Miha je vstopil, zaloputnil vrata, potegnil nož in zakričal: »Vendar enkrat! jSedaj bova obračnnala!« Ivan je bil zaposlen v kotu svoje sobe s čiščenjem lovske puškc. Takoj je prejpoznal prišlecev glas, ko se jeobrnil, ne bil zelo bled. »Kaj hočeš?« jc vprašal. »Prišel sem, da te pozdravim«, je odflovoril Miha. »S tem-le«, je pripomnil in pokazal nož. Oba moža sta se zakadila eden v drugega in sta pričola molče borbo. Naenkrat sc je zgrudil Ivan na tla z nožem v prsih, vea voščen v obraz. Kri mu je curljala iz grla in začelo je v njem grgljati. Na zadnje vzdihe je priskočil buntlaš, pes, ki je sedel doslej mirno v kotu in jo gledal boj iz neposredne bližine. Žival je pogledala ubijalca, mahala z repom in se je oblizavala po gobcu. Čisto jasno jo bilo, da pes krvavega obraCuna ni razumel. s_»liha si ie potegnil z roko po čclu, vzdihnil globoko in poslušal. Od zunaj mu je udarjalo na uho lc kokodakanjo perjadi in brenčanje čebel. V izbi sami pa je bila grobna tišina. Miha si je bil izbral za obračun dobcr dan. Mica, postrežnica, je bila z doma, nobeden nc bo mogel sumiti, k3do da je zagrešil — uboj. V okolici jili je mnogo verjelo, da sta Ivan in Miba še vedno dobra prijatelja kakor nekdaj. Nobeden ni znal o ljubosumnosti, koje vzrok so bile malenkosti: košček zemlje, voda grabe, sadje ob meji stoje.ega drcvesa. Povod za izbruli je bilo 15 hrušk. Slednjič se je zgodilo najstrašncjše! Brez iskrice sočutja se je približal morilec zaklanemu, potegnil mu je okrvavljen nož iz prs, ga je umil v skledi in obrisal s cunjo. Nato je prcgledal samcga sebe, da bi nc odnesel s seboj kakcga znaka boja, ali kakega krvavega madeža. Ni bilo treba ničesar čistiti. Da bi pa vzbndil sum na roparski umor — je odpahnil vse omare, prevrnil pohištvo in je raztrosil po tlcb nekaj srebrnikov. Na samega sebe in na lastno varnost skoraj niti mislil-ni; neprestano mu je begalo po glavi onih potnajst hrušk. Slednjič so jc odstranil, glavo ponoano dvignjeno, stisnjene pcsti v žepih. Zunaj je čakalo nanj široko, samotno polje. Z velikimi koraki je šel Miha najprej ob robu in jc zavil nato na pot, ki je vodila proti njegovi biši. Čeravno je bila pot dolga 3 km, se mu je dozdevala neskončna. Neprestano jo moral misliti na ono grgranje žrtve in na voščeni obraz. Celi prizor se je ponavljal v njegovem spominu z vztrajnostjo, ki je dobila naenkrat pecat grozote. »Sedaj bova obračunala — kaj hočeš — prišel sem, da te pozdravim — s tem le!« Nato nekaj trenutkov odmora tema, pa zopet grgranje in voščeni obraz. Ncskončna osamljenost kraja ga je težila liki mora. Bilo je toliko solnca, toliko luči, in po živili mejah so brnele žuželke . . . Morilcu se je dozdevalo, kakor bi mu nekdo sledil. Miha je pospešil korake, je pogledal plašno na levo ter desno, da bi se pre- pričal, če ga morda kedo ne opazuje. ^laenkrat pa se je obrnil in kar streslo ga je po celem telesu. Ne po grmovju, jampak po potu je šel umirjenih korajkov za njim — bundaš. Bil je velik, črn pes z znaki različnih pasem, od katerih je bilo dve dobro ppoznati. Imel je dolgo, kocasto dlako, yelik in nekako odsekan gobec, iz glave pa je bliščalo dvoje plavkastih in vedno inokrih oči, ki sta razodevali izredno evestobo ter vdanost. Čisto mirno je jBtopal v gotovi razdalji za možem. Ko je Miha uvidel, da ne more odpoSliti psa, je šel naprej še bolj urnih korakov. Skoro bežal je sto metrov in se bbrnil. Olajšano se je oddahnil: bunBaša ni bllo nikjer. Že se je tolažil Mifcia, da se Je znebil preganjalca, ko se je |a zopet pojavil za ovinkom. Miha je postal, kakor bi ga bil pribil, prce mu je razbijalo do vratu. Misel, da bi ga utegnil kedo videti skupaj g psom Irtve, mu Je nagnala strab v vse ude. f »Proč od tod!« ^ Vendar pes se nl nlti ganil. ijMorilcu /e prišlo na misel, da bi psa ubil. Postal je med koruznimi stebli in je segel po nož v žep. Nož mu je vzdramil misli na zaklanega, na kri, na poslednje grgranje in na voščeni obraz. Hotel se je umiriti, zagospodovati — nad strahom in trepetom, ki sta se ga oprijemala. Za trenutek je sedel v travo. Zopet je pritekel pred njega pes in ga gledal z rnirnimi, plavkastimi očmi žrtve, z očrni, kojih pogleda Miha ni mogel prenesti. Govorile so mu: »Umoril si mi gospodarja — kaj naj počnem sedaj? Ubij še mene, le vzemi mi življenje!« Na čelu morilca so se prikazale potne kapljice; ni mogel zbežati, ne kričati, ne poriniti nožnega rezila skozi mehko, črno kožo —. Oči psa pa so govorile naprej: »Glej, pripravljen sem. Čakam na smrtonosni sunek. Ne bom se umaknil od tebe, dokler me ne usmrtiš.« Šepetale so še: »Bil sem senca gospodarjeva . . .« Miha si je želel koprneče, da bi odmevala daljina od trušfia, od glasov, od klicev, osamljenosti na sredini molčečih polj ni mogel prenašati, obe plav- kasti oči sta ga napolnjevali z nepopisno grozo. Da bi jih ne bil prisiljen gledati, je uprl pogled t nebo, kojega neskončna kupola je bila preprežena z mrežami zlatih žarkov. Kmetje, ki so se vračali ob solnčnem zatonu proti domu, so slišali smeli. — Radovednost jih je gnala, da so se približali. Našli so Kajna, ki se je igračkal s kobilico in ni spoznal nikogar več. — Poleg njega je sedel pes in čakal mfrno.