ERNEST TIRAN:
Ujedinjenje.
Igrica s petjem in telovadbo — šolskim odrom  za narodni praznik 1. decembra.
Osebe:
Mati; Stanko; sirota Pavle;  poveljnik;  1., 2., 3. vojak;  četa mladih vojakov; deldica s punčko.
SLIKA. Pozorišče: Gozd ali travnik; v ozadju vas.
Vsi razen  matere.
Se preden se dvigne zastor, se čuje petje in korakanje. M1 a d i v o j a k i (pojo):
Mi smo vojaki korenjaki,
kako nas gledajo Ijudje,
pa pravijo, to so junaki,
ki se nikogar ne boje! (Odpojo vse 4 kitic?.)
P o v e 1 j n i k : Četa — stoj! Volj—nol — Dovolj je vojskovanja za danes! Prav pošteno sem že lačen. Sedimo tu^le na travo pa jejmo! (Sedejo, privlečejo iz žepa jabolk, kruha itd. Sirota Pavle stoji na strani; nima ničesar.)
Stanko: Kaj me nima naša mamica res rada? Glejte! (Pokaže 2 lepi jabolki in kos pogače.) Kako skrbi zame! Skoro bi bil pozabil — jutri je njen god! Pa nimam prav ničesar, da bi ji dal. Eh — saj ve; ji bom pa voščil zato tem lcpše — že znam! (Zagleda cvetice.) In cve* tic ji naberem, ki jih ima tako rada. (Nabira Sopek.)
1.  v o j a k : Kako ji boš pa voščil? Povej nam no, Stanko!
S t a n k o : Tega pa že ne! Kaj misliš, da sem neumen? Mama je tudi za atov god pletla mošnjo za tobak, čisto na skrivaj, še jaz bi skoro ne bil stnel vedeti... No, pa name se je že zanesla, saj ve, da nisem kakšna stara klepetulja, ki vse izbrblja. Pa jo je ata enkrat zalotil sam. Joj, kako se je smejal! — Ne, ne, ne povem pa ne! (Nabira cvetic, pride do Pavleta.) To bo vesela! (Zagleda ga.) Zakaj si pa tako žalosten in pobit danes, Pavle?
2.  v o j a k: Saj vidiš! Zato, ker nima nič s sebojl
1. v o j a k : Gotovo je pozabil prositi. Ali je pa v vojni izgubil. Stanko (da Pavletu polovico svojega  kosa  in jabolko):   Na, Pavle, pa ne smeš več tako žalostno gledati!
236
3. vojak: Še drugi mu dajte kaj! (Počasi vstanejo, ga obkolijo in mu dajejo v predpasnik.)
Sirota Pavle (se brani); Hvala vam, presrčna hvala, tovaiiši! Dobro mi de, da ine imate tako radi. Pa nisem lačen.
2. vojak: Res te imamo radi! Saj si pa tudi najboljši učenec v vsem razredu in vse eno nič prevzeten in ošaben. Saj veš, kako si mi pomagal pri deljenju! Ni šlo, pa ni šlo; zdaj pa znam kakor očenaš! Kar jej, pa vesel bodi, jutri imamo prosto!
Sirota Pavle: Saj vas imam tudi jaz rad. Samo spomnil sem se, da ima tudi moja uboga mama jutri god... Pa je ni več... Tudi očeta ne... Oba sta pod zemljo... Granata jih je zasula, ko smo se skrivali... In od takrat ni zame nobenega veselja več na svetu.             .
P o v e 1 j n i k : Pripoveduj naml
Vsi: Povej, Pavle!
Sirota Pavle: Saj veste, da sem z Goriškega doma. Kako tam vse drugače sije solnce! In pomaranče in fige rastejo pri nas... Med vinogradi teče Soča in kadar je bilo jasno, smo videli čisto do morja... Kakor v nebesih je lepo pri nas... In kako me je imela rada mamica moja... Pa je pridrl nekega dne sovražnik in opustošil in uničil vso mojo srečo... Zdaj sem tukaj in — jutri (zajoka) je mamin god, mame pa ni! (Molk.)
Vsi (sočutno): Siromak! — Nič se nikar ne jokaj, saj te imamo radi... Res!...
Deklica s punčko (se prerine do njega, mu potisne punčko pod pazduho in zaploska vsa vesela); Na, tvoja naj bo! Pa pazi, da je ne ubiješ!
ZASTOR.
DEJANJE.
Pozorišče: Doma. Boljša kmetiška soba. V sredi prazna fabla. Na steni kraljeva slika.
Mati, Stanko. (Mati sedi za mizo, šiva.) Stanko (pride v sobo, levico s šopkom na hrbtu, vošči);
Ljuba mama, draga mama,
srečo voščim ti za god,
kar srce... (Ne zna naprej, jeclja, slednjič od< ločno, peesrčno): Na, mama! (Da ji šopek.)
Mati (mu smehljaje požuga); Pa se nisi posebno dobro naučil, Stanko! Kaj v šoli tudi ne znaš boljše? (Sianko je žalosten.) No, saj
237
si vse eno priden. Prav veseli me, da si se me spomnil. Saj drugače se tako ne zmeniš bogvekaj zame. Ko ne veš, kako bi se ti godilo brez mene... (Postavi cvetice v lonec.) Kdaj si pa natrgal te cvetice? Nič nisem vedela.
S t a n k o : Včeraj, ko smo se igrali... Čuj, Pavletova mama ima tudi danes god... Pa je bil Pavle tako žalosten. Veš, Pavletova mama je že umrla, Italijani so jo ubili... Zakaj pa so Italijani tako hudobni?
Mama: Da, da, ta grozna vojna! — Saj ste se učili v šoli, ne? Našim sovražnikom Italijanom se je zahotelo naših lepih krajev; pa EO pridrli in nam vzeli naše najkrasnejše pokrajine: Goriško, Trst, Istro, Reko .. .{Gre k tabli in nariše zemljevid neokrnjene Slovenije.) Glej, vsa ta zemlja je naša! Čez milijon in tričetrt nas je gospodarjev tod po božji in človeški pravici! Pa je iztegnil sovrag svoje Iakomne kremplje in nam odtrgal (riše današnje državne meje) Pavletovo do* movino, solnčno Goriško ... in Kras s Postojno in Idrijo in ... in tu naše morje, živo srce iz živega telesa... In na severu (riše severno tnejo) nas je Nemec, naš drugi sovrag, prevaril za biser naš, za našo zeleno Koroško ... Pol milijona je sirot Pavletov danes!
Stanko: Zakaj so jim pa pustili, mama? Jaz bi jih pa šel na sodnijo tožit! Kaj ni nobene pravice več na svetu?! Razbojniki!
M a m a : Ej, ti si še majhen, Stankol... Ti ne veš tega... Sami smo bili krivi, zato ker smo se kregali med seboj, ker nismo bili složni... Lahko jim je bilo...
{Zunaj peije):
Bodi zdrava, domovina, mili moj slovenski kraj! Ti prekrasna, ti edina meni si zemeljski raj!
Tuje šege, tuja ljudstva so prijaflji, znanci le; Slava le, slovanska čuvstva srce meni zvesele.
(Miadi vojaki, z zelenjem ovenčani, pridejo.)
Poveljnik (se postavi po vojaško pred mater, pozdravi): Pro> simo vas, da pustite Stanka z nami! V gozd gremo.
M a t i: Kaj pa naloge, ali so že napisane?
1. vojak (možato): V zvezkih in glavah!
Mati: Potem pa že! Najprej dolžnost, potem šele zabava, to vam bodi vedno zapisano v srcih. Zdaj se boste brez skrbi igrali; če
238
bi vas pa doma še čakale naloge, bi vas ves čas nekaj težilo. (Zag/eda Stanka.) Saj si že ves napravljen!
S t a n k o : Saj mi dovoliš, kaj ne, mamica zlata?
Mati: Prili2njenček! Le pojdi, pa glej, da se ti kaj ne zgodil
(Pavle pride ves žalosten od strani.)
P o v e 1 j n i k : Hvala vaml Zdravo! (K četi.) Pozor! Nastop v redl Levo kre—ni! (Zdaj zagledajo Pavleta.)
Stanko: Jaz pa vem, zakaj je Pavle žalostenl Mamica mi je povedala. (Pokaže na zemljevidu Gorico.) Tam je doma, pa so mu požrešni italijanski razbojniki porušili dom, da mora sirota po svetu ... (Privede ga v sredo)
2.  v o j a k : Ne bomo se igrali, dokler je Pavle žalosten! (Ofcro« žijo ga.)
S t a n k o : Pol milijona je danes takih sirot... Kaj so nam vse vzeli Italijani in Nemci! (Kaže.) Gorico, Kras, Postojno, saj veste, tu je ona prekrasna podzemeljska jama s kapniki, ki jo hodijo gledat z vsega sveta, in Idrijo, živosrebrni rudnik, drugi največji v vsej Ev« ropi, in Istro in Trst in naše sinje Jadransko morje in tu gor — Ko« roško... Vse to je naše, vse to so nam ugrabili!
Vsi (vihtijo lesene sablje, stiskajo pesii): Nadnje! Nazaj našo zemljo! Potolaži se, Pavle, čuj! (Pojejo po melodiji »Mladih vojakov«):
Sovragu bomo zemljo našo iz krempljev strgali spet mi, Goriško našo in Koroško — Ie trese naj se in boji!
Spet Istra naša bo in Soča, spet naša Reka, naš bo Trst; do takrat misel nam bo vroča: na našo last ne sme tvoj prst!
3.  voj ak: Pa kdo nas bo vodil? Naš poveljnik je za nič! Ravno včeraj je dobil petico v zemljepisju! Ta bi nas še kam zapeljal!... (Smeh.)
Poveljnik (hud): Ti pa v računstvu! Kar pTed svojim pragom pometaj! In pišeš tudi tako, da je rekel zadnjič gospod učitelj, kot bi petelina v črnilo namočil in spustil po papirju! Kaj se boš repenčil, ko sam nič ne znašl
3. v o j a k: Ti pa vse!
Poveljnik: Več že kot ti!
239
3. vojak: Pa se poizkusiva! 3X9?
Poveljnik: Pa se dajva! Dvajsetsedeml 6X4?
3. v o j a k: Dvajsetštiri! 7X8?
Poveljnik (se obotavlja): Beži, beži, kaj misliš, da ne vem?
3. v o j a k: Pa povej, če veš! Aha, smo te ujeli, kaj ne? Za po» veljnika hoče biti, pa še ne ve ne, koliko je 7X8! Hahaha! (Smeh.)
P o v e 1 j n i k: Pa ti bodil Jaz še ne maram ne več ... Ampak mene ne bo zraven, kjer boš ti! Tak poveljnik!... (Užaljen se obrne)
M a t i: Sošolci ste, pa se tako kregate?! Pa kakšni tožljivci — sram vas bodi! Nad sovražnika hočete, pa bi si kar med seboj naj* rajši skočili v lase! — Čujte me, dobro si zapomnite to besedo: Dokler ne boste med seboj složni, držali skup kakor skala, toliko časa Pavle ne bo videl doraa ...
3. vo j ak (poveljniku); Saj se ne bomo več kregali — je li da ne?
Poveljnik (še vedno užaljen): Saj si ti začel!
3. vo j ak (spet bojeviio): Ni res, ti si začel!
Stanko: Zdaj oba začenjata iznova! Vidva pač ne smeta biti naša poveljnika, kaj ne, da ne, mamica? Jaz pa že vem, kdo nas bo vodil! Mamica, ti! Ti zrtaš vse in dokler si ti pri nas, se nam ni treba bati ničesar ... Je li, da pojdeš?
M a m a (se smehlja, potem pa resno pokaže na kraljevo sliko ob sieni): On vas bo vodil... On in njegov ded Karadjordje in njegov oče, Veliki, Osvoboditelj naš ... In iunaki s Kosova bodo z vami in junaki od Vardarja in junaki iz albanskih gora ... In Bog ... In Pra« vica naša ... (Proroško.) In bo spet n a š a naša zemlja, naša sveta, ljubljena, s trnjem kronana... Naša, tolikokrat napojena s krvjo ju* nakov, ki so mrli zanjo in za križ sveti in svobodo zlato... Ce boste složni, če boste složni, složni... In bo naša trobojnica zavihrala zma* goslavno in mogočno preko cele in vse naše poveličane grude... On vas bo vodil... Jaz pa bom doraa molila za vas, da se vrnete zdravi v moje naročje in bomo že na zemlji živeli v raju... Če boste složni, složni, složnil
(Sklenejo se v polkrog, primejo se ?.a roke; zemljevid v sredi, na desno mati, na levo Pavle.)
Vsi (slovesno): Složni bomo zdaj in vedno, obljubljamo Ti, matil
M a t i: In če ostane v vas ljubezen vroča do konca ...
Vsi: Ostane vroča do konca, obljubljamo Ti, mati!
M a t i: In ne boste klonili, ko pride ura preizkušnje ... Kot zmaj s stoterimi žreli bo sovražnik bljuval ogenj in strup in smrt na vas...
240
V s i: Ne bomo se bali, obljubljamo Ti, mati! — Za rokc se bomo prijeli in nate bomo mislili, mati... V pesti sila, v srcu odločnost, v mislih domovina — tako bomo planili nad zmaja in Pavle ne bo več sirota!
(Spogledajo se, potem drug za drugim pokleknejo. Molijo — pojejo):
Bože pravde, Ti što spase od propasti dosad nas.   .
ZASTOR.