Za poduk in kratek čas. Iz Slovenije do Adrije. (Potopisna črtica.) Takrat mialim prav naglo potovati, kajti moj drug, obsojen mojo malenkost počakati, da se vidiva iz obraza v obraz, proai že vae svetnike, da bi me vendar enkrat prinesli tje doli na njegovo mesto. Nastopili so namreč že pasji dnevi, tedaj pa je tam doli na obrežji Adrije neznosna vročiua in si človek svoje razgrete ude le v morskih valovih malo obladi. Potoval bodem toraj brzo, ustavil ae aamo v Ljubljani in Reki in to le toliko, da si malo odpočijem, kar mi božja ia cesarska postava dopušia; omenil bodem le nekaj malega o Ljubljani, ' Reki in morji, potem pa krenein kar hitro tje doli v dalnji Zadar, največje iridentijsko gajezdo v Dalmaciji. Tudi Zadra Vam ne bodem natančno opisoval — pozneje, ako drago, pač — nego ga le nekaj aplošno omenil. Uatavil ae bodem za sedaj le v cerkvi, koja hrani jako drago svetinjo celega krščanskega sveta, katero aicer vsak kristijan po imenu pozna, kaj natančnega o nji pa ve le malokateri. Gospod urednik! Vi ste v avojem življenji gotovo že kje alovo jemali, gotovo tedaj, ko ao Vaa oče v šolo zavlekli, •— študirali ate brez dvombe tudi Vi in to oddaljeni od rojatnega kraja, kaj ne ? No, potem pa že veate,^ kaj ae pravi ,,poslavljati ae od svojih dragih". Človeka nekaka alabost obhaja in tako čudno mu je tam na tistem kraji, kjer ima človek, kakor uč-enjaki trdijo, srce, poaebno, ako se mora daleč podati in to za dalje čaaa ia je v božjib. rokab, ako še bo kedaj avoje drage videl. Da je bilo tudi meni nekako medlo, ko aem ae poalavljal od mile štajarske zemlje, oatavljal avoje roditelje in prijatelje ter ae podajal v dalnjo Dalmacijo, to ai po tem vsem labko mialite.^ Bivai moj profeaor — Bog mu daj zdravje, — ki me precej dobro pozna, prerokoval mi je, da ae bodem po domovini jokal. Čisto poparjen aem se torej vaedel v kupii, položil svoje ude, kolikor mogoče, v prijetuo lego ter aem jel razmišljati o svojem bodočem življenji v Zadru, o prerokovanji profesorjevem itd. Na tej in ovej postaji videl aem kak znan obraz, kar mi pa ni bilo nič kaj po volji, kajti človek ]'e v enakib okoliščinab. uajraji aara, da si arca s prijateljskimi spomini še bolj ne obteži. Zatoraj sem se odmaknil od okua, le v Ponikvi pomolil sem ka- kor obično, glavo akoz okence, da pogledam spomenik, ki kaže potniku domačijo največjega vladike ia dobrotnika Slovencev, aiavnoznanega in žalibože le prerano umrlega Antona M. Slomšeka. Vlak pridrdra v Celje, kjer me vzbudi iz mojih duhamoreeib aanj znani glas občeapoštovaiiega drž. poslanca našega, češ: „0 dragi R. Bog z vami, zakaj ostavljate Slovenijo — jako obžaljujem —¦ pogrešali vas bomo — vrnite ae akoro!" Umeje ae, da ao me te beaede iskrenega domoljuba še bolj ,,poparile". Premialjujoe osodo mile Slovenije in proseč dobrotljivega nebeškega Očeta, naj čuje nad domovino, roditelji in prijatelji, naj blagoslovi delo milih rai rojakov, da bi s čaanim preskrbljeni, tem ležje za večnost delovali, doapel aem v Ljubljano, kjer sem namenjen en dan ostati. da izvem, kako napreduje središče Slovenije: bela Ljubljana. Pred osmimi leti bil sem v Ljubljani prvokrat, a tedaj sem jo nekako prevarjen zapustil, kajti vae: napisi ulični, nad prodajalnicami, govor, vae bilo je v moje veliko začudenje in žaloat nemško. Sedaj ti pa naznanja vae to, da bivaš res v alovenakem meatu, toraj veliki napredek. Nove krasne atavbe, kakor: cerkva srca Jezusovega, Rudollinum, mestna klavnica itd. zalšajo mesto, napredovanje tudi tu. Iz gole radovednoati ogledal aem si zloglasnega Anastazija Zelenca zloglasni apomenik, radi kojega ao natolcevali židovsko-liberalni listi tako robato celi slovenski narod. Prijatelj, ki me spremlja, oglasi se v neki postranaki ulici, češ: ,,Evo ti A. Zelenca". Nekak ,,oje'' ušel mi je iz grla pri pogledu na ta ,,slavljeni apominček" — nradi tebe tedaj razgnali ao toliko brušča in brupa po svetu — to pač ni vredno tolikega krika in obrekovanja". V iatini, nemški narod moral bi ae sramovati, da je svojemu alavljencu tak spominček postavil. Sicer je pa nemški uarod pri tem nedolžen in je to le delce Ljubljanskib Nemcev in alov. judežev, odpadnikov. Tako ali enako povedal sem pozneje vei-krat plitvim širokouatnežim, ki so v svoji nevednoati na podlagi sramotnih poročil židovskih liatov v moji navzočnosti slov. narod obrekovali in obmolknili ao. Sicer pa zopet z Bogom, bela Ljubljana! Razvijaj in razcvitaj se, a ne pozabi, da bodeš le tedaj slavno aredišče Slovenije, ako oataneš v nepreatani zvezi z vsemi deli razkoaane Slovenije! (Dalje prib.) Smešnica 31. Mežnar je okineal cerkev za romarje. Po atari navadi dal je vaacemu avetniku venec na glavo, tudi peklenšceku pod nogami av. Mihaela. ,,Kaj", vpraša ga žena, ko vidi ta venec, ,,kaj ti pride na misel, da si tudi temu dal venec na glavo?" — ,,Tiho", odgovori mož, ,,tiho, mati, saj ne znaš, če še se ne svečava kje kedaj na poti".