirah 860 novtii enot, v letu 1994 pa 600 novtii enot - revij hi monografij. 21$ Poročila - Poleg internih izposojevalcev so se s številnimi vprašanji na knjižnico obračah zlash števhni zimanji obiskovalci. TEHNIČNI ODDELEK Tehihčih oddelek Slovenskega ehiografskega muzeja, ki ga vodi konservator dr. France Golob, je v letih 1993 hi 1994 sodeloval pri postavitvah in podiranju razstav v Slovenskem ehiografskem muzeju. Za razstavi Pasovi hi sklepanci in Osehhk, drobna obrobna oda... je tehnični oddelek izdelal razstavno tehihko ter restavrhal eksponate. Restavrirah so tudi druge predmete ( skrhije, svetUa, otroški voziček, stol, igrače, opremo za kuhinjo...). V depoju Slovenskega etnografskega muzeja v Škofji Loki so monthah kovhiske regale za naslednje zbhke: shke na steklo, votivne shke, čebelarsko zbhko, freske, pletarsko zbirko, jarme, poljska orodja, leseno posodje, orodja za kuhmjo. Tehnični oddelek je nudil strokovno pomoč Slovencem v Italiji in Avstriji. Restavrirah so muzealije v Kraški hiši v Velikem Repnu in Muzeju Koroških Slovencev v Šentjanžu. V Trati pri Borovljah so zaključiti restavratorska dela v najstarejši sloven- ski s kutisanti hi zastorom ohranjeni gledahški dvorani. Restavrhano je btio 75m^ gleda- liških kuhs. PEDAGOŠKO DELO Ena izmed osnovnih nalog muzeja je tudi vzgoja obiskovalcev, pri katertii žeUmo razvijati sposobnost opazovanja, razumevanja, sklepanja in občudovanja ter jim vzpodbuditi zavest o bogati kulturni dediščhti v našem okolju. Slovenski etnografski muzej rtima stahie razstave, zato lahko te naloge opravljamo le na občasnih razstavah. Muzejska pedagoginja je vodtia po razstavah, ker pa se je za organizirane skupme otrok, ki prihajajo v muzej, izkazalo, da bolj aktivno sodelujejo z lastnim delom kot le z klasičnimi vodstvi, so btii za posamezne razstave izdelani delovni listi. Ob razstavi Osehtik, drobna obrobna oda...so posebnost vstoprtice, ploskovno oblticovani osehtiki v obliki treh osnovnih tipov. Otroci jtii krasijo tako, da posnemajo razstavljene osehiike ati z motivi iz lastne domišljije. Želja delavcev Slovenskega ehiografskega muzeja je, da bi imeti v muzeju stahio ponudbo, t.i. muzejske delavnice, vendar se vedno znova izkaže, kako za tovrshio dejavnost potrebujemo stalen prostor. V marcu 1993 smo imeh v razstavnih prostorih pred postavitvijo nove razstave šthi enotedenske lončarske delavnice, ki jtii je vodti lončar Igor Bahor iz Topolšice in na katertii so se »bodoči« lončarji seznanih tudi z lončarstvom na Slovenskem. Ob četrtktii in nedeljah v mesecu novembru 1994 pa je sredi razstave o osehtiktii potekala rezbarska delavrtica »Okrasi si svoj osehtik«. Vodti jo je rezbar Dušan Tomšič iz Borovnice. Ob razstavici jaslic smo v decembru 1993 za otroke pripravtii urice pravljic, ki jih je bral igralec Jurij Sonček. Pedagoško delo so opravljah tudi kustosi s predavanji hi vodstvi po depoju Slovenskega etnografskega muzeja: 219 Porocua Otrokom dediščina ni neprivlačen vir navdiha za njihovo ustvarjanje. -mag. Janja Žagar je imela januarja 1993 na AGRFT predavanje o ljudski noši. -30.3.1993 je imela mag. Inja Smerdel na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo predavanje ob diapozitivih o ptičjem lovu z naslovom Med smrtjo na krožniku inječarsko ljubezitijo. 220 Poročila « Rezbarska delavnica »Okrasi si svoj oselnik« je bila živa ponudba razstave Oselnik, drobna obrobna oda... Rezbar Dušan Tomšič pri delu. (Foto S. Kogej-Rus, 1994) -Irena Keršič je imela 12.7.1993 na Poletni šoli za izseljence predavanje o kmečki hiši s slovenskega podeželja. -23.2.1994 je Ralf Čeplak v splošnem seminarju na Katedri za etnologijo in kultumo antropologijo predaval »O viziji muzeja neevropskih kultur«. -2.3.1994 je bU v okviru Splošnega seminarja za četrte letahke h\ podiplomske študente pogovor o ehiološkem hi antropološkem tisku v Slovertiji. Na pogovoru je sodelovala mag. hija Smerdel, uredrtica Ehiologa. -5.7.1994 je imela Irena Keršič v Muzeju na prostem v Rogatcu, kjer je potekala muzejska poletna šola, predavanje ob diapozitivih z naslovom Muzeji na prostem v Skandinaviji. -19.9.1994 je imela Irena Keršič v okvim posveta Ehiologija v osnovrti šoli, ki ga je prtiedtio Slovensko etnološko dmštvo, predavanje ob diapozitivih z naslovom Etnologija je povsod. V muzeju smo imeh predavanja, na katera smo povabtii zunanje predavatelje: Ob razstavi Ta trava je šacana je mag. phar. Marija Vidic 14.1.1993 predstavtia zdravihia zetišča tovame zdravti Krka, 11. februarja pa je Ana Rangus predavala o nabhanju in uporabi zdravihtih zetišč. KADROVSKE SPREMEMBE V lettii 1993 in 1994 smo v Slovenskem etnografskem muzeju trem diplomantom: Darji Cizelj, Janezu Sedeju hi Mirjam Behek omogočih opravljanje pripravništva, ki ga je financhal Zavod za zaposlovanje. Ob zaključku so vsi uspešno opravih strokovrti izpit. 221 Poročila i Januarja 1993je z nalogo Oblačilna kultura delavcev v Ljubljani med I. in H. svetovno vojno magistrirala Janja Žagar. Naši sodelavki mag. Marjeta Mikuž in Alenka Simikič sta za organizacijo CIDOC-ove konference prejeli Valvasorjevo priznanje. REŠEVANJE PROSTORSKE PROBLEMATIKE SLOVENSKEGA ETNOGRAFSKEGA MUZEJA (nadaljevanje z morebitnim koncem) V letu 1993 je Slovenski etnografski muzej obhajal 70-letihco obstoja. Žal še vedno v skupni muzejski hiši. Na osnovi slabih izkušenj s pristajanjem na alternativne rešitve namesto Mladike (le-te so se pojavljale in že spolzevale iz rok) smo se sodelavci Slovenskega etaografskega muzeja odločili, da vztrajamo pri svoji prvotni vlogi za pridobitev stavbnega kompleksa Mladike (oddani jeseih leta 1991). 23. novembra 1993 je potekal na Ministrstvu za kulturo pogovor med ravnatelji treh nacionalnih muzejev (narodnega, etaografskega in prhodoslovnega) ter nhnistrom Sergijem Pelhanom. Povod razgovora je bh v Uradnem lista objavljen razpis za Fabianijevo Mladiko, ki je bila tedaj razglašena za kultiurd spomeihk. Ministrstvo za kultaro se je zavzelo za dokončno dodehtev Mladike Slovenskemu etaografskemu muzeju. Prav tako je konec novembra na svoji seji ljubljanski Izvršni svet sprejel sklep, da se v Mladhco, ki naj bi v kratkem postala last mesta (mesto Ljubljana je vložho denacionalizacijski zahtevek), preseh Slovenski etaografski muzej. V okvhn akcije Ljubljana moje mesto m v okviru komunahre dejavnosti, bi mesto zagotovUo tadi sredstva za obnovo pročelja in dotrajano napeljavo. Zaplet je postal še nepreglednejši z objavo javnega razpisa za izvajanje hivestitorskega hiženirhiga za obnovo kompleksa bivše vojaške bohiice Mladika v Uradnem lista. In potem se je, kot pravijo, zgodila politika. Za Slovenski etaografski muzej v Mladiki sta se odločtia mestaa vlada in obrambiti ntirtister. 27. januarja 1994 sta dhektor Slovenskega etaografskega muzeja dr. Ivan Sedej in obrambni minister podpisala pogodbo, s katero je Slovenski etaografski muzej dobti v uporabo kompleks nekdanje vojaške bohtišitice Mladtica. Soglasje k tej pogodbi je na podlagi sklepa Izvršnega sveta skupščine mesta Ljubljane dal predsednik Marjan Vidmar. Mhtistrstvo za obrambo je hkrati dalo predlog, da se Mladika ne odstopi Slovenskemu etaografskemu muzeju samo v uporabo kot običajnemu najemitiku, temveč da se mu preda v brezplačno trajno uporabo, po ureditvi lastitinskih razmerij v okviru sukcesije po bivši Jugoslaviji pa tadi v lastirištvo. Nastal pa je spor med »obrambo« m državo o lastaištvu nepremičrtin nekdanje JLA. Mhtistrstvo za obrambo naj bi zato odstoptio od navedene pogodbe, saj rti imelo pooblasttia, da bi razpolagalo z MladUco. Vlada RepubUke Sloveitije je namreč sprejela sklep, da Mladtico namenijo za potrebe republiških upravnih organov, ozhoma je bti objekt dan v uporabo zimanjemu mirtistrstvu. Ta sklep ni bti nikoti prekUcan hi ga ni mogla spremeniti niti izjava nekdanjega zimanjega ntinistra Dimitrija Rupla, da se tej lokaciji odpoveduje v korist kultare, saj ntirtister ni hnel pooblastil za razpolaganje z upravninti stavbami. Objekt je bti dokončno namenjen repubtiškhn upravnhn organom m tako je btio v vseh nadaljitih sklepih vlade obrambno ministrstvo izločeno iz vseh aktivnosti v zvezi z Mladiko. Republiška vlada se je zavarovala tadi pred denacionalizacijskim 222 PoročUa ! zahtevkom. Denacionalizacij ski zakon namreč omogoča upoštevanje interesov države, kadar gre za objekte, ki so zanjo nenadomestljivi. Zato naj bi bila pogodba za rešitev prostorkega problema Slovenskega etnografskega muzeja brezpred- metna. 10. februarja smo delavci Slovenskega etnografskega muzeja organizirali mirno pro- testno akcijo, ki so se je udeležUi muzealci, znani kultunh delavci in prijatelji Slovenskega etno- grafskega muzeja. Direktor dr. Ivan Sedej je na ograjo pred razpadajočo Mladiko obesU tablo z napisom Slovenski etnografski muzej. Za to simbolično dejanje smo se uslužbenci Sloven- skega etnografskega muzeja odločili zaradi trdovrafriega spletkarjenja s to sto let staro stavbo, ki je bUa razglašena za kulturrh spomeihk. Čeprav je prišlo do politizacije problema, nam je bho vseeno, kdo bo etnografskemu muzeju in javnosti prisodil Mladiko. Tehtanje, ali naj bo v njej sodoben, kreativen muzej ati pa pisarne držav- nega uradništva, bi se tedaj moralo prevesiti v prid kulturi. Odprti smo knjigo podpisov v znak podpore Slovenskemu etnografskemu muzeju in v dveh mesectii, kolikor je btia knjiga odprta, se je v njej zbralo 7286 podpisov. Že naslednje jutro so delavci vladnega servisa skuprtih služb odstrantii z ograje Mladtiice tablo z napisom Slovenski etnografski muzej. In vendar se je s politizacijo, do katere je prišlo, le nekaj zgodUo. Odzvali so se tisti, pri katerih problem Slovenskega etnografskega muzeja preprosto nikoti rti prišel na dnevrti red. Arogantno so spregovoriti o brezpredmetnosti hi brezpravnosti takšnih kulturnih prizadevanj hi odkrito postavtii interese države, državnih organov pred hiterese svojUi državljanov, pred tako imenovane mestne apetite, pred možnost za kultumo obogatitev slovenske prestohtice. Bi btio res tako neznatno in potitično nepomembno, če bi imeti sredi vladnih stavb in veleposlartištev tako rekoč izložbeno okno dela slovenske kultume dediščme? 1. marca 1994 so se sestah zunanji, obramb- rti, šolski hi kititurrti minister ter državrti sekretar iz mirtistrstva za notranje zadeve. Na sestarticu 223 Poročila Za Mladiko smo potrebovali novo ploščo z napisom. Oblikovala jo je Mojca Tuxkova in dobesedno »čez noč« nam jo je izdelal prijateljsko razpoložen mojster graver. 10. februarja 1994 je direktor dr. Ivan Sedej pritrdil ploščo na steber ograje ob vhodu v Mladiko. (Foto I. Keršič) se niso pogovarjali le o Mladiki in Slovenskem etnografskem muzeju, ampak o celotni problematiki. Dogovorili so se, da je treba preveriti, kakšno je pravno stanje in čigavo je kaj, ker Mladika ni v lasti obrambnega ministrstva, ampak vlade. Kulturno ministrstvo bo zahtevalo enakovredno lokacijo v celotnem kompleksu, znanem kot zasedeni prostor Mreže za Metelkovo. Slovenski etnografski muzej bi po tej varianti dobti dve tretjhti lokacije, eno tretjino pa Mreža za Metelkovo. 3. marca je bti pred republiškim parlamentom protestih shod državljanov, ki so podphah zahtevo Slovenskega etiiografskega muzeja, da dobi poslopje Mladike. V protestih izjavi je dhektor Slovenskega etiiografskega muzeja poudaril, da Mladti