MOJA DUŠA. FRAN VALENCIČ. DUNAJ.
v temnih, tnidapolnih urah
ti prihajaš, kakor megla,
ti odhajaš, kakor rosa,
žalostna, potrta.
O, zakaj bojiš se mene ? —
Kaj so ti jjretesne prsi,
tak nemirne kakor morje,
da od tod hitiš.
Odbežali so mi dnovi
in minute davno prošle,
jasne kakor zlato solnce,
črne, kakor noč.
Vsi treuotki, polni raja,
večnolepi, najsvetejši,
plavajo kot črna tica
nad globokim breznom.
V večnih, dolgotrajnih borbah,
v razkosanih harmonijah,
kakor v blaznem nepokoju
s tabo jaz živim.
Pai sem, pai v cvetoče gaje,
pai sem, pai v neskončno morje,
in gasil si v prsih ogenj,
in objel mladost.
A sedaj mi duša plaha . . .
Srce moje, ti si mrzlo ...
Vsepovsod se meni roga
grehov mojih stud.
42