Potapljavec.*) Potapljavec je z barko, ktera je vedno blizo, v zvezi z dušnikom in neko vervico, imenujejo jo vervico življenja. S tema daje mnogo znamenj onim delalcem, ki so na barki. Dokler je potapljavec pod vodo, ima na boku ladije dva čuvaja, ona pazita nanj, kakor pestinja na malo dete, ktero vodi. Ojstre postave prepovedujejo- tema stražnikoma, kedar •) c. f. 1. 3. str. 43. imata službo, pogovarjati se med seboj ali pa z drugimi. To bi jih raztreslo, potrebujeta pa popolne pozornosti, da uar manjše znamnje na cevi ali vervici hitro zapazita. Ona dva sta odgovorna za življenje potapljavca pod vodo. Zarad večje varnosti priveže in ovije si potapljavec tenko nit okoli palca, da po tej niti lahko pot najde do ladije. Pisatelj dalej v svoji poskušnji pripoveduje: ^Na mojo čelado so mi priterdili dva konca kovinskih cevi. Po cni cevi, ktero je zapirala močna zaklopnica, naj bi se izpuščal po dibanji sprideni zrak, po drugi pa dovaževal čisti. Na boku je ležala dolga guraielastična cevka skupaj zvita, kakor kača. Mornar vzame glavo te dolge kače, in jo privije z vijakora na pumpo tiskalko, rep njen pa na konec kovinske cevi na mojo čelado". Ta priprava ni druzega, kakor podaljšan človeški organ. Pumpaso zunanja pluča in cevka, ktera pelje do pumpe, je v vodo segajoči sapnik. nZdaj mi zaprejo, govori dalej, še edino odpertje, s kateiim sem bil z zrakom v zvezi, denejo mi namreč pred usta močno steklo. V tetn trenutku pa začnejo pumpo goniti, sicer bi se bil res moral zadušiti. Sopel sem le skozi ta stroj. Pa bal sem se, če se kaj potere ali pokvari? Hitro so me potolažili, da se mi ni ničesa bati, kajti o tem primerljeji bi se hitro zaklopnica zaperla, da bi voda v cev ne mogla, z zrakom v čeladi bi pa že toliko časa shajal, da me iz vode potegnejo. Slišal zdaj nisem nič, tudi govoriti nisem mogel, le videl sem prav dobro skozi steklene oči. Dali so mi znamenje, da naj gremdo lestve, kterajeizladije v vodo peljala. Ali to ni bilo tako labko. Svinčeni čevlji so bili težki, da sem komaj noge prestavljal, na hrbtu in na prsih sem bil s svincem obložen, in v obleki sem bil tako okorn, kakor bi me bili zašili v kože kake morske pošasti. Pa fetorll sem, kar mi je bilo mogoče, srečno dospel do lestve, ktere spodnji konec je peljal globoko v vodo. Dobri potapljavci so mi poinagali m pokazali,, naj sapnik denem pod levo ramo, verv pa naj čez desno plava. Cevko in vervico sta držala na barki dva moža, ktera sta bila od sedaj moja varuha. Lestva se mi je zdela dolga, akoravno je bilo do vode komaj deset čevljev. Čudno mi je bilo pri sercu, ko pridem do vode. Bilo je morje prav mirno ta dan, pa vendar me je prizdigovalo kljub moji teži. Še bolj čudni občutki pa so me spreleteli, ko sem bil tudi z glavo pod vodo in sem videl valove nad glavo poskakovati. Ali sem imel preveč ali premalo zraka ? sam nisem vedel, kaj mi je? le zdelo se mi je, da se moram zadušiti. V tem trenutku prihrumi naval, in senci so mi bili stisnjeni, kakor z vertili. Naj rajše bi se bil vernil nazaj, pa sram me je bilo, in počasi sem se pomikal proti dnu morja, kterojebilona tem kraji samo 30 čevljev globoko. Komaj sem se toliko zavedel, da sem spoznal, kako svitloba pojema. Bil sem v nekaki bledni svetlobi, kakoršna je meseca novembra pri gosti megli v Londonu. Videl sem, da tu in tam plavajo žive stvari, kaj pa so bile, nisem mogel razločiti. Čez nekaj minut, ktere so se mi pa dozdevale ko stoletja strahu in težav, sem prišel do dna, in sem imel nekaj, le slabo stalnega, pod nogami, na komur nikakor nisem mogel terduo stati, ainpak vedno me je voda prizdigovala, in zmiraj sem se moial deržati lestve, da se nisem prekucnil. Potapljavci vzamejo seboj velik drog, na kterega se kakor na palico opirajo. Nikakor nisein bil pri volji sprehajati se po dnu morja; grozovita tihota in strašna samota mi je vzela vse veselje. Svetleje pa je bilo na dnu kakor pri sredi lestve, in glava me je nehala boleti, kakor bi odrezal. Imeti sem botel spominek, pripognil sein se in pobral nekaj kamenčkov, ter jih potisnil za pas. Potem sem dal znamenje in potegnili so me na poveršje. Kako srečen ia vesel sem bil, ko sem bil zopet na suhem. Sneli so mi nai* poprej čelado in potem drugo obleko, in prepričal sem se, da se ta oprava ložej obleče kakor pa sleče. Rokava sta se rok tako prijela, da so jih morali z nekim orodjem raztegniti. Ta potapljavska oprava pa je res nepremočna, kajti inoja obleka res ni bila čisto nič zmočena. Na silne nevarnosti noben potapljavec ne misli, če se o njih govori, mu pravijo: Kdor je bojazljiv, ne postane potapljavec.