124
Zemljepisni in narodopisni obrazi.
Nabral Fr. Jaro s lav.
77.
Na gorskej planoti Peruvanskej.
(Dalje.) Bilo je uže dve popoludne. Jahal sem od ranega jutra in to vedno po napetem svetu. Mula se mi je upehala, začela je počasneje stopati in postajati. Zlezel sem ž nje, da jej breme olajšam, pa tudi, da sebi kite nategnem. Čvrsto sem stopal v strm, ali kmalu sem začutil, da mi preostri zrak slabosti napravlja. Več potov sem obstal in hodil po sapo.
Srce je močno bilo, v prsih me je tiščalo, ustnice so se napele in opokale, oči so mi zatekle, žilice v trepalnicah so popokale, in Kri je lezla iz njih. V glavi se mi je sukalo, in nogi me niste nesli več. Na polu omamljen sem pal po tleh. Kedar sem se nekoliko zavedel, zlezel sem s težavo na mulo, da pridem naprej, kajti gromonosni oblaki so se kupičili na nebesu, blisk je švigal in grom je bobnel. Sreča, da se je huda nevihta oprijela iudonosnih gorskih vrhuncev, le nekaj lahkih megla je sedlo v nižave. Kmalu je začelo prav pošteno snežiti, ostra burja mi je piskala okoli ušes in sapo zapirala. V pol ure je sneg pobelil. Pota nisem več znal, zgubil se mi je sleharni sled. Kaj bode? Jahal sem gori in doli, na desno in levo, ter iskal pota v tej neskončni samoti. Slednjič sem ga našel. Pokazali so mi ga kostjaki, štrleči iz snega. To so ostanki tovorne živali, ki je počepala vsled bremena, lakote in mraza. Vesel sem bil teh kazal. Pa tudi milo se mi je storilo, ko mi je prišlo na misel, kaj pa, če se tudi tebi kaj sličnega primeri.
Megle so se kmalu raztrgale, in pokazalo se je solnce. Žarki njegovi so odbijali na belem snegu, kar ni dobro delo očem. Začutil sem bolečino, polotila se me je huda očesna bolezen, kateri domačini vele „surumpe". Obesil sem robec pred oči, da sem vsaj mogei naprej. Ker so mi znane bile posledice nevarne bolezni, zače'a me je begati misel, kaj, če oslepiš. Čez pol ure se je ponovil poprejšnji prizor, blisk, grom in na novo za črevelj debelo snega. Neznauski težavno sem ril naprej z mulo. Zmračilo se je popolnoma. Nog nisem več čutil, otrpla roka je malomarno držala uzdo, zeblo me je, da sem se ves tresel, in tudi lačen sem bil. Kaj pa sedaj ? Do bližnje kočice je bilo najmanj osem ur, ali kako priti do nje, ko je sneg pot zamedel tako, da nisem mogel naprej. Uboga mula uže ni mogla nog premikati, tako je bila utrujena zaradi bremena, ki ga je nosila celih 14 ur, in to brez vse jedi. Zrl sem na desno, na levo. Po meni bode nocoj, dejal sem, ali zmrznem, ali me sneg zamede. Slednjič sem zazrl veliko naprej štrlečo pečino. Skoro gotovo bode ondi zavetja. Uganil sem. S težavo sem mulo razsedlal, sedlo in vrečo nesel v votlino, ter napravil za silo ležišče na mokrih tleh. Zavarovan sem bil vsaj pred vetrom in snegom. Potem sem šel mulo pri-vezat ob kamen na primernem   mestu.   Lačna   žival je
grebla redke biline  izpod  snega,   da se vsaj za silo nasiti.   Tudi  jaz sem bil lačen.   Vzel   sem   kosec   sira in
malo opečene koruze.
(DaJje prihodnjič.)
125