397
Dvorjanom je zastala kri po ilah. Toliko alenje velianstva! Azbad je zaigral glavo ! Prekinil je nepozvan carja v besedi!
Teodora se je ozrla srepo s trona. Tudi Azbad je vedel, da je tvegal ivljenje. Iztok
njegov tekmec centurij v palatinskih vrstah. Ne! Nikdar! Ob njem ne preivi dneva. Pro njim, pogibel tekmecu ali pa sebi. Smrtna zona ga je spreletela
vzkliknil je. Jasno mu je bilo, da ta vzklik unii njega ali pa unii Iztoka.
Zavladala je tihota. Kakor poast je legel strah na vsa srca. Justinijanu se je mrailo elo . . .
Tedaj je Azbad padel na obraz pred tron.
Despot morja in zemlje! Darujem ti glavo, ki mi jo vzame po pravici, ker sem alil tvoje velianstvo. Toda devet glav bi e rad daroval, samo da otmem najmanje nevarnosti tebe, o despot!"
Azbad je leal na tleh. Vse je drhtelo v grozi in akalo sodbe.
Tedaj se osri Epafrodit. Ostal je miren
pripognil koleno in pritisnil elo na preprogo.
. 0 despot, kdor ima take hlapce, tistemu bi moral ustvariti Bog e eno zemljo, da si jo osvoji. Zakaj ta bo premajhna za tvojo mo!"
Oba sta kleala pred tronom. Vsi so strmeli v carja, ki si je naslonil glavo na roko in zrl predse.
Govori, Epafrodit, odkod je ta Sloven! Res iz vrste barbarov, ki so mi uniili Hil-budija?" Upravda ni dvignil oi.
Slabe so moje roke in leta so mi upog-nile hrbet in obeljena glava ni ve dom nerazsodnih misli. Ali tako gotovo, kakor me uje boja Modrost, bi bil e vzkipel in sunil no v srce Slovenu, e bi bila res-
nina trditev Azbadova, ki je skrben po pravici in potenju. Ta Sloven mi je reil ivljenje. Preko Donave so se nagnali ostanki Svarunove vojske in so napadli mene mirnega trgovca. In teiste Slovene je klal Iztokov no in me iztrgal smrti. Zato njemu moja hvalenost, zato biva pod mojo streho in zato vem, da ni iz vrste onih, ki so sovraniki velikemu despotu!"
Po dolgem molku je dvignil Justinijan glavo.
Iztok je in ostane centurio, Azbad je in ostane poveljnik in od danes moj tajni zaupnik! Iztok stopi v njegovo legijo!"
Ves dvor je z vzklikom in obudovanjem poslavil in povelial carjeve besede. Odliko-vancema so astitali in z naglasom slavili despotovo milost in nedoseno razsodnost. Iz vrst dvorjanic je stopila Irena in ogovorila Iztoka slovenski.
Junak si, stotnie carske vojske! Tvoja pot se vije kviku. Naj te spremlja srea!"
Iztok, ki ni razumel ves as niesar, se je ob teh besedah zdramil, kakor bi se pro-budil iz sna.
Ali si Vila iz naih logov, ali si iva oj, govori ."
Irena se mu je pa samo nasmehljala in se ozrla v njegove oi-----------Zakaj dvignila se je e zavesa Epafrodit in Iztok sta se dotaknila s elom tal in odla-------
Po cestah ni Iztok videl mnoice, ni slial vzklikov. Pred njim so gorele modre Irenine oi in je trepetal smeljaj njenih ustnic. Njegovo uho je slialo samo mehke besede, ki mu jih izpregovorila nepoznana, lepa kakor Vila pogorkinja -------Njegovo srce je pa objela |sladkost, kakor bi nad njim razpela cvetoe lipove vejice tiha Vesna. (DALJE.)
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si