Štirinožni prijatelji v velikem mestu
Pes ni igrača
Sožltjo s psi Izvlra iz naše pradavnine, sa| je že prazgodovinski človek gojii pse. GoJII Jih Je zaradi želje po družbi )n razvedrllu, ker jih pač ni dovolj poznal, da bi jih znal drugače uporabiti. Sčasoma je odkril lastnosti, ki bf mu lahko koristile, zato je začel psa udomačevati. Predvsem ga ja potreboval kot pomoč pri lovu, pozneje pa je v psu odkril tudi odličnega čuvaja in branilca. Med temi prvimi udoma-čenlmi vrstami psov se Je začela tudi prva načrtna vzreja. V človekovih rokah |e pes pokazal never-jetno sposobnost rr.odulaclj. Skozi stoletja se |e moral pes telesno in duševrto prilagajati vsem mo-gočim okotiščlnam in razpoloženjem človeka, ki )e s svojlml žetjami in potrebami močno vplival na njegov razvoj.
S pridobitvijo nove pasme so se pojavile nove kvalitete psa, včasih tudi v negativnem smislu, večji del pa v pozitivnem. Tako je pes postal poleg čuvaja lastnikovega imetja tudi lovski, bojni, vlečni, sani-tetni in policijski pes.
Uporaba psov v službene namene je bila prvič za-beležena v 15. stoletju v Angliji. Omenjajo jih v 18. stol. v ZDA, Franciji in Nemčiji.
Kot po vsej Evropi se je tudi pri nas stopnjevalo zanimanje za pse, oziroma za njihovo uporabo, kar lahko zasledimo v letu 1907, ko so se lovci, ki so imeli ptičarje, združili v sekcijo in jih šolali za svojo uporabo.
Leta 1921 so ustanovili klub Ijubiteljev ptičarjev, leto dni kasneje pa še klub Ijubiteljev športnih psov, oba s sedežem v Ljubljani. Klub Ijubiteljev športnih psov je vse do danes bil vodilna kinološka organiza-cija, prek katere so se razvijala številna kinološka daištva po vsej Sloveniji. V vsem času delovanja je klub do danes menjal več imen. se prilagajal pogo-jem dela in organiziranosti, ki jo je terjal nagel razvoj kinologije na Slovenskem in v Jugoslaviji.
Sedanji naslednik tega kluba je Kinološko društvo Ljubljana, ki neguje tradicije in nadaljuje s takrat za-črtanim delom. O tem so ohranjeni številni doku-menti od ustanovitve pa do danes.
Poleg šestdesetletnega delovanja društva, kar smo proslavili v decembru 1982. leta, beležimo v Ljubljani tudi enaintrideset let načrtnega šolanja službenih in športrifh psov, dejavnosti, ki so jo prav tako pred leti zastavili v našem društvu.
Poleg vzreje čistopasemskih psov je v našem društVu močno razvejano šolanje psov, saj to nare-kujejo po eni strani potrebe naše družbene ureditve, po daigi pa tudi številni lastniki, saj je psov v Ijubljan-skih občinah že okrog 12000.
Sožitje s psom v mestu terja od lastnikov določeno obzinnost in odgovornost, zato je vzgojen oziroma šolan pes v urbanem okolju nujnost. V mestu je pri psu potrebno poskrbeti tako za čistočo kot za mir in vamost okolice, to pa lahko dosežemo le z dobro vzgojenim psom.
V tem smistu deluje v kinološkem društvu Ljub-Ijana rnočna komisija za šolanje, ki vodi šolanje in osnovno vzgojo pso vvseh pasem, negledenato, ali ima pes rodovnik ali ne.
Vsak drugi ponedeljek v mesecu so organizirana brezplačna svetovanja lastnikom psov (znana po-nedeljkova srečanja), kjer obravnavajo njihove te-žave, poleg tega pa pripravljajo krajša prsdavanja o boleznih, preventivi, vzgoji, vzreji, prehrani, bivalnih pogojih ter o odnosih članov družine do psa. Ta sre-čanja vodijo izkušeni kinološki strokovnjaki in diplo-mirani veterinar/i, kt se že vrsto let udejstvujejo na kinoloikem področju. Obliko stalnih srečanj z last-niki psov, oziroma pomoči pri njihovih težavah nam je narekovalo več vzrokov. Predvsem ugotavljamo, da je kinološka kultura našega naroda precej nizka. S tem mislimo tako na posameznike, ki pse imajo in na tisle, ki jih nimajo. Tako prvi kot drugi morajo nekaj vedeti o najbolj razširjeni domači živali, ki si jo je človek izbral za družbo, razvedrilo in varnost. Predvsem od nas, Ijudi, in od našega obnašanja je odvisno, kako se zaključi srečanje z nepfznanim šti-rinožcem. Upam si trditi, da skoraj ni primera, da bi kak pes napadel človeka brez vzroka. Naj navedem dva primera:
Najpogostejši vzrok za neprijetno doživetje je sprememba našega normalnega obnašanja, ko sre-čamo psa. Pes to nenormalno obnašanje (spre-membo) opazi in je na nas še bolj pozoren. Zaradi večje pozornosti živali do človeka ponovno grešimo, ko hočemo psa od sebe odgnati. Kretnje, s katerimi ga skušamo pregnati, so končno tako nenormalen izziv za psa, da na to roagira z napadom oziroma ugrizom. V istem primeru bi se popolnoma normalno razšla, če bi človek nadaljeval svoje de!o ali hojo tako, kot pred srečanjem s psom, torej do njega na-videzno ne bi bil pozoren.
Napaka je lahko tudi pri prehrani. Pes je dobil kost in si jo je smel odnesti jzven svojega pesjaka. Ker je bi!a kost izdatna ali pa trda, se je utrudil in jo pustil za drugo priložnost. ko jo bo obdeloval naprej. Če do-bimo obisk, obstaja velika verjetnost in nevarnost, da bo obiskovalca pes napadel. Pes ne pozna na~ mena obiskovalca in se boji za svojo kost ter jo hoče z napadom ohraniti za sebe. Neuk človek bo v obeh primerih obsodil psa, vzroki za popadljivost pa so bili na strani človeka. Za Ijudi, ki ne znajo opazovati oko-lice in živali. bi bilo bolje, da psa ne bi imeli.
To sem navedel zato, ker se s podobnimi primeri često srečujemo na naših srečanjih z lastniki psov. Ta srečanja so predvsem potrebna lastnikom, ki imajo pse, mlajše od enega leta. To je najprimer-nejše obdobje za vzgojo, ki pa je posamezniki ne poznajo dovolj. Pravočasna pomoč oziroma pri-merna vzgoja lahko oblikuje psa do te stopnje, da je med nami znosen, ubogljiv in za okolico sprejemljiv. Lastnik psa, ki pa želi zaradi vzreje ali lastnega ho-bija šolati psa v kinoloških vrstah še naprej, pa je z dobro vzgojo v mladosti psa postavil trdne temelje za lahko in uspešno šolanje.
Šolanje v kinoloških vrsiah je zelo raznoliko. Skupna so vsakoletna osnovna množična spomia-danska šolanja, po katerih se lahko uspešni posa-mezniki odločijo za nadaljevanje v športni in služ-beni smeri do vrhunskega šolanja po mednanodnih programih. Lahko se vključijo v šolanje za propa-gandne nastope, za reševanje v plazovih, za po-trebe splošnega Ijudskega odpora in civilne zaščite (odkrivanje diverzantov, čuvanje objektov) ter šola-nje v izredno otežkočenih razmerah tj. šolanje psov za reševanje ponesrečenih izpod ruševin. Od vseh specialnih smeri sta šolanje ?.a SLO, CZ in NZ ter re-ševanje ob naravnih nesrečah za Ljubljano najpo-membnejša, zato velja temu šolanju največji pouda-rek.
Iz programa šole smo lahko ugotovili, da vodi vsak lastnik svojega psa pod strokovnim vodstvom sam. S tem smo pravzaprav izšolali oba. Za vodenje psa je to nujno. Znanje psa lastniku ne pomaga veliko, če ne ve pravilno postaviti zahteve, na osnovi katere bo pes dosledno izvršil zahtevano nalogo.
Nekateri narodi radi primerjajo kulturo Ijudi s števi-lom psov. Za Ljubljano bi lahko ugotovili zelo visoko kulturno raven glede na število psov, žal pa nam na-kazane ugotovitve potrjujejo nasprotno.
Zaključimo z dejstvom, da je vsak lastnik za po-sledice dejanj psa pred družbo odgovoren, zato je nedopustno, da si (zaradi želje otroka ali drugače) nabavimo prikupnega kosmatinca, nismo pa se pri-pravljeni seznaniti z njegovimi pogoji in zahtevami za primerno življenje med nami in ga temu prilagodi-ti. To bi primerjal z nabavo avtomobila, ki smo ga ku-pili, pa se nam ne zdi potrebno pridobiti si sposobno-sti za njegovo varno vožnjo. V zadnjih letih se sicer to močno spreminja na bolje, saj lastnik po določe-nem času le ugotovi, da sam psu ne bo kos. Pota nato vodijo v vrste kinoloških društev, saj na širšem Ijubljanskem področju delujejo že štiri, ki se močno posvečajo masovni vzgoji in šolanju tako Ijudi kot psov.
Da smo Ijudje disciplinirani, strpni med seboj in pripravljeni eden drugemu pomagati, je vsem jasno. Medse smo sprejeli našega hišnega štirinožnega prijatelja, ki nosi v sebi vse te plemenite lastnosti, a brez človeških slabosti. Ker je pes le žival, ki ima ra-zumske sposobnosti omejene, pa smo dolžni mi, lastniki, te plemenite lastnosti psa izkoristiti v prid in pomoč sebi ter naši družbi.
Franc Šterman