mSpf;TT
\ ?
V sredo in saboto
izhaja in velja:
z“ celo leto	.	6	for.	20	kr.
» pol leta	.	3	„	30	„
n četert leta	.	I	„	70	„
» mesec .	.	—	„	60	„
Po poiti:
Za celo leto	.	7	for.	60	kr.
n pol leta	.	3	„	80	„
» četert leta	.	2	„	—	„
d mesec . . — „ 70 „
„Živi, živi dull slovenski, bodi živ na veke!"	tjar. pesem.
St* 03*	V Celovcu v sredo 8. avgusta 1866.
Oinanila.
Za navadno dvestopno verst* se plačuje: 6 kr., ktera se enkrat 8 kr., ktera se dvakrat, 10 kr. ktera se trikrat natiskuje; več« pismenke plačujejo po prostoru.
Za vsak list mora biti kolek (štempelj) za 30 kr.
Rokopisi se ne vračajo.
Tečaj II.
Lepa prošnja.
Naznanjali smo v St. 56 letošnjega „Slovenca14, da nam ostane za vredovanje na leto le 436 gld., akovsi plačajo naročnino svojo. Te dni smo pregledovali bukve in našli, da znaša naročnina, kolikor je je še na dolgu, 587 gld. 60 kr.; torej se kaže na leto 151 gld. 40 kr. zgube.
Čestiti gospodje naročniki! alite, da nam za naš trud in naše sitnosti ne želite zgube še v denarjih? Ako ne želite, prosimo, naj vsi gg. naročniki, ki „Slovenca" prejemljete, berž berž svojo naročnino poravnate. Za po-samne gg. naročnike znaša ves dolg le pravo malenkost, za nas pa narašča zaostali denar na 587 gld. 40 kr. Nas nihče ne čaka, mi moramo o pravem času potrebni denar šteti, — pa povemo očitno, da tega dolgo iz svoje moči ne bomo zamogli. Zatorej lepo svojo prošnjo še enkrat ponavljamo, naj se naročnina skorej dopošlje!
Število naročnikov je spet nekaj poskočilo; le samo trije poprejšni naročniki so „Slovenca" nam poslali nazaj in pristavili besedo, da ga ne morejo sprejemati zavoljo pomanjkanja denarjev; 22 se je pa oglasilo novih, tako da hodi zdaj 19 iztisov več. 627 iztisov hodi torej „Slovenca in ni se bati, da bi moral poginiti, ako so naročniki tnož beseda in plačajo dolg svoj. Prosimo !
V redni.s tv o.
Enake butare k— enake pravice!
Ni jih besed, ki jih človek večkrat sliši in bere, kakor so te:	Enake butare — enake
ravice" ! Pa žalibog, da so le gole, prazne esede, kar posebno čutimo mi ubogi Slovani. Že od leta 1848 sem le — torej že celih 18 let — slišimo te zlate besede kaj lepo po ušesih zvoniti; v resnici pa le vse pri starem ostaja. Ali bode mar zanaprej tudi pri tem ostalo? Ako pojde po volji nemških časnikarjev, nimamo se nadjati nič boljšega, — saj so nemški časniki na Dunaju in v Gradcu ravno te dni spet pomolili svoje rogove in nam pokazali, kako radi da imajo nas Slovane pa koliko pravic nam hočejo ubogaime dati.
Djano je po nemškej zvezi, Avstrija je po sili pahnjena iz Nemčije in postavljena na samosvoje noge, kakor se velikej in mo-gočnej deržavi tudi spodobi. Zdaj se more, pa tudi mora Avstrija znotrej tako uravnati, da bode enako pravična vsem narodom. Vlada je neki tudi v resnici volje storiti, kaj pa počenjajo časniki? Razsajajo, kakor bi vsem Nemcem za glavo šlo in izmišljajo pa po svetu trobijo take novice, da se mora vseh Nemcev popriji ti groza in strah. Najhujši panslavisti in reakcionarji so jo pri-mahali na Dunaj obsuli cesarja in ministre pa nagnali jih, da postavijo dvorne kance-larje. Dobili bomo, kakor ti listi naznanjajo zraven ogerskega, sedmograškega in her-vaškega še dvornega kancelarja za Galicijo in Bukovino, drugega za dežele češke krone in tretjega za vse druge nemške dežele. Imeli bi torej v Avstriji šest dvornih kan-celarij in ravno toliko kancelarjev.
Nam federalistom ti kancelarji nobenega
strahu ne delajo, timveč pridejo nam čisto o volji; ali le Nemcem to ne gre v glavo, a bi vsi narodi in vse deželne skupine imeli svojega moža na Dunaju, ki bi jih pri cesarju in v ministerstvu zastopal in zagovarjal. Dosedaj smo imeli samo Nemce ali pa nemškega duha navzete gospode okoli cesarja, ki so delali tisto nemško politiko, ki nas je pripravila v toliko nesrečo in sramoto. Zdaj se suče malo drugači, zdaj poje druga pesem, zdaj pa je tudi pri Nemcih ogenj v strehi in serce v hlačah: Slovani so zmagali, politika njihova pride do česti in veljave, tudi oni dobojo svoje možč okoli cesarja, — zdaj nas bojo poslovanili, zdaj bo Avstrija slovaaska!
Ne bojte se ne, da pojde vse na nos na vrat po slovanski. Cesarska rodovina je nemška, vsa vladina mašina od ministra do vratarja je nemška, vsa armada od generala do poslednjega oficirja je nemška, vse šole in kancelije so nemške, — kako more črez noč vse to v zgubo iti in Avstrija slovanska postati?
Da bi Avstrija postala slovanska, in da bi zanaprej poslovanovala, kakor je dozdaj ponemčevala, to federalistom ne leži ne v glavi ne v sercu, — federalistov geslo je: Enake butare — enake pravice, — med narodi naj ne bode gospodov pa tudi ne hlapcev, vsi smo bratje, ki naj vživamo enake pravice!
Zatorej dajte nam narodom vsem dvorne kancelarje, pa bodite tudi pri teh pravični na vse strani. Prašamo, zakaj bi mi Slovenci svojega moža ne imeli na cesarskem dvoru ? Veseli nas serčno, da ga menda dobojo Po-ljaci in Čehi, da ga že imajo Nemci, Mad-jari in Hervatje, — prašamo, zakaj bi ga
Besednik.
Pomorska bitka pri Visu
20. julija 1866.
(Iz „Novic.")
Boj pri Visu, v kterem je avstrijsko brodovje tako slavno zm6glo, da prva zmaga ta ostane zapisana v zlati knjigi povest-nice avstrijske, bil je že v več časnikih popisan, al tako živo, tako na drobno, da človek skor vidi, kaj in kako se je vse vršilo, Še nikjer tako, kakor v tem popisu, ki nam gaje poslal častiti rojdk naš, kteri je sam stal v v r s t i j u n a k o v, ki so 20. julija poslavili pomorstvo avstrijsko, pa poleg tega tudi ime slovansko. Ta tako živi vojni popis prebiraje smo še le prav čutili krepkost Koseskove pesmi, ko pravi:
Čaj te bor! vojaške roje!
Krogla žvižga, boben poje!
Vse vali se v sip in prah.
Udri, udri, mah na mah!
Kjer zadene, iskra šine,
Šest jih pade, kjer porine,
Kdo je mar?
Ta pogumni korenine Je slovenski oratar!
t V svesti smo si, da vsi domoljubni bralci bodo tudi tako čutili z nami. Iz srca
smo hvaležni iskrenemu domoljubu, da na morji — brž po krvavi bitki — se je spomnil domovine svoje in poslal popis domač domačim! Mi pa mu za ljubav to izrekamo srčno hvalo in „slava" ! Tako-le se glasi ta popis«
19. julija proti poldne smo izvedeli, da je italijansko brodovje (italijanske vojne la-dije) pod admiralom Persanom dalmatinski otok V i s (Lisa) napadlo in da bombe meče v mesto. „Naprej z ognjem! dvignite mačke (sidra)!" — tako je bilo povelje in ob poli ene bile so vse ladije napravljene na odhod in zunaj brodišča Fa-sanskega. Pod klicem „hurrah", ki se je daleč razlegal krog in krog, hitele so vse ladije v redu mimo admiralove oklepnice „nadvojvoda Ferdinand Maks" imenovane, til se postavile v napadni okljuk (Angriffswin-kel) in potem nemudoma se podale v tek proti Visu: v prvi vrsti 7 oklepnic (Pan-zerfregatten) z zastavonosno ladijo na čelu, v drugi vrsti 5 lesenih freg&t in ena korveta z linijsko ladijo „Cesar" na čelu, v 3. vrsti pa mnogo topovskih ladij in nekoliko arobrodov; razun parobrodov so vse ladije ile oklepnice (z debelimi železnimi ploščami okovane ladije). Na ladijah pa so častniki (oficirji) in vojaki vsi vsi hrepeneli le po tem, da se brž brž udarimo z Italijanom. Med vojaki (mornarji) so večidel Dalmatin-
ci, Hrvatje ali Istrijani, morski pešči in topničarji pa Cehi, Foljaci in mnogo Slovencev — vsi polni zaupanja v slavno-skusenega svojega voditelja kontre- zdaj vi-ce-admirala Tegethofa.
20. julija zjutraj bilo je južno vreme s silnim dežjem; morje je gnalo valove. Ob 8. uri smo zagledali Vis; v napadnem okljuku proti otoku jadraje smo zavoljo še zmiraj oblačnega vremena še le proti 10. uri zagledali sovražnikovo brodovje. Tikoma nad otokom je stalo na boj pripravljeno, kajti italijanski vohuni (špijoni) so mu iz Istre o pravem času glas dali, da smo mi od Fasane odrinili. Našteli smo italijanskega brodovja 28 ladij, med kterimi gotovo najmanj 11, morebiti pa celč 14 oklepnic, in med temi najnovejega na Angleškem narejenega velikana „Affondatore" (to je p o-tapljavca, ker potaplja dru^e ladije), ki ga Italijani „Strašnega" zovejomkipo 3 do 6 centov težke bombe meče. „Evo na b oj!“ — bilo nam je prvo znamenje, in zdajci se pomikujejo naše in sovražnikove ladije čedalje bliže, na čelu vsakemu bro-dovju je bila admiralova ladija, in v tem hipu smo bili le za streljaj saksebi, — vse omolkne; čujejo se le nekteri strašivni klici! Iz blizo 50 dimnikov pa se valijo strašni oblaki črnega dima proti nebu, da je obzor temen krog in krog. — 50 minut čez 10. uro ustreli sovražnik prvikrat iz admiralove
ne dobili tudi mi Slovenci? Nas Slovencev je 1 V« milijon, mi Slovenci plačujemo ravno tiste davke, prelijamo ravno tisto kerv, imamo ravno tistega Boga in cesarja, zakaj bi nas posadili za duri, dokler bi uni naši bratje pri mizi sedeli? Mi Slovenci govorimo ves drug jezik in imamo vse druge potrebe, kakor Nemci po Gornji Avstriji in Tiroljskem; zakaj bi nas pritikali spet k tem Nemcem? Da mar spet dobivamo deželne poglavarje, ki naše besede niti znajo niti ljubijo ; — da mar spet prejemljemo postave v tujem,našemu narodu nepoznanem jeziku, — da mar ostanejo v kancelijali še dalje nemški jezik in uradniki, ki nad našimi kmeti po nemški razsajajo; da se mar po naših šolah še dalje našej mladini nemške besede v glavo zabijajo, zlati čas za pravo omiko in napredovanje pa krade? Mi Slovenci po notranji Avstriji delamo, kakor zgodovina priča, eno celoto, eno deželno skupino; zakaj bi ne imeli tudi skupaj enega zagovornika pri cesarju, kakor ga imajo drugi narodi ? Naj postane resnica znana cesarska beseda: „Enake butare — enako pravice, daj d e nam notranjeavstrij-skega kancelarja. Bere se pa tudi, da druge zgodovinske skupine zazdaj dobijo „ministra brez portfelja“. Za ime nam ni nič mar, nam je vse eno, da le dobomo gospoda, ki ima stol in glas v ministerskem sveto-valstvu; tega pa tirjamo po pravilu: Enake butare — enake pravice! Dajte nam za zdaj ministra brez portfelja; ko se pa der-žavnopravna prašanja dokončno rešijo, hočemo dvornega kancelarja za notranjcavstri-janske dežele.
Politični razgled.
„Z Bogom, nemški bund“ ! kličemo mi iz celega serca in z nami vred gotovo tudi vsi Slovenci, kakor se je tudi ta glas razlegal že od 1.1848, in se razlega zdaj od vseh slovanskih pokrajin. Pa tudi Nemci — centralisti, avtonomisti — postajajo že drugačne misii in začenjajo pisati, da je res treba zdaj vpeljati ravnopravnost vseh narodov in jezikov, le to še nekako silno povdarjajo, da gre pred vsem gledati na nemško omiko in jezik, češ, ker je Avstrija ž njuno podporo postala to, kar je. Da res je postala — tako nesrečna in neuravnana ! Vendar pa upamo, da se bodo sčasom še bolj spre-vergli in dav bo mogoče ž njimi tudi kaj pogajati se. Se pred 14 dnevi smo jih čuli
— 250 —
na vse gerlo vpiti, da je brez nemške zveze po Avstriji djano. In glejte, v takč kratkem času nastopili so že boljšo pot! — Naznanile so se nam zdaj tudi že točke za mirno spravo:	Vse je tako, kakor smo oni dan
naznanili. Avstrija stopi iz nemške zveze, ki je bila nenaravna in nam ni nikoli nič dobička donašala, pač pa veliko škode in stroškov. Na severju se napravi zavezna deržava, kterej stoji na čelu Pruska, na jugu pa zveza posamnih deržav (brez Avstrije), ki se bodo potem s severno zavezno deržavo v medsebojnih deržavopravnih, kup-čijskih in družili zadevah in razmerah pogodile. Priprave za parlament se tudi že delajo, in Bismark bo gotovo skerbel, da se napravi med severjem in jugom kaka tesnejša zveza ali celp edinstvo, po čemur že tudi nekteri časniki iz južnih deržav vpijejo, če jih Napoleon ne bo ustavil, in ž njim vred druge velike deržave. Avstrija plača tudi Pruskej 20 milijonov tolarjev (30 mil. v sr.). Ker bo vlada skorej ta denar priskerbela in vštela, tako je upati, da bode pruska armada že gotovo koneč tega meseca čez naše meje. Ogersko, doljno in zgornjo Avstrijo je že zapustila, pomikuje se pa tudi že iz južnih, krajev Češke krone dalje naprej, ker ondi kolera hudo razsaja in jih veliko po bolnišnicah pomori. Tako jih je one dni v bernski realki, kjer ranjenci ležč, izmed 210 naenkrat 90 umerlo. Pravijo pa, da se je kolera zato tako hudo med njimi vgnjezdila, ker so vojaki po dolgem in težavnem potovanju vsi utrujeni naenkrat začeli predobro in samopašno živeti, ter vino in žganje piti. Vendar pa tudi Bog ve, zakaj da kozi rog odbije, — toliko presilnih tirjatev in davščin, ki so jih ubogim prebivalcem nakladali in jih na beraško palico pripravili, tudi ne more brez kazni ostati, krivica je v nebo vpila.
G. t. m. so se začeli v Pragi naši in pruski poslanci zastran miru posvetovati. V ta namen je prišel »4je pruski minister vojaštva gen. Boon. Tudi novi pruski namestnik češke dežele, gen. Vogel von Fal-kenstein, je že tam. Upati je, da se skorej o vseh rečeh porazumejo, ker so posamezne točke vse že poznamljene. Pruski kralj in Bismark sta se 31. jul. v Berlin vernila. Piše se, da jo moral Napoleon hud6 pritisniti, preden sta onadva na primirje privolila, — da pa od vsega tega nič druzega noče razun za nevesto svojemu sinu hčer pruskega kraljeviča- naslednika. Pa pustimo to. Po vsaki
ladije, in brž sledi strel za strelom. Mi pa smo še zmiraj mirovali inv napadnem okljuku krmili proti sovražniku. Ko smo dospeli daljavo, od ktere strel gotovo zadene, nam doide znamenje:	„Primite vra-
ga!1*, in zdaj začne se bor; krogle žvižgajo, bombe grmijo, tak je v.ojni roj, da ne d& se popisati; ne vidi se druzega kot dim smodnika in oglja, vmes pa se topovske strele bliskajo, in že po malo minutah se nam razpne znamenje: „V dno pr e derite v ra g a 1“ Zdajci pa se z vso silo in strašno hitrostjo (13 morskih milj v eni uri) zaletimo na sovražne ladije, prederemo njegovo vrsto in zdaj na levo zdaj na desno po vsej širjavi streljaje delamo veliko škodo vražjemu brodovju. Zaženemo se na admiralovo ladijo, al neka oklepnica nam zastavi pot; skušamo jo pogrezniti; trčimo skup, pa odletimo saksebi in zadenemo sovražnika le v zadnji del, vendar tako dobro, da mu polomimo več plošč na železni oklepnici, in to ga primora, da hitro beži. V tem boji dobimo prvo znamenje zmage: trobojno zastavo italijansko (be-lo-zeleno-rudečo), ktero so mimogrede naši mornarji strgali s fregate. Vsa razkačena je dirjala naša admiralova ladija naprej; v tem hipu pa se zaleti druga sovražna v nas pod desnim okljukom tako-le : >; grozovita je bila zdaj nevarnost; sovražnik nas je hotel v dno potopiti, mi pa njega ; ali
on ali mi — to je bila zdaj pravda. Strašno se zaletimo skup — grozen tresk na tresk; vse pada v ladiji na tla, veliko se jih rani — mi smo sovražnikovo ladijo v bok (Bauch) zadeli; kakor dva elastična balčna odskočite ladiji druga od druge. Sovražnikova ladija nam le za trenutek pokaže vdrto stran s polomljenimi oklepnimi ploščami, se nagne na levo (backbord) proti nam, tako, da so na desni strani (steuerbordseits) pripeti čolni se prekucnili. Strašno vpitje! pri strelnih linah na desni se prikažejo črne glave — in v manj kot v dveh minutah potem, ko smo vkup trčili, ni bilo ne sledu ne tiru več od ene največih in najkrasnej-ših dveh oklepnih italijanskih ladij, ktero moč je bila tolika kot moč 1000 kčnj, in ki je imela 700 vojakov — ladija „Re d’ Italija*1 (italijanski kralj) imenovana, vtonila je! Le lesovje in kakih 200 mornarjev jo plavalo po morji ter vpilo po pomoči in rešitvi. Admiral nam ukaže, naj brž čoln denemo na morje; al v tem hipu pridrvito dve sovražni ladiji na nas. Naprej z vso silo smo zopet na desno in levo ogenj metaje udarili na tretjo oklepno fregdto, vendar je nismo mogli utopiti, kajti na okljuku (Win-kel), pod ktor i m se vojna ladija zaleti v ladijo, je vse ležeče. Ker so se tudi vse naše druge ladije borile s sovražnikom in so storile kar koli je bilo mogoče, je bilo s silnim zaletom našim sovražnikovo bro-
ceni pa vsak lahko vidi, da se pruski diplomati kakor njihovi vojskovodje zelo podvizajo, in da bi radi zdaj prej ko mogočet mir sklenili, toda z vsakim posebej, kakor je bila tudi vojska z vsakim posebej. To je sicer lepo in hvalevredno, le to bo nekako čudno, ker bo večidel vojaško pravo obveljalo. Razun Saksonske, kjer še ostane stari kralj Janez, postanejo llanoveranska, Nasavska, Hesenska in Frankobrod pruske dežele in zgubijo svojo dozdanjo neodvisnost. To je zgodovina časov. Mi bi pa pri tej spremembi samo to radi, da bi se Avstrija prej ko mogoče politiško prerodila in tako pi’enovila, da bi skorej zamogli vsem nevarnostim se ustavljati in kolikor mogoče svobodno živeti. Kako bodo pa začeli zdaj Avstrijo uravnovati, ni še znano. Da ne gre več po centralistični in dualistični poti, je dosti spričano; treba bo tedaj kaj dru-zega poskusiti. Bog daj in sreča junaška! — Italija se je precej dolgo obotavljala skleniti premirje, ali zdaj ga je vendar. — Kaj pa tudi hoče? Dvakrat prav dobro te-i peni ne ostaja druzega, če zraven še tudi Na poleon na ta ali drugi način pritiska.
Dežele notranje-avstrijanske.
1* Celovca. (Ju'ternja zarja; dež. strelci; vk va t ir o v a n j e; pošta zaostaja; naši korenjaki; nove puške; huda ura). Sperva bi bil človek mislil, da bojo Nemci naši obnoreli, da je nemška zveza pri kraju in da je na Dunaju oklicano obsedno stanje. Ra kri se jemalo ohladila, serce se pomirilo, in že sliši se, kako prevejeni Nemci sami terdijo, da jo dobro za Avstrijo, da je konec nemškim homatijam, Saj Avstrija od Nemčije ni imela nobene pomoči, srečo in slave, veliko pa je trosila za nemške zadeve ljudi in denarja. Tudi na Dunajčane so hudi in grajajo jih, da so tako ravnali:	Centralizmu in dualizmu je
odklenkalo in nastopiti moramo „prosto pot“, ktero nam je naznanil septemberski manifest in ktera pelje do ravuopravnosti vseh dežel in narodov. Človeku pač dobro de, ko sliši nekdanje centraliste in dualiste tako govoriti, to je juternja zarja, ktera nam po černo temnej noči naznanja veseli boli den. — Minuli teden so v Celovcu nabirali prostovoljce za „deželne strelce**. Dobili so jih vseh vkup 116, med njimi so mladi
dovje vso zmešano, njegova vrsta popolnoma predrta in brodovje deloma ločeno; al kmalu se združi na mestu, kjer smo mi pred začetkom bitve bili, mi pa smo se pomaknili na njih mesto kraj morja. Prekrenivši prednjo stran hotli smo zopet napasti sovražnika, al ker sto mu dve ladiji goreli, se je umaknil, in po sila grozni bitvi, ki je trajala poldrugo uro, je nastopil počitek. Proti dvema popoldne je, kakor jo bilo videti, sovražnik hotel so nekoliko maščevati nad nami ; poslal nam je „Affondatora** naproti, ki je po 2 do 3 cente težke bombe metal; brž ko ne je mislil, da smo veliko zgubo trpeli in smo zato poparjeni. Ko pa vidi, da se brodovje naše brž vzdigne in mu grč naproti, se vrne z vsemi svojimi ladijami ter grč naproti otoku sv. Andreja. — 20. minut čez 3. uro popoldne smo še zmiraj pazili, kako se je sovražnikovo bro-povje nazaj pomikalo. In zdaj se nam prikaže druga grozovita dogodba. Kakih 6 morskih milj daleč od nas se mahoma vzdigne dimno valovje proti nebu; kmalu potem slišimo pok na pok, in oklepna fregata „Principe Carignano*1, ktero so dopoldne naše granate zažgale, se je razpršila v zrak! In zmiraj dalje in dalje se je pomikalo italijansko brodovje proti jugozahodu, mi pa smo priplavali v ladjostajo v Vis (kjer jo posadka hrabrih graničanov Ličanov) z neskončnim veseljem od ondašnjih prebivalcev
tantalini pa tudi bolj stari, eden ima celo že GO let. Tudi drugi vojaški novinci dohajajo sem le iz vseh dolin naše dežele in se pridno vadijo. Veči del jih pn še nosi svojo domačo obleko, Kar je ljudi na misel Pripravilo, da vojaške obleke zmanjkuje. Ijjudjo ne morejo tega nikakor zapopasti, kako da pri nas, kjer toliko in toliko milijonov vsako leto gre na vojaške potrebe, poslednjič vojakom še obleke in druge potrebne oprave ne morejo dati. Naj se torej novinci skorej preoblečejo po vojaško in se tako hudobnim ljudem jeziki zavežejo.
Časniki so oznanovali, kako je pri severnej armadi vse šlo križema in po koncu. Kako lebko se to zgodi, prepričali smo se v Celovcu te dni, to je 3. t. m. Napovedalo se je namreč po hišah, da pridejo deželni lovci — štajerski in kranjski — za en den in eno noč v kvartir. V petek so ljudje res za strelce kuhali, strelci se pripeljejo po železnici, pa v hiše jih le ni, kuharice so razsajale in norele, da so zastonj tako dobro kuhale, pa vse ni nič zdajo, — strelcev le ni in jih tudi ni bilo po nekterih hišah, v druge jih je pa priderlo več, kakor jih je bilo napovedanih, in pravili so ljudje, da 8o pred mestno hišo še ob treh ubogi strelci stali in da niso vedeli, kam ž njimi. Prišli so v hiše, kamor so bili v petek napovedani, v pondeljek, pa brez — napovedovanja. Takih zmotnjav bi vendar ne bilo treba, kotlar le nekaj kompanij pride. Ti lovci so se videli pravi korenjaki in so ljudem kaj dopadli; to so pa tudi naši Nemci, ki mislijo, da se po celem svetu nemški govori, kaj stermo gledali, ko so slišali med strelci skorej samo slovenske glase. V nedeljo so imeli v stolnej cerkvi cerkveno parado, v pondeljek so nas zapustili in jo mahali proti laški meji; po naših mislih ne hojo dobili veliko dela več. Primirje je podaljšano tudi z Lahom za 4 tedne in ta čas so bode dokončni mir sklenil. Zatorej nihče no more zapopasti, da vojake tako nanagloma na Laško prevažajo; še listov m časnikov železnica ne sprejemljo! Ljudje se zavoljo tega kaj hudujejo, tiir.več ker hi se za pisma in časnike pač lehko še en voz pritvezel. Ni treba in tudi ni pametno, ljudi tako strašiti in dražiti. — Nekteri strelci imajo že puške po novem kopitu, nekaj jih ima že iglenice ali puške na iglo, nekaj pa spet drugačnih, ki se pa tudi od zadej bašejo. Skorej jih dobojo vsi take m v Borovljah jih je, kakor „Klagenfurte •
(okoli 6000) sprejeti in kot rešitelji slovesno pozdravljam.
Smrt so storili na naših ladijahi poveljnik oklepnieo „Drachb" kapitan baron Moll, Poveljnik fregate „Novara“ kapitan Erik of Klint, zastavnik Proch in še kakih 30 vojakov ; kakih 70 do 80 je bilo ranjenih, večidel lahko ranjenih. Med našimi ladijami je linijska ladija „Kaiser« največ trpela; tri sovražne oklepnice so jo naenkrat napadle, in kmalu bi jo bile z vsemi 900 možmi pogreznile na dno morjih Tudi ostale ladije so precej trpele, vendar nobena ni bila (tak6 poškodovana, da ne bi bila za vojsko pripravna; v 14 dneh se morejo vse do dobrega popraviti.
Italijanom pa smo že na bojišču ubili gotovo 150 mož, in zgubili so dve najlepših oklepnih fregat. Višanje so nam 21. julija Pripovedovali, da se je ob 11. uri ponoči Calionom v sredi morja še ena ladija razlegla ; to jo morala tista biti, ktera jo od nas Zapaljena pobegnila iz bojišča.
Po noči je tudi IG mož iz ladije „Re d’ ltalia“, ktero smo v dno potopili, priplavalo tm kopno (suho). Le sami ti so si življenje oteli (plavali so neki 19 ur v eno mer po jfiorji.) Povedali so, da sc je admiral italijanskega brodovja Persano le pol ure pred potopom iz svoje ladije podal na druge ladijo ; sin njegov pa je ostal in z vsemi druzimi vtonil, in da tudi vojna kasa s 7 milijoni
— 251 —
rica" oznanja, naročenih 25,000. — Zavoljo slavne naše zmage na morju je neizrečeno veselje po celej deželi:	Kaj tacega
Avstrija se ni doživela in se tudi zdaj ni pričakovalo. Veselje naše pa je še tim veče, ker sta dva naša koroška rojaka bila na tisti barki, ki je veliko laško barko prebodla in potopila. Baron Stern ek je vodil kermilo, Alojzi Knafl, sin zdravnika v Svincu, pa je bil pri mašini. Gotovo do-bota od cesarja zasluženo plačilo, mi jima pa kličemo: Slava! V nedeljo večer bila je huda ura z dežjem, gromom in bliskom. Dež je celo noč in še zjutraj potem lil. Nastal je ob enem tudi nenavaden mraz, — po hribih je zopet sneg zapadel.
■x Jimttkc »Inline ?? (Nemški ve-ternjaci; — „Slovenec.") Jeli so ce-16 nemški časniki pisati zoper nemško zvezo ; še cel6 staro „Presse" je pamet srečala, — pozno sicer, pa vendar bolje, kakor nikoli! Samo to še obžaluje, da se vprihodnjič ne bodo mogli izhodni narodje z nemško omiko osrečevati. Nesrečni Kulturonosci, kaj hočete s tim reči ? Ako vam pameti ne manjka, je to ironija; kajti s posilovanjem nemščine se le stavijo zapreke, da se narodi ne morejo omikovati in napredovati. Zgodovina in skušnja uči, da se narod zamore le samostalno na podlagi svojega jezika izobraževati. „Presse" se še ni sprijaznila z narodnostjo, čeravno priznava, da se Avstrija ima edino le na svoje narode opirati. Za „Presse" bojo skorej tudi drugi nemški časniki svoj plajšč zasukali. Najgorkejši in najstrastnejši je zagovarjal „Volkslreund" to, naj Avstrija pri Nemčiji ostane za vsako ceno in naj za bledo pa prazno bliščobo rimsko-nemške cesarske krone vojsko dalje žene do poslednjega moža. Čudimo se, da „Volkslreund", kterega glava in serce je menda kardinal Rauscher, tako vganja, večino avstrijanskih narodov žali in draži pa blage namene visoke vlade ovira in podira! To je tista gospoda, ki. sedanje gibanje raznih narodnost za nekeršansko in ajdovsko obsoja in pogublja, pa vse nenemške rodoljube, ki se za svoj narod potezajo, kot najhuje puntarje v deveti pekel palul. Pa še „Volksfreund" — ako v svojej buči nima samo le slame — bode se sčasoma zmodril in govoril za Avstrijo ne pa za Nemčijo. In take časnike podpirajo naši rojaci, ki se štejejo cold za stebre in voditelje našega naroda, slovenskemu političnemu listu pa se toliko podpore ne privoščijo, da bi v tako
frankov je bila v potopljeni ladiji. Ako se tej zgubi prišteva še škoda potopljenih dveh fregat z 2 milijonoma gold, in z ostalo drugo škodo, se vidi, da smo sovražniku s to zmago vsekali tudi veliko denarno rano.
Vojaki, ki so bili priča, so mi v Visu pripovedovali, da so kmetje v Visu, ko so videli, da se naše ladije proti sovražniku pomikajo, na neki griček prisopli, kamor se je bila Viška posadka umaknila; tu so na kolena padli in s povzdignjenimi rokami Boga milosti prosili za nas, kterih nas je bilo veliko manj kakor sovražnika.
21. julija popoldne je"v Visu bil pogreb umrlih; na večer smo zapustili Vis in danes zvečer smo zopet bili v Fasani.
Mnogo bi Vam imel še povedati, al mudi se, da to pisemce oddam. Le to še rečem, da je brodovje naše ta dan čuda čuda veliko dovršilo, in to pot za osobito avstrijske in še posebej za jugoslovanske interese. Mi smo gospodarji sinje Adrije; Italijana menda ne bode več, zato tisočerni živio in slava našemu T e get ho fu !
Na morji 22. julija 1866.
U m e k o v G.
viharnem času zamogel vsak dan ali vsaj trikrat na teden izhajati! Naši hrabri bratje harvaški, od kterih ne moremo reči, da bi nas Slovence po številu ali presilnem blagostanju prekosili, smejo se hvaliti s tremi dnevniki. Nemški del štirske dežele šteje 3 dnevnike razun drugih časopisov, in tudi lahko, ker imajo močno podporo mod ptujci. In mi Slovenci bi enega ne šteli!? S tim, da pomanjkujedenarja, menda se ja ne bojo izgovarjali oni visoki gospodje, od kterih celi slovenski svet ve, da so bogatinci; ravno teh pa med naročniki menda največ menjka.
Ali se jim mar novice zdijo prestare? Zakaj pa ne pomislijo, da po tednikih ni mogoče toliko novega naznanjati, kakor po dnevnikih in da brez podpore tudi ne bomo doživeli dnevnika? Ali jim je mar politika premalo ostra in prepohlevna. Vemo za take naročnike, kterim je „Slovenec" prehud in ki se zanj boje. Gotovo se „Slovenec" krepko in moško poganja za naše pravice; in kdor ima le količkaj političnih možganov, priznal bo, da je zmernost silno potrebna, posebno pri naših okoliščinah, in da le terden in krepek mož zamore svoje nasprotnike terdno in krepko prijemati. — Kdor sebe in svojo reč zanemarja, kaže, da se sam ne čislja, in takega tudi drugi zaničujejo, zatorej se godi, da nas še s slovenskimi pozivi ne počastijo, tim manj z drugimi napravami — da vse ostaja pri starem — nemškem kopitu. Tedaj kviško bratje, da skupno ustrezamo skupni potrebi!
■ k ltorovljaii. (Nemško gledišče; vesela novica; vreme.) Nekaj tednov sem smo imeli tukaj nemško gledališče. Naj pa napravijo za vsako hišo nemško gledališče in nemško šolo, prenaredili nas ne bojo — mi ostanemo, kar smo po božjej milosti, Slovenci. Premagali smo 1. 1848 še hujše sitnobe, bomo gotovo tudi sedanje. Nemško gledališče je šlo rakom žvižgat in mislimo, da ni pripravilo na nemško misel žive duše. To bi bilo pač kaj lepega, ko bi nas mogli motiti ljudje, ki hodijo s trebuhom za kruhom, npj si potem služijo svoj kruhek ali na odru, ali v fužini ali v pisarnici: Mi smo mi! — Od samega veselja smo zdaj v Borovljah vsi po koncu. G. Rosthorn, imeniten podvzetnik na Dunaju, je med nami, in si je naročil, naj 5000 pušk tako prenaredimo, da se bojo od zadej basale. Samo cev ostane stara, ves les in vse drugo železje bo novo, tako da imamo zdaj dela dosti. G. Rosthoru ostane pri nas menda celih 10 tednov, da se teh 5000 pušk pre-naredi. Prinesel je še tudi to novico, da zanaprej v Borovljah menda ne bo več dela zmenjkovalo, ker se bo toliko pušk — za celo armado •— prenarejalo. — Pesji dni se kaj čudno in hudobno obnašajo. Bliska in treska, vsak deri privihra kaka ploha in še toča vmes šterka. Ljudje ne morejo pšenice in ječmena pod streho spraviti, tako da se po njivah že škoda godi. —
I* Ljubljane 1. avgusta. (Mir; kaj bo z nami Slovenci?) Odkar se je začela obračati politična situacija na mir, so se tudi tukaj ljudje en malo vpokojili, saj smo si že zdavnej želeli miru, kterega nam je tako zlo treba. Tukaj skoraj na meji pa že tudi strah pred sovražnikom človeka še bolj vznemirja, kakor kje drugod v kakem varnem zavetju, zatorej tem bolj hrepenimo po miru. Akoravno politične notranje razprave zdaj v tako viharnih časih počivajo, kajti vsa pozornost je obrnjena na vnanje nevarnosti; vendar se pa nadjamo, da nam že enkrat nastopijo boljši časi in da bode po premaganih nevarnostih vlada tudi vedno vdanih Slovencev sc spomnila. Zatorej nas je prestrašil glas, ktori gre po nekterih časopisih, da se bodo napravile tri dvorno kancelije takraj Litave, namreč za dežele češke krone, za Galicijo in pa za druge dedne dežele. Po tem takem bi dobili mi Slovenci z nemškimi deželami skupaj dvornega kancelarja, bili bi tedaj v velikej manjščini in godilo bi se
flam kakor doslej. Vendar upamo, da temu lie bode tako, temuč da vlada ne bode prezirala naših pravičnih zahtevanj, za ktera že tako dolgo moramo prositi. Upamo tedaj, da bode ta glas ostal le časopisarska raca, ktera bo splavala po vodi. Saj nam že vendar enkrat mora zasijati <|olnce lepše in boljše prihodnjosti.
■* Clrknlee. J. J. (V o ja š k a nabira novincev. Somenj. Društvo sv. Mohorja. Vreme). Perva in druga nabira vojaških novincev je šla pri nas res polževo pot. Pa dobro, da je vojska pri kraju in da je bil strah prazen, ki gaje glas o černej vojski napravil. Cerna vojska bi bila druga nesreča za nas, ker še to bi bilo na polji konec vzelo, kar je zrastlo in vse bi neobdelano ostalo in, ako bi bili premagani, bilo bi vse še hujši za nas.
Ni čuda, da je velik strah prešinil sploh vse: tudi tukaj je posebno ženstvo jok in vriš zagnalo, kakor da bi bilo konec sveta; pa hvala Bogu, da se ni to vresničilo, in da se za zdaj tega nam ni treba bati.
Kako pa z nabiro prostovoljcev pojde? Javeljne se jih bo kaj iz kmetov oglasilo. Ako je c. k. denarnica zmožna za plačo in obleko prostovoljcev, zakaj bi k vojaštvu namenjenim ne bila?
Da bi za vojaštvo sposobnih fantov v našem cesarstvu primanjkovalo, ni se nam treba bati, ker samo tukaj v Cirknici bi se jih bilo 30 dobrih dobilo brez vse škode, sicer sta pa le dva pekovska pomočnika poterjena bila. Zraven pa bi vsi ti bili pravi korenjaki in bi bili sami Prusa v beg zapodili, mi ostali pa bi tudi po noči imeli več miru in pokoja, menj pa tepenja in pobijanja. Tudi za celo našo okolico bi bila velika sreča, ako bi jo bil še marsikdo po-basal k vojakom.
Kar pogajanje za mirno spravo zadeva, res da si vse mir želi, ali kakor se čuti, ne bo Avstrija brez škode in sramote ostala. Mi Slovani smo le s poštenim mirom zadovoljni, rajši žertvujemo sebe in premoženje in do zadnjega moža kri prelijamo, kakor da bi se Nemcem še na dalje pustili podjarmiti.
Dajte Slovanom, kar jim po pravici gre, in videli bote, da Avstrija bo rešena. Kako dobro in prav bi bilo, da bi se bila vlada s svojimi narodi prej kaj posvetovala in po-razumela, kaj je v tej ali drugej reči storiti, preden se je dala na vrat na nos nemškim frankobrodskim politikarjem voditi! Po takej skušnji in nesreči se bojo naši politi-karji vsaj enkrat naučili, ktera politika je prava in srečna. Slovanska politika daje vsem narodom pravico, Avstriji pa moč in slavo, — te se naj Avstrija derži in gotovo ne bo za njo napčno !
Tukajšni somenj na sv. Ane dan je bil kaj slab; tako malo ljudi je bilo, kakor da bi se .bil pratikar za sejm zmotil; še ti kramarji, kar jih je bilo, imeli so čas. Nikogar ni bilo razun nekaj beračev. Da, res prav žalostne čase smo doživeli; pa saj se ni temu čuditi. Deržavno gospodarstvo je slabo, davki veliki, letina slaba in zdaj še vojska, to vse kaže nam slabo prihodnjost. Le temu se vse čudi, kam da pride toliko denarja; mislili smo, da gre za armado, vojska pa je pokazala, da smo tudi na to stran zaostajali za drugimi. Da bi tako drago in kervavo plačani nauki le zanaprej spet zastonj ne bili in bi staro sistemo zasukali na bolje!
Društvene knjige sv. Mohora smo že prejeli, in so tukajšnji novi udje kaj veseli in zadovoljni ž njimi, samo to moram o-pomniti, naj bi se ne obrezovale preveč. Veliko družnikov jih daje, kar jih je ene velikosti, več vkup vezati, ako so pa že prej preveč obrezane, treba je še druge po unih porezati, pri Čem jih pa potem ozek obrobek kaj pači.
— 252 —
Vreme je kaj slabo sem le en čas, sko-rej vsaki dan dežuje, tako da se pokošena trava in požeto žito ne more spraviti, da še to, kar je zrastlo, prišlo bo po mokroti pod zlo. —
Jezero naše je pa že tako narastlo in senožeti zalilo, da že po nekterih krajih za seženj na debelo voda stoji; in ako krnalo suho vreme ne nastane in do sv. Mihela ne odstopi voda, da bi se kosilo, bo spet slaba za seno tudi to leto; lani in letos, kakor se zdaj kaže, prav nič nismo dobili z jezera. Posebno za Jezerce gre huda, lani jim je čgenj vse končal, letos bode pa voda vse potopila. Bog pomagaj 1
Iz Doline. (Domoljubje spi! Letina). Dovoli mi, dragi „Slovenec44! malo vrstic, ktere so gotovo prve iz našega Brega. Prve pa bi morale biti vesele, ali žalibog, da bodo le tužne in žalostne. Oko mi britke solze toči in žalost serce trga, če malo pomislim, kako je z našimi rojaci tukaj. Rekel bi skorej, da je tu res dolina solz! — Kar se letine tiče, bo za naprej trda, nemila suša je odnesla nam lep del pridelkov, trti-na bolezen se je zopet prikazala in potrla nam vse upanje, da bo še kedaj bržanka obrodila: k temu je pritisnila huda vojska, ktere se zelo bojimo, ker vemo, da nam nič ne koristi. Res pretrde šibe božje! Hvala Bogu, da se dosihmal ni pridružila še kaka huda bolezen, ki je vojske vedna tovaršica! — Kar se narodnosti tiče, stoji i njo pri nas prav revno, vse spi in dremlje v trdem spanju, kakor da bi jih bila Bržanka omamila. Omenil je že „Ilir. Primorjan44, da zdihujejo vasi Dolina, Boljunec, Boršt, Ric-manje, Klanec i. t d. pod laškim jarmom, ki v Kopru stoluje in Be tam vedno le laški pisari in uči. Da pa naši slovenski župani pri lastni mizi italijanščino pitajo in gle-štajo, to je res kaj čudno, ker naši možje berejo le slovenske časnike , ljudstvo dobro slovenski govori in le mrvice italijanskega ne pozna. Tu ne vprašam , kdo in kaj je temu vzrok, le željo vseh izrečem: Naj se v kratkem enkrat odpravi ptujščina iz naše pisarnice in naj se ljudstvu v slovenščini dopisuje, tisti pa, ki ptujo reč zastopa, naj se odpravi, ako mu je res naš jezik še tako preterd in preokoren, kakor je poprej trdil. Dober je naš kruh, naj bo dober tudi naš jezik! Drugikrat kaj več o tem. (Lepo prosimo! Vred.)
Južno b o j i š č e.
Velike in silne zgube, ki so jih Lahi dobili pri Kustoci in Visu, niso jih spametovale. Njihove bojne čete so se kljubu vsemu temu vedno dalje pomikovale, tako da je bilo že eno kardelo Cialdinijeve armade blizo Soče, drugo je pridervilo blizo Trente, Garibaldi pa se klati v okolici Gardskega jezera, ali ne more nikamor kaj prida opraviti. Tako je zdaj velika laška armada razstavljena, — naši so pa še vedno po terdnjavah. Kakor so oni dan terdnjavo pri Rovigu pokončali, tako so tudi nekaj dni potem storili z uterjenim mostom pri Bor-goforte. — Laškim generalom se tudi slabo godi. Nekteri popuščajo službe, drugi pa, kakor admiral Persano, so v preiskovanju, kakor naši generali: Clam-Gallas, Gondre-eourt, Henikstein, in morebiti še celo Be-nedek. Po vsaki ceni pa dobč Lahi Benečijo in zavolj mejš, se bodo neki z našo vlado potem v mirovni razpravi bolj določno zmenili. Prav bi bilo tako !
i Severno bojišče.
Severno bojišče — za našo slavo grob pa tudi vstajenje — se zdaj konča, ker je primirje sklenjeno in bo skorej tudi mir. Marsikaj bi se še dalo ž njega povedati, zlasti o silnih davkih, ki so jih zmagonosni Prusi povsod, kamor so prišli, nakladali in
v več krajih ljudi ob vse pripravili, — česar ne bi bil človek od njih nikdar pričakoval ! — ali to bi bilo preobširno in preveč ; zatorej le še to omenimo, da je naša posadka iz Terezinske trdnjave na Češkem planila 28. julija na sovražnika ter je tedaj tudi bližnji železniški most pokončala. Ker je bilo tačas že primirje, posadka pa tega še vedela ni, hotel se je pruski poveljnik v Pragi zarad tega silno maščevati ter je napovedal mestu, da mora zanaprej vsak dan dajati 10.000 centov ovsa, 600 c. moke, 600 c. kave, 160 c. rajža. Kakor hitro je pa naša vlada za to zvedela, naznanila je berž pruskemu poveljniku, da je tu zmota bila, ker se tedaj posadki ni še nikakor moglo primirje naznaniti, — to jo tudi sovražnika nagnilo, da je berž silni davek preklical. — Zadnje dni so prišli Prusi tudi v Pelzen, ter naložili davka za celi okraj. 150.000 gld. — Kakšnih pripomočkov da se je Bismark posluževal, priča nam med drugim tudi to, da je znanega Madjara Klapka in še druge pregnance (Vetter, Tiirr, Košut itd.) našuntal, da naj bi bili na Oger-sko planili in tam punt vneli. Res je tudi hotel Klapka svojo srečo poskusiti. Nabralje neki po pruskih terdnjavah blizo 1525 oger-skih vjetnikov in jo vdaril 29. jul. ž njimi skozi Jablunkovo sotesko na Ogersko; ali bilo je vse brez vspeha, kjer so vjeti vojaki hitro od njega pobežali in je on tako ostal na cedilu pa se hitro spet moral na Prusko verniti. Tako ravna konservativna pruska vlada, pregnanci pa se niso nič na učili, pa tudi nič pozabili! — Na Parskem so Prusi Norimbergo posedli in prišli neki celo do Ratisbone, — ali zdaj imajo tudi ondi primirje.
Kazne novice.
*	„Slov. Glasnik44 se v svojem posled njem listu kuja, daje „Slovenec44 tudi „ljubljansko dekanijo44 prišteval k „sirotam44, kajti izmed vseh dekanij šteje ona največ udov, namreč 266. Na to odgovorimo: Odbor družbe sv. Mohora je naprosil vse čč. gg. dekane, naj oni prevzamejo družbinsko predstojništvo svoje dekanije, in so tako vodja in oče družnikov dekanije svoje. Vsi gospodje dekani so to prošnjo tudi blagovoljno uslišali in so dekanijski predstojniki ali očetje. Le prav malo jih je takih, ki za družbo in njene zadeve nočejo marati. Le po tem in ne po številu družnikov smo imenovali „sirote44 vse tiste dekanije, kterim družbin predstojnik ni dotični g. dekan; med te pa spada tudi ljub-Qanska dekanija. — Na drugi strani p» gre tej dekaniji pervo slavno mesto izmed vseh dekanij po našej Sloveniji. — Zdaj smo to reč menda dosti jasno povedali.
*	Zagrebško stolno korarstvo je za bojne potrebe darovalo 2000 gld.
Na znanje!
Že smo oznanili, da so nam letošnje bukve družbe sv. Mohora že potekle do čistega. Vendar se še oglašajo novi druž-niki za 1. 1866 in pošiljajo nam dnarjev Prosimo, da se to ne dela več, da ne bo zmešnjave in dopisovanja. Denar, ki se nam je pa že poslal, shranili smo za leto 1867. Naj dotični družniki tega ne zabijo in nam prihodnje leto denarja ne pošiljajo !
And. E i n š p i e 1 e r.
Dunajska borsa 6. avgusta 1866.
6% metalike....................................61,G6
6% nacijonal..................................,65.90
1860 derž. posoj...............................75.60
Bankine akcije................................ 728.—
Kreditne „....................................144.40
London........................................129.60
Novi zlati......................................6.16
Srebro...........................•	128.
t.untniir a. Einspieler. Odgovorni vrednik J. Božič. Za tiskamo F. pl. Kleinmayerja odgovorni vodnik B. Bertschingsr.