RAZGOVORI RAZMIŠLJANJA O HEKSAMETRU (Ob izidu Ovidovih »Pisem iz pregnanstva« v prevodu Josipa Jurce) I Težko je pisati o rimskem pesniku Ovidu, ne da bi se dotaknili njegovega formalizma. Saj mu je prav virtuozno izbrušena forma zagotovila, hkrati pa tudi omejila mesto v analih svetovne književnosti. Pod izrazom »forma« razumem njegovo blestečo dikcijo in pojoči verz, neizčrpno domišljijo in iskrivo duhovitost, tektonsko zgradbo celote in izklesano strukturo posameznih delov. Vsebinski element je v njegovih pesmih drugotnega pomena, pomanjkanje resnosti in globine pa njegova slabost, ki mu ni dala, da bi svoj izredni talent postavil v službo višjih idealov. Bil je pač otrok zlate Avgustove dobe, ko so se razredna nasprotja za nekaj časa polegla in je rimska družba, utrujena od dolgoletnih državljanskih vojn, za zmerom pokopala sanje o obnovi republike in rimska mladina ni več videla pred sabo drugega življenjskega cilja kot uživanje. In Ovidova lahkotna poezija je najbolj neposreden odraz tega idejnega vakuuma. Tudi če je v njej kaj vsebinskega, je vselej podrejeno obliki. V začetni fazi je vsebina njegovih pesmi igriva frivolnost, ki išče tisoče in tisoče oblik, v katerih amor osvaja in osrečuje srca ljudi. V drugi fazi je vsebinska vzmet njegovemu ustvarjanju bujna fantazija, ki spremlja pretvarjanje, presnavljanje in premenjavanje oblik iz bitja v bitje, zaton in propad nekdanjih, spočetje in rojstvo spet novih oblik. In v poslednji fazi je vsebina njegovih verzov nemožata servilnost, ki išče spet in spet novih oblik, kako bi ublažila cesarjevo nejevoljo in potolažila njegovo jezo. Pri vsem tem nas preseneča, da je zunanji videz te formalno tako bogate poezije sila preprost: edina metrična shema, ki jo pri Ovidu zasledimo, je ali heksameter (šestomer) ali pa zmes heksametra in pentametra, tako imenovani elegični distih. Toda poudarjam, da je to le zunanji videz. Kajti v resnici zna pesnik to preprosto shemo z najrazličnejšimi modulacijami, kombinacijami in variacijami tako poživiti in požlahtniti, da v njej doseza nazorno-plastične, tektonske in predvsem muzikalne učinke, za kakršne bi mu lahko- zavidal vsak moderni impresionist. Heksameter je v njegovem času sicer imel za seboj že skoraj tisočletno tradicijo, toda nihče ni v tako polni meri izkoristil vseh njegovih izraznih možnosti kot ravno Ovid, ki je združil v sebi herojsko vznesenost Homerjevega in intimno domačnost Vergilovega, kmetiško modrost Hesiodovega in aleksandrinsko učenost Kalimahovega heksametra: tako si je ustvaril ubogljiv instrument, s katerim se je poslej uspešno loteval tudi najbolj zahtevnih metričnih nalog. Kar velja za Ovidov heksameter, velja v enaki meri tudi za njegov distih. pri čemer je treba samo še pripomniti, da le-ta skoraj zmerom predstavlja neko miselno in oblikovno celoto, torej nekako kitico. To celoto pesnik tudi zavestno občuti, saj sam pravi: »v stopnicah šestih se delo mi pne, spet v petih pojema« (Am I 1, 27: sex mihi surgat opus numeris, in quinque residat). Če pa je njegov verz tako harmonično ubran, tedaj ni nič čudnega, da so ga že antični zgodo- 348 vinarji razglasili za najbolj dovršenega pesnika v izoblikovanju svojih del, perfectissimum in forma operis sui. S tem da poudarjam oblikovni element v Ovidovi poeziji, ji nikakor ne mislim odrekati njenih vrednot. Nasprotno, opozoriti hočem le na izredno besedno spretnost in virtuoznost, ki jo takšna poezija terja od prevajalca. Ne gre zgolj za to, da prevajalec neko število latinskih distihov spremeni v enako število slovenskih distihov, gre za nekaj več! Treba je vso to ogromno besedno gmoto tudi v prevodu poživiti z variacijami cezur in dierez, daktile spretno izmenjavati s spondeji, pa še od časa do časa verze požilahtniti z glasovnim slikanjem in drugimi figurami, tako da se prevod vsaj od daleč približa lepoti in bogastvu izvirnika. Kako je Josip Jurca, slovenski prevajalec Ovida, zadostil tej nalogi? Kakšne možnosti mu je nudil slovenski elegični distih, hočem reči, kakšno razvojno pot je napravila ta metrična oblika in zlasti njena prva sestavina, šestomer, od Prešerna do današnjih dni, in kakšne perspektive odpira sodobnemu prevajalcu? II Prešernu, ki je sicer tuje metrične oblike z lahkoto presajal v naš jezik, je bilo treba dokaj truda in iskanja, preden je našel antičnemu heksametru primeren slovenski adekvat. Najlepša priča tega iskanja je elegija V spomin Matija Čopa, ki jo je zasnoval v dveh variantah. V prvi varianti je skušal obdržati princip kvantitete, skušaj je uvesti zaporedno menjavanje dolgih in kratkih zlogov »po grški ali latinski merit, pri čemer je štel, da so samoglasniki vl udarji, ali od dveh soglasnikov v ravno tisti, od druziga v prihodnji besedi nasledvani dolgo, vsi drugi kratko merjeni«; skratka, skušal je uveljaviti princip, ki se že a priori upira naravi slovenskega jezika. V drugi varianti pa je uveljavil princip, ki ga je sam označil kot ztevtonsko mero« ali -»mero po ¦/.golih udarih«, kjer je štel poudarjene zloge kot dolge, nepoudarjene kot kratke. Prešeren pa je bil tudi naš prvi teoretik, »prvi, ki je o slovenskem šesto-meru mislili, mnogo- mislil in svoje misli tudi očitno izrekel« (F. Leveč). V svojem zabavljivem napisu Čebelice šestomerjeocem je opozoril na poglavitni problem slovenskega šestomera, namreč na pravilno delanje spondejev, ki jih žal še danes, več kot sto let po pesnikovi smrti, marsikdo le prerad zamenjuje s troheji. V zvezi s Prešernovim šestomerom pa je treba opozoriti še na nekatere značilnosti. »Značilno je, da si je Prešeren za ohranjene pesnitve iz 1824—1828 (torej v prvem obdobju svojega ustvarjanja, op. pisca) iz antične poetike izposodil samo Anakreontovo mero« (Fr. Kidrič). Dalje je značilno, da se je celo Prešernu, kakor je bil sicer nedosegljiv mojster, heksameter večkrat opotekel; tako se n. pr. njegov napis Prijatelju Lašanu in epigram Daničarjem precej trdo bereta. In naposled, značilno je, da je — poleg kratkih zabavljivih napisov — spesnil v elegičnem distihu eno samo daljšo pesem, in sicer pesem V spomin Matija Čopa. In zakaj ravno pesem v spomin Matija Čopa? Morda je upravičena domneva, da ga je Matija Cop kot vnet oboževalec antičnih oblik večkrat k temu nagovarjal in da je torej izbor te metrične sheme ravno v tej pesmi le akt pietete do pokojnega prijatelja. Heksameter si je potemtakem le s težavo utiral pot v slovensko umetno poezijo... 349 Po Prešernu nastopi v slovenski metriki obdobje, ki bi ga lahko označili kot obdobje klasicizma. Ustvariti in najti idealno normo slovenskega heksa-metra — to je poglavitna naloga tedanje metrike. Kot je bilo pri Prešernovem heksametru osrednje vprašanje, kakšen bodi spondej, tako se v tem obdobju postavlja vprašanje, kakšna bodi cezura v slovenskem šestomeru. Pravdo zaključi Fr. Leveč s trditvijo, da je moška zareza poglavitna in edina pravilna cezura v slovenskem šestomeru. Leveč deducira to trditev iz razpoložljivega gradiva, toda njegova historična ugotovitev se kmalu sprevrže v normativno zahtevo. Da pesniki zadoste strogim zahtevam metrike, dajejo slovenski jezik na Prokrustovo posteljo. To velja predvsem za Koseškega, ki sicer piše slovesno zveneče heksametre, ki pa »rajši naredi slovniško napako, nego li žensko zarezo« (Fr. Leveč). Toda ta prizadevanja so končno le obrodila svoj sad. Zares klasik slovenskega distiha, in ne samo klasicist, je postal Josip Stritar. Stritar je bil že po naravi izrazito »elegičen pesnik« (I. Prijatelj). Srečno naključje je hotelo, da se je v njegovih distihih prirojena elegičnost združila še z izredno tankim posluhom za elegantno izbrušeno formo, in iz te spojitve so se rodile žalostinka Na Jenkovem grobu, Dunajske elegije, Siromakova tožba — poleg Prešernove elegije gotovo najlepše, kar je bilo kdaj pri nas izvirnega napisanega v tej metrični obliki. Sicer pa so bile zahteve klasicistov brez dvoma pretirane. Slovenski šestomer mirno prenese ženske zareze, slovenski šestomer je tudi sicer zmožen veliko večje pestrosti in prožnosti kot starogrški in latinski, saj ima n. pr. lahko cezuro za tretjo stopico, torej skoraj na aritmetični sredini verza (prim. Prešeren: »seme, ki ti zasejal si ga, / že gre v klasje veselo«) — nekaj, česar ne zasledimo v antični poetiki nikjer. Vse skrite registre slovenskega heksametra je odprl šele Anton Sovre, ki je »mojster slovenskega šestomera, pa tudi — poleg Stritarja in Levca — njegov poglavitni zakonodajalec« (A. Bajec). Svoje teoretične poglede nanj je opredelil v prvi izdaji prevoda Iliade: >Po mojem se praznična suknja šesterca slovenskemu jeziku kar dobro prilega, zlasti odkar sta mu jo po meri popravila Stritar in Leveč, tako da mu ni ne preohlapna ne pretesna. V grškem heksametru sloni metrum na dolgih in kratkih zlogih in se ne ozira na besedni naglas, pri našem se morata ritmični in besedni poudarek skladati; a kljub tej temeljni različnosti je mogoče tudi v slovenščini graditi dobre šesterce... Zategadelj je (prevajalec) posvečal posebno pazljivost spondejem in cezuram; pravilno delanje onih in primerno menjavanje teh je kakor začimba, ki daje jedi okus.« V odlomkih iz Cankarjevih tekstov je Sovre pozneje našel potrdilo domnevi, da »slovenski heksameter po svojem ritmu ni tuja rozga, cepljena na domačo podstavo, kakor se to še zmeraj čuti pri nemškem heksametru, temveč slej ko prej tvorina, ki se njen daktilski ritmični tok neprisiljeno sklada z nekoliko privzdignjeno slovensko prozo.« Vsekakor pa je moral tudi Sovre prehoditi dolgo pot, preden mu je šesterec zazvenel v skladni ubranosti. Najbolj zanimiv dokument tega iskanja je njegov prevod Horacovega Pisma o pesništvu, ki ga je sicer prepesnil v heksametrih, toda v heksametrih z anakruzo (z nepoudarjenim začetnim verzom)! Torej t>V orisih značajev se drži tradicij: če umišljaš izvirne, j se čuvaj neskladnih potez...« Torej v istih ritmih, kot je že Vodnik »v času, ko še ni bilo nobenih pravil, kako pisati slovenske verze, skladal svoje pesmi v po- 350 skočnem ritmu pač zaradi tega, ker je pravilno čutil, da se da slovensko besedo najbolj neprisiljeno preliti v tako mero, ki ima manjše število poudarjenih kot nepoudarjenih zlogov« (D.Ludvik). III Slovenski prevajalec Ovida, Josip Jurca, se je v glavnem držal tradicij in hodil po že utrtih poteh. Zato mu je marsikateri stih zares skladno zazvenel. Tako n. pr. že takoj na prvi strani: Pojdi mi, knjižica moja, privoščim, ti, pojdi mi v mesto, žal le, da jaz gospodar, tjakaj ne morem s teboj! Pojdi mi, knjiga, in moje preljube mi kraje pozdravi: kamor stopinja ne sme, stopica moja naj gre! Po zadržanem spondejskem ritmu in zamolkli godbi vokalov se kosajo z izvirnikom verzi na str. 30: Val, kot gora visok, ob kljun in km se zaganja, buta na silo ob nje, bije podobe bogov. Smrekove deske hrešče, vrvje tudi škriplje v viharju samo podladje buči, kakor da spremlja moj stok. Moj krmar, ves plašen in bled, prizna, da ga strah je... Še lepše pojo njegovi stihi v Mojem življenjepisu (str. 98—102), n. pr.: Tebi zahvalim se, muza, ti daješ mi srčno tolažbo, daješ v skrbeh mi pokoj, daješ v bolestih mi lek. Bleda zavist, ki stavi nam v nič sedanje zasluge, zob njen krivični načel mojih dozdaj še ni del. Ne samo, da je Josip Jurca s svojim prevodom dokazal precejšnjo spretnost v gradnji elegičnega distiha, še več, skušal se je uvrstiti tudi med njegove teoretike in zakonodajalce. V svojem zanimivem in lepo pisanem uvodu namreč postavlja takšnole teorijo: »Elegijski stih ali distih je dvojni stih, ki ga sestavljata heksameter in pentameter, to je šestomer in petomer. V sliki bi dejal, da je podoben električnemu toku, in sicer trofaznemu. Prva faza je šestomer, druga in tretja pa obe polovici petomera, med katerima je krepek metrični presledek in zato ga je treba tudi tako brati, kakor da je med obema polovicama kataleksa ali prenehljaj, še krepkejši kot prenehljaj med šestomerom in petomerom. Ce tega ne upoštevamo, naletimo sredi petomera na pregrajo, na dvojni zid, obstoječ iz dveh zaporednih naglašenih zlogov, ki nas pri branju tako zelo moti, da se nam verz zatakne.« — Podoba s trofaznim tokom sicer zelo moderno zveni, toda ob njej Jurca pozablja, da je prenehljaj tudi v samem šestomeru — in ta ni dosti šibkejši kot kataleksa v pentametru. V resnici torej razpade distih ne na tri, ampak na štiri, včasih celo na pet faz, kar prevajalec le prerad pozablja, zato ni čudno, da najdemo v njegovem 351 prevodu celo vrsto šestomerov brez vsake ali vsaj brez izrazite zareze, tako n. pr. na strani 32 spodaj kar tri zaporedoma: vendar še vedno ne mogel obseči bi vsega z besedo V pesmih učenih lahko bi opevali moje nezgode Ta med Dulihijem bližnjim in Ilijem daljnim je blodil Rajši kot s trofaznim tokom bi elegijo primerjal z nihalom, ki v vsakem distihu napravi dva (ali tri) nihljaja: enega ali dva (v šestomeru) proč od središča, naslednjega (v petomeru) vedno v središču. Nihljaji v šestomeru so zdaj levo, zdaj desno od imaginarnega središča, in sicer na začetku ali na koncu verza bolj redki, proti sredini pa se vse bolj gostijo. Le prisluhnimo, kako lepo zvenijo Stritarjevi distihi prav zavoljo lepo uravnovešenih »nihljajev«, ali kot pravimo temu s strokovnim izrazom, zavoljo mojstrskih cezur: Jablana moja, sadu obetala si mi obilo, kadar mi pride jesen, zlate darove deleč. Oj kako lepo si mi cvela v veseli pomladit Cvet tvoj belordeč bil je veselje očem. V senci se tvoji ljubo na mehki je travi ležalo, ko prijazno je hlad z listjem se tvojim igral. Boj neutrudnih bučel po tvojem se cvetju pasočih vabil je sladko brenčeč spanje na trudno oko. S tem da citiram Stritarja se nikakor ne mislim vračati h klasicistični normi heksameira. Poudariti hočem le, da je cezura tudi v prvem delu, v heksa-metru, integralna sestavina elegičnega distiha, in da brez nje verz izgubi svoje ravnotežje in svoj smisel. Pravda o slovenskem šestomeru je navsezadnje le vsebovala zrno resnice: cezura, zares močna in moška cezura, razdeli šestomer na dve prvini, lahko rečemo, na dve praprvini, in prav heksametri, ki dovolj očitno razpadejo na ti prvini, se najlepše bero. Sovre je naš šestomer liberaliziral do skrajnih možnih meja, vendar cezure ni odpravil iz njega, in nihče, kdor hoče pisati heksametre, je ne more odpraviti, kajti heksameter brez cezure preneha biti heksameter. Šibkost v cezurah pa je — poleg ponekod hudo okornega besednega reda — tudi poglavitna hiba, ki sem jo zasledil v Jurčevih distihih. Mimogrede naj še opozorim, da me v opombah motijo vsiljive in včasih preveč za lase privlečene paralele med Ovidom in pa Prešernom in Gregorčičem. Nobenega dvoma ni, da so pri omenjenih pesnikih številne reminiscence na Ovida. Toda stavek, ki ga n. pr. berem med opombami na str. 250 (»Pesnik izrecno omenja vodnatost svojega kraja in gotovo je, da je žuborenje potokov in ptičje petje v domačih logih tako pri Ovidu kakor tudi pri Prešernu in Gregorčiču zbudilo že v otroških letih smisel za ritem in blagoglasnost jezika, ker se vsi trije pesniki posebno odlikujejo po miloglasnosti svojih pesmi«), vzbuja, milo rečeno, vtis neresnosti. Seveda pa so med temi opombami tudi nekatere prav tehtne paralele, ki jih bodo morala poslej upoštevati tudi naša pre-šerniana, tako n. pr. primerjava med Ovidovim spesque metusque ter Prešernovim upom in strahom (Z I i, 102, II 147—154). 352 IV Toda čeprav so Jurčevi distihi, kot rečeno, v oblikovnem pogledu skoraj brezhibni, vendar se ob njihovem branju naposled