ČASOPIS S PODOBAMI ZA SLOVENSKO MLADINO.1
Štev. 8. v Ljubljani, l. avgusta 1893. Leto XXIII.
?	Spričevala.
rinesli šolarji ste spričevala;
Poglejmo, kaj je, graja ali hvala ! Poprej sejali, danes želi ste, Klasov pa, upam, vsi veseli ste.
Pokaži Manica! — Prav dobro vse je, Najboljša si — lahkó se srce smeje. Pšeničnih snopov si nabrala ti, Nä —• pogače bele, gre pohvala ti !
Mati.jče semkaj ! — Dobre imaš rede, Se napreduj in pomnožuj si véde ! Rž enega urežem hleba ti, Prav tečen je, — pomoči treba ti.
Suzanka, nù, kakó ? — Samó zadostno? Ej spričevalo tvoje je kaj postno. Ovsenega ti vredna kruha si, Preveč ti v šoli bila gluha si.
A kje je Primož? — Skriva on nekjé se, Dobil je nezadostno, pa se trese. Snopovje njemu vse s n e tj ä v o je, Prišel iz šole s prazno glavo je.
f
A vi bodite pridni ! — Kar kdo sčje, Pšenico, oves, rž — bo žel pozneje. Kedór poléga in ne dek nič, Trpi naj glad, ker ne pridela nič.
Fr. Krek.
Dvakrat izgubljeni sin.
(Povest; piše Basnigoj.)
(Dalje.)
III.
eset let je vže bival najdenček pri očetu Hijeronimu. Godilo se mu ni slabo. Služil je Hijeronimu pri sv. maši, potem ga je učil skrbni redni k pisati in brati ter ga izobraževal v najpotrebnejših stvareh. Ni bil sicer mladi učenec bogsigavé kako učen. Ali za tedanje razmere je tudi to zadostovalo, da so ga imeli ljudje za velikega modrijana. Vedel je, kako se pravi tej in óni cvetici, katera ima zdravilno moč, katera je strupena. Poznal je vse gobe (glive), ki so rastle v okolici ter skrbno svaril druge dečke, da se varujejo teh strupenk. Prav tak je bil, kakor njegov krušni oče. In dobro ljudstvo je tako ugibalo, da pojde v samostan in se vrne kdaj zopet k njim past malo čredo mesto očeta Hijeronima. In ne moremo tajiti, da bi ne bile obhajale podobne misli tudi očeta Hijeronima samega. Toda sklenil je, da Bogdana ne bode silil nikamor. — Imenoval je namreč najdenčka Bogdana, češ Bog mi ga je naklonil, njegova previdnost me je privedla v gozd, da sem otel nedolžno življenje, naj bo torej Bogdan. Pa ni bil zadovoljen samó s tem. Nadel mu je tudi priimek — Hostnik. Takó je bila v Bogdanovem imenu in priimku izražena vsa zgodovina njegovega detinstva : Prišel je, da ni nihče vedel od kod — torej ga je dal Bog ; najden je bil pa v hosti, in zato je bil — Hostnik.
Nekega dne je sedel oče Hijeronim v sobi ter molil na brevir. Klečal je pred velikim lesenim razpelom, ki je viselo na steni, pred njim pa je bila odprta debela knjiga, na katero je molil. Uprav je storil križ, zaprl knjigo, pokril obličje z rokami ter -menil nekoliko časa sloneti tako premišljujoč. Kar ga vzdrami samostanski sel. Prinesel je pismo s provincijalovim pečatom ter ponižno opozoril, da čaka pokorno odgovora.
„Bogdan!" tako je poklical pater svojega rejenca; „postrezi samostanskemu selu s kruhom in sirom. Skoči tudi po mrzle vode in sosed naj ti da čutarico vina! V tem napišem odgovor!"
Bogdan in sel sta šla v obédnico, če smemo tako imenovati borno čumnato Hijeronimovega župnišča, pater se je pa vrnil v sobo. Tam sede na leseni stol ob
inali priprosti mizi ter odpre pismo. Kdor bi bil opazoval resni obraz, katerega je večkrat preletaval oblak nevolje, pa zopet hitro izginjal, kakor megle preko gorskih slemen, kadar je podi vihar, trdil bi bil izvestno, da sveti mož bere neljube novice. In ne bi se bil povse motil. Predstojnik je klical zaslužnega moža in pridnega delavca v samostan, da tam v mestu nadaljuje svoj apostolski posel. Ko bi bil oče Hijeronim častihlepen mož, izvestno bi bilo tako poročilo veselo zanj. Ker je pa ljubil samoto ter menil, da je sam najslabejši služabnik božji, potrla ga je ta bodoča čast. Vže je hotel odgovoriti, da ne pride, ker ni sposoben in še več izgovorov je imel na jeziku. Ali v tem zagleda na steni svojo redovniško črno haljo, prevezano z belo vrvico. Na tej so pa bili trije vozli, znaki evangeljskih svetov. Te je zrl pater ter šepetal poluglasno : Radovoljno uboštvo, vedno devištvo z vedno pokorščino pod duhovnim poglavarjem ; zadnje besede je ponovil še jedenkrat glasneje, vzel pero in zapisal, da se klanja slednjemu povelju svojega predstojnika.
Samostanski sel je odšel s pismom, pater Hijeronim je pa pričel pospravljati svoje stvari. Povedal je Bogdanu, da jima je zapustiti tihi kraj ter iti v mesto.
„Vidiš, ljubi moj," takó je nadaljeval pater, „sedàj se ti bo treba odločiti za stan. Vsak človek je odmenjen, da si služi na nekov način svoj kruh. Ta način je pa odvisen od Boga pa od človekove proste volje. Bog je dal človeku veselje do stanu, človek pa izbere potem popolnoma prostovoljno ta stan. Lahko ga pa tudi zavrže ter se poprime drugega. Ce stori takó, zavrže zajedno tudi voljo božjo in redko je tak srečen v poznejšem življenji. Zato bodeš slišal pogosto milovati koga : Ta je zgrešil poklic, zató mu gre vse narobe. Torej glej, ko bodeš volil, da izvoliš takó, kakor ti je Bog dal veselje. Ce imaš veselje ob učenji, tedaj bodem vže skušal, da te spravim v šole."
„V šolo pa nè," seže mu hitro Bogdan v besedo. Se pri vas ne morem presedeti dolgo tako miren, kako bi neki v šoli, ko je treba menda po več ur sedeti."
„Saj sem rekel, kakor ti je drago. Bodeš po tem takem rokodelec. Tudi ta stan je častitljiv. Saj je bil sam Jezus tesar do 30 leta."
In dogovorila ste se takó, da bode Bogdan Hostnik mizar. Oče Hijeronim je obljubil, da mu dobi poštenega mojstra v mestu.
Za teden dnij sta se poslavljala naša dva znanca od tihe vasice. Bogdan je poljuboval svoje sovrstnike in jim obetal, da jih obišče, ko bode vže pravi rokodelec in ne več učenec. Oči je imel vse ròsne, in tudi njegovi prijatelji so jokali. Kako bridko je pač slovó ljubečih src!
Starčeki in možje, upognene mamice in čvrste žene so se pa rinile okrog očeta Hijeronima. Vsakdo je hotel izpregovoriti še besedico ž njim, poprašati ga za svèt in mu potožiti še to in óno. Poljubljali so mu roke, priporočali se mu v molitev in zagotavljali ga, da ga ljubijo kot svoje zdrave oči, s katerimi zró nebeško luč. V tem sta pa naložila dva mladeniča oskromen imetek na leseno dvokolesno telego in zapregla vola. Bogdan to videč opozori očeta, da bo treba odriniti. Ta dvigne roke, upre oči v nebó in blagoslovi ljudstvo v imenu Očeta, Sina in sv. Duha. Ljudstvo pa je glasno dostavilo : Amen — Bog usliši tvojo prošnjo. In zacvilila je nerodna telega, zaškripalo oje, pa so se ločili.	(Dalje sledi.)
J vif, ri vrste ljudij sem se bal jaz v svojih mladih letih. Dvomim, da uganete katerih. Nò, dimnikarja seveda; gledé tega se mi ni menda dalje, opravičevati. Tisto začrnelo lice, tista üsnijata, sajasta obleka, tista omèla in strgulje — vse to ni bogsivedi kakó prikupljivo. Pa nikàrte misliti, da je bil naš dimnikar nepriljuden, oduren človek. Prav nasprotno — rad je imel nas otroke, le mi ga nismo imeli radi. Pred našim pragom nas je sedela časih cela tolpa. Zamišljeni smo bili v igro. Vrjemite mi, da nikdo niti z daleč ni mislil na dimnikarja. Pa ravno tedàj se je primuzal izza ogla. Kakor zadrhte golobje, ko plane méd-nje sokol, takó smo poskočili mi k višku ter zbežali, kamor je bilo komu bliže. Pa — saj vam je znano — nekateri otroci so tudi pri vstajanji in bežanji dosile neokretni. Take je naš dimnikar posebno ljubil. Posegel je po prvem najbližjem, dvignil ga v naročaj, pogladil mu lice in v znak posebnega prijateljstva poljubil ga v čelo in na ustni. Oj, to so vam bili očiti sledovi, kjer koli se ga je dotaknil. Prav nič manj črn ni prišel tak počasnež iz moževih rok, kakor je bil dimnikar sam. Seveda je vsak jokal in upil, kot da bi mu bil hotel šaljivi mož izpihniti še tisto malo življenja, kar ga ima takovšno revše.
Tak, vidite, bil je naš dimnikar. Rad je imel otroke, a mi ga nismo imeli radi. Kakó neki ? Nikdó ni rad črn v obraz., niti dimnikar sam. — A zdaj tudi naš dimnikar ne straši več otrók. Viani je umrl. Videl sem ga na mrtvaškem odru. A tedàj je bil tudi on takó — bel . . .
Pa koga, pravite, sem se še bal ? — Cerkovnika ? — Nè ! — Gospoda učitelja? — Nè! — Gospoda župnika? — Nè !--Ne uganete! Mesarja sem
še bal prav na izreden način. Tudi ta ni bil nam otrokom neprijazen: prav ljub in prijazen mož je bil sam ob sebi, a jaz sem se ga bal morda bolj kot dimnikarja. Vže to ime mi je zvenelo toli odporno in potem še tisti — noži. katere je mož najprvo izvlekel iz žepa, kadar je stopil v hišo. — Tudi k nam je prišel strijc Groga vsako leto vsaj po jedenkrat — klàt. Tisti dan je bil zame dosile mučen, če mi je bilo le količkaj moči, odtegnil sem se domu. Sel sem pastirju pomagat past ter še le na večer prišel domóv. ko je strijc Groga vže zdavnaj opravil svoj krvavi posel. — A to vse bi mi ne bilo strijea Groge takó odtujilo, da mi ni z drugim činom toli primrzèl, da se še danes ne morem spómneti njegovega imena brez nekake grenkobe. V mladih dneh se utisne marsikaj človeku v dušo, česar ne morejo izbrisati niti pozna leta.
Imeli smo pri nas tiste dni takó ljubega telička, da vam ga ne morem opisati. Sredi čela je imel dolgo belo liso, noge bele, čez hrbet pa takisto snežno belo liso. — Dà, dà, ves tak je bil, da si ne morete misliti lepše živalice. Oj koliko veselja sem imel jaz s tistim teličkom ! Jaz sem ga krmil in napajal, jaz mu na-stiljal in ga vodil na pašo. A neko jutro ga je kar nakràt zmanjkalo iz hleva. Zaman sem povpraševal očeta in mater, zaman poizvedoval pri pastirji, kam so peljali mojega telička. Nikdo mi ni hotel povedati, kdo ga je vzel ; le to so mi govorili, da ga ni in da ga — ne bode več. Niti moj jok jih ni omečil. — Teden dnij pozueje še-le mi je povedal Vi betov Nejče, da je videl, kakó je v našem
Moji neprijatelji.
hlevu zjutraj zgodaj strijc Groga zvezal mojemu teličku noge, položil ga na voz, potem pa ga odpeljal s sebòj. Doma pa da mu je zamoril mlado življenje . . .
Nò, pa uganite dalje, koga sem se še bal. Tega pa izvestno ne uganete. Čakajte, pomagam vam ! Vo— —
—	Vode!
—	Nè, nè ! Biti mora živa stvar ! Vo—
—	Volóv!
—	Tudi nè, tudi nè ! Biti mora živa, razumna stvar, človek, a človek gotovega stami. Vo—, vo—
—	Voznik !
—	Tudi nè! Vidim, da ne uganete. Bal sem se vojakov. Seveda, kar vas je mestnih otrók, mari je vam, če v trdem mraku srečate na ulici vojaka. Vsak dan jih vidite in vsakdanji so vam kot drugi ljudje. A pri mòni — otroku odležnih planin — bilo je to vse drugače. Kaj menite, pri nas pod Vitrancem ni kakor v mestu. Le po imenu sem poznal vojake, dokler sem bival domii. Kajnki ded — vi ga niste poznali, ej dober, dober mož je bil, Bog mu daj dobro — ta mi je pravil včasih od vojske in vojakov. Sam je bil v mladeniških letih vojak in izkusil je, kaj je vojska. „De-tè šment, tisti Napoljón, tisti, tisti . . . Bodeš vže bral o njem, ko dorasteš. Jaz sem mu pa gledal v obraz, prav kakor zdaj-le tebi. Ej, tisti1 je imel vojakov, kakor listja in trave in ljudi je pomoril, da se Bogu usmili. Ves svet je mislil preobrniti, pa mu je Bog pokazal, da je še jeden višji, nego li on. Zapuščen od vsega svetä je umrl mogočnež notri tam nekje za morjem." Takó mi je često pripovedoval ded o „velikem vojaku" Napoleonu. A ne le o njem mi je pravil, opisoval mi je tudi muke vojaškega življenja, opisoval vzlasti grozovitosti vojske : kakó tam puške pokajo, kakó tam bobni pojó, kakó se more vojaki brez usmiljenja, prav kakor poje pesen :
Tam se nič ne smili Očka svoj'mu sinu, Sin pa tud' očetu ne.
Dà, dà, mnogo mi je pripovedoval rajnki ded, kakó je bilo „njega dni." Jaz pa sem si naslikal ob njegovem pripovedovanji v mladi duši hude, divje obraze, predočil si ljudi brez srca, brez usmiljenja. To so mi bili — vojaki. V resnici do tedàj še nisem videl vojaka.
Tiste dni pa sem tudi jaz kar čez noč skoraj postal iz zagorskega pastirčka mesten otrok. Dali so me bili v mesto v šolo. In videl sem poslej vojakov prav toliko, kolikor jih vidite vi slednji dan. Izpoznal sem sicer, da niso tako strašni, kakor sem si jih domišljeval jaz doma, a vender sem se bal tistih resnih obrazov bolj, nego strijca Groge, ki je klal doma ščetince in teličke. Na daleč sem se ògnil vselej vojaku, kadar sem ga srečal.
Toda čujte, kaj se mi je nekoč prigodilo.
Takòj prve mesece je bilo, odkar sem prišel v mesto v šolo. Mračnega, jesenskega popóludne. Tjà konci mesta v tisto mogočno poslopje sem zanašal tudi jaz skoro dan na dan svoj abecednik in pločico. Mesta in njegovih skritih in zavitih ulic tedàj seveda še nisem tako poznal, kakor sedàj. A imel sem tovariša-
sostanovnika, s katerim sva hodila skupaj v šolo. A tiste dni je ostajal bolan doma. Moral sem torkj hoditi sam v šolo.
Popóludue tistega jesenskega dné je bilo. Mrak je vže legal k zemlji, ko smo se trumoma vsuli iz šole. Kakor navadno smo se hitro razkropili. Tudi jaz sem krenil po malo znanem mi pöti proti domu. Toda nakrat — vedi Bog kakó — zašel sem bil v ozko temno ulico. Izpoznal sem, da nisem na pravem poti. A kam naj se obrnem ? Vroče mi je prihajalo in solzé so mi jele lezti izpod trepalnic. Sredi tujega mesta in nikjer znanega obraza — to je hudó ! Po vsej ulici ni bilo videti žive duše. A pač — iz dalje je prihajala dolga postava. Zaveselil sem se. Toda hipoma mi je strahii zadrhtela duša. Prihajajoča dolga postava bil je — vojak. Takó strašeče mu je žvenketala dolga sablja po trdem tlaku. Kaj mi je bilo početi? Bežati — kara? ko mi je bila neznana vsaka ulica. Pet strijcev Grogov bi bil videl ondàj raje, nego jednega vojaka. Ne vem več natanko, kako mi je bilo, a da mi ni bilo dobro, sklepam po tem, ker ste se mi tresli koleni, kakor šiba na vodi. Na glas sem zajokal. A vže je stala pred menoj ona strašna postava — živ vojak. Priljudno me je prijel za roko ter me uprašal, zakaj-li jokam. Ničesar mu nisem odgovoril, le ròsna očesa sem proseče uprl vanj. Še dvakrat me je moral uprašati, predno sem boječe snel raz glavo pokrivalo ter mu odgovoril, da se ga — bojim. A neznanec mi je ljubko stisnil roki, položil mi na glavo pokrivalo in rekel mehko: „Ne boj se me, dečko, ne boj!" Potem pa me je prijel za roko in me odvel po ulici nizdolu. Ne vem, kje sva hodila. Cez čas pa sva prišla v širno, svetlo dvorano. Sila gospode je bilo ondi. Nekam tesno mi je bilo pri srci, ko sem zrl po tistih ogledalih, preprogah in blestečih lestencih. A kmalu me je minila bojazen, saj takó prijaznivega gospoda še nisem videl nikdar, kakor je bil moj novi znanec. Dva krožnika najslajših slaščic je postavil préd-me, božal me v lice, povpraševal me po imeni, po stariših, prigovarjal mi, naj se ga poslej ne bojim itd. Vso noč, ves naslednji dan, za vselej bi bil rad ostal pri dobrem gospodu. Niti rožlanje njegove dolge sablje me ni več strašilo, še celò nekam ponosen sem bil na tó, da sedi „gospod s sabljo" ob moji strani. Oj, dobri rajnki dedek, da bi bil prišel ti takrat v tisto svetlo dvorano ter me videl sedeti ob strani tako dobrega, ljubega vojaka, začudil bi se bil, tlesknil bi bil z rokama ter rekel: „De-tè šment, ta pa niso tak, kakor so bili òni pod Napoljónom!"--
In kakó se mi je godilo po tem — bodete uprašali. I nù vedno bolje. Dobri gospod vojak me je privèl prav na stanovanje, stisnil mi pri vratih v ròko nekaj srebrnega, pobožal me ter — izginil po stopnicah. Oj, to so se čudili na stanovanji tovariši, ko sem jim pripovedoval dogodke ónega dné. Ne bili bi mi skoraj vsega verojeli, da jim nisem pokazal okrogle srebrnine in sladkih prepečencev, katere mi je nataknil dobri gospod vojak po žepih.
Še kaj često sva se srečala po onem dnevu z dobrim gospodom. Izpoznala sva se do dobrega. A žal, da se je on staral in jaz še-le doraščal. A vkljub temu sva postala iskrena prijatelja. Oj kolikrat sem ga od tedaj spremljal na izprehod ! A spremil sem ga vže tudi k večnemu počitku . . .	jos yolc
Burnov Jernej.
n^^aj ni, da bi dejal, Bog vé kako veselo življenje v naši vasi, včasih se pa vender pripeti, da otrok kar ni ugnati, tako reč imajo, ker se vesele te ali one stvari. Pa jih doma lepo uče, naj ne bodo tako razposajeni, kadar so veseli, a ne koristi mnogo ! No, le čujte, kako ravnajo.
„Črešnje, črešnje!" ponuja sedàj poleteuski čas po naši vasi dan na dan kak prodajalec, mogočno sedeč na vozu, svoje blago, okrog sebe pa ima naložene polne jerbase črešenj. „Crešnje, črešnje!" kliče zopet, požene malo konja ter čaka kupcev.
„Mama, meni krajcar!" ■— „Oče, kupite mi črešenj!" pa prosijo vže tačas po hišah otroci ter se bojé, da jim uide mož s črešnjami. Večkrat jih uslišijo roditelji — vselej pa tudi ne, pač vedo, zakaj nè — in tedàj jo uderó otroci s skledami ali slamniki in klobuki ter obsujejo prodajalca, da sam ne vé, komu bi prej nameril. Domóv gredé pa zobljejo črešnje in se smejejo, kolikor utegnejo pri takem opravilu. Pa pade mali Sklednikovi Reziki črešnja na tla, za katero je vže tako lepo odprla usta ! To vam je veselje ! Njen brat, ne da bi ji pobral črešnjo, začne jo brž oponašati, tovariši ga posnemajo, Rezika pa je najveselejša in še večkrat ponovi, kar se ji je bilo prvič ponesrečilo.	(
Toda kakor vsako zemeljsko veselje mine tudi to. Kadar dozore sladke hruške in drugo sadje, ne spominja se noben otrok več črešenj. Pač pa imajo naši otroci nekaj, kar morda nikjer drugje. Tam sredi vasi pri Burnovih gostuje njih ljubitelj in ljubljenec — Burnov Jernej. „Burnov Jernej," „Burnov Jernej," izrekate neverojetno to vam do danes novo ime. — Jernej ! Jernej ! Vidite, za ves svet se skoro ne zmeni, samó otroke ima rad in pa svoje gosli. Ej, da ste kdaj čuli, kako mu pojó te stare njegove gosli! Le škoda, da ni vedno doma! Kar prime ga, pa se pokrije z malo čudno kučmo — veste, zelò velika je in umetelno zgu-bana — ogrne plašč, če je še bolj vroče, pozove svojega psa, natakne mu pod gobček malo skledico, da vanjo pobira krajcarje, ter gre po svetu. Pa še to ! Tudi palice nikoli ne pozabi doma Burnov Jernej. Potem pa gode po sosednih vaséh in gode, a kmalu je zopet doma.
„Samó po otrocih mi je dolg čas," pravi, kadar se vrne, potem pa prideró njegovi mali znanci in Jernej jim takoj zagode, da ga kar gledajo in poslušajo in si niti sopsti ne upajo. Nekaj časa mu teče lok po strunah, da bi človek mislil, vse bode pokončal, nato pa malo nagne glavo, obraz se mu nekoliko nasmeje, in takrat gode tako sladko in milo, da ni povedati. Človeku se kar srce topi. Včasih pa še zapòje, — no lepše pa ne more biti, kakor ob takih prilikah. In koliko pesnij zna in kakšnih ! Njemu ni nič, če mu kdo reče, naj zapoje o Turkih ali o Materi Božji ali o sv. Izidorji, ki je ovčice pasel in tako lepo žvižgal. Kar lok privzdigne na goslih, malo k višku pogleda, pa vže ima pravo.
Kadar pri tujih ljudeh dolgo igra, pa veli psu, naj gre prosit milodarov. Da bi vi vedeli in videli, kako ima naučenega psa! Pred vsakega človeka stopi ter mu pomoli skledico, pogleda ga in čaka, dokler ne dobi kaj malega. Samó pri naših domačih otrocih ne pobira nikoli, zakaj Burnov Jernej vé dobro, da bi bilo tako delo zaman. Saj nimajo denarja, in če bi ga tudi imeli, Jernej jim rad brez-
plačno gode in bi niti ne vzel plačila od njih, če bi je mu tudi ponujali. Samó kadar je taka gnječa okrog njega, da se mora stiskati njegov pes prav ob njegovih kolenih, podraži nalašč svoje nebogate poslušalce ter zahteva nagrade. Pa menite, da kaj dobi? Kaj še! Psa začno božati psa in — Jernej se jim smeje ter jim gode od kraja. Toda nekaj mu pa vender dajo ti njegovi prijateljčki.
„Burnov Jernej sam kuha, saj ne bode nič dobro. Mama, dajte mi zanj lonček juhe in košček mesa," sprosila je našemu godcu ne samo jedenkrat Logarjeva Metka. Dečki pa so mu tudi vže često nanosili hlebčkov in drugih ma-lenkostij. No, to je lepo! Saj moramo vedno usmiljeno ravnati z ubožčki.
Tak je toraj naš godec, Burnov Jernej. Samó to bi še morda radi izvedeli, kje se je naučil gosti. To pa ni tako lahko povedati, zakaj v naši vasi nihče ne ve, kje je Jernej doma ali kaj je bil poprej, predno se je naselil v naši vasi. Ugibljejo pač različne stvari, ali kdo nam pové, da ni bilo drugače?
Oni dan sta bila Lemežev Mihec in njegova sestra sama pri Jerneji. Mihec je stal prav blizu njega, bal se ga vže tako nič ni, pesen pa mu je bila všeč, kakor ne vem kaj, zato se je ojunačil ter poprašal :
„Jernej, kje ste se pa tako lepo naučili?"
„Ej, Mihec — nerad pripovedujem — raje godem." Samó toliko je odgovoril, potem pa so mu tako žalostno zapele gosli, kakor bi kdo jokal. Mihčeva sestra je povedala doma, kako na kratko sta se zmenila Jernej in Mihec. Oče in strijc pa sta rekla tako, da je bil Burnov Jernej brž ko ne svoje dni imeniten mož, pa morda nesrečen, da sedàj še lastnega doma nima.
Bodi si temu kakor hoče; naši otroci ga imajo radi, on pa nje, in dal Bog, da bi Jernej še dolgo dolgo živel ! če pa umrje, preselil se bode izvestno v nebesa k tistim angeljčkom, ki najlepše godejo. Le pridni, pošteni in nedolžni bodite vsi, pa pridete tudi vi tjakaj ; tam bode gòdba in petje, pravim vam, tam !
Kajtimar.
Iz naše vasice.
(Piše Janko Barlè.)
. IIP? hooooó — — — vzkliknete. Še je živ ! Mislili snao, da ga morda vže krije zelena ruša, dolgo ni bilo nobenega glasu o njem. Oprostite mladi prijatelji in prijateljice ! Vi veste le, da se kruhek z zobmi jé, drugih skrbij nimate. Malo v šolo, malo poskakati in poigrati se pred hišo, po vasi in po vrtu, to vam je vse. Vidite meni pa večkrat druga opravila ne dopuste, da se vam oglasim, da-si prav često mislim na vas. In tako je bilo tudi sedàj — toraj oprostite !
V moji vasici je vse po stari navadi. Hišice še ravno tako stoje, kakor so stale, novih palač ni, le tu pa tam se je kaj pokrpalo in pobelilo, kakor vsakega leta. Nekoliko se jih je preselilo v boljšo večnost, nù, zato je pa zopet nekoliko razposajenih kričačev zagledalo beli svet, da nadomesté nas starejše. Vender o teh vam nečem danes pripovedovati, ker še ne zaslužijo, saj jok, s katerim kratijo skrbnim materam marsikatero noč, pač ni nikakeršna zasluga. Uboge matere, o njih pač dobro poje narodna pesen:
i
Kol' ko krat sem ustajala,
Nažigala svetlo luč;
Tebe sinek povijala itd.
Nù, saj tudi mi nismo bili nič boljši. — —
Danes vas hočem raje soznaniti s svojo novo prijateljico, Horvatovo Katico. Dober otročiček je to, saj drugače bi tudi ne bila moja prijateljica, ker jaz ljubim le dobre otročiče. Velika ni, saj hodi še le v prvi razred in se je komaj začela zavedati, da je na svetu. Spoznala sva se prvič v šoli. Prav nič je ni skoraj videti iz klopi, kakor ono njeno okroglo glavico s kostanjevimi lasmi in pa z majhnimi svetlimi očesci, katera so vedno uprta v učitelja, ker ona skrbno na vse pazi, kar se uči v šoli. Tako bi moralo paziti vsako dobro dete. Okolo ustnic se ji ziblje skoraj vedno sladek smehljaj, posebno, kadar zna odgovoriti, kar je bila vprašana. Boječa ni in ko sem jo vprašal, kako so se imenovali sv. trije kralji, zapela mi je kar óno narodno pesenco :
Mi smo tri kraljitarji Iz treh dežel smo sem prišli Gašper, Melhijor, Baltazar i. t. d.
In tako je pravo, dobro dete se ne sme nikoli ničesar bati in mora učitelju vselej veselo iu brez strahu odgovoriti njegovemu vprašanju. Ko sem nekoč pripovedoval o velikem trpljenji našega Odrešenika, zaigrale so moji Katici v njenih črnih očescih kar svetle solzé. Res ima sirota daleč v šolo, odrasel človek potrebuje debelo uro in kaj li še ona, kateri se komaj pozna, kadar prestopi in vender ni nikoli manjkala v šoli, naj si je bila še tako grda pot. Samó kadar je bila bolna, takrat je ni bilo v šoli. Večkrat je bila vsa premočena, da se je kar tresla, ker pri nas ljudje nimajo dežnikov na izbiro, nego zavijejo se v rjuho ali pa volneno suknjico — a vender je prišla. Tudi v cerkvi ne manjka niti pri maši, niti
popóludne pri krščanskem nauku in večernicah. Caka me vedno pred mojim stanovanjem, poda mi roko in greva lepo složno do cerkvenih vrat. Podaril sem ji tudi molitveno knjižico, malo počasi gre do sedaj še z branjem, a vender le gre in rada moli na njo ne le v cerkvi, nego tudi doma. Saj sem dejal, da je moja Katica dobro dete.
Katičini stariši so kmetovalci. Imoviti niso : hišica, kravica, dva volička in pa pridne roke, to je vse, kar imajo. Nò, saj je pa njena roditelja dobri Bog obdaroval z nečem drugim — z otročiči. Deset jih je, nič manje nego deset. Starejša hči se je vže omožila, starejši sin pase živinico, da je veselje, in tudi vže za koso zgrabi, če je potreba. Matijček hodi v šolo, Katica hodi v šolo, nù in za njima jih je še dolga vrsta vse manjših in manjših, kakor piščalke pri orgijah, ali pa sveče na žrtveniku. Najmanjši kriči in razgraja še v zibelki in mnogokrat se neče poprej umiriti, dokler ga ne vzame Katica v naročje. Pri njej je tiho in zaspi. Ce ga pa hoče zopet položiti v zibelko, začne se stara godba, dobro ve, da ni več v naročji svoje dobre sestriee. Dobili so tega razposajenčka baš za božično darilce in jaz sem ga sam krstil in nazval Jankec.
Seveda, taka mlada, zdrava družinica tudi nekaj sné, to zna najbolje skrbna mati, a Katica tudi, katera mi je pripovedovala, da je treba po trikrat na dan precej dejati v lonec. In za kaj ne bi jedli, dokler so zdravi !
Zadnjič sem bil v svoji sobici in nekaj pisal. Bilo je predpöludne. Najedenkrat zaslišim zunaj korake bosih nog in nekdo rahlo potrka na vrata.
—	„Svobodno!" — oglasim se debelo. Vrata se odpró in v sobo stopi nekako ponosno moja Katica ter drži nekaj v roci. Namuzne se malo, pristopi k meni in mi molče poda óno v rutici. Odvežem, in kaj je bilo? Troje lepih kokošjih jajec in pa štiri majhne, majhne hruščice-petrovače — ki zore o Petrovem — seveda niso bile še zrele iu bile so prvi sad, katerega sem letos videl.
„To vam pošlje moja mama," — raztolmači mi Katica, ko sem jo jaz začudeno gledal. Poglej nù, poglej, kako dobro ve njena mati, da imam jaz polno gnezdo mladih rmenih kanarčkov, kateri tako radi jedó trdo kuhana jajca, s katerimi jih pita njihova mati.
—	„Nii, Katica, ali mi hruškice pošlje tudi tvoja mati?"
Pogodil sem. Znal sem, da je hruškice pridejala Katičina ljubezen, odtrgala jih je sirotica od svojih ust, samó, da jih prinese meni. Odgovorila ni nič, nego skrila je svoj obrazek v rob svoje rutice.
Dobro dete !
Občuvaj te le dobri Bog, mila moja prijateljica, dobro in nedolžno kot si sedàj. Ni ti treba bogastva, saj siromaštvo tudi ni sramota, katerega diči čisto nepokvarjeno srce. In tako srce bodi tvoje, ne samó zdaj, nego ves čas tvojega življenja!
Bodite tudi vi otroci tako dobri, kakor je moja Katica. —
Prej moliti!
JPrej moliti, pòtlej jesti Moras, ljubo dete, ti, Saj nobena jed ne tekne, če ji blagoslova ni!
Blagoslov pa od Očeta Iz nebes se nam deli, Vse, kar koli zavžijemo, Dobri Bog nam podeli.
Toraj dete ne pozabi Pred jedjó Boga nikdar, Bog jedi nam blagoslavlja, Vsaka jed Njegov je dar.
Ivan T.
Ob sklepu šolskega leta slovenske dekliške šole.
Je dviga iz morja valov Bmeno-bojna jutra zarja Pozdravljajoč izza vrhov Na polji pridnega ratärja.
Bude iz tihega se snä
V grmovji mračnem cvetke zale, Potoka valček pa šumlja Nožic lehkotnih izpod skale.
Plavóc skorjanec v sinji zrak Ob ròsno-mladem jutru dneva Stvaritelju v zahvale znak Jutranjo pésenco zgoléva.
Bučelic lehkokrilih roj
Po ròsnih cvetkah urno leta, Da v zimi rod ohrani svoj Se mravelj skrbnih trudi Četa. -
Tedàj, — kar grede, kar živi Vzpomladnem jutru se raduje, Vse dela pridno se poti : Potrebne hrane preskrbuje.
Takó i nam v življenji čas : Vzpoinladno jutro nam je dano : Veselja čas je to za nas, A dela tudi — jutro rano.
Se v šoli tli učimo vèd, Kakó je treba nam živeti, Za zimsko dòbo poznih let, Kakó vže zdaj nam je skrbéti.
V življenja njivo kar sedàj Vzpomladi sajenie sadimo, Obilen sad dado nam kdàj : Za jésen in za pozno zimo.
Vzpomladi čas — je setve čas, Otroška leta — setve leta, Poznejši čas — je žetve čas; Le setev žetev nam obeta. —
Zatorej pridne čemo vse, Poslušne in pobožne biti, Učiti pridno vedno se In skrbno v šolo sèni hoditi ! -
Prisrčno hvalo pa Bogu
In Vam — izrekamo hvaležne Za vse dobrote, kojih tu Smo bile v letu tem deležne. -
h.y
dr. H. Z.
Ob koncu šolskega leta v „otroškem vrtcu".
Roncano, bratci in sestre Končano nam je jedno leto ; Prehitro pač minulo je — Se zdi, da komaj je začeto !
Miniii je ž njim nam zlati čas, Minulo skupno radovanje; Življenje pusto zdaj za nas Prične — življenje se vsakdanje.
Koliko krasnih ur in dnij
Smo tu, v otroškem vrtu, vžili; Smo vžili dosti radosti, Tu vedno smo veseli bili!
Zdaj tekali, zdaj skakali, Zdaj igre lepe smo igrali ; Zdaj pevali — ne plakali — Ves dan se skupno radovali. —
Takó igraje dan za dnem — Smo jedno leto dovršili, A mnogo navkov tudi v njem Prav lepih smo si pridobili.
Zató zahvala bodi vsem, Ki vrt so ta nam oskrbeli Za vse dobrote, ki smo v lijem V preteklem letu jih prejeli.
Ko drugo leto se prične, V vrtec hočemo hoditi Mi dečki in dekleta me Doma in tukaj pridni biti.
dr. H. Z.
Kdor ne uboga, tepe ga nadloga.
Prizor iz ža/bjegra. življenja,.
(Spisal Jožko G. Planinec.)
Oče Žabar.
Mati Žaba.
Mali Paglavček.
Žabica, njegova sestra.
I.
Kraj: Tolmun v potoku konec vasi. — Čas: Vroč poleten popóludne.
(Paglavček in žabica sedita na skalici, ki moli iz vode. Paglavček je ujel ravno veliko muho in jo slastno pohrustal.)
Paglavček : Oj to pa to ! (Pogladi se po rejenem trebuščeku). To se prileze ! Vidiš jo, sestrica tam-lè na oni bilki sedi še jedna prav lepa. Skoči za njo !
Žabica: Ne maram. Nisem prav nič lačna; saj smo še le pojužinali.
Paglavček: Nič ne de. Pečenka se prileze tudi še po južini. Bodem jo pa jaz. (Zažene se za muho, sedečo na bilki, a ta odleti še o pravem času. Ves moker se skobali Paglavček zopet na skalico.)
Žabica (se mu smeje): No, sedàj pa imaš pečenko. Daj, daj še meni košček!
Paglavček: O, nič ne dè. Sedàj imam vže tudi jaz dosti. Pojdi sestrica, greva tjà na breg! Tam-lè na oni grivi se prijetneje sedi in jaz ti hočem povedati nekaj prav lepega. (Oba .splavata na breg in sedeta v travo pod veliko kalužnic-o.)
Žabica: No sedàj pa le povej svoje skrivnosti.
Paglavček : Poglej, če ni očeta kje blizu.
Žabica : Sedaj ga ne bode. Saj veš, da gre po južini vselej malo spat. Le povej !
Paglavček (se mogočno razkorači): No, kje meniš, da sem bil sinoči?
Žabica: I kje neki. Doma v postelji, kakor jaz.
Paglavček : O nè ! Le poslušaj ! Izvestno si vže večkrat slišala, kako lepo pojó vsak večer tam v sosednjem tolmunu, kjer raste tako lepo bičevje. Tudi naš oče gre vsak večer po večerji tjà. Večkrat sem ga vže mislil prositi, naj vzeme še mene s sebój ali nisem se upal, ker vem, da bi mi ne dovolil. Včeraj pa sva se pomenila s sosedovim Skokeem, da greva na vsak način tudi midva tjà poslušat.
Žabica : Oj, ko bi to oče izvedel ! Kolikokrat je nama vže povedal, da po noči ne smeva nikamor. In pa s tistim Skokeem hodiš, saj ima še repek !
Paglavček: Nič ne de. Le poslušaj! Po večerji je zažgal oče tobak in šel k sosedu ; midva z materjo pa spat. Jaz sem se potuhnil, kakor bi spal, a kmalu sem se zmuzal na tihem iz postelje in šel do te-lè skaliee, kjer me je vže pričakoval Skokec. Prav tilio sva se splazila do sosedovega tolmuna in tam sva zlezla na neko suho vejo, ki je molela iz vode. Seveda sva se morala skrivati, da naju ni zapazil oče.
Žabica : Oh, oh ! Mene je kar strah. Oli, zakaj ne slušaš očeta ! Ko bi se ti kaj hudega pripetilo !
Paglavček : Kaj se mi bode neki hudega pripetilo ? Le čuj dalje ! Pri tolmunu je bilo vže vse polno možakov; tudi naš oče je bil mej njimi. Vsi so sedeli ob bregu, kadili tobak in se pogovarjali. Za nekaj časa pa so se pripravili za petje. Najprvo se je oglasil jeden in zapel prav debelo: „Kaj bi jele, kaj, kaj?" Veš, kdo je bil to? Vem, da ne uganeš!
Žabica: Baje naš strijc iz one velike luže tam na polji?
Paglavček (se smeje): Ni res! Veš, kdo? Naš oče in nihče drug. Prav tako It' je zapel, dobro sem si zapomnil (napihne se kar more in zapoje s svojim najdebe-lejšim glasom): „Kaj bi jele, kaj, kaj?" Nato pa odpoje Skokcev oče: „Grah bi jele grah bi jele, grah, grah!" Takój potem se pa oglasi strijc iz luže: „grrah, grrah!" Sedàj pa so pričeli vsi peti: „Le ga, le ga, le ga, le ga!" Oh, to je bilo lepó! Se midva s Skokeem sva pela, samo bolj po tihem. Jaz bi bil poslušal vso noč, ko bi se ne bal očeta, tako pa sva se tiho zmuzala s Skokeem in odšla domóv. Ce bom le mogel, šla bova zvečer s Skokeem zopet poslušat.
Žabica: Oli, da bi le oče neizvedel! To bodeš tepen, ker ga ne slušaš!
Paglavček: Tiho zdaj! Zdi se mi, da je naju mati klicala. Pojdiva domóv!
II.
Zvečer.
(Vsa žabja družina sedi pri večerji v žabjej hiši in slastno obira debele mušice, katere so popóludne nalovili.)
Oče Zabar (se odkašlja, nabaše si tobaka in ga prižge) : Sedàj pa le spat otroka ; čas je vže. Jaz grem malo k sosedu pogledat. In ti fante (k Paglavcku) le glej, da mi ne greš nikamor sedàj zvečer. Ravno včeraj mi je pripovedoval sosed, da je videl veliko čapljo, ki se potika tu okoli. To je jako opasen sovražnik in lahko bi se ti pripetila kaka nesreča. Le lepo doma ostanite!
(Oče otide; mati, Paglavček in Žabica pa se spravijo spat. A Paglavčku ni mar očetovega svarila, kmalu se tiho izmuza iz posteljice in plava počasi proti skaliei, kjer ga vže pričakuje sosedov Skokee. Tiho se odpravita k sosednjemu tolmunu in zopet zlezeta na óno suho vejo, kakor včeraj. Na bregu je vže zbrano polno sosedov in kmalu se začne veselo petje. Skokee in Paglavček vsa zamaknena poslušata. Zdajci pa pevci utihnejo in kakor bi trenil poskačejo v vodo. Skokee in Paglavček začudena gledata, kaj se je prigodilo. Zdaj Skokee neznansko zakriči in ko se Paglavček ozrè, zagleda velikansko žival na dolgih rdečih nogah, ki je ravno pograbila Skokea s svojim dolgim kljunom. Skokea je kar nestalo in grozoviti sovražnik se baš pripravlja, da bi zagrabil tudi Paglavčka s svojim dolgim kljunom. Ali zdaj obide Paglavčka tak strah, da se na vso moč zakadi z glavo naprej v vodo in se pri tem skoku tako udari ob glavo, da se mu kar sterni pred očmi. Še-le zjutraj se zbudi doma z obezano glavo, ki ga boli na vse pretege. Kar spomniti se ne more, kaj se je zgodilo sinoči. Nato vstopi mati Žaba s skledieo tečne mušje juhe in reče : No, to je dobro, da si se prebudil. Oj, ti neposlušni otrok, ti ! Malo je manjkalo in tudi pri nas bi bila taka žalost, kakor je pri sosedovih. Kaj me takó gledaš? Saj menda vender veš, da je Skokea sinoči pojedla caplja, saj bi tudi tebe bila skoraj. Dobro, da si še o pravem času padel v vodo ; vsega krvavega te je prinesel po noči oče domóv. Vidiš, kolikokrat smo ti vže rekli) : Kdor ne uboga, tepe ga nadloga.
mgMM	Poštena deklica.
^^^ati je poslala Katarinko v mesto, da bi prodala nekoliko jajec. Katarinka ^^^^ je jajca dobro prodala, zavila denarje v ruto in se vrnila domóv. Ko je bila vže blizu vasi in hotela denarje prešteti, — ni bilo rute ne denarja nikjer. Vse to je nekje na potu izgubila. Kako naj gre zdaj domóv k materi ? Mati jo bode kaznovala zavoljo njene nebrižnosti. Kaj naj stori uboga Katarinka? Ne preostaje ji drugega, nego vrniti se v mesto in poiskati izgubljene stvari. Po vsem potu je iskala rute, jokala se in prosila Boga, da bi se je usmilil, ali —-vse je bilo zaman.
Zdajci ugleda lepo oblečenega gospoda, jezdečega na konji. Gospod videč objokano deklico, vpraša jo, zakaj se joka. Katarinka mu vse izpove. Gospod ji reče: „Ne jokaj se, ljuba moja! Jaz sem našel tvojo ruto, nà tukaj jo imaš." To rekši, pomoli ji lepo svileno ruto. Katarinka pogleda ruto in reče: „Nè, nè, gospod, to ni moja ruta, odkod bi jaz imela tako drago ruto ? Moja je bila ubožna in raztrgana, komaj kakih deset krajcarjev vredna. Tudi bi se ne jokala po ruti, ako bi ne bilo v nji zavito nekoliko denarja, ki sem ga izkupila za prodana jajca. Te denarje bi moja mati zelò potrebovala, da si kupi kruha." —- „Ej, ako je stvar taka," reče gospod, „nà, tukaj imaš tudi denar, ki je bil zavit v ruto, nehote sem odvil ruto in našel denar v nji." To rekši, pomoli ji cekin. Sirota Katarinka se zdaj še huje zajoče, ker vidi, da to ni njena ruta niti njen denar. Ali dobri gospod govori dalje : „če to tudi ni tvoj denar, vender ga vzemi, ker si ga zaslužila s svojim poštenjem." Takó govoreč, podà ji tudi njeno ubožno ruto z denarji, katero je bil res našel na cesti in reče : „če bi ti ne bila takó poštena deklica kakor si, in bi se bila lagala, da sta ona ruta in denar, kateri sem ti bil
poprej ponujal, tvoja, ne dobila bi zdaj ne tega ne ónega, a zdaj imaš to vse, ker si tako dobra in poštena. Glej, da ostaneš vedno taka!"
Veselo hiti Katarinka domóv. Doma izpove materi vse, kaj se ji je na potu pripetilo in kako lep dar je dobila od nepoznanega gospoda. Mati pritisne hčerko na prsi in jo prisrčno poljubi.	(Hrvatski napisal Gruber.)
Sčinkovec.
.avadni Sčinkovec je ptica pevka vrabčeve velikosti. Ta ptica je jako prijetna živalica. Prirodopisci razvrstujejo ščinkovce v 116 vrst. Pri nas jih navadno poznamo 10 vrst, recimo: navadni Sčinkovec, konopljenka, zelenec, kanarček, lišček, krivokljun, dlesk, kalin, čižek in vrabec. —
Sčinkovec živi po vsej Evropi, rekši od vzhodnega morja do Gibraltarja in še celò na afrikanskem obrežji ga najdemo. Samec ima rjavkasto perje posebno na prsih z rdečim pomešano. Kljun ima močan in stožast, rep viličast. Peroti ste pri samcu črni z belimi in rmenimi progami. Rjav kljun, ki postane v vzpomladi višnjav, močan je takó, da ž njim lehko do krvi okrca. Samica je bledejše barve.
Sčinkovci se v jeseni v velikih tolpah od nas presele, a vender jih mnogo tudi pri nas prezimuje ter pridejo ob hudi zimi z vrabci vred blizu hiš in na dvorišča, da si poiščejo hrane. Takrat ne pojó.
Sčinkovec je izvrsten pevec. Njegovo petje primerjamo slavcu : vender ne pojó vsi ščinkovci jednako. Navadni Sčinkovec pòje tako-le : „Cin, čin, čin na griču." Njegov glas je močan in občudovalne čistosti ter zelò doneč. Glas večkrat pre-minjava. Jezeč se izraža svoja čutila s priprostim in izbranim glasom : v strahu tožeč in vedno ponavljajoč, v veselji živo in vztrajno. Jako dobro napreduje mlad Sčinkovec, ako ga denemo v kletko poleg kanarčka ali slavca. —
Sčinkovec je oznanjevalec vesele vzpomladi. Kadar ga slišimo, lehko veselo vzkliknemo: „Vzpomlad je vže tukaj!" Navadno vže poje v drugi polovici febru-varja meseca.
Sčinkovec si zgradi z lasmi, perjem, mahom itd. močno gnezdice, katero tako obzida, da je najmočnejši veter ne more vzeti in tudi največja ploha ne more uničiti. Vrhu tega oplete in obleče svoje gnezdice v mah, ki raste po ónem drevesu. na katerem si je napravil gnezdo. Zaradi tega ostane gnezdo skoraj nevidno in najbolje oko je komaj zapazi, ker je podobno mahovi krogli, ki ima na vrhu luknjo.
Samica znese 5 do 6 rdečkasto-rjavih-črnikastih jajček. Samec skrbi za hrano in stoji vedno na straži. Stara donašata pridno mladičem različnih mrčesov. Zavoljo tega je Sčinkovec zelò koristna ptica. Sčinkovcu dajejo v sužnjesti konoplje in repnega semena; v prostosti pa so mu v živež razven mrčesov tudi različna semena.
Anton Leban.
tlstje im cvetja
—-O-ÌSO--
Obelisk.
(Priobčil Fr. Staufer.)
				J					
			z	v	0				
		e	e	c	m	s			
		1	a	ž	c	i			
		P	a	1	r	0			
		k	a	k	c	0			
		r	a	g	v	i			
		m	t	a	e	p			
		0	P	1	0	t			
		e	e	1	m	s			
		a	d	n	0	r			
		m	r	a	0	k			
		a	a	g	1	v			
		c	e	e	n	v			
		a	P	u	1	č			
		e	k	d	e	č			
		a	b	e	r	z			
		e	1	e	0	n			
		a	k	1	0	j			
		a	a	1	s	v			
		k	a	P	e	r			
	k	1	0	s	v	i	r		
1 1	0	m	d	0	n	i	r	•1	
1 k 1 n	i	s	e	p	n	i	b	u	j
Zamenjajte črke v posamičnih obeliskovih vrstah takó, da dobite v prvi vrsti soglasnik, v vseh drugih vrstah pa po jedno besedo. — Črke v srednji, naopični vrsti, ako je čitate od zgoraj nizdolu, povedo ime, priimek in stan iskrenega domoljuba in pisatelja slovenskega.
V zadnjih treh vrstah pa zamenjajte črke takó, da dobite njegov značaj, s katerim se je odlikoval, do zadnjega trenotka svojega življenja.
(Rešitev in imena resilcev v prihodnjem listu.)
Nove knjige in listi.
* Knjižnica družbe sv. Cirila in Metoda. IX zvezek. Ljubezen do mamice. Povest za mladino. Spisal Josip Matejev. V Ljubljani Tisek J. Blaznikovih naslednikov. 1893. 8° 74 str. (Cena vezanemu izvodu '25 kr.) — To je najnovejša knjižica, s katero se je /.opet naša šolarska knjižnica pomnožila. Zgoraj omenjena povest je pisana v pravilnem in gladkem jeziku in je tako rnična in blažilna za našo slovensko mladino, da jo z dobro vestjo priporočamo starišem in vsem prijateljem naše mladine. Naj bi se knjižica prav obilo razširila povsod, koder koli se govori naš mili slovenski jezik, in izpodbujala našo mladino k poštenemu in bogoljubnemu življenju.	— č.
Rešitev rebusa v 7. „Vrtčevem" listu:
3'f podvsemi ničesar, pretino nisi nasledkov in konca svoje namere dobro pretehtal.
Prav so ga rešili: Gg. France Staufer, učitelj pri sv. Katarini (Štir.) ; Jernej Černko, učitelj v Št. Jurij v slov. gor. (Štir.) ; Ivan Rodič, učitelj v Št. Jurij pod Kumom; Janez Tomažič, učitelj v Tinji (Štir.) ; Peter Kresnik, učit. na Gorici (Štir.); Matej Vurnik, org. v Mekinai; Val. Pogačnik, e. k. pisar, Jos. Kutner in Ignacij Novak, c. kr. rudarja v Idriji ; Hen. Robinšak. Kari Šomandl, in Alojzij Kranner v Radgoni (Štir.); Fran Gruden, posest, v Spod. Retji pri Laščah ; France Peternel v Novakih (Prim); Rad. Rabuza in Borosl. Hliš, dijaka v Celji; J. Blažek in G. Smola, dijaka v Rudolfovem ; A. Blažek, dijak v Krškem ; Tonček Šlamberger, uč. v Ljutomeru (Štir.). Ana Vurnik, org. soproga v Mekinah; Katarina Maruško v Stavenšincih pri Radgoni in Antonija Breznik pri sv. Petru pri Radgoni.
I.istnioi. Gosp. J. N. P. v C. : Nekaj Vaših poslanih narodnih pripovedek bomo priobčili, kadar nam bode prostor pripuščal. Za ta list ni bilo mogoče. — Fr. P. v "N. : Na gospoda Josipa Cimpertnana dobili smo precejšno število obeliskov in drugih jednakih nalog : zatorej oprostite, da nam ni mogoče vseh objaviti. — Ivan P v R. : Vaše basni pridejo na vrsto. — Modest v B. : Vaši poslednji pesenci zdé se nam nekoliko previsoki za naš list ; želeli bi otročjemu duhu primernejših. Naš pozdrav ! — Janko Z. v Lj. : Vaš umotvor „Planinskim cvetkam" še ni dosti dovršen, zatorej ni še za javnost. — J. P. v V. : Prihodnjo „Vrtčevo" število obustavimo vsem, kateri nam naročnine še niso poslali in mej temi ste tudi VI.
„Vrtec" izhaja 1. dne vsacega meseca in atoji za vse leto 2 gld. 60 kr., za pol leta 1 gld. 30 kr. Napis : Upravn'štvo „Vrtčevo". mestni trg, štev. 23, v Ljubljani.
izdajatelj, založnik in urednik Ivan Tomàie. — Natisnila Klein in Kovač v Ljubljani.