LETNIK 31 | 2023 | ŠTEVILKA 2-3 Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana GEOGRAFIJA ZAVAROVANIH OBMOČIJ ŠIRIMO OBZORJA Institucionalni okvir ohranjanja narave Geodiverziteta Svetlobna onesnaženost na izbranih zavarovanih območjih v Sloveniji vsebina 58 širimo obzorja Institucionalni okvir ohranjanja narave v Sloveniji 9 Aleš Smrekar, Katarina Polajnar Horvat, Daniela Ribeiro Geodiverziteta – temelj vsega živega 22 Borut Stojilković, Uroš Stepišnik, Mateja Ferk, Mateja Breg Valjavec, Špela Čonč 2 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Svetlobna onesnaženost na izbranih zavarovanih območjih v Sloveniji v letih 2013 in 2021 38 Igor Žiberna, Eva Konečnik Kotnik Naravni rezervat Škocjanski zatok in njegov pomen 48 Valentina Brečko Grubar Zavarovano območje narave: Kozjanski regijski park 58 Mojca Kunst, Barbara Ploštajner 104 Zavarovana območja Bele krajine 69 Petra Madronič Odpadki na izbranih odsekih slovenske obale 78 Natalija Špeh UVODNIK Je zeleno še zeleno? 3 Anton Polšak 4 Borut Stojilković Mednarodna konferenca Turizem 6 »Pod oboki davnine« (Mesa Arch, narodni park Canyonlands, Utah, ZDA) Foto: Gašper Strugar, september 2022 recenzije Ocena knjige Local attitudes & Global Perspectives Re-examining (implicit) beliefs and attitudes – an approach to teaching (American) Culture Melita Lemut Bajec Primeri obravnave izbranih naravnih vrednot na območju Krajinskega parka Goričko pri pouku geografije 92 Klemen Pucko zanimivosti Nataša Mrak Slika na naslovnici: 84 Petra Berčič Oman aktualno Geografsko tekmovanje v 2023 in poprej So spremembe v vodnem režimu Zelencev posledica delovanja človeka? Planica in Tamar 104 Anton Polšak pedagoški orehi 8 Geografski pojmi in terminologija Anton Polšak 112 uvodnik JE ZELENO ŠE ZELENO? Spoštovani bralci! Zavarovana območja imajo svoj režim varovanja, ki je odvisen od stopnje varovanja (naravnega in družbenega) okolja. V enem od člankov lahko preberemo, da imamo v Sloveniji približno 13 % ozemlja zavarovanega na ravneh od naravnega spomenika do narodnega parka, 37 % ozemlja pa je vključenega v Naturo 2000 (ker se nekatera območja prekrivajo, je v celoti zavarovanega približno 40 % ozemlja naše države). To je gotovo pomemben podatek, a dandanes so vse pogostejša mnenja, da je teh območij preveč, kar je presenetljivo, saj (za)varovana območja niso od včeraj in odločitev le ene politične struje niti ne samo državne (slovenske) politike, temveč rezultat pogajanj z EU in njenih direktiv. Seveda to ne pomeni, da moramo biti z obstoječim stanjem zadovoljni in da ni ničesar za spremeniti; gotovo pa je potrebno več kot dvakrat premisliti o povečevanju (za)varovanih območij kot tudi o omilitvi varovalnih ukrepov na teh območjih. Hitenje ni nikoli dobro, pomembno pa bi bilo tudi širše družbeno, zlasti politično soglasje. Pa kdaj drugič še kaj o tem! Sledijo članki, ki se navezujejo na posamezna zavarovana območja v Sloveniji. Valentina Brečko Grubar piše o Škocjanskem zatoku – območju, ki je bilo tik pred tem, da ga širitev Kopra in njegovega pristanišča enostavno pogoltne, sedaj pa je pomembno mokrišče zlasti za ptice. Mojca Kunst in Barbara Ploštajner predstavljata Kozjanski regijski park, ki sodi poleg Škocjanskih jam in Notranjskega regijskega parka med tri regijske parke v Sloveniji. Zavarovana območja Bele krajine je pregledno predstavila Petra Madronič. Bela krajina skriva mnogo posebnosti, ki jih bi veljalo spoznati! Z morskimi odpadki na obalnem območju se je ukvarjala Natalija Špeh. Ugotavlja, da se še vedno pojavljajo podobni odpadki, kot so bili najdeni v predhodnih raziskavah. Petra Berčič Oman se sprašuje, kako dolgo bodo Zelenci, povirno območje Save Dolinke, še »zeleni«. Zgodilo se je, da se je zaradi različnih vzrokov zelo znižala gladina vode, zaradi česar se je začelo razpadanje organskih snovi v mokrišču in širjenje smradu. Stanje je danes na videz ponovno normalno, a pri tem se je potrebno zavedati, da je naravno ravnovesje lahko tudi zelo krhko. Zadnji članek v tem sklopu je prispeval Klemen Pucko, ki obravnava Naturo 2000 na Goričkem in predlaga, kako bi ta območja vključili v učne poti za namen šolskih dejavnosti. Dr. Anton Polšak Zavod RS za šolstvo anton.polsak@zrss.si 3 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Pred vami je dvojna številka revije Geografija v šoli, kjer smo zbrali članke na temo zavarovanih območij. Dvojna številka je uspeh že sam po sebi, kajti ni samoumevno, da pridobimo dovolj člankov že za posamezno številko, kaj šele za dvojno! Za tematsko številko smo se odločili zlasti zaradi tekmovanja v znanju geografije, saj bo problematika zavarovanih območij tema tekmovanja v šolskem letu 2023/24, po drugi strani pa gre za aktualno problematiko, s katero se geografi venomer srečujemo in ki jo povezujemo z varovanjem okolja ali trajnostnim razvojem. Tokratna številka je okoljsko, naravovarstveno, trajnostno obarvana. Če izpustimo uvodnik in novice, je najprej tu članek kolegov z ZRC SAZU Aleša Smrekarja, Katarine Polajnar Horvat in Daniele Ribeiro o okviru ohranjanja narave v Sloveniji, ki je bil vzpostavljen (že) leta 1991, k čemur je kasneje močno pripomogla Natura 2000, tako da imamo danes v Sloveniji okrog 40 % ozemlja, ki je kakorkoli (za)varovano v tem pogledu. Sledi članek Boruta Stojilkovića in kolegov o geodiverziteti, ki vsebinsko ni nujno povezan z zavarovanimi območji, je pa lahko geodiverziteta ena od pomembnih meril za oblikovanje takšnih območij. O svetlobni onesnaženosti med letoma 2013 in 2021 pišeta Igor Žiberna in Eva Konečnik Kotnik, ki sta tokrat v tem pogledu preučila Triglavski narodni park, Krajinski park Goričko, Notranjski regijski park, Kozjanski park in območja Natura 2000. Ni presenetljiva njuna ugotovitev, da se je svetlobno onesnaženje v povprečju znatno povečalo. uvodnik Avtor teh vrstic je nekaj napisal še o Planici in nekaterih zadregah glede geografske terminologije, ki ob potekajoči prenovi učnih načrtov znova stopa v ospredje strokovnih razprav. To pa bi bilo tudi vse, ampak ni! V času pisanja tega uvodnika je prof. dr. Jurij Kunaver obeležil častitljivih 90 let. Želimo mu vse najboljše in strumen korak na nadaljnji življenjski in geografski poti. 4 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 V času izdaje revije so v noči s 3. na 4. avgust 2023 Slovenijo prizadele poplave zlasti na območju Zgornje Savinjske doline, Koroške in ponekod na Gorenjskem. Zaradi obilnega dežja so vodotoki narasli na raven stoletnih voda in s seboj odnašali hiše in drugo infrastrukturo, na stotine objektov pa je bilo zalitih s poplavno vodo, muljem in rečnim gradivom, ki je na debelo prekril tudi številna dvorišča, prometnice ter druge površine, narasle vode pa so odnašale mostove. Ob tem so se sprožili tudi številni zemeljski plazovi. Zgodila se je katastrofa, kakršne Slovenija še ni doživela, najbolj pa so bili prizadeti ljudje, ki so izgubili svoje imetje, nekateri tudi svoje domove, ki so jih ustvarjali s svojim delom in trudom. Mnogo truda bo potrebno, da bo povzročena škoda odpravljena, čeprav marsikje pokrajina ne bo več takšna kot je bila. Dr. Borut Stojilković, predsednik Državne tekmovalne komisije Zavod RS za šolstvo; Univerza na Primorskem Geografsko tekmovanje v 2023 in poprej V letu, ko se je pri geografskem tekmovanju vse vrtelo okoli vode, kar je bila tudi osrednja tema tekmovanja 2022/23, so številke udeležencev po koronskem upadu zopet začele naraščati. Šolske stopnje se je udeležilo 7709 tekmovalcev, državne pa od uvrščenih 258 kar 242. Skupno je bilo podeljenih 2736 bronastih priznanj na šolski stopnji in 49 srebrnih ter 142 zlatih priznanj na državni stopnji tekmovanja. Tekmovanje, ki poteka vse od leta 1995/96, se je skozi čas razvijalo, spreminjalo, krepilo. Vsaka od »ekip«, oziroma pravilneje zapisano državnih tekmovalnih komisij, je v najboljši veri skušala slediti duhu časa in razvoju stroke. Zadnja štiri leta je kljub prvim obetom zaznamovala pandemija covida-19, ki je vplivala tako na število udeležencev kot tudi na strukturo tekmovanja. Zaradi koronskih omejitev smo bili leta 2020 obveščeni, da aktualno Slike 1-5: Utrinki z državne stopnje tekmovanja v Vipavi Foto: Nadja Pregeljc Ušaj so odpovedane državne stopnje tekmovanj, od leta 2021 pa je tako zaradi pandemije kot zaradi poenotenja tekmovalnega reda z veliko večino drugih tekmovanj odpadla območna stopnja tekmovanja. Vsaka takšna sprememba je prinesla pozitivne posledice, ki jih je bilo več kot negativnih. 5 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Letošnje leto je tekmovanje zopet zadihalo s polnimi pljuči. Po šolski ravni smo se zbrali 1. aprila 2023 na državni stopnji tekmovanja. Hvala gostiteljem na Škofijski gimnaziji Vipava, predvsem kolegici Teji Pišot, za gostoljubje in sprejem. Vse tekmovalne skupine so se pomerile tako v teoretičnem poznavanju geografije kot tudi pri obsežnem terenskem preverjanju znanja. Štirje najboljši tekmovalci v srednješolskih skupinah se uvrstijo na prestižno mednarodno geografsko olimpijado iGeo, ki je to poletje potekala v indonezijskem Bandungu. Nanjo so se poleg državnega prvaka Maksima Sinkoviča Korošca z Gimnazije, elektro in pomorske šole Piran (mentorica Eva Slekovec) uvrstili tudi Filip Ferlan z Gimnazije Želimlje (mentorica Tina Šlajpah), Gregor Samsa s Šolskega centra Postojna (mentorica Danijela Horvat) in Alexander Škof z Gimnazije Brežice (mentor Boštjan Špiler). V šolskem letu 2023/24 bo osrednja tema tekmovanja posvečena geografiji zavarovanih območij. Pripravili smo seznam virov in literature, ki zaobjema omenjeno področje v njegovi največji heterogenosti. Učence, dijake in mentorje vabimo, da se literature, ki je v veliki meri objavljena v tej številki, poslužijo ne samo Slika 6: Ekipa za mednarodno geografsko olimpijado 2023 Foto: Manca Poglajen pri pripravah na tekmovanje, temveč tudi pri plemenitenju običajnih šolskih vsebin. Ker se z letošnjim avgustom izteka tudi mandat Državni tekmovalni komisiji, ki sem jo vodil, bi se ob tej priložnosti rad zahvalil vsem, ki ste v njej sodelovali: dr. Tatjani Resnik Planinc, dr. Mojci Ilc Klun, dr. Evi Konečnik Kotnik, Maruši Končan in dr. Antonu Polšaku. Hvala, da ste štiri leta vestno sodelovali pri izboru literature, sestavljanju nalog, moderiranju navodil za vrednotenje, vrednotenju … Hvala, da ste razvojno razmišljali ter pomagali pri krmarjenju med vsemi in vsem. Srečno geografskemu tekmovanju še naprej! aktualno Ob izidu revije smo iz indonezijskega Bandunga prejeli veselo novico, da je Alexander Škof, dijak z Gimnazije Brežice osvojil zlato medaljo in bil med 177 udeleženci drugi najboljši. Enkraten dosežek in čestitke! Slika 7: Tekmovalci s spremljevalcema. 6 Nataša Mrak Društvo učiteljev geografije Slovenije GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Mednarodna konferenca Turizem Društvo učiteljev geografije Slovenije je 2. in 3. junija v Rogaški Slatini uspešno izpeljalo 5. mednarodno konferenco »Turizem«. Vabljeni predavatelji z vseh treh slovenskih univerz ter vabljeni predavatelji iz Avstrije, Hrvaške in Srbije so predstavili razvoj turizma, njegov pomen in vpliv na človeka in pokrajino. Predstavljene vsebine lahko šolam pomagajo pri Slika 8: Alexander Škof z zlato medaljo okrog vratu. nazornem poučevanju in drugih dejavnostih, povezanih s turizmom. Učitelji so z referati in plakati predstavili izvirne načine pouka, medpredmetnega in medšolskega povezovanja ter projektnega dela. Referati so zbrani v 360 strani obsežnem zborniku, za katerega je uvod napisal vodja strokovnega odbora konference dr. Anton Gosar. Po vsakem tematskem sklopu se je razvila zanimiva razprava: bodisi o referatih bodisi o večni temi – koliko človek s svojo dejavnostjo na področju turizma vpliva na pokrajino. V večernih urah je v Aninem dvoru potekala pogostitev, ki je bila priložnost tudi za praznovanje 25. obletnice delovanja društva. V soboto pa nas je ob zaključku konference po Rogaški Slatini popeljala kolegica Vesna Zagoda Peperko. Sliki 1 in 2: Konference se je udeležilo 88 učiteljev iz osnovnih in srednjih šol. aktualno Sliki 3 in 4: Uvodni nagovor predsednice DUGS Nataše Mrak in vodje strokovnega odbora konference dr. Antona Gosarja 7 Na spletni strani konference https://geoturizem. splet.arnes.si/ je na voljo program, gradivo, foto galerija ter bogato ilustriran zbornik. Slika 5: Učitelji so v dveh dnevih predstavili številne pristope poučevanja o turizmu. Po zaključku posameznega sklopa se je razvila zanimiva razprava. Slika 6: Sobotni del konference se je odvijal v VIZ II. OŠ Rogaška Slatina, kjer so učitelji predstavili referate ter izvedli plakatne predstavitve. Izpostavljamo nekatere zaključke konference: 1. Turizem moramo razumeti kot gospodarsko dejavnost, ki naj bo v dobrobit naravi in družbi. 2. Odgovorni turizem temelji na geografskih značilnostih pokrajine in upošteva ranljivost te pokrajine. 3. Turizem naj temelji na lokalnih posebnostih, ki jih povezujemo z regionalno dimenzijo. 4. Odgovorni turizem naj upošteva zmanjševanje ogljičnega odtisa. 5. Šole z mentorji in učenci so ključni dejavnik pri trajnostnem razvoju domačega okolja v okviru turizma. 6. Pri prenovi učnih načrtov v sklopu geografije naj kreatorji procesa prenove upoštevajo tudi vsebine mednarodnih konferenc Društva učiteljev geografije Slovenije. Društvo se že pripravlja na naslednjo mednarodno konferenco z naslovom »Kmetijstvo in prehrana«, ki jo načrtujemo 31. 5. in 1. 6. 2024. GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Za pomoč pri izvedbi konference se zahvaljujemo VIZ II. OŠ Rogaška Slatina in kolegu Igorju Baharju za možnost izvedbe sobotnega dela na šoli. recenzije Dr. Melita Lemut Bajec Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije COBISS: 1.19 Ocena knjige Local attitudes & Global Perspectives Reexamining (implicit) beliefs and attitudes – an approach to teaching (American) Culture 8 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Univerzitetni učbenik Local attitudes & Global Perspectives Re-examining (implicit) beliefs and attitudes – an approach to teaching (American) Culture, ki ga je napisala doc. dr. Lara Burazer, daje kritičen, objektiven in avtentičen oris Lara Burazer ameriške kulture. V luči zgodovinskih in sedanjih trendov dobimo vpogled v Local attitudes & Global Perspectives Re-examining ameriški kulturni kontekst, vseprisotnost (implicit) beliefs and attitudes ameriške kulture, izgradnjo ameriške – an approach to teaching identitete in fenomen ameriških sanj. (American) Culture Četudi gre za univerzitetni učbenik, bi želeli poudariti številne potenciale 95 strani za njegovo uporabo v srednji šoli, Ljubljana, 2020 natančneje pri medpredmetnem timskem Znanstvena založba Filozofske povezovanju predmetov angleščina in fakultete geografija ter pri aktivnem državljanstvu. Učenje jezika je obenem tudi učenje kulture; na kulturo pa med drugim pomembno vplivajo tudi geografske posebnosti določenega območja. Učbenik sestoji iz treh vsebinsko zaokroženih delov. V prvem delu avtorica naslavlja pričakovanja v zvezi z učenjem jezika in kulture, ki so pogosto pogojena s stališči, ki jih gojimo do kultur in jezikov. Opozori na večplastnost koncepta kulture, ki obsega in označuje tako mnogotere poglede in vidike, da ga je nemogoče ujeti v eno samo teorijo. Spoznavati kulturo posameznega naroda je ključnega pomena, saj doprinaša k ozaveščanju o kulturnih posebnostih, spodbuja kritično mišljenje v povezavi s kulturnimi stereotipi ter vzgaja za strpnost, vedoželjnost, odprtost, sočutje in spoštovanje do drugega in drugačnega. Pri tem se razvijajo in krepijo medkulturne kompetence, ki posamezniku pomagajo bolje razumeti druge kulture, obenem pa se ozavešča o kulturnih edinstvenostih svoje. Nenehno in zavestno reflektiranje kulture v vseh njenih pojavnostih učeče motivira za izgradnjo medkulturne identitete, ki omogoča vzpostavitev distance od kulturno pogojenih predpostavk. V drugem delu se avtorica osredotoči na politično, ekonomsko in jezikovno vseprisotnost ameriške kulture, katere poučevanje je svojevrsten napor prav zaradi občutka njene poznanosti, ki v opazovalcih pogosto sproža superiornost in jih opolnomoča v tem, da si jo do neke mere lastijo, jo vrednotijo in do nje oblikujejo (predvsem negativna) stališča. Poudariti je treba, da je občutek poznanosti predvsem iluzija. Zato je nujno, da se v procesu seznanjanja s kulturo naroda zavestno presega stereotipne predstavitve. Avtorica naslovi tudi fenomen ameriške izjemnosti, ki ima kljub morebitni oznaki arogance in elitizma trdne temelje, ki segajo v čas osvajanja teritorija Novega sveta in nastanka ameriškega naroda. Orisan je tudi ameriški patriotizem, ki je povezan s sposobnostjo spojitve preko tisoč izvorno različnih kulturnih, nacionalnih, jezikovnih in rasnih entitet v en narod z močno izraženo nacionalno identiteto. V tretjem delu avtorica oriše ameriški kulturni kontekst. Prične z vrednotami individualne svobode, posameznikove neodvisnosti, koncepta enakih priložnosti in tekmovalnosti. Gre za vrednote, ki posamezniku omogočajo socialno mobilnost in materialni uspeh. Govorimo o konceptu ameriških sanj kot viziji uspeha, do katerega ima vsak enake možnosti in priložnosti. Poudarjena je formacija posameznikove identitete, ki se gradi prek fenomena talečega lonca (angl. melting pot) in sklede solate (angl. salad bowl), ki predstavljata metaforo ohranjanja lastne individualnosti ob hkratnem sprejemanju nacionalne identitete. Dotakne se tudi geografske razsežnosti in z njo povezanih naravnih virov, kar je preko suženjstva in okoriščanja z migranti pomembno prispevalo k izgradnji gospodarske velesile. Učbenik bralca seznanja z davčnim, zdravstvenim, izobraževalnim in političnim sistemom ter simboli ameriškega naroda. Spoznamo nekaj kulturnih razlik med slovensko in ameriško družbo. Zaključi se z avtoričinim razmišljanjem o prožnosti ameriške kulture. Dejstvo, da nam je na dosegu roke in da je odprta za spremembe, govori v prid nastanka globalne culture france. Poučevanje kulture predstavlja svojevrsten izziv, ki ga je lažje preseči v sodelovanju več predmetov oz. več strok. Izpostaviti bi želeli zlasti doprinose interdisciplinarnega didaktičnega pristopa CLIL (angl. content and language integrated learning). Ko moči združita učitelja geografije in angleščine, so postavljene osnove za celosten pogled na temo, učenci so motivirani za delovanje na višjih taksonomskih ravneh, kar doprinaša k vzgoji kritičnega misleca. Univerzitetni učbenik Local attitudes &Global Perspectives Re-examining (implicit) beliefs and attitudes – an approach to teaching (American) Culture je dobra podlaga za uresničevanje kurikulov tako angleščine kot tudi geografije in tudi drugih družboslovnohumanističnih predmetov. širimo obzorja Institucionalni okvir ohranjanja narave v Sloveniji Institutional Framework for Nature Conservation in Slovenia Abstract Slovenija je ena od evropskih držav z največjo biotsko raznovrstnostjo in najbolj raznoliko pokrajino ter najbolj ohranjenimi naravnimi razmerami. Zaradi tega je v državi kar 40 % varovanih območij narave. Zakon o ohranjanju narave iz leta 1999 je vzpostavil nacionalni okvir za zavarovanje in tako je zavarovanih 13 % ozemlja. Na podlagi evropskih direktiv pa spada od vstopa Slovenije v Evropsko unijo 37 % ozemlja v varstveno območje Natura 2000, ta se deloma prekrivajo z zavarovanimi območji. V prispevku na različnih primerih predstavljamo upravljanje z narodnim bogastvom. Slovenia has one of Europe's highest biodiversity rates, with the most diverse landscapes and the best-preserved natural conditions. As a result, 40% of the country's natural areas are protected. The 1999 Nature Conservation Act established a national framework for conservation areas, and 13% of Slovenia is under protection. However, since Slovenia acceded to the European Union, 37% of the territory has been protected by European directives under Natura 2000, overlapping with other protected areas in some places. This paper presents the management of this national asset through various examples. Ključne besede: varstvo narave, varovano območje narave, zavarovano območje, območje Natura 2000, Slovenija Keywords: nature conservation, protected area, Natura 2000 site, Slovenia Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU ales.smrekar@zrc-sazu.si Dr. Katarina Polajnar Horvat Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU katarina.polajnar@zrc-sazu.si 9 Dr. Daniela Ribeiro Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU daniela.ribeiro@zrc-sazu.si 1 Uvod Varstvo območij z velikim naravnim bogastvom in pokrajinsko pestrostjo v Sloveniji je prednostna naloga že več kot stoletje (Bizjak idr., 2008). Ko so se zaradi gospodarske rasti in zlasti intenzivne industrializacije začeli pojavljati prvi večji negativni vplivi človekovih dejavnosti na okolje, se je v Sloveniji pojavila ideja o naravovarstvu (Polajnar Horvat, 2015). Zato ni presenetljivo, da so bila prva prizadevanja za varstvo narave usmerjena v gozdarstvo, ki je bilo že v 19. stoletju zelo pomembna gospodarska panoga. Rodbina Auersperg, eden od največjih zemljiških posestnikov v Sloveniji, je naročila svojemu upravitelju gozdnih posesti Leopoldu Hufnaglu, da spremlja njihova gozdna posestva. Ta je leta 1892 pripravil prvi gozdnogospodarski načrt, ki je bil za tisti čas prelomen. Uvedel je selektivno sečnjo, ki je temelj sodobnega gozdarstva. Obenem je v gozdnogospodarskem načrtu z drobno opombo »naj tu ostane pragozd« kot prvi v Evropi in med prvimi v svetu izločil pragozd iz gospodarske rabe (Pachschwoell, 2011). Leopold Hufnagl zato velja za očeta načrtnega varstva narave v Sloveniji. V začetku dvajsetega stoletja se je v Sloveniji začela oblikovati zavest o vrednotah narave in potrebi po njenem varovanju. Pomen narave in potrebo po njenem ohranjanju predvsem zaradi lepote in redkosti so vse bolj prepoznavali v začetku 20. stoletja (Berginc idr., 2007). Ozaveščeni posamezniki so poskušali obvarovati določena območja z opisovanjem njihovih naravnih vrednot, opozarjanjem na njihovo degradacijo in ogroženost ter z javnimi pobudami za njihovo ohranitev. Posamezniki so namreč zaznavali potrebo po varovanju narave. Odsek za varstvo prirode in prirodnih COBISS: 1.02 DOI: 10.59132/geo/2023/ 2-3/9-21 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Izvleček Dr. Aleš Smrekar širimo obzorja 10 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Pomemben korak v prizadevanjih za celovito varstvo narave je bil sprejem Zakona o ohranjanju narave leta 1999, ki določa pravni okvir za ustanovitev zavarovanih območij v Sloveniji ter vzpostavlja ukrepe za ohranjanje biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot v Sloveniji. spomenikov pri Muzejskem društvu za Slovenijo je predložil tedanji pokrajinski vladi Spomenico Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov (1920), prvi naravovarstveni program na Slovenskem, ki se je po konkretnosti in celovitosti uvrščal med najtehtnejše naravovarstvene dokumente tistega časa sploh. Spomenica vsebuje pobudo, da se ustanovijo alpski, sredogorski in barjanski varstveni parki, da se prepove uničevanje redkega ter tipičnega rastlinstva in živalstva, da se zavaruje podzemne jame z zanimivim rastlinstvom in živalstvom ter da se pritegne širšo javnost za varstvo narave. Kljub temu da je bilo področje varstva narave v tistem času pravno in organizacijsko še popolnoma neobdelano, so takratne oblasti Spomenico obravnavale resno, o čemer priča tudi leta 1924 zavarovana Dolina Triglavskih jezer (Erhartič, 2012). Zamisel o varstvu narave se je razvijala celotno 20. stoletje in je zdaj temeljni kamen ustvarjanja trajnostne družbe (Zorn idr., 2015) oziroma družbe, katere dejavnosti ne škodujejo naslednjim generacijam. Pomemben korak v prizadevanjih za celovito varstvo narave je bil sprejem Zakona o ohranjanju narave leta 1999, ki določa pravni okvir za ustanovitev zavarovanih območij v Sloveniji ter vzpostavlja ukrepe za ohranjanje biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot v Sloveniji. Zakon zagotavlja najobsežnejše pravno varstvo na tem področju, kar je pripomoglo k temu, da je družba prepoznala koristi, ki jih nudi narava. Organi, pristojni za varstvo narave, so predvsem Ministrstvo za naravne vire in prostor, Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo z Agencijo Republike Slovenije za okolje in pa Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. Po podatkih Cigliča in Perka (2013) je Slovenija ena od evropskih držav z najbolje ohranjenim naravnim okoljem, največjo biotsko raznovrstnostjo in najbolj raznolikimi pokrajinami, prav tako pa se v Sloveniji menjavajo izjemno reliefno razgibana ter geopestra območja z bolj uravnanimi ter manj pestrimi (Stojilković, 2022). Značilnosti geodiverzitete se v Sloveniji spreminjajo na manjše razdalje, kar velja predvsem za zavarovana območja (Stojilković, 2019; 2021) in območja s pestro biotsko raznovrstnostjo (Čonč, 2020). Vse našteto vpliva na to, da je od celotne površine države kar 37 % (7681 km2) varstvenih območij Natura 2000 in več kot 13 % (2701 km2) zavarovanih območij (Agencija RS za okolje, 2023). Oboja se deloma prekrivajo in tako 40 % Slovenije pokrivajo varovana območja narave. Približno 100 zavarovanih območij ima višjo stopnjo organiziranosti z izdelanimi upravljavskimi načrti in določenimi upravljavci (Agencija RS za okolje, 2023). Namen tega prispevka je predstaviti širši okvir varovanih območij narave s poudarkom na razumevanju razlik med kategorijami zavarovanih območij. 2 Tipologija varstva narave v Sloveniji Varovana območja narave predstavljajo zavarovana območja narave in območja Natura 2000. Mednarodna zveza za ohranjanje narave (IUCN) si prizadeva zagotavljati trajnostno rabo naravnih virov, hkrati pa spodbuja in podpira družbe pri varovanju celovitosti in raznolikosti narave. Slovenija je članica IUCN od leta 1993 (Agencija RS za okolje, 2023). Za kategorizacijo zavarovanih območij v Sloveniji uporabljamo mednarodno priznane kategorije IUCN (Bizjak idr., 2008). Zakon o ohranjanju narave (1999) razlikuje med širšimi in ožjimi zavarovanimi območji. Zakon priznava šest kategorij zavarovanih območij, pri čemer upošteva merila IUCN. Širša zavarovana območja so območja narave, kjer je velika abiotska, biotska in pokrajinska raznovrstnost ter velika gostota in raznolikost naravnih vrednot, ki so lahko tudi kompleksno in funkcionalno med seboj povezane. Širša zavarovana območja omogočajo tudi razvojne možnosti prebivalstva ter duhovno sprostitev in bogatitev človeka. Hkrati pa uresničujejo tudi mednarodno priznane oblike varstva območij narave (Zakon o ohranjanju narave, 1999). Med širša zavarovana območja spadajo narodni parki, regijski parki in krajinski parki. Narodni parki so velika območja s številnimi naravnimi vrednotami ter z veliko biotsko raznovrstnostjo. V pretežnem delu je prisotna prvobitna narava z ohranjenimi ekosistemi in naravnimi procesi. V manjšem delu narodnega parka so lahko tudi območja večjega človekovega vpliva, ki je povezan z naravo. Regijski parki so obsežna območja regijsko značilnih ekosistemov in pokrajine z večjimi deli prvobitne narave in območji naravnih vrednot, ki se prepletajo z deli narave. Človekov vpliv je uravnotežen z naravo. Krajinski parki pa so območja s poudarjenim kakovostnim in dolgotrajnim prepletom človeka z naravo, ki imajo veliko ekološko, biotsko ali pokrajinsko vrednost. Ožja zavarovana območja vključujejo stroge naravne rezervate, naravne rezervate in naravne spomenike. Strogi naravni rezervati so območja naravno ohranjenih geotopov, življenjskih širimo obzorja prostorov ogroženih, redkih ali značilnih rastlinskih ali živalskih vrst ali območja, pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti, kjer potekajo naravni procesi brez človekovega vpliva. Med tem ko so naravni rezervati območja geotopov, življenjskih prostorov ogroženih, redkih ali značilnih rastlinskih ali živalskih vrst ali območja, pomembna za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ki se vzdržujejo z uravnoteženim delovanjem človeka v naravi. Naravni spomeniki pa so območja, ki imajo eno ali več naravnih vrednot z izjemnimi oblikami, velikostmi, vsebinami ali legami oziroma so redki primeri naravnih vrednot (Zakon o ohranjanju narave, 1999). Preglednica 1: Zavarovana območja v Sloveniji Vir: Agencija RS za okolje, 2023 kategorija IUCN kategorija število območij površina (ha) delež Slovenije (%) narodni park II/V 1 83.981,98 4,14 regijski park V/II 3 42.991,40 2,12 krajinski park V 46 130.254,80 6,43 strogi naravni rezervat I 1 1,81 0,0001 naravni rezervat IV 56 5.495,91 0,28 naravni spomenik III 1161 19.715,12 0,97 11 Ob vstopu Slovenije v EU leta 2004 je bila ena od pogodbenih obveznosti vzpostavitev omrežja Natura 2000 (Erhart in Juvani, 2016). V Sloveniji so območja Natura 2000 določena z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (2004), kjer je kot prednostni varstveni cilj določeno ohranjanje, vzdrževanje ali izboljšanje obstoječih značilnosti žive in nežive narave, ki prispevajo GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Podatki za obdobje do leta 2004 kažejo na nenehno večanje deleža zavarovanih območij, pri čemer pomemben delež teh območij predstavlja edini narodni park v Sloveniji, Triglavski narodni park, prvič zavarovan že leta 1981, v letu 2010 pa se je njegova površina povečala za 174 ha, kar je skoraj 0,01 % površine države. Zavarovana površina se je povečevala predvsem zaradi razglasitve širših zavarovanih območij. Do leta 2014 so bili razglašeni Notranjski regijski park (2002), Krajinski park Goričko (2003), Krajinski park Ljubljansko barje (2008), Krajinski park Radensko polje (2012) in Krajinski park Pivška presihajoča jezera (2014), kasneje pa še Krajinski park Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib (2015), Krajinski park Debeli Rtič (2018) in Krajinski park Središče ob Dravi (2019) (Agencija RS za okolje, 2023). Leta 2021 je bilo v Sloveniji zavarovanih 2701,04 km², kar predstavlja 13,31 % ozemlja države. Ti obsegajo en narodni park (IUCN: II/V), 3 regijske parke (IUCN: V/II), 46 krajinskih parkov (IUCN: V), 1 strogi naravni rezervat (IUCN: I), 56 naravnih rezervatov (IUCN: IV) in 1161 naravnih spomenikov (IUCN: III) (Agencija RS za okolje, 2023). Druga območja, pomembna za ohranjanje narave, vključujejo omrežje območij Natura 2000. Slika 1: Zemljevid zavarovanih območij v Sloveniji in študij primerov širimo obzorja k ugodnemu stanju ohranjenosti vrst in življenjskih prostorov. Slovenija ima le en narodni park, Triglavski narodni park. Obsega 83.982 hektarjev ali 4,1 % slovenskega ozemlja in je največje zavarovano območje v državi. Program upravljanja območij Natura 2000 v Sloveniji opredeljuje jasne in konkretne cilje ter varstvene ukrepe za območja Natura 2000, ki temeljijo na bioloških zahtevah vrst in ekosistemov (Klemenčič, 2016). Trenutno je kot območje Natura 2000 opredeljenih 355 območij, od tega je bilo 324 območij izbranih na podlagi Direktive o habitatih (Habitats Directive, 1992), 31 območij pa na podlagi Direktive o pticah (Birds Directive, 2009). Skupna površina slovenskih varovanih območij Natura 2000 je 7542,77 km2 (Agencija RS za okolje, 2023). Varovana območja narave, ki vključujejo zavarovana območja narave in območja Natura 2000, so v letu 2021 pokrivala natanko 40 % ozemlja Slovenije, kar je skoraj šestkrat več kot leta 1992. Površina se je povečala predvsem zaradi določitve Natura območij v letu 2004 ob vstopu Slovenije v Evropsko unijo, od 2008 pa predvsem zaradi zavarovanja več krajinskih parkov (Agencija RS za okolje, 2023). 12 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 2.1 Narodni park v Sloveniji: primer Triglavskega narodnega parka Slovenija ima le en narodni park. Obsega 83.982 hektarjev ali 4,1 % slovenskega ozemlja in je največje zavarovano območje v državi (Bizjak idr., 2008). Zakon o ohranjanju narave (1999) določa, da morata biti v večjem delu parka vsaj dve zavarovani območji s strožjim Slika 2: Turizem je prisoten v Dolini Triglavskih jezer že več kot 100 let. Foto: Matija Zorn, 2012 varstvenim režimom, medtem ko so v njegovem manjšem delu lahko prisotna območja, na katera vpliva človekova dejavnost, če izpolnjuje zahtevana naravovarstvena merila (Zakon o ohranjanju narave, 1999). Albin Belar je leta 1903 na podlagi odloka avstrijskega ministrstva za šolstvo in veroizpoved (Skoberne, 2011) izdelal katalog naravnih spomenikov Kranjske (Die Naturdenkmalpflege in Österreich mit besonderer Berücksichtigung des Landes Krain), v katerem je med drugim navedel tudi Dolino Triglavskih jezer in dodal naslednji zapis: »Priporočiti je vsekakor treba, da se pri Sedmerih jezerih ustanovi zavarovano območje, kjer bo izključen vsak poseg, da bi tako poslednje ostanke izjemnega visokogorskega pragozda, rastišča pradavnih macesnov, rešili za potomce.« Dolga prizadevanja za razglasitev zavarovanega območja je prekinila prva svetovna vojna. V novi Kraljevini Jugoslaviji, ustanovljeni po tej vojni, ni bilo pravne podlage za razglasitev zavarovanega območja, zato so njegovi pobudniki, to je Slovensko muzejsko društvo v sodelovanju s Slovenskim planinskim društvom, leta 1924 z lastnikom zemljišča Kranjskim verskim skladom podpisali dvajsetletno zakupno pogodbo. Na 1400 hektarjev velikem območju v Dolini Triglavskih jezer je bil vzpostavljen varstveni režim, pri čemer sta bila dovoljena le lov in turistični obisk. Slovensko planinsko društvo se je zavezalo, da bo »… prepovedalo turistom vsako poškodovanje flore in vznemirjanje favne ter v sporazumu z odsekom za varstvo prirode sploh, ukrepalo, kar bo potrebno za varstvo flore in favne« (Zakupna pogodba, 1984, str. 339). Razlog za zavarovanje te gorske doline je bila prekomerna paša, ki ni bila več dovoljena. Domačini so prepoved paše dojemali predvsem kot poseganje meščanov v njihove pravice (Skoberne, 2015). Dve leti po sklenitvi zakupne pogodbe je eden najbolj gorečih naravovarstvenih aktivistov Pavel Kunaver zapisal naslednje: »Danes stojimo zopet v znamenju boja za park. Iz sladke zavesti, da je obstoj parka zagotovljen, nas je zbudila vest, da nam ga hočejo gotovi krogi s pomočjo zavitih paragrafov vzeti in izročiti – živini. Naj se zganejo vsi v centrih države, ki imajo smisel za prirodo, da ubranijo naš lepi park pretečih materialistov.« (Kunaver, 1926, str. 164). Po drugi svetovni vojni so politične in lastniške spremembe ter želja po ponovni vzpostavitvi paše onemogočile ponovno vzpostavitev zavarovanega območja, zato je bil Triglavski narodni park ustanovljen šele leta 1961 (Odlok o razglasitvi Doline Sedmerih jezer za narodni park, 1961). Obsegal je 2000 hektarjev in tako ni bil bistveno večji od prvotnega. Vendar je to le delno zadovoljilo predlagatelje, zato so se širimo obzorja Slika 3: Stara Fužina je bogata z dediščino. Foto: Richard Semik, Adobestock.com matičnem krasu (Cerkvenik, 2017). Ustanovljen je bil leta 1996 z namenom ohranjanja in raziskovanja izjemnih geomorfoloških, geoloških in hidroloških znamenitosti, redkih in ogroženih rastlinskih in živalskih vrst, paleontoloških in arheoloških najdišč, etnoloških in arhitekturnih značilnosti in kulturne pokrajine ter zagotavljanja možnosti za ustrezen razvoj. Leta 1997 je bil ustanovljen Javni zavod park Škocjanske jame, ki skrbi za ohranjanje naravne in kulturne dediščine in upravlja park (Program dela …, 2020). 13 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 aktivnosti za širitev parka nadaljevale vse do sprejetja novega zakona (Zakon o Triglavskem narodnem parku, 1981) leta 1981, ki je povečal velikost parka na 83.807 hektarjev. To ustreza merilom za uvrstitev med narodne parke, njegov osrednji del pa ustreza mednarodni kategoriji IUCN II (Dudley, 2008). Ta zakon je bil še en kompromis, ki je odražal interese turizma, kmetijstva in lova. Vendar je bil takrat parku prvič dodeljen upravljavec. Leta 2010 je bil zakon spremenjen (Zakon o Triglavskem narodnem parku, 2010), pri čemer so bila na novo opredeljena posamezna zavarovana območja ter varstvene in razvojne smernice, upravljavcu parka pa so bila podeljena posebna pooblastila. 2.2 Regijski parki v Sloveniji: primer Regijskega parka Škocjanske jame V Sloveniji so vzpostavljeni trije regijski parki in zavzemajo 2,1 % površja. Obsegajo značilne ekosisteme in pokrajine z večjimi deli prvobitne narave in območji naravnih vrednot. Ti se prepletajo z deli, kjer je človekov vpliv večji, a uravnotežen z naravo. Obsegajo najmanj dve varstveni območji s strožjim varstvenim režimom, ki sta lahko manjšega obsega (Zakon o ohranjanju narave, 1999). V regijskem parku so mogoče številne oblike razvoja, med najpomembnejše pa uvrščamo izobraževanje, rekreacijo, turizem in tudi kmetijstvo v sozvočju s smernicami trajnostnega razvoja (Plut idr., 2008). Regijski park Škocjanske jame obsega 401 ha in leži v jugozahodnem delu Slovenije na Slika 4: Regijski park Škocjanske jame predstavlja enkraten splet številnih jam, udornic, naravnih mostov, slapov in brzic, ki jih je oblikovala reka Reka. Foto: Mimi Urbanc, 2021 širimo obzorja Regijski park Škocjanske jame je del Divaškega krasa. Obsega območje izjemnih kraških pojavov, ki se pojavljajo v jamskem sistemu, na površini nad jamami, sistem udornic in sotesko Reke do mostu v Škofljah. Leži na tipičnem območju kontaktnega krasa, kjer pritekajo vode iz nepropustnih flišnih kamnin na propustne karbonatne kamnine. Za tak stik je značilen nastanek slepih dolin, sotesk, jam, ponorov in suhih dolin (Cerkvenik in Peric, 2019). Tako so Škocjanske jame zaradi velike raznolikosti kraških pojavov na tako majhnem območju izredno pomembne in edinstvene v lokalnem, regionalnem in svetovnem merilu. Prav zaradi svoje edinstvenosti so bile leta 1986 vpisane na Unescov seznam svetovne dediščine (Cerkvenik, 2017; Resolucija o Programu varstva in razvoja parka Škocjanske jame za obdobje 2019–2023, 2019). Pokrajina, kjer leži Regijski park Škocjanske jame, je tudi zibelka odkrivanja prvih kraških oblik. Ljudje so na tem območju že v 19. stoletju začeli z raziskovanjem kraškega podzemlja ter odkrivanjem kraških pojavov. Od tod izvira mednarodni geomorfološki termin »kras« (Spoznajte jame, 2023). 14 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Na območju regijskega parka je značilna enkratna zastopanost rastlinstva in živalstva. Ker je pomemben življenjski prostor redkih ptičjih Slika 5: V Regijskem parku Škocjanske jame je značilna tipična kraška kulturna dediščina, s stavbami, ki jih obdajajo kamniti zidovi. Foto: Matej Gabrovec, 2020 vrst, je regijski park uvrščen v omrežje Natura 2000. Hkrati je podpisnik Bonske konvencije o varstvu selitvenih vrst prostoživečih živali. Bogato naravno dediščino dopolnjujejo nekatere redke podzemne živalske vrste ter pestri suhi kraški travniki na površju (Pipan, 2017; Zakšek in Čelik, 2017). Od leta 1998 je z namenom preprečevanja nadaljnjega ogrožanja Alp in zagotavljanja trajnostnega razvoja vključen tudi v Alpsko konvencijo. Leta 2004 pa je bil uvrščen v program Človek in biosfera, Unescov medvladni raziskovalni program, ki spodbuja prizadevanja za sožitje med ljudmi in njihovim okoljem ter vzpostavlja svetovno mrežo biosfernih območij. Program temelji na razvoju smotrne rabe in ohranjanju naravnih virov ter vzpostavljanju globalnega odnosa človeštva in okolja (Program dela in finančni načrt Javnega zavoda park Škocjanske jame, Slovenija za leto 2021, 2020). Škocjanske jame spadajo tudi med podzemna mokrišča. Ta so se v seznam Ramsarske konvencije začela vključevati razmeroma pozno. Slovenija je imela pri določevanju meril za njihovo uvrščanje na seznam ključno vlogo, saj je s svojim znanjem in izkušnjami na krasu sooblikovala merila in pripomogla k večjemu razumevanju pomena podzemnih hidroloških sistemov. Škocjanske jame so bile tako kot prvo podzemno mokrišče leta 1999 uvrščene na seznam Ramsarske konvencije (Beltram, 2005). 2.3 Krajinski parki v Sloveniji: primer Krajinskega parka Ljubljansko barje Med širšimi zavarovanimi območji v Sloveniji prevladuje kategorija »krajinski park«, kar kaže na izrazito prisotnost človeka v vseh pokrajinah. Hkrati tudi kaže, da se zavedamo pomembnosti ohranjanja kulturne pokrajine (in posledično kulturne dediščine v najširšem smislu), saj nenazadnje ta odraža človekovo prilagoditev naravnim razmeram (Plut idr., 2008). Krajinski park Ljubljansko barje združuje bogastvo naravne in kulturne dediščine z značilnim barjanskim mozaičnim vzorcem in visoko stopnjo biotske raznovrstnosti. Krajinski park Ljubljansko barje je dobrih 150 km2 prostrana mokrotna ravnina v južnem delu Ljubljanske kotline. Monotono barjansko ravnino prekinja 15 večjih in manjših, večinoma gozdnatih osamelcev, ki se vzpenjajo do 100 m nad ravnino (Pavšič, 2008). Za dno je značilno mozaično prepletanje travnikov, steljnikov, njiv, jarkov in mejic, ki nudijo zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Pomembna značilnost Ljubljanskega barja so poplave. Pogoste ali redne poplave zajamejo zlasti njegove osrednje predele, kjer voda prekrije približno 15 % površja. Ob izjemno velikih poplavah je lahko pod vodo tudi več kot polovica Ljubljanskega barja, poplavna voda sega vse do Trnovega (Lovrenčak in Orožen Adamič, 1998). Ljubljansko barje je močno zaznamovala večtisočletna prisotnost človeka, kar dokazujejo številne arheološke najdbe. Pomembno širimo obzorja Slika 6: Ljubljansko barje je mozaično prepleteno. Foto: Bojan Erhartič, 2012 15 Po skoraj 150 letih intenzivnih človekovih posegov v barjansko pokrajino so sledila prva spoznanja o potrebi njenega varovanja. Leta 1920, ko so na njem še našli manjše območje prvinske narave, so v okviru Spomenice Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov pozivali k ustanovitvi tako imenovanega barskega varstvenega parka. Avtorji so predlagali zavarovanje območja pod hribčkom Grmec (preimenovan v Grmez), ki je takrat še imel barjanski značaj, saj ga v nasprotju s preostalim Ljubljanskim barjem ni nihče osuševal ali kako drugače koristil. Predlagatelji so se pozanimali o lastništvu in okvirni odkupni ceni zemljišč ter predvidevali, da »… bi lastnica ta svet gotovo radovoljno prodala, zlasti ako se ji obrazloži nameravana znanstvena uporaba; posestnici ta prostor sedaj itak ne daje nobenega užitka …« (Spomenica Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov, 1920, str. 72). Žal takratna varstvena prizadevanja niso obrodila sadov. Prizadevanja za varovanje Ljubljanskega barja so postala znova intenzivnejša šele od osemdesetih let 20. stoletja dalje. Leta 2008 je bilo območje z uredbo zavarovano kot Krajinski park Ljubljansko barje, ponaša se s statusom območja Natura 2000, je ekološko pomembno območje, nenazadnje pa je od leta 2011 vpisano tudi na prestižni Unescov seznam svetovne dediščine zaradi ohranjenih prazgodovinskih kolišč okoli Alp (Smrekar idr., 2014). Kljub zavarovanju Ljubljanskega barja se to območje še vedno srečuje s številnimi pritiski in nevarnostmi, ki lahko ogrozijo njegov prihodnji razvoj. Med njimi je potrebno izpostaviti neustrezno umeščene infrastrukturne projekte in posege (zahteve po gradnji škofljiške obvoznice, širitev odlagališča odpadkov na obrobju Ljubljane), zmanjševanje območij ekstenzivnih travnikov, širjenje kmetijskih monokultur (koruza), problematiko divjih odlagališč ter pritiske na vodni in obvodni prostor. V zadnjem času postajajo v Krajinskem parku Ljubljansko barje poleg kmetijstva vse pomembnejši naravovarstvo, turizem in prostočasne dejavnosti, ki bodo pomembno vplivali na prihodnost te pokrajine. Nezanemarljiva je tudi bližina Ljubljane s približno 300.000 prebivalci (Smrekar idr., 2014), ki privablja številne pohodnike, kolesarje Ljubljansko barje se kljub zavarovanju še vedno srečuje s številnimi pritiski in nevarnostmi, ki lahko ogrozijo njegov prihodnji razvoj (neustrezno umeščeni infrastrukturni projekti in posegi, zmanjševanje območij ekstenzivnih travnikov, širjenje kmetijskih monokultur (koruza), problematika divjih odlagališč ter pritiski na vodni in obvodni prostor). GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 poselitveno obdobje sega v sredino 5. tisočletja pr. n. št., ko so si prebivalci postavljali bivališča na kolih – kolišča na obrobje takratnega jezera (Velušček, 2008). Koliščarji in poznejši prebivalci so svoje bivanje prilagajali naravnemu okolju. O večjih človekovih posegih, ki so dodobra spremenili videz barjanske pokrajine, pa govorimo vse od druge polovice 18. stoletja, ko so ga pričeli sistematično izsuševati. Kolonizacija je dosegla višek v dobi šotne industrije, ki jo označuje koriščenje šote do 6 m debele plasti. Izkoriščanje šote je povzročilo znižanje barjanskih tal in posledično nove poplave (Melik, 1927). širimo obzorja in sprehajalce s psi. Zlasti s slednjimi prihaja do konfliktov, saj psi onesnažujejo kmetijska zemljišča. Neodgovorni posamezniki, resda v bistveno manjšem številu kot pred desetletjem, pa marsikje še vedno odlagajo odpadke. Poleg tega so si številni Ljubljančani ustvarili svoje domove na Ljubljanskem barju in si želijo vse bolj urbanizirati način življenja, kar vodi v nesoglasja z avtohtonimi prebivalci. Slika 7: Številni programi razvijajo turizem in ozaveščajo o pomenu Ljubljanskega barja. Foto: Marko Zaplatil, 2014 16 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 2.4 Naravni rezervati v Sloveniji: primer Zelenci Na območju naravnih rezervatov je prepovedano izvajati aktivnosti, ki bi lahko povzročile pomembne spremembe v biotski raznovrstnosti, strukturi in delovanju Slika 8: Povirno močvirje na območju Zelencev Foto: Daniela Ribeiro, 2020 ekosistemov. Prav tako je prepovedano izvajati dejavnosti v obdobjih, ko bi lahko bil ogrožen obstoj rastlin ali živali (Zakon o ohranjanju narave, 1999). Zelenci so bili leta 1992 razglašeni za naravni rezervat (Maher, 1993). Naravni rezervat vključuje izvir Save Dolinke ter mokrišče Drni. Nahajajo se na skrajnem severozahodu Slovenije, v Zgornjesavski dolini, ki je naravna meja med Karavankami na severu in Julijskimi Alpami na jugu. Območje rezervata se razprostira na nadmorski višini med 832 in 853 m ter je dolgo približno 1300 m. Rezervat je zavarovan zaradi geomorfoloških, zooloških, ekosistemskih in botaničnih vrednosti (Ciglič, 2010), ki so posledica delovanja vode. Voda iz povirnega jezera teče skozi vijugasto strugo in se širi po povirnem močvirju. S tem ustvarja življenjske prostore za močvirsko in vodno rastlinstvo ter živalske vrste ter sooblikuje izjemno privlačen pokrajinski vzorec. Zelenci so naravna vrednota državnega pomena, del ekološko pomembnega območja in posebno ohranitveno območje (Uredba o Naravnem rezervatu Zelenci, 2013). Naravni rezervat ima izjemno pomembno vlogo zaradi svojega edinstvenega prepletanja različnih ekosistemov na majhnem območju, kot so jezerce, barje in poplavne ravnice. Zavarovano območje je obdano s kmetijskimi zemljišči in je tudi pomembno turistično in prometno območje v povirju najdaljše slovenske reke širimo obzorja (Ciglič, 2010). Barje Drni je še v dokaj ugodnem ohranitvenem stanju; zahodni in vzhodni del območja, kjer prevladujejo njive, intenzivno in polintenzivno gospodarjeni mokrotni travniki ter pašniki, sta v neugodnem ohranitvenem stanju. Najpomembnejši dejavniki ogrožanja barja in mokrotnih travnikov so: 1) evtrofikacija zaradi spiranja agrokemičnih sredstev in organskih gnojil iz sosednjih kmetijskih zemljišč, 2) zasipavanje površin na obrobju območja in 3) zaraščanje barjanskih in oligotrofnih mokrotnih travnikov z navadnim trsom (Phragmites australis) (Vreš idr., 2011). 2.5 Strogi naravni rezervati v Sloveniji: primer Hrastova loza Zakon o ohranjanju narave iz leta 1999 opredeljuje stroge naravne rezervate kot območja, kjer potekajo naravni procesi brez človekovega vpliva. Obiskovalcem je vstop na ta območja dovoljen le v izjemnih okoliščinah in le v raziskovalne ter izobraževalne namene (Zakon o ohranjanju narave, 1999). 2.6 Naravni spomeniki v Sloveniji: primer Vrhovske vrtače Med zavarovanimi območji prevladujejo naravni spomeniki. Na teh območjih je prepovedano izvajati ukrepe, ki bi lahko negativno vplivali na naravno stanje, spreminjali, poškodovali ali uničevali naravne vrednote ter spreminjali razmere ali stanje na način, ki bi lahko poškodoval ali uničil naravne vrednote ali zmanjšal njihovo estetsko pomembnost (Zakon o ohranjanju narave, 1999). Razgiban niz vrtač na kraškem ravniku Bele krajine med Vrhovci in Marindolom je naravni spomenik Vrhovske vrtače (Uredba o Krajinskem parku Kolpa, 2006). Vrhovske vrtače predstavljajo tipičen kraški teren, ki ga obdajajo številne vrtače. V dolžini enega kilometra in širini pol kilometra je približno 100 vrtač Slika 9: Hrastova loza je težko dostopno zavarovano območje, znano po gnezdenju sive čaplje. Foto: Andrej Hudoklin, 2005 17 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Da bi ohranili bukove sestoje z gnezdečimi sivimi čapljami (Ardea cinerea), je bil leta 1998 v Krajinskem parku Kolpa ustanovljen strogi naravni rezervat Hrastova loza (IUCN Ib) (Uredba o Krajinskem parku Kolpa, 2006), doslej edini v Sloveniji. Strogi naravni rezervat obsega površino 0,02 km2. Dejavnosti, ki ogrožajo ohranjanje tega zavarovanega območja, so prepovedane. Varstveni režim prepoveduje približevanje gnezdiščem med gnezditvenim časom in spreminjanje sestave živalskih vrst (Uredba o Krajinskem parku Kolpa, 2006). Območje je izjemno pomembno za ohranjanje biotske raznovrstnosti in je kot tako opredeljeno kot zoološka in ekosistemska naravna vrednota in strogi naravni rezervat (Kolpa ..., 2023). širimo obzorja Slika 10: Kulturna pokrajina skromnega plitvega kraškega sveta 18 Foto: Primož Gašperič, 2019 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 (Krajinski park Kolpa, 2023). Povprečni premer njihovega dna je le približno 20 m, globina pa se giblje od 5 do 10 metrov. Pobočja vrtač so strma, vendar še vedno dovolj položna, da omogočajo dostop z mehanizacijo. Da bi zagotovili dovolj prostora in rodovitne prsti za obdelovanje zemljišč na tem plitvem kraškem območju, so številne vrtače ročno ali strojno očistili kamenja. Vrtače so zato vir rodovitne prsti, kjer se ta kopiči in omogoča uspešno obdelovanje (Ribeiro idr., 2017). Vrhovske vrtače so tako izjemen element kulturne pokrajine tega plitvega kraškega območja (Ribeiro in Logar, 2019). Zaraščanje Vrhovskih vrtač je bilo zaustavljeno, saj je bil s pravočasnim posegom upravljavca in dogovorom z lastniki zemljišč o nadaljnji rabi vzpostavljen primeren način trajnostne rabe (Program dela …, 2023). Sklep Varovana območja narave v Sloveniji predstavljajo izjemno pomemben del naše naravne in tudi kulturne dediščine. S svojo raznolikostjo in edinstvenostjo prispevajo k ohranjanju biotske raznovrstnosti ter nudijo zatočišče številnim ogroženim rastlinskim in živalskim vrstam (Smrekar, Polajnar Horvat in Ribeiro, 2020). Poleg tega imajo pomemben vpliv na lokalno skupnost, turizem in gospodarstvo. Zavarovana območja, kot so narodni parki, regijski parki, krajinski parki in naravni rezervati, strogi naravni rezervati in naravni spomeniki, zagotavljajo ohranjanje naravnih Slika 11: Geografi preučujejo Vrhovske vrtače. Foto: Primož Gašperič, 2019 širimo obzorja ekosistemov in njihovo trajnostno upravljanje. Skrbno nadzorovana raba virov in ohranjanje naravnih procesov omogočata, da se ohranijo biotske raznolikosti ter naravne in kulturne značilnosti območij. S tem se omogoča tudi izvajanje raziskav in izobraževalnih dejavnosti, kar prispeva k ozaveščanju javnosti o pomenu ohranjanja narave (Polajnar Horvat, 2015). Ena izmed ključnih prvin varovanja je zavedanje o pomenu varovanih območij za ohranjanje trajnostne prihodnosti. Ko obiskovalci postanejo ozaveščeni o edinstvenosti in ranljivosti teh območij, se odprejo vrata k spoštovanju ter ohranjanju naravne in kulturne dediščine. Zavedanje pa jih spodbuja tudi k ukrepanju. Ko spoznajo, da so varovana območja življenjski prostor številnih ogroženih vrst rastlin in živali, postanejo motivirani za njihovo zaščito. Prepoznavanje ekosistemskih storitev, ki jih zagotavljajo varovana območja narave, kot so pitna voda, neonesnažen zrak, nadzorovanje poplav in ohranjanje rodovitne prsti, ljudi opominja, kako pomembno je ohraniti njihovo integriteto. Spodbuja jih k aktivnemu sodelovanju v ohranjanju in raziskovanju varovanih območij narave. Podpora lokalnim in mednarodnim okoljskim organizacijam, prostovoljno delo, izobraževanje in ozaveščanje javnosti so ključni koraki za spodbujanje trajnostnih praks in širjenje zavedanja o njihovem pomenu. Poleg tega zavedanje o pomenu varovanih območij spodbuja tudi k trajnostnemu turizmu. Ko obiskovalci spoznavajo, da ima obisk lahko tako pozitivne kot tudi negativne učinke na območje, postanejo bolj odgovorni in izbirajo trajnostne prakse. Slovenija se lahko pohvali z bogatim in raznolikim naravnim okoljem s številnimi kategorijami varovanih območij narave. Je država z velikim deležem varovanih območij narave, saj ti pokrivajo kar 40 % ozemlja, kar je med najvišjimi deleži v Evropi (Ciglič in Perko, 2013). Poleg tega je Slovenija znana po svoji aktivni vlogi pri ohranjanju narave in trajnostnem upravljanju varovanih območij narave. Imamo številne strokovnjake, ki se posvečajo raziskovanju, spremljanju in upravljanju varovanih območij. V primerjavi s tujino se lahko pohvalimo tudi z raznolikostjo varstva narave. Zaradi svoje geografske lege in raznolikega podnebja ima Slovenija pestro kombinacijo ekosistemov: v visokogorju, alpskih dolinah, kraških jamah, gozdovih, rekah in na morski obali z morskim dnom. Ta raznolikost omogoča širok spekter življenjskih prostorov in vrst, ki jih je potrebno ohraniti. Kljub temu pa so tudi v Sloveniji prisotni izzivi v zvezi z varovanjem narave. Med te izzive spadajo neustrezno upravljanje, nezadostna finančna sredstva, spremembe v okoljski politiki ter vpliv človeških dejavnosti, kot so urbanizacija, intenzivno kmetijstvo in turizem. Zato je nenehno spremljanje in izboljševanje upravljanja varovanih območij narave ključnega pomena. Skupaj z vsemi prizadevanji in izzivi pa je stanje teh območij v Sloveniji v primerjavi s tujino precej dobro. Zahvala Delo je nastalo v okviru raziskovalnih programov/projektov Geografija Slovenije (P6-0101) in Izolirani ljudje in skupnosti v Sloveniji in na Hrvaškem (J6-4610), ki ju sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskovalno in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Viri in literatura Agencija Republike Slovenije za okolje (2023). Kazalci okolja v Sloveniji. http://www.arso.gov.si Beltram, G. (2005). Ramsarska konvencija in slovenska mokrišča. Novi izzivi za ohranjanje mokrišč v 21. stoletju. Ministrstvo za okolje in prostor. Berginc, M., Kremesec-Jevšenak, J., in Vidic, J. (2007). Sistem varstva narave v Sloveniji. Ministrstvo za okolje in prostor. 19 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Zavarovana območja so tudi pomemben vir turističnega obiska in trajnostnega razvoja. Obiskovalci imajo priložnost doživeti naravo, s posebnim poudarkom spoznavanja tako biotske raznovrstnosti kot tudi geodiverzitete, se učiti o naravnih procesih. Zavarovana območja tako nemalokrat predstavljajo učilnice v naravi, kjer najdemo številne dobre primere izobraževanj (Stojilković idr., 2023). S turizmom na zavarovanih območjih spodbujamo lokalno gospodarstvo, saj je vedno več delovnih mest in tako se povečuje prodaja lokalnih izdelkov in storitev (Cigale, Lampič in Mrak, 2010). Poleg naravnih vrednot je pomembna tudi kulturna dediščina, ki jo ohranjajo lokalni prebivalci. Na teh območjih so številni arheološki ostanki, zgodovinske stavbe in tradicionalna kmetijska zemljišča, ki pričajo o bogati preteklosti. S skrbnim varovanjem in obnovitvenimi projekti ohranjamo in promoviramo kulturno identiteto pokrajin (Ribeiro in Šmid Hribar, 2019). Podpiranje lokalnih skupnosti in njihovih prizadevanj za ohranjanje teh območij postaja del njihovega odgovornega turističnega obiska (Polajnar Horvat in Ribeiro, 2019). širimo obzorja Birds Directive (2009). Directive 2009/147/EC of the European Parliament and of the Council of 30 November 2009 on the conservation of wild birds. Bizjak, J., Vidic, J., Berginc, M., Hladnik, J., Zupanc Hrastar, S., Groznik Zeiler, K., Kristanc, J., in Vičar, A. (2008). Zavarovana območja v Sloveniji. Ministrstvo za okolje in prostor. Cerkvenik, R. (2017). Park Škocjanske jame se predstavi. Proteus 79(7), 8–9. Cerkvenik, R., in Peric, B. (2019). Dvesto let raziskovanja in razvoja turizma v Škocjanskih jamah. Geografski obzornik 66(2), 24–31. Cigale, D., Lampič, B., in Mrak, I. (2010). Turistični obisk in zavarovana območja – primer Triglavskega narodnega parka. Dela 33, 75–96. Ciglič, R. (2010). Zelenci. DEDI – digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem. http:// www.dedi.si/dediscina/34-zelenci Ciglič, R., in Perko, D. (2013). Europe’s landscape hotspots. Acta geographica Slovenica 53(1), 117–139. Čonč, Š. (2020). Pomen varovanja vročih točk geodiverzitete za ohranitev biotske pestrosti na območju Nature 2000 v dolini reke Dragonje. Geografski Vestnik, 92(2), 9–28. https://doi. org/10.3986/GV92201 20 narave. [Doktorska disertacija]. Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta. Odlok o razglasitvi Doline Sedmerih jezer za narodni park. (1961). Uradni list SRS, št. 18/61. Ogorelec, B. (2012). Načrtovanje in ustanavljanje novih naravnih parkov v Sloveniji: prvo desetletje začasne zaustavitve ustanavljanja regijskega parka Snežnik. V G. Torkar, B. Anko (ur.), Narava kot vrednota, Društvo za ohranjanje naravne dediščine Slovenije, str. 1–20. Pachschwöll, A. (2011). Leopold Hufnagl (1857–1942): Ein ökologischer Vordenker. Unsere Heimat 82(1), 30–33. Pavšič, J. (2008). Neživi svet Ljubljanskega barja: geologija barja in njegovega obrobja. V J. Pavšič (ur.), Ljubljansko barje: neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina in naravovarstvo (str. 6–16). Slovenska matica. Pipan, T. (2017). Epikraška favna ali favna v prenikli vodi Škocjanskih jam. Proteus 79(7, 8, 9), 384–391. Plut, D., Cigale, D., Lampič, B., Mrak, I., Kavaš, D., Erker Slabe, R., Trebše, P., Pleterski, A., Štular, B., in Pirnat, J. (2008). Trajnostni razvoj varovanih območij – celostni pristop in aktivna vloga države. http://www. dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-Q3DYSRQ9 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Dudley, N. (ur.) (2008). Guidelines for Applying Protected Area Management Categories. IUCN. Podobnik, J. (2008). The importance of parks in Slovenia. V J. Kristanc (ur.), Slovenia’s Protected Areas. Research and Development in Slovenia (str. 73−83). Quark. Erhart, V., in Juvančič, L. (ur.) (2016). Praktični vodnik za ljudi, ki bogatijo varovana območja in ohranjajo. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Društvo za razvoj slovenskega podeželja. Polajnar Horvat, K. (2009). Razvoj okoljske miselnosti v Sloveniji. Geografski vestnik 81(2) 71–81. Erhartič, B. (2012). Geomorfološka dediščina v Dolini Triglavskih jezer. Geografija Slovenije, 23. Založba ZRC. Geografski terminološki slovar, https://doi. org/10.3986/978-961-254-470-6 Habitats Directive (1992). Directive 92/43/EEC of 21 May 1992 on the conservation of natural habitats and of wild fauna and flora. Klemenčič, T. (2016). Uporaba programa upravljanja območij Natura 2000 v presoji sprejemljivosti. Varstvo narave, 29, 73−84. Krajinski park Kolpa. http://www.kp-kolpa.si/ Krajinski park Kolpa. Vrhovske vrtače. http://test.kpkolpa.si/krajinski-park-kolpa/narava-v-krajinskemparku-kolpa/naravni-spomeniki/vrhovske-vrtace/ Kunaver, P. (1926). Naš prirodni park. Planinski vestnik 26(7), 162–164. Lovrenčak, F., in Orožen Adamič, M. (1998). Ljubljansko barje. Slovenija – pokrajine in ljudje. Založba Mladinska knjiga. Maher, I. (1993) Zelenci so zaščiteni. Planinski vestnik 93(5), 204–205. Polajnar Horvat, K. (2015). Okolju prijazno vedenje. Georitem 26. Založba ZRC. 10.3986/9789610503736 Polajnar Horvat, K., Gašperič, P., Leban, K., Tičar, J., in Smrekar, A. (2022). Participatory approach to wetland governance: the case of the memorandum of understanding of the Sečovlje Salina Nature Park. Sustainability 14(16). 10.3390/su14169920 Polajnar Horvat, K., in Ribeiro, D. (2019). Izzivi v turističnem sektorju: kako se evropske turistične destinacije soočajo s preturizmom. Geografski vestnik 91(1), 81–94. Polajnar Horvat, K., in Smrekar, A. (2021). The wetland contract as a tool for successful wetland governance: a case study of Ljubljansko barje Nature Park, Slovenia. Sustainability 13(1). 10.3390/su13010425 Program dela in finančni načrt Javnega zavoda Park Škocjanske jame, Slovenija za leto 2021. (2020). Park Škocjanske jame. Program dela in finančni načrt za leto 2023 (2023). Javni zavod Krajinski park Kolpa. Resolucija o Programu varstva in razvoja Parka Škocjanske jame za obdobje 2019–2023. (2019). Uradni list RS, št. 8/19. Melik, A. (1927). Kolonizacija Ljubljanskega barja. Tiskovna zadruga. Ribeiro, D., in Logar, E. (2019). Bela Krajina: cultural landscape in peripheral karst area. V D. Ribeiro (ur.), Abstracts and guide book (str. 107−111). Založba ZRC, Zveza geografov Slovenije. Nastran, M. (2015). Vključevanje deležnikov pri nastajanju in upravljanju v zavarovanih območjih Ribeiro, D., in Šmid Hribar, M. (2019). Assessment of land-use changes and their impacts on ecosystem širimo obzorja services in two Slovenian rural landscapes. Acta geographica Slovenica 59(2). 10.3986/AGS.6636 Ribeiro, D., Zorn, M., in Čarni, A. (2017). Kazalniki za spremljanje trajnostnega razvoja kraških območij. V J. Nared, K. Polajnar Horvat, N. Razpotnik Visković (ur.), Prostor, regija, razvoj (str. 123−133). Založba ZRC. vsega živega. Geografija v šoli, 31(2-3). https://doi. org/10.59132/geo/2023/2-3/22-37 Uredba o Krajinskem parku Kolpa. (2006). Uradni list RS, št. 85/06. Uredba o Naravnem rezervatu Zelenci. (2013). Uradni list RS, št. 53/13. Skoberne, P. (2011). Prispevek k poznavanju vloge Albina Belarja na področju varstva narave na Slovenskem. Annales, Series historia naturalis 21(1), 97–110. Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000). (2004). Uradni list RS, št. 49/04. Skoberne, P. (2015). Od prispodobe konca sveta do narodnega parka. V M. Zorn, D. Kladnik (ur.), Dolina Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 32, str. 13–25. Založba ZRC. Velušček, A. (2008) Nekoč so na Ljubljanskem barju živeli koliščarji. V J. Pavšič (ur.), Ljubljansko barje: neživi svet, rastlinstvo, živalstvo, zgodovina in naravovarstvo (str. 6–16). Slovenska matica. Smrekar, A. (2007). Skrb za pitno vodo. Geografija Slovenije 31. Založba ZRC. 10.3986/9789610503637 Vreš B., Čelik, T., Dakskobler, I., Sajko, I., Seliškar, A., in Šilc, U. (2011). Popisi začetnega stanja habitatnih tipov in ciljne vrste Loeslejeve grezovke (Liparis loeselli) ter proučevanje vplivov projektnih aktivnosti na vegetacijo na projektnih pilotnih območjih Zelenci, Planik, Vrhe, Mura - Petišovci in barja na Pohorju za izvedbo projekta z naslovom: Varstvo in upravljanje sladkovodnih mokrišč v Sloveniji, Wetman 2011–2015 (LIFE+ NARAVA, LIFE09 NAT/SI/000374). 1. sklop: Projektno pilotno območje Zelenci, Vrhe, Planik. Projektno pilotno območje Zelenci. Prvo poročilo. Biološki inštitut Jovana Hadžija ZRC SAZU. Smrekar, A., Polajnar Horvat, K., in Ribeiro, D. (2020). Slovenia‘s Protected Areas. V D. Perko, R. Ciglič, M. Zorn (ur.), The Geography of Slovenia. Springer. Smrekar, A., Šmid Hribar, M., Tiran, J., in Erhartič, B. (2014). Interpretacija okolja na primeru Ljubljanskega barja. Georitem 24. Založba ZRC. Spomenica Odseka za varstvo prirode in prirodnih spomenikov. (1920). Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 1. 1920. Stojilkovič, B. (2019). Metodološki problemi vrednotenja geodiverzitete: primer Krajinskega parka Logarska dolina. Dela, 51. 10.4321/dela.51.51–72 Stojilković, B. (2021). Vrednotenje geodiverzitete kot orodje za ugotavljanje geoturističnega potenciala Krajinskega parka Topla. V M. Geršič (ur.), Koroška – od preteklosti do perspektiv (str. 317–328). Zveza geografov Slovenije. http://dx.doi.org/10.3986/ zborovanje.016 Stojilković, B. (2022). Towards Transferable Use of Terrain Ruggedness Component in the Geodiversity Index. Resources, 11(2), 22. https://doi.org/10.3390/ resources11020022 Stojilković, B., Stepišnik, U., Ferk, M., Breg Valjavec, M., in Čonč, Š. (2023). Geodiverziteta – temelj Zakon o Triglavskem narodnem parku. (1981). Uradni list RS, 17/81. Zakon o Triglavskem narodnem parku. (2010). Uradni list RS, 52/10. Zakšek, B., Čelik, T. (2017). Dnevni metulji v Parku Škocjanske jame. Proteus 79(7, 8, 9), 404–411, 446–447. Zakupna pogodba (1984). Planinski vestnik 84(10), 338–340. Zorman, T. (1998). Regijski park Škocjanske jame. Naše jame 40, 5–10. Zorn, M., Smrekar, A., Skoberne, P., Šmuc, A., Brancelj, A., Dakskobler, I., Poljanec, A., Peršolja, B., Erhartič, B., Ferk, M., Hrvatin, M., Komac, B., in Ribeiro, D. (2015). Dolina Triglavskih jezer. Geografija Slovenije 32. Založba ZRC. 21 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Spoznajte jame (4. 5. 2023). https://www.parkskocjanske-jame.si/vsebina/skocjanske-jame/ spoznajte-jame Zakon o ohranjanju narave. (1999). Uradni list RS, št. 96/04. širimo obzorja 22 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Dr. Borut Stojilković, dr. Uroš Stepišnik, dr. Mateja Ferk, dr. Mateja Breg Valjavec, Špela Čonč Geodiverziteta – temelj vsega živega PLANINSKO POLJE – SPREMINJANJE GEODIVERZITETE PRED NAŠIMI OČMI Foto: Uroš Stepišnik, 2020 širimo obzorja 1 Uvodne besede o varstvu narave: je to le biodiverziteta ali še kaj? Dr. Borut Stojilković Zavod RS za šolstvo borut.stojilkovic@zrss.si Varstvo narave je v Sloveniji urejeno z dvema pristopoma: z ukrepi za ohranjanje biotske raznovrstnosti in sistemom varstva naravnih vrednot, ki jih od leta 1999 naprej ureja Zakon o ohranjanju narave. Naravne vrednote so varovane z ukrepi varstva naravnih vrednot, kot so pogodbeno varstvo, zavarovanje, začasno zavarovanje in obnovitev, ter v okviru posebej zavarovanih območij. Zavarovana območja so območja, ki so s predpisom določena za narodni, regijski ali krajinski park, naravni rezervat, strogi naravni rezervat ali naravni spomenik, ter vplivna območja okoli zavarovanih območij ter morajo imeti načrt upravljanja. Delijo se na ožja zavarovana območja, kamor spada naravni spomenik, strogi naravni rezervat, naravni rezervat, ter širša zavarovana območja: narodni park, regijski park, krajinski park (Sliki 1 in 2). Dr. Uroš Stepišnik Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo uros.stepisnik@ff.uni-lj.si 23 Dr. Mateja Ferk Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU mateja.ferk@zrc-sazu.si Dr. Mateja Breg Valjavec Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU mbreg@zrc-sazu.si Špela Čonč Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU spela.conc@zrc-sazu.si COBISS 1.02 DOI: 10.59132/geo/2023/ 2-3/22-37 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Z ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti je urejeno varstvo prosto živečih rastlinskih in živalskih vrst, vključno z njihovim genskim materialom in habitati ter ekosistemi. Ti ukrepi omogočajo trajnostno rabo sestavin biotske raznovrstnosti ter zagotavljajo ohranjanje naravnega ravnovesja. Z vzpostavitvijo ekološko pomembnih območij in območij Natura 2000 se ohranjajo ekosistemi in habitatni tipi. Po drugi strani se s sistemom varstva naravnih vrednot določajo postopki in načini podeljevanja statusa naravnih vrednot ter izvajanje njihovega varstva. Naravna vrednota je tisto, kar »je poleg redkega, dragocenega ali znamenitega naravnega pojava tudi drug vredni pojav, sestavina oziroma del žive ali nežive narave, naravno območje ali del naravnega območja, ekosistem, krajina ali oblikovana narava« (Zakon o ohranjanju … 2020, 4. člen). Vse naravne vrednote so zbrane v Registru naravnih vrednot (2015), ki je dostopen tudi na spletu. širimo obzorja 24 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Izvleček Geodiversity – Foundation for Life Prisotnost žive narave je v uradnem sistemu varstva narave bistveno večja v primerjavi z njenim neživim delom. Posledično se je v zadnjih desetletjih podobno konceptu preučevanja in vrednotenja biodiverzitete razvil koncept geodiverzitete, ki s praktičnega vidika zajema ključne geomorfološke in geološke, hidrološke ter topografske prvine pokrajine. Glavni namen prispevka je opredeliti geodiverziteto in predstaviti njene poglavitne značilnosti. Povzet je sistem varstva narave v Sloveniji, izpostavljene so njegove pomanjkljivosti, opisan je razvoj koncepta geodiverzitete, predstavljeno je, zakaj je geodiverziteto potrebno varovati in kako se lahko geodiverziteta razvija ali izgublja. V nadaljevanju so predstavljeni praktični primeri kartiranja geodiverzitete in primer celovitega vrednotenja geodiverzitete v dolini Dragonje. Ključne značilnosti geodiverzitete so povzete tako, da lahko geoizobraževanje o neživi naravi nadgrajuje in osmišlja obstoječo učno snov pri pouku geografije. Abstract Ključne besede: geodiverziteta, geoznamenitost, neživa narava, varstvo narave, geodediščina, geoizobraževanje, Slovenija Slika 1: Narodni park in regijski ter krajinski parki v Sloveniji Vir: GOV.SI, 2023 The presence of biotic nature in the official nature protection system significantly surpasses that of its abiotic counterpart. Consequently, the concept of geodiversity, much like the concept of biodiversity study and assessment, has evolved in recent decades, encompassing, from a practical standpoint, the major geomorphological and geological, hydrological, and topographical features of the landscape. The primary purpose of this article is to define geodiversity and indicate its main characteristics. It summarises Slovenia‘s nature protection system, highlights its shortcomings, describes the development of the concept of geodiversity, and explains why geodiversity needs to be preserved and how it may be developed or lost. The article provides practical examples of geodiversity mapping and a full geodiversity assessment in the Dragonja Valley. The essential elements of geodiversity are described so that geoeducation on non-living nature can upgrade and make sense of the current geography learning content. Keywords: geodiversity, geosite, abiotic nature, nature conservation, geoheritage, geo-education, Slovenia širimo obzorja Tudi slovenska zakonodaja varuje naravo in dele narave s posebnimi vrednostmi, kot so naravne vrednote in sestavine biotske raznovrstnosti, imenovane biotska raznovrstnost (Zakon o ohranjanju …, 2020). Pomena in vrednotenja nežive narave Zakon o ohranjanju narave ne obravnava enakovredno, ampak daje prednost varovanju žive narave, tako da nežive dele narave obravnava kot posamezne naravne vrednote, predvsem pa kot varovane dele habitatov različnih organizmov, ki niso sami po sebi vrednoteni. Slika 2: V Sloveniji je zavarovanih 13 % vseh površin. Vir podatkov: ZRSVN, 2022 Kljub prizadevanjem številnih geografov in geologov po enakovrednem varovanju abiotske narave se izraz varstvo narave še vedno pretežno uporablja v povezavi z varstvom rastlinskih in živalskih vrst. V osnovi nakazuje povezavo med varovanjem biotskega in abiotskega dela narave, vendar varovanje abiotskega (torej neživega) dela narave ni jasno opredeljeno (Čonč, 2020). 2 Kaj je geodiverziteta, tista zapostavljena polovica narave? Kot smo opisali v uvodu, naravo sestavljajo živi in neživi deli. V preteklosti je bil poudarek pri vrednotenju naravne pestrosti na neživih geomorfoloških in geoloških elementih, vendar se danes več pozornosti namenja biotskemu delu narave. To je posledica prekomernega izkoriščanja naravnih virov, izumiranja rastlinskih in živalskih vrst ter izgube habitatov. Po podpisu mednarodne Konvencije o biološki raznovrstnosti v Riu de Janeiru leta 1992 se je v svetu povečalo število raziskav o vrednotenju, zaščiti in ohranjanju raznolikosti žive narave, neživa narava pa je postala nekoliko zapostavljena (Gray, 2011). Biodiverziteta predstavlja raznolikost oziroma pestrost vseh delov žive narave, njihovih vrst, genov in ekosistemov (Slika 3). Vključuje vse žive organizme, kot so rastline, živali, glive, bakterije in drugi organizmi, ter njihovo raznolikost, distribucijo in obnašanje v naravi. Živa narava se nahaja le na tistih območjih, ki so primerna za rast in razvoj organizmov, drugod pa je ni. Tako se rastline, živali, glive in bakterije nahajajo na območjih, kjer imajo na voljo primerne življenjske pogoje, kot so svetloba, vlaga, temperatura in hranila. Območje, kjer se nahaja živa narava, je v primerjavi z neživo naravo relativno majhno, saj obsega le Zemljino površje, hidrosfero in dele atmosfere. Slika 3: Hierarhična ureditev biodiverzitete Vir: Biotehniška fakulteta …, 2018. 25 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Poseben sklop sistema naravnih vrednot so minerali in fosili ter ogrožene rastlinske in živalske vrste. Fosili so pomembni, saj so dokaz življenja v geološki preteklosti, iz mineralov pa se lahko razvijejo tudi značilno oblikovani kristali (Zakon o ohranjanju …, 2020). Ogrožena rastlinska ali živalska vrsta je tista vrsta, katere obstoj je v nevarnosti in ki je kot taka opredeljena v rdečem seznamu ogroženih rastlinskih ali živalskih vrst. Rdeči seznam ogroženih vrst je seznam rastlinskih in živalskih vrst, razporejenih po kategorijah ogroženosti. Prav zaradi zapostavljenosti varstva nežive narave v zadnjih dveh desetletjih se je ponovno začel kazati interes za varovanje in vrednotenje neživega dela narave, ki ni nujno povezan z območji visoke biotske pestrosti. Z namenom, da bi ohranjanje neživega dela narave postalo enakovredno živemu delu narave, se je razvil nov koncept vrednotenja, zaščite in ohranjanja nežive narave, ki ga imenujemo geodiverziteta. Geodiverziteta, ki jo imenujemo tudi geopestrost, izhaja iz sorodnega koncepta preučevanja in varovanja pestrosti žive narave, imenovanega biotska pestrost ali biodiverziteta (Gray, 2011). Pomena in vrednotenja nežive narave Zakon o ohranjanju narave ne obravnava enakovredno, ampak daje prednost varovanju žive narave, tako da nežive dele narave obravnava kot posamezne naravne vrednote, predvsem pa kot varovane dele habitatov različnih organizmov, ki niso sami po sebi vrednoteni. širimo obzorja Koncept geodiverzitete predstavlja orodje, namenjeno varstvu narave zaradi neposrednih ali posrednih vplivov človeka, predvsem tistih delov nežive narave, ki so občutljivi za antropogene dejavnosti ali so pomembni za družbeno–ekonomske dejavnosti. 26 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 4: Obseg geodiverzitete, kot ga opazujemo, merimo, vrednotimo in varujemo. Foto: Borut Stojilković, 2023 Neživa narava je del narave, ki zajema vse nežive sestavine okolja, kot so kamenje, zrak, voda, zemlja, minerali in druge nežive snovi. Ima veliko večji prostorski obseg kot živa narava, saj se nahaja povsod tam, kjer obstaja naravno okolje, od Zemljinega jedra do najbolj oddaljenih galaksij. Koncept geodiverzitete predstavlja orodje, namenjeno varstvu narave zaradi neposrednih ali posrednih vplivov človeka, predvsem tistih delov nežive narave, ki so občutljivi za antropogene dejavnosti ali so pomembni za družbenoekonomske dejavnosti. Tako je nesmiselno vključevati pod geodiverziteto celotno neživo naravo, ampak le tiste dele, ki so neposredno ali posredno ogroženi z antropogenimi vplivi. Med območja, kjer lahko človek najbolj vpliva na neživo naravo in jih zato obravnavamo v okviru koncepta geodiverzitete, spadajo Zemljino površje z vsemi površinskimi in podzemnimi reliefnimi oblikami in procesi, deli litosfere s kamninami, minerali, fosili, prstmi in drugimi geološkimi strukturami in procesi, deli hidrosfere, kot so reke, jezera, podzemne vode, morja in oceani, in deli atmosfere, s podnebnimi značilnostmi. Tako bi geodiverziteto v najširšem pomenu lahko opredelili kot pestrost delov nežive narave, ki se nanaša na Zemljino površje, litosfero, hidrosfero in atmosfero, ki so ogroženi zaradi antropogenih dejavnosti. Da bi ustrezala smernicam Zakona o varstvu narave (Zakon o ohranjanju …, 2020), je definicijo geodiverzitete treba zožiti; primernejša pot sicer bo, da se bo sam zakon prilagodil novostim stroke. Zakon namreč v vrednotenje nežive narave vključuje paleontološke in geološke naravne vrednote, geomorfološke naravne vrednote, geomorfološke podzemeljske naravne vrednote ter hidrološke naravne vrednote. Definicijo geodiverzitete lahko prilagodimo smernicam Zakona o varstvu narave (Zakon o ohranjanju …, 2020) in jo opredelimo na sledeč način: geodiverziteta je raznolikost geoloških, geomorfoloških in hidroloških oblik. Nanaša se na izjemne dele litosfere (paleontološke in geološke oblike), oblikovanost površja (površinske in podzemne geomorfološke oblike ter razgibanost površja) in vodna telesa (hidrološke oblike). Pomembno je, da ti deli izstopajo in da so v največji možni meri vidni opazovalcu. Njihova prepletenost je prikazana na primeru Ospa na Sliki 4. 3 Zakaj je neživo naravo sploh potrebno varovati? Neživa narava je sestavni del naravnega okolja in vpliva na življenje vseh organizmov, ki prebivajo v njem. Sem uvrščamo tudi človeka. Vsem živim bitjem neživa narava tako nudi storitve, ki jih imenujemo geosistemske širimo obzorja storitve (Gray, 2011; Van Ree, van Beukering, 2016; Brilha idr., 2018). Varovanje nežive narave je ključno za ohranjanje stabilnosti okolja, biodiverzitete, kulturne dediščine in trajnostnega razvoja gospodarstva. Varovanje nežive narave je zato pomembno za zagotavljanje trajnostne prihodnosti za vse organizme, ki prebivajo na Zemlji. Oblike nežive narave in procese, ki jo oblikujejo in preoblikujejo, preučuje znanstvena disciplina geomorfologija, ki je tudi glavna in neposredna veja geografije, ki se ukvarja z geodiverziteto. Ostale veje oz. discipline (hidrogeografija, pedogeografija, biogeografija in klimatogeografija) se z geodiverziteto ukvarjajo posredno: naravni procesi, ki oblikujejo in preoblikujejo površje, so odvisni od različnih dejavnikov; med njimi so geološki (kamninska podlaga, tektonika), hidrološki (reke, morje), ledeniški (ledeniki), meteorološki (padavine, temperatura, veter) in biološki (živali, rastline). Poleg teh dejavnikov pa tudi človek vpliva na naravne procese in jih spreminja, kar imenujemo antropogeni dejavniki (izhaja iz grškega »anthropos«, kar pomeni človek). Človek lahko vpliva na neživo naravo neposredno (na primer z gradnjo različnih infrastruktur ali kamnolomov) ali posredno (na primer z neprilagojeno rabo tal, kar povečuje tveganje za naravne nesreče, ali z izpusti toplogrednih plinov, ki prispevajo k podnebnim spremembam). Neživa narava je lahko ogrožena zaradi naravnih ali antropogenih dejavnikov. Vendar pa je pomembno upoštevati, da so naravni dejavniki del naravnega procesa preoblikovanja pokrajine, medtem ko z antropogenimi posegi vplivamo na ta naravni proces preoblikovanja pokrajine. Učinki človekovega vpliva na neživo naravo so Sliki 5 in 6: Storitve, ki jih omogoča geodiverziteta, so povezane z gradbenimi materiali (levo) in tudi verovanji (desno), kot na primeru svete gore avstralskih staroselcev Uluru. Foto: Borut Stojilković, 2015 27 Neživa narava je lahko ogrožena zaradi naravnih ali antropogenih dejavnikov. Pomembno je upoštevati, da so naravni dejavniki del naravnega procesa preoblikovanja pokrajine, medtem ko z antropogenimi posegi vplivamo na ta naravni proces preoblikovanja pokrajine. Učinki človekovega vpliva na neživo naravo so lahko zelo zapleteni in se lahko prepletajo med seboj. GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 • Neživa narava vključuje ključne elemente v podnebnem sistemu, kot so atmosfera, oceani, tla in podtalnica. Spremembe v teh elementih lahko povzročijo nepredvidljive posledice za življenje na Zemlji, zato je pomembno, da ohranjamo stabilnost teh sistemov. • Neživa narava je povezana z biotsko raznovrstnostjo in lahko neposredno vpliva na ekosisteme, ki podpirajo življenje organizmov. Na primer, spremembe v podtalnici lahko povzročijo zmanjšanje količine vode v rekah, kar lahko ima negativne posledice za sam habitat. Hkrati pa to lahko povzroči tudi hude gospodarske posledice. • Neživa narava ima pomembno vlogo tudi pri oblikovanju kulturne dediščine. Številni kraji in znamenitosti po vsem svetu so povezani z določenimi geološkimi in geomorfološkimi oblikami ali procesi, ki so nastali skozi tisočletja. Kamnine so na primer pogosto uporabljene kot material za gradnjo (npr. lehnjak, skrilavci) in oblikovanje umetniških del in spomenikov (npr. izdelki iz gline v Prekmurju). • Neživa narava ima pomembno gospodarsko vrednost, saj zagotavlja vir surovin, kot so minerali, rudnine in fosilna goriva. Zato je pomembno, da se ti viri uporabljajo trajnostno in da se ohranjajo zaloge teh surovin. • Neživa narava je tudi laboratorij za učenje in raziskovanje. Zaradi nje so na primer ustvarjene številne poti (npr. geološke in druge učne poti). Zaradi nežive narave so za obiskovalce pomembna razgledišča. Slovenija je znana po svojih naravnih znamenitostih, kot so visokogorje, različne kraške oblike (npr. jame, presihajoča jezera) pa tudi različne hidrološke oblike, na primer slapovi, izviri in rečne brzice. Ti kraji privabljajo številne domače in tuje obiskovalce, od turistov in pohodnikov do pustolovcev in znanstvenikov. Naravne znamenitosti po svetu in Sloveniji zato predstavljajo izjemno pomembno gospodarsko priložnost, od lokalnih skupnosti do državne ravni. širimo obzorja lahko zelo zapleteni in se lahko prepletajo med seboj. Zato je pomembno, da se zavedamo teh učinkov in sprejmemo ukrepe za zmanjšanje našega vpliva na okolje. Spremembe v pokrajini so lahko blage ali drastične, v nekaterih primerih lahko celo povzročijo trajno izgubo nekaterih oblik. Vendar pa se lahko te spremembe izkažejo tudi za koristne, saj lahko povzročijo nastanek novih oblik, ki so zanimive same po sebi ter nam nudijo izjemno priložnost, da se učimo in bolje spoznavamo različne procese, hkrati pa predstavljajo tudi nove habitate za živo naravo. Takšen primer so opuščeni kamnolomi ter območja rudarjenja, na primer v Velenjski kotlini (Slika 7). 28 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 7: Rudarjenje je primer antropogenega spreminjanja pokrajine, ki povzroči nastanek novih oblik. Foto: Borut Stojilković, 2021 V nadaljevanju navajamo primer dobre prakse, ko je zavarovano območje sčasoma močno preseglo prvotne vzroke zavarovanja in bi danes lahko bilo prekategorizirano celo v višjo stopnjo varovane narave, ter primere, ko človek s svojim delovanjem povzroča nepovratne spremembe in škodo v naravi, in primer naravnih procesov, ki so nepovratno spremenili naravo. • S poglabljanjem strug sta Sava in Tržiška Bistrica ob robovih Ljubljanske kotline oblikovali rečne terase v svojih lastnih naplavinah. Med najvišjimi in najstarejšimi je konglomeratna terasa Udin boršt v bližini Kranja. Zaradi pestre kamninske sestave (predvsem sprijeti prodniki iz apnencev in dolomitov) so se na terasi izoblikovale številne geomorfološke oblike (fluvialne doline ter kraške vrtače, zatrepne doline, slepa dolina in jame). Razčlenjeno površje je tradicionalno poraščeno z gozdom, zato je skozi zgodovino (turški vpadi, druga svetovna vojna) večkrat predstavljalo zatočišče za okoliško prebivalstvo, ki je tam iskalo skrivališče pred oblastmi. Območje je bilo leta 1985 zavarovano kot spominski park (Odlok o razglasitvi …, 1985). Vendar sta njegova vloga in pomen z leti naraščala tako z vidika obiskovalcev kot znanstvenih raziskav (Lipar in Ferk, 2011; Ferk in Lipar, 2012; Šmid Hribar in Ferk, 2016). Postal je krajinski park (Agencija Republike Slovenije …, 2014) in eno pomembnejših rekreacijskih območij v regiji, narašča pa tudi njegova prepoznavnost med turisti. Naravne in kulturne znamenitosti so namreč povezane s kar tremi tematskimi potmi: Po deželi konglomeratnega krasa, Podeželsko-naravoslovna učna pot Kriva jelka in Vodna učna pot Strahinj. Raziskave so pokazale, da letno obišče območje okoli 20.000 obiskovalcev, ki prihajajo iz različnih evropskih držav, npr. Hrvaške, Italije, Nemčije, Belgije, Nizozemske, pa tudi z drugih delov sveta, npr. Kanade, Nikaragve (Šmid Hribar in Ferk, 2016). Namen prvotnega zavarovanja se je torej tako močno razširil, da danes potekajo razmišljanja o prekvalifikaciji območja v geopark, ki je praviloma območje s posebnimi vrednostmi geodiverzitete oziroma z izjemno pestrostjo geomorfoloških ali geoloških oblik1. • V Sloveniji je registriranih več kot 14.000 jam, vsako leto pa jamarji odkrijejo, raziščejo in registrirajo povprečno 300 novih jam (Jamarska zveza Slovenije, 2022). Kraška območja, kakor tudi jame, so zaradi svojih specifičnih značilnosti (slaba sposobnost filtracije vode) izjemno ranljivi naravni sistemi. V Sloveniji je približno polovica ozemlja kraškega (Gostinčar in Stepišnik, 2023). Poleg tega, da so zaloge pitne vode iz krasa ključne za oskrbo prebivalstva s pitno vodo, ta območja spadajo tudi med Slika 8: Arneževa luknja v Udin borštu Foto: Uroš Stepišnik, 2022 1 V Sloveniji imamo trenutno dva geoparka: Geopark Idrija in Geopark Karavanke, ki je transnacionalni park. Leži namreč tako v Sloveniji kot v Avstriji. V ustanavljanju pa je še tretji geopark, ki bo povezoval slovenski in italijanski Kras. širimo obzorja zato voda deluje v smeri, da bi jih odstranila. Slap Čedca (Slika 10) se nahaja v ledeniško preoblikovani dolini Makekova kočna na Jezerskem. Nastanek slapu je bil pogojen s podiranjem kamnite stopnje, ki jo potok premaguje v obliki slapa. Spomladi leta 2008 je prišlo do obsežnega skalnega podora, ki je sprožil obilo podornega materiala, ki ga bodo hudourniške vode še dolgo časa izpirale po dolini navzdol. Slap Čedca je tako povsem spremenil svojo podobo in se »pomladil«. Do tega dogodka je bil slap Čedca s svojo višino 130 metrov najvišji slap v Sloveniji. Danes je visok le še 30 metrov, zaradi česar se uvršča med srednje visoke slapove (Erhartič in Jelenko Turinek, 2010). Takšni dogodki se bodo najverjetneje ponavljali tudi v prihodnosti. Čeprav je na prvi pogled podor uničil naravno dediščino, pa so takšni dogodki pomembni. Omogočajo nam, da bolje spoznavamo naravne procese ter diverzifikacijo oz. spreminjanje pokrajine (Stojilković, 2022b). 4 Kateri so tipični elementi geodiverzitete v različnih okoljih in kako jih lahko kartiramo? Ko raziskujemo geodiverziteto v določeni pokrajini, se vprašamo, katere prvine nežive • Značilnost naravnih procesov je spreminjanje pokrajine. Ti procesi se običajno odvijajo počasi in jih ne opazimo. Vendar pa občasno pride do nenadnih dogodkov, ki nas presenetijo. Zaradi svoje estetske vrednosti so slapovi med najbolj priljubljenimi turističnimi destinacijami. A z vidika naravnih procesov predstavljajo pregrado na poti vode, Slika 10: Območje slapu Čedca pred podorom (levo) in po njem (desno) Slika 9: Uničevanje jamskih geoznamenitosti v Vranji jami z grafiti Foto: Uroš Stepišnik, 2020 Foto: Matej Gabrovec (levo), Bojan Erhartič (desno) Vir slike: Erhartič in Jelenko, 2010; arhiv ZRC SAZU Geografskega inštituta Antona Melika. 29 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 turistično najbolj privlačna, zato so izjemnega pomena za gospodarstvo. Zlasti jame so izjemnega pomena tudi za znanstvene raziskave, saj je zanje značilno, da imajo enakomerno temperaturo, v njih ne delujejo aktivni vremenski procesi (dež, veter) in delovanje živih bitij je zanemarljivo. Zato so v jamah odloženi sedimenti in kapniki prava zakladnica podatkov, ki jih znanstveniki znamo uporabiti za rekonstrukcijo okoljskih razmer na območju Slovenije več tisoč, sto tisoč do več milijonov let nazaj. Od leta 2004 so vse jame zakonsko zaščitene kot naravne vrednote državnega pomena (Zakon o ohranjanju …, 2020). Žal pa raziskave kažejo, da je v Sloveniji onesnaženih približno 20 % jam (Čekada, 2015). Delež onesnaženih jam se med pokrajinami močno razlikuje zaradi razlik v poselitvenem vzorcu, dostopnosti jam po cestah in skupnem številu jam, ki so v neki pokrajini. Pokrajine z več kot 50 % onesnaženih jam so Ložniško in Hudinjsko gričevje (57,5 %), Dolenjsko podolje (50 %) in Srednjesotelsko gričevje (50 %). Najnižji delež onesnaženih jam je v Julijskih Alpah (6,3 %) (Tičar, 2021). Z onesnaževanjem jam kršimo zakon ter hkrati povzročamo nepovratno škodo in trajno izgubo podatkov, ki bi jih lahko uporabili za boljše poznavanje preteklosti, s čimer sebi onemogočamo boljše življenje v prihodnosti. širimo obzorja Elementi geodiverzitete so vse oblike nežive narave, ki se na določenem območju nahajajo in v njem izstopajo, so vidne opazovalcu in vplivajo na življenje na tistem območju. 30 narave se v njej nahajajo. Nekatere prvine so zelo pogoste, denimo na Krasu vrtače, v Alpskih pokrajinah vrhovi in v Predalpskih pokrajinah rečne terase. Druge prvine pa so redkejše in zaradi svoje izjemnosti pomembnejše za varovanje. Vse prvine pokrajine, ki jih lahko opazujemo in ki vidno izstopajo od svoje okolice imenujemo elementi geodiverzitete in jih lahko kartiramo (Bradbury, 2014; Stepišnik in Repe, 2015; Ibáñez in Brevik, 2019). GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Elementi geodiverzitete so vse oblike nežive narave, ki se na določenem območju nahajajo in v njem izstopajo, so vidne opazovalcu in vplivajo na življenje na tistem območju. Kot smo opisali v drugem poglavju, so to lahko geološke, geomorfološke, hidrološke in tudi klimatske prvine, kar sodi v širšo definicijo geodiverzitete. Na meji med neživimi in živimi elementi so tudi pedološke prvine oz. prsti (prsti brez živih organizmov in njihovih ostankov ne obstajajo). Pri samem kartiranju geodiverzitete pa se osredotočamo na ožjo definicijo in praviloma upoštevamo dva tipa elementov: • geomorfološke elemente, ki so reliefne oblike, in • hidrološke elemente oz. oblike, ki so površja vodnih teles. Kartiranju elementov geodiverzitete sledi njeno vrednotenje z namenom, da se ugotovi, kateri deli pokrajine so najbolj pestri. Posebno mesto pri vrednotenju geodiverzitete ima tudi razgibanost površja, ki se kaže v različnih nadmorskih višinah na določenem območju, različnih naklonih in ekspozicijah (Stojilković, 2022a; 2022b). Če so v določeni pokrajini še kakšne druge izstopajoče ali zaradi svoje redkosti izjemne prvine (npr. nahajališče fosilov ali pa Slika 11: Geoznamenitosti, ki sta tudi zavarovani: Črna prst in Bohinjsko jezero. Foto: Borut Stojilković, 2021 stik dveh popolnoma različnih litoloških podlag, kar vpliva tudi na videz pokrajine), vključimo tudi te. Glede na obliko lahko elemente razvrstimo v tri kategorije: • točkovni elementi (npr. izviri, ponori, vrhovi, jamski vhodi), • linijski elementi (npr. erozijski jarki, vodotoki, sedla, ježe teras, izrazitejši grebeni), • mnogokotniški elementi (npr. vršaji, dolinsko dno in druge sklenjene površine). Takšno kartiranje geodiverzitete nam pomaga pri določanju manjših območij, kjer bi lahko speljali učno pot, da bi obiskovalci videli največ različnih prvin pokrajine na manjšem območju. Slednje je zelo pomembno z vidikov časovne, finančne in organizacijske ekonomičnosti med šolskim terenskim delom, saj je premikanja večje skupine v pokrajini tako manj. Prav tako nam takšno kartiranje omogoča umestitev novih pešpoti, kolesarskih stez ali plezalnih poti glede na naklon in glede na podlago (npr. stena ali srednje uravnano pobočje). Na takšen način lahko določimo tudi najbolj pestra območja, ki bi jih bilo potrebno zavarovati. Če so posamezni elementi geodiverzitete edinstveni (izjemno redki ali unikatni) v pokrajini ali izjemni glede na svojo velikost, prav tako postanejo izpostavljeni pri vrednotenju geodiverzitete. Takšne elemente imenujemo geoznamenitosti (Slika 11). V različnih delih sveta so različni geomorfni sistemi in okolja: pokrajine so si med seboj zelo različne – od vulkanskih z vulkanskimi stožci in gejzirji do obalnih s klifi, morskimi kosami, lagunami. Tudi Slovenija je s tega vidika izjemno pestra. Tri glavna geomorfna okolja v Sloveniji so rečno, (po)ledeniško in kraško. V delu slovenske širimo obzorja Istre je tudi obalno. Našteta okolja so si med seboj različna, a vendar imajo tudi nekatere skupne značilnosti. Hkrati pa tudi znotraj njih vlada izjemna pestrost, saj se povirni deli porečij precej razlikujejo od nižinskih. V nadaljevanju in v Preglednici 1 so predstavljeni trije primeri pokrajin z glavnimi oblikovanimi elementi geodiverzitete. Primer 1: skupina osrednjih Grintovcev Skupina osrednjih Grintovcev (Sliki 12 in 13) leži v Kamniško-Savinjskih Alpah. Ker so območje večkrat preoblikovali ledeniki, so se razvile tipične ledeniške oblike (Stojilković, Stepišnik in Žebre, 2013; Stojilković, 2017). Ker je kamninska podlaga večinoma apnenčasta, so na območju tudi nekatere kraške ali glaciokraške oblike, stalnih vodotokov pa praviloma ni. Glavne (po) ledeniške oblike so tako vrhovi, ki so priostreni, sedla med njimi, morenski nasipi, melišča, krnice, erozijski jarki ter občasni vodotoki. 31 Vir: Atlas okolja, 2023 Foto: Borut Stojilković, 2020 Primer 2: južni rob Ljubljanskega barja Sliki 14 in 15: Pregledni zemljevid (levo) in slika Podpeškega jezera z okolico (desno) Vir: Atlas okolja, 2023 Foto: Borut Stojilković, 2022 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Sliki 12 in 13: Pregledni zemljevid (levo) in slika grebena med Grintovcem in Rinkami (desno) širimo obzorja Na jugu Ljubljanske kotline leži Ljubljansko barje, ki meji na Krimsko hribovje. Območje stika med barjem in hribovjem je ena bolj raznolikih pokrajin v Sloveniji, kjer so na stiku zaradi različnih kraških in rečnih procesov nastale različne oblike, ki tvorijo številne elemente geodiverzitete. V nižinskem delu so tako poleg barja vidni večji in manjši, stalni ter občasni vodotoki, poplavne ravnice in edinstveno jezero. Na vzpetih legah, kjer je kraška kamninska podlaga, pa so poleg grebenov in vrhov tudi vrtače in udornice, kar je razvidno s Slike 14. Element geodiverzitete je tudi vsak izvir, kjer se začnejo linijski elementi – vodotoki. Poseben pomen imajo tudi vrhovi, ki so pomembni z geoturističnega in športnega vidika. Pogosto so namreč končen cilj obiskovalcev in razgledna točka. Primer 3: območje Krajinskega parka Strunjan 32 Obalna območja v Sloveniji so v večini antropogeno spremenjena. Obala v (skoraj) naravnem stanju je denimo še na območju Strunjana, kjer so na severni strani proti Tržaškemu zalivu klifi, ki so bodisi aktivni (nanje še vedno deluje abrazija) bodisi fosilni (in porastli z rastlinstvom). Njihovi vrhovi so priljubljene točke obiskovalcev in razgledišča, prav tako se na tem območju nahaja najvišji flišni klif celotne Jadranske obale. Med posameznimi vrhovi, ki so manj izraziti, so grebeni. Pod njimi se nahajajo abrazijske police in morski spodmoli, kjer lahko vsakodnevno opazujemo delovanje morja. Južna pobočja so položnejša in intenzivno kmetijsko obdelana, zaradi česar so na območju številne terase. Od naravnih elementov geodiverzitete so tam erozijski jarki z (občasnimi) vodotoki, saj je fliš neprepusten. Nizka obala krajinskega parka sestoji iz lagune Stjuža in solin na jugozahodnem delu območja. Soline so poseben element geodiverzitete, ki je antropogen; sol pa je blago geosistemskih storitev, ki jih omogoča neživa narava. S Slik 16 in 17 je razvidna raznolikost oblik na severni in južni strani parka. GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Sliki 16 in 17: Pregledni zemljevid (levo) in slika Krajinskega parka Strunjan (desno), kjer se menjavata visoki in nizki tip obale ter z njima povezani elementi geodiverzitete. Vir: Atlas okolja, 2023 Foto: Borut Stojilković, 2021 Pri vseh treh naštetih primerih gre za mezoregionalne oblike oziroma elemente na mezoregionalni ravni. To pomeni, da so oblike srednjih velikosti; če bi na nekem območju kartirali geodiverziteto bolj podrobno, bi našli še druge oblike (npr. žlebiče), če pa bi jo kartirali še z večje razdalje, bi bile oblike druge (npr. le obalna črta, klifi, pobočja, glavni vrhovi in največji erozijski jarki). Drug vidik pa je ta, da je pri vsakem tovrstnem kartiranju geodiverzitete prisotna subjektivna presoja geografa ali geologa, ki to delo opravlja: vsak namreč določi kriterije za izbor elementov in meje elementov v pokrajini po lastni presoji. Zato je izjemno pomembno poenotenje in kartiranje s pomočjo geoinformacijskih orodij, da je kartiranje čimbolj avtomatizirano, objektivno in jasno. širimo obzorja Preglednica 1: Izpostavljeni točkovni, linijski in mnogokotniški elementi v preučevanih pokrajinah Osrednji Grintovci Južni rob Ljubljanskega barja Točkovni elementi Linijski elementi Mnogokotniški elementi - - - melišče - podorni bloki - jezero - polje - poplavna ravnica - udornica - vrtača erozijski jarek z občasnim vodotokom - abrazijska polica - klif greben - - laguna morski spodmol - - soline stalen vodotok - vrh (gore) - izvir - vrh (razgledna točka) - greben - rob krnice - sedlo - erozijski jarek z občasnim ali stalnim vodotokom - Krajinski park Strunjan - vrh (klifa) 5 Kako vrednotijo geodiverziteto znanstveniki? V nadaljevanju predstavljamo primer kvantitativne metode vrednotenja geodiverzitete na območju porečja reke Dragonje, ki je bilo izvedeno z uporabo geoinformacijskih orodij (Čonč, 2020). Vrednotenje je potekalo v treh fazah: • Prva faza je zajemala zamejitev preučevanega območja in izdelavo zemljevida elementov geodiverzitete. Temeljila je na prepoznavanju elementov geodiverzitete s terenskim kartiranjem in že obstoječih kartografskih gradiv (npr. sloj hidrografije, register naravnih vrednot, pedološka karta, geološka karta, digitalni model višin, ortofoto posnetki). • V drugi fazi smo digitalizirali morfografsko karto in pripravili podatke - greben za računanje indeksa geodiverzitete. Na celotnem porečju Dragonje smo prepoznali 1069 elementov geodiverzitete (Slika 18), ki smo jih razvrstili v sedem različnih tipov (vodotok (n=535), slap (n=23), spodmol (n=2), stena in erozijsko žarišče v flišu (n=100), erozijski jarek (n=370), megaplast (n=17) in jama (n=4)). Izračunali smo število različnih tipov elementov geodiverzitete v 100-metrskem radiju od vsake celice, ki gradi digitalni model višin. Izračunali smo tudi indeks razgibanosti površja, ki je poleg raznolikosti elementov geodiverzitete glavni del enačbe za izračun indeksa geodiverzitete, ter ga razdelili v tri razrede, ki prikazujejo območja z nizkim, srednjim in visokim indeksom. • V zadnji fazi smo izračunali indeks geodiverzitete tako, da smo zmnožili vrednosti indeksa razgibanosti površja s številom tipov elementov geodiverzitete (Serrano in Ruiz-Flaño, 2007). Vrednosti indeksa geodiverzitete smo razdelili v 5 razredov in dobili območja z zelo nizkim, nizkim, srednjim, visokim ter zelo visokim indeksom geodiverzitete. Rezultati indeksa geodiverzitete kažejo, da največji delež površine (71,8 %) prekrivajo območja z zelo nizkim indeksom geodiverzitete, sledijo jim območja z nizkim indeksom (14,8 %), območja s srednjim indeksom pa prekrivajo 11,4 % površine porečja Dragonje. Območij z visokim in zelo visokim indeksom geodiverzitete je skupaj le 2 %. Glede na izračun indeksa in grafični prikaz se območja z visokim in zelo visokim indeksom nahajajo v dolinah večjih pritokov Dragonje (Sliki 19 in 20). Na teh območjih je prisotnih tako večje število 33 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Preučevanje in vrednotenje nežive narave ima tako kot drugod po svetu tudi v Sloveniji dolgo tradicijo (Erhartič in Zorn, 2012). Za potrebe vrednotenja nežive narave oz. geodiverzitete so se razvile različne metode. V zadnjem času se je razvilo veliko kvantitativnih oziroma objektivnih metod, ki temeljijo na uporabi geoinformacijskih orodij (GIS) (npr. Stepišnik in Repe, 2015; Stepišnik in Trenchovska, 2016; Čonč, 2020; Stefanovski, Grk in Hočevar, 2020). Izogibajo se subjektivnosti in stremijo k temu, da je območje čim bolj celovito obravnavano, da vrednotenje poteka avtomatizirano, da lahko metode uporabimo na različnih območjih ter da omogočajo primerjavo med podatki in rezultati (Stepišnik in Trenchovska, 2016; Stojilković, 2022a). erozijski jarek z občasnim vodotokom širimo obzorja 34 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 18: Elementi geodiverzitete, ki so bili upoštevani pri vrednotenju v dolini Dragonje. Avtorica: Špela Čonč, 2020 elementov kot tudi več različnih tipov elementov geodiverzitete. V porečju Dragonje je 13 takih območij in sovpadajo z naravnimi vrednotami. Kot omenjeno, smo v okviru naše raziskave v porečju Dragonje prepoznali skupno 1069 elementov geodiverzitete in jih primerjali z evidentiranimi naravnimi vrednotami (Sliki 19 in 20; Register naravnih …, 2015). Na območju smo identificirali enako število jam (n=4) in spodmolov (n=2), ki sta tudi že vključena kot naravni vrednoti pri Slapu na Stranici in megaplasti Stena. V Registru naravnih vrednot (2015) so le štirje slapovi, mi pa smo jih identificirali 23. Prepoznali smo tudi 17 območij na površju razkritih (izdankov) megaplasti, v Registru naravnih vrednot (2015) so le tri. Menimo, da je potrebno dopolniti seznam naravnih vrednot, v katerega je treba vnesti posamezne elemente geodiverzitete kot samostojne naravne vrednote. Nekatere pritoke, ki se uvrščajo med območja z visokim ali zelo visokim indeksom geodiverzitete, bi morali prikazati kot samostojno naravno vrednoto in ne kot naravno vrednoto Reka Dragonja s pritoki. Prav tako bi bilo potrebno na seznam naravnih vrednot uvrstiti večje izdanke megaplasti v obliki območij, slapove v dolinah pritokov pa v obliki točk (Čonč, 2020). Če je večje število elementov geodiverzitete opredeljeno le kot ena naravna vrednota, to ne odraža dejanskega stanja števila in raznolikosti elementov na preučevanem območju. Čeprav je porečje Dragonje zaradi biodiverzitete in geodiverzitete izjemnega pomena tako na nacionalni kot tudi na evropski ravni, še ni strožje varovano ali opredeljeno kot širše zavarovano območje (Trampuš idr., 2009). Čonč (2020) je v svoji raziskavi želela z dopolnitvijo seznama naravnih vrednot poudariti pomen neživega dela narave in s tem potrebo po strožjem varstvenem režimu območja. Naravne vrednote sicer postanejo zavarovane šele z aktom o zavarovanju, vendar lahko register naravnih vrednot predstavlja osnovo za zavarovanje območij, ki določa, da se za ohranjanje naravnih vrednot lahko ustanovi zavarovano območje ene širimo obzorja 35 Avtorica: Špela Čonč, 2020 ali več naravnih vrednot, pri čemer jih register opredeli kot ožja ali širša zavarovana območja (Zakon o ohranjanju …, 2020). Vsekakor ima porečje Dragonje potencial in tudi potrebo po vzpostavitvi strožjega varstvenega režima. Dodaten potencial mu dajeta tudi bogata kulturna dediščina in biodiverziteta, zato je veliko možnosti za vzpostavitev širšega zavarovanega območja (Čonč, 2020). 6 Sklep ali kako naj sam z geografskimi očali gledam na naravo Geodiverziteta predstavlja temelj vsega živega: omogoča življenje rastlinam, živalim in ljudem ter s svojimi storitvami ne le ustvarja pogoje za obstoj življenja, temveč omogoča njegov razvoj. Kot taka je v zadnjih desetletjih začela pridobivati na pomenu, saj smo se ljudje začeli zavedati njenega pomena – žal zaradi izgub, ki smo jih z netrajnostnimi gospodarskimi dejavnostmi povzročili sami. Zaradi zavedanja, da je neživa narava pomembna, se je v strokovni javnosti, medijih in šolah pričelo čedalje več govoriti o njenem pomenu, izgubah in prednostih, če se jo varuje. Žal zakonskih podlag za varovanje nežive narave skorajda ni, razprave o njej pa pripomorejo k temu, da bosta v prihodnosti tako živa kot neživa narava enakovredno zastopani tudi z zakonskega vidika. Razprave o pomembnosti nežive narave so vplivale na organizacijo dogodkov in popularizacijo vsebin, povezanih z ohranjanjem pestrosti nežive narave. Najodmevnejši primer je dan, ko obeležujemo pestrost nežive narave – ali geopestrost oz. geodiverziteto – ki poteka pod pokroviteljstvom Unesca. Svetovni dan geodiverzitete ali geopestrosti je tako postal 6. oktober (Sliki 21 in 22). Prvič smo ga na svetovni ravni in v Sloveniji obeležili leta 2022, v povezavi z njim pa se odvijajo številne aktivnosti za šolarje, dijake, študente, strokovnjake in vse, ki jih neživa narava zanima. GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Sliki 19 in 20: Naravne vrednote (zgoraj) in indeks geodiverzitete glede na pomen območij, ki izkazuje večjo vrednost geodiverzitete ob vodotokih (spodaj). širimo obzorja Sliki 21 in 22: Mednarodni (levo) in slovenski logotip (desno) mednarodnega dne geodiverzitete oz. geopestrosti Vir: Zavod RS za varstvo narave, 2022 36 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Takšen primer je tudi ta članek, ki je predvsem namenjen vsem, ki se z geodiverziteto šele seznanjajo in jo spoznavajo. Njegovi cilji so predstaviti sedanji način varovanja okolja v Sloveniji in izpostaviti pomanjkljivosti, ki se nanašajo na neživo naravo pri tem varovanju. V nadaljevanju smo opredelili geodiverziteto in predstavili praktične primere geosistemskih storitev ter kaj pomeni izguba geodiverzitete. Glavna cilja drugega dela članka sta praktična: prvi se nanaša na določitev elementov geodiverzitete ter njeno kartiranje na treh praktičnih primerih, drugi pa predstavi primer celovitega znanstvenega vrednotenja. S temi koraki je glavni namen prispevka dosežen. Učenci, dijaki, učitelji in drugi geografi tako lahko spoznajo glavne značilnosti geodiverzitete in kako vrednotiti pokrajino z drugačne – celovitejše – perspektive. Vrednotenje geodiverzitete ima lahko pomembno aplikativno vrednost na različnih področjih. Na podlagi kartiranja in prostorskega prikazovanja prepoznanih elementov geodiverzitete lahko ustvarimo pomembno bazo podatkov o geoloških, geomorfoloških, pedoloških in hidroloških oblikah ter procesih. Te nam omogočajo razumevanje in nadaljnje raziskave s področja geologije, geomorfologije, pedologije in hidrologije. Lahko pa so podatki o prepoznanih elementih geodiverzitete uporabni tudi na drugih področjih. Z njimi si lahko pomagamo tudi pri preučevanju rastlinstva in živalstva (Čonč idr., 2022). Služijo nam lahko kot osnova pri načrtovanju predlogov za zavarovanje posameznih pojavov ali večjih sklenjenih območij, prostorskem načrtovanju oziroma načrtovanju umeščanja infrastrukture v prostor ter pri ustvarjanju gozdno-gospodarskih načrtov. Vrednotenje geodiverzitete lahko pomembno pripomore pri izdelovanju akcijskih načrtov vzpostavljanja geoparkov, načrtovanju tematskih poti za geoizobraževalne in geoturistične namene (Stojilković, 2021; Breg Valjavec idr., 2022). Zemljevidi vrednosti geodiverzitete in elementov geodiverzitete nam omogočajo ugotavljanje razlik znotraj proučevanega območja in med ostalimi območji, če jih vrednotimo na podlagi enake metodologije. Prav tako si lahko pomagamo tudi pri preučevanju dinamike spreminjanja geodiverzitete skozi čas, če na območju v prihodnosti ponovimo enako metodo vrednotenja (Čonč, 2020). Prispevek je namenjen tudi načrtovalcem in odločevalcem, ki upravljajo z naravo, od lokalne do višjih ravni. Sprejemanje odločitev o upravljanju pokrajine ni enostavno, saj moramo upoštevati številne dejavnike, ki vplivajo na njen razvoj. Spremembe so del naravnega razvoja pokrajine in v nekaterih primerih lahko celo koristne, zato je pomembno, da se ne poskuša za vsako ceno preprečiti naravnih procesov zaradi ohranitve določene dediščine, ampak se odloča premišljeno in na podlagi celovitega razumevanja pokrajine. Ohranjanje geodiverzitete v Sloveniji je zato ključno za ohranjanje naravne dediščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti. Viri in literatura Agencija Republike Slovenije za okolje. (2014). Širša zavarovana območja. http://www.arso.gov. si/ narava/zavarovana%20obmo%C4%8Dja/ SeznamParkov.html Atlas okolja. (2023). http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/ profile.aspx?id=Atlas_Okolja_AXL@Arso Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani. (2018). Biodiverziteta = biotska pestrost. http://www. bf.uni-lj.si/fileadmin/groups/2711/Gradiva_ Eler_Predavanja_Bolonja/Eler_P_Ekologija-09Biodiverziteta.pdf Bradbury, J. (2014). A keyed classification of natural geodiversity for land management and nature conservation purposes. Proceedings of the Geologists’ Association, 125, 329–349. https://doi.org/10.1016/j. pgeola2014.03.006 Breg Valjavec, M., Dunato Pejnović, N., Draženović, M., Čonč, Š., in Polajnar Horvat, K. (2022). The Transboundary Approach to Landscape Geointerpretation: Challenges in Interpretive Planning širimo obzorja and Geoconservation. Geoheritage, 14, 116. https:// doi.org/10.1007/s12371-022-00751-3 Brilha, J., Gray, M., Pereira, D. I., in Pereira, P. (2018). Geodiversity: An integrative review as a contribution to the sustainable management of the whole of nature. Environmental Science and Policy, 86, 19–28. https://doi.org/10.1016/j.envsci.2018.05.001 Čekada M. (2011). Terenski pregled jam v hidrogeološkem zaledju izvira Krke. Jamar, 4(2), 32–34. Čonč, Š. (2020). Pomen varovanja vročih točk geodiverzitete za ohranitev biotske pestrosti na območju Nature 2000 v dolini reke Dragonje. Geografski Vestnik, 92(2), 9–28. https://doi. org/10.3986/GV92201 Čonč, Š., Oliveira, T., Portas, R., Černe, R., Breg Valjavec, M., in Krofel, M. (2022). Dolines and Cats: Remote Detection of Karst Depressions and Their Application to Study Wild Felid Ecology. Remote Sensing, 14(3), 656. https://doi.org/10.3390/rs14030656 Erhartič, B., in Jelenko Turinek, I. (2010). Vpliv naravnih nesreč na naravno in kulturno dediščino. V: Zorn, M., Komac, B., Pavšek, M. in Pagon, P. (ur.), Od razumevanja do upravljanja (str. 19–27). Založba ZRC. https://giam.zrc-sazu.si/sites/default/files/ Naravne-nesrece-01.pdf Ferk, M., in Lipar, M. (2012). Eogenetske jame v pleistocenskem karbonatnem konglomeratu v Sloveniji. Acta geographica Slovenica, 52(1), 7–33. DOI: http://dx.doi.org/10.3986/AGS52101 Gostinčar, P., in Stepišnik, U. (2023). Extent and spatial distribution og kart in Slovenia. Acta Geographica Slovenica [članek v tisku]. Gray, M. (2011). Other nature: geodiverasity and geosystem services. Environmental Conservation, 38(3), 271–274. https://doi.org/10.1017/ S0376892911000117 GOV.SI. (2023). Naravni parki, naravni rezervati in naravni spomeniki. https://www.gov.si/teme/ naravni-parki-naravni-rezervati-in-naravnispomeniki/ Ibáñez, J. J., Brevik, E. C., in Cerdá, A. (2019). Geodiversity and geoheritage: Detecting scientific and geographic biases and gaps through a bibliometric study. Science of the Total Environment, 659, 1032– 1044. https://doi.org/10.1016/j.scitotenv.2018.12.443 Jamarska zveza Slovenije. (2022). Kataster jam. https:// kataster.jamarska-zveza.si/ Lipar, M., in Ferk, M. (2011). Eogenetic cavesin conglomerate: an example from Udin Boršt, Slovenia. International Journal of Speleology, 40(1), 53–64. http://dx.doi.org/10.5038/1827-806X.40.1.7 Odlok o razglasitvi Spominskega parka Udin boršt za zgodovinski in kulturni spomenik. (1985). Uradni vestnik Gorenjske, št. 20/85. Stefanovski, S., Grk, J., in Hočevar, G. (2020). Kvantitativni model vrednotenja geodiverzitete Stepišnik, U., in Repe, B. (2015). Identifikacija vročih točk geodiverzitete na primeru krajinskega parka Rakov Škocjan. Dela, 44, 45–62. https://doi.org/10.4312/ dela.44.45-62 Stepišnik, U., in Trenchovska, A. (2016). Predlog kvantitativnega modela vrednotenja geodiverzitete na primeru krasa Zgornje Pivke, Slovenija. Dela, 46, 41–65. https://doi.org/10.4312/dela.46.41-65 Stojilković, B. (2017). The Traces of the Last Pleistocene Glacial Maximum in the Eastern Kamnik-Savinja Alps. Dela, 47, 127–141. https://doi.org/10.4312/ dela.47.127-141 Stojilković, B. (2021). Vrednotenje geodiverzitete kot orodje za ugotavljanje geoturističnega potenciala Krajinskega parka Topla. V: Geršič, M. (ur.). Koroška – od preteklosti do perspektiv (str. 317–328). Zveza geografov Slovenije. http://dx.doi.org/10.3986/ zborovanje.016 Stojilković, B. (2022a). Towards Transferable Use of Terrain Ruggedness Component in the Geodiversity Index. Resources, 11(2), 22. https://doi.org/10.3390/ resources11020022 Stojilković, B. (2022b). Vrednotenje geodiverzitete na različnih reliefnih tipih. [Doktorska disertacija]. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. https:// repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=143298 Stojilković, B., Stepišnik, U., in Žebre, M. (2013). Pleistocenska poledenitev v Logarski dolini. Dela, 40, 25–38. https://doi.org/10.4312/dela.40.25-38 Šmid Hribar, M., in Ferk, M. (2016). The role and importance of the landscape park Udin Boršt. Acta geographica Slovenica, 56(1) 141–152. https://doi. org/10.3986/AGS.968 Tičar, J. (2021). Onesnaženost kraških jam v izbranih slovenskih pokrajinah: preučitev vplivnih prostorskih dejavnikov ter načrt prednostne sanacije. [Doktorsko delo]. Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije. Van Ree, C. C. D. F., in van Beukering, P. J. H. (2016). Geosystem services: A concept in support of sustainable development of the subsurface. Ecosystem services, 20, 30–36. https://doi. org/10.1016/j.ecoser.2016.06.004 Zakon o ohranjanju narave (ZON). (2020). Uradni list RS, št. 56/1999, 96/2004, 61/2006, 8/2010, 46/2014, 21/2018, 31/2018 in 82/2020. http://pisrs.si/Pis. web/pregledPredpisa?id=ZAKO1600# Zavod RS za varstvo narave. (9. 6. 2022). Mednarodni dan geopestrosti. https://zrsvn-varstvonarave.si/ mednarodni-dan-geopestorsti/ 37 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Erhartič, B., in Zorn, M. (2012). Geodiversity and geomorphosite research in Slovenia. Geografski vestnik, 84(1), 51–63. na podlagi raznolikosti in gostote elementov geodiverzitete na primeru kontaktnega krasa med Kočevsko Reko ter Kostelom. Dela, 54, 75–103. https://doi.org/10.4312/dela.54.75-103 širimo obzorja Dr. Igor Žiberna Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo igor.ziberna@um.si Dr. Eva Konečnik Kotnik Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo eva.konecnik@um.si 38 COBISS: 1.01 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 DOI: 10.59132/geo/2023/ 2-3/38-47 Svetlobna onesnaženost na izbranih zavarovanih območjih v Sloveniji v letih 2013 in 2021 Light Pollution in Slovenian Protected Areas Between 2013 and 2021 Izvleček Abstract V članku obravnavamo stanje svetlobne onesnaženosti na izbranih zavarovanih območjih v Sloveniji (Triglavski narodni park, Krajinski park Goričko, Notranjski regijski park, Kozjanski park, območja Natura 2000) med letoma 2013 in 2021. V analizi smo uporabili podatke, pridobljene z daljinskim zaznavanjem v dnevno-nočnem kanalu na satelitu Suomi. Zaradi neoviranega širjenja svetlobe v troposferi se stanje svetlobne onesnaženosti slabša tudi na zavarovanih območjih, predvsem tam, kjer se v njihovi bližini pojavljajo večji viri svetlobnega onesnaževanja. Območja s temnim nebom so se v vseh obravnavanih zavarovanih območjih v obdobju 2013–2021 močno zmanjšala. Če bi želeli zaščititi temno nebo na zavarovanih območjih, bi morali začeti omejevati svetlobno onesnaževanje v širšem pasu okoli njih. The article looks at the state of light pollution in Slovenia‘s protected areas between 2013 and 2021 (Triglav National Park, Goriko Landscape Park, Notranjska Regional Park, Kozjansko Park, and Natura 2000 sites) using data from the Suomi satellite‘s remote sensing in the day-night channel for the analysis. The rectilinear propagation of light in the troposphere is also worsening the situation in protected regions, particularly due to major sources of light pollution nearby. Over the timeframe 2013-2021, dark sky regions declined dramatically in all protected areas studied. Ključne besede: svetlobna onesnaženost, radianca, temna območja, zavarovana območja narave, Natura 2000, Slovenija 1 Uvod Vsota vseh virov umetne svetlobe, ki so pogosto presvetli, neučinkoviti, nepravilno nameščeni ali celo nepotrebni (Light pollution, b. d.), lahko povzroči pretirano osvetljenost, kar imenujemo svetlobno onesnaženje. Je stranski produkt industrijske in poindustrijske civilizacije, ki razsvetljuje prometno infrastrukturo (ceste, železnice, letališča, pristanišča …), objekte (proizvodne, poslovne, oglaševalske …), javne površine (parke, parkirišča, igrišča, smučišča …), kulturne spomenike in osebno To conserve dark skies in protected areas, we need to start reducing light pollution in a broader band around them. Keywords: light pollution, radiance, dark areas, protected areas, Natura 2000, Slovenia lastnino. Svetlobno onesnaženje opazimo kot bleščanje, kot sij neba ali žarenje neba v smeri močnih virov svetlobe in kot osvetljevanje preko mej zemljišča, kar lahko preide celo v svetlobno nadlegovanje (Osvetljevanje objektov za oglaševanje, 2011, str. 14–16). Negativne posledice svetlobnega onesnaženja so številne: izpostavljenost človeka umetni svetlobi v nočnem času prekine tvorbo antikancerogenega hormona melatonina (Pauley, 2004; Falchi idr., 2011), nočna umetna svetloba negativno vpliva na gibalne in prehranjevalne navade širimo obzorja živali (zlasti nočnih – netopirji, žuželke …), na fotosintezo pri rastlinah (Huemer, Kühtreiber, Tarmann, 2010; Bruce-White, Shardlow, 2011; Caraveo, 2021, str. 68–72), s čimer ima svetlobno onesnaženje ekosistemski učinek. Ob tem predstavlja pretirana uporaba svetilk v nočnem času visoko trošenje energije (Svetlobno onesnaženje, 2010, str. 10), v tem prispevku pa želimo posebej izpostaviti še dejstvo, da lahko svetlobna onesnaženost vpliva tudi na kulturne ekosistemske storitve (Hölker idr., 2010), kamor med drugim spada kakovost temnega neba (ni nenavadno, da so začeli prvi opozarjati na problematiko svetlobne onesnaženosti prav astronomi). Danes bi lahko svetlobno neonesnaženo nočno nebo uvrstili med naravno dediščino, ki jo je potrebno varovati, saj je zaradi svetlobno onesnaženega nočnega neba za pogled na našo Galaksijo (Rimsko cesto) prikrajšana tretjina svetovnega prebivalstva, 60 % Evropejcev in 80 % prebivalcev Severne Amerike (Falchi idr., 2016). 2 Metodologija Uporaba podatkov daljinskega zaznavanja je v znanostih, ki preučujejo procese na zemeljskem površju, že nekaj desetletij zelo priljubljena. Ameriška agencija za oceane in atmosfero (National Oceanic and Atmospheric Administration, NOAA) je oktobra leta 2011 v Zemljino orbito izstrelila satelit Suomi NPP, ki snema zemeljsko površje tudi v dnevnonočnem kanalu (Day/Night band ali DNB). Prostorska resolucija slikovne točke (piksla) v nadiru (točki na površini Zemlje, ki se nahaja točno pod satelitom) je okoli 750 x 750 m (Jensen, 2018). Podatki so dostopni na spletni Kriterij za izbor zavarovanih območij v naši analizi je bila njihova površina in geografska lega. V analizo smo uvrstili štiri zavarovana območja z največjo površino (Triglavski narodni park s 83.982 ha, Krajinski park Goričko s 46.268 ha, Notranjski regijski park z 22.282 ha in Kozjanski park z 20.650 ha), ki ležijo v različnih geografskih območjih Slovenije. Podatki o zavarovanih območjih in območjih Nature 2000 so v vektorskem formatu (shp) na voljo na spletu (European Environmental Agency; Geoportal ARSO). Za obravnavana območja smo analizirali stanje radiance oz. sevanja umetnih svetlobnih virov v letih 2013 in 2021 in površine temnih območij v obeh letih. Kriterij za določanje temnih območij (ko je radianca nižja od 0,25 nW/(sr cm2)) smo povzeli po nekaterih tujih študijah (Night Blight, 2016). Pri tem je potrebno izpostaviti, da je ta meja določena precej arbitrarno in ne upošteva celovitega razpona vplivov svetlobne onesnaženosti na vse žive organizme. 3 Svetlobna onesnaženost na izbranih zavarovanih območjih v Sloveniji 3.1 Pregled novejšega stanja svetlobne onesnaženosti v Evropi in Sloveniji Da bi bolje razumeli stanje svetlobne onesnaženosti na zavarovanih območjih v Sloveniji, naj na začetku podamo nekaj ključnih značilnosti o svetlobni onesnaženosti v Evropi in Sloveniji leta 2021. Najvišja povprečna radianca je bila v majhnih »mestnih« državicah, kjer je stopnja urbanizacije zelo visoka. Na prvem mestu je Monaco (67,50 nW/(sr cm2)), sledijo pa Vatikan (46,50 nW/(sr cm2)), Malta (13,55 nW/(sr cm2)) in San Marino (7,43 nW/(sr cm2)). Najvišjo maksimalno radianco je satelit Suomi leta 2021 zaznal na Finskem (10230,46 nW/ (sr cm2)), kar je posledica močno osvetljenih rastlinjakov za pridelavo zelenjave v mestu Närpes (Royal Philips N.V., 2014). Sledile so Ukrajina (7284,56 nW/(sr cm2)), Nizozemska Danes bi lahko svetlobno neonesnaženo nočno nebo uvrstili med naravno dediščino, ki jo je potrebno varovati, saj je zaradi svetlobno onesnaženega nočnega neba za pogled na našo Galaksijo (Rimsko cesto) prikrajšana tretjina svetovnega prebivalstva, 60 % Evropejcev in 80 % prebivalcev Severne Amerike. 39 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 V prispevku izpostavljamo, koliko je svetlobno onesnaženo nočno nebo na zavarovanih območjih v Sloveniji, kjer bi pričakovali, da je kakovost temnega neba lahko dosegljiva. Zavarovana območja so namreč zaokrožena območja narave, kjer morajo biti dejavnosti in posegi človeka v okolju skladni z naravnimi danostmi. Primarni cilj je ohranjanje narave in njenih procesov pred interesi, kot so raba tal, poselitev, gradnja, infrastruktura (Zavod Republike Slovenije za varstvo narave). V analizo smo vključili Triglavski narodni park, Krajinski park Goričko, Notranjski regijski park, Kozjanski park ter območja Natura 2000. Ker bi kot naravno dediščino morali razumeti tudi svetlobno neonesnaženo nočno nebo, smo posebno pozornost namenili analizi sprememb temnih območij na izbranih zavarovanih območjih v obdobju med letoma 2013 in 2021. strani Ameriške agencije za oceane in atmosfero (Earth Observation Group). Vrednosti radiance (svetlobnega sevanja) so izražene v nanovatih na steradian na kvadratni centimeter (nW/(sr cm2)). Slabost tipala je neobčutljivost na skrajni modri del svetlobe v vidnem delu spektra, v katerem pa seva večina novejših, t. i. »belih« LED sijalk, ki v zadnjih letih počasi zamenjujejo visoko in nizkotlačne natrijeve sijalke (Žiberna, Ivajnšič, 2018). širimo obzorja (6932,90 nW/(sr cm2)), Estonija (1705,04 nW/ (sr cm2)), Poljska in Francija. Delež temnih območij se je leta 2021 v primerjavi z letom 2013 najbolj znižal v goriški statistični regiji (za 60,0 OT), v koroški statistični regiji (za 54,8 OT) in v gorenjski statistični regiji (za 51,4 OT). 40 Povprečna radianca v Sloveniji je znašala 0,77 nW/(sr cm2), kar je Slovenijo med 47 evropskimi državami uvrščalo na 31. mesto. Maksimalna radianca v Sloveniji je tega leta znašala 108,78 nW/(sr cm2), najnižja pa 0,20 nW/(sr cm2). Najsvetlejša slikovna točka (piksel) se je nahajala na območju Luke Koper, najtemnejša pa na območju Kočevskega roga. Omenimo naj, da se po najsvetlejši slikovni točki Slovenija v Evropi uvršča na 36. mesto, po najtemnejši slikovni točki pa kar na 12. mesto. Problem svetlobne onesnaženosti v Sloveniji torej ni toliko visoka radianca, pač pa dejstvo, da se viša minimalna radianca in da posledično izginjajo temna območja. Povprečna radianca je bila leta 2021 najvišja v osrednjeslovenski statistični regiji (1,22 nW/(sr cm2)) in podravski statistični regiji (1,13 nW/(sr cm2)), najnižja pa v primorskonotranjski statistični regiji (0,44 nW/(sr cm2)) in goriški statistični regiji (0,47 nW/(sr cm2)). GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Najvišji delež temnih območij (z radianco pod 0,25 nW/(sr cm2)) med evropskimi državami je leta 2021 imela Latvija, in sicer 73,2 % (leta 2013 kar 90,4 %), sledile so Belorusija (69,0 %), Finska (61,9 %), Estonija (61,4 %) in Švedska (60,7 %). Slovenija je imela leta 2013 49,4 % temnih območij, do leta 2021 pa se je ta delež znižal na le 7,2 %. S to vrednostjo se je naša država leta 2021 nahajala v drugi polovici evropske lestvice. Brez temnih območij so bile »mestne države« in majhne države: Vatikan, San Marino, Malta, Monako, Luksemburg, Lihtenštajn, Andora, Ciper in Severni Ciper. Države Kosovo, Belgija, Portugalska in Italija so imele pod odstotek temnih območij, Švica pa 1,5 %. Delež temnih območij se je med letoma 2013 in 2021 najbolj zmanjšal v Črni gori (za 67,3 odstotnih točk ali OT), Albaniji (za 63,2 OT), Makedoniji (za 62,4 OT), Bolgariji (za 60,8 OT), Španiji (za 58,5 OT), na Madžarskem (za 55,9 OT) in v Bosni in Hercegovini (za 55,1 OT). Gre torej pretežno za države zahodnega Balkana s sicer nižjim bruto družbenim proizvodom. Delež temnih območij se je povečal le na Finskem (za 8,9 OT) in na Švedskem (za 5,0 OT). V Sloveniji se je ta delež znižal za 42,2 OT, v sosednji Avstriji za 45,7 OT, na Hrvaškem za 42,9 OT, v Italiji pa za 23,2 OT, vendar je pri slednji potrebno opozoriti, da je ta že leta 2013 imela le 23,7 % temnih območij, do danes pa so temna območja skoraj izginila. Razporeditev temnih območij po statističnih regijah v Sloveniji je bila leta 2021 zelo različna. Najvišji delež je beležila primorsko-notranjska statistična regija, in sicer 19,0 % (leta 2013 je bil ta delež 69,6 %), sledili sta koroška statistična regija (16,6 %; leta 2013 71,3 %) in gorenjska statistična regija (11,5 %; leta 2013 62,9 %). Leta 2021 obalno-kraška statistična regija ni imela več temnih lokacij (leta 2013 je bil ta delež še 30,4 %), v posavski statistični regiji je znašal delež temnih lokacij 0,7 %, v osrednjeslovenski statistični regiji pa 1,0 % (leta 2013 30,0 %). Delež temnih območij se je najbolj znižal v goriški statistični regiji (za 60,0 OT), v koroški statistični regiji (za 54,8 OT) in v gorenjski statistični regiji (za 51,4 OT). 3.2 Svetlobna onesnaženost v Triglavskem narodnem parku, Krajinskem parku Goričko, Notranjskem regijskem parku in Kozjanskem parku Analiza stanja svetlobne onesnaženosti na izbranih zavarovanih območjih v Sloveniji je prav tako zelo neugodna. Na območju Triglavskega narodnega parka (TNP) je povprečna radianca leta 2021 znašala 0,29 nW/(sr cm2) in je bila torej višja od mejne vrednosti, ki označuje temna območja (leta 2013 je bila povprečna radianca na območju TNP 0,17 nW/(sr cm2)). Najtemnejša slikovna točka se je leta 2021 nahajala Pri Rupah med Blejsko kočo na Lipanci in planino Javornik (0,22 nW/(sr cm2)), najsvetlejša pa v Gorjah (2,56 nW/(sr cm2)). Leta 2021 so po višji radianci v TNP izstopali predvsem Stara Fužina, Ukanc in Športni center Triglav Pokljuka na Rudnem polju (Slika 1). Delež temnih območij se je v TNP od leta 2013, ko je znašal 94,5 %, do leta 2021 znižal na 17,3 % (ali za 77,2 OT). Temna območja se še vedno nahajajo na območju Pokljuke, nad Trento in severno od Bohinjskega jezera, vsa ostala temna območja pa so močno razdrobljena. Kljub omejitvam glede človekovih posegov v prostor v TNP pa svetloba, ki se od virov skozi troposfero širi v vse smeri (Mikuž Zwitter, 2005), seveda prestopa tudi meje TNP. Pomembni viri svetlobnega onesnaženja v neposredni bližini TNP so mesta v Ljubljanski kotlini, v dolini Save Dolinke (Jesenice in Kranjska Gora), v dolini Soče (Bovec, Kobarid in Tolmin), v širši okolici pa tudi južni del Furlanije v Italiji ter Celovec in Beljak v Avstriji. Povprečna radianca v Krajinskem parku Goričko je leta 2021 znašala 0,33 nW/(sr cm2), leta 2013 pa je bila 0,26 nW/(sr cm2)). Najtemnejša slikovna točka je znašala 0,22 nW/(sr cm2) in se je nahajala na območju Male Gošče zahodno od Lončarovcev, najsvetlejša slikovna točka pa je imela vrednost 10,99 nW/(sr cm2) in je bila v naselju Hodoš, kjer radianco viša tamkajšnja ponoči osvetljena infrastruktura železniške postaje tik pred mejo z Madžarsko. Med območji širimo obzorja 41 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 1: Radianca na območju Triglavskega narodnega parka leta 2013 in 2021 Vir: Earth Observation Group z višjo radianco v krajinskem parku izstopajo naselja ob cesti med Vanečo in Hodošem ter naselja v zahodnem Goričkem (Rogašovci, Kuzma, Grad, Cankova in Pertoča) (Slika 2). Z izjemo Murske Sobote, Gornje Radgone/ Radgone in Monoštra v širši okolici krajinskega parka ni večjih virov svetlobnega onesnaževanja. Delež temnih območij je leta 2013 v krajinskem parku pokrival 86,5 % površja, do leta 2021 pa se je znižal na 17,3 % ali za dobrih 69 OT. Tudi na območju Krajinskega parka Goričko so se površine temnih območij močno razdrobile, v nekoliko bolj sklenjenih ploskvah pa se še vedno nahajajo v pasu med Berkovci pri Prosenjakovcih in Križevci, vzhodno od Mačkovcev, vzhodno od Srebrnega brega in južno od Ženavelj. širimo obzorja 42 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 2: Radianca na območju Krajinskega parka Goričko leta 2013 in 2021 Vir: Earth Observation Group Notranjski regijski park leži na širšem območju Cerkniškega polja in se od tod širi proti severu na območje med Menišijo in povirjem Iške, proti jugu pa na vznožje Javornikov. Svetlobno najbolj onesnažen je osrednji del, kjer se nahaja večina naselij (Rakek, Cerknica, Begunje pri Cerknici, Grahovo), ki so sicer izvzeta iz regijskega parka, se pa njihov vpliv odraža na robu krajinskega parka, ki leži ob omenjenih naseljih (Slika 3). Povprečna radianca je leta 2013 znašala 0,28 nW/(sr cm2) in se je do leta 2021 zvišala na 0,34 nW/(sr cm2). Najsvetlejša slikovna točka je tega leta znašala 4,24 nW/(sr cm2) in se je nahajala v Zelšah v severozahodnem delu Cerkniškega polja, najtemnejša slikovna točka pa je znašala 0,22 nW/(sr cm2) in je bila na južnem pobočju širimo obzorja Koščakovega griča v povirju Cerkniščice. Temna območja so v Notranjskem regijskem parku leta 2013 obsegala 74,3 % površja, do leta 2021 pa so se zmanjšala na 19,5 % površja. V bolj sklenjenem obsegu so se nahajala v južnem delu Cerkniškega polja ob Strženu, torej tam, kjer je polje velik del leta ojezerjeno in kjer ni naselij ali druge osvetljene infrastrukture. Temna območja se v zelo razdrobljeni obliki nahajajo tudi med Menišijo in Mačkovcem. Morda je prav na območju Notranjskega regijskega parka vpliv umetne svetlobe, ki izhaja iz naselij in cestnih povezav med njimi, najbolj izrazit. V Kozjanskem parku se je povprečna radianca od leta 2013, ko je znašala 0,40 nW/(sr cm2), do leta 2021 dvignila na 0,41 nW/(sr cm2), kar je daleč 43 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 3: Radianca na območju Notranjskega regijskega parka leta 2013 in 2021 Vir: Earth Observation Group širimo obzorja najmanjša sprememba med vsemi obravnavanimi zavarovanimi območji. Najtemnejša slikovna točka (0,24 nW/(sr cm2)) se je nahajala v Bistrem grabnu pod Staro Glažuto zahodno od Kozjega, najsvetlejša (2,83 nW/(sr cm2)) pa ob Sotli na območju mednarodnega mejnega prehoda Orešje. V obeh obdobjih so po svetlobni onesnaženosti izstopala naselja Kozje, južni rob 44 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 4: Radianca na območju Kozjanskega parka leta 2013 in 2021 Vir: Earth Observation Group Podčetrtka, Pilštanj, Bizeljsko, Pišece, Sromlje, v dolini Sotle pa tudi območja mejnih prehodov (Imeno, Sedlarjevo, Bistrica ob Sotli, Orešje, Stara vas - Bizeljsko in Nova vas ob Sotli) (Slika 4). Na videz ugodne spremembe povprečne radiance v Kozjanskem parku pa nič ne povedo o spremembah strukture radiance na tem območju. Površina območij z nizko radianco se je zelo širimo obzorja zmanjšala. Če so temna območja v Kozjanskem parku leta 2013 obsegala 38,9 % površja, so se ta do leta 2021 zmanjšala na le 1,1 %, kar je daleč najnižji delež temnih območij med vsemi obravnavanimi zavarovanimi območji. Leta 2021 so se ta nahajala le v dveh manjših zaplatah zahodno od Kozjega. Slika 5: Radianca na območju Nature 2000 leta 2021 Vir: Earth Observation Group 3.3 Svetlobna onesnaženost na območjih Nature 2000 v Sloveniji Natura 2000 je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, razglašenih v državah članicah Evropske unije z osnovnim ciljem ohraniti biotsko raznovrstnost za bodoče rodove. Posebna varstvena območja so tako namenjena ohranjanju živalskih in rastlinskih vrst ter habitatov, ki so redki ali na evropski ravni ogroženi zaradi dejavnosti človeka. Skupna površina območij Nature 2000 je 7.684 km2, od tega 7.678 km2 na kopnem in 6 km2 na morju. Območje Nature 2000 torej pokriva 37 % celotnega površja Slovenije (Marolt, 2015). Kljub jasno določenim omejitvenim ukrepom na območjih Nature 2000, določenim v 7., 8. in 12. členu Uredbe o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000) (Uredba o posebnih varstvenih območjih, 2004), pa se nekateri okoljski vplivi (hrup, svetloba) brez omejitev širijo tudi vanje – čeprav torej območja Nature 2000 nimajo pomembnih virov svetlobnega onesnaževanja, so ta zaradi vplivov z območij izven Nature 2000 vseeno onesnažena. Svetlobno najbolj onesnažena območja Nature 2000 ležijo v neposredni bližini gosteje urbaniziranih območij: Ljubljansko barje, Rašica in Šmarna gora v okolici Ljubljane, dolina Vipave (okolica Nove Gorice in Ajdovščine), Kras (v zaledju Trsta in Kopra), slovenska Istra in Sečoveljske soline, Kum (kjer se zaznajo vplivi Trbovelj), Pohorje (vplivi Maribora in suburbaniziranega Dravskega polja), Drava (vplivi naselij na Dravskem in Ptujskem polju). 45 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Pričakovali bi, da bi površina zavarovanega območja vplivala na stopnjo svetlobne onesnaženosti po logiki: večja površina pomeni manjši vpliv virov svetlobnega onesnaženja, ki se nahajajo izven zavarovanega območja. To drži le za povprečno radianco zavarovanega območja. Determinacijski koeficient med površino zavarovanega območja in povprečno radianco za štiri obravnavana zavarovana območja znaša 0,7021, kar pomeni, da 70,21 % razlik v radianci lahko razložimo z razlikami v površini teh zavarovanih območij. Če pa analiziramo vpliv površine na maksimalno radianco, se pravilo povsem izniči: determinacijski koeficient znaša le 0,0020. Maksimalna radianca je torej odvisna od virov znotraj zavarovanega območja. Tako je v Krajinskem parku Goričko maksimalna radianca 10,90 nW/(sr cm2), v za več kot polovico manjšem Kozjanskem parku pa »le« 2,83. Kot smo že omenili, je visoka radianca v Krajinskem parku Goričko posledica dejstva, da se v Hodošu (ki ni izvzet iz krajinskega parka) nahaja pomembna železniška postaja pred mejo z Madžarsko. širimo obzorja Delež temnih območij na območjih Nature 2000 v Sloveniji je leta 2013 znašal 67,5 %, do leta 2021 pa se je zmanjšal na le 14,0 %. 46 Povprečna radianca na območjih Nature 2000 znaša 0,71 nW/(sr cm2), kar je le nekaj manj od povprečja za območje celotne Slovenije (0,79 nW/(sr cm2)). Kar 142 slovenskih občin (ali 66,6 %) ima nižjo radianco od povprečne radiance na območju Nature 2000. Maksimalna radianca na območju Nature 2000 znaša 28,93 nW/(sr cm2) (na območju celotne Slovenije je ta 116,38 nW/(sr cm2)). Najsvetlejša slikovna točka na območjih Nature 2000 se nahaja na območju Krajinskega parka Drava na samem robu občinskega središča Ptuj. Svetlobno najbolj onesnažena območja Nature 2000 ležijo v neposredni bližini gosteje urbaniziranih območij. Najizrazitejši primeri so Ljubljansko barje, Rašica in Šmarna gora v okolici Ljubljane, dolina Vipave (okolica Nove Gorice in Ajdovščine), Kras (v zaledju Trsta in Kopra), slovenska Istra in Sečoveljske soline, Kum (kjer se zaznajo vplivi Trbovelj), Pohorje (vplivi Maribora in suburbaniziranega Dravskega polja), Drava (vplivi naselij na Dravskem in Ptujskem polju) (Slika 5). Najvišja povprečna radianca je na območjih Škocjanskega zatoka (13,39 nW/ (sr cm2)), Slovenskih Konjic (7,86 nW/(sr cm2)) in Voglajne ob izlivu v Savinjo (6,69 nW/ (sr cm2)). Območja z najnižjo radianco znotraj Nature 2000 se nahajajo v Julijskih Alpah, Kamniško-Savinjskih Alpah, na visokih kraških planotah, na območju Snežnika, Kočevskega, zahodnega Pohorja in deloma Goričkega. Delež temnih območij na območjih Nature 2000 v Sloveniji je leta 2013 znašal 67,5 %, do leta 2021 pa se je zmanjšal na le 14,0 % (Slika 6). V Sloveniji je imelo leta 2021 kar 29 občin višji delež temnih območij. 4 Sklep GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slovenija je ena od redkih držav, ki je sprejela zakonske uredbe o omejevanju svetlobnega onesnaževanja (Uredba, 2007). Čeprav je stanje svetlobne onesnaženosti v Sloveniji, v primerjavi s prenekaterimi drugimi evropskimi državami, boljše (po višini povprečne radiance smo se leta 2021 uvrščali na 31. mesto med 47 evropskimi državami), je vendarle potrebno ugotoviti, da se s časom ne izboljšuje, prej nasprotno. V naši analizi se je pokazalo, da je problem zlasti izginjanje temnih območij (to so območja, kjer je radianca nižja od 0,25 nW/(sr cm2)). Tako je imela Slovenija leta 2013 49,4 % temnih območij, do leta 2021 pa se je ta delež znižal na le 7,2 %. S to vrednostjo se je Slovenija leta 2021 nahajala v drugi polovici evropske lestvice. Razporeditev temnih območij je bila leta 2021 v Sloveniji zelo različna. Najvišji delež smo zabeležili v primorsko-notranjski (19 %), koroški (16,6 %) in gorenjski statistični regiji (11,5 %). V vseh naštetih regijah je bil delež temnih območij v letu 2013 preko 60 %. Leta 2021 obalno-kraška statistična regija ni imela več temnih območij, v posavski in osrednjeslovenski statistični regiji pa je bil delež temnih območij zanemarljiv. Glavni viri svetlobnega onesnaženja v Sloveniji so ponoči osvetljena javna infrastruktura v urbaniziranih in suburbaniziranih območjih ter nekatere gospodarske dejavnosti (med največjimi viri svetlobnega onesnaženja je npr. Luka Koper). Slika 6: Temna območja na območju Nature 2000 leta 2013 in 2021 Vir: Earth Observation Group širimo obzorja S kvantitativnimi analizami ter kartografskimi prikazi smo pokazali, da se širjenje svetlobe (podobno kot širjenje hrupa in onesnaženosti zraka) žal ne zaustavi na meji zavarovanih območij, pač pa prodira tudi vanje. Še posebej problematično je seveda stanje tistih zavarovanih območij, ki se nahajajo v bližini večjih urbaniziranih območij. Analiza svetlobnega onesnaženja območij Nature 2000 je pokazala, da je povprečna radianca na teh območjih le nekoliko nižja od povprečja za območje celotne Slovenije (0,79 nW/(sr cm2)). Območja z najnižjo radianco znotraj Nature 2000 se nahajajo v Julijskih Alpah, Kamniško-Savinjskih Alpah, na visokih kraških planotah, na območju Snežnika, Kočevskega, zahodnega Pohorja in deloma Goričkega. Tudi na območjih Nature 2000 se je delež temnih območij zmanjšal – od 67,5 % leta 2013 na 14 % leta 2021. Kje v Sloveniji bomo v prihodnje še lahko opazovali Rimsko cesto? Viri in literatura Bruce-White, C., in Shardlow, M. (2011). Review of the impact of artificial light on invertebrates. Caraveo, P. (2021). Saving the Starry Night. Light Pollution and Its Effects on Science, Culture and Nature. Springer. Društvo Temno nebo Slovenije (2010). Svetlobno onesnaženje in energetsko učinkovita zunanja razsvetljava. Priročnik za občine, podjetja in ustanove. Earth Observation group (b.d.) See the World at Night. https://eogdata.mines.edu/products/vnl/ European Environmental Agency (b.d.). Natura 2000 data and maps. https://ec.europa.eu/environment/ nature/natura2000/data/index_en.htm Falchi, F., Cinzano, P., Elvidge, C.D., Keith, D. M., in Haim, A. (2011). Limiting the impact of light pollution on human health, environment and stellar visibility. Journal of Environmental Management. Volume 92, Issue 10. Elsevier. Huemer, P., Kühtreiber, H., in Tarmann, G. (2010). Anlockwirkung moderner Leuchtmittel auf nachtaktive Insekten. (www.hellenot.org). Hölker, F., Wolter, C., Perken, E. K., in Tockner, K. (2010). Light pollution as a biodiversity threat. Trends in Ecology & Evolution. https://doi.org/10.1016/j. tree.2010.09.007 Jensen, J.R. (2018). Introductory Digital Image Processing. A Remote Sensing Perspective. 4th Edition. Pearson. Hoboken. Light pollution. (b. d.). http://darksky.org/lightpollution/ Marolt, M. N. (2015). Natura 2000 v Sloveniji. Zavod za varstvo narave RS. Night Blight: Mapping England’s light pollution and dark skies. Campaign to Protect Rural England. 2016. Osvetljevanje objektov za oglaševanje (2011). Ljubljana. Društvo Temno nebo Slovenije. Pauley, S. M. (2011). Lighting for the human circadian clock: recent research indicates that lighting has become a public health issue. Medical Hypotheses. Volume 63, Issue 4. Elsevier. Royal Philips, N.V. (2014). A high yield of top-quality tomatoes. https://hortamericas.com/wp-content/ uploads/2015/07/Philips-Martin-Sigg-Finland-casestudy.pdf Svetlobno onesnaženje in energetsko učinkovita zunanja razsvetljava (2009). https://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:doc-3GOJM3TX Mikuž, H., in Zwitter, T. (2005). Širjenje umetne svetlobe v atmosferi in vplivi na svetlobno onesnaženje nočnega neba s primeri iz Slovenije. Zbornik slovenskega društva za razsvetljavo SDR. Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000). Uradni list RS, št. 49/04. Uredba o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja. Uradni list RS, št. 81/07. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (b.d.). Zavarovana območja. https://zrsvn-varstvonarave.si/ kaj-varujemo/zavarovana-obmocja/ Žiberna, I., in Ivajnšič, D. (2018). Daljinsko zaznavanje svetlobne onesnaženosti v Sloveniji. Revija za geografijo. 13(1), 2018. Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru. 47 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Če želimo resnično ščititi zavarovana območja, je v ta namen potrebno oblikovati posebne prehodne cone v določenem pasu izven zavarovanih območij. To še posebej velja za onesnaževanje s hrupom, svetlobo in onesnaževali v zraku. Še tako stroga zakonodaja, ki se omejuje le na zavarovana območja, ni dovolj za celostno varovanje njihovega okolja. Falchi, F., Cinzano, P., Duriscoe, D., Kyba, C., Elvidge, C., Baugh, K., Portnov, B., Rybnikova, N., in Furgon, R. (2016). The new world atlas of artificial night sky brightness. Science Advances 2(6). širimo obzorja Naravni rezervat Škocjanski zatok in njegov pomen Dr. Valentina Brečko Grubar Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Oddelek za geografijo valentina.brecko. grubar@fhs.upr.si COBISS: 1.02 DOI: 10.59132/geo/2023/ 2-3/48-57 48 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Mokrišča združujejo značilnosti vodnih in kopenskih ekosistemov in so stalno ali občasno zalita z vodo. So življenjska okolja mnogih rastlinskih in živalskih vrst, naravni vodni zbiralniki in viri pitne vode, pomembno vlogo imajo pri presnovi in zadrževanju hranilnih snovi, pri zadrževanju visokih voda in zmanjšanju poplav ter delujejo kot naravne čistilne naprave. Škocjanski Zatok Nature Reserve and its Importance Izvleček Abstract V prispevku predstavljamo zavarovano območje narave, ki je bilo kot naravni rezervat razglašeno sredi 90. letih prejšnjega stoletja. Nastalo je iz degradiranega območja v neposredni bližini mestnega jedra Kopra in Luke Koper. Da so se ohranile mokrotne površine, ki so pomemben življenjski prostor za številne vrste, so zaslužni člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ki upravlja zavarovano območje. Po uspešni sanaciji in renaturaciji se je Škocjanski zatok spremenil v »oazo življenja«, ki jo vsak dan obišče veliko ljudi. Poleg šolskih skupin ter domačinov iz Kopra in bližnjih naselij so pogosti obiskovalci tudi turisti. Naravni rezervat Škocjanski zatok torej nima zgolj naravovarstvene vloge, ampak tudi izobraževalno, rekreacijsko, turistično ter prispeva h kakovosti bivalnega okolja, ob izjemnih padavinah in zelo velikem pretoku reke Rižane pa se na to območje lahko razlijejo poplavne vode. The article describes a protected nature area designated a nature reserve in the mid-1990s, founded on the site of a degraded area between Koper‘s city centre and the Port of Koper. DOPPSBirdLife Slovenia, which manages the protected area, deserves credit for wetland conservation, a vital habitat for many species. After successful restoration and renaturation, Škocjanski zatok has become an oasis of life, visited by many people every day. In addition to school groups and locals from Koper and nearby settlements, tourists are frequent visitors. The Škocjanski Zatok Nature Reserve is thus not only a nature reserve but also an educational, recreational and tourist site, contributing to the quality of the living environment. In the event of extreme rainfall and a very high flow of the River Rižana, flood waters can spill over into the area. Ključne besede: mokrišče, brakična laguna, renaturacija, naravni rezervat, Škocjanski zatok 1 Uvod Ste se že kdaj pripeljali v Koper z vlakom? Če ste se, Škocjanskega zatoka niste mogli spregledati, saj ga prečka železniška proga, lepo viden pa je tudi s hitre ceste in mestnih vpadnic. Še v začetku 90. let prejšnjega stoletja je bilo degradirano območje obsojeno na dokončno osušitev in slej ko prej tudi pozidavo, danes pa je največje polslano ali brakično mokrišče v Sloveniji. Mokrišča združujejo značilnosti vodnih in kopenskih ekosistemov in so stalno ali občasno Keywords: wetland, brackish lagoon, renaturation, nature reserve, Škocjanski zatok zalita z vodo. Pomembna so tako z ekološkega in kulturnega kot gospodarskega vidika. So življenjska okolja mnogih rastlinskih in živalskih vrst, predvsem ptic in dvoživk, naravni vodni zbiralniki in viri pitne vode, pomembno vlogo imajo pri presnovi in zadrževanju hranilnih snovi, pri zadrževanju visokih voda in zmanjšanju poplav ter delujejo kot naravne čistilne naprave (Lipej idr., 2014). Obseg mokrišč se je zaradi človekovih dejavnosti zelo zmanjšal, preostala pa so pogosto ogrožena. Z regulacijami vodnih tokov in odvzemi vode povzročamo njihovo degradacijo, osušena zemljišča pa širimo obzorja namenimo urbani ali kmetijski rabi. Posredno jih ogrožamo z onesnaževanjem okolja, vnašanjem tujerodnih vrst in še bi lahko naštevali. Vse bolj jih ogrožajo antropogene spremembe podnebja in njihove posledice. Večina navedenega velja tudi za območje današnjega Škocjanskega zatoka, ki obsega 122 ha sladkovodnih in polslanih zemljišč z raznovrstnimi življenjskimi okolji. V javnosti je najbolj poznan po velikem številu ptic. Nahaja se v neposredni bližini mestnega jedra Kopra in z vseh strani ga obdaja urbanizirana pokrajina. Na severovzhodu Bertoška vpadnica in industrijskoobrtna cona Srmin, na jugovzhodu hitra cesta Ljubljana–Koper in železniška proga Divača– Koper, na jugozahodu mesto z nakupovalnimi centri ter na zahodu Luka Koper in Ankaranska vpadnica (Slika 1). 1.1 Nastanek Škocjanskega zatoka 49 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 V preteklosti je Koper ležal na otoku, ki ga je od kopnega ločevalo plitvo morje. Na njegovem severnem delu se je izlivala reka Rižana (nekoč Formio Risano) in na južnem Badaševica (Cornalunga). Obe sta prinašali gradivo, s katerim sta na izlivu oblikovali obrečni ravnici, primerni za ureditev solin. Od obdobja Rimljanov do začetka 20. stoletja je bilo solinarstvo prevladujoča dejavnost v obalnem območju in soline so obdajale tudi Koper. Ko se je sol pocenila, so se solna polja začela krčiti in po prvi svetovni vojni je bilo solinarstvo na tem območju dokončno opuščeno. Slane lagune med Koprom in kopnim so se postopoma začele zaraščati. V obdobju pred drugo svetovno vojno (v letih 1932–1939), ko je to območje pripadalo Italiji, so se izvajale hidromelioracije z namenom izsuševanja zemljišč za kmetijsko pridelavo in nastale so t. i. bonifike. Izraz pomeni osušena, izboljšana zemljišča in se je do danes ohranil v krajevnih imenih. Severno od Kopra proti naselju Bertoki je Bertoška bonifika, od Kopra proti Semedeli Semedelska, Bonifika pa se imenuje tudi javnosti dobro znan športni park. Otok Kopra so tako postopoma spojili s kopnim, na severnem delu, proti Ankaranu, pa je v kopno še segal Škocjanski zaliv, italijansko Stagnon, ki je obsegal 230 ha vodnih površin (Petek in Žitko, 1986). Z razvojem mesta, zlasti pa pristanišča, se je na južni in zahodni strani močno skrčil, vse dokler ga ustvarjene kopne površine v Luki Koper niso postopoma ločile od morja in nastala je laguna oziroma zatok (Polšak, 2022). Na Sliki 2 je prikazan potek obalne črte Škocjanskega zaliva, ki je leta 1954 segal globoko v kopno. Na njegovem severnem delu je kopno z odlaganjem gradiva oblikovala Rižana, na jugozahodnem delu Badaševica, na jugovzhodnem delu pa ga je omejevalo položno pobočje Koprskega gričevja. O Škocjanskem zatoku zato lahko govorimo šele od leta 1957, ko je bil zgrajen nasip med mestom Koper in izlivom Rižane (Mozetič in Šalaja, 2002). Slika 1: Lega Škocjanskega zatoka in njegova delitev v sladkovodni in brakični del širimo obzorja Slika 2: Meji Škocjanskega zaliva leta 1954 in današnjega zavarovanega območja 50 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Površina zatoka se je s širitvijo pristanišča vedno bolj krčila in intenzivno zasipavanje se je nadaljevalo v 80. leta prejšnjega stoletja, ko je občina Koper načrtovala njegovo popolno zasutje, prostor pa želela nameniti urbani rabi. S preusmeritvijo toka Badaševice, ki se danes izliva v morje med Koprom in Žusterno, južno od mestnega središča, je laguna izgubila dotok sveže sladke vode. V laguno so odlagali slan mulj, izkopan ob poglabljanju pristanišča, ter drug odpadni material. V njo se je stekala padavinska voda, pomešana z odplakami, kar je povzročilo onesnaženost vode v zatoku, smrad in uničenje življenjskega okolja več vrst rastlin in živali. Zelo se je zmanjšalo število vrst ptic, ki so obdobno ali stalno naseljevale območje, nekatere na ozemlju Slovenije redke vrste vodnih ptic pa so v 80. in 90. letih celo izginile. Slednje je bil eden glavnih razlogov, da so se načrti s Škocjanskim zatokom spremenili, in namesto dokončne osušitve so se začela prizadevanja za obnovo (Obnova in ohranjanje …, 2007). Na Slikah 3 in 4 so vidne velike razlike v rabi zemljišč širše okolice Kopra. Slika 3: Pogled na Koper z južne smeri v časovnem razmiku 90 let (Bombek, 2018) širimo obzorja 2 Razglasitev zavarovanega območja narave Za zavarovanje Škocjanskega zatoka in s tem ohranitev edinstvenega sredozemskega brakičnega mokrišča v Sloveniji imajo zasluge ljubitelji narave, člani Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije ter ozaveščeni predstavniki civilne družbe, ki so poznali raznoliko naravno dediščino tega območja in se uprli nameram tedanjih oblasti o dokončnem uničenju Škocjanskega zatoka z osušitvijo. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije je leta 1993 pripravilo idejni načrt obnove Škocjanskega zatoka (Sovinc, 1996). Nastal je projekt »Ohranitev in renaturacija Škocjanskega zatoka«, ki sta ga vodila člana 51 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 4: Pogled na Koper z jugozahodne smeri v časovnem razmiku manj kot 50 let (Bombek, 2011) društva. Sodelovanje strokovnjakov, podpora medijev in širše javnosti sta pripeljala do sprejetja potrebnih ukrepov. Peticijo za takojšnje prenehanje zasipavanja je podpisalo več kot 7.000 ljudi in oktobra 1993 je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije sprejelo Odlok o interventnem zavarovanju 120 ha velikega območja Škocjanskega zatoka. V letu 1994 je nato Ministrstvo za kulturo RS v soglasju z Ministrstvom za okolje in prostor Republike Slovenije omenjeni odlok podaljšalo z Odredbo o začasni razglasitvi Škocjanskega zatoka za naravno znamenitost, kar pa zasipavanja oziroma odlaganja odpadnega materiala iz Luke Koper na »Deponijo Stanjonski zaliv« ni zaustavilo (Šalaja idr., 2007). V letih do 1998 se je zgodil pomemben napredek, ko je oktobra 1998 Državni zbor Republike Slovenije sprejel Zakon o Naravnem rezervatu Škocjanski zatok (Uradni list RS, 20/98), in s tem je bilo območje opredeljeno kot ožje zavarovano območje narave – naravni rezervat, kot to določa Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, 96/04). Upravljanje je v letu 1999 prevzelo Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Sledila so obsežna sanacijska in renaturacijska dela. Škocjanskemu zatoku so zagotovili dotok sveže sladke vode iz razbremenilnega kanala Rižane, imenovanega Ara, zgradili sistem odvodnih kanalov in nasipe, odstranili odpadke in na delu opuščenih kmetijskih površin Bertoške bonifike uredili sladkovodno močvirje z učno potjo. Sledila je tehnično in gmotno zahtevna sanacija in renaturacija 80 ha velike brakične lagune, kjer je bilo potrebno poglobiti dno osrednjega dela in zagotoviti boljšo vodno povezavo z morjem skozi pristanišče, zagotoviti dotok rižanske vode iz Are, urediti gnezditvene otočke, utrditi brežine, ob ankaranski vpadnici je bil zgrajen zastiralni nasip in poti ter varovalni jarek, ki je onemogočil nekontroliran prehod obiskovalcem in kopenskim plenilcem (Šalaja idr., 2007). Obsežna prenova je bila zaključena v letu 2007, že med sanacijskimi in renaturacijskimi deli pa so območje ponovno naselile številne rastlinske ter živalske širimo obzorja vrste, in število opaženih ptic se je povzpelo čez 200 (Odlok o programu varstva in razvoja …, 2007). 52 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Naravni rezervat Škocjanski zatok torej obsega dve različni območji, eno odvisno od sladke, drugo od mešanja sladke in morske vode ali somornice (Slika 1). Sladkovodno močvirje z mokrotnimi travniki in odprtimi vodnimi površinami, obdanimi s trstičjem ter pasovi toploljubnega grmičevja in dreves na Bertoški bonifiki, obsega tretjino naravnega rezervata (Slika 5). Tri četrtine pripada brakični laguni z globljim srednjim delom, ki prehaja v plitvine in bibavične ravnice, ki so ob plimi poplavljene, ob oseki pa kopne, ter slana muljasta tla, gnezditvene otočke, polslane mlake in poloje (Slika 6). Na polojih so svoje rastišče našle rastline morskih obrežij – slanuše ali halofiti, ki so prilagojene na rast v slanem okolju. Osrednji, najgloblji del lagune navzven postopoma prehaja v bolj plitvo vodo vse do območja bibavičnega pasu, kjer vodna površina iz plitvin in polojev brez vegetacije preide v poloje s pionirsko vegetacijo slanuš enoletnic in naprej v višja polsuha slana muljasta tla s slanušami trajnicami, v območju delovanja valov in pršca. Taka rastišča so v Sloveniji izjemno redka in posebnega pomena, saj jih najdemo Slika 5: Sladkovodno trstičje in mokrotni travnik s podolskim govedom, v ozadju Bertoki Foto: Valentina Brečko Grubar, 2023 le na naplavnih rečnih ravnicah Piranskega, Strunjanskega in Koprskega zaliva ter v Škocjanskem zatoku (Škocjanski zatok, b. d.). Slika 6: Polslana laguna z gnezditvenimi otočki, v ozadju pristanišče Foto: Valentina Brečko Grubar, 2023 Po obrobju sladkovodnega dela, med razbremenilnim kanalom Ara in mokrotnimi travniki, je speljana 2,2 kilometra dolga krožna učna pot, ki se brakični laguni približa na severozahodnem delu in nadaljuje med trstičjem in odprtimi vodnimi površinami v severnem delu naravnega rezervata. Pot povezuje več različnih življenjskih okolij, od mokrotnih travnikov, trstičja, polojev in mlak, na razširjenih delih poti je šest opazovalnic, opremljenih z informacijskimi tablami (Slika 7) ter z osrednjo večnadstropno opazovalnico (Slika 8). Opazovalnici na nasipu, ki ločuje sladkovodni del od somorničnega, omogočata opazovanje brakičnega dela naravnega rezervata, ki za obiskovalce sicer ni bližje dostopen, osrednja opazovalnica pa nudi lep razgled na celotno zavarovano območje in njegovo okolico. Najbolj opazni prebivalci Škocjanskega zatoka so ptice, in upravičeno so mu nadeli ime »raj za ptice«. Ornitologi so med letoma 2001 in 2013 prepoznali kar 244 vrst, kar je 60 % vseh vrst ptic v Sloveniji. V zatoku redno gnezdi 41 vrst, 14 pa v neposredni bližini in se v zatoku redno zadržujejo. Kar 43 vrst je t. i. zimskih gostov, ki gnezdijo na severu Evrope in se v zatoku zadržujejo med novembrom in februarjem, 85 pa je t. i. preletnih gostov, ki se v naravnem rezervatu ustavijo ob spomladanskih ali jesenskih selitvah, ko letijo iz prezimovališč v gnezditvena območja, ali pa se po gnezditvi ponovno vračajo proti jugu. Poleg ptic v laguni širimo obzorja Slika 7: Ena od opazovalnic na krožni učni poti, bogato opremljena z didaktičnimi pripomočki za prepoznavanje opazovanega. Slika 8: Osrednja opazovalnica, kjer dobimo tudi podatke o prebivalcih zatoka in zgodovini območja. Foto: Valentina Brečko Grubar, 2023 Foto: Valentina Brečko Grubar, 2023 53 3 Pomen Naravnega rezervata Škocjanski zatok 3.1 Naravovarstveni pomen Naravovarstveni pomen Škocjanskega zatoka je nedvomno v ospredju, zato je bil razglašen za zavarovano območje narave. Svetovna zveza za ohranjanje narave (IUCN) opredeljuje zavarovana območja kot jasno opredeljena območja, ki so zakonsko ali kako drugače spoznana in upravljana z namenom dolgoročnega ohranjanja narave, vključno z ekosistemskimi storitvami in kulturnimi vrednotami. Po Zakonu o ohranjanju narave (Uradni list RS, 96/04) so predmet varstva narava oziroma deli narave s posebnimi vrednostnimi lastnostmi, kot so naravne vrednote in sestavine biotske raznovrstnosti. To so rastlinske vrste, vključno z glivami in mikroorganizmi, živalske vrste, genski material rastlin in živali ter ekosistemi. Za doseganje ciljev varstva narave zakon predpisuje različne posredne in neposredne ukrepe, ki jih izvajajo država in lokalne skupnosti. Zavarovanje je najstarejši in zelo pomemben neposredni ukrep varstva narave, ki ga država ali lokalna skupnost vzpostavi z aktom o zavarovanju. Odločitev o zavarovanju praviloma temelji na veliki naravovarstveni vrednosti in ogroženosti, zavarujejo pa se lahko območja, rastlinske in živalske vrste, njihovi izjemni osebki ali populacije ter minerali in fosili. Zakon o ohranjanju narave opredeljuje širša in ožja zavarovana območja; širša so narodni, regijski in krajinski parki, ožja pa naravni spomeniki, strogi naravni rezervati in naravni rezervati. Vsem kategorijam je skupno, da akt o ustanovitvi območja med drugim natančno opredeljuje tudi varstveni režim. To je nabor Najbolj opazni prebivalci Škocjanskega zatoka so ptice, in upravičeno so mu nadeli ime »raj za ptice«. Ornitologi so med letoma 2001 in 2013 prepoznali kar 244 vrst, kar je 60 % vseh vrst ptic v Sloveniji. GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 naravnega rezervata živi več vrst rib, na močvirnih travnikih žužkojedi sesalci, mlake in jarke naseljujejo kačji pastirji, različne žabe, kače, želve, kuščarice, opazimo lahko različne metulje, hrošče in celo večje živali, kot so nutrija, zajec, lisica. Za pašo mokrotnih travnikov so v naravnem rezervatu naselili podolsko govedo in kamarške konje. Podolsko govedo je vrsta, ki je bila v preteklosti zelo razširjena v Istri in je služila kot vprežna žival za prevoz in obdelovanje, bolj poznana pod imenom boškarin. Njihove pomembne lastnosti so odpornost, vzdržljivost in nezahtevnost glede krme, živijo dvajset in več let ter dosežejo do 1000 kg telesne mase. Kamarški konji pa so prosto živeči konji v močvirjih na izlivu reke Rone v Franciji. Podobno kot pri lipicancih so mladiči temni, ko odrastejo, pa so beli. V Škocjanski zatok sta prva konja prišla iz Deželnega rezervata na izlivu Soče v Italiji (2008), kasneje so v Franciji dokupili še samca in samico (Lipej idr., 2014), do danes pa so se jim pridružile živali, skotene v Škocjanskem zatoku. širimo obzorja 54 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Od začetka sanacije in renaturacije je bil v načrtu, poleg varovanja narave oziroma ohranjanja življenjskih okolij rastlinskih in živalskih vrst, tudi odprt dostop za obiskovalce. S tem namenom je bila urejena krožna učna pot, opazovalnice z informativnimi tablami, informativno gradivo ter ponujeno vodenje. pravil ravnanj, ki omogočajo uresničevanje namembnosti zavarovanega območja. In prav varstveni režim, predpisan z aktom o ustanovitvi, je tisto, kar zavarovana območja loči od drugih varovanih območij (Turk, 2012). Škocjanski zatok je bil leta 1998 za zavarovanega razglašen z Zakonom o Naravnem rezervatu Škocjanski zatok (Uradni list RS, 20/98). Septembra 2013 je začela veljati nova Uredba o Naravnem rezervatu Škocjanski zatok (Uradni list RS, 75/13), s katero se nadaljuje varovanje Škocjanskega zatoka z naborom prepovedi vseh ravnanj, posegov in dejavnosti, ki bi lahko negativno vplivali na živalske in rastlinske vrste, njihove habitate in habitatne tipe in ki bi lahko spremenili ekološke in druge lastnosti naravnega rezervata (Škocjanski zatok, b. d.). Škocjanski zatok je poleg tega ekološko pomembno območje, določeno z Uredbo o ekološko pomembnih območjih (Uradni list RS, 48/04), ki so po Zakonu o ohranjanju narave območje habitatnega tipa, dela habitatnega tipa ali večje ekosistemske enote, ki pomembno prispeva k ohranjanju biotske raznovrstnosti. Je tudi posebno varstveno območje – območje Natura 2000, določeno skladno z Uredbo o posebnih varstvenih območjih (Uradni list RS, 49/04). Natura 2000 je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, razglašenih v državah članicah Evropske unije, z osnovnim ciljem ohranjati biotsko raznovrstnost za bodoče rodove. Posebna varstvena območja, opredeljena na podlagi Direktive EU o ohranjanju prostoživečih ptic (SPA) in Direktive EU o ohranjanju naravnih habitatov ter prosto živečih živalskih in rastlinskih vrst (POO), so namenjena ohranjanju živalskih in rastlinskih vrst ter habitatov, ki so redki ali na evropski ravni ogroženi zaradi dejavnosti človeka. Po direktivi SPA je bil Škocjanski zatok razglašen za posebno varstveno območje 15 vrst ptic, med bolj poznanimi so bela čaplja, mala bela čaplja, beločeli deževnik in bobnarica. Po direktivi POO pa kot posebno varstveno območje za dve živalski vrsti (riba solinarka in polž ozki vrtenec) ter pet habitatnih tipov (sredozemska slanoljubna grmičevja, sredozemska slana travišča, pionirski sestoji vrst rodu Salicornia in drugih enoletnic na mulju in pesku, obalne lagune ter muljasti in peščeni poloji, kopni ob oseki). Po Pravilniku o določitvi in varstvu naravnih vrednot (Uradni list RS, 111/04) je Škocjanski zatok razglašen za geomorfološko, hidrološko, botanično, zoološko in ekosistemsko naravno vrednoto (Škocjanski zatok, b. d.). 3.2 Širši družbeni pomen zavarovanega območja Že od samega začetka sanacije in renaturacije je bil v načrtu, poleg varovanja narave oziroma ohranjanja življenjskih okolij rastlinskih in živalskih vrst, tudi odprt dostop za obiskovalce. S tem namenom je bila urejena krožna učna pot, opazovalnice z informativnimi tablami, informativno gradivo ter ponujeno vodenje. Prebivalci Kopra in bližnjih naselij so zelo hitro »odkrili« Škocjanski zatok kot območje za oddih in rekreacijo, bližnji vrtci in šole pa njegovo izobraževalno vrednost. Število obiskovalcev se je hitro povečevalo, zlasti ob lepem vremenu in koncih tedna (Učakar, 2009). Tudi število vodenih ogledov je hitro raslo, ampak pogoji za delo s skupinami niso bili dobri, saj so razpolagali samo z majhnim lesenim objektom (Slika 9). Ko je Naravni rezervat Škocjanski zatok leta 2015 dobil center za obiskovalce s potrebnimi prostori, so se ne le pogoji za delo zaposlenih, ampak tudi za izvajanje drugih dejavnosti zelo izboljšali (Slika 10). Center se nahaja na vhodu v Naravni rezervat Škocjanski zatok, ki je z Bertoške vpadnice na Srminu. Tam dobi obiskovalec vse potrebne napotke, poleg recepcije pa so tudi trgovinica, bar, dvorana in razstavni prostor, v katerem gostijo različne razstave (Škocjanski zatok, b. d.). Danes je v Naravnem rezervatu Škocjanski zatok zelo pomembna izobraževalna dejavnost. Strokovni delavci Društva za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije, ki je upravljavec rezervata, izvajajo različno dolge ter starosti in zahtevam prilagojene strokovno vodene oglede. Vodenje je obvezno za skupine z več kot desetimi obiskovalci in za vse šolske skupine (oziroma vse formalne izobraževalne skupine ne glede na stopnjo, od vrtcev do podiplomskih študentov). Podatki za obdobje od 2016 do 2018 kažejo, da se je število udeležencev vodenih skupin gibalo med 4.000 in 7.400, število udeležencev različnih drugih aktivnosti med dva in 4.500, število vseh obiskovalcev pa je presegalo 50.000 oseb. Največ vodenih ogledov je spomladi, zlasti v maju in juniju ter zgodnji jeseni, v septembru in oktobru, kar je povezano z izvajanjem šolskih ekskurzij. V letu 2018 je bilo od vseh obiskovalcev kar 40 % osnovnošolcev, delež srednješolcev je bil za polovico manjši, predšolski otroci in študenti pa so bili zastopani z malo manj kot 4 %. Število udeležencev izobraževalnih dejavnosti se je povečalo od približno 1.000 v letu 2008 do skoraj 5.000 v letu 2018, kar kaže na pomembno izobraževalno vlogo zavarovanega območja (Lipej idr., 2020). širimo obzorja 55 Foto: Valentina Brečko Grubar, 2013 S študenti Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem smo večkrat obiskali Naravni rezervat Škocjanski zatok in z vodenim ogledom spoznavali različna življenjska okolja, izvajane ukrepe za njihovo ohranjanje in upravljanje zavarovanega območja. V letu 2011 pa smo se z njim tudi raziskovalno ukvarjali in poskušali ugotoviti, kako zavarovano območje vrednotijo prebivalci Kopra. S sodelovanjem študentov je bila izvedena anketna raziskava med 119 naključno izbranimi prebivalci mestne občine Koper, starejšimi od 18 let, ki so že obiskali naravni rezervat. Spraševali smo jih, kako se spominjajo Škocjanskega zatoka v preteklosti, ali vedo, zakaj je območje zavarovano, ali so zadovoljni z obstoječim stanjem, ali bi raje območje namenili drugi rabi. Prosili smo jih za mnenje, ali zavarovano območje prispeva k višji kakovosti bivanja in kako ga vrednotijo, kako pogosto ga obiskujejo in kaj je glavni motiv obiska. Rezultati so pokazali, da se je dve tretjini vprašanih območja Slika 10: Trajnostno oblikovan lesen objekt centra za obiskovalce na vhodu v zavarovano območje Foto: Valentina Brečko Grubar, 2023 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 9: Edina stavba v naravnem rezervatu do izgradnje centra za obiskovalce širimo obzorja 56 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 spominjalo kot zapuščenega, neuporabnega, degradiranega okolja in so menili, da je bilo območje zavarovano predvsem zaradi ptic oziroma živali. Kar 96 % vprašanih je bilo zadovoljnih s sanacijo in ureditvijo Škocjanskega zatoka v zavarovano območje. Z obstoječo ureditvijo je bilo zadovoljnih 88 % vprašanih in podoben je bil delež tistih, ki območja ne bi namenili drugi rabi. Na vprašanje, kaj območje pomeni vam in kako pogosto ga obiščete, so vprašani v 26 % izbrali ponujen odgovor »narava v bližini mesta«, v 23 % »območje preživljanja prostega časa« in v 19 % »območje dnevne rekreacije«, 19 % vprašanih je odgovorilo, da zatok obiščejo večkrat tedensko, 35 % nekajkrat na mesec, 33 % nekajkrat letno in 10 % enkrat letno. Kot glavni motiv obiska je 24 % vprašanih navedlo rekreacijo, 23 % sprostitev v miru, 20 % uživanje v lepi naravi ter 16 % opazovanje ptic in drugih živali (Brečko Grubar in Kovačič, 2011). Pomen zavarovanih območij za rekreacijo in preživljanje prostega časa v naravnem okolju je potrdila tudi raziskava o odnosu do zavarovanih mokrišč na slovenski obali, izvedena v letu 2012. V anketno raziskavo je bilo zajetih 213 stalnih prebivalcev vseh štirih obalnih občin (občina Ankaran se je od občine Koper odcepila v letu 2011), območje zanimanja pa ni bil le Škocjanski zatok, ampak tudi krajinska parka Strunjan in Sečoveljske soline. Rezultati so pokazali, da prebivalci prepoznajo vrednost zavarovanih območij narave, ker so to edini večji nepozidani deli obalnega pasu, da jih pogosto obiskujejo z namenom preživljanja prostega časa in dnevne rekreacije. Najbolj cenijo mir in možnost sprostitve, estetski užitek, ki ga omogoča ohranjena narava in pri krajinskih parkih Sečoveljske soline in Strunjan tudi kulturna dediščina. Z intervjuji delavcev v turizmu pa smo ugotovili, da se ti premalo zavedajo možnosti vključevanja zavarovanih območij narave v turistično ponudbo in se slabo povezujejo z upravljavci zavarovanih območij (Brečko Grubar in Kovačič, 2012). Povzamemo lahko, da zavarovana območja narave ugodno vplivajo na kakovost bivalnega okolja, česar se prebivalci vedno bolj zavedamo, manj pa pomena drugih storitev, kot so blaženje poletnih vročinskih valov, čiščenje vode idr. Predstavljajo privlačno okolje za turiste in dodano vrednost za gospodarstvo, kar pa je v javnosti slabše prepoznano. 4 Sklep Naravni rezervat Škocjanski zatok je edinstveno območje v več pogledih. Da je postalo zavarovano območje narave, ga je bilo potrebno najprej ustvariti z obsežnimi sanacijskimi in renaturacijskimi posegi v degradiranem okolju. Človek je na tem območju najprej povzročil uničenje, nato obnovo, in Škocjanski zatok bi lahko označili za antropogeno zavarovano območje narave. Na tem območju ni bilo prepoznanih naravnih vrednot, ki bi bile razlog za zavarovanje, bile pa so ptice, ki so pokazale, da ta prostor potrebujejo. Med njimi so bile številne redke in v svetovnem merilu ogrožene vrste. Posebnost je tudi prizadevanje in »akcije« za zavarovanje. Naravni rezervat Škocjanski zatok je primer, kako lahko ozaveščeni posamezniki, s podporo laične in strokovne javnosti ter medijev, dosežejo spremembo občinskih prostorskih načrtov. Brez njih bi bilo tudi to območje pozidano in ne bi več opravljalo ekosistemskih storitev. Izjemno je glede na lego, saj ga z vseh strani obdajajo pozidane površine in obremenjena prometna infrastruktura, izpostavljen je hrupu, močni umetni razsvetljavi in onesnaževanju zraka, zlasti v preteklosti (pred dograditvijo sistema zbiranja in čiščenja odpadnih voda) pa še onesnaženim vodam. To dokazuje, kolikšna je zmogljivost narave, da ublaži negativne učinke obremenjevanja okolja. Zgodba o uspehu je nedvomno uspešna obnova, vzdrževanje in upravljanje zavarovanega območja. Danes je Škocjanski zatok mnogo več kot območje, kjer se varujejo različne živalske in rastlinske vrste ter življenjska okolja. Je okolje izvajanja izobraževalne dejavnosti, ozaveščanja in vzgoje. Domačinom omogoča sprostitev, preživljanje prostega časa, gibanje v naravi in izboljšuje njihovo bivalno okolje. Naravni rezervat Škocjanski zatok je postal privlačna lokacija za obiskovalce s širšega območja Slovenije, vse več je tudi organiziranih obiskov izletnikov in turistov. Viri in literatura Bombek, Z. (2011). Koper iz zraka, 1964–2011. Multimedijski element. https://www.kamra.si/ digitalne-zbirke/mesto-koper/ Bombek, Z. (2018). Koper – letalski posnetek, 1917–2005. Multimedijski element. https://www.kamra.si/mmelementi/proj-55/ Brečko Grubar, V., in Kovačič, G. (2011). Odnos prebivalcev Mestne občine Koper do Škocjanskega zatoka. V J. Nared, D. Perko, N. Razpotnik Visković (ur.), Razvoj zavarovanih območij v Sloveniji. Regionalni razvoj 3. Založba ZRC, ZRC SAZU. Brečko Grubar, V., in Kovačič, G. (2012). Tourist and recreational function of coastal wetlands in Slovenia. V N. Drešković, (ur.), Zbornik sažetaka Trećeg kongresa geografa Bosne i Hercegovine. Tuzla, 08. 10.−10. 10. 2012. Sarajevo: Geografsko društvo u Federaciji Bosne i Hercegovine, 78−79. širimo obzorja Lipej, B., Mozetič, B., Oven, T., Rakar, B., in Šalaja, N. (ur). (2014). Zeleno srce Kopra: vodnik po Naravnem rezervatu Škocjanski zatok. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Lipej, B., Lipej, L., in Kerma, S. (2020). Škocjanski zatok Nature Reserve a case study of a protected urban wetland area and tourist attraction. V M. Koderman, T. V. Opačić, (ur.), Challenges of tourism development in protected areas of Croatia and Slovenia. Založba Univerze na Primorskem. Mozetič, B., in Šalaja, N. (2002). Naravni rezervat Škocjanski zatok – oaza na pragu Kopra. Koper. Obnova in ohranjanje habitatov in ptic v naravnem rezervatu Škocjanski zatok: poročilo za širšo javnost – Leyman s Report: LIFE00NAT/SLO/7226. 2007. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS). Odlok o programu varstva in razvoja naravnega rezervata Škocjanski zatok za obdobje 2007–2011. Načrt upravljanja. Uradni list Republike Slovenije, 83/2007. Ljubljana. Petek, Z., in Žitko, S. (1986). Od Kopra do Pirana. Mladinska knjiga. Polšak, A. (2022). Prostorsko širjenje Kopra in njegovega pristanišča. Geografija v šoli 30(1), 32–37. Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot. 2004. Uradni list Republike Slovenije, 111/2004. Sovinc, A. (1996). Renaturacija Škocjanskega zatoka. Annales 9, 245–252. Šalaja, N., Mozetič, B., Kaligarič, M., Marčeta, B., Lipej, L., Lipej, B., in Brajnik, I. (2007). Oaza na pragu Kopra. Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPS). Škocjanski zatok. (B. d.). https://www.skocjanski-zatok. org/narava/brakicna-zivljenjska-okolja/plitvine-inpoloji/ Turk, R. (2012). Zavarovana območja. V D. Ogrin (ur.), Geografija stika Slovenske Istre in Tržaškega zaliva. Znan stvena založba Filozofske fakultete, 273−289. Učakar, T. (2009). Geografija naravnega rezervata Škocjanski zatok [Diplomsko delo]. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Uredba o ekološko pomembnih območjih. 2004. Uradni list Republike Slovenije, 48/04. Uredba o posebnih varstvenih območjih – območjih Natura 2000. 2004. Uradni list Republike Slovenije, 49/04. Zakon o Naravnem rezervatu Škocjanski zatok. Uradni list Republike Slovenije, 20/98. Ljubljana. Zakon o ohranjanju narave. 2004. Uradni list Republike Slovenije, 96/2004. 57 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Del Škocjanskega zatoka z odprtimi vodnimi površinami. Foto: Anton Polšak, 2014 širimo obzorja Mojca Kunst, Barbara Ploštajner Zavarovano območje narave: Kozjanski regijski park 58 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 POSAVSKO HRIBOVJE PREHAJA V SREDNJESOTELSKO GRIČEVJE. Foto: Barbara Ploštajner širimo obzorja Uvod Ljudje smo dele narave, ki so lepši, bolj ohranjeni, vrstno bogatejši, začeli varovati; ustanavljati smo začeli zavarovana območja. To se je začelo dogajati pred dobrimi 200 leti, ko se je začel pospešen gospodarski razvoj. Zavarovana območja so ožja in širša zavarovana območja. Ožja so naravni spomenik, strogi naravni rezervat in naravni rezervat. Širša pa so naravni parki: narodni, regijski in krajinski. Med zavarovanimi območji, ki sodijo med širša zavarovana območja, imamo 1 narodni park, 3 regijske in 46 krajinskih parkov, 1 strogi naravni rezervat, 56 naravnih rezervatov in 1164 naravnih spomenikov, kar predstavlja dobrih 13 % ozemlja Slovenije. To je bogastvo Slovenije, ki ga, če ga izgubimo, ne bomo mogli povrniti. Mojca Kunst JZ Kozjanski park mojca.kunst@kp.gov.si Barbara Ploštajner JZ Kozjanski park barbara.plostajner@kp.gov.si COBISS: 1.04 DOI: 10.59132/geo/2023/ 2-3/58-68 Zavarovano območje narave Kozjanski regijski park1 je bilo ustanovljeno leta 1981. Razprostira se na površini 206 km2. Status regijski park pomeni, da gre za obsežno območje regijsko značilnih ekosistemov in krajine z večjimi deli prvobitne narave in območji naravnih vrednot, ki se prepletajo z deli narave, kjer je človekov vpliv večji, vendarle pa z naravo uravnotežen. Kar 69 % ozemlja Kozjanskega regijskega parka spada med območja Natura 20002. Od leta 2010 je Javni zavod Kozjanski park tudi upravljavec biosfernega območja Kozjansko in Obsotelje pod okriljem Unescovega mednarodnega programa MAB (Man and biosphere) – Človek in biosfera. Območje zaznamuje izjemno visoka stopnja geo- in biodiverzitete z ohranjeno tradicionalno kulturno krajino. Kozjanski regijski park se nahaja med Rudnico na severu in Bizeljskim gričevjem na jugu, na vzhodu ga zamejuje reka Sotla, na zahodu pa 1 Ustanovitelj zavarovanega območja je Republika Slovenija, leta 1981 je bilo ustanovljeno kot Spominski park Trebče z Zakonom o Spominskem parku Trebče (Ul. SRS, št. 1/81, 42/86), leta 1999 pa preimenovano v Kozjanski park z Zakonom o ohranjanju narave (Ul. RS 56/99). 2 Natura 2000 je naravovarstveno omrežje Evropske unije in eno največjih svetovnih varstvenih območij. Z Naturo 2000 ohranjamo živalske in rastlinske vrste, habitatne tipe ter območja, pomembna na slovenski, evropski in svetovni ravni. Natura 2000 je družbena zaveza, da bomo in kako bomo varovali naravo. Kozjanski regijski park se nahaja med Rudnico na severu in Bizeljskim gričevjem na jugu, na vzhodu ga zamejuje reka Sotla, na zahodu pa vzhodni odrastki Posavskega hribovja – Vetrnik in Oslica. GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Eden od treh regijskih parkov je tudi Kozjanski regijski park. 59 širimo obzorja Izvleček Kozjanski regijski park je poleg Triglavskega narodnega parka najstarejše zavarovano območje v Sloveniji, večji del parka je uvrščen tudi med območja Natura 2000. Narava in človek sta se v tisočletjih sobivanja neločljivo povezala ter s svojim ravnanjem vplivata drug na drugega. Upravljavec zavarovanega območja Javni zavod Kozjanski park skrbi za 206 km2 območja, ki ga sestavljajo hribovje, poraščeno z gozdom in suhimi travišči, sadjarsko gričevje in mokrotne doline ob vodotokih. Razgibanost površja ustvarjajo hudourniške grape in pojavi osamelega krasa – vrtače, brezna, jame. Bogata geodiverziteta ustvarja pogoje za izjemno biodiverziteto – pestrost živalskih in rastlinskih vrst. V ohranjeno naravo je vtkano stoletno delo prednikov, ki so ustvarili izjemne stvaritve kulturne dediščine. Preplet ohranjene narave in bogate kulturne dediščine se kaže v življenju domačinov in zgodbah, ki se prenašajo iz roda v rod. 60 vzhodni odrastki Posavskega hribovja – Vetrnik in Oslica. Zavarovano območje ima delež v petih občinah (Bistrica ob Sotli (100 %), Kozje (89 %), Podčetrtek (51 %), Brežice (21 %) in Krško (2 %)) in 78 naseljih. Tukaj po podatkih iz leta 2019 prebiva 10.500 prebivalcev. Upravljavec zavarovanega območja ima sedež v Podsredi, srednjeveškem trgu v občini Kozje. Ključne besede: Kozjanski regijski park, biodiverziteta, habitat, Natura 2000 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Nature Protection Area: Kozjansko Regional Park Abstract The Kozjansko Regional Park, alongside the Triglav National Park, is Slovenia's oldest protected area, with a substantial portion of the park declared a Natura 2000 site. Over millennia of cohabitation, nature and man have been closely intertwined and influence each other through their behaviours. The Kozjansko Park Public Institute oversees 206 km2 of the area, which includes forested hills and dry grasslands, orchard hills and wet lowlands along watercourses. Torrential ravines and isolated karst phenomena, such as sinkholes, potholes, and caves, form the diversified terrain. The rich geodiversity offers the conditions for extraordinary biodiversity, which includes a wide range of animal and plant species. Conserved nature is embedded in centuries of ancestral work, resulting in magnificent cultural heritage works. The merging of preserved nature and rich cultural legacy is represented in local people's lives and stories passed down from generation to generation. Keywords: Kozjanska Regional Park, biodiversity, habitat, and Natura 2000 Slika 1: Shematski prikaz zavarovanega območja Vir: Kozjanski park Fizičnogeografske značilnosti zavarovanega območja Kozjansko je pokrajina v vzhodnem delu Slovenije. Za območje je značilen stik predalpskih, z gozdom poraščenih hribovitih predelov s terciarnim gričevjem, ki prehaja v ravnino ob rekah Sotli in Bistrici. Posledica prehodnosti, razgibanega reliefa in pestrosti geološke podlage je izjemna geo-3 in biopestrost 3 Geopestrost je raznovrstnost naravnih pojavov, ki so posledica geoloških, geomorfoloških in hidroloških procesov. Pod to oznako označujemo kamnine, fosile in minerale, reliefne oblike ter površinske in podzemne geomorfološke in hidrološke oblike. širimo obzorja ter krajinska4 pestrost. Za Kozjansko je značilna mozaična kulturna krajina z razdrobljeno parcelno razdelitvijo in mozaično rabo tal, ki je posledica naravnih razmer in razdrobljene posestne strukture. Geologija Ozemlje Kozjanskega parka je zgrajeno iz karbonskih, permskih, triasnih, jurskih, krednih, terciarnih in kvartarnih kamnin. Pomemben pečat mu dajejo skladovnice triasnih kamnin in terciarne plasti, med katerimi se tu in tam pojavljajo jurski in kredni skladi ter permsko-karbonske plasti. Obravnavano ozemlje pripada dvema geotektonskima enotama: Zunanjim Dinaridom (Posavsko hribovje) in Panonskemu bazenu (Srednjesotelsko ter Bizeljsko gričevje). Ozemlje je tektonsko precej razkosano s številnimi prelomi v različnih smereh. Prevladujeta smeri SZ–JV in V–Z. Od zahoda proti vzhodu poteka več sinklinal in antiklinal, kar se izraža v pokrajini v nizu dolin in slemen. Od severa proti jugu si sledijo Rudniško-Ivanjška antiklinala, PlaninskoDesenička sinklinala, Litijska antiklinala, Senovška sinklinala, Orliška antiklinala in Bizeljsko-Zagorska sinklinala (Aničić, Juriša, 1985). Reliefne značilnosti Pestra kamninska sestava se v veliki meri kaže v razčlenjenem površju na stiku predalpskega in panonskega sveta. Kozjanski regijski park sestavljajo tri reliefne enote, in sicer hribovja, gričevja in doline. Močno razčlenjeno hribovje zaznamujejo ozke doline, soteske in grape s strmimi pobočji. Gričevje s položnejšimi pobočji in širšimi dolinami se nadaljuje v ravnino ob Sotli. Hribovje v triasnih dolomitih na območju Orlice in v triasnih dolomitih ter skrilavcih in glinavcih 4 Krajinska pestrost je prostorska strukturiranost naravnih in antropogenih krajinskih elementov. Krajina je prostorsko zaključen del narave, ki ima zaradi značilnosti žive in nežive narave ter človekovega delovanja določeno razporeditev krajinskih struktur. (Vir: Zakon o ohranjanju narave (Uradni list RS, št.96/04– uradno prečiščeno besedilo,61/06 – ZDru-1,8/10– ZSKZ-B,46/14,21/18– ZNOrg,31/18,82/20,3/22– ZDeb,105/22– ZZNŠPP in18/23– ZDU1O) Vodotoki Največji vodotok je reka Sotla, po kateri poteka vzhodna meja zavarovanega območja. Njen največji pritok je reka Bistrica, ki je med Trebčami in Zagajem vrezala ozko, 3 km dolgo sotesko. Poleg obeh rek se na zavarovanem območju nahaja še več manjših potokov (Buča, Sušica, Dramlja, Bizeljski potok, Olimščica). Naravovarstveno pomembni habitati zavarovanega območja Velika pestrost rastlinskega in živalskega sveta je posledica naravnogeografskih dejavnikov na stiku Predalpske in Obpanonske pokrajine. Prisotnost različnih habitatov pogojujejo geološka podlaga, razgiban relief in hidrografske razmere. Suhi travniki na karbonatni podlagi Zelo visoko stopnjo biodiverzitete omogoča pestra geološka podlaga, razgiban relief ter številne majhne in večje mikroklimatske razlike med posameznimi deli tega območja. Prvotno je bila vsa pokrajina pokrita z gozdom, ko pa je človek začel pridobivati obdelovalne, pašne in travne površine, so se ustvarile ugodne razmere za pojav suhih travišč. Ta so najpogostejša na rastiščih s karbonatno podlago, na apnencu, dolomitu, laporju ali flišu. Razvita so zlasti na krasu, na manjših površinah pa so prisotna tudi po celinskih predelih Slovenije. Njihova izjemnost je v velikem številu rastlinskih in živalskih vrst, med katerimi so mnoge redke in ogrožene. Na globljih in bolj vlažnih tleh so sestoji navadne turške detelje in pokončne stoklase. Med travami prevladujejo pokončna stoklasa in navadna glota, navadna smiljnica, navadna migalica in visoka pahovka. Med številnimi zelišči je treba omeniti resasti škrbotec, navadni vrednik, srednji trpotec, materino dušico, čopasto grebenušo, malo 61 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Živahno tektonsko dogajanje danes potrjujejo potresi, izviri mineralnih vod, hidrotermalna orudenja (Melik, 1957; Slovenija: pokrajine in ljudje, 2001). Vetrnika je visoko od 500 do 800 m. Najvišja točka je Oslica na zahodnem delu Vetrnika z višino 860 m. Gričevje je pretežno zgrajeno iz litotamnijskih apnencev, miocenskih laporjev in pliocenskih sedimentov, nadmorska višina se giba od 200 do 400 m. Najnižja točka zavarovanega območja je ob Sotli pri Figarjevem mostu (150 m), južno od naselja Stara vas. širimo obzorja strašnico, grabljišče in pravi ranjak. Druge pomembnejše vrste teh travnikov pa so še kranjska lilija, navadni kosmatinec in seveda številne orhideje ali kukavice: pikastocvetna kukavica, čeladasta kukavica, trizoba in navadna kukavica, čebeljeliko mačje uho, čmrljeliko mačje uho, muholiko mačje uho, piramidasti pilovec in številne druge. Suhi travniki so življenjski prostor tudi mnogim nevretenčarjem, kot so številni metulji (lastovičar, pisančki, modrini, citrončki, razni okarji, pavlinčki), hrošči (rogač, govnač, mlinar, krešiči) in druge žuželke. Med pticami prevladujejo tiste, ki so vezane predvsem na odprto kulturno krajino, med njimi so velika sinica, črnoglavka, ščinkavec, kos, kmečka lastovka, taščica in rjavi srakoper. Posebno pozornost pritegnejo še hribski škrjanec, vijeglavka, pogorelček in veliki strnad. 62 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 2: Učenci raziskujejo visokodebelni travniški sadovnjak. Foto: Barbara Ploštajner Z vidika naravovarstva gre za zelo visoko vreden in občutljiv življenjski prostor, ki nujno potrebuje sonaravno obdelavo s strani človeka. V Kozjanskem regijskem parku smo v letih od 2001 do 2004 na področju ohranjanja suhih travnikov izvajali prvi LIFE projekt v Sloveniji, ki je bil namenjen izključno varstvu in ohranjanju narave. Visokodebelni travniški sadovnjaki Visoka stopnja biodiverzitete je le eden od razlogov, zakaj je ohranjanje travniških sadovnjakov pomembna naloga varstva narave. Izreden pomen travniških sadovnjakov za biodiverziteto kulturne krajine je s sistematičnimi raziskavami potrdilo predvsem Društvo za proučevanje in opazovanje ptic Slovenije (DOPPS). širimo obzorja Travniški sadovnjaki so zaradi raznolikosti življenjskih prostorov, običajno starih dreves, pomembna zatočišča in gnezditveni habitat za ptice. V njih prebivajo predvsem vijeglavka, smrdokavra, pivka, pogorelček, rjavi srakoper, srednji detel in veliki skovik. Seveda pa občasno v sadovnjak prihajajo tudi druge vrste: cikovt, šmarnica, rumena pastirica, plavček, sivi muhar, škorci, šoja in na splošno duplarji. Vendar pa se varstvo visokodebelnih sadovnjakov zaradi varovanja vrst še zdaleč ne konča samo pri pticah. Posebej je treba izpostaviti samotarske ali divje čebele. V Sloveniji jih poznamo več kot 550 vrst, dom si običajno ustvarijo v luknjicah v lesu, v starejšem sadnem drevju, v rovih v tleh. Številne vrste so pomembne opraševalke sadnih dreves. Te vrste čebel ne živijo v družinah, ampak vsaka čebela posebej poskrbi za svoj zarod. Njihovo število zmanjšuje predvsem intenzivno kmetijstvo in pomanjkanje ustreznih bivališč (manj lesenih hiš in streh, manj sadovnjakov). Med nevretenčarji v sadovnjakih najdejo svoj dom tudi številni metulji, hrošči in kožekrilci. Visokodebelni travniški sadovnjaki imajo poleg naravovarstvenega pomena tudi specifični ekološki, estetski in kulturni pomen. Ravno zato so izjemen učni poligon za spoznavanje trajnostne povezanosti narave, kulture in človeka. S številnimi izvedenimi projekti od leta 1999 nam je v Kozjanskem parku uspelo ohraniti in na novo vzpostaviti številne travniške sadovnjake in tako pomembno prispevati k ohranjanju biodiverzitete. Reke, potoki in ostala vodna telesa Izjemna reliefna pestrost zavarovanega območja se odraža v številnih pojavnih oblikah površinskih voda, potokov, meandrirajočih rek, hudournikov, izvirov in brzic. Pretežni del voda se steka v reko Sotlo, ki je levi pritok Save. Sotla izvira pod Macljem in v srednjem delu teče prečno glede na kamninske pasove in zato prereže vse hrbte vzhodnih odrastkov Posavskega hribovja. Številni meandri v razširjenih delih doline zavirajo odtok, zato so se Gozdovi Gozdovi pokrivajo polovico zavarovanega območja. Večje sklenjene površine so v hribovskih predelih Vetrnika, Orlice, Kunšperške gore in Rudnice. Prevladuje bukov gozd z nekaj hrasta, kostanja in črnega gabra. Znotraj zavarovanega območja so trije gozdni rezervati, Tisovec, Kunšperk in Vranske pečine. V gozdu se dogajajo številni prepleteni odnosi med živimi bitji, pa tudi med vrstami in njihovim okoljem. Gozd je izjemen mozaik življenja in ga je potrebno obravnavati celovito, od podrasti do krošnje. V gozdu lahko opazujemo številne rastline. Poleg tevja in navadne smrdljivke spomladi zlahka opazimo deveterolistno konopnico, poleti in jeseni pa ciklamo in širokolistno lobodiko. Zeliščni in grmovni sloj gozda ponuja številne vrste, mnoge med njimi so redke in ogrožene. Tudi tukaj se srečamo z orhidejami in seveda številnimi mahovi, lišaji in glivami, ki jih pogosto spregledamo. Tudi seznam naravovarstveno pomembnih živalskih vrst je zelo dolg. Mednje spadajo visoka divjad, mali sesalci, jazbec, alpski in bukov kozliček, veliki in mali rogač ter številni Varstvo visokodebelnih sadovnjakov zaradi varovanja vrst se še zdaleč ne konča samo pri pticah, posebej je treba izpostaviti samotarske ali divje čebele. V Sloveniji jih poznamo več kot 550 vrst, dom si običajno ustvarijo v luknjicah v lesu, v starejšem sadnem drevju, v rovih v tleh. Številne vrste so pomembne opraševalke sadnih dreves. 63 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Pod travniškimi sadovnjaki pa so seveda prisotne tudi travniške združbe. Po svoji sestavi so odvisne od kamninske podlage, debeline travne ruše, naklona, sence zaradi krošenj in nadmorske višine. Se pa v travniških sadovnjakih pojavljajo tudi posamezne vrste kukavičevk. Najdemo lahko navadno kukavico, piramidastega pilovca in tudi mačja ušesa. razvile poplavne ravnice z značilno vlagoljubno vegetacijo. Njeni pritoki so skoraj izključno z desne strani. Najpomembnejši desni pritok je reka Bistrica. Razlika med njima je v tem, da ima Sotla manjši strmec, s tem so erozijski in transportni procesi manj izraziti, nanosi so finejši, voda ob izdatnejših padavinah zastaja in poplavlja ravnice ter leno meandrira po dolini. Bistrica je bistveno hitrejša s hudourniškim značajem. Ob močnejših padavinah erodira in odnaša večje množine prodnega materiala, na svoji poti ustvarja brzice, tolmune, kaskade, manjša slapišča, in vse to prispeva k razgibanosti in slikovitosti pokrajine. Pri Trebčah je med pobočjema Orlice in Bukovice reka ustvarila slikovito 3 km dolgo sotesko. Na Trebčah, preden je reka zarezala sotesko, je ostal del stare struge reke Bistrice, ki je bil pred desetletji urejen v ribnik. Ta je spomladi daleč naokoli najpomembnejše mrestišče za številne dvoživke (sekulja, rosnica, navadna krastača, planinski pupek, navadni močerad), ki so zelo dober kazalnik stanja okolja. Ker morajo dvoživke na poti iz prezimovališč na mrestišče prečkati zelo prometno cesto, v Kozjanskem parku že od leta 1999 v času selitve postavljamo varovalno ograjo in izvajamo akcijo prenašanja dvoživk. Leta 2023 bodo v okviru projekta LIFE Amphicon zgrajeni podhodi, ki bodo pripomogli k izboljšanju populacije. širimo obzorja metulji, mravlje, gliste in mikroskopsko veliki organizmi nižjih taksonomskih skupin. Med kraškimi oblikami osamelega krasa znotraj zavarovanega območja se najpogosteje pojavljajo vrtače, jame, izviri, ponori, ponikalnice ter slepe in zatrepne doline. Manj je suhih dolin in mikrokraških oblik. Na celotnem območju je 244 vrtač, od tega jih je več kot 75 % na litotamnijskem apnencu. 64 Skrb za gozdove ni zaupana samo gozdarjem, ampak nam vsem. Gozdovi so prostor, kjer je biodiverziteta zelo bogata in kjer se nahajajo številni pomembni življenjski prostori. Osameli kras Znotraj zavarovanega območja se predvsem v miocenskem litotamnijskem apnencu pojavljajo kraški pojavi. Ker so ti sredi nekraškega površja, imenujemo ta kras osameli kras. Nahaja se v osrednjem delu zavarovanega območja na območju Dekmance, pri Podsredi, v okolici Trebč ter v gričevju vzhodno od Lesičnega in Kozjega. V manjšem obsegu ga lahko zasledimo tudi na Bizeljskem, na Orlici ter med Zgornjo Pohanco in Pavlovo vasjo. Med kraškimi oblikami se najpogosteje pojavljajo vrtače, jame, izviri, ponori, ponikalnice ter slepe in zatrepne doline. Manj je suhih dolin in mikrokraških oblik. GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Na celotnem območju je 244 vrtač, od tega jih je več kot 75 % na litotamnijskem apnencu. Slika 3: Zatrepna dolina Gruska z izvirom – slapom Foto: Barbara Ploštajner Nekaj jih še zasledimo v triasnem dolomitu in lapornatih apnencih. Od lastnosti kamnine je torej močno odvisno, kje bodo nastale vrtače. Znotraj zavarovanega območja se nahajajo predvsem na nadmorski višini 350–400 m, kar pomeni, da je njihovo pojavljanje v veliki meri odvisno od reliefa in lastnosti kamnin, saj tam, kjer je površje strmejše, ne morejo nastajati. Najglobje in največje vrtače najdemo v litotamnijskem apnencu na uravnanem planotastem območju med Dekmanco in Trebčami. Na stiku med litotamnijskim apnencem z drugimi miocenskimi sedimenti severno od Kozjega do Podsrede so nastale zatrepne doline. Največja in najizrazitejša je Gruska, ki se nahaja 2 km severno od Kozjega in je prepoznana kot naravna vrednota ter je urejena za obiskovalce. Zatrep doline predstavlja navpična stena iz litotamnijskega apnenca, visoka okoli 30 metrov. Kraški izviri se pojavljajo na stiku med litotamnijskim apnencem in nekraškimi kamninami (lapor, lapornati apnenec). Najpogosteje se pojavljajo na vzhodnem robu širimo obzorja pasu litotamnijskega apnenca, ki se razprostira med Pilštanjem in Podsredo. V preteklosti so te izvire pogosto uporabljali za preskrbo z vodo, zato so večinoma antropogeno spremenjeni. Poleg značilnih in izstopajočih reliefnih oblik se znotraj zavarovanega območja pojavljajo tudi manj izrazite, kot so netipične kraške kotanje, skalni osamelci, kamnito površje in mikrokraške oblike. Najbolj prepoznaven skalni osamelec v triasnem dolomitu pri Pilštanju, imenovan Ajdovska žena, je naravna vrednota, urejena za obiskovalce. Kraške jame so na zavarovanem območju redke, pretežno so vodoravne z dolžino okoli 100 m in globino 20 m. Najbolj prepoznavne in opisane so Puščavnikova jama, Gruska izvir, Pustišekova polšna, Kodrinovo brezno, Krofelnova jama, brezno Boršt in Ulekova jama. Kulturna dediščina Na območju Kozjanskega parka so najstarejša arheološka najdišča že iz kamene dobe pa do obdobja preseljevanja ljudstev. Slika 4: Trg Podsreda Foto: Barbara Ploštajner Že od 9. stoletja dalje so nastajale cerkvene zgradbe – cerkev sv. Mihaela na Pilštanju je bila sedež prafare. Posebno mesto med sakralno dediščino zavzemata prastaro versko središče Svete gore nad Bistrico ob Sotli in samostan Olimje. Območje v okolici trga Podsreda z dolino reke Bistrice in okoliškim gričevjem je razglašeno kot območje izjemne kulturne krajine. Eden redkih kulturnih spomenikov romanske dobe na Slovenskem je grad Podsreda, ki se nahaja nad istoimenskim srednjeveškim trgom Podsreda. Grad je celovito prenovljen in je pomemben nosilec kulturne, promocijsko- 65 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Zavarovano območje se ponaša z nadpovprečno ohranjeno kulturno krajino z izjemno kakovostnimi elementi tradicionalne dediščine in elementi ljudske kulture. Posebno mesto zavzemata sakralna in profana dediščina, ki soustvarjata podobo značilne kozjanske kulturne krajine. Bogata dediščina, ki je nastajala stoletja, priča o poseljenosti območja ter o živahnem utripu v srednjem veku. V 11. in 12. stoletju so na višje ležečih, naravno zavarovanih krajih nastajale grajske stavbe z nalogo krepitve obrambne linije ob mejni reki Sotli. Pod gradovi in na stičišču pomembnih prometnih poti so v 14. in 15. stoletju nastajala strnjena naselja, ki so počasi prerasla v trge (Kunšperk, Podsreda, Kozje, Pilštanj, Podčetrtek). Dolino reke Bistrice s srednjeveškimi trgi danes poimenujemo tudi dolina trgov – na razdalji 10 km imamo kar tri trge – dva od njih, Podsreda in Kozje, sta bila deležna celovite prenove, Pilštanj na prenovo še čaka. širimo obzorja 66 Eden redkih kulturnih spomenikov romanske dobe na Slovenskem je grad Podsreda, ki se nahaja nad istoimenskim srednjeveškim trgom Podsreda. Grad je celovito prenovljen in je pomemben nosilec kulturne, promocijsko–izobraževalne, družabne in turistične ponudbe. izobraževalne, družabne in turistične ponudbe. Del gradu je namenjen stalnim postavitvam – prezentaciji grajske kuhinje, renesančni dvorani, zbirki stekla, v ostalih prostorih pa se razstave in predstavitve menjujejo. V zgornjem gospodarskem poslopju je od jeseni 2021 urejena nova sprejemnica ter Center interpretacije narave Kozjanskega parka in Biosfernega območja Kozjansko in Obsotelje. Slovenija je k Unescu pristopila 27. maja 1992 kot 167. članica. Vlada Republike Slovenije je ustanovila Slovensko nacionalno komisijo za Unesco, njen urad deluje znotraj ministrstva, pristojnega za visoko šolstvo in znanost. Poleg gradu Podsreda so prenovljeni še nekateri drugi objekti, kot so Javerškova domačija, Levstikov mlin, Kolarjeva domačija in posamezna znamenja. Svetovna mreža biosfernih območij šteje 738 območij v 134 državah. Del premične kulturne dediščine hranimo tudi v naših zbirkah: etnološki, zgodovinski in steklarski. Prav tako smo podrobneje dokumentirali 1161 grajenih struktur stavbne dediščine in popisali vsa kamnita znamenja. Infrastruktura, urejena za obiskovalce GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 V Kozjanskem parku je del narave in naravnih vrednot urejen in dostopen za obiskovalce. Že leta 1999 smo začeli vzpostavljati sistem pešpoti. Prva je bila Gozdna učna pot Podsreda, ki je danes posodobljena kot Grajska pot. Nato smo leta 2004 vzpostavili Pešpot Podsreda, Naravoslovno pot Travnik–Vetrnik, Geološko učno pot na Rudnico in Virštanj ter Pot Pilštanj. Na pobudo domačinov, lokalnih skupnosti in osnovnih šol so bile vzpostavljene še Bizeljske pešpoti, Vodni učni poti Bistrica ob Sotli in Lesično in Pešpot Kunšperk–Klestje. Skupno je urejenih in označenih 108 km pešpoti. Status biosfernega območja podeljuje medvladni odbor za koordinacijo programa Človek in biosfera na sedežu Unesca v Parizu. Biosferno območje Kozjansko in Obsotelje se je v svetovno mrežo vpisalo 2. junija 2010 in postalo tretje biosferno območje v Sloveniji. Upravljavec je postal Javni zavod Kozjanski park, s sedežem v Podsredi. Biosferno območje Kozjansko in Obsotelje predstavlja mozaično krajino med Savo, Savinjo in Sotlo, kjer se prepletajo hribovja, gričevja in nižine. Zajema enajst občin, osrednje območje je veliko 140 km2, robno 360 km2 in tranzicijsko 447 km2. Polovico osrednjega in robnega dela biosfernega območja zavzema Kozjanski regijski park. Skoraj 230 km2 pripada območjem Natura 2000. Biosferno območje pomembno soustvarja kulturno in družabno življenje. Dogodki in druženja so vedno dobra priložnost za spoznavanje, izmenjavo izkušenj in tkanje novih partnerskih mrež. Življenje v biosfernem območju označujejo partnerstvo, raziskovalni duh, inovativnost, sonaravnost in trajnost. Za obiskovalce je urejena tudi najstarejša in največja naravna vrednota v zavarovanem območju – zatrepna dolina Gruska, ki je primerna za spoznavanje kraških značilnosti. Na Bizeljskem, kjer je gnezdišče čebelarja, smo zaradi izjemne lepote ptice in njenega načina gnezdenja uredili opazovalnico in prostor za fotografiranje, ki privablja številne ljubitelje narave in naravoslovne fotografe. Izobraževalne vsebine Biosferno območje in njegovo upravljanje Izobraževalne vsebine izvajamo v okviru okoljskih dni, nadalje v okviru mreže šol in zelo velik del v okviru dni dejavnosti, ki so prilagojeni za različne ravni izobraževanja (predšolska vzgoja, osnovno- in srednješolsko izobraževanje). V Sloveniji v okviru Unescovega programa MAB5 delujejo štiri biosferna območja: Julijske Alpe, Kras, Kozjansko in Obsotelje ter Mura. 5 Program MAB potrjuje biosferna območja kot koncept in sredstvo za uresničitev trajnostnega ravnovesja med pogosto nasprotujočimi si cilji ohranjanja biološke pestrosti, spodbujanja razvoja človeških virov z vzdrževanjem kulturnih vrednot. Kozjanski park v okviru svoje dejavnosti izvaja različne oblike izobraževalnih dejavnosti na primarni in sekundarni ravni. Zelo pomemben vidik teh izobraževanj je vzpostaviti spoštljiv odnos do narave, katere enkratnost lahko občuduje vsak, hkrati pa se morajo učenci zavedati, da je potrebno to enkratnost prepustiti v dar tudi njihovim naslednikom. Okoljski dnevi Okoljski dnevi, ki so jih razglasili Združeni narodi in svetovne organizacije, opozarjajo na širimo obzorja ogroženost habitatov, vrst in pomen njihovega ohranjanja ter so pomembno sredstvo za širjenje znanj o naravi, naravnih procesih ter dvig naravovarstvene zavesti. obiskovati naravo in predvsem kako jo opazovati. Vsebine individualno uskladimo z učitelji in jih prilagodimo starosti otrok in učnim načrtom, ki so predvideni za določeno stopnjo izobraževanja. Dan Zemlje Vsebine so naslednje: • biodiverziteta in zavarovano območje • travnik • gozd • travniški sadovnjak • pomen opraševalcev in izdelava njihovih bivališč • spoznajmo bobra • kraški pojavi – Gruska jama • reka Bistrica – naravna vrednota • spoznavanje kamnin, fosilov, mineralov • spoznavanje dvoživk • grad Podsreda • grajski dan • Herman Lisjak v Kozjanskem parku • ustvarjalne delavnice Za osnovne šole znotraj biosfernega območja spomladi razpišemo literarni natečaj, katerega tema se nanaša na pomen pestrosti življenja – vrst, življenjskih prostorov. Od leta 2010, ko je bilo razglašeno biosferno območje, smo izvedli že trinajst literarnih natečajev. Dan živali Okoljski dan je namenjen spoznavanju različnih živalskih vrst, poudarek je na tistih, ki so zavarovane in jim je potrebno nameniti posebno skrb. Namen je, da učenci na inovativen način spoznajo osnove biologije in ekologije posameznih vrst ter primerne načine ravnanja oz. upravljanja z njimi. Mreža šol biosfernega območja 67 Namen ustanovitve mreže šol je bil učence osnovnih šol že v zgodnji dobi njihovega izobraževanja pritegniti k spoznavanju in raziskovanju tistih delov njihovega domačega okolja, ki jih ne spoznajo skozi učni proces. Mreža šol je bila ustanovljena leta 2012, vanjo se je vključilo šest šol znotraj biosfernega območja. Vključujoče, dinamično in v rezultate usmerjeno sodelovanje znotraj programa MAB pomembno prispeva h kontinuiranemu trajnostnemu razvoju biosfernega območja. Učencem in njihovim mentorjem ponudimo različne raziskovalne vsebine s področja ohranjanja narave, kulturne dediščine. Raziskovalni del poteka na terenu, po navadi v šolskem okolišu, čemur sledi interpretacija spoznavanja in raziskovanja vsebin na terenu. Predstavitev raziskovalnih nalog je skupna, učenci si izmenjajo vtise, metode, zaključke in se hkrati medsebojno spoznavajo. Dnevi dejavnosti S pomočjo urejenih tematskih poti, naravnih vrednot in aktualnih pojavov na terenu za učence pripravljamo različne dneve dejavnosti, preko katerih lahko mladim naravo približamo na neposreden, zanimiv, drugačen način. Pridobijo številne izkušnje o tem, kako GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Pomembna naloga upravljavca biosfernega območja je zagotovo spodbujanje raziskovanja in izobraževanja na vseh ravneh. Grafikon 1: Število udeležencev na dnevih dejavnostih po letih6 Vir: Kozjanski park Mladi varuh narave Izvajanje programa Mladi varuh narave prispeva k prepoznavanju in razširjanju dobrih praks za trajnostni razvoj in prepoznavanje biosfernega območja. Program izvajamo med poletnimi počitnicami, in sicer v okviru naravoslovnih raziskovalnih delavnic. Udeleženci na terenu spoznavajo zakonitosti narave in osnove raziskovalnega dela. Pri otrocih tako krepimo pozitivni odnos do naravnih procesov, odnos do živali, rastlin in tudi do ljudi. Otroci se naučijo orientacije v naravi, izdelujejo tudi predmete iz naravnih materialov, kot so bivališča za opraševalce, ptice in netopirje. Predvsem pa je naš cilj, da se naučijo pozitivnega odnosa do narave in postanejo dobri opazovalci. 6 Leta 2020 so bile šole zaprte zaradi epidemije covida-19, zato je število udeležencev manjše. širimo obzorja V vseh teh letih smo izvedli številne projekte in tako poskrbeli za ogrožene življenjske prostore živali in rastlin, hkrati pa skrbimo, da na zanimiv in poučen način naravo predstavljamo obiskovalcem. Številne urejene naravne vrednote in opremljene pešpoti k nam privabljajo obiskovalce iz različnih koncev Slovenije in tudi širše. Kot biosferno območje Kozjansko in Obsotelje smo uvrščeni na svetovni zemljevid velike Unescove družine v okviru programa Človek in biosfera. Grafikon 2: Število mladih varuhov narave Vir: Kozjanski park Projektni dnevi za sekundarno raven izobraževanja 68 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 V okviru sodelovanja z izobraževalnimi ustanovami na sekundarni ravni pripravljamo v dogovoru s profesorji individualno zastavljene programe za posamezne izobraževalne ustanove. Vsekakor je v ospredju zavarovano in biosferno območje, poudarek je na naravnem okolju, vendar pa se je potrebno zavedati, da je tudi človek del narave in da tudi njegova dejavnost vpliva nanjo. Projektni dnevi so zasnovani interdisciplinarno. Sodelujejo profesorji in strokovni delavci upravljavca. Dijaki imajo tako možnost spoznavati in razvijati razumevanje osnovnih pojmov in odnosov ter zapletenih povezav, ki vzdržujejo sisteme v okolju in vplivajo nanje, z različnih perspektiv, kar omogoča njihovo celostno razumevanje in obravnavanje kompleksnih odnosov med naravo, družbo in ekonomijo. Povezujejo se naravoslovno, družboslovno in ekonomsko področje. Sklep Kozjanski regijski park, zavarovano območje narave, že dobrih 40 let soustvarja zgodbo Kozjanskega. Dogajanje je bilo tukaj pestro že pred več sto milijoni let, kar se odraža v izjemni geodiverziteti, tako so se ustvarili pogoji, ki danes omogočajo pester preplet živalskega in rastlinskega sveta. Prav tako so ta prostor naselili prebivalci, ki že leta sobivajo z naravo in skrbijo za okolje. V vseh teh letih smo se povezali s številnimi razvojnimi, raziskovalnimi, izobraževalnimi in promocijskimi institucijami, kar dokazuje, da zmoremo in znamo uspešno upravljati zavarovano območje. Številne aktivnosti na področju ohranjanja narave, naravnih vrednot, vzpostavljanje parkovne infrastrukture, promocijske aktivnosti so osnova za uresničevanje in razvoj trajnostno naravnanih dejavnosti. Viri in literatura Zavod Republike Slovenije za varstvo narave (2018). Strokovne podlage za posodobitev akta o zavarovanju Kozjanskega regijskega parka. ZRSVN OE Celje in OE Novo mesto (interno gradivo). Černelč, A., Vreže, N., in Zakonjšek, V. (ur.). (2010). Vloga in pomen travniških sadovnjakov v prihodnje: zbornik referatov. Javni zavod Kozjanski park. Kozjanski park (2003a). Vodnik po pešpoti Podsreda. Kozjanski park (2003b). Vodnik po učni poti Vetrnik. Kozjanski park (2011). Vloga upravljavca zavarovanega območja. Izdano ob 30. obletnici Kozjanskega parka. Klenovšek, D., Kunst, M., Ploštajner, B., in Oršanič, H. T. (2013). Biosferno območje Kozjansko in Obsotelje = Kozjansko and Obsotelje biosphere reserve. Javni zavod Kozjanski park. Sožitje, glasilo Kozjanskega parka, št. 7/2021. Podsreda. https://kozjanski-park.si/wp-content/ uploads/2021/05/CasopisSozitje_2021_webKON%C4%8CNI.pdf Šeško, S (2007). Osameli kras v Kozjanskem regijskem parku [Diplomsko delo]. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Pavčnik, S (2021). Biosferna območja: priložnost ali obveznost upravljavca [Diplomsko delo]. Višja strokovna šola Maribor, Varstvo okolja in komunala. (DOBA, Evropsko poslovno izobraževalno središče). širimo obzorja Zavarovana območja Bele krajine Protected Areas of White Carniola Petra Madronič OŠ Koseze petra.madronic@gmail.com COBISS: 1.04 DOI: 10.59132/geo/2023/ 2-3/69-77 69 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 1: Obzidana izvirna jama Peč v Starem trgu ob Kolpi, identificirana naravna vrednota Foto: Petra Madronič Izvleček Članek predstavlja zavarovana območja Bele krajine, in sicer naravne vrednote s področja geologije, geomorfologije, hidrologije, zoologije in botanike. Opisana sta tudi oba krajinska parka v občini Črnomelj: Krajinski park Lahinja in Krajinski park Kolpa ter naravni spomenik reka Krupa v občini Semič. This article presents the protected areas of the White Carniola region, including its natural values in the fields of geology, geomorphology, hydrology, zoology and botany. It also describes the two landscape parks in the municipality of Črnomelj, i.e., the Lahinja Landscape Park and the Kolpa Landscape Park, as well as the Krupa River Natural Monument in the municipality of Semič. Ključne besede: zavarovana območja, Bela krajina, Krajinski park Kolpa, Krajinski park Lahinja, reka Krupa Keywords: protected areas, White Carniola, Kolpa Landscape Park, Lahinja Landscape Park, Krupa River širimo obzorja Uvod Bela krajina je najbolj jugovzhodna slovenska pokrajina, ki jo zaznamujejo pretežno kraško površje, mozaična gozdnato-travnata pokrajina, reke Kolpa, Lahinja, Dobličica in Krupa. Na zahodu in severu jo obrobljata Kočevski rog in Gorjanci, na jugu in vzhodu pa se belokranjski ravnik preko nižjega, a vzpetega sveta Velikega bukovja in Lipnika odpira proti Panonski kotlini. Pokrajino na sončni strani Gorjancev tako zaznamuje preplet dinarsko-kraških značilnosti s panonskimi, kar se kaže v podnebju, govorici in narodnih običajih. Pokrajinske značilnosti, geografska lega, obmejnost in skromni naravni viri so vplivali na svojstven regionalni razvoj. Bela krajina se razprostira na 595 km² ozemlja preko treh belokranjskih občin (Črnomelj, Metlika in Semič), kjer je po podatkih Statističnega urada RS v letu 2022 živelo 26.595 prebivalcev (SURS, 2023). Prevladujejo manjša naselja in zaselki z izjemo večjega, nekdaj trškega naselja Semič in dveh mest Metlike in Črnomlja. 70 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 S Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot je v Beli krajini določenih 525 naravnih vrednot. Mednje je uvrščenih kar 319 podzemnih jam, ostalo so pretežno drevesa, izviri in vodotoki. V Beli krajini lahko skoraj na vsakem koraku naletimo na naravno in kulturno dediščino, katerih vrednosti se po navadi sploh ne zavedamo. Neznatni kraški izviri, kali, skalni osamelci, mogočne lipe, steljniki, gozdovi, poplavni travniki, etnološko zanimive stavbe, suhozidne zložbe in vinogradniško izstopajoča kulturna krajina so še kako pomembni in značilni za ta košček Slovenije. To bogastvo lahko ohranimo z zavestnim ravnanjem z okoljem. Velik del območja Bele krajine, kjer se nahajajo številne naravne vrednote različnih zvrsti, je pod zaščito Nature 2000. Z namenom zavarovanja vrednejših naravnih območij so bila z občinskim ali državnim predpisom zavarovana tudi naravovarstvena območja ob reki Kolpi, Lahinji in Krupi. Tako sta v Beli krajini dva krajinska parka in naravni spomenik. Krajinski park je v okviru širših zavarovanih naravnih območij najmanj omejujoč, saj je poleg ohranjanja narave in krajine še vedno namenjen kmetijstvu, rekreaciji in trajnostni rabi prostora (Ivanovič, 2013). ohranjanju narave, določamo pa jih s postopkom vrednotenja. S Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot je v Beli krajini določenih 525 naravnih vrednot. Mednje je uvrščenih kar 319 podzemnih jam, ostalo so pretežno drevesa, izviri in vodotoki. Med zanimivejšimi geološkimi naravnimi vrednotami je prav gotovo nahajališče boksita v Hrastu pri Vinici. Gre za eno največjih in na površju najlepše vidnih nahajališč aluminijeve rude (boksita) v Sloveniji. Boksit najdemo povsod tam, kjer poteka intenzivno preperevanje karbonatnih kamnin. Tudi nahajališče pri Vinici je posledica kemičnega preperevanja karbonatnih kamnin in kopičenja netopnega ostanka v kraškem paleoreliefu zgornjekrednih apnencev. Boksit je glavna aluminijeva ruda za proizvodnjo aluminija, polizdelek glinico pa uporabljajo tudi kot surovino za izdelavo brusnih sredstev, kot dodatek v steklarstvu, papirni, kozmetični in farmacevtski industriji (Čretnik, Golež, 2010; Škedelj Petrič idr., 2013). Geomorfološke naravne vrednote delimo na površinske in podzemeljske. Za osrednji del pokrajine je značilna izrazita uravnanost, ki je ena glavnih geomorfoloških značilnosti nizke Bele krajine. Na območju nizkega kraškega ravnika z razgibanim reliefom se pojavljajo številne vrtače, po belokranjsko drage. Med površinskimi geomorfološkimi naravnimi vrednotami izstopajo zaradi velike gostote Vrhovske vrtače med Vrhovci in Marindolom. Pogosta geomorfološka oblika so tudi suhe doline, ki se pojavljajo ob reki Kolpi, med katerimi je v register naravnih vrednot vpisana najslikovitejša Suha dolina med Sinjim Vrhom in Kolpo. Na neporaščenih območjih, kjer je prst sprana s karbonatnih tal, izdanjajo na površje številni različno oblikovani kosi apnenca. Najzanimivejši primer so Kamnite piramide na Vrtači pri Semiču, ki spominjajo na piramide in stožce (Škedelj Petrič idr., 2013). Naravne vrednote Podzemeljske naravne vrednote predstavljajo številne jame in brezna, ki imajo vse v skladu s slovensko zakonodajo status naravne vrednote in so kot javno dobro v lasti države (Služba Vlade RS za zakonodajo, 2004). Naravne vrednote, v preteklosti poimenovane naravne znamenitosti oziroma naravna dediščina, so deli narave, ki še posebej izstopajo v geološkem, geomorfološkem, hidrološkem, živalskem, rastlinskem ali ekosistemskem smislu in vsebujejo posebne vrednostne lastnosti. Njihovo varstvo ureja Zakon o Na visokem dinarskem krasu Kočevskega roga in Poljanske gore prevladujejo jame, korozijska brezna in manjše udorne jame. Med brezni prav gotovo izstopata Štirnica (204 m globine) in Čaganka. Slednja je z do zdaj raziskanimi 2431 m dolžine in 475 m globine najglobje brezno na Dolenjskem in v Beli krajini (Društvo širimo obzorja za raziskovanje jam Ljubljana, 2008; Vidic, b. d.). Raztapljanje karbonatnih kamnin pod zemeljskim površjem je omogočilo nastanek številnih kraških pojavov tudi v dolini reke Kolpe, kjer je v nizu izvirnih jam s 360 metri najdaljša Kobiljača pod Špeharji. Tudi v porečju Lahinje se je razvilo več vodoravnih jam, med njimi pa sta najlepši vodni jami Gadina pri Kanižarici in Jelenja jama pri Zastavi. V okolici Semiča izstopajo vodna jama Lebica, jama Malikovec in Judovska hiša ob reki Krupi, ki je spoznana kot edina paleolitska postaja v Beli krajini. Ob vznožju Gorjancev v okolici Božakovega je posebnost jamski sistem Vidovec–Zdenc. Jama Vidovec je z 270 metri najdaljša belokranjska vodna jama. Nad Krašnjim Vrhom je znano ponorno brezno Pečenjevka s slikovitim 48 metrov visokim ponornim slapom potoka Jamnik, ki je najvišji tovrstni slap v Sloveniji (Škedelj Petrič idr., 2013). Redka rečna mreža in intenzivne podzemne povezave so značilnost pretežno kraškega površja Bele krajine. Številni kraški izviri se v nizu pojavljajo na vzhodnem vznožju Poljanske gore. Med njimi izstopa sifonski izvir Dobličice, katere voda se uporablja za zajetje belokranjskega vodovoda. Najizdatnejši belokranjski izvir pa je izvir reke Krupe, vendar za oskrbo prebivalstva s pitno vodo ni primeren. Slikovit izvir izpod previsne skalne stene v Krupi je bil ob vzorčenju vode za belokranjski vodovod prepoznan kot močneje onesnažen. Do onesnaženja je prišlo zaradi podzemeljskega izcejanja strupenih polikloriranih bifenilov (PCB) iz odpadnih kondenzatorjev, ki so jih neprimerno odlagali v nezaščiteno kraško zaledje izvira Krupe (Plut, 2008). Obe omenjeni reki se izlivata v največjo, povsem belokranjsko reko Lahinjo. Zanjo in za njene pritoke so značilni naravno ohranjeni povirni del, majhen strmec in meandrirajoča struga. Lahinja se pri Primostku izliva v Kolpo, najdaljšo slovensko dinarsko reko. Kolpa je v nasprotju z Lahinjo prodonosna ter velja za eno najčistejših slovenskih rek. Med presihajočimi vodotoki, katerih površinski tok 71 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 2: Pogled na Nerajske luge Foto: Iztok Mrzljak širimo obzorja V botaničnem smislu je izstopajoče območje Lahinjskih in Nerajskih lugov. Gre za dobro ohranjeno območje močvirij, mokrotnih travnikov in gozdnih površin, kjer se pojavljajo izjemno raznoliki habitati, kot so poplavni gozd, nizko barje, visoko šašje, mokrotni oligotrofni travniki in sestoji z navadno reziko. se oblikuje le ob obilnih padavinah, izstopa potok Sušica pri Metliki. Popolnoma drugačen pa je Divji potok pri Črmošnjicah, ki v svoji strugi ustvarja slikovite lehnjakove pragove. Za Belokranjce so bili nekoč zelo pomembni manjši izviri pitne vode, ki jih najdemo skoraj v vseh naseljih. Veliko jih je obzidanih za lažji zajem vode, prirejenih za pranje perila in za napajanje živine. Eden večjih je v središču Metlike pri izviru potoka Obrh (Škedelj Petrič idr., 2013). Habitatna in vrstna pestrost živalskih vrst v Beli krajini je izredno velika, kar je posledica izpostavljenosti prepletu podnebnih vplivov, med katerimi prevladujeta (sub)panonski in mediteranski. Želva močvirska sklednica spada med najobčutljivejše in najbolj ogrožene živalske vrste. Svoj življenjski prostor ima v poplavnih logih Kolpe pri Metliki, na območju Prilozja ter v kalih na Hrastu pri Vinici. Največje sklenjeno območje, primerno za močvirsko sklednico, pa je porečje Lahinje. Svoj prostor v Beli krajini so našle tudi številne druge živalske vrste. Tu živi najmanj 48 vrst od skupno 73 vrst in podvrst kačjih pastirjev v Sloveniji, med katerimi izstopa južna žverca, saj je njegovo edino potrjeno nahajališče v Sloveniji Gornji kal v Hrastu pri Vinici. Razmeroma visoko ohranjeni belokranjski vodotoki so dom številnim ribam in avtohtonemu raku navadnemu koščaku. Izvir reke Krupe je četrto znano najdišče živih primerkov jamske školjke kuščerjeve kongerije na svetu. V belokranjskih podzemnih vodah živita dve vrsti človeških ribic ali močerilov. Poleg belega močerila je najbolj izstopajoč in svojevrsten posebnež na svetovni ravni prav gotovo črni močeril (Škedelj Petrič idr., 2013). Njegov habitat se razteza na borih 10 km² v povirju Dobličice in Jelševnika. Črni močeril je endemit podzemnih voda belokranjskega kraškega ravnika, kar pomeni, da živi samo tu in nikjer drugje na svetu (Črna človeška ribica, 2018). Ker živi na kraškem območju, je za njegov obstoj izjemnega pomena skrb za ohranjanje okolja in preprečevanje vseh vrst onesnaževanja kraškega sveta. Velik del Bele krajine poraščajo gozdovi, posebej markantni so gozdovi Kočevskega roga, ki se preko Poljanske gore spuščajo proti Kolpi. Že v 19. stoletju je bil na vzhodnem pobočju najvišjega belokranjskega vrha Kopa (1077 m) izločen gozdni rezervat Pragozd Kopa, pozneje pa še pri Mirni gori gozdni rezervat na Ponikvah. V Hrastovi lozi pri Miličih domuje največja kolonija sivih čapelj v Beli krajini oz. na Dolenjskem. V kanjonu Kolpe pri Starem trgu pa v florističnem smislu izstopata Dečinska in Radenska stena ter termofilno rastišče nad Sodevci s pestrim naborom submediteranskih drevesnih vrst. Prav poseben pečat pa dajejo Beli krajini njeni steljniki. Breza z orlovo praprotjo ustvarja prepoznavno krajino, ki v sebi skriva pravo zakladnico živalskih in rastlinskih vrst (Škedelj Petrič idr., 2013). V povirnem delu reke Lahinje je v botaničnem smislu izstopajoče območje Lahinjskih in Nerajskih lugov. Gre za dobro ohranjeno območje močvirij, mokrotnih travnikov in gozdnih površin, kjer se pojavljajo izjemno raznoliki habitati, kot so poplavni gozd, nizko barje, visoko šašje, mokrotni oligotrofni travniki in sestoji z navadno reziko (Krajinski park Lahinja, b. d., a). Na podlagi priložnostnih raziskav se lahko potrdi, da je Bela krajina prava botanična zakladnica in kliče k bolj sistematičnim raziskovanjem. 72 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Krajinski park Lahinja Slika 3: Zavarovana območja narave v Beli krajini Avtor: Matej Simčič in Petra Madronič Krajinski park Lahinja je bil kot širše zavarovano območje narave z občinskim odlokom Občine širimo obzorja Črnomelj zavarovan že leta 1982. Obsega 2,6 km² povirja zgornjega toka Lahinje jugovzhodno od Dragatuša. Znotraj parka je še posebej zavarovanih sedem naravnih spomenikov, dva naravna rezervata in osem kulturnih spomenikov. Večji del parka zavzemajo njive, druge površine pa so naravno ohranjene kot močvirja, vlažni travniki in gozd (KP Lahinja, b. d., b). Glavna značilnost parka je izrazit kontrast med krasom in večjimi območji stalne in občasne vode. Osrednja nit enega manjših parkov v Sloveniji je tako voda v različnih pojavnih oblikah. Oblikovala je številne naravne pojave in omogoča življenje mnogim rastlinskim in živalskim vrstam. Posebnost parka so Lahinjski in Nerajski lugi, območji nizkega barja, ki sta še posebej zavarovani kot naravni rezervat. Sta prava zakladnica redkih in ogroženih rastlinskih vrst, kot so močvirska kukavica, močvirski svišč, navadna rezika in navadni kačji jezik. Ti močvirni travniki so življenjski prostor ogroženim metuljem vrste veliki frfotavček in močvirski cekinček, tu domuje tudi močvirska sklednica. Zaščitni znak Krajinskega parka Lahinja je vodomec, ki potrjuje čistost reke in je le eden izmed številnih vrst ptic, prisotnih v parku (Ivanovič, 2013). Biospeleološko je zanimiva ponorna kraška jama Zjot s krajšim podzemnim tokom. Pred vhodom v jamo je manjši naravni most, ob visokih vodah pa se na travniku pred njim lepo sledi tipičnemu kraškemu polju z izvirom in ponorom. V parku se nahaja tudi udornica Glušenka, ki je stalno vodnata, kar kaže na plitvost kraškega sveta (Plut, 2008; Ivanovič, 2013). 73 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Reka Lahinja izvira v več manjših izvirih v zatrepni dolini pod vasema Knežina in Belčji Vrh. Glavni izvir oblikuje manjše jezero ob obzidanem izviru Zajm, od koder prehaja v ozko strugo, vrezano v ilovnato naplavino. Napaja se s podzemnimi vodami, ki pritekajo izpod nekoliko višjega in zakraselega Velikega Bukovja. Na območju parka se poleg osrednje reke Lahinje pojavljajo številni kraški izviri in studenci. Vaščani so za lažjo uporabo številne izvire uredili in obzidali. Svojevrstna posebnost parka so prav gotovo hipotermalni izviri s temperaturo vode okoli 18 °C, ki se ob tektonsko pretrti coni prebijajo na dan skozi plasti naplavin tik ob strugi vodotoka. Eden toplejših izvirov je Topličica tik pod vasjo Šipek (Plut, 2008). Območje parka je danes skoraj neposeljeno, znotraj sta le naselji Mala Lahinja in del Pustega Gradca s približno 30 prebivalci. Povsem drugače je bilo v prazgodovinskem Slika 4: Poplavni gozd v Nerajskih lugih Foto: Petra Madronič širimo obzorja Slika 5: Opazovalnica ptic v Krajinskem parku Lahinja Foto: Petra Madronič 74 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 obdobju, saj arheološki najdišči v okolici Pustega Gradca pričata o prazgodovinski poselitvi. Iz halštatskega obdobja so v bližini Velikega Nerajca Slika 6: Pogled na Pusti Gradec in okljuk reke Lahinje Foto: Iztok Mrzljak vidne družinsko-rodovne gomile, ki pričajo o nekdanjem življenju in načinu pokopavanja umrlih. Ob lokaciji nekdanjega srednjeveškega širimo obzorja gradu v Pustem Gradcu še danes obratujeta Klepčev mlin in žaga venecijanka, sredi rečnega okljuka pa je manjša cerkev Vseh svetnikov (Ivanovič, 2013). Krajinski park Kolpa 75 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Ob mejni reki Kolpi se na skrajnem jugovzhodnem delu Slovenije od Starega trga vse do Fučkovcev razteza Krajinski park Kolpa. Območje parka je bilo leta 1998 zavarovano z občinskim odlokom Občine Črnomelj, katerega je Vlada RS zaradi nacionalnega pomena leta 2006 zavarovala z Uredbo o Krajinskem parku Kolpa, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 85/06, 46/14 – ZON-C in 54/18. Razprostira se na 43,31 km² in obsega 26 naselij, v katerih živi 1086 prebivalcev. V parku je evidentiranih 66 naravnih vrednot in vse imajo status naravne vrednote državnega pomena. Med njimi jih je 15 zavarovanih kot naravni spomenik, 1 pa kot strogi naravni rezervat (Krajinski park Kolpa, b. d., a). Ljudje so tu skozi desetletja s svojim delom in skrbjo za naravo in njene danosti soustvarili značilne krajinske vzorce, ki se odražajo v mozaični krajini gozdov, steljnikov, skrbno obdelanih vrtač in v terase oblikovan kraški svet z visoko stopnjo ohranjenosti biotske raznovrstnosti. Osrednja naravna znamenitost parka je reka Kolpa, glavni belokranjski odvodnik, ki v celotnem belokranjskem toku teče na južnem in vzhodnem obrobju Bele krajine. Njen več kot 154 m globok kraški izvir v osrčju Gorskega Kotarja leži na 321 m n. v., od koder se proti sotočju s Savo v Sisku na Hrvaškem poda na 292 km dolgo pot. Srednji pretok Kolpe na območju KP Kolpa je v obdobju med letoma 1961 in 1990 znašal 53,4 m3/s. Za Kolpo je značilen dežno-snežni režim, ki se kaže v dveh viških. Spomladanski snežni višek je v marcu in aprilu, jesenski dežni pa v novembru in decembru in sta dokaj izenačena. Razlike v najnižjih in najvišjih pretokih v posameznem dnevu kažejo na izrazit hudourniški značaj. Najnižji pretoki so zabeleženi v poletnih mesecih, kar ob podrtih jezovih pomeni dodatno skrb za ohranjanje življenja v reki. 31. julija 1983 je bil izmerjen najnižji pretok, ki je znašal 2,35 m3/s, najvišji julijski pretok v obdobju 1961–1990 pa je bil 447 m3/s. Največji pretok v celotnem merilnem obdobju je bil 993 m3/s, zabeležen 3. 12. 1966 (Madronič, 2021). Temu rekordu se je v drugi polovici septembra 2022 približala kar dvakrat v 12 dneh in dosegla pretok 737 m3/s ter 877 m3/s (ARSO vode, 2022, a in b). Njen tok znotraj območja KP Kolpa v dolžini dobrih 50 km odraža izjemno ohranjenost in pestrost obrežnih Slika 7: Jez na Kolpi v Prelesju Foto: Petra Madronič širimo obzorja in vodnih življenjskih prostorov. Razgibanost struge, številne brzice in prodišča ter čista voda nudijo ugodno okolje številnim redkim in ogroženim ribjim vrstam, močvirski sklednici, potočnemu škržku in vidri. Na tem območju jo poseljuje 31 ribjih vrst iz 9 družin in ena vrsta piškurja (Krajinski park Kolpa, b. d., b in c). Poleg Kolpe so za floro in favno zanimivi suhi travniki s kukavičevkami v okolici Marindola in Starega trga ob Kolpi, kjer je bilo zabeleženih 28 vrst (Kavšek, 2023). Zanimiva so tudi termofilna strma pobočja ob reki nad Sodevci, Radenci pod Preloko in Pobrežjem. Posebno varstvo je namenjeno naravnim in kulturnim spomenikom. V monitoringih znotraj krajinskega parka je bilo zabeleženih 911 vrst dnevnih in nočnih metuljev, med katerimi izstopata črtasti medvedek in veliki frfotavček (Gomboc, Grabrijan, 2021). kočevarske arhitekture kot domačij panonskega tipa. Ohranjenih je kar nekaj domačij, grajenih v obliki dvora. Svojevrsten pečat pokrajini pa dajejo številni jezovi z bolj ali manj ohranjenimi mlini in žagami, ki so priče izrabe vodne energije v preteklosti. V okolici Adlešičev so se do danes ohranile številne stare, tradicionalne obrti, od predelave lana, volne do vezenja, pisanja pisanic in pletarstva. Med Preloko in Adlešiči so se do danes ohranili potomci Uskokov s svojo kulturo in vero, s katerima bogatijo kulturno dediščino območja (Ivanovič, 2013). V parku je urejenih več tematskih pohodnih poti, preko katerih posameznik spoznava bogato dediščino, od čebelarstva, mlinarstva, žagarstva, sejmov do čredništva. Slednje je bilo na območju parka še do 70. let 20. stoletja zelo razširjena oblika urejene skupne paše s pastirjem oziroma črednikom. Naravni spomenik reka Krupa 76 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 8: Divje rastoča orhideja, čmrljeliko mačje uho Foto: Petra Madronič Kulturno–zgodovinsko vrednost parka poudarjajo številne ohranjene domačije z značilno arhitekturo, ki vsebuje tako vplive kočevarske arhitekture kot domačij panonskega tipa. Slika 9: Divje rastoča orhideja, piramidasti pilovec Foto: Petra Madronič Obširni gozdovi znotraj parka so življenjski prostor predvsem velikih zveri (medved, volk, ris) in ptic, med katerimi izstopa kozača. Kulturno-zgodovinsko vrednost parka poudarjajo številne ohranjene domačije z značilno arhitekturo, ki vsebuje tako vplive Reka Krupa izvira izpod slikovite, trideset metrov visoke strme skalne stene, sredi severnega dela kraškega ravnika blizu Semiča. Leta 1997 je bila z varovalnim območjem 38,85 hektarja razglašena za naravni spomenik. Po vodnatosti je Krupa največji izvir Bele krajine, njen absolutni minimalni pretok je okoli 400 l/s, povprečni minimalni pa okoli 1000 l/s. Povirje reke Krupe sega v Kočevski rog, Radoho in Gorjance ter obsega del kraškega ravnika. Njen izvir je bil do leta 1983 edini primeren vir za belokranjski vodovod. Takrat so raziskave pokazale veliko onesnaženost vodnega vira s polikloriranimi bifenili (PCB), in do zajetja ni prišlo. Današnje raziskave še vedno kažejo na onesnaženost Krupe, a se je ekološka obremenitev zelo zmanjšala. Pri izviru Krupe je edino znano nahajališče jamske školjke (Congeria jalzici) v Sloveniji, zabeležili so tudi endemne vrste jamskih polžev in človeško ribico (Občina Semič, b. d.). Reka na svoji 2,5 km dolgi poti do izliva v Lahinjo mestoma ustvarja kanjonsko ujeto strugo, višinska razlika med njima pa znaša šest metrov. Ob reki so nekoč delovali štirje mlini in dve žagi. Del zavarovanega območja zajema tudi arheološko pomembno paleolitsko postajo – podzemno jamo Judovska hiša, prazgodovinsko naselje Moverna vas in lokacijo razvalin srednjeveškega gradu Krupa. Ob reki je označena sprehajalna pot, ki je povezana s sprehajalno potjo od Lebice do Krupe (Ivanovič, 2013). širimo obzorja Sklep Bela krajina, na videz odmaknjena slovenska pokrajina, v sebi skriva enkratna in neponovljiva naravna in kulturna bogastva, le poiskati jih je potrebno. Vsaka pobuda in izvedba novih in novih monitoringov, raziskovanja pokrajine in ozaveščanje prebivalstva povečajo možnosti za ohranjanje čistega in zdravega bivanjskega okolja za vse. Noben zakon ali predpis nam narave ne bo ohranil, če zanjo ne bomo z vsem spoštovanjem poskrbeli sami. Viri in literatura ARSO vode (2022, a). Visoke vode in poplave med 15. in 18. septembrom 2022. http://www.arso.gov.si/ vode/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/Porocilo_ visoke_vode_in_poplave_sept2022a.pdf?fbclid=IwAR 2GvE53ChUi2B923xe1ty6CANXfEOAEeLq0lr8OGVR822THa3L-c-wXx0 ARSO vode (2022, b). Visoke vode in poplave med 28. septembrom in 2. oktobrom 2022. http://hmljn.arso. gov.si/vode/poro%C4%8Dila%20in%20publikacije/ Porocilo_visoke_vode_in_poplave_sept2022b.pdf Foto: Petra Madronič Madronič, P., Madronič, P., in Madronič, M. (2021). Domačija ob vodnih kolesih. Samozaložba. Občina Semič (b. d.). Izvir reke Krupe. https://www. semic.si/objava/59821 Črna človeška ribica (2018). https://www.crni-moceril. si/slo/crna-cloveska-ribica/habitat Plut, D. (ur.) (2008). Bela krajina in Krajinski park Lahinja. Znanstvena založba FF Univerze v Ljubljani. Društvo za raziskovanje jam Ljubljana (2008). eKataster jam: Čaganka. https://www.katasterjam.si/caves/ details/9500 Plut, D. (2013). Nekatere geografske značilnosti Bele krajine. Narava Bele krajine, Belokranjski muzej. Gomboc, S., in Grabrijan, B. (2021). Metulji. Zgibanka KP Kolpa. Statistični urad RS (2023). Prebivalstvo po občinah. https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/ Data/05C5006S.px/table/tableViewLayout2/ Ivanovič, M. (2013). Zavarovana območja narave v Beli krajini. Narava Bele krajine, Belokranjski muzej. Krajinski park Lahinja (b. d., a). https://www.kp-lahinja. si/sl/zapisi/naravna-dediscina Krajinski park Lahinja (b. d., b). https://www.kp-lahinja. si/sl/osebna-izkaznica Krajinski park Kolpa (b. d., a). Zavarovano območje KP Kolpa. https://www.kp-kolpa.si/krajinski-park-kolpa/ zavarovano-obmocje-krajinski-park-kolpa/osebnaizkaznica/ Krajinski park Kolpa (b. d., b). Narava v krajinskem parku. https://www.kp-kolpa.si/krajinski-park-kolpa/ narava-v-krajinskem-parku-kolpa/ Kavšek, J. (2023). Orhideje Bele krajine. https://www. orhideje-bk.eu/ Krajinski park Kolpa (b. d., c). Reka Kolpa. https://www.kp-kolpa.si/krajinski-park-kolpa/rekakolpa/ Stepišnik, U., in Natek, K. (2013). Geomorfološke značilnosti belokranjskega ravnika. Narava Bele krajine, Belokranjski muzej. Škedelj Petrič, A., Žitnik, D., in Simčič, M. (2013). Naravne vrednote v Beli krajini. Narava Bele krajine, Belokranjski muzej. Služba Vlade RS za zakonodajo (2006). Uredba o Krajinskem parku Kolpa. http://www.pisrs.si/Pis. web/pregledPredpisa?id=URED4058 Služba Vlade RS za zakonodajo (2004). Zakon o varstvu podzemnih jam (ZVPJ). http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=ZAKO2068 Služba Vlade RS za zakonodajo (2004). Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot. http://www. pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=PRAV6035 Vidic, S. (b. d.). Čaganka, najglobje brezno na Dolenjskem. http://www.jknm.si/media/DK/ DK6_12_Vidic_Caganka__najgloblje_brezno_na_ Dolenjskem.pdf 77 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Čretnik, J., in Golež, M. (2010). Površinsko nahajališče boksita v Hrastu pri Vinici. DEDI – digitalna enciklopedija naravne in kulturne dediščine na Slovenskem, http://www.dedi.si/dediscina/164povrsinsko-nahajalisce-boksita-v-hrastu-pri-vinici. Slika 10: Izvir reke Krupe širimo obzorja Odpadki na izbranih odsekih slovenske obale Dr. Natalija Špeh Waste on selected sections of Slovenian coastline Fakulteta za varstvo okolja, Velenje natalija.speh@fvo.si COBISS: 1.04 DOI: 10.59132/geo/2023/ 2-3/78-83 78 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Izvleček Abstract Morske odpadke (MO) v jadranskem prostoru popisujemo od leta 2018. Ob sistematičnem pregledu izbranih lokacij slovenskega obalnega območja v Tržaškem zalivu (april 2023), od italijanske meje (Lazaret) do Pirana, zaznavamo prisotnost istih vrst odpadkov antropogenega izvora kot ob predhodnih raziskavah Nacionalnega inštituta za biologijo in Inštituta za vode RS. Vizualno najbolj moteči so še vedno cigaretni ogorki. Sledijo posamični nerazpoznavni, razpadli plastični del(c)i. Nov pojav so naplavljeni veliki kosi (bokobran). Kljub naraščanju količine odpadkov na morski obali (2013–2017) je slovenska obala v primerjavi z obalami hrvaških otokov južneje malo obremenjena, ponekod občasno čiščena (KP Debeli rtič). Marine litter in the Adriatic area has been inventoried since 2018. The most recent inventory (2023), conducted in the Adriatic Sea to monitor marine litter disposal (LLW), focused on the Gulf of Trieste. A comprehensive survey of the Slovenian coastal area, spanning from the Italian border (Lazaret) to Piran, has detected the presence of the same types of waste as observed in previous surveys conducted between 2013 and 2017 (NIB, IzVRS). Cigarette butts remain the most common litter item, significantly impacting the landscape‘s visual appeal. Most of the waste found is fragmented, deteriorated, and difficult to distinguish. A concerning new development is the presence of large, stranded pieces, such as flatfish. Although there is an observable upward trend in litter concentration along the coastline, the Slovenian coast can be considered moderately polluted overall, with specific (particularly protected) areas receiving regular clean-up efforts. Ključne besede: morski odpadki, plastika, slovenska obala, krajinski park, popis Keywords: marine litter, plastic share, Slovenian coast, landscape park, inventory Uvod Ravnanje s trdnimi odpadki je eno najbolj poudarjenih okoljskih vprašanj v okviru evropskega zelenega dogovora Evropske komisije (2019). V obalnih regijah je bila posebna pozornost namenjena morskim odpadkom, ki vplivajo na ekosisteme vseh oceanov in morij ter postajajo ena največjih globalnih okoljskih groženj (Beaumont idr., 2019; Serra-Goncalves idr., 2019). Že v 70. letih prejšnjega stoletja so se pojavila prva poročila o onesnaževanju oceanov s plastiko, vendar celotna količina plastike v oceanih še vedno ni znana in jo je mogoče le oceniti (Eriksen idr., 2014; Jambeck idr., 2015). Velik del odpadkov konča na morskem dnu, ki je najmanj raziskan ekosistem (Chiba idr., 2018; Canals idr., 2021). Evidence o onesnaženjih v slovenskem morju obstajajo od leta 1977 dalje (MOP, 2019). S članstvom v EU smo pridobili usmeritve za upravljanje z morskim okoljem (Marine Strategy Framework Directive, 2008), iz katerih izhaja Načrt upravljanja z morskim okoljem 2022–2027 (MOP RS, 2022b), ki je podrejen tudi Mediteranskemu akcijskemu načrtu (MAP). širimo obzorja Zasnovan je z ekosistemskim pristopom in ima naslednje cilje: a) čisto, zdravo in biotsko raznoliko morsko okolje, ki bo b) sposobno dolgoročno (trajnostno) zagotavljati rabo njegovih ekosistemskih storitev in c) se bo zmoglo prilagajati podnebnim spremembam in ukrepom za njihovo blaženje. Mediteranski in s tem jadranski morski ekosistem varuje pred onesnaženjem še Barcelonska konvencija, najstarejša regionalna konvencija o varstvu Sredozemskega morja (Bricelj, 2004). Morske odpadke je mogoče opredeliti kot vse obstojne, proizvedene ali predelane trdne snovi, ki so odvržene, odložene ali puščene v morskem in obalnem okolju. To so odpadki, ki izhajajo iz človeških dejavnosti na kopnem ali na morju in na nek način pridejo v morsko okolje. Snovi, ki običajno sestavljajo morske odpadke, so plastika, guma, papir, kovine, les, steklo, tkanine itd. Odpadki plavajo na morski gladini ali pod njo, naplavljeni so na obalah ali ležijo na morskem dnu (Marlisco, 2011). V obdobju 2013–2017 je Inštitut za vode RS (IzVRS), skupaj s 16-imi partnerskimi organizacijami iz sedmih držav, ki jih obliva Jadransko morje, z uspešno koordinacijo vodilnega partnerja iz Slovenije (Kemijski inštitut; projekt DeFishGear je bil osredotočen z naslovom Sistem ravnanja z odpadno ribiško opremo v Jadranski regiji) spremljal in evidentiral odlaganje morskih makroodpadkov na štirih mestih priobalnih zemljišč med Ankaranom in Piranom. Slovensko morje se je izkazalo kot malo onesnaženo, a odpadke stalno prinaša vanj. Ugotovili so še, da 1) ima Slovenija manjšo obremenitev z odpadki na morskem dnu kot Hrvaška, Grčija, Italija ali Črna gora; 2) slovenske obale so bile na drugem mestu po onesnaženosti (izstopal je Strunjanski zaliv, najbolj je bila onesnažena obala Zaglav na Visu) ter po količini mikroplastike. Metode dela in območje raziskave Temeljna metoda dela je bil terenski popis odpadkov. Kot osnovni pripomoček smo pripravili popisni obrazec (po Šebenik in Šimec, 1993) s kazalniki za značilnosti nahajališč MO: • fizičnogeografski kazalniki: 1) koordinate in 2) geomorfološka oznaka lokacije, 3) smer obale, 4) kamninska podlaga, 5) odprtost obale/uvale (usmeritev), 6) prstno-rastlinske razmere, 7) prisotnost in vrsta rastja; • kazalniki morskih odpadkov: 8) razporeditev MO, 9) oddaljenost od morja, 10) količina MO, 11) vrste MO in njihovi deleži, 12) delež plastike z oceno potencialnega ukrepa (sanacije), 13) država proizvodnje (kjer je vidno). Zaradi možnosti ukrepanja oz. sanacije smo ob popisu upoštevali tudi naplavine naravnega izvora, npr. trstika, les, pozejdonija. • drugi kazalniki: 14) bližina poselitvenih virov, 15) izpostavljenost odlagališča, 16) stanje glede na (ne)stalnost nanašanja, 17) dostopnost. Natančno smo pregledali obalni pas v oddaljenosti 11 metrov od obalne črte. Pretekle izkušnje iz popisovanja odpadkov na obalah jadranskih otokov so pokazale, da razdalja po večini sovpada z dometom moči valov in vetrov, ki na obale v Jadranskem morju, poraščene z rastjem ali brez, odlagajo morske odpadke. Nahajališča z odloženimi odpadki so bila v soodvisnosti od usmerjenosti obal (uval) in njihove odprtosti/izpostavljenosti prevladujočim, po smeri in moči, lokalnim vetrovom (Špeh idr., 2020; Špeh in Čuka, 2023). Tržaški zaliv (548 km2), edina slovenska pomorska pokrajina z dolžino obale 46,6 km (Perko, Orožen Adamič, 2001), ima evolucijsko gledano pomembno geostrateško in zato tudi politično vlogo kot najsevernejša, dinarsko usmerjena (Perko, Orožen Adamič, 2001) zajeda Jadranskega (in Sredozemskega) morja v evropsko kopno. Začetna točka terenskega dela je bil zaliv sv. Jerneja ob italijansko-slovenski meji. Zaradi dostopa do obale, ki bi bil povsod omogočen, smo do obalne linije dostopali s kajakom. Delo smo nadaljevali v zavarovanem območju Od leta 2014 v Sloveniji poteka pilotno spremljanje morskih odpadkov na morski gladini, morskem dnu, v obalnih sedimentih in morskih organizmih (ribah in školjkah). Dosedanje analize so dokazale prisotnost mikroodpadkov (vključujoč mikroplastiko) tako v ribah kot školjkah. 79 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Morske odpadke v grobem delimo na mikro(delci antropogenega izvora v naravi, manjši od 5 mm) in makroodpadke (objekt antropogenega izvora v naravi, večji od 5 cm) (MOP RS, 2022a). Od leta 2014 v Sloveniji poteka pilotno spremljanje morskih odpadkov na morski gladini, morskem dnu, v obalnih sedimentih in morskih organizmih (ribah in školjkah). Dosedanje analize so dokazale prisotnost mikroodpadkov (vključujoč mikroplastiko) tako v ribah kot školjkah (Nacionalni inštitut za biologijo/NIB, 2022). Primerjava rezultatov, ki jih je Republika Slovenija poročala Evropski uniji v prvem ciklu (do leta 2017) izvajanja Direktive 56/2008/ES, z rezultati drugega cikla kaže na naraščajoči trend v količinah odpadkov na morski obali (MOP, 2022a). širimo obzorja (ZO) Krajinskega parka Debeli rtič, okrog Ankaranskega polotoka. ZO zaključuje severno obrežje Koprskega zaliva in vključuje rob in stene klifa, visoke med 12 in 21 m, teraso ob klifnem vznožju ter 200-metrski pas obalnega morja, katerega abrazijski procesi so najbolj dejavni na skrajnem, zahodnem delu rta. Brežine klifa so na mestih, kjer dopušča naklon, poraščene s toploljubnim rastjem (Turk, 2012). Od skupno 340 ha zavarovanega območja skoraj polovico (47 %) predstavlja morski ekosistem, kjer se varujejo redke in ogrožene vrste: veliki leščur, dolgonosi morski konjiček, mali morski pajek, sredozemska kamena korala, glavata kareta in sredozemski vranjek (Krajinski park Debeli rtič). 4 km dolg obalni pas Krajinskega parka Strunjan poteka od Simonovega zaliva, Belih skal, kjer je bila tretja lokacija popisa, do ustja Strunjanskega potoka in Strunjanskih solin, kjer ga prekine Strunjanski zaliv. Strma klifna obala se nadaljuje med Strunjanom in Pacugom ter Pacugom in Fieso, redko poraščena pobočja pa so popolnoma prepuščena naravnim procesom (sukcesija, abrazija in akumulacija morja, vertikalna razčlenjenost zaradi občasno močnih padavin, denudacija in erozija prsti). Ponekod smo v navpično vrezanih flišnih žlebovih zaznali skromen površinski odtok. Obalni pas med Fieso in Piranom je bilo zadnje, peto območje popisa (Slika 1). 80 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 1: Prikaz območja raziskave in zabeležena mesta z morskimi odpadki (1=KP Debeli rtič, 2=plaža Žusterna, 3=Bele skale, 4=KP Strunjan, 5=kopališče Fiesa-Piran) Rezultati z diskusijo Rezultati popisa odpadkov na izbranih lokacijah slovenske obale v letu 2023 Končno poročilo Posodobitev začetne Presoje stanja morskih voda v pristojnosti Republike Slovenije (MOP, 2019) izkazuje dobro do zelo dobro ekološko oceno stanja okolja v slovenskem morju. Z opravljenim terenskim popisom morskih odpadkov podobno ugotavljamo, da so razmere dobre. S terenskim pregledom vzdolž slovenske obale (april 2023) smo sledili vzorčevalnim mestom predhodnega spremljanja morskih odpadkov. Pokazala se je nova vrsta morskih makroodpadkov, bokobrana za največja plovila v Jadranu. Vrstna sestava morskih odpadkov ostaja podobna ugotovitvam med letoma 2014– 2017 (MOP, 2019; MOP, 2022); najbolj pogost odpadek na obali so cigaretni ogorki (izstopa lokacija Bele skale). Zaradi preoblikovanosti odpadkov ni mogoče prepoznati izvora odpadkov (državo proizvodnje na embalaži); kazalnik je predviden v terenskem obrazcu. Lahko opredelimo le material, npr. organski odpadek, plastika. Poleg cigaretnih ostankov smo zabeležili posamične manjše kose stiropora in stekla ter pribor za pitje, slamice in plastične lončke, nakupovalne vrečke in jih opredelili kot širimo obzorja Slika 2: Primer bokobrana, naplavljenega na obalo (območje Krajinskega parka Debeli rtič). Foto: Natalija Špeh, 2023 gospodinjski tip MO (kopališče Fiesa-Piran, Bele skale). Kljub močnemu preoblikovanju med plutjem odpadkov po/v morju smo lahko ocenili, da je bila sestava nanesenih odpadkov in njihovih delov iz različnih vrst plastike. Iz zbirnika rezultatov terenskega popisa za vseh pet popisnih mest razberemo, da so prevladovale (4-krat) lokacije iz razdrobljenih flišnih plasti, na treh je ozek obalni pas predstavljala tudi strma klifna stena (KP Debeli rtič, Bele skale in KP Strunjan). Razen zaliva Pacug (KP Strunjan) je bila obala oblikovana v dinarski smeri (SZ–JV), v vseh primerih odprta proti severu. Lokacije, ki so pod vplivom stalnega delovanja vetrov in valov oz. na katerih poteka stalno-občasno odlaganje MO, so bile gole (izpostavljene, od daleč vidne) površine. Trave in makija so jih obraščale v zaledju. V štirih primerih so se odpadki nahajali v pasu do 3 m od gladine morja, le bokobran v KP Debeli rtič (lokacija 1) je obležal na daljši razdalji, do 6 m od morske gladine. Na lokacijah 2, 3 in 5 so bili morski odpadki odloženi razpršeno po obali. Zaradi poškodovanosti embalaže ni bilo mogoče odčitati porekla MO, katerih skupna količina je znašala 1,1 m3. Na dveh mestih so količinsko prevladovali odpadki od dejavnosti morskega prometa (bokobrana v KP Debeli rtič in Strunjan), odpadkov rastlinskega izvora je bilo Slika 3: Ostanki ribiške opreme so redki (lokacija Bele skale). Foto: Natalija Špeh, 2023 81 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Večji morski odpadki, npr. bokobrani, se v predhodnih raziskavah ne omenjajo. Enega smo našli med zalivom sv. Jerneja in rtom Debeli rtič, drugega pa pod klifom območja KP Strunjan. V oceni količin MO na vseh lokacijah skupaj so odpadki antropogenega izvora predstavljali 15 %, ostalo (85 %) je bil naraven material (naplavljen les, trstičje, listje). največ odloženih na lokaciji 2 (95 %) in 3 (60 %), medtem ko so bili MO na lokaciji 5 v celoti (100 %) gospodinjskega izvora. Plastično poreklo odpadkov je bilo 100 % na treh lokacijah (1, 4, 5), na vseh pa ocenjen dostop MO do obalnega pasu z morja (mesta 1, 3 in 5 so bila dostopna tudi s potjo). Kot oceno vpliva MO na geografsko okolje smo podali virtualno motnjo na vseh lokacijah, kot potencialni vpliv pa opredelili možnost razgradnje plastičnih odpadkov in vnos v morski ekosistem. Predlog ukrepa je bil v vseh petih primerih odstranitev antropogenih odpadkov. Odložene naravne materiale (trstičje, pozejdonija) bi bilo mogoče uporabiti kot sestavine za kompost. širimo obzorja nakupovalne vrečke in palčke za čiščenje ušes (MOP, 2019). Povprečna koncentracija odpadkov po podatkih za celotno obdobje ni presegla predlagane izhodiščne vrednosti za Sredozemsko morje; manj kot 20 kosov odpadkov na vsakih 100 metrov obale pomeni dobro okoljsko stanje (MIO-ECSDE). Najbolj onesnažena lokacija na morski obali je bila Strunjan, najmanj pa FiesaPiran. Primerjava rezultatov o okoljskem stanju slovenskega morja v prvem ciklu (pred letom 2017) izvajanja Direktive 56/2008/ES z rezultati drugega cikla kaže na naraščajoči trend količine odpadkov na morski obali (MOP, 2022). Sklep Slika 4: Slamice za pitje in cigaretni ogorki, ki so najpogostejši odpadek na slovenski obali. Foto: Natalija Špeh, 2023 Popis morskih odpadkov na slovenski obali je bil sklepno dejanje prvega dela spremljanja obal Jadranskega morja, začetega leta 2018 v sodelovanju z Oddelkom za geografijo Univerze v Zadru. Evropska morska strategija (Direktiva 56/2008/ES) predvideva spremljanje stanja morskega okolja s tremi kazalniki za morske odpadke na obali (masa, gostota ter surovinska sestava). Geografsko smo ga zasnovali in razširili EU metodologijo popisa MO s fizično in družbenogeografskim pristopom. Na obravnavanih lokacijah smo poleg naravnih značilnosti ter lastnosti morskih odpadkov opazovali tudi lastnosti poselitve, dostopnost, poreklo oz. izvor odpadkov. 82 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 5: Možni viri mikroplastike, pomešani z organskimi ostanki (lokacija plaža Žusterna). Foto: Natalija Špeh, 2023 Primerjava s predhodnimi raziskavami slovenske obale Morska direktiva (MSFD) predvideva spremljanje sestave, količine in prostorske razporeditve makroodpadkov na obali. Nabor kazalnikov: 1) masa in 2) gostota ter 3) surovinska sestava (vrsta) odpadkov je s popisom makroodpadkov na obali v letih 2014–2017 na štirih lokacijah (Debeli rtič, Bele skale, Strunjan in Fiesa-Piran) pokazal v vseh obravnavanih morskih okoljih (obala, morska površina in morsko dno) prevlado odpadkov iz umetnih polimernih materialov. Na obali so se med najpogostejšimi odpadki (glede na število) pojavljali cigaretni ogorki in filtri (30 %), koščki stekla in keramike, koščki stiropora (12 %), nerazpoznavni koščki plastike, Popisali smo pet lokacij v slovenskem obalnem pasu in ocenili, da je stanje slovenske obale malo onesnaženo. Pri terenskem delu (april 2023) smo opazili, da je s stalno prisotno in institucionalizirano naravovarstveno dejavnostjo mogoče uspešno obvladovati morske odpadke, npr. na območju KP Debeli rtič, ki je eden daljših dobro ohranjenih delov slovenske obale, smo na terenu srečali zaposlene med čiščenjem. Na območju kopališča Žusterna, KP Strunjan, Belih skal in kopališča Fiesa-Piran smo zabeležili onesnaženje s posameznimi kosi plastike, primerljivo z ugotovitvami preteklih raziskav NIB in IzVRS (2014–2017): najpogostejši odpadek so bili cigaretni ogorki in filtri, sledile so slamice (tudi neplastične), posamezni kosi stiropora, deli nakupovalnih vrečk. Večinski del (85 %) na obalo nanesenega materiala je bil naravnega izvora (naplavljen les, trstika, trave in listje). Ostali morski odpadki (15 %) so bili antropogenega porekla. Povprečen delež morskih odpadkov plastičnega izvora je znašal 69 %. širimo obzorja Zahvala Terensko delo, na podlagi katerega je nastal članek o popisu slovenske obale, je bilo opravljeno v okviru INTERREG projekta PLASTIX, ki ga vodi Baltski inštitut iz Tampereja. Fakulteta za varstvo okolja in Območna razvojna agencija Savinjsko-šaleške (SAŠA) podregije predstavljata slovenski del partnerstva. Viri in literatura Beaumont, N. J., Aanesen, M., Austen, M. C., Börger, T., Clark, J. R., Cole, M., Hooper, T., Lindeque, P. K., Pascoe, C., in Wyles, K. J. (2019). Global ecological, social and economic impacts of marine plastic, Marine Pollution Bulletin 142, 189–195. https://doi. org/10.1016/j.marpolbul.2019.03.022 Bricelj, M. (2004). Jadransko morje – evropsko morje pod pritiski. Geografski obzornik, 51(2), 18–21. Chiba, S., Saito, H., Fletcher, R., Yogi, T., Kayo, M., Miyagi, S., Ogido, M., in Fujikura, K. (2018). Human footprint in the abyss: 30 year records of deep-sea plastic debris, Marine Policy, 96, 204–212. https://doi. org/10.1016/j.marpol.2018.03.022 Eriksen, M., Lebreton, L. C. M., Carson, H. S., Thiel, M., Moore, C. J. et al. (2014). Plastic Pollution in the World’s Oceans: More than 5 Trillion Plastic Pieces Weighing over 250,000 Tons Afloat at Sea. PLoS ONE 9(12): e111913. http//doi.org/10.1371/journal. pone.0111913 Evropska komisija, Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij (2019). Zeleni dogovor. https://ec.europa.eu/ info/sites/default/files/european-green-dealcommunication_en.pdf Marine Strategy Framework Directive (MSFD) 2008/56/ EC (2008). https://www.eea.europa.eu/policydocuments/2008-56-ec MARLISCO (2011). Marine Litter in European Seas – Social Awareness and Co-Responsibility: E-izobraževalni paketi. https://www.marlisco.eu/ education.en.html MIO-ECSDE. https://mio-ecsde.org/europe-adopts-athreshold-value-for-marine-litter-on-coastlines-andsteps-up-its-efforts-towards-litter-free-coasts-andseas/ MOP RS, 2022a. Posodobitev začetne presoje stanja morskih voda v pristojnosti Republike Slovenije. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MOP/ Dokumenti/Voda/NUMO/presoja_stanja_morskih_ voda_2cikel.pdf MOP RS, 2022b. Načrt upravljanja z morjem 2022– 2027. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MOP/ Dokumenti/Voda/NUMO/NUMO_2022_2027.pdf Nacionalni inštitut za biologijo (NIB). Projekti. https:// www.nib.si/projektinib?view=project&id=425 Perko, D., Orožen Adamič, M. (2001). Slovenija. Pokrajine in ljudje. Mladinska knjiga. Senegačnik, J. (2012). Slovenija in njene pokrajine. Modrijan založba, d. o. o. Serra-Goncalves, C., Lavers, J. L., in Bond, A. L. (2019). Global review of beach debris monitoring and future recommendations. Environ. Sci. Technol., 53, 12518– 12167. Šebenik, I., in Šimec, R. (1993). Divja odlagališča v osrednjem delu občine Celje – značilnosti, prednostna lista sanacije in način sanacije. V S. Pelc (ur.), Savinjska, možnosti regionalnega in prostorskega razvoja, 16. zborovanje slovenskih geografov, Zveza geografskih društev Slovenije, 157–174. Špeh, N., Lončarić, R., Breznik, K., in Surić, M. (2021). Burden of the Coastal Area with Solid Waste in Kornati National Park (Croatia). V M. Krevs (ur.), Hidden geographies, Key challenges in geography (str. 153–170). Springer Nature. 10.1007/978-3-03074590-5_7 Inštitut za vode RS (IzVRS). Projekt DeFishGear. http:// www.izvrs.si/?s=defishgear Špeh, N., in Čuka, A. (2023). Evaluation of landfill sites on the Pašman Island and islanders’ perception to waste management issue. Hrvatski geografski glasnik (v tisku). Jambeck, J. R., Geyer, R., Wilcox, C., Siegler, T. R., Perryman, M., Andrady, A., Narayan, R., in Law, K. L. (2015). Plastic waste inputs from land into the ocean. Science, 347 (6223), 768–771. https://science. sciencemag.org/content/347/6223/768. Turk, R. (2012). Zavarovana območja. V D. Ogrin (ur.), Geografija stika Slovenske Istre in Tržaškega zaliva (str. 273–289). Geograff 12, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo. 83 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Canals, M., Pham, C. K., Bergmann, M., Gutow, L., Hanke, G., Van Sebille, E. (2021). The quest for seafloor macrolitter: a critical review of background knowledge, current methods and future prospects, Environ. Res. Lett., 16, 023001. https://doi. org/10.1088/1748-9326/abc6d4 Krajinski park Debeli rtič. https://www. naravniparkislovenije.si/slo/naravni-parki/krajinskipark-debeli-rtic širimo obzorja Petra Berčič Oman OŠ Josipa Vandota Kranjska Gora petrabercic@yahoo.com COBISS: 1.04 So spremembe v vodnem režimu Zelencev posledica delovanja človeka? Are Changes in Water Regime of Zelenci Result of Human Activity? DOI: 10.59132/geo/2023/ 2-3/84-91 84 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Izvleček Abstract Zelenci so izvir Save Dolinke in še veliko več. Zaradi velikega biološkega, hidrološkega, geološkega in krajinskega pomena so bili leta 1992 razglašeni za naravni rezervat, uvrščeni pa so tudi med območja Natura 2000. Zelenci so naravna vrednota državnega pomena. So izjemno zanimiv življenjski prostor, eno večjih prehodnih barij v Sloveniji in zelo zanimiva turistična točka, saj s svojimi naravnimi lepotami privabljajo tako domače kot tudi tuje obiskovalce. In ravno obiskovalci so jeseni 2022 opazili neobičajno stanje, saj jih je namesto smaragdnega jezera pričakalo blato, pena in smrad. Zelenci is far more than the Sava Dolinka River‘s spring. Due to its great biological, hydrological, geological and landscape importance, Zelenci was declared a nature reserve in 1992 and a Natura 2000 site. Zelenci is a natural value of national importance. The natural beauty of this highly unique environment, one of Slovenia‘s largest transitional wetlands and a popular tourist site, attracts both local and international visitors. In fact, they were the first to discover the lake‘s unusual state in the autumn of 2022: instead of an emerald lake, they were met with sludge, foam, and stench. Using Zelenci as an example, this article describes the nature reserve and the purpose and aims of nature conservation. It explains the project Conservation and Management of Freshwater Wetlands in Slovenia – WETMAN and what took place in Zelenci in the autumn of 2022. V članku je predstavljen Naravni rezervat Zelenci ter na primeru Zelencev namen in cilji zavarovanja narave. Predstavljen je projekt Ohranjanje in upravljanje sladkovodnih mokrišč v Sloveniji WETMAN ter dogajanje v Zelencih jeseni 2022. Ključne besede: Zelenci, naravni rezervat, mokrišče, izvir, podnebne spremembe Uvod Sava je najdaljša reka v Sloveniji in po količini vode največji pritok reke Donave. Ima dva povirna kraka, Savo Dolinko in Savo Bohinjko, ki se pod Radovljico združita v Savo (Žitnik, 2013). Izviri voda so zelo različni. Za izvir Save Dolinke velja mokrišče Zelenci med Ratečami in Podkorenom, ki dobiva vodo iz prodnih naplavin v dnu doline, kamor ponikne več krajših in Keywords: Zelenci, nature reserve, wetland, spring, climate change večinoma zgolj občasnih potokov. Vode Nadiže in drugih pritokov s pobočij doline Planice se kmalu izgubijo v rečnem nanosu. Ko pritečejo na najnižji del, zadenejo ob morenski nasip. Stisnjena med njega in današnji planiški vršaj, pride voda na dan. Glas o lepoti Zelencev z okolico je ponesel v svet že znameniti angleški znanstvenik Humphry Davy, ki je med drugim zapisal: »Najbolj se mi je širimo obzorja Slika 1: Pogled na Zelence v smeri Planice Foto: Petra Berčič Oman, 2023 priljubila Savska dolina s svojimi slapovi in jezeri. Ne poznam v Evropi nič lepšega« (Gregori, 1994). Kljub zakonski zaščiti se določeni posegi v naravo, predvsem na vplivnem območju, še vedno izvajajo, velik vpliv na Zelence pa imajo tudi podnebne spremembe. Zato se poraja vprašanje, koliko časa bodo Zelenci še življenjski prostor zanimivih živali, redkih in ogroženih rastlin ter ena najbolj obiskanih naravnih znamenitosti. Mokrišča Med mokrišča štejemo območja, ki so stalno ali občasno ovodenela, v svoji okolici jih najpogosteje poznamo kot močvirja, nizka barja, šotišča, soline, poplavne mokrotne travnike, poplavne gozdove, slane lagune, poplavne ravnice rek, mlake in podobno. So naravnega ali umetnega nastanka, s stoječo ali tekočo vodo, ki je sladka, polslana ali slana. Mokrišča so eden najbolj ogroženih ekosistemov na Zemlji, ki je bil močno degradiran ali popolnoma uničen predvsem zaradi človekovih dejavnosti in nerazumevanja pomena mokrišč Zdrava mokrišča so zibelka biotske raznovrstnosti, vir pitne vode in izjemnega pomena za blaženje in prilagajanje na podnebne spremembe. Zdrava mokrišča zagotavljajo nujne ekosistemske storitve, kot so kakovostna pitna voda, prehranske dobrine, uravnavajo mikroklimo in podnebje, predstavljajo učinkovite ponore, so skladišča ogljika ter blažijo negativne učinke ekstremnih podnebnih pojavov, kot sta suša in poplave (ZRSVN, 2023). Izguba in degradacija mokrišč je lahko tudi eden od vzrokov za suše, požare, poplave, pomanjkanje pitne vode. Mokrišča so naravni zbiralniki in zadrževalniki vode ter količinsko bogatijo podtalnico. Zagotavljajo nam večino sladke vode. Obenem so mokrišča naravne čistilne naprave, zato jih imenujemo tudi ledvica pokrajine. Še posebej v sušnih časih je njihova vloga izjemno pomembna: so kot naravne spužve, ki v času suše sproščajo shranjeno vodo. Zaradi zadrževanja vode v času večjih količin padavin in visokih vodostajev zmanjšujejo možnost poplav (ZRSVN, 2023). 85 Mokrišča so eden najbolj ogroženih ekosistemov na Zemlji, saj izginjajo trikrat hitreje kot gozdovi – od leta 1700 je izginilo več kot 80 % mokrišč, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa več kot 35 %. GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Naravovarstveniki so kmalu spoznali, da bo potrebno to izredno naravno znamenitost zakonsko zaščititi, saj so obstajali različni interesi, ki so ogrožali to naravno dediščino. Pobude, da bi bilo treba Zelence in okolico ohraniti takšne, kot so, v vsej njihovi raznovrstnosti in krajinski pestrosti, so se pojavile že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Naravovarstvene službe so pričele opozarjati, da je v nekaterih predelih močvirja že opaziti spremembe zaradi škodljivih vplivov raznih dejavnosti v okolici. za človeka in naravo. Izginjajo trikrat hitreje kot gozdovi – od leta 1700 je izginilo več kot 80 % mokrišč, od sedemdesetih let prejšnjega stoletja pa več kot 35 %. Število rastlinskih in živalskih vrst celinskih mokrišč se je zmanjšalo za 81 %, število vrst obalnih in morskih mokrišč za 36 %. Izginjanje mokrišč povzročajo človekove dejavnosti, kot so izsuševanje in zasipavanje mokrišč zaradi kmetijstva in pozidave, onesnaževanje vode in izsekavanje mokriščne vegetacije ter prekomerno izkoriščanje virov. V zadnjih desetletjih mokrišča vse bolj ogrožajo tudi širjenje invazivnih tujerodnih vrst ter podnebne spremembe (Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, 2023). širimo obzorja V Sloveniji mokrišča predstavljajo manj kot pet odstotkov površine ozemlja, številna so del evropskega naravovarstvenega omrežja Natura 2000 in sodijo med zavarovana območja (ZRSVN, 2023). V Sloveniji mokrišča predstavljajo manj kot pet odstotkov površine ozemlja, številna so del evropskega naravovarstvenega omrežja Natura 2000 in sodijo med zavarovana območja (ZRSVN, 2023). 86 imenom Kamnje (Načrt upravljanja Zelencev, 2011). GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Geografsko Zelenci ležijo v Zgornjesavski dolini ali kratko Dolini na skrajnem severozahodnem delu Slovenije med Karavankami na severu in alpsko ledeniško dolino Planice, ki jo oklepajo Julijske Alpe, na južni strani. Zelenci ležijo med Ratečami in Podkorenom, le nekaj kilometrov stran od Kranjske Gore. Po koncu ledene dobe so delo začele opravljati vode. Te so s strmih pobočij prinašale ogromne količine materiala in ga odlagale v dolinah. Tako je v Planici nastal širok vršaj, ki je segel vse do čelne morene. Vsa voda, ki podzemno priteka iz Planice, pride na stiku z neprepustno čelno moreno na površje v obliki množice malih izvirčkov. Mesto se imenuje Struge. Od tod v odvisnosti od količine vode teče majhen tok proti vzhodu, kjer se razširi v sistem tolmunčkov oziroma jezerc, od katerih je največje tisto, ki ga zaradi njegove barve poznamo pod imenom Zelenci. Ožja okolica je tudi območje najmočnejših virov talne vode iz Planice. Ta talna voda se napaja iz obilice potokov in izvirov, ki pritekajo z gorskih pobočij (Maher, 1990). K nastanku Zelencev so bistveno pripomogli ledeniki. Zgornjesavska dolina ali kar Dolina leži v savski tektonski prelomnici in je bila v pleistocenu močno ledeniško preoblikovana. Ledeni pokrov je prekrival vse območje, iz njega so se dvigali le vrhovi najvišjih gora. Ledene mase so počasi drsele daleč navzdol po dolini današnje Save Dolinke. Ko je postajalo podnebje toplejše, so se ohranili le še dolinski ledeniki, med njimi tudi planiški. Planiški ledenik je drsel izpod Ponc, Jalovca in Mojstrovk in s svojo čelno moreno na severu segal vse do Karavank. Ostanek te morene je grbinast svet s posameznimi skalami na površju med Zelenci in Ratečami, z ledinskim Talna voda iz Planice hkrati teče tudi v smeri Rateč in tam napaja presihajoče jezero v Ledinah, imenovano tudi Rateško jezero. Sem pa pritekajo tudi potoki s Karavank, od katerih je največji Trebiža. Pri Ratečah je nizko, komaj opazno razvodje med Savo Dolinko in Dravo oziroma njenim pritokom Ziljico na nadmorski višini 854 m. Ob ekstremnih padavinah prihaja celo do bifurkacije, saj Valter Bohinec (1935) poroča: »Videl sem, kako je silnemu neurju 29. oktobra 1926 sledila takšna povodenj, da je v naslednjih dneh tekla voda iz prenapolnjenih Ledin »Na Danjah« proti zahodu in se tam družila z vodo na Blatih, ki pripadajo porečju Ziljice.« Med naša največja in najbolj poznana mokrišča sodijo tudi Zelenci. Zelenci Voda izvira tudi iz samega dna Zelencev, videti je, kot bi vrela iz majhnih vulkančkov. Izviri so tudi v močvirju ob Zelencih in vzhodno od njih. To so manjše ali večje nezaraščene površine vode med gostimi šaši, domačini jih imenujejo kotli ali tumfi. Voda tu vre iz dna, globoki pa so tudi do dva metra (Gregori, 1994). Preseneča izredna bistrost vode, brez težav se razloči vsako podrobnost na kakšna dva metra globokem dnu ali opazuje potočne postrvi. Dokaj mrzla voda tudi v vročih poletnih dneh pa priča, da so jezerca izvirna in pretočna (Skoberne, 1988). Slika 2: Območje Naravnega rezervata Zelenci Vir: Načrt upravljanja Zelencev, 2011 Po ledeni dobi je bilo vse današnje močvirje z obširnimi okoliškimi predeli vred globoko pod vodno gladino. Tako imenovano Korenško jezero je segalo od nekdanje železniške postaje v Ratečah vse do vzhodnega dela Podkorena, kjer je Korenški vršaj zapiral Dolino. Usedline nekdanjega jezera sestavlja prsteni apnenec, ki ga poznamo pod imenom kreda. V krednih jamah je lepo vidno, da je plast prstenega apnenca različno debela. Bogate jezerske usedline dokazujejo, širimo obzorja Slika 3: Majhni vulkančki – izviri na dnu jezera Foto: Petra Berčič Oman, 2023 da je bilo tam jezero zelo dolgo. Jezerska voda si je vse bolj odločno utirala pot proti vzhodu ter odnašala pregrado, Korenški vršaj. Gladina jezera se je počasi nižala, dokler ni obstajala le še v najnižjih predelih. Ostanek nekdaj mogočnega jezera so danes Zelenci (Gregori, 1994). Osrednji del močvirja, Drni, je nizko barje z značilnimi šotnimi mahovi (Sphagnum spp.) in drugimi barjanskimi rastlinami, npr. okroglolistno in dolgolistno rosiko (Drosera rotundifolia in D. anglica), mešinko (Utricularia vulgaris), dlakavo mahovnico (Oxycoccus palustris), navadno rožmarinko (Andromeda polifolia) itd. (Gregori, 2010). Rožnati zvonasti cvetovi navadne rožmarinke so tako raznežili švedskega naravoslovca Carla Linneja, da je cvetlico primerjal z antično lepotico Andromedo (Skoberne, 1988). Tu rastejo nekatere redke in ogrožene vrste, npr. dlakavoplodni šaš (Carex lasiocarpa), kalušni šaš (C. limosa), rjava kljunka (Rhynchospora alba) itd. Značilni videz vsemu močvirju daje kljunasti šaš (Carex rostrata), ki porašča ves zamočvirjen predel ob barju (Gregori, 2010). Od avtohtonih rib živi v vodi Zelencev potočna postrv (Salmo trutta fario). Tudi dvoživk je nekaj vrst, vendar pa njihovo število zaradi vplivov človeka nezadržno upada. Med plazilci je zanimiva živorodna kuščarica (Lacerta vivipara), ki živi tako na Drneh kot v okolici Zelencev. Ptiči so dobro zastopani, število vrst naraste v času selitev. Med sesalci srečamo tudi razne vrste netopirjev, nekatere med njimi so ogrožene. Včasih je v teh predelih živela tudi vidra (Gregori, 2010). Naravni rezervat Zelenci Že Peter Skoberne, biolog in strokovnjak za varstvo naravne dediščine, je v svojem delu Sto naravnih znamenitosti Slovenije opisal Zelence kot »eno naših najlepših naravnih znamenitosti«. Zanimive so rastlinske združbe barjanskega dela. Med njimi so tudi take, ki so razširjene v Srednji Evropi, pri nas pa samo ob Zelencih. So torej na skrajnem južnem robu svoje srednjeevropske razširjenosti (Gregori, 2010). Območje izvirov in povirja Save Dolinke v Zelencih in na Drneh pri Podkorenu je bilo leta 1992 razglašeno za Naravni rezervat Zelenci, leta 2013 pa je bila izdana Uredba Vlade Republike Slovenije o Naravnem rezervatu Zelenci (Uradni list RS, št. 53/13). Na območju Zelencev živijo številne žuželke, ki so vezane na vodno okolje, med njimi več vrst kačjih pastirjev, enodnevnice, vodni hrošči, vodni drsalci itd. Zanimiv je vodni pajek (Argyronetta Vendar pa so že veliko prej prihajale pobude za zaščito ne samo ožjega območja Zelencev in močvirja, temveč celotnega prostora, ki je v vplivnem območju Zelencev. Gre za 87 Voda izvira tudi iz samega dna Zelencev, videti je, kot bi vrela iz majhnih vulkančkov. Izviri so tudi v močvirju ob Zelencih in vzhodno od njih. To so manjše ali večje nezaraščene površine vode med gostimi šaši, domačini jih imenujejo kotli ali tumfi. GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Zelenci so izjemno zanimiv življenjski prostor. Pogoji so ugodni za nemoten razvoj predvsem dvoživk, plazilcev in ptičev. Rastlinstvo je zelo pestro, prevladujejo vrste, ki jim godi velika vlažnost. aquatica), edini med našimi pajki, ki živi v vodi. Svoje mreže dela pod vodno gladino. Gosto vodoravno pajčevino pritrdi na vodno rastlinje pod vodno gladino. Nato s površine nosi zrak in ga spušča pod mrežo. Pajčevina tako dobi obliko zvona, velikega za orehovo lupino, in v njem se nato odvija vse pajkovo življenje. V njem preži na majhne vodne živalce, predvsem rakce, ki plavajo mimo, tu se pari in samica na strop zvona polaga jajčeca (Gregori, 1994). širimo obzorja 88 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 območje Planice, Rateč in pobočja Vitranca. Poleg naravovarstvenih so se tu križali še interesi kmetov, turističnih delavcev, ribičev, žičničarjev itd. Kmetje so že v petdesetih letih 20. stoletja nameravali celoten močvirni predel izsušiti. Z zahtevami po izsuševanju so bili povezani tudi problemi s komarji. Vendar v naravnih, nemotenih vodnih okoljih velikih problemov s komarji ni, ker razvoj njihovih ličink uspešno kontrolirajo naravni sovražniki. »Oblaki« komarjev torej ne bi ogrožali turistov v Kranjski Gori, če naravno ravnotežje ne bi bilo porušeno zaradi izpiranja nevarnih snovi s ceste in bližnjih smetišč. Prav smetišča so bila eden od večjih problemov. Z vseh koncev so zasipavali močvirje z divjimi odlagališči smeti in odpadnega materiala. V regulirano strugo Save so nameravali speljati vodo iz Ledin, kamor se poleg talne vode steka predvsem Trebiža. S tem bi osušili občasno poplavljeno jezero. Dovod tople vode Trebiže (do 16 °C) bi za Zelence, ki imajo vse leto konstantno nizko temperaturo med 5 in 6 °C, pomenil bujno razrast alg in s tem postopno uničenje jezerc. Da verjetno prav nizke temperature vode omejujejo razvoj alg, potrjujejo dogodki iz preteklosti. Ratečani so namreč ovce vsako leto spomladi in jeseni prignali na Zelence, jih tam okopali, osušili in ostrigli. To je pomenilo vnos velikih količin hranilnih snovi v vodo, pa se alge kljub temu niso namnožile (Maher, 1990). Malo bolj stran, pa kljub temu v vplivnem območju Zelencev so tudi skakalnice v Planici. Problem so vse snovi, ki jih uporabijo za utrjevanje snežne odeje na skakalnicah. Na pobočjih Vitranca je bilo predvideno širjenje smučarskega centra od Podkorena pa vse do Planice, kar bi pomenilo novo koncentracijo ljudi z vsemi posledicami za okolje, ki jih ima smučarski center. Največja grožnja Zelencev pa je bila večnamenska akumulacija, ki bi predstavljala zadrževalnik, ki bi uravnaval pretok Save in blažil visoke vode hudournikov. Svoje interese v jezeru so videli tudi nekateri turistični delavci, ribiči, pa tudi žičničarji. Za zagotavljanje velikanskih količin vode za umetno zasneževanje bi jim taka akumulacija prišla še kako prav (Maher, 1990). Po dolgoletnih prizadevanjih naravovarstvenikov je skupščina občine Jesenice oktobra leta 1992 razglasila Zelence z okolnim močvirjem za naravni rezervat. S tem so se povečale možnosti, da bomo ta izredni biološki, geološki, hidrološki in krajinski spomenik ohranili našim zanamcem (Maher, 1993). Naravni rezervat je območje geotopov, življenjskih prostorov ogroženih, redkih ali značilnih rastlinskih ali živalskih vrst ali območje, pomembno za ohranjanje biotske raznovrstnosti, ki se vzdržuje z uravnoteženim delovanjem človeka v naravi (Zavod RS za varstvo narave, b.d.). Varstveni cilj naravnega rezervata je ohranitev vodnega izvira, sladkovodnih habitatnih virov, kopenskih, močvirskih in vodnih prostoživečih domorodnih rastlinskih in živalskih vrst in njihovih habitatov ter značilnega krajinskega vzorca. Cilj naravnega rezervata je tudi spoznavanje in doživljanje narave. Namen naravnega rezervata je s pravili ravnanj ter z izvajanjem varstvenih in upravljavskih nalog dosegati varstveni cilj in omogočiti obiskovanje z urejanjem in vzdrževanjem infrastrukture za obiskovanje (Uredba o Naravnem rezervatu Zelenci, 2013). Naravni rezervat Zelenci obsega v osrednjem, zahodnem in severnem delu povirno jezero, izvirna okna, vodne struge in močvirje z barjem, na zahodnem obrobnem delu gozd, na vzhodnem in južnem obrobnem delu pa travnike in njive. Območje ima izjemne hidrološke, ekološke in krajinske lastnosti, ki jih ustvarja voda. Iz izvirnega jezera se voda pretaka v vijugasto strugo in razširja po povirnem močvirju. S tem ustvarja habitate močvirskim ter vodnim rastlinskim in živalskim vrstam ter oblikuje izjemen krajinski vzorec (Uredba o Naravnem rezervatu Zelenci, 2013). Na območju naravnega rezervata so prepovedani vsi posegi, dejavnosti in ravnanja, ki bi lahko spremenili hidrološke, geomorfološke in krajinske lastnosti naravne vrednote, življenjske razmere rastlinskih in živalskih vrst, značilnosti habitatnih tipov, poslabšali kakovost habitatov ali kako drugače spremenili značilnosti naravnega rezervata. Med drugim je prepovedano graditi, postavljati ali nameščati objekte, reklame, zasipavati, kopati ali kako drugače spreminjati oblikovanost površja, izvajati regulacije, melioracije, utrjevati ali uravnavati brežine, zadrževati in odvzemati vodo. Prepovedano se je kopati, čolnariti, požigati rastlinje, izvajati ribolov in lov, naseljevati ali gojiti katere koli živali ali rastline, umetno osvetljevati ali zatemnjevati habitate rastlin in živali ali druge dele naravnega rezervata. V naravnem rezervatu se ne sme hoditi zunaj urejenih poti, se voziti s kolesi in vozili na motorni pogon, strojno čistiti in plužiti sneg, kuriti ogenj, puščati pse s povodca, povzročati hrup, izvajati predstave, nastope, shode in druge množične prireditve in tekmovanja. Izvajajo se lahko ukrepi varstva narave in naravovarstvene naloge ter gradi ali postavlja objekte in naprave, ki so namenjene varovanju in obiskovanju naravnega rezervata širimo obzorja ter zaščiti živali pred prometom. Izvaja se lahko kmetijska in gozdarska dejavnost v tradicionalni intenzivnosti in praksi, vključno z vzdrževanjem obstoječih kmetijskih objektov za kmetijsko rabo ter sanacijo gozda v primeru vetroloma ali druge naravne nesreče. Izvajajo se lahko tudi naloge obveznih gospodarskih javnih služb na področju urejanja voda ter ukrepi, s katerimi se preprečujejo ali zmanjšujejo negativni vplivi na naravni rezervat iz okolice (Uredba o Naravnem rezervatu Zelenci, 2013). Naravni rezervat Zelenci z izvirom Save Dolinke in barjem Drni je zaradi svojih naravnih danosti uvrščen med območja Natura 2000. Natura 2000 je naravovarstveno omrežje Evropske unije in eno največjih svetovnih varstvenih območij. Z Naturo 2000 ohranjamo živalske in rastlinske vrste, habitatne tipe ter območja, pomembna na slovenski, evropski in svetovni ravni. Natura 2000 je družbena zaveza, da bomo in kako bomo varovali naravo (Natura 2000, b.d.). Zelenci so eno večjih prehodnih barij v Sloveniji in eno najjužnejših v Srednji Evropi. Posebnost prehodnega barja je v tem, da na istem mestu najdemo šotne mahove visokega barja in rastline nizkega barja. Močvirja zaradi človekove dejavnosti izginjajo. Želimo, da ta košček narave, ki je nam zaupan v varstvo in občudovanje, ostane dom svojih prebivalcev (Šubic, 2004). V okviru projekta WETMAN so izvedli številne projektne aktivnosti, ki so pripomogle k dolgoročnemu ohranjanju območja – izgradnja prodnega zadrževalnika, odstranjevanje zarasti ter obnova in ureditev infrastrukture za obiskovalce (table, klopi, koši). Hkrati so lokalno prebivalstvo in širšo javnost obveščali o pomenu Zelencev in mokrišč ter se z vsemi uporabniki prostora na širšem območju Zelencev uskladili, kako opravljati dejavnosti, da se pri tem ohrani posebnost in pomen območja (WETMAN, b.d.). Zaraščanje Zelencev je naravni proces. Domačini so ga desetletja in stoletja ustavljali z redno košnjo in sečnjo, ki ju danes ni več. V okviru projekta so na izbranih območjih odstranili skoraj 2 ha zarasti. Zelenci so tudi zanimiva turistična točka na Gorenjskem, zato so izdelali nove informativne table, ki predstavljajo zanimivosti in posebnosti tega območja. Poleg vsebinskih tabel so bile postavljene tudi table, ki označujejo robove naravnega rezervata, ter več usmerjevalnih tabel po krožni pešpoti. Ob kolesarski poti in pešpoti sta bili obnovljeni tudi leseni klopci (WETMAN, b.d.). V projektu so pripravili Načrt upravljanja za Zelence. Načrt je temeljni dokument razvoja in upravljanja območja v prihodnosti, in sicer do leta 2030. Ob upoštevanju vizije in strateških ciljev so natančneje določeni operativni cilji in ukrepi – aktivnosti za dosego želenih ciljev. Načrt je potrdil Občinski svet Občine Kranjska Gora (WETMAN, b.d.). WETMAN V projektu Ohranjanje in upravljanje sladkovodnih mokrišč v Sloveniji, ki so ga krajše poimenovali WETMAN, so si za cilj zastavili obnovo in izboljšanje stanja na šestih slovenskih mokriščih, ki so opredeljena tudi kot območja Natura 2000. Aktivnosti so potekale na Pohorskih barjih, Zelencih, mrtvicah Mure pri Petišovcih, na Planiku, Vrheh in belokranjskih kalih pri Vinici (ZRSVN, 2014). Projekt, ki je potekal v obdobju 2011–2015, je izvajal Zavod RS za varstvo narave skupaj s partnerji, in sicer Zavodom za gozdove Slovenije, Inštitutom za vode Republike Slovenije, Zavodom za ribištvo Slovenije, Občino Ruše, Občino Kranjska Gora in RTV Slovenija. Projekt je bil 50 % sofinanciran s strani finančnega mehanizma LIFE+ narava Evropske unije. Kot sofinancerji so k izvedbi projekta prispevali tudi Ministrstvo za okolje in prostor, občine Zelenci jeseni 2022 Jeseni leta 2022 so se v javnosti pojavile novice o zaskrbljujočem stanju v Zelencih. Domačini so se spraševali, kaj se dogaja. Ni bilo malo tistih, ki so pomislili, da so Zelenci na pragu ekološke katastrofe. Na poziv okoliških prebivalcev je društvo Alpe Adria Green, mednarodna nevladna organizacija za varstvo okolja in narave, oktobra 2022 izvedlo ekološko patruljo na območju naravnega rezervata Zelenci, kjer je bilo opaziti predvsem poslabšanje stanja vode. Ob suši in nizkem vodostaju Zelencev je bilo slabo stanje še očitnejše (Eko patrulja AAG, 2022). Po mnenju AAG je prvi vzrok za takšno stanje polnjenje vodnega bazena na smučišču Velika dolina v Podkorenu v času suše, drugi vzrok Zelenci so eno večjih prehodnih barij v Sloveniji in eno najjužnejših v Srednji Evropi. Posebnost prehodnega barja je v tem, da na istem mestu najdemo šotne mahove visokega barja in rastline nizkega barja. 89 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 V Evropi je vse manj naravnih življenjskih prostorov. Zaradi tega so se mnoge občutljive vrste rastlin in živali znašle na robu preživetja ali celo izumrle. Da bi ohranili naravo, moramo ukrepati skupaj (Šubic, 2004). Slovenska Bistrica, Zreče, Črnomelj, Slovenj Gradec, Lovrenc na Pohorju ter Mestna občina Maribor (ZRSVN, 2014). širimo obzorja za sanitarno uporabo. Omenjena organizacija je kritična tudi do uporabe plastične mase na skakalnicah. Če je plastika, po kateri smučarji skačejo, izrabljena ali slabše kakovosti, se pri uporabi skakalnice izločajo mikrodelci plastike, ki s polivanjem in odtekanjem vode ponikajo v podtalnico in neposredno onesnažujejo povirje naravnega rezervata Zelenci. S tem nastaja po njihovem mnenju nepopravljiva škoda na zaščitenem območju (Eko patrulja AAG, 2022), vendar za podporo tem trditvam nismo našli drugih virov oz. raziskav. Na okoljskem ministrstvu iščejo morebitne dodatne vzroke za takšno stanje, na zavodu za varstvo narave pa upajo, da gre za enkraten dogodek (Eko patrulja AAG, 2022). Slika 4: Pogled na Zelence jeseni 2022 Avtor: Liam Košir, 2022 90 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 pa polivanje umetne mase na skakalnici v času suše v Planici. Po njihovem mnenju Skakalni center Planica nekritično uporablja vodo iz podzemnega sistema (povirja) Zelencev z mislijo, da je in bo planiško podzemlje vseskozi bolj ali manj bogato z vodo. Izkoriščanje tega vira vode se šteje kot samoumevno ne glede na vremenske razmere, čeprav lahko Zelenci ostanejo brez vode. Voda se uporablja vseskozi za zasneževanje, za namakanje skakalnic, ogrevanje prostorov, hlajenje dvorane za smučarski tek ter Nihanje gladine vode je sicer običajno, vendar tako nizkega vodostaja v zadnjih 25 letih še ni bilo. Najnižje gladine so bile v letih 2003 in 2004, a pretok vode je bil kontinuiran, le gladina jezera je bila nižja za dober meter (Eko patrulja AAG, 2022). Velika večina vode prihaja v Zelence iz Planice. Gre za prodno in morensko geološko podlago z veliko zmogljivostjo akumuliranja vode. Ker so bile močnejše in dolgotrajnejše padavine eno leto pred omenjeno sušo, so verjetno zaloge v tej akumulaciji pošle, Zelenci pa so ostali brez vode. Ob novih padavinah se najprej polni podlaga na mestu padavin, nato se polnijo Zelenci in na koncu vsi vodni sistemi dolvodno proti Ljubljanskemu polju. Polnjenje je odvisno od količine padavin (Eko patrulja AAG, 2022). Zaskrbljujoče so pogostejše ekstremne vremenske situacije, katerih vzrok so podnebne spremembe. Takšni ekosistemi se že sicer zaraščajo, sušna obdobja pa zaraščanje dodatno pospešujejo. Ob hitrejših spremembah se živali ne morejo prilagoditi in ob spreminjanju močvirnih habitatov jih običajno nadomestijo manj ogrožene in manj redke, torej bolj splošno razširjene vrste (Eko patrulja AAG, 2022). Sklep Slika 5: Blato, pena in smrad Avtor: Liam Košir, 2022 Dogajanje v Zelencih je nazoren primer, kako se narava maščuje za naš brezbrižni odnos do nje. Podnebne spremembe so postale realnost in v prihodnosti lahko pričakujemo le še več ekstremnih vremenskih pojavov, tudi suše. Ljudje se moramo zavedati, da naravne znamenitosti niso nekaj samoumevnega in večnega. Zato moramo ravnati trajnostno, da našim zanamcem pustimo naravne lepote vsaj približno take, v kakršnih lahko uživamo ta trenutek. širimo obzorja Slika 6: Pogled proti Vitrancu Avtor: Petra Berčič Oman, 2023 Viri in literatura Bohinec, V. (1935). K morfologiji in glaciologiji Rateške pokrajine. Geografski vestnik, 11, str. 113. Eko patrulja AAG. (2022). Zelenci na pragu ekološke katastrofe. https://alpeadriagreen.org/2022/11/10/ zelenci-na-pragu-ekoloske-katastrofe-tako-nizkegavodostaja-v-25-letih-opazovanj-ne-pomnijo/ Gregori, J. (1994). Zelenci : naravni rezervat. Triglavski narodni park. planinskivestnik.com/files/File/PV_1990_09. pdf#page=371 Maher, I. (1993). Zelenci so zaščiteni. Planinski vestnik, 93(5), 204–205. http://www.planinskivestnik.com/ files/File/PV_1993_05.pdf#page=205 Načrt upravljanja Zelencev. (2011). https://obcina.kranjska-gora.si/files/other/ news/70/153505priloga%202.pdf Natura 2000. (b. d.). Zelenci. https://natura2000.gov. si/narava/obmocja/SI3000087/ Šubic, T. (2004). Zelenci – ogledalo pod Poncami. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo. https:// natura2000.gov.si/fileadmin/user_upload/knjiznica/ publikacije/natura2000_zelenci.pdf Uredba o Naravnem rezervatu Zelenci. (2013) Uradni list RS, št. 53/13. http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=URED6158# WETMAN. (2023). http://www.wetman.si/o-pilotnihobmocjih/zelenci Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. (b. d.). Naravni rezervat. https://zrsvn-varstvonarave.si/kajvarujemo/zavarovana-obmocja/naravni-rezervat/ Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. (2023). Čas je za obnovo mokrišč. https://zrsvn-varstvonarave.si/ cas-je-za-obnovo-mokrisc/ Gregori, J. (2010). Zelenci : naravni rezervat izvir Save Dolinke. Občina Kranjska Gora. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. (2014). Po poteh WETMAN-A. http://www.wetman.si/modules/ simplemod/uploads/files/koncna_verzija_tisk_small. pdf Maher, I. (1990). Zelenci – rezervat ali akumulacija? Planinski vestnik, 90(9), 370–374. http://www. Žitnik, M. (2013). Voda – od izvira do izpusta. https:// www.stat.si/doc/pub/vodaodizviradoizpusta.pdf 91 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Vsak posameznik lahko pripomore k ohranjanju naravne dediščine. Kot obiskovalci Naravnega rezervata Zelenci lahko pripomoremo s tem, da se obnašamo odgovorno, hodimo po urejenih in označenih poteh, odpadke odnesemo s sabo ali jih odložimo v smetnjake in ne ogrožamo življenjskega prostora številnih rastlin in živali ter tako ohranjamo biotsko raznovrstnost. Zavedati bi se morali, da na Zelence vpliva ravnanje tudi v širši okolici, na kar so opozarjali že konec 20. stoletja. Pogosteje bi se moral slišati glas naravovarstvenikov, saj lahko le s skupnimi prizadevanji ohranimo to edinstveno območje, ki predstavlja dragocenost za Slovenijo in tudi svet. širimo obzorja Klemen Pucko Diplomirani geograf (UN) in diplomirani zgodovinar (UN) klemen.pucko1@student.um.si Primeri obravnave izbranih naravnih vrednot na območju Krajinskega parka Goričko pri pouku geografije COBISS: 1.04 DOI: 10.59132/geo/2023/ 2-3/92-103 92 Selected Natural Values in Goričko Nature Park in Geography Lessons GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Izvleček Abstract V prispevku so predstavljeni didaktični primeri obravnave naravnih vrednot Bukovniško in Hodoško jezero na območju Goričkega pri pouku geografije. Prikazane so tudi tri učne poti na območju Krajinskega parka Goričko, ki je del evropskega ekološkega omrežja Natura 2000. Območje Goričkega je varovano v skladu z direktivo EU o ohranjanju habitatov in varstvu ptic. Predstavljeni naravni vrednoti in učne poti so urejene, dobro dostopne in primerne za obisk v okviru pouka in izven njega. Učenci v okviru terenskega dela pobliže spoznajo izbrano območje, njegove geografske značilnosti in biotsko raznovrstnost, ob tem pa vzpostavijo pristen odnos z naravo. This paper provides didactic examples of how to teach about the natural values of Bukovnik Lake and Hodoš Lake in the Goričko area in geography lessons. Three educational trails in the Goričko Nature Park, part of the European Natura 2000 ecological network, are also presented. Goričko is protected under the EU Habitats and Birds Directive. The natural values and educational trails are well maintained, easily accessible and suitable for visiting both in and outside the classroom. Through fieldwork, students get better acquainted with the selected area, its geographical features and biodiversity while establishing a genuine relationship with nature. Ključne besede: Krajinski park Goričko, učna pot, gozd, jezero, Natura 2000 Keywords: Goričko Nature Park, educational trail, forest, lake, Natura 2000 Geografski oris območja Goričkega Goričko je pokrajina, ki po naravnogeografski členitvi pokrajin iz leta 2004 (Žiberna, Natek in Ogrin, 2004) spada v veliko enoto Obpanonske pokrajine, ki jo sestavljajo obpanonske ravnine in obpanonska gričevja. Sestavljajo ga še manjše podenote, kot so Zahodno Goričko, Srednje Goričko, Severovzhodno Goričko in druge (Senegačnik, Ogrin in Žiberna, 2013). Gričevnato Goričko sega tudi v tako imenovano Slovensko Porabje na sosednjem Madžarskem. Za obpanonska gričevja na Slovenskem je značilno, da so prekrita z mehkimi in različno sprijetimi terciarnimi usedlinami, med katere štejemo lapor, pesek in peščenjak. Za obpanonske pokrajine velja, da imajo izrazito celinske podnebne značilnosti. To pomeni, da imajo najmanj padavin in največjo povprečno letno temperaturno amplitudo v Sloveniji. Gričevja so razčlenjena, zaznamujejo pa jih dolga slemena z vmesnimi dolinami, ki so prekrite z širimo obzorja Slika 1: Zemljevid Goričkega in izbrane predstavljene lokacije Avtor: Klemen Pucko 93 Goričko je mejno gričevje, ki se na zahodu nadaljuje v Avstrijo (Gradiščanska), na severu (Raba) in vzhodu na Madžarsko (Stražno ozemlje (Őrség) in Göcsej). Sestavljeno je iz najmlajših terciarnih in pleistocenskih sedimentov. Najvišja vrhova sta Sotinski breg s 418 metri nadmorske višine in Srebrni breg s 404 metri nadmorske višine. Vrhova se nahajata na severozahodnem delu Goričkega, na meji z Avstrijo. Povprečna nadmorska višina na Goričkem je 275,1 m, območje pa obsega 492 km². Gozd danes pokriva 45 % površja, delež pa se zaradi opuščanja kmetijstva in zaraščanja kmetijskih površin postopoma veča. V zadnjih desetletjih se prebivalstvena struktura slabša, saj se območje sooča z izseljevanjem in zmanjševanjem števila prebivalcev (Belec in drugi, 1998; Lokalna akcijska skupina Goričko 2020, b. d.; Krajinski park Goričko, b. d). Za Goričko je značilno zmerno celinsko podnebje, za katero so značilne mrzle zime in vroča poletja. Z vzhoda se poznajo vplivi celinskega podnebja, z zahoda pa zračne mase iz vzhodnih Alp. Vzhodni del Goričkega spada med najmanj namočene dele države, tam letno pade le okoli 800 mm padavin. Polovica vseh padavin pade med majem in avgustom, kar je ugodno za vegetacijo, saj omogoča rast in razvoj rastlin v času vegetacijske dobe. Pogosta so tudi sušna leta, ko pade 600 mm ali manj padavin na leto. V ozkih dolinah najdemo oglejene peščeno-ilovnate, glinaste in izprane prsti. Te so primerne za travnike, na dvignjenih legah tudi za njive. Slemena in višje ležeča pobočja v osrednjem delu Goričkega pokrivajo peščenoilovnate prsti. Tu izstopata kremenčev pesek in prod. Na Goričkem se splošno gledano izmenjujejo lažje in težje prsti. Ponekod se pojavi tudi plitva kisla prst, ki je slabo rodovitna. Na območjih razgibanega reliefa se lahko ob večji količini dežja v zelo kratkem časovnem obdobju pojavi erozija. Poleti so mogoče vremenske ujme, kot sta suša in toča. Med drevesi v gozdovih prevladujejo bukev, kostanj, hrast, rdeči bor, beli gaber in druge vrste (Belec in drugi, 1998; Repe, 2010). Glavni prekmurski vodotok je reka Ledava. V njo se stekajo potoki s celotnega Goričkega, z izjemo severovzhodnega dela, od koder se iztekajo na sosednjo Madžarsko. Med manjšimi potoki velja omeniti še Kobiljski ali Kobiljanski potok. GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 nanosi ilovice. Za prisojna pobočja gričevij sta značilni dobra osenčenost in lega nad inverzno plastjo zraka, s tem pa tudi manjša nevarnost pozeb. Zaradi tega tam najdemo vinograde in sadovnjake. V obpanonskih pokrajinah prevladujejo gručasta, obcestna in razložena naselja. Območja veljajo za najmanj razviti del Slovenije, kar pa drži le delno. Razvojno gledano so najbolj problematična zlasti gričevnata območja, ki so odmaknjena od glavnih prometnic. Med te sodi tudi Goričko. Za ta območja je tudi značilno, da veliko prebivalcev odhaja na delo v tujino (Ogrin, 2013). širimo obzorja V Sloveniji imamo okoli 5800 naravnih vrednot, ki imajo lahko status državnega pomena ali pa imajo lokalni značaj. Bukovniško in Hodoško jezero sta zavarovana kot naravni vrednoti državnega pomena. 94 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Biotska raznovrstnost se kaže tudi v razlikah med značilnostmi različnih pripadnikov iste vrste. Razlike so posledica nenehnih sprememb v naravi. Pripadniki iste vrste se nanje različno odzovejo in se ustrezno prilagodijo. Te lastnosti vrstam omogočajo preživetje. Zgodovinsko gledano je bila razmejitev meja današnjega slovenskega Goričkega izpeljana leta 1920, ob podpisu Trianonske pogodbe, ki se je zgodila v dvorcu Trianon pri Parizu. Meja se ni skladala s tedanjimi narodnostnimi mejami, saj je tako imenovano Slovensko Porabje ostalo izven meje, s tem pa tudi slovenski prebivalci tega obmejnega območja, ki jih je danes okoli 5.000. Prebivalci hribovitega Goričkega so znani kot Goričanci. Gospodarski središči Prekmurja sta Murska Sobota in Lendava, Goričko pa gravitira k Murski Soboti kot najbližjemu regionalnemu središču. V prvi polovici 20. stoletja je bilo Prekmurje kmetijska pokrajina, zaznamovana s poljedelstvom in živinorejo. Tedaj se je zaradi velikega naravnega prirasta in pomanjkanja dela veliko prebivalcev odseljevalo v Združene države Amerike, precej pa jih je odšlo na sezonsko delo v tujino. V drugi polovici 20. stoletja se je povečal delež zaposlenih v industriji, delež kmečkega prebivalstva pa se je zmanjšal. Do danes se je pomen industrije zmanjšal, veliko ljudi pa je zaposlenih v terciarnem storitvenem sektorju. Svojevrstno posebnost območja predstavlja tudi prekmursko narečje. V 20. stoletju je veliko prebivalcev obvladalo tri jezike, med katerimi je bil materni jezik, priučen od staršev, madžarščina iz osnovne šole in nemščina kot posledica trgovanja. Jezikovna, narodna in verska pestrost so se ohranile do današnjih dni, saj se na Goričkem v občinah Dobrovnik, Šalovci, Moravske Toplice in Hodoš nahaja dvojezično območje, kjer je prisotna madžarska narodna skupnost. V pokrajini so poleg večinske verske skupnosti katoličanov tudi pripadniki evangeličanske skupnosti (Belec in drugi, 1998; Slavič, 1999; Slovenci na Madžarskem, 2021; Lokalna akcijska skupina Goričko 2020, b. d.). Varstvo okolja v Sloveniji Slovenija se ponaša z raznoliko naravo in z varovanjem okolja. Slednje je danes zaradi vse večjega vpliva človeka na naravo vedno bolj pomembno področje. Na bogato naravno dediščino vpliva dejstvo, da je Slovenija na stičišču biogeografskih enot Alp, Dinarskega gorstva, Panonske kotline in Sredozemlja. Slovenija privablja z zelo raznoliko reliefno izoblikovanostjo, piko na i pa dodajo še dragocene rastlinske in živalske vrste. Tako razvit sistem naravnih vrednot in biotske raznovrstnosti je potrebno zavarovati. Predstavljeni jezeri, Bukovniško in Hodoško, sta zavarovani kot naravni vrednoti državnega pomena. Naravne vrednote predstavljajo redek, dragocen ali znamenit naravni pojav, ki je lahko del žive ali nežive narave. Lahko je tudi naravno območje, ki ima svoj ekosistem, ali pa je del drugega naravnega območja. Med naravne vrednote štejemo pojave, kot so kraški pojavi, barja, slapovi in jezera. K njim štejemo tudi rastlinske in živalske vrste, vključno z njihovimi življenjskimi prostori. V Sloveniji imamo okoli 5800 naravnih vrednot, ki imajo lahko status državnega pomena ali pa imajo lokalni značaj. Največji ekosistem v državi predstavljajo gozdovi, ki poraščajo okoli 60 % ozemlja, kar nas uvršča med najbolj gozdnate države na svetu. V Sloveniji smo doslej opisali tudi okoli 24.000 vrst živih bitij, podatki pa kažejo, da je Slovenija po številu vrst na kvadratni kilometer na prvem mestu v Evropi (Krajčič, 2013; Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot). Varovanju okolja v Sloveniji posvečamo veliko pozornosti. Pri tem Slovenija sledi Unescovi Konvenciji o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, ki je bila sprejeta leta 1972, ter Konvenciji o biotski raznovrstnosti iz leta 1992. Slednja je zaradi upadanja svetovne biotske raznovrstnosti danes še posebej pomembna, saj vpliva na živalstvo, rastlinstvo in svet okoli nas. V Sloveniji je dobro uveljavljen tudi sistem varovanja naravnih vrednot, z omejevanjem dovoljenih posegov, ki bi jih lahko ogrožali. Vzpostavljena so tudi ekološko pomembna območja, ki obsegajo okoli 50 % slovenskega ozemlja, in območja Natura 2000, na katerih so vzpostavljeni različni varstveni režimi. Ta so oblikovana v skladu z direktivami o pticah in habitatnih območjih ter pokrivajo okoli tretjino slovenskega ozemlja. Cilj direktiv je varovanje zaščitenih vrst živali, rastlin in habitatov. Območja omrežja Natura 2000 so ekološko pomembna na ravni Evropske unije, v sklop teh pa sodi tudi obravnavano območje Goričkega, kjer se nahaja trideželni park Goričko (Krajčič, 2013). Varstvo okolja je pomembno zaradi ohranjanja biotske raznovrstnosti, ki pomeni pestrost živih organizmov in njihovih bivališč. Poleg raznovrstnosti v smislu števila različnih rastlinskih in živalskih vrst na nekem izbranem območju spada v to kategorijo tudi raznovrstnost bivališč ali habitatov rastlin in živali. Biotska raznovrstnost se kaže tudi v razlikah med značilnostmi različnih pripadnikov iste vrste. Te razlike so posledica nenehnih sprememb v naravi. Pripadniki iste vrste se nanje različno odzovejo in se ustrezno prilagodijo. Te lastnosti vrstam omogočajo preživetje. To je v dobi podnebnih sprememb, ki smo jim priča, izjemnega pomena. Po svetu se danes zmanjšuje številčnost velikega dela živalskih in rastlinskih vrst, kar je skrb vzbujajoče. Ob izginjanju vrst izginja tudi njihov širimo obzorja življenjski prostor, s tem pa upada biotska raznovrstnost (Gabrovšek, 2010). Bukovniško jezero Slika 2: Informativna tabla ob Bukovniškem jezeru Foto: Klemen Pucko 95 V okolici Bukovniškega jezera je bil opažen tudi plavček (Rana arvalis), tj. čokata žaba iz rodu rjavih žab. Prepoznamo jih po značilni rjavi zaočesni maski. Velike so 4 do 6 centimetrov, samci pa so običajno manjši od samic. Gre za nižinsko vrsto, ki jo najdemo v severovzhodni in jugovzhodni Sloveniji. Plavčki so znani po tem, da se izogibajo intenzivno obdelanim kmetijskim površinam, najdemo pa jih v nižinskih močvirnih travnikih, poplavnih gozdovih ob večjih rekah, ob raznih začasnih ali stalnih stoječih vodah in drugje. Živijo lahko tudi do deset let, poleti GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Bukovniško jezero leži v severnem delu občine Dobrovnik. Na jugu jezero obdaja gozd Urbanija, na severu pa gozd Zgornja šuma. Jezero je veliko okoli 8 ha, povprečna globina je 2 metra, največja pa okrog 5 metrov. Okoli jezera je mešan, listnato-iglast gozd, v katerem najdemo gaber, bukev, pravi kostanj in rdeči bor. Zaradi posebnih botaniških, zooloških in ekosistemskih značilnosti je jezero tudi zaščiteno (Bukovniško jezero). Bukovniško jezero je nastalo v letih 1947 in 1948, ko je prišlo do zajezitve zgornjega dela Bukovniškega potoka. Je naravna vrednota državnega pomena, ki predstavlja pomembno življenjsko okolje za dvoživke. Spomladanske selitve dvoživk so množične od začetka marca do srede aprila. Selitvene poti vodijo iz gozda do jezera, saj se dvoživke razmnožujejo v vodi. Ko dvoživke odrastejo, postanejo plenilci, saj so mesojede živali, ki se hranijo z žuželkami, polži, deževniki in drugimi živalmi. Same lahko postanejo tudi plen, predvsem pticam, plazilcem in sesalcem. Med slednjimi izstopa vidra. Na območju naravne vrednote Bukovniško jezero najdemo brezrepe dvoživke, in sicer navadno krastačo (Bufo bufo), zeleno žabo (Pelophylax kl. esculentus), zeleno rego (Hyla arborea), rosnico (Rana dalmatina), hribskega urha (Bombina variegata), sekuljo (Rana temporaria) in druge. Dvoživke so v Sloveniji zaščitene, saj so čedalje bolj ogrožene (Informativna tabla ob jezeru, Krajinski park Goričko, b. d.). Slika 3: Bukovniško jezero Foto: Klemen Pucko, 2023 širimo obzorja pa se prehranjujejo z raznimi kopenskimi nevretenčarji. Zanimivo je, da so samci v času parjenja obarvani modro. V Krajinskem parku Goričko so plavčka opazili še v dolini reke Ledave (Cipot in Lešnik, 2007). 96 Hodoško jezero je habitat tudi za redke vrste ptic, mednje sodi orel belorepec, katerega razpon kril seže do 2,5 metra. Orla belorepca so v Hodošu opazili leta 2020, po ocenah ornitologov pa naj bi v Sloveniji gnezdilo med 8 in 11 parov belorepcev. V neposredni bližini Bukovniškega jezera, nekoliko jugozahodno, leži kulturni spomenik kapela sv. Vida. Ker se nahaja tik ob meji med naseljema Strehovci in Dobrovnik, se v registru kulturne dediščine Ministrstva za kulturo pojavi pod naseljem Strehovci v občini Dobrovnik. Kapela predstavlja sakralno stavbno dediščino. Pozidana je bila leta 1828 (Register nepremične kulturne dediščine, b. d.; Smej, 2009). Blizu kapele sv. Vida se nahaja tudi Vidov izvir. Voda je hladna, iz izvira pa teče enakomerno skozi vse leto. Med okoliškimi prebivalci in obiskovalci velja prepričanje, da ima voda iz Vidovega izvira energijsko moč in zdravilne učinke (Občina Dobrovnik, b. d.). GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Bukovniško jezero je bilo sicer jeseni leta 2021 zaradi popuščanja jezerskega nasipa izpraznjeno. Občina Dobrovnik, ki je skrbnik jezera, se je odločila, da bo skupaj s popravilom nasipa uredila tudi okolico, ki bo prijaznejša do obiskovalcev ter rastlinskih in živalskih vrst. Za ptice in ribe bodo tako določili mirna območja (Pojbič, 2022). Hodoško jezero Hodoško jezero (tudi Dolensko jezero) je naravna vrednota državnega pomena, ki je zaradi prisotnosti vider znano tudi kot »vidrin paradiž«. Jezero je umetnega nastanka, obsega 5,2 ha površine in je v občini Hodoš. Območje Hodoškega jezera spada v Krajinski park Goričko, katerega območje je na vzhodu povezano z Narodnim parkom Őrség na Madžarskem in Naravnim parkom Raab v Avstriji. Hodoško jezero z okolico predstavlja pomemben habitat za evrazijsko vidro (Lutra lutra), ki ima telo vretenaste oblike. Zaradi neposredne bližine mejnega območja z Madžarsko se ta habitat razteza tudi preko državne meje na območje Krajinskega parka Velika Krka. Globina jezera je od 1 do 3 metre, pred leti pa je bilo zaradi onesnaževanja iz zaledja v slabem, evtrofnem stanju. V jezeru so bile tedaj zaznane povišane vrednosti fosfatov. Stanje se je do danes izboljšalo, saj je bila na dotoku v jezero v strugi Dolenskega potoka narejena rastlinska čistilna naprava in izvedeni drugi ekoremediacijski ukrepi. Vidra se označuje tudi kot kraljica voda, kar ne preseneča, saj so odlično prilagojene za življenje v vodi. Živijo ob rekah, potokih in ob jezerih. Najpomembnejši del vidrinega habitata je obrežni pas, kjer išče svoj plen. Hodoško jezero predstavlja glavni habitat vidre na Goričkem, v bližnji okolici namreč ni drugih naravnih stoječih voda. Vidra je zaradi velike ogroženosti zavarovana živalska vrsta in je simbol ohranjenih celinskih voda in varstva narave. V jezeru in okolici najdemo tudi druge živalske vrste, kot sta ukrajinski potočni piškur (Eudontomyzon mariae) in potočni rak (Astacus astacus), ter rastlinske vrste, kot sta pehtranov rman (Achilea ptarmica) in opih (Ranunnculus sceleratus) (Hönigsfeld Adamič idr., 2004; Informacijska tabla ob jezeru; Vrhovšek in Vovk, 2007; Lutra, b. d.). Okoli jezera poteka učna pot, ki je opremljena z informativnimi tablami. Hodoško jezero je danes habitat tudi za redke vrste ptic, kot so siva in velika bela čaplja, plašna črna štorklja, vodomec in druge. Med najbolj izstopajoče sodi orel belorepec, katerega razpon kril seže do 2,5 metra. S tem je največji evropski orel. Zanj je značilno, da se giblje v bližini večjih voda, kjer običajno lovi ribe ali celo manjše sesalce. Orla belorepca so v Hodošu opazili leta 2020, po ocenah ornitologov pa naj bi v Sloveniji gnezdilo med 8 in 11 parov belorepcev. Znana gnezda v bližini so ob reki Muri in v sosednji Avstriji ter Narodnem parku Őrség na Madžarskem (Koltai, 2020). Gozdna učna pot Tromejnik Slika 4: Informativna tabla ob Hodoškem jezeru Foto: Klemen Pucko Slabih 15 kilometrov zahodno od Hodoša, v občini Kuzma, leži gozdna učna pot Tromejnik. širimo obzorja 97 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 5: Hodoško jezero Foto: Klemen Pucko, 2023 Kot pove že samo ime, gre za učno pot, ki poteka ob stičišču meja treh držav – Avstrije, Madžarske in Slovenije. Učna pot je lepo urejena, nezahtevna in dolga dva kilometra. Najnižja točka leži na 290 m nadmorske višine, najvišja točka pa na 380 metrih nadmorske višine. Pot lahko prehodimo v slabi uri. Ob gozdni učni poti so urejene postaje, kjer najdemo informativne table. Na tablah so razlage o rastlinstvu in živalstvu na tem območju, poudarek je na tamkajšnjih gozdovih. naslednjih postajah so obiskovalcu predstavljene drevesne vrste, ki rastejo na Goričkem, in vrste ptic, ki domujejo v gozdu. Med potjo se obiskovalec ustavi tudi na tromeji, kjer je korak stran v gozdu mogoče videti tudi mejne kamne, ki so bili postavljeni v času razmejitve v prvi polovici 20. stoletja. Prehranjevalnim verigam v gozdu je posvečena posebna postaja, življenja v gozdu in naravi pa si ne moremo predstavljati brez vode, ki ima v povezavi z gozdom svojo postajo. Učenci ob obisku gozdne učne poti Tromejnik na posameznih postajah na poti spoznavajo drevesne vrste in procese, povezane z gozdom. Obiskovalca pot vodi od izhodiščne točke do postaje, kjer je predstavljena analiza rasti drevesa, in sicer na primeru smreke (Picea abies), ki je prisotna v tamkajšnjih gozdovih. Na Učenci na poti spoznavajo pomen gozda pri varovanju narave, saj gozdovi med drugim ščitijo vodne vire in pomembno vplivajo na kakovost zraka in na mikroklimo. V gozdovih imajo življenjski prostor številne rastlinske in živalske vrste, zato ima veliko gozdov pri nas status varovanih območij Natura 2000. Učenci ob obisku gozdne učne poti Tromejnik na posameznih postajah na poti spoznavajo drevesne vrste in procese, povezane z gozdom. širimo obzorja 98 Slika 6: Tromeja med Avstrijo, Madžarsko in Slovenijo Foto: Klemen Pucko, 2021 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Danes se povečuje število pritiskov na gozdni prostor, pri čemer moramo biti pazljivi. Pomen ekoloških funkcij gozda je večji v bližini naselij in v agrarnih pokrajinah, saj ohranja vodne vire, uravnava klimo in preko koridorjev za prostoživeče živalske vrste povezuje njihove habitate (Guček idr., 2022). Obravnava naravnih vrednot pri pouku geografije Pouk geografije prispeva k boljšemu poznavanju okolja in razvoja. Predmet obravnava tudi širše politične, socialne in druge teme, a vendarle je v ospredju spoznavanje pojavov in procesov na zemeljskem površju. Učenci morajo spoznati pojave, njihovo soodvisnost, jih znati povezati ter tudi predstaviti na praktičnih primerih. Geografija ima tudi vlogo spoznavanja drugih držav in kultur. Učni proces mora biti prilagojen tako, da bodo učenci za geografijo navdušeni in da bodo posledično pri aktivnostih znotraj pouka geografije aktivni in samostojni (Brinovec, 2004). Obisk naravnih vrednot na območju Nature 2000 v Prekmurju bi bil za učenke in učence dober uvod v nadaljnjo geografsko raziskovanje, saj bi spoznali različne pojave in procese ter obmejno območje, kajti gričevnato površje se nadaljuje tudi zahodno v sosednjo Avstrijo in vzhodno na Madžarsko. Takšen pouk je v osnovni šoli primeren za 9. razred, ko obravnavajo geografske značilnosti Slovenije. Ker imajo običajno 9. razredi tudi zaključno ekskurzijo po Sloveniji, bi si lahko za regijo zaključne ekskurzije izbrali Goričko in tako podrobneje spoznali naravne vrednote tega območja. Goričko bi lahko obiskali tudi v okviru šole v naravi, kjer bi v nekaj dneh poleg predstavljenih naravnih vrednot spoznali tudi širše območje Prekmurja. Učni cilji Učenci 9. razreda bi ob ogledu ene od gozdnih poti v kombinaciji z ogledom jezera zadostili sledečim operativnim ciljem iz učnega načrta za geografijo (Učni načrt. Program osnovna šola. Geografija, 2011, str. 16). Učenec: • spoznava geografske značilnosti Slovenije; • razvija prostorsko predstavo o Sloveniji, Evropi in svetu; • ob primerih vrednoti in razvija odnos do naravne in kulturne dediščine svoje domovine; • analizira posledice gospodarskega razvoja za okolje; širimo obzorja • ozavešča pomembnost ohranjanja okolja za trajnostni razvoj družbe v sedanjosti in prihodnosti; • pridobljeno znanje medpredmetno poglablja in nadgrajuje z interdisciplinarno ekskurzijo v izbrano naravno geografsko enoto Slovenije. Standardi znanja za tretje izobraževalno obdobje (Učni načrt. Program osnovna šola. Geografija, 2011, str. 22–23). Učenec: • razume geografske procese na lokalni, regionalni in planetarni ravni; • kritično presoja vpliv ljudi na trajnostni razvoj pokrajine; • ovrednoti načine reševanja okoljskih posegov in utemelji poglede do različnih pristopov; • razume, kako upoštevanje trajnostnega razvoja vpliva na kakovost njegovega življenja in tudi na načrtovanje in gospodarjenje s pokrajino, okoljem in (naravnimi) viri. Standardi znanja po področjih – standardi znanja za učenje na prostem – terensko delo in ekskurzije v slovenske pokrajine (Učni načrt. Program osnovna šola. Geografija, 2011, str. 26). Pri enodnevni ekskurziji bi bilo najbolj primerno za ogled izbrati eno izmed predstavljenih jezer, saj bi terensko delo na vsaki od lokacij trajalo okoli tri ure. Poleg ene od naravnih vrednot z okolico bi si lahko ogledali na primer še Doživljajski park Vulkanija ali Expano, kjer bi učenci dobili še drugačen vpogled v prostor Goričkega in širšega Prekmurja. V šoli v naravi bi si lahko izbrane lokacije ogledali ob različnih dnevih. Ob ogledu Bukovniškega jezera bi se lahko zapeljali še do Lendave ali Moravskih Toplic, medtem ko bi en dan izkoristili za Hodoško jezero in druge naravne znamenitosti na severu Goričkega. Za izvedbo terenskega dela učenci potrebujejo ustrezne učne pripomočke. V predstavljenih primerih bi potrebovali kovček za analizo vode in zemlje, zemljevid Slovenije in zemljevid Prekmurja ali Goričkega, za lažjo orientacijo v gozdu pa kompas. Didaktična ideja 1 – Hodoško jezero in gozdna učna pot Tromejnik Hodoško jezero je znano kot habitat vider, kakor smo že omenili. Učenci med šolanjem spoznajo geografske definicije, ki pa jih pogosto ne znajo uporabiti v praksi. Eden od načinov, kako to izboljšati, je terensko delo. Učence bi razdelili v tri skupine. Skupina bi štela med 6 in 8 učencev, odvisno od števila učencev v razredu. Okoli jezera bi imeli tri postaje, kjer bi se skupine menjavale in tako spoznale vsebine izbrane točke in nekatere procese, ki tam potekajo. Učenci bi najprej spoznali, da je Hodoško jezero v osnovi akumulacijsko jezero, ki leži ob Dolenskem potoku, ki je levi pritok Velike Krke. Pri informativni tabli o vidrah bi jim povedali, da je njeno prisotnost mogoče zaznati tudi z iskanjem sledi. Z učenci bi se pogovorili o pomenu biotske raznovrstnosti, saj je Hodoško jezero habitat vider, tam pa najdemo tudi številne druge živalske in rastlinske vrste. Zatem bi se razdelili v skupine in se odpravili na izbrane točke. 99 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Učenec: • z vsakoletno interdisciplinarno ekskurzijo v eno izmed slovenskih pokrajin spozna raznolikost Slovenije; • usvojeno znanje uporabi v konkretni pokrajini; • samostojno terensko raziskuje na lokalni in regionalni ravni in usvoji znanje o osnovnih prostorskih odnosih; • samostojno zbere informacije s terenskimi metodami in tehnikami dela (skiciranje, risanje, krokiranje, panoramska risba, kartiranje, anketiranje, tematski zemljevid idr.). V okviru ekskurzije ali šole v naravi bi učenci s terenskim delom dosegli cilje, ki bi jih sicer v razredu težje dosegli. To so samostojno zbiranje informacij s terenskimi metodami in tehnikami dela, spoznavanje raznolikosti Slovenije, presojanje vpliva ljudi na trajnostni razvoj pokrajine in ovrednotenje načina reševanja okoljskih posegov in različnih pristopov. Znanje bi bilo uporabno v praksi, saj bi učenci začeli bolj ceniti naravne vrednote, tudi če so te nastale zaradi vpliva človeka (primer akumulacijskega jezera). Ker je Slovenija bogata z gozdom, bi učenci z obiskom gozdnih učnih poti spoznali, kako je v naravi vse medsebojno povezano, saj v gozdu prebivajo številne rastlinske in živalske vrste, gozdovi pa so pomembni tudi za vodne vire, mikroklimo idr. širimo obzorja 100 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Prva skupina bi uporabila metodo merjenja, v okviru katere bi ugotavljali značilnosti vode Hodoškega jezera. Učenci bi odvzeli vzorce vode, zatem pa opravili meritve kislosti/bazičnosti in temperature vode. Kislost/bazičnost vode je zelo pomembna, saj vpliva na biološke procese in življenje v vodi, lahko pa je tudi kazalnik onesnaženja (Brinovec, 2004, str. 56–61). Za analize uporabimo laboratorijski kovček, ki omogoča tudi meritve vsebnosti amonijaka, nitratov, nitritov, fosfatov in drugih snovi. Dobljene rezultate bi interpretirali. Prevelika vsebnost določenih snovi lahko vpliva na življenje v in ob jezeru. Tu bi omenili primer vidre, katere prisotnost v sladkovodnih ekosistemih je kazalnik kakovosti ekosistema (Hönigsfeld Adamič idr., 2004). Prva skupina bi imela za delo na voljo 30 minut časa. Tretja skupina bi ugotavljala reliefne značilnosti in sestavo prsti. V pomoč bi jim bil Ključ za določanje naravnih prsti (Repe, b. d.), s pomočjo katerega bi prepoznali tip prsti, ki se pojavlja na tem območju. Pri tem bi uporabili terenske pripomočke, kot so lopata za izkop, indikatorski lističi, 10 % raztopina klorovodikove kisline (HCl) in barvni atlas. Skupina bi dobila delovni list z vprašanji in slikami, ki bi jim služil kot vodnik in jim pomagal pri ugotavljanju tipa prsti (Repe, b. d.). Skupina bi imela na voljo 45 minut časa. Druga skupina bi se odpravila v bližnji gozd na tamkajšnjo učno pot, kjer bi skušali ugotoviti, katere drevesne in druge rastlinske vrste so v njem. Poskušali bi prepoznati tudi rastlinstvo na jezerski brežini. Tu bi se spet navezali na vidro, saj je najpomembnejši del njenega habitata obrežni pas, kjer pride do stika med vodnim in kopenskim okoljem. Tam si tudi išče plen (Hönigsfeld Adamič idr., 2004). Skupina bi imela na voljo 45 minut časa. Poleg informativnih tabel bi jim bil v pomoč pri prepoznavanju rastlin tudi učni list. Od Hodoškega jezera, ki bi ga obiskali dopoldan, bi se nato odpravili do gozdne učne poti Tromejnik. Opravili bi krajši pohod po gozdni učni poti, kjer bi se ustavili ob posameznih točkah in na praktičnih primerih pridobili vpogled v pomen gozda in njegovo povezanost z rastlinstvom, živalstvom in vodo. Pot vodi tudi do tromeje med Slovenijo, Avstrijo in Madžarsko, tako da bi učenci dobili vpogled tudi v zgodovino tega prostora, saj so na voljo informativne table in orientacijski zemljevidi. Slika 7: Pogled na sever Goričkega s Tromejnika Foto: Klemen Pucko, 2021 Ob zaključku bi skupaj z učenci naredili sintezo in skušali ugotoviti, kakšna je raba tal v okolici, katere so reliefne značilnosti in kakšen je vpliv človeka na okolico. širimo obzorja Didaktična ideja 2 – Bukovniško jezero in dvojna vloga gozda Bukovniško jezero je znano kot habitatno območje dvoživk. Jezero je obdano z gozdovi, v katerih najdemo drevesne vrste, kot so hrast dob, črna jelša, bukev, beli gaber, rdeči bor, hrast graden, robinija, poljski jesen in smreka. V jezeru in okolici se nahajajo drstišča, bivališča obvodnih ptic in drugih živali (Informativna tabla, Zavod za gozdove Slovenije; Občina Dobrovnik, b. d.). Kljub temu da je Bukovniško jezero nastalo kot posledica pregraditve Bukovniškega potoka in doline ob njem, je danes jezero z okolico pomemben ekosistem in habitatno območje. zaradi česar so bile v letih 1932 in 1933 tudi pogoste stavke. Na leto je bilo na golo posekanih med 100 in 300 ha gozda. Gozdna železnica je prenehala delovati leta 1941, ko je Prekmurje prišlo pod madžarsko zasedbo. Danes lahko obiskovalci gozdov opazijo ostanke trase gozdne železnice, po nekaterih delih trase so speljane tudi gozdne ceste (Brate, 1994). Obiskovalcem je na voljo gozdna učna pot ob Bukovniškem jezeru, primerna tudi za različne šolske skupine, saj ni prezahtevna za hojo. Pot je dolga približno 1,2 kilometra, kar lahko prehodimo v 45 minutah. Med potjo učenci s pomočjo učnega lista in informativnih tabel ter oznak na drevesih spoznavajo različne drevesne vrste in zgodovino tega predela. 101 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Ob Bukovniškem jezeru leži najobsežnejši strnjen kompleks državnih gozdov v Prekmurju, ki obsega okoli 1.800 ha površine. Kompleks obsega gozdove v naseljih Strehovci, Kobilje, Motvarjevci, Bukovnica, Filovci in Bogojina. Vse od 17. stoletja naprej je bil gozdni kompleks v lasti družine Eszterhazy, ki ga je upravljala do konca prve svetovne vojne. V medvojnem obdobju so bili gozdovi sprva v najemu, vse dokler jih ni leta 1929 kupila Kneževačka imovna občina iz Bjelovara. Od leta 1945 naprej so gozdovi v državni lasti (Informativna tabla, Zavod za gozdove Slovenije; Brate, 1994). Gozdna učna pot ob Bukovniškem jezeru se dotakne tudi trase nekdanje gozdne železnice, ki je bila povezana z uporabo tamkajšnjih gozdov v gospodarske namene. V njih je med letoma 1917 in 1941 delovala ozkotirna gozdna železnica Lendava–Bogojina. Po gozdni železnici je potekal transport lesa do glavne železniške postaje v Lendavi. Vagoni so bili leseni, imenovani gipe in rame. Na rame so lahko naložili do 16 m³ metrskih polen. Vlaki so običajno vozili podnevi, le izjemoma ponoči. V gozd in nazaj sta dnevno potovala dva vlaka. Delovnik se je za delavce pričel ob 4. uri zjutraj, končal pa ob 23. uri zvečer. Delo je bilo težaško, plače pa nizke, Slika 8: Gozdna učna pot ob Bukovniškem jezeru Foto: Klemen Pucko, 2023 Učenci bi na terenu spoznavali gozd in njegovo dvojno vlogo – okoljsko in gospodarsko. Ta del bi lahko izvedli tudi s pomočjo Zavoda za gozdove – Območna enota Murska Sobota, katere predstavnik širimo obzorja bi učencem predstavil znamenitosti in posebnosti s tega območja. Dotaknili bi se tudi podnebnih sprememb, ki vplivajo na gozdove in zahtevajo prilagoditve v gospodarjenju z njimi. Zaradi podnebnih sprememb prihaja do poškodb drevja, zmanjševanja populacij nekaterih drevesnih vrst, suša pa lahko vpliva tudi na počasnejšo rast drevja. V prihodnosti bo potrebno upravljanje gozdov prilagoditi podnebnim spremembam. Ta proces bo zahteval vključevanje več deležnikov, tako lastnikov gozda kot gozdnih strokovnjakov in drugih (Bončina in Klopčič, 2022). 102 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Po skupnem uvodnem delu bi se razdelili v dve skupini. Prva skupina bi obravnavala različne drevesne vrste v gozdnem kompleksu okoli Bukovniškega jezera. Pri tem bi se osredotočili na prej omenjeno gozdno učno pot, ki bi jo prehodili v eni uri, saj bi se odpravili še po trasi nekdanje gozdne železnice. Z njimi bi se na pot odpravil tudi predstavnik Zavoda za gozdove, ki bi jim predstavil posebnosti določenih vrst dreves. Sklep Terensko delo pri pouku geografije je zelo pomembno, saj učenci tako bolje spoznajo naravno okolje in primere, o katerih so slišali med poukom v učilnici. Takšen način dela ima svoje prednosti in slabosti. Prednosti terenskega dela so gibanje v naravnem okolju, brez motečega vpliva sodobnih tehnologij. Slednje se lahko sicer po potrebi vključijo v terensko delo, saj danes obstajajo mobilne aplikacije, s katerimi je mogoče prepoznati rastlinske in živalske vrste. Med terenskim delom se lahko med učenci vzpostavi boljša razredna klima, saj se učenci pri delu v skupinah med seboj bolj povežejo in sodelujejo drug z drugim. Učenci spoznajo tudi dele države, ki jih morda sami še niso obiskali. Takšen način dela ima lahko tudi pomanjkljivosti, saj ne vemo, kako se bodo učenci odzvali in sodelovali, ob tem pa je včasih potrebno izbrane lokacije učencem tudi podrobneje in na ustrezen način predstaviti že pred samo izvedbo terenskega dela. Predstavljene točke na območju Krajinskega parka Goričko bi bilo najbolje obiskati v okviru enodnevne ekskurzije ali šole v naravi. Za obisk bi bil primeren spomladanski čas, ko rastlinstvo poganja, obenem pa so tudi živali aktivnejše in se prebudijo iz zimskega spanca. Učiteljem Ker so ob poti pri posameznih tipih dreves tudi imena vrst, bi skupina pri tej nalogi uporabila tudi mobilne telefone in delovne liste, saj bi tako bolje spoznali in predstavili drevesa in njihovo uporabnost. Skupina bi skušala najti tudi vidne sledi poteka trase nekdanje gozdne železnice. Učenci bi za to pot potrebovali ustrezno obutev in oblačila za teren, saj je lahko pot ob dežju blatna, precej pa je tudi rastlinja. Druga skupina bi se odpravila na pot okoli Bukovniškega jezera, ki je dolga okoli 1,4 kilometra. Skupina bi odkrivala biotsko raznovrstnost okolice jezera, ki je dom številnim rastlinskim in živalskim vrstam. Ob jezeru bi iskali primere drstišč in bivališč različnih živali, zlasti ptic. Pri tem bi si pomagali z informativnimi tablami ob jezeru, kjer so naštete nekatere vrste rastlin in živali, ki se tam nahajajo. V pomoč bi jim pripravili tudi delovni list, na katerega bi skicirali drstišča in bivališča, ki bi jih odkrili med potjo. Tudi ta skupina bi za delo porabila približno eno uro. geografije bi ob odločitvi za ogled izbranega območja v okviru ekskurzije ali šole v naravi priporočal tudi ogled Doživljajskega parka Vulkanija na Gradu na Goričkem, kjer so na zabaven in poučen način prikazane geološke značilnosti sveta in Goričkega. V naravi bi si lahko ogledali izvir mineralne vode slatinski vrelec v Nuskovi, ki je zavarovan kot naravna vrednota državnega pomena. Med potjo od Hodoškega jezera do gozdne učne poti Tromejnik je mogoč kratek postanek v naselju Ženavlje, kjer je leta 1934 zasilno pristal balon z belgijskima raziskovalcema. O pristanku so poročali po vsej Evropi. Učenci bi med terenskim delom na Goričkem spoznali dvojno vlogo gozda – kot svojstven ekosistem in tudi njegovo gospodarsko vlogo. Naravni vrednoti Bukovniško in Hodoško jezero sta nastali pod vplivom človeka, a sta kljub temu danes pomembna habitata za rastlinske in živalske vrste. Ob predstavitvi tega bi med učenci vzpodbudili dodatno razmišljanje o posegih v okolje in razmerjem med človekom in naravo. Viri in literatura Belec, B., Žiberna, I., Zupančič, J., Vovk, A., Urbanc, M., Topole, M., Šebenik, I., Repolusk, P., Rejec Brancelj, širimo obzorja I., Požeš, M., Plut, D., Perko, D., Pelc, S., Pavšek, M., Pavlin, B., Pak, M., Orožen Adamič, M., Olas, L., Natek, M., … Fridl, J. (1999). Slovenija: pokrajine in ljudje (2.izd.). Mladinska knjiga. Bogataj, J. (2013). Kulturna raznolikost slovenskih pokrajin. V V. Mlakar (ur.), Veliki atlas Slovenije (str. 46–77). Mladinska knjiga. Bončina, A., in Klopčič, M. (2022). Podnebne spremembe in prilagoditveno gospodarjenje z gozdovi. V A. Bončina (ur.), Gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji do leta 2030: razvojni problemi in njihovo reševanje (str. 128–136). Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. https:// repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva.php?id=142823 Brate, T. (1994). Gozdne železnice na Slovenskem. Kmečki glas. Brinovec, S. (2004). Kako poučevati geografijo: didaktika pouka. Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Bukovniško jezero. Visit Pomurje. https://visitpomurje. eu/raziscite/bukovnisko-jezero Cipot, M., in Lešnik, A. (2007). Dvoživke Krajinskega parka Goričko: razširjenost, ekologija, varstvo. Center za kartografijo favne in flore. Geodetska uprava Republike Slovenije, Register prostorskih enot – Prostorske enote, ulice in hišne številke. https://egp.gu.gov.si/egp/ Guček, M., Simončič, T., Bončina, A., Marenče, M., in Poljanec, A. (2022). Aktualni izzivi pri upravljanju gozdnega prostora. In A. Bončina (ur.), Gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji do leta 2030: razvojni problemi in njihovo reševanje (str. 104–113). Biotehniška fakulteta, Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire. https://repozitorij.uni-lj.si/IzpisGradiva. php?id=142823 Lutra (b. d.). Hodoško jezero. Lutra, Inštitut za ohranjanje naravne dediščine. https://lutra.si/zvidro-do-cistejsih-voda/ Hönigsfeld Adamič, M., Šajn-Slak, A., Kosi, G., in Perovšek, D. (2004). Hodoško jezero: habitatni vozel za evrazijsko vidro (Lutra lutra). Geografski Obzornik, 51(1), 12–17. http://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:doc-UKKIHZ1R Italijanska in madžarska narodna skupnost. Urad Vlade Republike Slovenije za narodnosti (31. 1. 2022). https://www.gov.si/teme/italijanska-in-madzarskanarodna-skupnost/ Javni zavod Krajinski park Goričko. Krajinski park Goričko in Natura 2000 območja. https://www.google. com/maps/d/viewer?mid=1ZzC2LdWyIkwX_6uSe_ KHmaEo5ttKCNxw&ll=46.72900003969982% 2C16.51824401975846&z=10 Krajčič, D. (2013). Narava Slovenije. V V. Mlakar (ur.), Veliki atlas Slovenije (str. 38–45). Mladinska knjiga. Krajinski park Goričko (b. d.). https://www.park-goricko. org/go/876/NARAVA Koltai, T. (2020). Hodoško jezero in orel belorepec. Glasilo Őrség, 20(61), 28. Lutra, inštitut za ohranjanje naravne dediščine, OE Lutra Pannonica, Puconci (b. d.). Naravna vrednota – Hodoško jezero – informativna tabla. Občina Dobrovnik – Dobronak Község (b. d). Znamenitosti: Vidov izvir, Objezerska pot. https:// www.dobrovnik.si/objave/91 Ogrin, D. (2012). Slovenske pokrajine. V V. Mlakar (ur.), Veliki atlas Slovenije (str. 22–35). Mladinska knjiga. Pojbič, J. (2022). V dolini Bukovniškega potoka, kot je bilo nekoč. Delo, 64(132), 12. Pravilnik o določitvi in varstvu naravnih vrednot. Uradni list RS, št. 111/04, 70/06, 58/09, 93/10, 23/15, 7/19 in 53/23. http://www.pisrs.si/Pis.web/ pregledPredpisa?id=PRAV6035 Lokalna akcijska skupina Goričko 2020. Predstavitev območja LAS. http://www.las-goricko.si/ predstavitev-obmocja-las/ Register nepremične kulturne dediščine (eRNPD) (b. d). Strehovci – Kapela sv. Vida. https:// geohub.gov.si/portal/apps/experiencebuilder/ experience/?id=af15d645d6604628839 ad0007e4b12b0&page=page_16 Repe, B. (2010). Prepoznavanje osnovnih prsti slovenske klasifikacije. Dela, 34, 143–166. doi:10.4312/ dela.34.8.143-166 Repe, B. (b. d.). Ključ za določanje naravnih prsti. http:// www2.arnes.si/~brepe1/present/kljuc_za_dolocanje_ prsti_mobile1/index.html Senegačnik, J., Ogrin, D., in Žiberna, I. (2013). Nova naravnogeografska členitev Slovenije na 47 pokrajin. Geografija v šoli, 22(2/3), 110–124. Slavič, M. (1999). Naše Prekmurje: zbrane razprave in članki. Vrbnjak, V. (ur), 2. dopolnjena izd.. Pomurska založba. Slovenci na Madžarskem. Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu (29. 9. 2021). https://www.gov.si/teme/slovenci-namadzarskem/ Smej, J. (2009). Strehovci, Selišče Strelci. Bogojina: Župnija; Dobrovnik: Občina. Učni načrt. Program osnovna šola. Geografija. (2011). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/ Dokumenti/Osnovna-sola/Ucni-nacrti/obvezni/ UN_geografija.pdf Vrhovšek, D., in Vovk, A. (2007). Ekoremediacije. Filozofska fakulteta, Mednarodni center za ekoremediacije; Limnos. Zavod za gozdove Slovenije (b. d.). Drevesne vrste – informativna tabla v okolici Bukovniškega jezera. Žiberna, I., Natek, K., in Ogrin, D. (2004). Naravnogeografska regionalizacija Slovenije pri pouku geografije v osnovni šoli. V V. Drozg (ur.), Teorija in praksa regionalizacije Slovenije (str. 85–90). Maribor, Pedagoška fakulteta. 103 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Gabrovšek, K. (2010). Ljudje z naravo, narava za ljudi: biotska pestrost je naše življenje. Zavod Republike Slovenije za varstvo narave. Krajinski park Goričko (b.d.). Naravna vrednota – Bukovniško jezero – informativna tabla. zanimivosti Dr. Anton Polšak, Zavod RS za šolstvo anton.polsak@zrss.si Planica in Tamar 104 Naša najbolj zahodna alpska dolina v Julijskih Alpah je Planica. Včasih slišimo ali vidimo, da se uporabljata imeni Planica in Tamar, pri čemer se pozablja, da se zgornji del doline imenuje po ograjenem prostoru (staji) za živali Tamar. Zaradi tega nekateri govorijo tudi o dolini z dvema imenoma (Peršolja, 2015), v resnici pa je Tamar ime le za njen zgornji del. Dolina je lep, če že ne kar »šolski« primer ledeniško preoblikovane doline. Je možni cilj tudi šolskih ekskurzij zlasti zaradi svetovno znanih smučarskih skakalnic, pa tudi zaradi geomorfoloških in botaničnih posebnosti, konec koncev pa je po desni strani planiške doline od l. 2014 urejena tudi učna pot z informativnimi tablami (Triglavski narodni park, b. d.), ki prikazuje glavne geomorfološke, botanične in tudi gospodarske (nekdaj ovčarska staja in pašnik, sedaj zimski in celoletni turistični obisk) posebnosti. Na zahodu dolino Planico najprej omejuje gorska skupina Ponc, na jugi najvišji Jalovec (2645 m), na jugovzhodu gorska skupina Travnika in Mojstrovk, na vzhodu in severovzhodu pa nekoliko nižje gore z najvišjim Ciprnikom (1747 m) (slika 1). Zgornji del doline (Tamar) se konča v Malem kotu pod Jalovcem (Slika 2). Svetovno poznana je Planica s smučarskimi skakalnicami in tekmami svetovnega pokala v skokih (Slika 1). Gore na vzhodni strani doline so iz masivnega in skladovitega apnenca in dolomita karnijske starosti (okr. 230 milj. let), na zahodni strani pa ta kamnina višje v gorah pride v apnenec in dolomit karnijsko-norijske starosti (okr. 230– GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 1: Spodnji del Planice s smučarskimi skakalnicami. Na desni Ponce, na levi Ciprnik in Visoka peč ter v ozadju greben Mojstrovk, Travnika in Šite. Foto: Anton Polšak, 2023 zanimivosti Slika 2: Zgornji del doline (Tamar) z znamenitim Jalovcem v ozadju. Foto: Anton Polšak, 2023 tudi največja planina pod izvirom Nadiže, ki zavzema vso dolinsko dno, saj se talna morena konča na višini 1081 m (Peršolja, 2015). Poleg omenjene talne morene, ki se vleče podolgem po sredini dolinskega dna, je višje pod pobočji še več ostankov breče in konglomerata iz obdobij starejših poledenitev oz. medledenih obdobij. Takrat so tekoče vode ob robu ledenika odlagale prod in grušča, ki se je kasneje sprijel v brečo in konglomerat (Melik, 1955). Tako dolina nima povsem »brezhibnega« U ledeniškega prereza, ampak je v dnu omenjena morenska grbina, visoka 20 do 30 m (slika 3). Prav tako je posledica poledenitve več prečnih nasipov morenskega gradiva (čelnih moren), ki ga je za seboj pustil Planiški ledenik ob svojem umikanju. Na teh mestih so nastali vzponi, če gremo po makadamski cesti proti domu planincev v Tamarju. Za temi morenskimi nasipi so kotanje, ki jim tukaj pravijo zelje ali zeljci – niti ne tako nenavadno ime, če se spomnimo, da imajo razširjeni deli pokljuške soteske npr. ime vrtci (Kunaver, 2010). Zelje se imenuje 1 Delitev je še več; Kladnik (1981) je razdelil melišča na podstenska, kaminsko-vršajska, žlebovno-vršajska in na podtip hudourniških vršajev. Slika 3: Pogled iz zgornjega dela Tamarja v dolino Planice. V ozadju je lepo vidna grbina talne morene. Foto: Anton Polšak, 2023 105 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 210 milj. let), še višje pa v skladovit dachsteinski apnenec (med okr. 220 in 200 milj. let), ki ga n naših Julijskih Alpah ne manjka. Seveda bi bilo iz takšnih kamnin tudi dolinsko dno, vendarje zaradi poledenitve dno po sredini zapolnjeno s talnomorenskim gradivom nekdanjega Planiškega ledenika, ki ga z vzhodne in zahodne strani prekrivajo še melišča. Po delitvi melišč na podstenske in podžlebne1, je podstenskih več na zahodni strani dolin, podžlebnih pa na vzhodni. To je posledica različne geološke zgradbe, saj je na dolomitu več žlebov (Gams, 1992). Melišča imajo nagib nekako med 25o in 40o (Blatnik in Repe, 2012) in so iz sortiranega preperelega gradiva (pri podstenskih so večji kosi gradiva nižje, višje pa manjši, pri vršajskih, če gre za transport z vodo, pa je lahko tudi obratno. zanimivosti V zgornjem delu doline (Tamarju) so nekdaj pasli ovce rateški kmetje. Tamar je namreč ime za živinsko (ovčjo) ogrado. Sirarna je lepo vidna na slikah 5 in 6. Po (delni) opustitvi planinske paše so sirarno spremenili v planinsko kočo2. Slika 4: Na približno polovici učne poti naletimo na območje balvanov, ki so jim pripisali obdobje izpred 14.000 let, torej najnovejšo poledenitev. Foto: Anton Polšak 2 V Tamarju so prvo kočo (zavetišče pod Zeljem) leta 1899 zgradili pod vodstvom rateškega župnika Josipa Lavtižarja in gospodarskega odbora agrarne skupnosti pod okriljem Radovljiške podružnice SDP pod izvirom Nadiže in jo odprli 3. septembra 1899. Kočo je v zimi 1903/1904 podrl snežni plaz s Ponce. Rateško-planiška podružnica SPD je 15. novembra 1936 najela od agrarne skupnosti sedanjo pastirsko-planinsko kočo Tamar in jo preuredila za potrebe planincev (Kamra, 2014). Zraven koče so postavili meteorološko postajo. Po drugi svetovni vojni je bila koča v slabem stanju. Do l. 1957 jo je upravljalo PD Rateče, do l. 1965 Akademsko planinsko društvo iz Ljubljane nato pa PD Medvode. L. 1957 so v kočo napeljali vodo in telefon, l. 1968 pa še elektriko. Dom so večkrat obnavljali, temeljito zlasti l. 1984. Po zaključku denacionalizacije je dom. l. 2013 prešel dom po 77 letih ponovno pod okrilje Agrarne skupnosti Rateče Planica (Planinska zveza Slovenije, 2023). 106 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 5: Skupni pašnik rateških kmetov, imenovan Zelje. Na sliki sirarna okrog l. 1920. Vir: Planinska zbirka razglednic, Slovenski planinski muzej – Gornjesavski muzej Jesenice. Slika 7: Planinski dom v Tamarju v začetku junija 1990 Foto: Anton Polšak Slika 6: Sirarna v Tamarju okrog l. 1935. Vir: Razglednice Slovanske knjižnice. Mestna knjižnica Ljubljana – Slovanska knjižnica. zanimivosti 107 Avtor: Anton Polšak, vir podatkov: MAPIRE, The Historical Map Portal, http://mapire.eu/en/ in Geopedia, http://www.geopedia.si/lite.jsp#T105_ x499072_y112072_s9_b4 Prsti v dolinah so večinoma profila A-C z variantami Ah-C-R, Ah-AC-C in podobno. Prst je sorazmerno plitva, Ah horizont je le na najdebelejši preperini debel do 25 cm. Obdelovanje onemogočajo tudi balvani in drugo skalno gradivo. Še bolj skromna je manj razvita prst na meliščih (litosol). Z jelovo-bukovim gozdom je porasla zlasti talna morena, zaraščajo se tudi najprej spodnji del melišč, vendar počasneje. Tako na meliščih nastanejo različna območja z različnimi rastlinskimi vrstami oz. združbami (Blatnik in Repe, 2012). Na odprtih površinah se najprej razširijo t. i. pionirske rastline, za katere je v alpskem območju značilna mdr. alpska velesa (Dryas octopetala), ki je pogosta tudi na traviščih, pa seveda mnoge druge. V juniju bomo v dolini našli npr. še vrsto mrčaice (Globularia), klinčka (Dianthus), drobno dvolistno senčnico (Maianthemum bifolium), navadno mastnico (Pinguicula vulgaris), glavičasti repuš (Phyteuma orbiculare), alpski šetrajnik (Acinos alpinus), vrsto ranjaka (Anthillys), košeničnice (Genista), vrsto lanu (Linum), rdeči slizek (Silene dioica), alpski planinšček (Homogyne alpina), velecvetno orlico (Aquilegia nigricans), planinski srobot (Clematis alpina), mesnordeči dimek (Crepis slovenica) in mnoge druge. Seveda je rastlinstvo v dnu doline drugačno kot na meliščih ali višjih pobočjih, kar je odraz rastiščnih razmer tako zaradi podnebja (količine padavin, temperature), kot površja (strmina) in same debeline ter lastnosti prsti. GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 8: Nekdaj je velik del doline zavzemala skupna vaška (srenjska) zemlja rateških kmetov, ki je segala visoko pod Ciprnik, Mojstrovke in Ponce (zeleno). Danes je večina doline (brez Nordijskega centra in skakalnic) na območju Triglavskega narodnega parka (temno zelena črta). zanimivosti Slika 9: Alpska velesa (Dryas octopedala) Slika 10: Dlakavi sleč (Rhododendron hirsutum) Slika 11: Glavičasti repuš (Phyteuma orbiculare) Slika 12: Alpski šetrajnik (Acinos alpinus) 108 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Foto: Anton Polšak Slika 13: Mesnordeči dimek (Crepis slovenica) Foto: Anton Polšak Posebnost Tamarja je tudi izvir Nadiže. Voda izvira na zahodni strani Tamarja na nadmorski višini okrog 1130 m, kar je približno 130 m nad dolino. Izvir je na stiku apnenca in dolomita in tipičen kraški izvir. Do izvira se lahko vzpnemo po levem bregu Nadiže oz. po desni strani, gledano iz doline. Voda je zajeta tudi za rateški vodovod. Malo pod izvirom je 10 ali 12 visok slap, nato pa voda pada preko skal (šumelišče ali skakavci) v dolino, nakar se slej ko prej izgubi v produ, na dan pa pride pri Zelencih. Zaradi tega imajo nekateri Nadižo tudi za izvir Save Dolinke, kar je napačno ali vsaj netočno, saj Zelenci zbirajo tudi drugo vodo, ne samo iz Nadiže. zanimivosti Slika 14: Izvir Nadiže Slika 15: Pogled od izvira Nadiže v dolino Foto: Anton Polšak Foto: Anton Polšak 109 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Slika 16: Slap Črne vode Foto: Anton Polšak zanimivosti Drug znan slap je slap Črne vode, ki pa je okrog 800 m južno od planinskega doma v dolinskem zatrepu na nadmorski višini med 1195 in 1265 m. Voda, ki izvira pod Slemenovo špico, pada tu preko 70 m visokega slapu. Ali veš? V Planici je kar 8 skakalnic – od najmanjših do letalnice s kritično točko pri 240 metrih. Planiška letalnica, kakor imenujemo največjo skalnico, je bila zgrajena l. 1969 po načrtih bratov Vlada in Janeza Goriška in je njima tudi poimenovana. V Planici so 28 krat postavili svetovni rekord v dolžini skokov oz. poletov, še 14 krat pa najdaljše skoke s padci ali dotikom. Rekord letalnice je 252 in ga je l. 2019 postavil Japonec Ryoyu Kobayashi, leto prej pa je pri dolžini takratnega svetovnega rekorda 253,5 m Avstrijec Gregor Schlierenzauer podrsal z rokami. 110 Ob letalnici so l. 2015 postavili najstrmejši zip-line na svetu, dolg 556 m. GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Največ obiskovalcev poletov v Planici je bilo l. 1985 in sicer okrog 150.000. V Planico je bilo nekdaj možno priti tudi v vlakom. Leta 1870 so zgradili železniško progo od Ljubljane do Trbiža. Odsek med Jesenicami in Trbižem je bil dolg 28 km. Zadnjič je vlak do Planice oz. Rateč peljal 31. marca 1966. Danes je po delu nekdanje trase urejena kolesarska steza. Didaktično vrednotenje pokrajine Ob zapisanem naj poudarimo še nekaj možnosti, ki jih lahko v tej dolini izvedemo za namen pouka v šolah. Treba je poudariti, da je možnosti veliko, so pa odvisne tudi od tega, ali pouk poteka v razredu ali v obliki ekskurzije oz. terenskega dela. Ne glede na to je v prvi vrsti treba izpostaviti geografske posebnosti, kot so: • geološka zgradba, • ledeniško preoblikovana dolina, • talna morena, • melišča, • jezerska kreda, • ledeniški balvani, • izvir Nadiže, slap Črne vode, • pašnik Zelje, • rastlinstvo, prst, živalstvo, • kapelica Marije Pomagaj, • Nordijski center Planica s skalnicami, • druge posebnosti, odvisne od ciljev pouka. Posebnost je tudi (lokalno) podnebje, za kar imamo malo podatkov (najbližja meteorološka postaja je v Ratečah), a zanimale nas bi lahko temperature, količina padavin (dež/sneg), razlike po dolinskem dnu, med dnom in pobočji, temperaturna inverzija, pobočni vetrovi ali še kakšna druga posebnost, kot znižana meja sneženja (Strle in Ogrin, 2016). V podrobnosti se tu ne ne bomo spuščali, zato naj le predlagamo terensko-raziskovalno delo, kjer učenci oz. dijaki na terenu samem preučujejo obravnavano pokrajino in sami pridejo do ustreznih zaključkov. V podporo so sicer lahko tudi razni delovni listi za učence oz. dijake, a le, če ne preveč usmerjajo dela in so učenci oz. dijaki samo reševalci delovnega gradiva, ne pa, da tudi zbirajo gradivo, fotografijo, merijo (temperaturo zraka na različnih mestih, vode, naklon …), ugotavljajo sestavo melišč in prsti, skicirajo (prerez doline, oblikovanost pobočij, gora …) profil prsti, zlasti na spodnji del doline pa je nujno vključiti še družbeni pomen Nordijskega centra, turizem ipd. V pomoč delu na terenu je tudi vzpostavljena učna pot po desni strani doline (gledano navzgor po dolini) v dolžini niti ne 4 km. zanimivosti Viri in literatura Blatnik, M., in Repe, B. (2012). Vegetacijski pasovi na meliščih v slovenskih Alpah. Dela, 37, 45–63. http:// www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-YQF1HP30 Kamra (8. 12. 2014). Koča v Planici z Jalovcem 2645 m. https://www.kamra.si/mm-elementi/koca-v-planiciz-jalovcem-2643-m/ Kladnik, D. (1981). Melišča v Kamniško-Savinjskih Alpah. V S. Brinovec (ur.), Gorenjska. Referati in gradivo na 12. zborovanju slovenskih geografov v Kranju in na Bledu od 15. do 17. oktobra 1981 (str. 147–155). Geografsko društvo Slovenije. Kunaver, J. (2010). Pokljuška soteska, izjemna naravna znamenitost – lahko dostopen cilj šolske ekskurzije. Geografija v šoli 19(1), 22–32. Melik, A. (1955). Nekaj glacioloških opažanj iz zgornje Doline. Geografski zbornik, 3, 299–318. http:// www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC20RG4RSV/69c54e22-4e18-4c01-95eaf02351e5afad/PDF Planinska zveza Slovenije (2023). Planinski dom Tamar (1108 m). https://www.pzs.si/koce.php?pid=11 Planiške skakalnice. Foto: Anton Polšak Foto: Anton Polšak Strle, D., in Ogrin, M. (2016). Pojav znižane meje sneženja na območju doline Planice in Peči (Tromeje). Dela, 54, 101–118. https://journals.uni-lj.si/Dela/ article/view/dela.45.6.101-118 Triglavski narodni par (b. d.). Planica, Tamar. https:// www.tnp.si/assets/Obiscite/Aktivnosti/Parkovnepespoti/Dokumenti/Obcina-Kranjska-GoraPlanica-pot-po-dolini-SLO.pdf 111 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Peršolja, B. (2. 4. 2015). Dolina z dvema imenoma. https://www.gore-ljudje.si/Tags/dolina-z-dvemaimenoma Najzgornejši del planiške doline, imenovan Kot ali Mali kot. V ozadju Jalovec z Ozebnikom in Jalovško škrbino. pedagoški orehi Dr. Anton Polšak, Zavod RS za šolstvo anton.polsak@zrss.si Geografski pojmi in terminologija Pri pouku geografije je geografska terminologija sestavni del pouka, saj se geografije enostavno ne more poučevati brez nje. Pod tem pojmom lahko razumemo nekdaj v učne načrte zapisane pojme, ki so vključevali tako geografsko terminologijo kot lastna geografska imena. Pri pojmih gre za vprašanja, na primer koliko in katere pojme vključiti v UN, in jih torej morajo učenci poznati, ter na kateri ravni. Ali morajo poznati lokacijo nekega mesta ali države, ali morajo znati definicijo pojma, jo razumeti (razložiti, pojasniti s svojimi besedami, uporabiti na drugem primeru) ali morda še kaj drugega. To mdr. pomeni, da samo število pojmov, zapisanih v ciljih, še ne dokazuje natrpanosti UN s pojmi, kakor so nekateri učitelji trdili za učne načrte do leta 2007 (za gimnazije in srednje šole) oz. 2011 (za OŠ). Zadnji UN, ki je imel v posebni rubriki oz. stolpcu zapisane pojme, je bil UN iz leta 1998. Tako je imel UN za OŠ zapisanih 749 pojmov, od katerih je bilo kar 418 lastnih zemljepisnih imen (imena rek, pokrajin, celin, morij, mest, prebivalcev držav idr.), UN za gimnazije pa 906 pojmov, od katerih je bilo 336 lastnih zemljepisnih imen. Ker so se nekateri pojmi ponavljali, je realno moral učenec 112 v OŠ (s)poznati vsaj 300 pojmov (brez lastnih zemljepisnih imen), dijak v gimnaziji pa nekaj manj kot 600. Ker so pojmi dokaj opredeljiva in jasna stvar, so jih ohranili tudi v predmetnem izpitnem katalogu za maturo. Nismo jih šteli, a jih je bistveno več kot v UN zlasti zaradi lastnih zemljepisnih in drugih imen. GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Aktualna učna načrta za OŠ in gimnazije nimata navedenih pojmov v posebni rubriki, ampak jih bolj ali manj jasno prepoznamo v ciljih. Kot primer bolj opredeljenega, podrobno razčlenjenega cilja lahko v tej zvezi navedemo cilj, da dijaki na slikovnem gradivu in v naravi prepoznajo reliefne oblike (tako površinske kot podzemne, prisojno in osojno stran, tipe erozije, denudacije in posledice drugih zunanjih dejavnikov), bolj splošen pa je npr. cilj, da pojasnijo procese in posledice poledenitev. Cilj je široko zapisan, za marsikoga preširoko (Kaj pa naj o tem povem učencem, dijakom?), vendar bi moral učitelj geografije (vsaj približno) vedeti, kaj lahko na ravni OŠ ali srednje šole zahteva od učencev oz. dijakov. Najprej se s to problematiko seznanijo študenti pri predmetu didaktika geografije, kasneje se s tem nemalokrat srečajo na različnih izobraževanjih, preko strokovne literature, študijskih srečanj … Glede terminologije je natančnejši predmetni izpitni katalog (PIK). To ponazori primer iz obče Preglednica 1: Primerjalni zapis ciljev v UN za gimnazije iz leta 2007 in PIK-u Sklop UN/PIK UN za gimnazije PIK Obča geografija: Površje Zemlje Dijaki opišejo nastanek različnih tipov obal in ob slikah ugotavljajo njihove značilnosti. Dijak razloži nastanek riaškega, fjordskega, dalmatinskega, estuarskega, lagunskega, deltastega tipa obale in ob slikah ugotavlja njihove značilnosti. Obča geografija: Vodovje Dijaki spoznajo porečje in njegove elemente, jih vrednotijo z okoljskega vidika in pomena za človeka. Dijak razloži hidrološke pojme: porečje, rečni sistem, razvodnica, povodje, rečni režim, pretok reke, vodostaj; razloži dejavnike, ki vplivajo na oblikovanje rečnega režima; razloži lastnosti podzemnih voda: talna voda/podtalnica, prosta talna voda, ujeta talna voda ali arteška voda, skalna voda. Obča geografija: Kmetijstvo Dijaki spoznajo različne oblike kmetijstva z vidika razvoja in intenzivnosti ter razložijo vzroke za njihov nastanek. Dijak opiše oblike kmetijstva z vidika razvoja in intenzivnosti: intenzivno, ekstenzivno, monokulturno, polikulturno, tržno, samooskrbno, tradicionalno, sodobno, specializirano, trajnostno, namakalno, plantažno, nomadsko, selilno, ter razloži vzroke za njihov nastanek. Geografija Slovenije: Predalpske pokrajine Dijaki na zemljevidu določijo glavna hribovja, planote, kotline in doline. Dijak pozna in na zemljevid umesti: Idrijsko-Cerkljansko hribovje, ŠkofjeloškoPolhograjsko hribovje, Posavsko hribovje, Zgornjo Savinjsko dolino, Golte, Celjsko kotlino, Velenjsko kotlino, Pohorje, Dravsko dolino, Ljubljansko kotlino, Ljubljansko barje, Ljubljansko polje, Kamniško-Bistriško polje, Kranjsko-Sorško polje, Dobrave, Deželo in Blejski kot, Idrijco, Poljansko in Selško Soro, Ljubljanico, Kamniško Bistrico, Savo, Savinjo, Mežo, Dravo, Tolmin, Idrijo, Škofjo Loko, Bled, Kranj, Vrhniko, Ljubljano, Domžale, Trbovlje, Zidani Most, Celje, Laško, Velenje, Šoštanj, Slovenj Gradec, Ravne na Koroškem, Mežico. pedagoški orehi geografije (cilja iz sklopa Površje Zemlje in iz sklopa Kmetijstvo) in primer geografije Slovenije (cilj iz sklopa Predalpske pokrajine) v Preglednici 1, kjer primerjamo cilje iz UN in PIK-a. Kaj je boljše, bomo pustili za neko drugo razpravo, gotovo pa je oboje bolj ali manj ustrezno za svoj namen. Poglejmo še nekaj dilem glede pojmov oz. terminologije. V UN za gimnazije je pri sklopu Površje Zemlje zapisano, da dijaki na slikovnem gradivu in v naravi prepoznajo reliefne oblike (tako površinske kot podzemne, prisojno in osojno stran, tipe erozije, denudacije in posledice drugih zunanjih dejavnikov). Predpostavimo, da ta cilj vključuje tudi prepoznavanje reliefnih oblik, kot so grič, hrib in gora (pogorje). Te oblike lahko opišemo glede na značilnosti izoblikovanosti površja (naklona pobočij), relativne in absolutne nadmorske višine in še česa. V tej zvezi v učbenikih običajno piše, da je grič manjša vzpetina (do 300 m), da je hrib višji od griča (in visok približno do 1500 m), gore pa da so višje od hribov (torej od 1500 m). Zanimalo nas je, kaj o tem pravi Geografski terminološki slovar (2005). Zanimivo, a tam je grič definiran kot »vzpetina, nižja od hriba«; hrib kot »vzpetina, višja od griča in nižja od gore ter manj razsežna in bolj razčlenjena od nje«, gora pa kot »velika, masivna, navadno manj razčlenjena vzpetina, višja od griča ali hriba« (Geografski terminološki slovar, 2005). Da ne bi, spoštovane učiteljice in učitelji geografije, kaj več zahtevali od učencev oz. dijakov! Toda to je verjetno eden od redkih primerov, ko skušamo učitelji neko stvar bolj določno in natančno opisati, kot je včasih potrebno v stroki sami. Kako bi šele bilo, če bi želeli z učenci oz. dijaki Za konec naj zapišemo, da problematika pojmov oz. strokovne terminologije in lastnih imen ni »kar nekaj«, ampak strokovni problem, pri pouku pa moramo poleg tega še vedeti, katere ključne pojme bomo pri pouku obravnavali, kako, in na koncu, morda najpomembnejše, na kateri ravni (stopnji) jih morajo učenci oz. dijaki obvladati. Viri in literatura Bufon, M., Humar, M., Kladnik, D., Košmrlj-Levačič, B., Lovrenčak, F., in Orožen Adamič, M. (2005). Geografski terminološki slovar. https://doi. org/10.3986/978-961-254-470-6 Predmetni izpitni katalog za splošno maturo. Geografija. https://www.ric.si/splosna-matura/predmeti/ geografija/ Učni načrt. Program osnovna šola. Geografija. (2011). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. https://www.gov.si/assets/ministrstva/MIZS/ Dokumenti/Osnovna-sola/Ucni-nacrti/obvezni/ UN_geografija.pdf Učni načrt. Program splošna, klasična in ekonomska gimnazija. Geografija. (2017). Ministrstvo za šolstvo in šport: Zavod RS za šolstvo. http://portal.mss.edus. si/msswww/programi2012/programi/media/pdf/ un_gimnazija/geografija_spl_gimn.pdf 113 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 V zgornjih primerih in pri drugih ciljih iz UN (za gimnazije) se pojavljajo dileme, kateri pojmi oz. termini so (bolj)pravilni. Tako je novejši termin podzemna voda, ki nadomešča prejšnje termine podtalnica, podtalna voda ali talna voda. Podobno danes govorimo o kraških (reliefnih) oblikah in ne o kraških pojavih, geografi pa tudi dobro ločimo med terminom pokrajina in krajina, usedlino (sedimentom) in sedimentno kamnino, področjem in območjem, toplotnimi in podnebnimi pasovi itn., kar nekaj pa je tudi terminov, ki v osnovi pomenijo isto, se pa v različnih strokah uporabljajo različno, kot je primer za tla (pedologija) in prst (geografija). razjasniti pojem erozija, ki ima po Geografskem terminološkem slovarju dva ključna pomena v geomorfologiji kot 1) »dolbenje, razjedanje, žlebljenje in odnašanje kamninske gmote in preperine, zlasti zaradi delovanja tekoče vode« in 2) »vsi eksogeni procesi odnašanja kamninskih gmot in preperine«. Še dobro, da erozijo v praksi (pri pouku v šoli) opredelimo kot dolbenje (in vrezovanje) v površje, kot vrste pa naštejemo rečna, morska, vetrna in ledeniška erozija. Smo pa v slovarju zaman iskali npr. termin gentrifikacija, ki ga učni načrt (za gimnazije) niti ne zahteva, se pa pojavlja na mednarodni geografski olimpijadi – ta nam daje sliko širše mednarodne primerljivosti znanja geografije med dijaki različnih držav. Še dobro, da ga najdemo tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki nam razloži, da je to 1. spreminjanje pretežno bivalnih mestnih predelov z lokalnim prebivalstvom s pozidavo, prenovo v predele s turistično, storitveno namembnostjo višjega razreda in 2. spreminjanje prvotne namembnosti v turistično, storitveno višjega razreda. In tudi tu velja, da tudi ta primer ni nobeno merilo, kaj naj bi bilo v slovenskih učnih načrtih za geografijo. navodila Geografija v šoli Letnik 31, številka 2-3, leto 2023, ISSN 1318-4717 Izdajatelj: Zavod Republike Slovenije za šolstvo Predstavnik: dr. Vinko Logaj Odgovorni urednik: dr. Anton Polšak NAVODILA AVTORJEM PRISPEVKOV ZA OBJAVO V REVIJI GEOGRAFIJA V ŠOLI Avtorji ob oddaji prispevka jamčijo, da ne kršijo nobenega avtorskega dela ali drugih lastninskih pravic. Za gradivo (npr. fotografije ali risbe), za katero avtorji nimajo avtorskih pravic, morajo k oddanemu prispevku priložiti dovoljenje za objavo, pridobljeno od lastnika teh pravic. Za objavo fotografij učencev in dijakov so avtorji dolžni zagotoviti soglasje staršev ali zakonitih zastopnikov. Obrazec se nahaja na spletni strani revije. Prav tako morajo avtorji priskrbeti tudi soglasja za fotografiranje drugih oseb, objektov ali območij (npr. določenih zavarovanih naravnih vrednot v tujini), če tako nalaga tamkajšnja in slovenska zakonodaja. Moralne avtorske pravice avtorjev prispevkov v reviji Geografija v šoli pripadajo avtorjem; materialne avtorske pravice reprodukcije in distribucije v tiskani ali digitalni obliki in pravico predelave avtorji brezplačno prenašajo na Zavod Republike Slovenije za šolstvo s tem, ko se prvič strinjajo z objavo v reviji in prispevek prijavijo. Prispevki niso honorirani. Avtorju pripade en brezplačen izvod publikacije. Prispevki naj bodo zapisani v slovenskem jeziku ter opremljeni z izvlečkom in ključnimi besedami v slovenskem jeziku. 114 GEOGRAFIJA V ŠOLI | 2-3/2023 Besedilo naj ne bo računalniško oblikovano in razlomljeno na strani. Besede naj ne bodo deljene; besedilo naj bo enostavno in neoblikovano ter zapisano z malimi tiskanimi črkami z izjemo velikih začetnic. Velikost črk naj bo 12 pik, tip pisave Times New Roman, razmik med vrsticami enojen, besedilo pa levo poravnano. Dovoljeno je označiti le ležeči (npr. za besede v tujem jeziku in latinska imena) ali krepki tisk. Slikovno in grafično gradivo naj bo v elektronski obliki. V osnovnem besedilu prispevka naj bodo označena mesta, kamor se umešča slikovno in grafično gradivo; dodano naj bo besedilo podnapisa. Zaželena je tudi osebna fotografija avtorja za objavo ob naslovu prispevka. Pri citiranju virov in literature naj avtorji dosledno upoštevajo navodila za citiranje, ki jih najdejo na spletni strani revije: https://www.zrss.si/strokovne-resitve/revije/geografija-v-soli Uredniški odbor: dr. Borut Stojilković, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Oddelek za geografijo in Zavod RS za šolstvo, Melita Vidovič, Zavod RS za šolstvo, Damijana Pleša, Zavod RS za šolstvo, dr. Tatjana Resnik Planinc, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, dr. Matej Ogrin, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, dr. Eva Konečnik Kotnik, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, dr. Valentina Brečko Grubar, Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, Oddelek za geografijo, dr. Tatjana Kikec, mag. Ludvik Mihelič, Ekonomska šola Ljubljana, Aleksander Jeršič, Osnovna šola Draga Kobala Maribor, Nevenka Cigler, pedagoška svetovalka v pokoju, dr. Anđelija Ivkov Džigurski, Naravoslovno-matematična fakulteta, Univerza v Novem Sadu, Srbija, dr. Barbara Riman, Inštitut za narodnostna vprašanja, enota Reka, Hrvaška, dr. Péter Bagoly-Simó, Geographisches Institut, HumboldtUniversitat zu Berlin, Nemčija, dr. Danuta Piróg, Pedagogical University of Kraków, Poljska, dr. Aleksandar Knežević, Geografski fakultet, Univerzitet u Beogradu Jezikovni pregled: Renata Vrčkovnik Prevod izvlečkov: Polona Luznik Urednica založbe: Damijana Pleša Naslov uredništva: Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Založba, Poljanska 28, 1000 Ljubljana Letna naročnina (3 številke): 33,00 € za šole in druge ustanove; 24,75 € za individualne naročnike; 12,50 € za študente, upokojence. Cena posamezne številke v prosti prodaji je 13,00 €. Cena te številke (2-3/2023): 26,00 € V cenah je vključen DDV. Naročila: ZRSŠ, Založba, Poljanska cesta 28, 1000 Ljubljana, e-naslov: zalozba@zrss.si Naklada: 550 izvodov Oblikovalska zasnova revije: Kofein dizajn, d. o. o. Grafična priprava: Design Demšar, d. o. o. Tisk: Present, d. o. o. Revija je vpisana v razvid medijev, ki ga vodi Ministrstvo za kulturo, pod zaporedno številko 571. Priznanje avtorstvaNekomercialnoBrez predelav Digitalni arhiv člankov iz revij ZRSŠ prek 1500 strokovnih in znanstvenih člankov V bogati zakladnici člankov enajstih strokovnih revij ZRSŠ lahko s preprostim iskalnikom poiščete članke z izbrano vsebino in jih takoj berete ali pa PDF-je člankov prenesete v svoj računalnik. www.zrss.si/arhiv-clankov Marinko Banjac Ana Bojinović Fenko Marinko Banjac Tomaž Pušnik Klavdija Šipuš Tomaž Pušnik Klavdija Šipuš Jure Požgan Blaž Vrečko Ilc IDENTITETA IN EU V VSAKDANJEM ŽIVLJENJU ZELENA EU priročnik za učitelje priročnik za učitelje priročnik za učitelje AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO AKTIVNO EU DRŽAVLJANSTVO Serija treh priročnikov je v prvi vrsti namenjena profesorjem, ki poučujejo obvezni vsebinski sklop aktivno državljanstvo, pa tudi tistim, ki poučujejo druge družboslovne predmete na srednješolski ravni. Priročniki izhajajo iz pristopa izkustvenega učenja o Evropski uniji, s čimer želijo dijakom približati tematike, povezane z evropskimi integracijskimi procesi. Tako imajo priročniki na koncu poglavij didaktične primere, ki temeljijo na vključujočem in aktivnem učenju, pri katerem so dijaki ključni akterji v demokratični skupnosti. Poudarek je na njihovem sodelovanju, komunikaciji, načrtovanju, izvajanju in refleksiji dejavnosti ter uporabi in krepitvi kompleksnih miselnih procesov, kot so razumevanje, analiza, sinteza in vrednotenje ter povezovanje znanja. Priročnik Aktivno EU državljanstvo je zasnovan kot podpora učiteljicam in učiteljem pri usmerjanju mladih k aktivnemu delovanju ne le v Sloveniji, temveč tudi v širšem evropskem okviru. V treh poglavjih so prikazane številne razsežnosti aktivnega državljanstva (Evropske unije – EU). Priročnik Identiteta in EU v vsakdanjem življenju ponuja večdimenzionalen vpogled v vprašanje identitete in želi sistematično prikazati, kako Evropska unija vpliva na identitete posameznikov, skupin, posebej mladih, ter na naš vsakdan. Zadnji priročnik v seriji, Zelena EU, naslavlja številne dimenzije okoljske problematike, procesov ter ukrepov, povezanih z varovanjem okolja, predvsem v kontekstu Evropske unije. Serijo priročnikov smiselno dopolnjuje znanstvena monografija Izkustveno učenje: od teorije k praksi, ki je namenjena vsem, ki se želijo seznaniti z izkustvenim učenjem ali nadgraditi njegovo poznavanje. Monografija omogoča vpogled v ključne koncepte ter zgodovinski razvoj izkustvenega učenja in osmišlja sistematično vpeljevanje tega pristopa predvsem v formalnem, pa tudi v neformalnem izobraževanju. Temeljni cilj je bralcu približati izkustveno učenje ter odpirati možnosti njegovega specifičnega in učinkovitega vključevanja v izobraževalni proces. Marinko Banjac Klavdija Šipuš Darja Tadič Špela Razpotnik Meta Novak Damjan Lajh in Tomaž Pušnik IZKUSTVENO UČENJE: od teorije k praksi Dostopno v digitalni bralnici ZRSŠ www.zrss.si/digitalna-bralnica/aktivno-drzavljanstvo/