Poštnina plačana v gotovini. Posamezna številka 1.25 Din. DELAVSKA POLITIKA Uredništvo je v Mariboru, Ruška cesta, poštni predal 22. Rokopisi se ne vračajo. Nefrarakirana pisma se ae sprejemajo. Uprava: Maribor, Ruška cesta 5, poštni predal 22. Ljubljana VII, Zadružni dom. Izhaja vsako sredo In soboto. Naročnina za Jugoslavijo znaša mesečno 10 Din, za inozemstvo mesečno 15 Din. Malih oglasov, ki služijo v posredovanje in socijalne namene delavstva ter nameščencev, stane vsaka beseda 50 para. De* belo tiskana beseda stane Din 1.—. Malih oglasov trgovskega značaja, stane beseda Din 1—. V oglasnem delu stane pe-titna enostolpna vrsta D. 1.50. Pri večjem številu objav popust, čekovni račun: 14.335. — Reklamacije se ne frankirajo. Štev. 9. Sobota 25. januarja 1930. Leto V. V izobrazbi je moi! Zakaj delavci morajo citati knjige. Za samoizobrazbo je iznajdba tiska epohalnega pomena. Tiskajo nam dane sknjige in časopisje. Knjige so trajnejše vrednosti, dočim ima čtsopisje večinamo le trenutno vrednost. Tisk je najvažnejši kulturni po-moček. Zlasti za delavstvo je tisk velikega pomena. Marsikateri delavec, ki je zaradi socijalnih razmer moral prijeti že v rani mladosti za delo, želi in ima pravico, da porabi vse po-močke za samoizobrazbo. Tudi delavec, enakopravni državljan, ima popolno neomejeno pravico, da se pouči o vprašanjih, ki ga zanimajo. Nekateri žele poznati naravoslovje, drugi zdogovino, zopet drugi verske probleme, tretji socijologijo, četrti politična gibanja, peti bistvo in življenje človeka, šesti modroslovno vedo ter nje teorije in teze. Vse to in še mnogo drugih vpraašnj je, ki delavca zanimajo. To so sadovi kulture in sadovi razvoja, do katerih je opravičen vsak človek. Hrepenenje po kulturi, samoizobrazbe, v katerikoli vedi ali panogi je naraven pojav in pravica človeškega rodu, ki more le kot celota in če svobodno misli, napredovati. Zadostuje naj samo en zgled, dasi bi jih lahko našteli celo kopo. Galileo-Galilei je trdil, da se suče zemlja okoli solnca. Danes ni nobenega dvoma več, da je imel Gali-lei prav. Vendar so ga takrat obsodili po nekih cerkvenih paragrafih ravno tako kakor razne čarovnice. »Eppur si move!« je zaklical pred obsodbo. In vendar se suče! Tako je rekel, pa so ga obsodili v pregnanstvo, ker je trdil resnico. Ta dogodek sam nam že dokazuje, kako se je nekdaj zatiralo duha, resnico in s tem oviralo napredek. Cerkveni sodniki so se motili; namesto, da bi pospešili, da se stvar razčisti, da se dožene in nje same in javnost prepriča, kaj je resnica in kaj ne, so zaključili gotovo važno vprašanje s tem, da so moža, ki je vprašanje izprožil — obsodili. Obsodili so pametnega človeka zato, da so v nevednosti zatrli resnico. Kultura je splošna last človeštva. Zato nima nihče pravice, niti posamezne sofistične ali verske sekte — spominjamo samo na papežev indeks knjig — zatirati samoizobrazbo človeštva, temmanj delavstva, ki se želi v svoji idealni ljubezni do znanja in spoznanja sveta samoizobraževati. Možnosti, da se človeštvo izobražuje ,da s svojimi študijami izpopolnjuje ali si olajša kruh in koristi splošnosti, je tako moralno močan zakon, kakor nijeden drugi. Današnja šolska in družabna izobrazba ne more vsega dati človeku; koliko ljudi je namreč nesrečnih vse življenje zaradi raznih zmot in prevar, ki bi se jim lahko ognili, če bi se jim dalo priliko, da se pouče o tem, kako jim je ravnati v tem ali onem položaju, v teh ali onih okolščinah. Temeljita samoizobrazba ne more nikdar škodovati, pač pa dvigati ponos in koristnost človeka. Zato se nam zdi srednjeveška inkvizicija nerazumljiva in nezmiselna, še posebej nezmiselna, ker je bila z njo združena duhovna inkvizicija, po kateri še danes hrepene nekateri klerikalni krogi, združeni v katoliški okciji, tudi pri nas. To v splošnem. ''2goja v navadnem zmislu je sicer nekaj drugega, toda tudi vzgojitelji morajo biti brez klikarskih predsodkov. Ženevske konvencije zviacuo minimum delavske zaščite. Delodajalci »žele«, da bi se socijalna zakonodaja prilagodila ženevskim konvencijam, odklanjajo pa ratifikacijo konvencije o osemurnem delavniku! Tudi organizacije poslodavcev se zavedajo, da morajo pri svojih zahtevah za poslabšanje delavskega zavarovanja in zaščite delavcev v naši državi računati s tozadevnimi mednarodnimi obveznostmi naše vlade. Kjerkoli so gotova socijalna vprašanja bila regulirana z mednarodnimi konvencijami, sprejetiimi na zasedanjih mednarodnega urada dela, in kjer je naša država te konvencije ratificirala, ne more iit poslabšanje dalje, kakor dovoljujejo mednarodni dogovori. Ali poslodavci bi ravno one koncen-cije radi izkoristili kot argument za poslabšanje naše domače socijalne zakonodaje. V vseh njihovih predlogih in na vseh njihovih zborovanjih se sliši ista pesem: naši socijalni zakoni so tako revolucijonarni, da gredo celo preko onega, kar predpisujejo ženevske konvencije. In če se to vedno ponavlja, potem bi kedo lahko mislil, da se je res izvršil težak zločin na-pram poslodavcem s prekomerno zaščito delavcev. Poslodavci pravijo, da ničesar drugega ne zahtevajo, kakor da se naši socijalni zakoni privedejo do one mere zaščite, ki jo predpisujejo ženevske konvencije. S tem, da poslodavci tako govore, hočejo javnosti natresti peska v oči. Oni se pri tem sklicujejo samo na one konvencije, ki jih je naša država že uzakonila in ratificirala, odločno se pa protivijo ratifikaciji in uzakonitvi vseh ostalih ženevskih konvencij. Znano je, da je od vseh ženevskih konvencij najbolj važna ona, ki predpisuje osemurni delovnik. Pošteno bi bilo, kadar se naši poslodavci sklicujejo na ženevske konvencije in kadar zahtevajo, da naj bodo naši zakoni z njimi v skladu, da pristanejo na to, da se tudi pri nas ratificira ona konvencija, da se na ta način z mednarodno obveznostjo zasigura osemurni delovnik. Ali oni se tej ratifikaciji odločno upirajo. Za nje so ženevske konvencije samo v toliko dobre, v kolikor je v njih odredb, ki so za delavstvo manj ugodne, kakor jih pa predpisujejo naši zakoni. V vsem ostalem pa ženevske konvencije niso po njihovem okusu in oni se odločno protivijo njih ratifikacijam. Mi tem potom javno pozivamo predstavnike poslodavcev, da ali prenehajo zlorabljati odredbe ženevskih konvencij Praški ..Narodni listy C i ali pa da izjavijo soglasnost, da se ratificirajo tudi ženevske konvencije o osemurnem delovniku, o zabrani nočnega dela v pekarnah in prepovedi uporabljanja strupenih kemikalij pri delu, pa bomo potem tudi mi s svoje strani pristali, da se res na podlagi ženevskih konvencij izgradi naša domača socijalna zakonodaja. Dokler pa poslodavci odbijajo, da se uzakonijo ravno najvažnejše konvencije za delavce, tako dolgo je to prizadevanje le neiskreno varanje naše javnosti. Še o neki stvari molče naši poslodavci, kadar govore o ženevskih konvencijah. Oni jih namreč predstavljajo kot višek delavske zaščite in zavarovanja. To pa ni tako. Te konvencije so namreč mišljene kot minimum delavske zaščite in zavarovanja. Zato tudi pravi uvod v XIII. odelku mirovnega ugovora od 28. junija 1919, da odsotnost take zaščite in zavarovanja pomeni za delavstvo krivico, bedo in pomanjkanje, ki ustvarja nezadovoljstvo in ogroža družabni mir. In v členu 105., točki 11. istega verzajskega mirovnega ugovora se izrecno navaja: »V nobenem slučaju se ne more dovoliti kateremukoli članu (državi) tega ugovora, da bi radi sprejtja ene izmed mednarodnih konvencij znižalo ali poslabšalo delavsko zaščito, ki je bila delavstvu priznana že z domačimi zakoni.« S tem je izrecno potrjeno, da so konvencije najnižja mera mednarodne zaščite, ki se more ustvariti z ozirom na obstoječi položaj v svetu in da je napram temu popolnoma naravno, da se izvaja lahko tudi večja zaščita, kakor jo predpisujejo konvencije. Sramota bi bila za kulturno državo, da bi bila ravno na najnižji stopnji socijalnega skrbstva iza delavstvo. Reduciranje zaščite na to stopnjo pomeni faktično zgubiti ves ugled države in našega gospodarstva pred sve tom. Medtem pa naši poslodavci, kakor smo pokazali, ne samo da želijo to zaščito zmanjšati na minimum, temveč hočejo iti še daleč izpod te naj' nižje mere. Oni hočejo popolnoma u-ničiti osemurni delovnik, ki je ravno temelj vseh mednarodnih določb zaščiti delavstva. S tem poslodavci podirajo ženevsko delo in če kdo, potem ravno naši poslodavci nimajo pravice, da se na to delo sklicujejo. Občine za socijalno zakonodajo Zavarovanje delavcev je v gospodarskem interesu občin. Takozvani »gospodiarski krogi« so skovali črne načrte, kako naj se uniči malenkostno zavarovanje delavcev, ki obstoja. Zahtevajo tudi, da naj se zavarovanje razcepi na nešteto majhnih zavarovanj. Njih glavna gesta je, ves denar in dobiček naj ostane »gospodarskimi krogom,«, delavci pa naj bodo v bolezni in na starost brez vsakršnih sredstev. Občine naj stare in onemogle delavce podpirajo, plačujejo bolnišnice zanje itd. Ce bi občine imele sredstva, bi že iz usmiljenja storile marsikaj; toda občine nimajo sredstev in najbolj krivično pa Je, da javnost, v tem primeru »gospodarski krogi«, obesi-zo občinami siromašne, bolne In o-starele delavce, ki vse njih življenje niso imele nič od dotičnih delavcev, pač pa so jih izželi »gospodarski krogi« in obogateli s pomočjo vseh njihovih fizičnih in duševnih sil. Občine so torej v svojemi gospodarskem in socijalnem interesu dolžne, javno povedati, da politika »go spodarskih krogov« ni zdrava, n moralna. Ali naj bodo kmetiške občine azil, kjer se, recimo na njih' stroške, odgaja delovno prebivalstvo, potem ga odstopi tujim, gospodarskim interesom, po izčrpanju pa zopet vrne v občinski azil — brezi odškodnine. Delavec zapravi svoj kapital, svojo delovno silo, in ko onemore, pa prihaja zopet občini v breme, neglede na to, da' mu je ipak usojen siromašen pogin. Ali ne tiči v tem dejstvu velika nemorala? Kristus je rekel, dajte cesarju, kar je cesarjevega. Ali ni tukaj delavec zaslužil toliko, da1 bi o Jugoslaviji. Narodni listy«, glasilo drja Kra-mara, so priobčili članek Fr. Hla-vačka o razmerah v Jugoslaviji. S tem člankom polemizirajo zagrebške »Novosti« in pišejo, da Hlavaček ni niti poskušal se na terenu prepričati o resničnosti svojih trditev o razmerah v Jugoslaviji, ko piše, kako »v zadnjem času nezadovoljstvo poganja vse globlje korenine tako, da je režim izgubil simpatije naroda, ki jih je imel po zastrupljenem parlamentarnem življenju«. G. Hlavaček trdi, da »režim ni popularen, čeprav je učinil neke dobre stvari«, ker je ukinil svobodo tiska in javnega mišljenja. Vledtem obstoja javno mišljenje in se tretirajo razna vprašanja z raznih gledišč. »Novosti«« očitajo Hlavačku, da mu je simpatična diktatura, o kateri on trdi, da je politična in narodna diktatura, dočim je, kakor trdi Hlavaček, »Živkovičeva zasnovana na zapovedovanju, ki ne dopušča kritike«. — »Novosti« po pravici očitajo Hlavačku in »Narodnim listom« dvoličnost, ker je znano, da »Narodni listy« simpatizirajo z italijansko fašistično diktaturo in so tudi pospeševali ustanovitev češkega fašizma, kar se jim pa sicer ni posrečilo. Tudi »Venkov«, glasilo češke republikanske stranke ostro obsoja pisavo »Narodnih listov«. Zelena fronta v Bul-gariji. Bolgarski kmetje se zopet dvigajo. Bolgariska kmetiška narodna zveza je imela že novembra meseca kongres, na katerem se je pričela konsolidirati ta najmočnejša politična stranka. Izpočetka je bilo zedinjenje le formalno, v zadnjem času se pa pojavljajo znaki, ki kažejo, da se stranka močno krepi. Zlasti je pomembno v gibanju te stranke, da stoje vse krajevne organizacije odločno na stališču enotnosti ter vsakogar, ki bi poizkusil sejati razdor iznova, takoj poženo pod kap. — Stranka je sklenila, da nastopi pri bodočih volitvah samostojno. mu morali, ko onemore, dati, kar je njegovega, tisti, za katere je delal. Oglejmo si stvar še z ene strani. Pravi gospodarski krog v Jugoslaviji je kmetiški stan^ kmet. Kako naj pride ta1 mogočni kmetiški stan v Jugoslaviji do tega, da bo odgajal delavstvo, ga redil in potem1, ko onemore, zopet dobival nazaj v preskrbo? Poniževalno je za delavca, če mora dobivati miloščino od1 občine in neštetokrat se mu očita, za kogar si delal, tisti te naj tudi sedaj redi. Ta očitek je utemeljen, ali delav-ca boli. Vesel pojav Je, da so naše občine klic delavstva razumele. Soglasno sprejemajo resolucije in proteste proti grdi nakani nekihi tajnih »gospodarskih krogov«. V tem vidimo, da so vse občine v naših krajih, zlasti tudi kmetiške, socijalno pravičnejše in gospodarsko Hvldevnejše, kakor tisti tajni »moderni gospodarski krogi«. S tem' smo miendia dovolj jasno pokazali, da1 je sooijalno zavarovanje in zavarovanje za starost in o-nemoglost gospodarsko, socijalno in moralno utemeljena zahteva. Iz tega razloga Imajo občine vso moralno pravico In dolžnost, da valujejo v tem primeru interese občin in obenem socijalne in moralne fntere-,se delavstva In splošne Javnosti, to le. splošnega blagostanja. Revizija ljubljanskega občinskega sveta. Razrešeni občinski svetniki In imenovanje novih. — Nov podžupan. Nenadno in za nas brez vidnega vzroka je izdal minister za notranje zadeve dne 22. t. m. ukaz o iz-premembah v občinskih svetih za Beograd, Ljubljano in Zagreb. V ljubljanskem občinskem1 svetu so bile izvršene naslednje izpre-tnembe: Odstavljeni občinski svetniki so: Josip Ambrožič, učitelj; Metod Goi-rnajer, črkostavec; dr. Rudolf Koprivnik, profesor; Miha Krek, odvetniški kandidat; Stane Likar, tajnik OUZD; Ljudevit Miklošič, železničar; Edo Meze, posestnik; Jos. Osana, profesor; Alojzij Potočnik učitelj; dr. Josip Puntar, knjižničar; dr. Valentin Rožič, profesor in Karl Urbančič, uradnik poštne uprave. Na novo imenovani za občinske svetnike so: Inž. Fran Zupančič; Avg. Jenko, posestnik; Saša Knez, trgovec; Ivan’ Kregar, obrtnik; Avg. Ludvik, postajenačelnik; Janko Malenšek, ravnatelj; Viktor Meden, trgovec; Ivan* Mohorič, tajnik Zbornice za TOI; Josip Pavlin, inženjer; mag. phar. Rihard1 Sušnik, lekarnar; Rado Hribar, poslovodja; Karl Čeč, ravnatelj in Andrej Šarabon, veletrgovec. Za ljubljanskega podžupana je imenovan namesto za bana imenovanega ing. Dušana Serneca profesor v pokoju Evgen Jarc. Predvsem' moramo k tem. izpre-membam pojasniti, da so bivši občinski svetniki Miha Krek, Josip O-sana in dr. Valentin Rožič že prej odložili mesta v občinskem: svetu. Novoimenovanii občinski odborniki pripadajo večinoma krogu Kmetske posojilnice ljubljanske, odstavljeni pa delavskim, konzument-skim in uradniškimi krogom. Večina novih svetnikov je pripadala prej bivši radičevsko - samostojni kmeti-ški stranki ali pa radikalom. Le par pripadnikov je, ki so pripadali klerikalni ali morda demokratski stranki. Novoimenovani občinski svetniki doslej niso bili nikjer v ospredju, zato je neznano, kako gledajo na socijatno-politična vprašanja. Med odstavljenimi pa jih je nekaj, ki so imeli mnogo, ali pa vsaj precej so-cijatno-političnega čuta. Delavstvo in mali obrtni krogi so s temi imenovanjem izgubili precej vpliva v ljubljanski občinski, zlasti pa v komunalni in socijalni politiki. Za razorozitev. Macdonald na otvoritveni seji londonske razorožitvene konference. Macdonalda so izvolili za predsednika londonske razorožitvene | konference. Izjavil je, da hoče biti kot predsednik nevtralen. Povdaril je, da je treba utreti pot k miru z javnim mišljenjem. Nova smer mišljenja in strokovno preštudiranje pota k sporazumu. Tekmovanje v temi, kdo bo imel več topov, ni prava pot, ker narodi niso dovolj o-prezni pred vojno nevarnostjo. Od leta 1929 je stremljenje po miru jako napredovalo. Društvo narodov dobiva vedno več avtoritete in z različnimi dogovori ustvarja vedno večjo medsebojno varnost. Pariški Kellogov pakt iz leta 1928 je tudi jaka moralna sila proti vojni, in se še izpopolni. Zlasti pa je dobilo mednarodno sodišče v Haagu na pomenu, ker so se mu pridružile Zedinjene države in s tem povečale zaupanje drugih držav v to sodišče. Nihče ne more govoriti o politični sigurnosti. Nihče ne more garantirati. da je trajen mir že zagotovljen absolutno in zajamčena pravica. Toda vojna priprava ne poveča varnosti miru, marveč vojna priprava grozovito obremenjuje narode irt zbuja sum in nezaupanje pri sosedih. Iz: teh razlogov, če se hoče preprečiti mednarodno vojno nevarnost, je treba takih’ mednarodnih dogovorov, ki točno in pravno zasigurajo varnost. Ta konferenca naj presoja, koliko je vredno sedanje jamstvo miru in kako naj se stvorijo garancije in sporazum:, v koliko je mogoče izvesti razorožitev. da se ohrani mir. V pomorski oborožitvi se morajo določiti meje po potrebi in sorazmerno. Svet pričakuje od te konference to omejitev. Imamo dve vrsti pomorskega oboroževanja: za obrambo pred napadi in za napade. Ti dve vrsti je treba razlikovati, dasi je ta razlika še premalo popularna v diplomatič-nih krogih. Razen pomorske razorožitve pa imamo še razorožitev na kopnem. Tudi to vprašanje se mora urediti, toda inicijativo za ta problem želim prepustiti drugim' državam. Pomorsko, zračno in oboroževanje na kopnem je sicer en problemi, zato je naloga mednarodnih parlamentarcev, da delo za mir v vseh panogah soglasno in smotreno nadaljujejo. Ako se na tej konferenci doseže sporazum', potem sem prepričan, da bodo tudii dežele na kopnem sledile zgledu že v nekaj letih. Nimajo vse države enakega interesa na tem vprašanju, vse pa imajo interes na splošni razorožitvi sveta. { Konferenca naj doseže sporazum, p (Nova scherbaumova zgradba). Tiska: Ljudska tiskala div Mariboru, predstavite!) Josip OHdi v — Za koaeercij frjjaj« ki urejuje Viktor Eržen v Mariboru.