Za poduk in kratek čas. Iz Ptnja v Zagreb, jeseni 1874. (Potne črtice.) (Dalje.) Nekoliko niže Možkanjec, ko imas na desno nasproti farno cerkev sv. Marjete, drči vlak prek Pesnice, ki se tu na desno proti Diavi zasukne, in za kakih 10 minut, pustivši sv. Lenart, kraj lepib goric, na levi, imaš kmalu pied sebo ,,Velko Nedeljo", kakor tukaj govorijo. Prostrana cerkev, lepo dekanijsko poslopje na gornji in nemških križnikov grad z 4 turni na spodnji straui in nazmernem griču tako prijazno ležijo, da se človek ne more nagledati. Vičauski vrh, ki se pri Veliki Nedelji v dolino zgublja, je 1016' visok. Tukaj zoii izvrstna viuska kapljica; v uedeljski grajšini se brž po trgatvi ^ljutomersko" vino najdražje prodara do 160 gold. in še više štrtinjak. Tudi kmetje svojo kapljico z večine jako po redu spečavajo in pozno beiejo, kar je vse hvale vredno. V boljših letinab najdeš tudi pri kmetu starine, ki jo vsakemu gospodu slobodno ponudiš. S kletar8tvom tu ne sloji slabo; žalibog je lani zraven drugih nezgod tudi toča tukaj deloma pobila. — Slišali smo, da je pii Veliki Nedelji lansko šolsko leto v ljudski šoli podu5eval neki velikansk mož, kterega so iz semenišča potisnoli; vendar je ta znašel novo geslo za mladoslovence: ,,Vse za dom, svobodo in resnico!" (,,Slov. Naiod" št. 157 1. 1.) Idite zdaj g. Dr. Vošnjak s svojo ,,orniko" rakom žvižgat! — V št. 161 ,,Slov. Naroda", mi pravi moj sosed, ravno ta sprideni bogoslovec piše, kako da so ga oča pviganjali biti dubovnik, čes, da so vselej pristavili: ,,Či bos enok mešnik, boš v leti, gda mi moiamo žeti, — žmetno delati, v senci miren seda, ter lehko vsakši frtal vtii-e en maselj dobrega pija". — Vsak pastir5ek ve, da med Dravo in Muro ni tako bedastega kmeta, kakor ta ljubi (?) sin po novinah svojega o5eta smeši. Kdo je ve5 pomilovanja vreden: alj tak nehvaležnik do svojib roditeljev, ali pa vrednik, ki take bedarije sprejemlje? — Dalje trdi, da oŠetove besede niso nobenega vspeba imele, ^osobito od tistibmal ne več, kedar sem vse razne resnice preštudiral!" — To vam je mož, ki sodi za prvo vseu5ilišče,^ne pa da bi tu kmečko deco A. B. C. uSil! — Se v Zagrebu ne vejo za njega! Kaj ste storili vi gg. profesorji, da je tak veleum biškupiji sel v zgubo! Na rokah bi ga bili morali nositi in mu vsak dan za južino 2 maselca najboljšega dati (kaj? menda leskovega olja ? Vred.)! Boste že vidili, kaj da še bo vse ta naprednjak za rdom, svobodo in resnico" v svojem življenju opravil! — Kedar je moj rajni sošolec T. kaj jako bedastega slišal, je navadno rekel: Bog daj norcem pamet! Veliki Nedelji naspioti pri Zavra5n zapusti Drava baložke bribe, kterib se poSenši od sv. Vida uro daljec niže Ptuja vedno drži, in se približava sem na levo ljutomerskim panogom. Precej visokega obrežja proti Ormužu so toliko razkopali, da polek Drave še železua cesta prostora ima. Malo 5asa se voziuio, in že kriči Condukter: ,,Station Fiiedau!" — Južna železnica na tej 5rti Slovencev cel^ ni5 ne pozna, temuč le Nemce in Magjare. — Kje pa je Ormuž? Blizo njega se voziš, pa ga ne vidiš! Ob precej visokem pobrežju gre železnica tik Diave tako nizko, da mestica ni kos viditi. Ko so o priliki birme 1856 pic. kneznškof Atems domacega žujmika vpiašali, koliko da je mesto Ormuž, odgovori po kratkem pomisliku vedno saljivi poko.jni žnpnik: nEuere fUistbischofliche Gnaden! bei Nr. 1 fahit man hinein, nnd bei Nr. 2 binaus!" Ko bi se Ormužani kot slovensk' narodnjaki odlikovali, bi bil pokojni V. labko odgovoril: E. f b. Gnaden! Zwar klein an Umfang, aber gross an Geist und Edelmuth! Škof bi bili tega veseli, ker so Slovence posebno čislali. 0 novejši zgodovini je pomniti, dajeS. nov. 1848 magjarski puntaiski general Percl s precej močnim kardelom do Oimuža prihrul, prednje straže feldceigmeštra N u g e n t a, stanujočega v gradu pri vel. Nedelji, in tndi niže Ormuža neko rulado dekliuo pomoril, v Ormužu proti veliki Nedelji nekolikokrat s topov ustrelil, potem pa za nekoliko ur se vrnil v Medjiinurje. Nugent bi ga bii labko vničil, pa je baje imel od vojnega ministra povelje le štajersko mejo braniti. — Ormuž ima jako prijazno okolico z lepimi sadovniki, krasno olepšano farno cerkev in prostoren trg; biše so snažne. Mnogo jih sicer ni, so pa vendar precej mo5na gnjezda nemškutarije. Nekoliko rodoljubov sicer Ormuž šteje, le da slovenski sret premalo o njih čuje. Pogumuo se le nosi g. dr. Gršak, ki — morda edini na vsem Stajerskem — prav mnogo v slovenšSini uraduje, pa ga ces. oblasti vendar zato še niso snedle, kakor tudi zarad tega manj p6*sla v bilježniški pisarnici nema. Pogum in — pravica velja. Slava toraj narodnemu bilježniku! (Dalje prih.)