Praznik slov. livaležnosti.Od veeih stranij se nam piše o prelepem praznovanji godii av. apostolov slovanskih. Enako so storili ludi drugod, pa v našem listu nam manjka prostora, da objavimo vse dopise v tej reči. Naj stoji mesto drugih samo ta-le iz Sv. Lovrenca v slov. goricah. Na prestolu Sv. Petra še kmalu ni sedel papež, ki bi bil Slovanom tako prijazen, kakor so sedanji sv. oče Leon XIII. Svoje veliko spoštovanje do Slovanov so pokazali posebno v prelepem pismu z dne 30. septembra 1880. V tem pismu tako navdušeno proslavljajo sv. Girila in Metoda, da je mahoma moralo izginiti tisto zlobno, sovražno obrekovanje, ki je še more biti — iz sovraštva do Slovanov — sv. apostola dolžilo krivoverstva. Ob enem pa so sv. oče tudi ukazali, naj se njuni god praznuje po vesoljnem katoliškem svetu vsako leto dne 5. julija. Posebno od tega časa imajo tedaj Slovenci lepo navado, da zažigajo na predvečer godii sv. Cirila in Metoda njima v čast neštete kresove. Da v tem oziru tudi mi Lovrenčani nočemo zaostajati, pokazali smo prav lepo na večer 4. julija. Vže popoludne slišali smo na Šlekar-ju, nekein gričku Sakuške občine, mogočno strelbo iz topičev. Prava svečanost, skoraj ljudska veselica, prieela se je pa še le po »Ave Mariji«. Ko se zasliši iz farne cerkve zvon, zagromijo topiči in vžge se velikanski kres. Bil je v resnici velikanski kres; kajti sestojal je iz 17 tnanjih. Ljudij se je sčasoma nabralo, kakor mravolj; bilo je gotovo okoli 500 duš. Za slučaj dežja postavili so vrli fantje, na čelu njim M. Zlodnjak, zelo okusno z zelenjem, cveticami in venci ozaljšano lopo. Raz njo in raz tri inaje plapolale so narodne trobojnice. Nad lopinim vbodoin pozdravljal nas je napis, da se trdno oklpnimo svoje doinovine. Tudi v lopi bliščala sla nain nasproti napisa: »Gorje mu, ki tlači slovenski moj i*od« in »Bodi zdrava, domovina, niili moj sloven- ski kraj!" Ko je bila večina Ijudstva zbrana, nastopi učitelj g. R. Koser ter navzočim v dolžjem govoru razloži življenje sv. bratov in navede uzroke, ki so nam Slovencem povod, da slavimo sv. brata. Zapustila sta nam namreč prekrasno dedščino, sv. katoliško vero, uglajeni jezik slovenski in domačo službo božjo. Po govoru zagromijo topiči in godba zasvira. Da bi pa bila v slučaju kakega požara hitra pomoč blizu, preskrbel nam je g. e. kr. poštar tako reč, s katero se lahko gasi — žeja. Kakor je pri Slovencih vselej in ppvsod lepa navada, da se spominjajo našega presvitlega vladarja, napije tedaj tudi pri tej priliki g. Petek Nj. veličanstvu našemu premilemu in predobremu gospodu in cesarju Franju Josipu I. Zopet se razlega strel daleč po okolici in godci zasvirajo cesarsko himno, katero zbrani stoje poslušajo. Potem napije g. nadučitelj F. S. našemu mil. g. knezu in škofu dr. Napotniku. Ravno isti tudi razloži po kratkem premolku pomen trobojnih trakov, katere so si bili fantje in dekleta na prsi pripeli. Po teh govorili in napitnicab jeli so se razlegati mili glasovi prelepih našib narodnih pesmij. Dolgo časa smo še potem streljali, kurili in peli; polagoma pa smo vendar začeli razhajati se vsak na svoj dom, naj si spočijeino, v jutro pa gremo v cerkev k sv. maši! Ne morem končati, da bi vrlim našim slovenskim fantoin in dekletom ne izrekel zahvale za njih veliki trud. Niso se vstrašili ne gmotnih žrtev ne dela. Pokazati so hoteli, kako naj se častita naša slovanska velikana, sv. Giril in Metod; pokazati so hoteli sedaj, ko hočejo naSi sovražniki zaaejati narodni prepir med nas pohlevne ovčice, ko nam bočejo najdražji naši svetinji — sv. vero in materin jezik — vzeti, kako da naša sveta tla slovenska ljubimo. Pokazati so hoteli našim sovražnikom, da bočemo postati prosto in srečno ljudstvo in da se houeino za naše narodne pravice tako dolgo neustrašeno boriti, dokler nas Vsegamogočni ne privede do pravične zmagel