Katolški cerkveni list.
M
V Četertik
velkiga
S
črpana.
gm.zo.
Sv. režnje Telo. popotnica v večnost.
(Ob obhajilu bolnikov.)
Pritecite. pokleknite
Pred Gospoda tu na tla ; Počastite in molite
.Svojiga Zvcličarja. Sveto, sveto, če7. vse sveto
Jezusa rešnje Telo, V testamentu . v zakramentu
V	živ spomin postavljeno.
N e pozabi. k sebi vabi
Svoje, ko so zdravi še; So v bolezni, poln ljubezni
Sam do njih poniža se. Sveto itd.
On rešenje. tolaženje
Svojim je. ko so živi; On vstajenje in življenje.
Ko umerjo. jim spet deli. Sveto itd.
On je v sreči, v množci veči.
Boljši vsih prijatlov sam; So pustili v zadnji sili
Drugi vsi. ostane sam. Sveto itd.
On kreposti sred slabosti,
Hlada v bolečini da ; On je brana, v ta čas dana,
V	večnost je popotnica. Sveto itd.
Vanj ozira , nanj opira
1'lovek sc, ko ima še moč; Vanj zdihuje. v njem miruje,
Ko je bliz življenja noč. Sveto itd.
Z njim hitimo in molimo, Z angeli pojoči rsvct"; Otl obiši v nizki hiši
Svoje, jih oživi spet. Sveto itd.
Za bolnika poterdnika
On se milo skazi zdaj; De bi peli mu veseli,
Pelji nas vse v večni raj. Sveto itd.
H
\ekaj otl iicrscjgc«
Kaj de je persega, mora vsak v keršanskim nauku podučeni človek veiliti. Toraj se tukaj ne l»n razlagalo, de tisti, kdor perseže. Boga vsiga-vedniga ( ki vse kota našiga serca pozna ). vsiga-mogočniga (ki zamore vsaciga laznjivca in goljufa straliovati) , neskončno svetiga (ki vsak greh. torej tudi vsako laž iu nezvestobo sovraži J. in neskončno ojstriga povračevavca vsiga hudiga na pričo pokliče, de je to. kar reče, res, ali, de bo to. kar obljubi, spolnil. Kako grozno pregreho bi tedej storil, kdor bi se prcderznil Boga neskončno svetiga in pravičniga na pričo svoje laži ali nezvestobe poklicati! Ze malikovavci so spoznali, dc taciga hudobneža očitno zaničevanje in strašna si ha božja čaka. Zato je človeku, ki je tolikanj k hu-dimu nagnjen, per persegi tacih reči treba, ktere ga njene svetosti in v ažnosti opomnijo. Kavno zavoljo tega se per gosposki, v pisariiieah. pred podobo križaniga Jezusa. ki je med dvema gorečima svečama, s tremi kviško vzdignjenimi persti desnice persega. Novinec perseže zvestobo svojimu cesarju v pričo oboroženih vojakov in vojskniga ban-dera. Per persegi v cerkvi se desnica tudi na mašne bukve in sv. evangeli položi, po kterim nas bo Jezus Kristus enkrat sodil. Vse te slovesnosti imajo tistiga, kteri perseže, prav živo Boga neskončno svetiga in pravičniga opomniti, de *e tolikanj gotovši obvaruje kake laži ali nezvestobe, in po tim takim strašniga prekletstva, ki bi si ga s krivo persego na svojo nesrečno glavo nakopal. Persega pa ostane persega, naj človek sam per sebi aTi vpričo družili, po dnevu ali po noči, v hiši ali na polji, v pisarnici ali v cerkvi perse/.e: zadosti je. de človek Boga na pričo svoje resničnosti ali zvestobe pokliče, persega je žc storjena. Kraj i n c a s t c d c j v c I j a v n o s t i p c r s c g c c c I o
nič ne spremenita, le slovesnišijo storita; toraj samo zavoljo veči slovesnosti zdaj župani in podžupani vpričo rele soseske, v cerkvi, pred sv. reš-njim Telesam . na mašne bukve persegajo.
■zlaganje Lavrctanskili litanij.
(Konec, i
Kraljica angelov, za nas Boga prosi!
Prav pristojno lavrctanske litanije v tri dele razpadi j Pervi zapopade gnade in čednosti, s kterimi je bila presveta Devica od Boga obdarovana: drugi gnade, ktere Marija nam od Boga za-dobi: tretji, ki se začne z besedami: -Kraljica angelov!- zapopade pa njeno visokost in veličastvo v nebeškim kraljestvu.
Marija se imenuje kraljica: a) zato. ker je iz kraljev iga rodu Davida: h) zato. ker je bila mati Sinu Božjiga. kralja nebes in zemlje, sosebno izvoljena.
Kraljica angelov se pa Marija imenuje, ker je mati Kozja: je tedej tolikanj boljši od angelov, kolikor visi ime je memo n jih dobila. Kakor je namreč Bog Oce !e sam i iii u Kristusu, in nobenimu angelov rekel: -Ti si moj Sin. dans sim te rodil:** tako tudi sama Devica zmed vsili stvari ravno ti-stimu Kristusu po resnici pravi: rTi si moj Sin. dans sim te rodila.** — Kraljica angelov je presveta Devica, ker jili v gnadi delec preseže, in se vse \erstr angelov nad njenimi čednostiini čudijo. — Kralj.ca angelov je. ker je viši od njih v vcličast-vu nebeškim. Od nje velja, kar s. pismo od Bet-sabe. Salomonove matere, pravi: ..Za kraljevo mater je sede/, postavljen, in ona na njegovo desnico sede.** III. Kr. 5f, 19. Kraljica angelov jc. ker ji \si angeli kakor podložni in služabniki služijo. vso čast skazujejo. in so ji že v življenji stregli in njene spredke svetil oznanovali.
To kraljico angelov tudi mi častimo, iu zaupljivo se nanjo ozirajmo prosijoci: Kraljica angelov, za nas Boga prosi!
Kraljica očakov, za nas Boga prosi!
Marija devica nc le angelskih duhov posvoji vrednosti preseže, ampak tudi vse svetnike, kteri so od začetka sveta vstvarjeni bili. po časti prekosi. Pervi zmed njih so bili očetje prerokov in apostelnov. t. j. očaki. V litanijah cerkev pod imenam očakov cn red svetnikov meni. namreč perve očete človeškiga rodu in njih sinove: šteje se jih 114. in so: .Adam. Abel. Sel. Enoli. Noe. Sem. Abraham. Izak. Jakop i. t. d.
Vsili tih se Marija imenuje kraljica, ker je vsih darove, vsili čednosti, vsih hvale, vsili krepostne dela v nekaki izvišeni stopnji imela. Marija je v pokorsini Abrahama in vse očake deleč presegla, ker ni na povelje, marveč brez povelja. Bogu svoje devistvo obljubila: verli lega tudi postavo očiševanja dopolnila, od ktere je bila kakor mati prečista. mati brez madeža izvzeta, kar nar bolj popolnama pokoršino razodeva. Prekosila je Marija devica egiptovskiga Jožefa v čistosti, Joba v potcrpcžljivosii. Davida v ponižnosti, vse očake v vsili čednostih, torej njih kraljica.
Po pravici je tudi Marija kraljica očakov, če sc gleda ali na njeni rod, ali na božje darove ji po milosti dodeljene. Dvojno krono ima: eno je po starših podedovala, drugo je Mati od Sina prejela. V pervi sc lesketajo očaki kakor demanti, kralji kakor zlate očesa. \a drugi, ktero ji je milost iz-kovala. je. pred drugimi biserji. nar dražji biser
rJezus.tf Ta biser s. Matevž tako rekoč na čelo postavi, ker spletaje lepo in drago krono iz s. očakov, kraljev in vojvodov, na koncu pristavi: n0d ktere je rojen Jezus, kteri bo imenovan Kristus." Mat. 1, 16. O kraljica očakov, za nas Boga prosi!
Kraljica prerokov, za nasBoga prosi!
Prerok je, kdor od s. Duha razsvitljen uči in prihodnje reči napoveduje. Taki so bili Mozes, David, Elija, Elizej, Izaija, Jeremija i. t. d. v stari zavezi: Apostelni, apostolski možje in drugih svetnikov dosti v novi zavezi.
Marija devica je bila bolj razsvitljena memo vsih: pa tudi duha prerokovanja je imela. Sveti Avguštin se sklicuje, ko od prerokov nove zaveze govori, na prerokovavsko pesim presvete Device: -Moja duša povikšuje (iospoda44 i. t. d. Od sv. Duha napolnjena jo je govorila, in je v nji tudi prihodnje reči napovedovala. rekoč: „Odsihma! me bodo srečno imenovali vsi narodi." Luk. I, 4H. Kar sc do današnjiga dne tolikanj veličastno po vsim svetu spolnuje. Saj jc bil binkoštni praznik tudi nanjo prišel tisti Duh, kteri je po prerokih govoril. Gotovo. kakor je bila Marija polna milosti, tako je bila tudi polna duha prerokovanja. To ravno hočemo od nje reči, ko jo v litanijah kličemo: Kraljica prerokov, za nas Boga prosi!
Kraljica apostelnov, za nas Boga prosi!
Marija sc imenuje kraljica apostelnov, ker jih po vrednosti in stanu preseže.
Po vrednosti. Velika je vrednost apostelnov. kteri so bili oznanovavci Kristusa, vojaki božji, posode s. Duha, pervi stebri vere. poglavarji cerkve. Ali vrednost Marije je veliko veči, ker ona je Mati Kristusova, mati Božja: kaj vrednišiga, Večiga, imenitnišiga od tega imena se ne le izreči, ampak clo misliti ne more.
Po stanu. Apostolstvo je služba. Zato eden zmed apostelnov pravi: rYsak človek naj nas ima za služabnike Kristusove.4, I. Kor. 4. 1. -Kteri nas je pripravne služabnike nove zaveze storil.4* II. Kor. 3. 0. Bes so bili apostelni služabniki: služili so namreč Bogu in Kristusu v oznanovanji in razširjanji s. evangelija. Marija pa ni bila služabnica, ampak Gospa, ne dekla, ampak Mali Kralja kraljev, edinorojeniga Sinu, Gospoda našiga: Go-spa zalo. ker Gospodova hči. nevesta in mati. Apostelni so bili služabniki Božji, ker so njegovo besedo po vsim svetu oznanovali: Marija jc pa mati tistiga. kteri je vsinm človeškimi! rodu zvelicanje samo prinesil.
Prav permerjeno tedej kličejo presveto Devico verni v litanijah: Kraljica apostelnov. za nas Boga prosi! —
Kraljica marternikov. za nas Boga prosi!
Za apostelni časti cerkev svete marternike. t. j. tiste, kteri so za kcršansko vero mučeni bili in kri pretili. Marija, presveta Devica, je tudi mu-ccnica bila. in večidel svetih očetov in učenikov njene bolečine in njeno žalost mučenstvo, njo pa več ko mučenico imenuje. To mučenstvo je stari Simeon presveti Devici napovedal, rekoč: -In tvojo lastno dušo bo meč presunil.u laik. 2, 35. Ka-košno brit k ost je presveta Devica zc takrat ter-pela. ko je grozovitni Herod njeniga Sina iskal umoriti! ko je v temni noči, nanaglama se mogla vzdigniti, in v silno velikih težavah spola bežati v ptujo deželo Egipt, svojiga Sina grozovitnostiHe-
roda otet! Kakosno žalost je občutila, ko je dvanajstletnica Sina zgubila! Kakšna groza je njeno materno seree spreletela, ko je Jezusa s težkim križem srečala! Kdo zamore izreči terpljenje Ma-riino, ko so Jezusa križali! Prav kakor britka podoba je ona pod križem stala: godilo se ji je, kakor bi ji v obe strani oster meč seree rezal. Kolikanj je Mariino seree ranilo, ko so Jezusovo stran s sulico odperli in njegovo preljubeznjivo seree prebodli! Kakšno žalost je Marija terpela. ko so Jezusa mertviga v grob pokladali! Resnično je meč bolečin Mariino serce presunil in jo mueenieo storil.
Kraljica marternikov se pa Marija imenuje, ker je njeno' terpljenje veči bilo, kakor vsili drugih marternikov: telesno terpljenje je bilo seer manjši, tolikanj veči in hujši je bilo pa dušno. Marija je več Kristusa ljubila, kakor vse druge stvari: torej je tudi per njegovim terpljcnji bolj žalovala, kot vse druge. Zakaj po ljubezni se terpljenje meri: bolj ko '"koga ljubimo, hujši nad njegovo nesrečo žalujemo. Rolj kot sebe je Marija Jezusa ljubila: torej so jo tudi muke Sina bolj bolele, kakor de bi jih biia sama terpela. Zato pravi s. Anzelm: -Karkoli grozovitniga se je truplam marternikov naredilo, le kaj majhniga je bilo. ali marveč nic proti tvoj i m u tcVpljenjii. o Devica. ktero je namreč s svojo nezmernostjo presunilo vse tvoje notranje, in vse globočiue ivojiga naj dohrotlji\siga serca.1* Marija jc tedej kraljica marternikov. — t c Kristus svoji preljubi* materi ni perzanesil, kako bo nam grešni kani perzanesil. O Marija, zadobi nam od Roga gnado. de v križih in terpljcnji poterpežljiv i ostanemo. Kraljica marternikov. za nas Roga prosi!
Kraljica spoznovavcov, za nas Roga prosi!
Spoznovavci so tisti svetniki, kteri sicer smerti zavoljo Kristusa niso prestali, pa vender so v terpljcnji in preganjanji stanovitni do konca ostali, so svojo vero ne le z ustmi. ampak tudi v djanj i spoznali. in so sveto v Gospodu zaspali. Oni so pervi za niučenci. ker so vedno z molitevjo. postani, čuvanjem iu ojstrim spokornimi deli se Rogu vsiga-mogočnimu v žive klavne darove darovali: torej se oni tudi nekako mučenci imenovati in njim peršteti zamorejo. Zato častitiniii spoznovavcu Kristusovimi! s. Martinu cerkev poje: ..O presveta duša, ktera. akoravno je meč preganjavca ni končal, vender palme mučenstva ni zgubila."
Božja porodnica Marija se vsih tih kraljica imenuje, ker je s svojo sosebno pobožnostjo. s ponižnostjo. z deviško čistostjo, streznim, brez madeža življenjem, in z drugimi čednostmi kakor podoba pravice vsim svetim spoznovavcam svetila, kakor njih vodnica pred njimi šla. Nezmerno je njih število, ki so v nebesih pred sedežem božjim in Jagnjetam. Večidel so Božjo Mater kakor svojo kraljico in varhnjo častili, se njeni službi sosebno darovali in se po njenim presvetim življenji ravnali, pa tudi s sosehnimi darovi od Device obdarovani bili. O Marija! zadobi nam gnado, de svojo vero z dobrimi deli spoznamo: Kraljica spozno-vavcov, za nas Roga prosi!
Kraljica devic, za nas Roga prosi!
Kristus je pervi vodja in učenik devištva, ker ic človeško natoro iz Device nase vzel. On je kralj devic, torej jc Marija devica, kakor njegova resnična mati, kraljica devic, namreč angelskih in človeških.
Božja mati pa po čistosti devištva vse angele
deleč preseže. Zakaj angeli imajo devištvo le v duhu, Marija ga ima v truplu iu duhu. Devištvo je angelam že po natori lastno: devištvo Marije je bilo po milosti dodeljeno. Angeli morajo tako rekoč device biti, devištvo Marije je bilo prostovoljno in z zmago ohranjeno. — Pa tudi ljudi Marija po devištvu delec preseže. Zakaj per ljudeh je devištvo z vojskovanjem hudiga poželenja in z mogljivostjo v greli pasti; devištvo Marije je bilo pa brez vojskovanja s hudim poželenjem in brez mogljivosti pasti tudi v majhin greli nc. Torej je pred vsimi drugimi bolj popolnama devištvo ohranila, in krasniši venec devištva pred drugimi \ nebesih zadobila, de se po pravici kliče kraljica devic!
O presveta Devica, zadobi nam milost, de bodo naše duše od grehov očisenc tudi enkrat na veselo zenitnino devic v nebesih povabljene. Kraljica devic, za nas Roga prosi!
Kraljica vsih svetnikov, za 11 a s II o g a prosi!
Marija je kraljica vsili svetnikov. ker s«, vsi izvoljeni božji v Marijo gledali. >i jo za izgled pred oči postavili, njo na pomoč klicali. in sc njene časti v nebesih vesele. - Kakor se vse vode v morje iztekajo: tako je Marija kraljica vsih svetnikov, tudi čednosti vsili svetnikov v sthi združila. — Pa tudi Rog je Marijo nad vse angele in svetnike v časti povzdignil, naj njena duša pov« ličuje Gospoda. kteri sc je na svojo ponižno deklo milostivo ozerl. ter ji velike reči storil, de jo bodo srečno imenovali vsi narodi.
O Marija, nar častitljiv si kraljica vsili svetnikov! ozri se na nas, uboge Adamove otroke, iu usmili se nas v naših potrebah! Glej. ti si že v svojim kraljestvu, mi paše popotvamo v svoji rev-šini: li m premagala, mi pa imamo še nar nevar-neji bojevanje prestati. Pomagaj nam v hoji! Kraljica vsili svetnikov, za nas Roga prosi*.
•'a g ii je II ožje!
Po toliko prošnjah, na presveto Devico ober-njenih. menimo, de nam je po njeni priprosnji pot pripravljen do sedeža bozjiga velicastva: zatorej se zdaj precej na Jezusa Kristusa obcriicmo s prošnjami in ga -Jagnje Bozjea imenujemo. Tako je s. Janez kerstnik Kristusa imenoval, ko ga je s perstam ljudem pokazal rekoč: -Glej jagnje božje, glej. ktero odvzame greli sveta!- Jan. I. 29. Velikonočno jagnje je namreč per Judih podoba Kristusova bilo. Zato pravi s. Pavi I. Kor. 5, 7. ..Naše velikonočno jagnje Kristus je darova-no.u Tisto velikonočno jagnje so Izraelci darovali per izhodu iz egiptovske sužnosti. in niso pred iz nje rešeni bili. prejden ni bilo jagnje darovano. Tako je Kristus na križu darovan bil per izhodu človeškiga rodu iz sužnosti hudiča, iu nismo poprej iz sužnosti rešeni bili, prejden sc ni nar nedolžniši jagnje, Sin Marije, Rogu Očetu na križu daroval. Pa tudi jagnje, kteriga so per Judih vsak dan darovali, je podoba Kristusa bilo. ker tudi naše jagnje Kristus se vsak dan daruje per sveti masi in se bo daroval do konca sveta. — Jezus ima lastnosti jagnjeta nad sabo. Jagnje je krotka in pohlevna žival; ravno takošin je Kristus, kakor pravi s. Peter: „Kader je bil preklinjan, ni zopet klel." Tudi prerok Izaija je od njega prerokoval, dc „bo kakor ovca v zaklanje peljaii, in bo kakor jagnje pred tim. ki ga striže, molčal, in ne bo svojih ust od-perl." Iz. 53, 7.
Ki grehe sveta odjemljes.
Jagnje božje Kristus odjemlje grehe sveta.
ker je on klavni dar, na kteriga je breme vsih našiti grehov naloženo bilo, de je zanje obilno zadostil. On nas je odrešil od greha in od večniga pogubljenja, odrešil nas jc pa s tim, de je samiga sebe za nas v smert dal, po besedah s. Petra, ki pravi: ..Vi ste odkupljeni ne z zlatarn ali srebram, ampak z drago kervjo Kristusa, kakor nar čistej-šiga in neomadežaniga jagnjeta." I. Petr. 1, 18.
Kristus odjemlje grehe sveta, ker v svoji človeški natori vsak dan nas uboge pred Očeta postavi. jc naš Besednik per Očetu, ker za nas prosi, na N\ojc zasluženje sklicuje, in jih pred božje obličje postavlja. rJezus je šel v nebo, de se zdaj hožjimu obličju za nas skaže.u llebr. 9. 24. ..Ako bi kdo grešil, ima Besednika per Očetu. Jezusa Kristusa pravičnika, iu on je sprava za naše grehe.'* I. Jan. 2. 1.
Z a n e s i n a m. o (i o s pod!
Zdaj Kristusa, kteriga krotkost smo pod podobo jagnjeta premišljevali, milosti, dobrote in usmiljenja prosimo: in sicer milosti, ko pravimo: ~Zaiicsj nam. o Gospod.u Hočemo reči: Vemo. Gospod, de si krotak. iu krivice voljno prenašaš: torej prosimo tvojo milost, de nam naše grehe odpustiš. in zaslužene šibe prcglcdaš.
1' s I i š i nas, o (Jo s p o d !
S to prošnjo dohrotljivost jagnjeta božjiga Kristusa zase perdobiti želimo, dc bi namreč naše prošnje uslišal. in to, kar prosimo, milostivo dodelil.'
I* smili se nas, o Gospod!
Ta prošnja ima tukej ravno tisti pomen, kakor je bilo v začetku lavretanskih litanij rečeno.
Slava in čast Bogu. trojedinimu: hvala Božji materi. Alarii devici: spoštovanje pa tudi sveti rimsko-katolški cerkvi, ktera zvesto hrani vso resnico od Kristusa ji izročeno, pa tudi čast Matere božje pred napadi hudih sovražnikov, raz-berzdanih krivovrrcov varuje, tako. dc se le v nji dopoii.ujc. kar je presveta Ocvica v duhu prerok-vala: ..Odsihmal me bodo srečno imenovali vsi narodi.u	Krašovic.
Pastirska l»c*c<fst Katran iiil§lj»n»i.
(^Poslano i/. Stajarskiga I.
V pastirskim listu od 16. velikiga travna t. I. oznanijo prečastiti gospod Avguštin Jernej. Škot' l.itomcrski naCcskim. katolški misijon, kteri se je v Njihovi škofijski cerkvi v l.itomcreih obhajal in si* zvečer pred praznikam ss. apostclnov Petra in Pavla začel. Pobožni škof zakličejo z vse ljubijo— 4* i m sercam svojim vernim tako lc:
..Izvolil sim za misijon škofijsko cerkev zato. ker je ona prav za prav farna cerkev cele škofije, dc se vse moje ovčice lahko zberejo in misijona vdelcžijo. ktere bo gnada božja k njemu o po m i na I a in klicala. Ta čas, moji preljubi v Gospodu ! bo sosebno čas gnade: ti dnevi bodo dnevi izveličanja. Cerkev božja ho svoje zaklade od-perla. dc bi vse obogatila. „Kogar žeja. naj pride, in kdor hoče, si naj zajme vode življenja zastonj.** t Skriv n. raz. 22. 17.) Oče v nebesih V ain pride s perserčnim usmiljenjem naproti in razprostira ^voje roke. Vas objeti, in Vam kušljej svojiga miru dati. kteriga svet dati ne more. Jezus, dobri pastir. Vas iše z neizrečeno ljubeznijo. Vas od kriv iga pota. na kteriga ste zašli, ino iz nevarnosti večne pogube k zveličanju perpcljati, Vaše uboge duše rešiti. Sveti Duh hoče zopet ljuč in živ-
ljenje, tolažbo in moč v Vase duše. pernesti, ki so od duha sedanje merzlote v veri toliko otemnele in v grešni službi tako močno oslabele. Kdor se misijona s sercam prime in se ga v ponižni pokori derži, njemu se nebesa zopet odprejo, že na zemlji postane tovarš svetnikov, domačin božji — z zanesljivim upanjem, de bo to tudi celo večnost v neizrečeni blagosti. Presunjen od tega nebeškiga sadu pokore zakliče sv. cerkveni učenik Krizostom: 0 pokora, ti mati usmiljenja in učeni ca vsili čednost! Velike so tvoje dela, s kterimi dolžnike rešiš, slabe krepčaš, te. ki so padli, vzdiguješ, in, ki so obupali, spet o živiš. Po tebi je r a z b o j n i k hitro nebeško kraljestvo na se potegnil, po tebi je David kmalo po svojim grehu zopet srečno sv. Duha prejel.
Kakor močno pa seje žespričalo, koliko dobriga dc misljoiii pernesejo, vendar ne bo skušnjav zopernika manjkalo, nam jih ostuditi: mlačnost človeška bo vedila marsikaj zoper nje govoriti. Eni bojo rekli: ..Kar bi se misijonske dni doseči dalo, se da vendar tudi druge čase storiti in doseči.4* -— Kes je. gnada Božja je vsaki dan vnovič nad nami, in ni ure ne po dnevi ne po noči, de bi se v naši sv. cerkvi nc mogli gnadi perbližati. ter rešenja in zvcličanja najti. Pa vendar so nekteri dnevi, . kterih nam je zveličanje bližje, kakor drugikrat; v kterih nam Bog glasneje gov ori in na naše serca terka: v kterih nas močneje gane. Ijuhcznivši vabi, ohilniši odpusti in dobrotljivši pomaga in reši. Tak posebin cas gnade je nastopil Davidu, ko mu je prerok \atan njegov velik dolg očital in mu od-pusanje od Boga naznanil — je nastopil za mesto Ninive. ko mu je prerok Jona bližnje pokončanje žugal je nastopil Savlu, pozneje apostelnu Pavlu, ko ga je nebeška svitloba obsijala in je na tla padel - - je nastopil Avguštinu, ko je glas od zgorej zaslišal: Vzemi in beri! in so ga besede sv. pisma, na ktere je zadel, k pokori zbudile in v dobrim sklepu poterdilc — je nastopil Marjeti iz Kortouc. pozneje svetnici, ko je grozno spremenjeno truplo svojiga zapeljivca našla. Tako so odšteti časi za cele soseske in posamezne ljudi, od kterih se reči sme: Zdaj ti je Bog, gnada, usmiljenje blizej. ko drugikrat. Tak čas je čas misijona. I.e na nas je ležeče, ali čas zastopimo, in dneve zvcličanja v prid obernemo ali ne.
Drugi morile porečejo, de se z misijon: veliko časa za delo zgubi, kteriga brez škode pogrešiti ne moremo. Bes, de se mora več dni za misijon oherniti: pa komur jc zveličanje per serci, si bo vedil delo tako razdeliti, de ga hišne opravila ne bodo zaderzale. k studencu nebeških bogastev , neminljivih zakladov teči in se kake dni tam pomuditi. Per mnogih farah se je zadosti pokazalo, de je brez občutne škode mogoče, misijona se vdeležiti, če je volja terdna in dobra. In potem: Ali je kalj vse na delu naših rok ležeče? Ali ne pride vse n a hI a gosi o v b o ž j i ? Ali se ne moremo kalj zaupljivo zanesti, de se bo beseda božja tudi nad nami dopolnila: ..Išite pred vsim božjiga kraljestva in njegove pravice, in vse drugo se vam bo per-verglo." ( Mat. 6, 33.)
se bi se utegnilo nasproti reči: .,Kaj pa je ptujih pridgarjev treba? Kdor se resnično spre-oberniti hoče, mu ni potreba druziga, kode svojiga lastniga dušniga pastirja posluša in uboga.4* Tako bi res moglo biti, ljubeznjivi moji, pa tako ni. Človeška slabost, ktero mende vsi iz lastne skuš-
nje zadosti poznamo, nam priča, de je ravno ta vravnava per misijonih posebno modra in potrebna. Stopnja, ktero so dušne bolezni sedanje čase do-segle, je v resnici grozovita in nenavadna. Nenavadne bolezni pa potrebujejo tudi nenavadnih po-močkov. Razun tega tudi vsak ve, de po navadi glas, kteriga smo že navajeni, ni zadosti, koga iz njegoviga dremotniga življenja zbuditi. Koga prestrašiti Tn zbuditi in k nenavadnim težavnim delam spodbosti, je treba nenavadnih glasov. Zgolj naturni ljudje, kteri vse po svoji kratki pameti, po goljufivi meri svojih počutljivih želj in nagnjenj merijo, in kteri ne umejo besede Gospodove: Išite naj poprej božjiga kraljestva in njegove pravice, in ne zapopadejo višiga duliovskiga življenja v.Jezusu Kristusu, vsi ti ljudje vedno kvantajo, de mi— sijoni Ic kar ljudi zdražijo. Pa to je prazno govorjenje, hinavsko zagrinjalo sedanje nevere in brezbožnosti. Raz draženje — se zamorc namreč v dobrim in budim pomenu vzeti. Ako se na duši mertvi iz svojiga smertniga spanja zbudijo, ako se mlačni iz svoje dremote zdramijo, ako se obupljivc in boječe duše s sveto serčnostjo navdajo, ako se grešniki prestrašijo in zgrozijo, ako se revno ljudstvo sploh za božje kraljestvo, za vero, upanje in ljubezin. za Hoga in sveto čednost uname: se zamore sicer v resnici reči, de so se vsi ti v duhu raz dražili: ali tako razdraženje je gotovo za deržavo in cerkev enako blaživno in koristno, in za kar bojo vsi dobri kristjani cerkvi hvaležni. * ) Pa tako razdraženje ni ne po duhu ne po volji tega sveta: timveč je hudobnim ljudem, sovražni-kam Hoga in sv. vere. mlačnim in zaspanim krist-janam l7odee tem v peti. Tudi oni bojo — razdraženi, in kažejo svoje razdraženje na marsiktero nevredno vižo, v pismih in v govorjenji. Kako? Ali bomo mar zavolj teh, kterim so zavolj njih hudobne volje misijoni v spotiko, od njih odstopili, in boječi na njih govorjenje več porajtali, kakor
S) Tudi hv. pismo pravi: Razserditc sc iu nikar ne grešite (_Ps. 4.); to jc: razserditc sc čez svoje grehe in čez svojo dušno slepoto, in nc grešite več ua novo. Kdor se pa serdi. se ve, dc v scrci ni mirin, ampak razdražen. Tedaj je po nauku sv. pisma razdraženje k spreobernjenju potrebno, in razloeik je samo ta, de, ako sc grešnik spreo-berne, sc ne razserdi iu razdraži zoper koga dru-giga, ampak le zoper samiga sebe. In ravno taka je tudi per misijonih. Misijoni res soseske, v kterih bojo rMiajani, razdražijo; to se je do zdaj povsod vidilo, kjer so jih imeli; pa misijoni nc razdražijo otrok zoper stariše. žen zoper može, poslov zoper gospodarje, podložnih zoper predpostavljene, kakor sovražniki milijonov kvantajo.— ampak misijoni razdražijo in razserdijo le vsakiga zoper samiga sebe, de se namreč grešniki sami zoper sebe in svojo dozdanjo slepoto in svojo nehvaležuost do Roga razserde in razjokajo; tatje in goljufi krivično blago povernejo, sovražniki sc spravijo, raztergaui zakoni se ua novo sklepajo, otroci in podložni rajši slušajo, starini in predpostavljeni za svojce lepši skerbe, nečistniki grešne vezi svojiga znanja raztergajo, postarani grešniki perrašene verige svoje grešne sužnosti otresejo in vsak svojimu mesu in hudimu poželenju vojsko napove. In ali nam taka vojska morebit ni vsim potrebna? Ali bi morebit nc bilo dobro, dc bi sc ljudje po celim svetu na dražili, v to vojsko sc podati?	Prestavlj.
pa na glas Gospodov, na glas sv. cerkve, na potrebo svoje duše? To bi bilo smešno vojskovanje: kar zato bežati, de bi sovražnik ložej dalje šel. S hudobnimi ni miru. Nikar se ne daj hudimu premagati, temuč premagaj hudo z dobrim, uči sv. apostel Pavi. (Rim. 12, 21.)
Zato, preljubi v Gospodu, nikar sc ne dajte zapeljati mnogoterim navdajanjem sovražnika, kteri si vselej veliko perzadeva, kadarkoli in kjerkoli zagleda, de si ljudje v resnici perzadevajo, kraljestvo božje v svojih sercih uterditi, nikar se ne dajte zapeljati in zaderžati, se voljno s svctožcljo tje podati, kamor Vas glas božji k misijosiam kliče. To se ve, de mora peklenski sovražnik zoper nje vpiti in toliko glasneje vpiti, kolikor veči jc škoda, ktere se per dobro opravljenih misijmiah po pravici hoji. Kako pa bi zamogli Vi tako nespametni biti, njegovi glas bolj slušati, kakor pa glas Gospodov, kteri Vas kliče, de bi Vas oil Vaših dušnih bolezin ozdravil? Sveti Krizostom nam tako nespamet s sledečimi besedami popisuje: -Ako se v truplu nar manjši bolezin pokaže, zakličemo hitro zdravnike, potrosimo veliko denarja, storimo z veliko skerbjo vse, kar se nam naroči, in ne je-njamo poprej, dokler bolezin ni odpravljena. Ako je pa duša ranjena, ali še tako hudo omadežvana ali elo usmertena, nam pa vse to nobene skerbi ne dcla.a Zato preljubi v Gospodu! Vam kličem s sv. apostelnam Pavlatn: ..Glejle. de bote varno hodili: ne kakor nespametni, ampak kakor pametni in dobro obernite čas. zakaj dnevi so hudi. Zato ne bodite neumni, ampak zumite, kar je volja Go-spodova.4, (Efež. 5, 15. 17.) Gorje tislimii, kterimu Gospod na smertno uro poreče : Vse sim za tebe storil, vse pomočke. tebe rešiti, sim poskusil: pa ti — nisi hotel! Sveto Terezijo, to cisto dušo, ktero je Gospod toliko ljubil, de ji je svojo desno podal, in de jo je v svojo nevesto izvolil, sveto Terezijo so eniga dne našli, se v milih solzah topiti. Vprašana, zakaj de sc joka, je odgovorila: „Jokam se čez tri misli, ktere moje seree kakor bodeči terni prebadajo. Jaz mislim, de je edin Hog, ena smert in ena duša; edin Hog, ako tega razžalini, nimam nikogar več. b komur bi se zamogla oberniti: ena smert. ktera, enkrat slabo storjena, se drugokrat več popraviti ne da; ena duša, ktera enkrat zgubljena — je za vselej in vekomej zgubljena. Edin Hog, ena smert, ena duša — in vi hočete, de hi se jaz ne jokala?1* Tako jc govorila sv. Terezija. Ino mi? Mi bi zamogli, ako to prav premislimo, se še smejati, šale vganjati in brez vse skerbi biti? Mi bi zamogli pravi čas, svoje duše rešiti, zamuditi, in glasu Gospodovimu. ki nas k temu opomina. nc-pokorno ušesa zapreti? To ni mogoče! Zato pridite vsi, pridite, v Kristusu bratje in sestre moje! lejte, Gospod Vas kliče! Tedaj hočemo začeti pokoro delati, in jo bomo delali, dokler bomo živeli, de svoje duše rešimo, in sc božjih gnad in večniga veselja vdeležimo! Amen.
Milost Gospoda našiga Jezusa Kristusa bodi z Vami vsimi. Amentftt.	K—
Hcka| od vlade papeževe dežele.
Ko se je predlanskim huda vojska na Laškim začela in se je tudi papeževa deržava zoper voljo sv. Očeta v njo zamotala, so se na hip vsi cerkvi protivni jeziki oglasili, ter sc zaceli nad papežem
Pijem besno togotiti, kakor de bi bil on vsili teb kervavib vojsk kriv. ter so mislili, na to vižo nar ložej vez ljubezni med cerkvenim poglavarjem in vernim ljudstvam raztergati. Ile njih delo zastonj ni bilo. se je kmalo pokazalo. Vsi časniki, v službi noviga brezbožniga napredovanja, ki je le preku-cija. so se bipoma z naj gersimi lažmi in z obrekovanjem zoper sv. Oeela napolnili: mende od samiga liudiga. ki je oče laži. navdihnjeni spisi zoper Pija in nar nesramnimi podobe so se posebno po molili na jezere prodajale. in kakor se kri iz serca po celini truplu razliva, so se tudi te strupene lazi naglo po celi deželi razprostirati začele. mi našle pot tudi v naše slovenske kraje, in tudi našim kmetam se je tu in taiu prav budo vcrtogla-viti začelo. K tej zmešnjavi je veliko še tudi per nas to pripomoglo, de so naši slovenski vojaki ravno takrat v laški vojski bili. Prekanjeni vodji laškiga punta so si namreč dobro prerajtali. de bojo skoz to nar ložej priprosto ljudstvo preslepili iu k pun-lanju našuutali. če mu bojo prav na debelo lagali, de je papež sam našimu cesarju vojsko napovedal, vojšakc našim I.aliam v pomoč poslal, jim križice in bandera blagoslovil, in vsim. kteri se bojo vojske vdelezili. popolnama odpustke obljubil itd. * ) ljudstvo si bo po tem mislilo: ..Lejte! če papež sam vojsko zoper cesarja pelja. mora vojska vender le pravična biti**. Vse to se jc tudi res tako zgodilo. Ljudje, te iu enake laži slišati, ktere sojini tudi mnogi brezvestni duhovni, ki so na puntarsko stran prestopili, oznanovali. so hiteli od vsili strani polni gorečnosti v vojsko, iu so svoj kervavi punt clo svet o v o j s k o imenovali. Sc ve teda j. ile so vse te lazi tudi naši slovenski sinovi zvcdili. in pisali so pogosto svojim starišem pisma domu, v kterih so se zoper papeža hudo togotili in nar neiimniši lazi zoper njega pripovedovali, čez ktere se je sicer vsak le koliko zveden človek smejati mogel, ktere so pa kmečki ljudje vender Ic verjeli, ker ne od politike nc od zgodovine nobene znanosti nimajo, in so \edno terdili. de morajo vender le njih sinovi vse to nar bolj vediti. ker se sami na Laškim znajdejo. Naravno je torej hilo. de so se v takošnih okolisinali učeni in neučeni ljudje pogovarjati in priekati začeli, ali bi morebiti bolje ne bilo. ako bi si papežu svetna vlada n j ego ve dežele p o p o In a m a v z cIa. i n s c m u I e d u bovška vlada pustila, de bi se ne mogel v take reči zapletati, ktere se njemu ne spodobijo? To misel so sovražniki sv. katolške cerkve še zalo posebno podpirali, ker dobro vedo, dc. kakor hitro bi papeža kterimu drugimu kralju ali cesarju podložniga storili, bi sc ravno tiste zmešnjave in stiske v sv. cerkev povcrnile. ktero so po pričevanji zgodovine vselej v njej vladale, kadarkoli so papeži svojo politiško svobodo in samostojnost zgubili, kakor: ko so papeži skoz TO let na Francoskim prebivali.
Ker sc od te reči še zmiram veliko govori in piše in gotovo še tudi mnogi naših bravcov v njej prav soditi nc vejo. jim podamo tukej okrajšani iz-verstni sestavek iz francoskiga časnika ..Univers4*,
5 ) Večkrat sc jc v Rimu pergodilo, de so se razglasi h papeževim podpisan po mestu brali, od kterih papež še vedil ni; ravno kakor ho puntarji na Ogcr-skim tudi goljnfivnc razglase b cesarskim podpisam med ljudstvo delili, kterih ni cesar nikoli ne vidil, ne podpisal. — Tako delajo ravno tisti puntarji, kteri so vlade pred ljudstvam černili. de so svoje podložne goljufale.	Pis.
dc bojo ob enim tudi vidili, kako pravi katolčani v daljnih in ptujili krajih od te reči sodijo. Poprej še pa moramo opomniti, dc, če sc od duhovske vlade papežove dežele govori, se to le tako zasto-piti mora, de je papež tudi deželski nar vikši poglavar v svoji deželi, in de so nar imenitne ji po-litiškc službe kardinalam in drugim duhovnam izročene, med tem ko druge niže ji službe in vradc večidel posvetni vradniki oskerbljujejo. V tej obsegi pa je v papeževi deželi duhovska vlada potrebna, od česar omenjeni časnik tako le piše:
„V papeževi deržavi deržavniga poglavarja (to je: papeža) izvolijo: ta volitev pa za ves keršanski svet veliko imenitnost ima. — Ce je cerkvi na tem ležeče, de je nje duhovski poglavar tudi v svetnih in politiških rečeh neodvisen in samostojin, ji mora tudi na tem ravno toliko ležeče biti, de so tudi njegovi volivci neodvisni in samostojni. Kako pa bi zamogli volivci, to je kardinali, per volitvi samostojni biti. ako bi bili kteri svetni oblasti pod-verženi. in ako hi svetni vradniki čez njih voljo na eno ali drugo vižo kakošno oblast imeli, ali clo njih prosto voljo zavirali? Svoboda in samostojnost cerkveniga poglavarja tedaj tir ja. dc papež in sploh viši duhovništvo v njegovi deržavi vse ministerske opravila in vikši službe v raznih razdelkih politiš-kiga vradništva v rokah imata.
Taka vlada po duhovnih bi gotovo deržavo na tislo stopnjo vradniške popolnosti povzdignila, kakor si jo le želeti moremo. Ta popolnost bi namreč obstala v vradnikih. ki niso v prevelikim številu. nimajo nobenih otrok, nc potrebujejo pre velikih dohodkov, in so jini ni treba, Rog ve, kakih zvijač in kriv ih potov poslužiti. dc bi v viši službe prišli, in tako sebe in svoje ložej preskerbeli. Rimski duhovni, ki so ob enim (udi politiški vradniki bili, so imeli večidel le male letne dohodke, so bili večidel delavni in ponižni možje, in so tako malo po viših službah lakomnovali, de so večidel v tistih službah pomcrli, ktere so veliko let oskerbov ali.
Temu sc pa oporeče, de na lo vižo veliko število svetnih oseb. ki bi bile za politiške službe popolnama pripravne, brez služb ostane! Ile pa ta vgovor ni resničen. ampak prenapet in krivičen , se že iz tega vidi. kar smo od začetka od duhovske vlade opomnili. Ce smo pa že permorani čez rpripravnost ali zmožnost"* svetnih oseb za po-litiskc službe na Rimskim razsoditi. menim, de bomo naglo od svojiga tirjanja odstopili, rimsko deržavo svetnim vradnikam v roke dati. če le kolikej na žalostne skušnje pomislimo, ki jih jc sam papež Pij IX. v tej reči storil, ko je od prekucije sil jen, se s postavljanjem mnogo svetnih vradnikov prenaglil. Ob času republikanske vlade v Rimu se je pa toliko hvaljena ..pripravnost'* še v svojim naržalost-nišim stanji pokazala. /<c med tistimi osebami, ktere je papež sani v službe postavil, koliko jih jc bilo brez vse vednosti, brez vsiga djavniga talenta, bre« poštenja in brez serčnosti! Koliko ve rt ogla vi h, brezbožnih oseb brez vsa k i ga značaja pa je še le med tistimi bilo. ki so ob času prekucije k oblasti in vladi prišli, in kteri, razun svoje prede rzn ost i, nobeniga drugiga zasluženja imeli niso? In vendar so bile te dve verste svetnih vradnikov vse, kar je politiško prerorenje papeževe deržave na noge spravilo! — Nobeniga vzroka tedaj nimamo, pripravnosti rimskih svetnjakov previsoko hvaliti, in nar bolj modro storimo, ako še tudi v prihodnje edino papeževi vladi na voljo damo, po svoji previdnosti svetnjakam politiške službe izro-
čiti. Pravičnost in previdnost papeževe vlade je namreč že od nekdaj veliko število svetnjakov vvrad-nike postavila, ki so se ji zaupanja vredni zdeli in so resnične zasluge imeli, in tudi zanaprej jim bo še vedno veliko in tudi veliko imenitnih služb od-pertih ostalo.
(Konec sledi )
Izgletl dobriga pastirja.
Kadar je potreba nar veči, je božja pomoč nar bližej, pravi pobožni, že jezerokrat poterjeni prigovor. \ar veči sreča za keršansko čedo jc pa<T gotovo dober, pogumen, ves za božjo čast in izveličanje sebi izročenih duš goreč pastir, posebno ob času,' kadar dereči volkovi ali očitno ali pa hinavsko v ovčji obleki čedo zalezujejo in si prizadevajo, njeno nar veči blagost, sv. vero ji vzeti in pa sv. čednosti zatreti. Zato je Bog vselej, kadar so cerkvi nar veči nevarnosti protile, tudi nar veči može, z darovi svoje sv. gnade visoko obdarovane. obudil, ki so se pogumno in stanovitno vsim naklepam sovražnikov ustavljali, kakor siva sred-morska skala gromovitimu navalu togotnih valov. Havno taka se že veliko let v velikim Parižkim mestu na Francozkim godi, kjer je že mende pred več kakor sto leti peklenski sovražnik svoje nar slavniši bukvotiskarnice postavil, in s svojim duham navdahnjene družbe vpeljal, kterih nar visi in poslednji namen nič manjši ni kakor ta. vse, kar je božjiga in svetiga. popolnama s sveta odpraviti, in s čevami poslednjiga mašnika poslednjiga kralja obesiti, lic jc tedaj ravno v Parizu potreba in nevarnost keršanske cede velika, je očitno: zato jc pa tudi ravno tamkej božja pomoč zlo blizo. Skorej neprenehama namreč ravno v tem mestu sveti možje in žene in device žive, ki s svojo svetostjo in spokornostjo jezo božjo zavolj grehov ljudstva tolažijo in se kakor skalnati jez nalivu brezbožje ..omike ' in razujzdanosti ustavljajo. Havno v tem mestu sc je tudi po božjim usmiljenji začela prelepa bratovšinaod presvetiga Mariiniga serca. ktere združena molitev je po pri prošnji božje preblažene .Matere že toliko jezero iu jezero grešnikov, ki so v nar globokeji grešni slepoti tičali, v nar goreč-niši in pohlevniši ovčice Jezusove čedc, ino žemar-sikteriga keršanske kervi žejniga Savla v pobož-niga l*avla spreobernila. Tudi zdaj, ko je predlanskim nemila smert temu mestu pobožniga nadškofa Dioniza dAffre vzela, kteriga pastirska Iju-bezen se v kroni sedanjiga evropejskiga škofij stva sveti, kakor danica med zvezdami, — tudi zdaj je dober Bog temu hudo skušanimu mestu zopet višiga pastirja dal, ki jc vreden, prednika tolike svetTisti imeti. Poslušajmo, kaj od njegove pastirske gorečnosti časnik rL'nivers- piše:
Veliko veselje so obudile pastirske obiskovanja, s kterimi se je prečastiti gospod Si bo ur. nadškof Parižki skoz tri dni (od 23. do 25. svečana) v velikim Caillou, to je, v nekim oddelu Parižkiga mesta pomudil,v kterim skorej sami delavci prebivajo, kterih število je pet in dvajset tavžent. De bi zamogli apostoljsko gorečnost škofa prav zapopasti, bi bili mogli gospod Sibour-ja viditi, ko je na večer 23. v veliki Caillou peršcl, in se precej na zbrano množico z govoram obernil, ki je čez eno celo uro terpel. Drugi dan, na obletnico predlanske prekueije, je bral nadškof Sibour sv. mašo, je trikrat svojim obilno zbranim poslu-šavcam pridigoval in sam več kakor tri sto dclav-
cov, možkih in ženskih in tudi vojsakov obhajal. Koj po tem se je podal neutrudljivi škof v cerkev „\otre Dameu (to je: „Xaše Gospe-) k slovesni službi božji: potem je bil predsednik per nekim posvetovanji, per kterim je slavno znani pridigar La-cordaire svoje misli čez mnoge predmete s čudovito zgovornostjo izgovoril. Potem posvetvanji se je podal prečastiti gospod nazaj v veliki Caillou, in je bil tam per večernicah, kjer je še dvakrat besedo poprijel. Potem je obiskal vse bratovšine in družbe keršanskiga nauka in je povsod nekolike besedi v spodbudo govoril. Poslcdnjič je bil še na večer predsednik per nekim zboru, ki so ga udje družbe sv. Frančiška Ksaverja obhajali. Okoli pet sto dclavcov je bilo pričujočih in veliko število njih žen, mater, hčer in sester je postranske prostore napolnovalo.
Ino še zdaj se je občutil nadškof močniga za-dost. do je od S. doli. ure na večer raznim osebam dobre svete dajal, ki so v serca vsih mir in edinost in zaupljivost do predpostavljenih vdahnili; zakaj besedo zgovorniga duhovna je vse z nepo-pisljivo spoštljivostjo in pozornostjo poslušalo. IV-šanje svojih moči zmagavši.je obiskal Sibour prihodnji dan veliko tabakjo fabriko, v kteri I >00 dclavcov dela. vojaško bolnišnico, šole šolskih bratov in sester in še neko zlo oddaljeno in borno predmestje unkraj marskiga polja. Pu tudi tjekej ga jc poslužna in hvaležna množica ljudstva spremila. de bi glas svojiga visokiga pastirja poslušala, ki se nikoli ne utrudi, ker mu močnejši keršanska ljubezin moč daja!
Takšno je ljudstvo, kadar ga nihče k sovražtvu in maševanju in k puntanju ne podpihuje. Nezaupljivost in obrekovanje zoper duhovšino omolknc, kakor hitro ljudstvo svoje škofe iu mašnikc blizo sebe vidi, njih glas sliši in apostoljsko ljubezin ta-kiga škofa občudovati priložnost ima. kteri kakor d* Affrc. samiga sebe cedi v prid. v smert da, ali kakor Sibour vse moči svojiga življenja napne, de bi nesrečnimu ljudstvu njegovo vrednost in pravo duhovsko svobodo zopet pridobil".	K .
Dva duhovna pomoriiika \ Kiipaiiij-*kim NvetovavNtvu.
Katolški list iz Moravskiga tole perpoveduie: Posvetni časniki pred, ko morejo, vse naznanijo, kar se katolčanam v škodo ali tudi v sramoto per-godi: zato mora pa tudi katolški list rad k;ij v ese-figa povedati. Xi davnej, kar se jc nekaj taciga veselja vredniga v Misliški županii pergodilo. kjer je med katoičani 241 nekatolčanov in čez IN NI judov, in kjer ima vsaka vera tudi svojo cerkev in svojo duhovsko gosposko. Ker so mogli zdaj noviga župana in podžupane voliti in po postav i imenik volivcov spisati, je Misliška župani ja med perve volivce tudi oba duhov na pomočnika Ludovika llavka in Dragotina Kucclna zapisala. Ko je nadžupan imenik volivcov pregledoval, je dozdanjimu županu zapovedal, oba gospoda iz imenika volivcov izbrisati: perstavil je pa, dc imajo po naukazu pečav-ništva od 7. sušca tekočiga leta le tisti duhovni pravico voliti, kteri imajo v duhovnii samostojno pooblastilo.
Po tem naukazu sc tedej duhovni pomočniki v versto tistih štejejo, kteri imajo sicer naloge in dolžnosti, pa nobene pravice. .Misliška županija je pa pokazala, de svoje duhovne iz druziga ozira, čislati ve: zakaj župani so precej sklenili, temu
naukazu se zopcrstaviti; v te zoperstavi se nieil drugim bere:
..Ker se naši duhovni pastirji naše časne in večne sreče in nesreče tolikanj vdeležvajo in nam po noči in po dnevi, v dcžji in viharji, in celo ob zadnji uri. ko nas že vse zapusti, celo z nevarnostjo svojiga življenja še pomagajo, ker naše otroke uče in nam božjo besedo oznanujejo, jih toliko častil m, de nas boli, jih viditi v versti tistih, kteri nimajo nobene pravice. Zato naznanijo podpisani župani v imenu cele zupanije, de odločenja obeh gospodov duhovnih pomočnikov ne poterdijo, in.de se hota gospoda naših časnih zadev ravno tako, kakor naših dušnih \dclcžiti zamogla. in de zoper njuno zmožnost izvoljena biti nihče nič reči ne bo mogel, gospoda duhovna pomočnika Ludovika llavka in Dragotina kucclna kot častna uda svoje župani je z nar večini veseljem spoznamo. kar hvale vredni nadžupanii ponižno naznanimo-.
Sadziipanija je imenovanima gospodama precej pismo poslala, de sta poterjena častna uda.Mi-sliške županije.
Kazsled po kcrnaiikkim ntcIii.
Sol uigrati. maliga strpana no prečast iti nadškof in karilinal Švarcenberg pobožniga Sitter-ja škofa posvetili. Per tem slovc-nim opravilu sta stregla škofa Siomšek in tlet ti. Več kot sto duhovnov je per.šlo k posvecenju moža. klerisra ze davnej vsi čislajo, pa tudi slovo vzet od svojiga preljubiga \išiga škofa, kteri je toliko let \ sim zvest pastir. Ijubeznjiv oče in pomočnik v potrebi bil.
Slu 11 ga rt. Krivover« i mislijo tO. in 11. kimovra v tem mestu velik zbor imeli, posebno zavolj posvetovanja. kako bi se kaliinei in l.uterani. pod iiiieiiam : ..nemška cvanirelska eerkevu združiti zamogli.
Francoska vladi j a je menihe na gori sv. Bernarda. s kterimi so Vali-ki prekucneži v 1817. letu tolikanj srerdo ravnali, po naznanilu peeavnika zunajnih oprav pod svoje varstvo vzela.
\a Francoskim je hogal .Manjuis Talaru umeri. Od -voii^a premo/enja je voljil 2 miljoiia frankov Henriku. grnfu Chamhord (kterimu kraljestvo gre'). 500IM) fr. dobi f hafcaubriand. 10.000 fr. Berrier. njegov vnuk knez .Moiiimorenev-Kobeei| «00 1100 fr. s peistavkam. de naj v vsaki nesreči pomaga. Graišiue Talaru-tove so v 7 škofijah, in \-ukiniti tih 7 škofov je voljil po !|OOO0 fr. /a med uboge ra/.deliti. in vsakimu duhovnu 41 srenj po tonil fr.. torej škofam in fajmoštram skupej 1174.000 fr. Dalej je voljil IIHHMUI fr. družbi za razširjanje ker-šmiske vere. Cvetele naprave, kjer nune starim »trezen* m mladost učijo, no dobile po .»(1.1100 fr., bolniš-niea v Ktampc« .sil.1100 fr.. družba za sirote, kteriui je kolera staiišc vzela HM MM I fr. itd : z vsim 2 miljona frankov za delo milosti. — To se pravi bogastvo prav oberniti.
I.aško. Turinski nadškof je prepovedal kupeijskiga peeavnika Saiita llo-a na smerlni postelji previditi. ker cerkvi protivnih Sikardiskih postav preklicali ni hotel. I.e. ker je peeavnik vojaštva persilil. je bil na blagoslovljenim pokopališi pokopan. Pečavniki so tirjali, de naj nadškof službo popusti. Ker se je tega branil, so ga v lerdnjavo Fenestrella peljali. Sikardita je kralj po slu k sebi poklical. Zavoljo miru so vse Scrvite v saino-iaiiu v Saluco m Alcsandrijo odpeljali. Vlada je sklenila, nadškofu ne več pripustili, nazaj verniti se.
Švedsko, \ielszoii. mlad malar. se je dal zopet kcr-»i'i in »e je tako Aiiabapti*tam perdružil: zalo je
mogel iz dežele iti in vse premoženje deržavi prepustiti. Prosil jc tedej kralja milosti; ta je pa lutersko sveto-vavstvo poprašal. kaj de je storiti; in odgovorilo jc, de ne ve, zakaj de bi se v te zadevi po postavah nc ravnalo. Malar je med tem na Angleško šel, kjer je 12.000 Anabaptistov prošnjo do kralja Oskarja podpisalo, dc bi se malarja usmilil. Poslali so mu pa to prošnjo po Pal-merstonu. in ta po švedskim poslancu v Londonu, grofu Rehauscn. Ta pergodba na Švedskim zopet pokaže, de imajo krivoverci v katolških deržavah veči svobodo, kakor pa v krivoverskih. Sc Angleži niso per pustili. dc bi jud Rothschild med njimi v deržovnim zboru sedel.
Angleško. V ,,Revue Britanniijue" sc tole bere: V naročju angleške deržavne cerkve, ki jo nekteri tudi veliko cerkev imenujejo, se prikazuje stranka, ktera ima namen , deželski viadii nadzorništvo čez duhovsko vzeti. To razkolništvo je enako unimu, ktero sc je na Sotskim pod imcnain Frec Chureh (svobodna cerkev") perčcla. Doslej vladija terdn) veruje izročeni nauk, dc ju angleška cerkev deržavno vstanovljeno cerkveno vladarstvo, ktero iz škofov pod vstavnim deželskim poglavarjem obstoji. Kraljica je dedinja cerkveniga Klizabe-tiniga vladarstva. kakor njeniga meča in njene roke pravice. Zato jc tudi popolnarna pravico imela, v zadevi duhovna Gorhama . čez ktero seje, ni davnej. veliko govorilo, škofovo razsodbo zavreči, in kot perva sodnica sama besedni pomen 39 členov angleške cerkve razložiti. Pa ravno to djanjc kraljeve in perve škofske oblasti je več duhovnov v velik dvom perpravilo. Pravijo. de sc je nekaj duhovnov samo zavoljo tega v katolško cerkev vernilo. in djali so, de. če žc morajo papeža spoznati, vunder raj papeža v Rimu, kakor pa v Londonu imajo. Drugi pa , kteri se nočejo ne papežu. ne kraljici podvreči, se mislijo kaki obstoječi ločini perdružiti. ir njih stranka cerkve vladijskiga nad-zorništva osvoboditi nc bo mogla. Per ti priliki so zetudi bukvice na dan prišle, ki se zlo bero in angleške cerkvene zadeve dobro zaztiamnjajo. namreč pisma velikiga sodnika gospod ('ampbella iu gospodičine Priscile Lidije Sellon-ke. ktero tudi veliko usmiljeno sestro imenujejo. Ta bogata gospodičina si je zavoljo vec dobrodelnih družb, kterim je predpostavljena, nekako angleško per-vaštvo zadobila. ktero nima veliko manji veljave kot pervaštvo Kanterhuriškiga nadškofa. Ta imenitna gospodieina je zdaj gospod ('ampbella obdolžila, de je. ker se za Gorliama poteguje . zoper vest slednjima ravna in de jc deržavno cerkev izdal. Se celo famphcllovo ime je iz imenika prijatlov ubozih in dobrotnikov zbrisala. To je dalo priliko pismam , v kterih si Campbell svoje misli mirno in umno opravičiti perzadeva. Ali angleška usmiljena sestra ostane per i/.brisanji uceniga gospoda velikima sodnika, in. če kraljica Viktoria kmalo ne bo jemala. bo še njo iz imenika dobrotnikov zbrisala. -— Dr. Ilook je tudi v Gorhamovi zadevi bukve na svitlo dal. kteri je bolj poklican svetu svoje misli naznaniti, kot gospodieina Priscilla Lidija Sellonu.
Kanada. Škofje Kvcbeškiga nadškofijstva so sc v Montrealskim mestu posvetovali, kako bi se katoličanstvo v njih škofijah pospešiti zamo^lo. Po posvetovanji so poslali pastirsko pismo do duhovstva in ljudstva, ktero zadeva branje svetiga pisma, prepoved zapeljivih bukev. napravo dobrih bukvarnic v vsaki duhovnii in napravo družbe za razširjenje dobrih bukev , v peljavo katolškiga časnika v Montrealu , duhovno skerb za tiste katoleane, kteri več del v gojzdili delajo ali na meji in med Indijani žive, napravo vsclovavnih družb, overati predelovanje v ptujc dežele. ktero je /.a vero Kana-damanov nevarno, in naznanilo, de se bo nadškofijski zbor 15. vel. serpana 1851 pereči.
Odgovorni vrednik iu založnik: Janez Kr. Putjaear.
— Natiskat*: Jože/ Hlaznik v Ljubljani.