Koristne stvaii. Vrabec. *) Vrabec gre v red naj bolj navadnih in zvitih tičev; kjerkoli je kako poslopje in zraven polje, tatn je že vrabec. Vrabec se večkrat z lastovico pod eno streho udouiači, ali ni nesložniših sosedov. Lastovica je kakor gospodična tanke postave, vrabec pa je prost, neotesan potepuh. Na njem ni nič lepega, oglajenega ali drazega, kot na lastovici; lastovica je povsod dobro sprejeta kot mil in drag gost. Vrabec je z dušo in telesom prostak, derzovit proletarec po rodu in plemenu. Povsod ga merze in preganjajo, še celd sv. pismo pravi: ,,Ali se ne kupi pet vrabcev za par beličev?" Gerda barva njegovega života, tamni plajšč, sajaste berke, nevkretno Iruplo, njegov polet, hod, glas, in kar je na njem, kaže, da je prostega rodii in plitve glave. Zato je tudi brez ozira Ijudem in ži^jni nadležen. Nič mu ni svetega; on ne pozna ne tujega imetja ali premoženja, ne krasnih umetnost; ne pozna nobenih navad in šeg, ne poštenja, vse to gerdi in zaničuje; ne vežejo ga ne svete vezi rodbinstva, ne prijateljstva. Vrabec je neznabožec, pust komunista, toda zvit, uren in nevtrudljiv. Ako bi ne bil tako derzovit in umazan, bi jja saj kaj več čislali. Drugi tiči si delajo gnjezda zeld radi in umetno, ali on si ne beli s tem glave. On zvito oblcta Iepo in čversto gnjezdo, ktero si je lastovica z vclikim (rudom na naj boljem kraji naredila, od kodar lahko na dvorišče in cesto vidi. Kedar se lastovice naj menj nadjajo, napade ta silnik z velikim vrišem njih stanje, in one morajo brez pomoči pobegniti, med tem ko se on z besno prederznostjo v tujem mestu brani, ako mu ga lastovice nazaj vzeti hočejo. To je pač res po pravilu: ,,Kdor je jači, ta tlači*. Prigodi se pa tudi, da časi skup plača svojo prederznost, da ga ravno takrat, ko v gnjezdu na jajcih *) Iz nSlov. Bcele". Vredn. sedi', lastovice napadejo, ali pa da ga celd v oropano hišico zazidajo. Včasih se tudi zvito vtepe vgnjezdo černe kavke, kakor potepuh k bogatemu kmetu ; nikoli pa ni dobro živeti v sosedstvu take gospode. Ako se mora sam dela lotiti, hitro stori, vse druge skerbi pusti svoji ženi, s klero lako ravna, kot s sužnjo. Ako je nasiten, niu ni več inar, s čini se dalje prpživiti. Prelen, da bi si sam hrane nabiral, žanje tam, kjer ni sejal. Vrabec bo živel, dokler bo kmet kako zerno še na polji ali dvorišču imel; njemu je miza pogernjena, kjer je količkaj žita. On in sternad sta vedoo nepoklicana gosta pri kmetu. Vrabec bo perve češnje pozobal, zadnjič pa še poperkoval. To je njegova naj veča sladčica. On nikdar ne pozoblje celega grozda, cele jagode, ampak leteč od ene do druge, zbira povsod naj bolje; na sterše hodi naj raji, kedar so še mehki, oa klasje pa, kedar je še mlečno. Po zimi res nima tacih gostij, zato si pa z drugim svoj lačni želodec napolnuje: zbira na smetišču in gnojišču mnogotere drobtine, obskakuje konjske parne, ugrabljuje pajke in druge muhe, in posebno spomladi, dokler še ne sejejo in da bi zaniogel svojo družinico prcrediti, pobira gosence po drevesih, ter tako saj nekoliko skodo povračuje, ktero po polji nareja. Tii se vidi, kako bi bil lahko koristen tič, ako bi ga červad bolj veselila, kot pa zernje. To mu je čez vse ljubo in drago. Na polji poskakuje za oračem, v skedenj priskakuje k mlatičem, priletava h konjskim stajam, ter se celd napenja v sobo priti, kjer vse skavsa, in kar je za njegov kljun, odnese. Zgodilo se je še celd, da je golobičem krof razkljuval, da je Ie do zernja prisel. Tako postane ta tepec razbojnik, tat, morivec, dela greh za grehom, in to je (ečaj njegovega življenja. Ljudje ga imajo sploh za skodljivca, razbojnika in pojeduha. Pravijo tudi, da je zeld serdit in togoten, in zategadel mertudu podveržen. In res je, da večkrat v hudem kljuvanji vrabci s streh padajo. Kjer se vrabec vgnjezdi, ga poteni ne nioreš več pregnati. Ne druži se zastonj s človekom; naučil seje od njega zvijačine in druzih napak, ker ludi tiči raji slabe zglede kakor dobrc posneniajo. Kdor hoče vrabca vjeti, se mora pospešiti in zgodaj vstati! Otrokom se vklanja, kjer koli jih vidi; ako sc kteri pripogne po katnen ali gručo, že od vrabca ni duha ne sluha. Druzega nm ne niore človek storiti, kot gcrduna ustrašiti. V tem oziru ni saino dvomljivec, ampak celd neverec. Brez straha se usede na nos ali na razstegnjeno roko slamnalega človeka, ki ga za strasilo v turšico ali kam drugod postavijo. Pod njegovo senco naj raji biva in brez vsih nevarnost in strahu ropa, toliko bolj, ker se drugi tiči strašila boje. Kedar srečno svinčeni kroglji uide ali sc nastavljeni mreži izmakne, mu peije po koncu stopi in zaničljivo čimčara, zbiraje krog sebe celo versto svojih sorodnikov, kteri neuspretavnega lovca iz varnega kraja zasmehujejo. Prost in neprijeten je vrabčji glas. V vsi babilonski zmešnjavi ticjili glasov je malo tako hripovih (glasov), kakorjih je v njegovem prostem narečju. S svojim glasom razodeva svojo pravo beraško priprostost. Vrabec sicer misli, da prav dobro in lepo poje, ker nikogar raji ne posluša, kakor samega sebe, in neprenehuma ponavlja: čim, čim! čara rara! čar, čar! štilip, štilip! in to takrat naj glasneji, kedar se slavčkov glas naj bolj razlega. To je znamenje prostaške niisli! Ta prostak noče druzih glasov slišati, in ceniti krasnib duševnib darov in nježnega petja. Vsak bi niogel vrabec biti: tako razumejo enakost ti brezhlačnjiki. Kdo bi se tedaj tcmu čudil, da ni v njegovem stanu*ne mirii ne Ijubezni? V njegovem domačera življenju — ako se niore govoriti o njegovem domačem življenji, ker se vedno potepa — vlada nevošljivost, goljufija in hudobija; druži se samozato, da lože prekanjuje, v rodbinstvu in domačem življenji je vedna pravda in prepir. Vrabec ima časi tudi vljudnjije misli pri zapertem oknu jetnika, kteremu prepeva o nadi in tolažbi, in udotuačivši se pod streho samotne cerkvice hvali Boga, ker tudi vrabca ne pusti pasti s strehe brez svoje 8v. volje. Tri četerti leta živi vrabec v obilnosti. Gosti se na verteh, in po polju; jasne letoe in jesenske dni prebije na polju ter vedno smuka klasje in ga v svojo mavho nabira. Kedar se poslednji snop zaveže, kedar ni več hrane zanj ne na polju, ne na verteh, se celo malokterikrat s kavko ali vrano združi, ampak se večidel nazaj vcrne v svojo zimsko kočo, na ulice in v sela, k dvorom in žitnicam, ter mu nastane žalosten post. Blebetavi hrastavec zdaj utihne, ljuta zima in lakota ga napadete izgnavši mu vso ošabnost. Zdaj sedi skerčen v krogu svojih gladnih bratov, ves zmeršen z med pleča stisnjeno glavo, ter se niu samo sajasti kljun in rudečkaste oči iz kožuha vidijo. Kedar se od snpga zrak potamni, si poišče potepuh kacega podstrešja; kedar pa slrehe mraza škripljejo, se usede na slrebo proti solncu ali pa na zmerznjeno okno, kjer terkaje milostinje prosi. Kakor hilro se pa pomladansko solnce prikaže in sneg začenja kopneti, se nin zopet poverne labkoumna misel; zopet začenja bučno klicanje in derzno Ietanje; vrabec je zopet stari potepub. Postje minul, začelo se je novo brezskerbno življenje, zdaj je pomlad; ziuie ni več; zopet uiu je dobrotljivi Bog mizo pogernil! Pa lutli mi tuoramo spomladi glas tega dangubca v zboru poiuladanske besede tičev radostno pozdraviti, ker tudi on s svojiin glasoni stvarnika slavi; zato niu tudi ne zamerimo, da tako ošabno in brpzskerbno živi, kpr je tudi v tičjem narodu kakor pri nas, nekaj gospode, nckaj revežev (proletarcev). Ako stvar v obče vzamemo, je on tudi ravno zato vstvarjen; on nas pa tudi poverh tega v mestib opominja veselih skupščin vaške ptičade, in če to stori, nam skazuje nektere dobre službe.