Leto 50___________________VRTEC_____________._______Stran 91
Ksaver Meško.
Legenda o cerkvi pri Mariji na Zili.
tNadaljevanje.)
ed tem, ko razmišlja grof svoje gorje in se srdi na Boga in ljudi, gredo iz gradu grofica, dva oborožeaa služabnika in mlada dojilja.
Čez dvorišče in iz gradu nese dete služkinja. A komaj zavijejo v senco mogočnih lip, ki so stražile na obeh straneh široko cesto, ga vzame v naročje grofica. Polna materinske Ijubezai ga privije tesno k prsim. Zdajzdaj ji zdrkne skrivna solza na dragoceno, z zlatom vezeao tančico, ki je bilo dete povsetn zakrito z njo. Le kaka dva-, trikrat privždigne aaed potom grofica nagloma in skrivoma snežnobeli prt. Tedaj se pa odbije od plenic, bslih in nežnih kakor češnjevo cvetje, peščeaorjavi, razkavi obraz otroka. S silo se mora premagovati nesrečna mati, da ob tem žalostnem pogledu na glas ne zajoka.
Tako romajo čez Dravo in tja na  polje k Devici Mariji na Zili.
Dolgo dolgo tam kleči grofica na trdam in ostrem kamsnju cerkvenih razvalin in prosi Boga iz globočine srca, naj se je usmili, najnesrečnejše vseh mater. Kliče v grozni stiski trpečega srca k Mariji, naj ona, ki je Mati žalosti in trpljenja, pogleda z mtlostnimi očmi na njeno žalost in Irpljenje. Naj poklekne ona, Mati Sinu božjega, pred prestol vsemogoč-nega Baga in mu naj potoži vso njeno bol, vse njeno brezraejno, mo-rcče gorje.
Minevajo pa ure in ure. Solnce se je že davno prepeljalo cez najvišjo visočino neba, že se je nagibalo proti goratn, da za kako uro zaide za božjo goado; a o kaki pomoči ni sledu- Kakor da so nebesa gluha za vzdihe in prošnje obupane niatere! Kakor da je srce Matere asmiljenja trdo in neobčutno liki nemi kameni, ki leže v velikem neredu križem naokrog.
< Zdaj se grofica ne more več premagovati.  Nasloni vročo in bolno glavo ob nemi zid in zaihti, da se ji stresa nežno telo sunkoma.
Pestunji in konjenikoraa se v srce smili mlada gospa, ki je bila vedoo dobra in prijazna z njimi. Kakor so poprej z njo molili in prosili Boga ia Marijo pomoči, tako so zdaj z njo žalovali. Pestunja polglasno |oka,- suličarja pa zamišljeno zreta v daljavo, tja na gore, ožarjene z zlatom solnca, visečega že nizko nad njimi. Nemirno, kakor v tihi jezi, si vihata dolge brke. Vmes pa ždaj ta, zdaj oni naglo poseže gor proti čelu in si brzo, skrivaj obriše solze iz oči.
Ko odhajajo proti večeru z groblje, nese nesrečna grofica otroka domov, kakršnega je bila prinesla dopoldne.
V gradu si potem ne upa pred grofa. Zakleni se v svoje sobane. Tam joka in moli dolgo v noč.
Stran 92________________      VRTEC_____________________Leto 50
Grof Ludovik je kmalu izvedel, kako se ie končalo to romanje, S pestjo in z cnečem je udarjal v svoji sobi ob mizo in se je divje krohotal: »Saj sem vedel!  Sajnimogoče! Čudež? Ah, ženske marnje!«
Rogal se \e z besedami in z mislimi čudežu. In vendar ga je bila čez dan, navzlic njegovi neveri, vsega prevzela misel: »Morda se pa vendar zgodi kaj nenavadnega? Elizabeta je taka bogomoljka! Morda si pa res kaj izprosi?«
Zdaj je bilo njegovo razočaranje tem bolestnejše, a tem hujši tudl njegov srd.
Stari sluga Pavel mu je moral prinesti po večerjt velik vrč vina, Ker je bil starec bolehen in ga je navrh trpinčil še hud protin, ni tnogel . ponoči spati.  Tako je slišal pozno v noč v svojo sobico, da govori groL glasno  sam s seboj in da se še glasneje smeje, da divje zveni vun v tiho poletno noč.
Drugo jutro vslace gospod Ludovik še bolj slabe volje. Glava nrn je od vina in nezadostnega spanja težka, kakor bi bila iz svinca.
Sede spet k oknu, da se nekoliko ohladi in pozdravi. Svežost jutranjega zraka mu de prav dobro.
A srcu tudi sveži zrak ne pomaga. Bolj je čemerno in bolno nego prejšnje jutro. Fajmislja grof, ali bi re ližzalo, <?a cdpoiuje? Na Duva ali kamorkoli, samo da pride z grada. Saj čuti, da že vsi vedo za njegnoo nesrečo in sramoto. In vsi mu jo privoščijo in se mu na tihem rogajo, se mu zdi. Res, v obraz se tnu laskajo, ker je bogat in mogočen f Klanjajo se mu in klečeplazijo pred njim, ker se ga boje ali ker pri-čakujejo koristi od njega. A za hrbtom — kdo ve, kakšne paganske govorice se že spletajo med ljudstvom o njem, o grofici in o tem ne~ srečnem otroku?
V  tujini, v šumnih družbah bo io prej in laže pozabil.   Žena? Kaj
ga briga, ko pa ga je tako onesrečila, mu zagrenila za vedno vse veselje,       ^
mu zastrupila vse življenje.  Kdo ve, kaj ima na vestj, da jo je Bog —       fl
ona veruje vanj, torcj zanjo res je in jo lahko kaznuje! — tako grozno      H
udaril?   Če jo pusti in gre, kdo mu more kaj očitati?                                 H
V  tem premišljevanju  tudi danes  gospod Ludovik presiiši polza-       ^m dušeno, lahko trkanje.  Ne sliši in ne opazi, ko so se polagoma, nekako       ^M neodločno odprle duri, in je spet vstopila grofica,  še bolj tiho, še bol|       ^M boječe nego prejšnje jutro.                                                                          ^M
Sredi sobe je postala.  Ni si upala bliže možu.                                    ^M
»Moj gospod!« je izpregovorila komaj slišno.                                       ^M
Grof   plane  pokonci,   da  s hruščem   prevrže   težki  hrastov  stot       W
Komaj verjame, da stoji pred njim res grofica. Poltiho zakolne, glasno        fl
pa se zadere:                                                                                             Ml
»No, kaj pa spet?«                                                                            ^H
»Sla bi še danes na Zilo, če dovolite, gospod Ludovik?«                   ^J
»Spet pričakovat čudeža?  Ženske neumnosti!«                                  ^J
»Spet se mi je sanjalo, o gospod Ludovik.«                                       ^H
Leto 50                                     VRTEC                                   Stran 93            ^
»Neumne sanje, pravim!«   zarohni grof in z nogo udari ob tla, da          <^^|
zabobni.   »Čisto ob pamet vas spravijo te sanje.  Sanjate pač,  kar ves          '^H
dan mislite.  A brez koristi razmišljate o tem in brez ^coristi letate z              ¦
ono krastačo po svetu.   Čudeži se dandanašnji ne gode več.«                             I
»O moj gospod, jaz pa mislim, da me Bog in Marija v moji nesreči ne moreta zapustiti.«
Grof zaničljivo skomizgne z ramami in se obrne v stran.
»Storite, kar hočete!  A v tretje me več ne nadlegujte!«
»Bog vam povrni, moj gospod.   Z Bogom.«
S še večjim netnirom, ali je sanje vendar niso varale, ji bo li Bog •danes pomagal ali ne, roma grofica z dojiljo in s hlapcema ta dan spet aia Zilo.                                                                                                            ^J
A s še večjo žalostjo  se vrača proti večeru.  Čudež se ni zgodil.           ^H
A tudi grof je bil še bolj  razjarjen.                                                         ^l
Spet si je dal prinesti velikanskt vrč vina.  Pomočnik Emanuelov                ¦
lovec Izidor, znan silen pivec in hud pretepač, je moral priti k njemu v sobo, da sta skupaj pila in igrala. A okoH polnoči je zbežal. Grof je ob polnoči kar na lepem zagledal ob mizi še enega.gosta — samega peklenščeka. Izidor se je temu sicer silno čudil, ko grof v hudega duha :ni veroval. A še bolj se je čudil, ko je videl, da se grof niti hudobe ne boji. Pograbil je namreč rmc in divjal za prikaztiijo po sobi, iz kota "V kot, proti oknom in proti durim; celo na stole in mizo je skakal, ko se je dvignila paklenska pošast proti stropu, da je prevrgel kozarce in vrč, ki je s truščem treščil na tla in se je razlilo zlato vino na vse strani po sobi. Basno je mahal in sekal razvneti vitez z mečem po zraku ia po stenah; nabadal hudiča zdaj kje v kotu, zdaj ob oknu, zdaj v zraku nad mizo. Izidorju se je zazdelo, da vsak hip lahko prebode tudi njega ali rau zada z mečem udarec, ki ga kar na lepetn in na tihem spravi na drugi svet. Ker se mu pa ta še ni zdel preveč napačen, in ker ni imel še urejenih računov ne z Bogom in 112 s hudobcem,  je bil                I
iskreno vesel, ko je mogel neopažen planiti iz sobe in zbežati iz bližine                1
.nevarnega viteza.
Tretje jutro — hladne sape, ki so pihljale v sobano skozi odprto okno, so ga zdramile — se \e prebudil grof na tleh ob prevrženi mizi. Dvlgnil je težko težko glavo in se je začudeno oziral po sobi in po nenavadnem razdajanju, ki ga je kazala. Polagoma se mu je zbujal v šiimeči glavi dremoten spomin, da je vrgel ponoči mizo na satana, satan mu je pa iz maščevalnosti izpodmakail nogo, da je še sam telebnil po dolgem na tla.   Potem se ni spomnil na ničesar več.
Komaj se je domislil tega čudnega dogodka in onega popivanja z Izidorjern, je grdo zaklel ia naglo planil pokonci.  Bilo ga je hudo sram.
»Se danes morajo pripraviti, da odpotujem.«
Dvignil je mizo in prevržene stole; sedel na stol, naslonil glavo ob močno, meča in kopja vajeno roko in razmišljal o prejšnjem večeru in .0 svoji nesreči, ki ga lahko še povsem uniči.
I                '
Stran 94______________________VRTEC____________________Leto 5O
Kar nenadoma pa glasno potrka.
»To pa ni ona!« pomisli grof. Temno pogl&da proti durim in ne-voljno zarenči.
Duri se odpro polagoma, na stežaj, in grof Ludovik začuden za-gleda naslednji hip na pragu svojega očeta, starega grofa Sigismunda Friderika.
Ze dve leti nista govoriJa. Oče mu je vedno očital jezo in sirovost, ga grajal zaradi nevere in ga še zmerom hotel poučevati in strahovati kakor desetletnega fanta. Ko mu }e nekoč v razburjenju in hudi nevolji povedal v lice, naj se tega enkrat za vselej odvadi, ker v svojih mladik letih najbrž sam ni bil nič boljši, in ker on, grof groteneški in bekštajnski, kraigski, žineški in gradeneški, ni več paglavec, ki se da z leskovko našeškati, je oče pretrgal vse občevanje z njim. Živel je potem povsem samzase v stranskem stolpu grada. Ludovik pa tudi ni iskal njegove družbe- Ni se maral ponižati, da bi prosil očeta odpuščanja. Prijalo mu je pa tudi, da je zdaj lahko neovirano gospodaril v gradu, in mu. nihče ni ocital malenkosti in ga grajal zaradi kake lahkomiselnosti.
A zdaj, glej, prihaja oče k njemu! Dva služabnika ga podpirata, in še sam se opira na visoko, močno, s srebrom okovano palico. Dolga bela brada mu pada daleč dol po prsih. Nad črnožametasto obleko se zdi še belejša.
Gospod Ludovik nehote naglo vstane, se spoštljivo pokloni in stopi
prišlecu naproti.  Hoče ga prijeti,  da ga namesto hlapcev povede čez
sobo.  A ko starček z roko in z očmi odkloni, mu naglo primakne velik,
z grbom gospodov  groteneških in bekštajnskih umetno  okrašen stoL
»Sedite, oče!«
»Prišel sem le za hip,«  izpregovori starček s počasnim, nekako utrujenim glasom, glasom starih ljudi, ki pač še mnogo mislijo, a malo govore.   »S prošnjo sem prišel.« »Zapovedujte, oče!«
»V imenu grofice, gospe Barbare Elizabete, prihajam. Prosim, da bi smela še danes na Zilo.«                                                               -M»$
Gospodu Ludoviku se stemui obraz. Tesno stisne usta, kakor da. hoče v zadnjem hipu zadržati ostro bešedo, ki sili iz njih.
Tišina zavlada vširni sobi. Starček potrpežljivo čaka, kaj porečesin,
»Ali veste tudi vi o tem, oče?«   vpraša čez nekaj easa gospod
Ludovik poltiho.                                                                                             1
»Vem.«                                                                                                   ¦
»Vse?«                                                                                  I
»Vse, moj sin.«                                                                                   I
Stari grof je ves čas pozorno opazoval sina. V očeh se mu je    M
zdajzdaj  čudno zasvetilo.  A kdo bi mogel povedati, kaj  da je bilo:     I
ali  žalost in sočutje z nesrečo sinovo, ali veselje, ker je spoznaval,     I
da je baš ta nesreča pot, ki se bosta njuni srci na nji spet  zbližalL    ¦
Leto 50____________________VRTEC___________________Stran 95
Ko vidi sina stoječega s sklonjeno glavo ob stolu, polagoma dvigne velo roko iznad naslonjača in jo iztegne proti sinovi. Gospod Ludovik mu poda svojo, prepusti mu vso, kakor da je spet otrok in se oklepa roke očetove, da ga ona varno vodi.
»Vse vem, Ludovik, moj sin, vse. Hudo te je obiskal Gospod, tebe in nas vse.  A priznajmo: zaslužili smo!«
Ludovik ne odtegne roke. Še globlje skloni glavo in vzdihne poU glasno, bolestno.
»Upaj, Ludovik!« de stari. »Bog je usmiljen. In Mati božja je tako dobrotna. Jutri je praznik Gospe ziljske, Marije vnebovzete. Zato toliko upa gospa Barbara Elizabeta te dni.«
»Ali se ji je spet sanjalo?« tiho vpraša mladi grof.
»Sanjalo!  A ne upa sama priti.«
Gospod Ludovik dolgo molči.
»Oče, če bi nam prišla res pomoč od zgoraj, bom veroval tudi jaz. In za zahvalo bom pozidal ziljsko cerkev, mnogo lepšo, kot je bila prejšnja.«
Starček se nalahko, a dobrotno in zadovoljno nasmehlja.
»Nebeška Gospa od nas pač ničesar ne potrebuje. A zaradi ljudstva, da ima spet svojo cerkev, stori to, Ludovik. In da se ne bo govorilo po deželi: »Gospodje groteneški in bekštajnski so skopuhi in nehvaležneži.«
»Ne, oče, tega o nas ne bodo govorili!«                           (Konec.)