TeČclj !• Ljubljana, meseca novembra 1873 (za juli). List 7.
. -oabiraj, p0ftj
Letna plača 1 for. 60 kr.	v	,,	J'	Učitelji in nepremožni
Druätveniki dobivajo	r-iJ?^,^	kmetovalci plačajo
lütt brezplačno.	le P° 75 kr-
Slovenska čebela.
Družbeni list za prijatelje čebelarstva po Kranjskem, Štajarskem, Koroškem in Primorskem.
Obseg: Opravila pri čebelnjaku meseca jnlija. — Čebeloredivne cveteče rastline meseca julija.
— Čebelarstvo in čebelarska statistika. — Gnjila zalega. — Nekaj od Čebelarstva na Ruskem. — Kaj je s prelahkem panjem v jesen storiti? — Naznanilo našim udom.
Opravila pri čebelnjaku meseca julija.
Celega meseca julija je za čebelno pašo skoraj najhujše. Ker ni lipe, boba, grahovce in druzih poletnih rastlin, je večidelj lakota, zlasti še če je bila zarad neugodnega vremena tudi majnika in junija slaba paša. Letos pa so bile čebele nenavadno bolj medene, kakor poprejšnega meseca, ker deževno vreme je bilo polno medünosnega plevela obrodilo, n. pr. plevelne grahorce, plavic in druzega. Tudi mane letos ni mankalo. ker toplo — mokrotno vreme je bilo kakor nalašč zato. Ker ne le ljudi sploh, ampak dostikrat tudi izvedeni čebelarji čisto napačne zaumene o mani imajo, spregovorimo danes besedo o mani.
Kaj je tedaj mana? Mana ni nič druzega, kakor neka izločba, ali bolj prav izvržba listne uši, ali listne mušice. Te male živalice sedijo na spodnji strani drevesnega perja ali listja, izločujejo, izvržejo, ali od sebe dajejo neko rumenkasto, lepljivo ali smolnato tekočino, ktero na zgornjo zeleno stran pod živalico ležečega listja pada, ter se posušena lepo sveti, dokler jo dež ne izpere. Ljudje uavadno le bliščeče listje gledajo, ter pravijo, da mana pada, kaj pa je nad takim perjem, nobeden ne pogleda. Lahko se tudi primeri, da posušeno tekočino dež, ali sicer vlažno, megleno vreme odmoči, ko takih listnih uši, ali mušic že zdavnej več ni, toraj si tudi ljudje navadno ne vedo razjasniti, od kod Je ta tekočina, ter mislijo vse s tem povedati, ko pravijo: letos mana pada. V Smereku je bilo 2. in 3. julija veliko take mane viditi, potem jo je dež spral. Gorkomir je kazal 17" in 18° C., nebo je bilo oblačno, dež in soluce. Pazno smo pregledovali 3. julija lipovo listje, ter našli po 20 do 100 manjših in večih rumeno-zelenkastih listnih uši; samec je veči (do V" dolg, '/a do 1'" debel) z dvojnima perutnicama, samice so inanje brez perutnic, mladina nektera ni bila veča, ko navadna sipa. Opazovalec pritisne lahko samca in izvrgel je živo-rumenkasto tekočino, samice pa izločujejo belo, ali brezbarveno lepljivo tekočino,

ktera se suha sveti. Skoraj vsaki spodnji list je bil poln tega. Velike sladčice pri tej mani ravno nismo čutili. Naj še tü omenimo, da po smerekah in hojah tej zelo enaka živalica (licanium racemosum) čebelam obilno hrane daje. In tako nam naše čebelice iz živalstva in rastlinstva sladki med nabirajo. Bog daj žo skoraj malo boljšo letino za čebelarstvo, ker do zdaj se nam je le slabo obnašalo. Opazovanje vremenskega spremena je pa sicer prav podučljivo. N. pr. letos je 24. maja gorkomer kazal 21" C vročine, sedem dni potem le 1° C in popoldne je sneg popolno zemljo pokril. Blizo 14 dni je vsaki dan dežvalo in zraven so nam še hude sape brez števila čebel pokončevale.
Drevje in grmovje: Divji jazmin — philadelphus coronarius (med in vosek); navadni hrast — quercus sessiflora in poletni peceljnasti hrast — quer-cuB pedunculata (oba. mana); mokovec — sorbus aria, tudi enako glogovje Crataegus aria, viburnum lantana (vosek).
Na polji in travnikih: Trpotec — plantago media (obnožje); kosmata zel, tudi papeževa sveča — verbascum t.hapsus (vosek, obnožje, medli le malo); -črna zel — verb, nigrum (med in vosek); zvinjak ali zviti koren — lythrum salicaria (med); kačji jezik — polomonium caeruleum (med); pijavčno ali vinarsko zelje — lysimacbia numularia (vosek); smolniček, smolni nagel — lychnis vis-caria (vosek); slak plotni — convulvulus sepem (med in obnožje); volčja jagoda, ali češnja — atropa belladona (med); kosmati vrbovec — epilodium hirsutum (obnožje, medu le malo); smrdljivec, ali smrdljivi korenj — conium maculatum (mana); korenj — davcus carota (med); razni kim, kimel — nigella arvensis et sativa (med); matrna. tudi mačja dušica — thymus serpyllum (med in vosek); meta razna — mentha aquatica et arvensis (med); polaj — pulegium vulgaro (med); kačji ali gadji koren — polygonum bistorta (med in vosek); jesenski regrad — leontodon autumnalis (med, tudi obnožje); razna črna bil — scrophu-laria nodosa et Ehrharti (med); gojzdna mavrica —lisymachiavulgaris (vosek); sladko-grenka, ali razhudnik — dulcamara flexuosa (med); divji lan, madronšica
—	linaria vulgaris (med); jetrčnik — veronica longifolia (med); melisa, medika
—	inelitis melissophilum (veliko medu); črnoglavka, ali prunelica — prunella vulgaris et granditlora (med); vodeni česen — tevcrium chamaedrys (med); moljava, dresen, — polygonum lapathifolium (med); tmev gladež — ononis spi-nosa (med); nemška detelja ali lucerna — medicago sativa (med).
Na vrtu: plušec — portulaca oleracea (med); pasje zelišče — solanum nigrum (med); dišeča resedica — reseda odorata (med); mäk — papaver somniferum (obnožje); lučnjik — verbascum thapsiforme (med); dinja — cucumis melo (med); glavinec rudeči — scabiosa atropurpurea (med); raznovrstna slezina, popel malva alcea etc. . . . (med); meta poprova — mentha piperita in melisa — melissa officinalis (obe veliko medli); janež — pinpinella anisum in poperc ali sladki janež foeniculum officinale (oboje med) .; razne lilije —
v
Čebeloredivne cveteče rastline meseca

lilium bulliferum et 1. candidissimum in tudi hemerocalis flava et fulva (vse vosek in nekoliko medu); pasja smrt, ali lisjak — aeonitum variegatum (mčd); zlatica — ranunculus lingua (obnožje); pasji jezik — cynoglossum officinale (med); voščena cvetlica, tudi sovražnica — cerynthe major (med); divja meta — calamintha officinalis (med); črna meta — marrubium vulgare (med), pluvica tudi skrbotec razni — centaurea jacea, phrygia, uigra etc. (med); rudeči bob — phasedus multiflorus (mčd) in navadin hren — cochlearia armoracia (vosek).
Čebelarstvo in čebelarska statistika.
R. V dosedajnih listih smo vidili, kako potrebna je čebelarska statistika na vse strani. Tudi c. kr. ministerstvo kmetijstva je že 1. 1870 pripoznalo enako potrebo. Naj mi bo dovoljeno z naslednjim izgledni načrt narisati, kaj naj bi statistika čebelarska vse obsegala. Se v6 da s tem ne mislim, kaj nepre-segljivega ali popolnega podati, ampak kolikor toliko k celoti pripomoči. Pred vsem pa mislim, da nam ni treba tudi v tej reči čakati, dokler ptuje dežele in vlade naprej gredö in nam le slepo posnemanje ptujega ostane. Kar poštne zadeve tiče, je Avstrija pred več leti naj prva novo pot nastopila, druge vlade so jo nasledovale in reč se je na vse strani srečno zboljšala. Naj bi Avstrija tudi kar čebelarstvo tiče, tako napredovala, da bi bila vsem za izgled; saj je lega njenih mnogovrstnih dežel toliko mila in ugodna; saj so se njeni prebivalci od nekdaj s čebelarstvom pečali, ko marsiktera ptuja dežela še na-to mislila ni. Tedaj pri nas skoraj druzega treba ni, kakor spodbodeka in bolj zdatne podpore. Za prvo in drugo je potrebna statistika in ta naj bi obsegala:
1.	Splohne številke prebivalcev, kteri se s kmetijstvom in zlasti s čebelarstvom pečajo po kronovinah, okrajih in srenjah.
2.	Vremenske razmere kronovin, okrajev in srenj. Tu sem sliši navadno toplo in mrzlo, suho in vlažno, jasno in megleno, tiho in vetrovno vreme po počesnih številkah in letnih časih.
3.	Zaznam nižje ali višje lege kraja, kjer čebela živi, ter se dobro obnaša.
4.	Zaznam časa boljše ali slabejše paše za čebele, tudi cvetljic in časa cvetenja.
5.	Navadno število panjev o zimskem in poletnem času. rojev, panjev s premakljivim in nepremakljivim satovjem.
6.	Tudi zanimivo bi bilo vediti, (kar pa se ve da je težavniše in tirja znanstvene vednosti) velikost in pleme čebel, čas njih življenja n. pr. matice, delavnih čebel in trotev.
7.	Številke počesnega letnega pridelka medu in voska spomlad, poleti in v jesen; cena rojev; dovaževanje in izvaževanje i. t. d.
8.	Številke društev, obrtnij, ktere se s predelovanjem medü in voskä pečajo, koliko je potrebno voskd za cerkve i. t. d.
Marsikaj gradiva je že nakupičenega v čebelarskih spisih in knjigah, v ljudskih popisih i. dr., le pravega wrstenja je treba. Kar še manjka, bi se
dobilo ali po društvih, izvedenih čebelarjih, učiteljih in druzih vradih. Tedaj le dobra volja in zedinjene moči!
Vsakemu priprostemu je jasno, da je vladi lahko mogoče, s tako statistiko z državno podporo dajati, kjer in kolikor je potrebno, in bi se umno čebelarstvo tudi kmalo na tisto stopnjo povzdignilo, ktero med kmetijskimi oddelki resnično zasluži. Od kar je Dzierizon premakljive satnike vpeljal in znanstveni vednosti tako rekoč vrata odprl, je tudi prav lahko dokazati, da umno čebelarstvo čebelarju ne le neposredno velik dobiček donaša, ampak tudi največi blagoslov čez vse kmetijstvo razliva. Že precej od začetka je bilo rečeno, da čebelje oplodenje žitnega in sadunosnega cvetja bolj pospešujejo, kakor n. pr. Hoinbrokovo brenkauje, tedaj je gotovo blažena naloga vsake za blagostanje podložnih skrbne vlade umno čebelarstvo podpirati, kjer ga najde in vpeljati, kjer ga še ni. Mnogo je še podložnih, ki kruha stradajo in davkev plačevati ne morejo, ki bi pa po umnem čebelarstvu oboje našli. Tu naj vlada pomaga.
Dalje: znano je, da 4 do 500.000 čebelarjev našega cesarstva se najde večji del med kmetovalci, pri njih pa le skušnja iu podpora kaj velja. Zastonj se pisari, podučuje in dokazuje velik dobiček delovanja s premakljivimi satniki; kmetovalec je v takih rečeh silno „konservativen", t. j. on se trmoglavno starega drži. Vsako novo, tudi najboljšo reč mora viditi in viditi in spet viditi, preden se o dobroti prepriča, da so dostikrat še potem — novega ne poprime. Tu naj spet vlada pomaga. Gotovo je najpred potreba, da vlada poduk o čebelarstvu učiteljskim odgojilnicam zapove. Potem še le naj učiteljem daje en ali dva panja s premakljivim satovjem, najpridnišim darila deli t. t. d. naj pa tudi od njih tirja pred imenovane statistične zapisnike.
Al koliko bi to stalo? Ne posebno veliko; smemo reči: proti velikemu dobičku, prav malo. Po številu ljudskih šol kakih 00.000 gld. — kvečemu 100.000 gld. — na 10 let razdeljeno, bi pač moči celega cesarstva ne presegalo! Znabiti se — da ne rečemo za manj potrebne, za nič bolj koristne naprave več potroši. Darila za veče število Dzierzonovih panjev, za veči trud pri ljudskem poduku, bi gotovo čebelarstvo le pospeševalo. To vemo gotovo, da zavolj ugodne lege Avstrijanskih dežel bi smelo desetkrat več čebelarjev in čebelnih panjev v Avstriji biti k največem pridu dežel iu čebelarjev, in — ko zdaj pride 3 gold, na glavo, bi prišlo potem 30 gld. — ravno zadosti, da bi lahko davke plačevali in kteremu še kaj v žepu ostalo. S tem za letos končamo svoje statistične članke. Naj bi ne bili zastonj ne vladi, ne čebelarjem!
Kakor vsako žival, tako tudi čebele bolezeu tare in pokončuje. Med vsemi je najnevarniša gnjiloba zalege. Umni čebelar se tega vselej, kadar koli kaj tacega zapazi ali le sumi, prestraši in sicer prav po pravici. Ne le panj, ki je skoraj vselej zgubljen, ampak vsa družina je v največi nevarnosti. Ker se pa
vendar večkrat primeri, poglejmo bolezen. Gnjiloba, tudi čebelna kuga imenovana, v panji nastane, kadar začne zalega v satovji gnjiti. Pri zalegi razločujemo posebno dvojno dobo: prva dokler celice ali piskrci z zalego še niso pokriti, ali zadelani, in druga, kadar plod napreduje in so celice zadelane. Zato razločujemo tudi dvojni gnjiloplod nezadelane in zadelane zalege. Prva nastane, če zalega brž od začetka namesti napredovati, zastane in odmrje, ker nekako kašnata gnojina postane, dokler se v črnorujavkasto krasto ali skrlup spremeni. Nevarna ta gnjiloba ni posebno, zlasti če le sem ter tje ktera celica gnjila postane. Čebele same to iz panja znesejo, ter nove celice napravijo. Kadar se to toraj zagleda, da tak skrlup po dnu ali zunej pred žrelicem leži, se lahko sklepa, da je panj gnjiloploden, popolno gotovo bomo še le vedili, če satovje pregledamo in tak skrlup po celicah najdemo. Tu je dostikrat pomagano — kadar ni gnjiloba -preveč po vsem satovji razširjena — če se gnjiloplodne celice izrežejo, ali še boljši, če eni ali drugi gnjiloploden ali tudi le tudi sumljiv sat popolno zavrže.
Vse drugače pa je pri drugi gujilobi zadelane zalege. Tu odmrje že bolj zrela zalega, ter se spremeni v neko silno smrdljivo, vlecljivo gnjilobo, ktera panj okuži tako, da hud smrad v nos bode, kadar se panj odpre; dostikrat se čuti ta smrad že tudi pri žrelicu. Ta gnjiloba je toliko nalezljiva, da je naglo ves panj okužen in čebele vse svoje delo, med, satovje in še zdravo zalego popustijo in pobegnejo — večji delj v nesrečo celega čebelnjaka. Smrdljivega duha navzete čebele tudi zdrave okužijo, kamor koli pridejo. Tudi med okuženega panja je čebelam strup.
Vendar moramo opomniti, da vselej, kadar kaki plod odmrje, še ni taka strupena gnjiloba. Spomlad n. pr., kadar čebele posebno veliko zalege napravijo in nagloma hladno celo mrzlo vreme nastane, se lahko zgodi, da se čebele bolj vkup stisnejo, tedaj se zalega prehladi in odmrje. Tudi ni znamnje gnjile, kužne zalege, če se spomlad tu in tam trotova mrtva zalega najde. Močni panjovi dostikrat prezgodaj trotovo zalego napravijo in pozneje iz celic iznosijo. Tudi se primeri, da slabi panjovi ves med povžijejo, in se pozneje lakotne tudi zalege lotijo. O času borovničnega cvetja sem dobil v spodnjih Lužicah (Pruskega kraljestva) večkrat gnjilo zalego, ktero so pa čebele iz panjev pospravile, preden je začela skrlup delati, ter zdrave ostale. Tedaj naj je tudi to gnjila zalega, una strupena in pogubljiva vendar ni. Je bil Ii med od barovničevja tega kriv? Za gotovo ne moremo trditi. Marsikteri opazovalci so trdili, da mladi čebelni črviči tudi tedaj odinrjö, kadar čebele po takih borovcih ali hojah letajo, kteri *o bili po gosencah objedeni.
Kaj pa je vzrok take strupene gnjilobe? Pravega vzroka gotovo menda še nobeden ne ve. Najuavadniša misel pa je, da bolezen izvira iz slabe krme spridenega medu. Starim čebelam ne škoduje toliko; so čebelarji, kteri trdijo, da one smejo med z gnjilobo ostrupenega panja brez škode vživati, ko bi zalege ne imele, ali za mladino je gotova smrt. Zatoraj naj čebelarji dobro pazijo, da čebelam nikoli medli ne dajejo, od kterega niso prepričani, da je zdrav in praT pripravljen. Zato pri brezvestnih lectarjih ne kupovaj medü. V jesen vse vkup vržejo in stlačijo: med, mrtve čebele, godna in negodna zalega. Tak med že takrat ni priden, pozneje pa se kmalo spridi in skisa, ter postane strup pri-
hodnji mladini. Naj pa že gnjiloba v kakem panju nastane, kakor hoče, večji del se potem zanese.
Je pa čebelarja nesreča gnjile zalege zadela, naj vsaj pazi, da druge zdrave obvaruje. Tu pa je najboljši pripomoček, kterega sicer pri zdravih čebelah nikoli ne svetujemo — žveplo. Da — taki panj le zažvepljaj. kolikor pred, toliko boljši. Odnesi panj in skrij se, kadar ga izprazuuješ, v kaki hlev, hram ali kamor hočeš, da te čebele ne najdejo in strupa ne zanesejo. Med in vosek stlači, ker nobeno tudi prazno satovje ni za rabo, vso drugo nesnago globoko zakoplji in panj sežgi. Tako sem storil z dvema panjema 1. 1857 in pozneje nisem več te nadloge imel.
Je pa že ves čebeljnak okužen, se zna ozdravljevanje poskusiti. Žali bog, da od tega skoraj nič več ne vemo, kakor čebelarji pred sto leti. Že stari čebelar Miklavž Jakob od tega govori, tako tudi Slovencem obče znani čebelar Janža: Poglejmo tedaj nju ozdravljanje. Oba priporočata čebele z lakoto ozdrav-Ijati. Najpred se matica poišče in zapre, da zalege več ne napravlja. Počaka se nekaj dni, da izleze, kolikor je še zdrave zalege. Potem se same čebele v prazen panj brez medu in satovja stresejo in v kak tamen kraj postavijo, kjer naj bodo brez hrane, dokler več leteti ne morejo. Tako se strupene strdl spraznijo. Potem se denejo v nov, zdrav panj, se jim da medu in kdor ga ima, tudi eatovja. Prvi in drugi panj se morata sežgati. V čebelnjaku naj se vse s kropom počedi, in prav, če tudi s človeško scavnico omije. Ta namreč ima lastnost, da gobe v lesu pokonča, zato baron Berlepš tudi misli, da pokonča nalezljivo okužljivost celo tudi pri panjevih. Se pa pozneje spet gnjiloba prikaže, ga ni druzega pomočka, kakor za čebele spet — žveplo, za panj — ogenj. Kadar bomo začetek in prave vzroke bolezni bolj poznali, bomo gotovo tudi boljše pomočke našli bolezen ozdravljati.	Vogel.
Nekaj od čebelarstva na Ruskem.
Ph. R. V neki vasi blizo mesta Baturin živi A. Prokopovič — menda največi čebelar Ruskega. V svojih čebelnjakih ima več tis^ič panjev; z državno podporo vzdržuje že več let šolo za čebelarstvo v dveh razredih, ktero obiskuje vsako leto kakih 50 učencev. Tudi neki gospod Pokorsky ima več tisuč čeb. panjev. Panj Prokopovič-ev je najbolj navaden na Ruskem. Ta panj je tako imenovan stoječ panj (Ständerstock); deske za panj — bolj prav podnice — so hrastove po 1 '/2 palci debele, od zunaj vrh tega še za 2 palca debelimi slamnatimi pletenicami ovite; visok je 38 palcev, 141/2" širok, 12" dolg, ter ima troje nadstropij. Vsako nadstropje ima po 10 okvirjev, ali romčekov in odzadej posebne vratica; spredaj sc v6 da ima vsaki oddelek svoje žrelice, ktero se s premakljivo dilico lahko zatvori.
Ruski čebelarji s tem panjem takö ravnajo, da vsako leto čebelam le eno nadstropje odločijo. Vsako leto vzamejo eno vrsto z medom napolnjenega satovja, ter namesto polnega praznega nastavijo. Tretje leto panj obrnejo, da je
prejšni spodnji oddelk zgornji, ter v treh naslednjih letih spet vsako leto r enem oddelku žanjejo in satovje prenavljajo.
Grof Miklavž Zubow, grajščak Šauliski in Janez pl. Hryškevič, grajščak v Lahovem sta prva Kranjsko čebelo naročila in tudi razne Dzierzonove panjcve. Od tod je predsednik naročil menda tudi prvi Ruski panj. Pri občnem zboru v Solnemgradu 1. 1872 ga je na ogled postavil; porajtal ga je malokdo, dasi je bilo zbranih 400 čebelarjev. Neki Borrissowski ga jo poslal letos v Dunajsko razstavo in zdaj vsi nemški časopisi o njemu poročajo. Ta panj — kdor hoče se ga lahko v Smereku nagleda — tehta 160 pft. in stane z voznino 45 gold, srebra. Dolg je kake 4', širok 1 '/2', stene so po 2" debele, ima troje žrelic in kakih 20 satovnih okvirjev — romčekov ne moremo reči — zgornji del okvira bi za ljudi, ki se radi pretepajo, malo nevaren bil, ker je štirivogelno poleno (pol '/a palca vsaka stran debela) stranski deli so malo slabeji. Pokrov je strehi podoben, ter se odpira, ker satniki se od zgoraj vun in noter devajo. Panj je tedaj mali čebeljnaček, ki se postavlja in prestavlja kamor kdo hoče. Kakor panj je prav po rusko okorn in nespreten.
Na Poljskem sta izvrstua čebelarja opat Dolinowski in Adam Melezgryuski.
Čebelarstvo je po Rusovskem sploh, kakor pravimo, v otročjih letih. Panji so navadno izdolbljeni leseni hlodi po 2—2V2šoIna visoki, široki kakor so sami izrastli, ali kakor je delalcu poratalo. Po rodovitni Ukrajni imajo rnar-sikteri grajščaki in duhovniki po 1000 panjev, za ktere se pa čez leto malo zmenijo. Kar živi in pridno med nanaša, gospodarju vstreže; kar ne, naj pogine, kadar hoče — gospodar nobenemu ne pomaga*). Meseca augusta pregleduje in pretehtuje svoje panje in lyer je kaj, vzame, ter vse vkup med in vosek, zalego in drugo nesnago v sodček potisne; vse prav tako, kakor nekdaj pri nas. ("Znabiti še tudi zdaj sem ter t je!) Nasledek takega ravnanja se ve da je : nečeden med in vosek in pri prodaji — mala cena.
Poglejmo še, kako Ruski čebelar čebele prezimuje. Konec septembra naredi jamo v zemljo, (če nima že nalašč za to narejene) jo pokrija z deskami; potem panj vrh panja naloži, vrata zatvori in do spomladi jih več ne vidi. Tako pa se ve da se zgodi, da marsikterokrat miši brez strahu gospodarijo in veliko panjev pomorijo. Drugi lakote pomrjejo; spet drugod iz slabo zaprtih panjev čebele vun gredö in nazaj več ne najdejo, ter po tleh mrtve po palcn na debelo ležijo.
Meseca aprila Rus čebelno jamo odpre, čez mrtve malo porentači, jim pobere voščine — tudi pri živih ne pozabi satovje do dobrega spodrezati — ter živeče kar na gola tla zemlje- postavi in odide ter jih prepusti nemili osodi. Da bi slabim medu pokladal, odmrle matice nadomestil, panje osnažil i. t. d., tega in enakega dela Rus ne pozna. Edino šo pazi, kdaj kaki panj roji, da roj v nesnažni štor spravi in vsega čebelarstva je — konec.
*) Prav tako zanikrno čebolarijo Se marsikje ti in tam po Slovenskem; nasledek je enak ruskemu, in poslednjič malo gpodbudljiva, pa ladolžeua resnica: ,,Muhm. ne d4 kruha." Ga zanikrnež pa tudi aasluži?	Vredn.
'	Dragi Jänez!
1. list.
Kakor ti, dragi! letos še mnogo čebelarjev poprašuje: Kaj je s prelahkim panjem v jesen storiti ? Res po slabi jesenski paši tarejo čebelarja dostikrat velike skrbi. Panj z lepim satovjem, mlado rodovitno matico kako rad bi ga za pleme ohranil, pa ima medu tako malo, da skoraj gotovo ne bo preživel! Če čebele zamori, ima malo dobička, ker ni ne medu, ne voska; če jih pusti, je v nevarnosti še to zgubiti, kolikor zdaj ima, ker med pojedo in vendar dostikrat odmrjö. Kaj tedaj storiti?
Stara skušnja je že, da slabi panji tudi slabo prezimujejo, da toraj ali odmrjö čez zimo, ali pa znabiti že spomlad; zato je pa že tudi stara navada take panje z žveplom pokaditi in pokopati. Navadna prislovica zato pravi r Spomlad je vsaka čebela krajcarja vredna, v jesen jih je pa sto za krajcar. Novejše skušnje pa učijo, da čebele je vselej škoda moriti, bodi si tudi v jesen.
Prav dobro zna čebelar živeče čebele v to obrniti, da jih panjem, ki imajo zadosti medu, pa znabiti malo ljudstvo — kar se mnogokrat pimeri —, dodä in jih tako močnejše stori. Tudi ne škodi, če jih čebelar namesti vmoriti, močnim panjem doda; ker gotovo je, da poln panj vselej bolj prezimuje, kakor bolj ali manj prazen. Zatoraj umni čebelarji praznoto panja napolnijo, če z drugim ne, saj s tem, da prazno satovje izrežejo, skončnico do čebel pomaknejo in praznoto z mrvo napolnijo. Čebelar naj si dobro zapomni, da je treba spomlad dolgo pitati in da čebele mnogo ljudstva spomlad zgubujejo, tedaj tudi več tednev preteče, preden si panj toliko ljudstva spodredi, kakor ga nevedni čebelar v kakih trenutkih v jesen pokonča. Že prav, bo kdo rekel, kam pa s toliko množico, saj bodo zarad vročine pomrle; ali pa zarad lakote, ker več ljudstva, več potrebuje. Ljubi čebelar! vse to so nepotrebne skrbi. Da zarad vročine ne ponirjö, umni čebelar za dušek skrbi, zato so novejši panji že tako narejeni, da prevelika sopara lahko izpuhti. Tudi glada se ni treba bati, če le sicer panj ima, kar je močnemu panju potreba. Za danes si le zapomni: topleje ko je v panji, toliko manj pojedo; mrzleje ko je v panji, toliko več hrane čebele potrebujejo.	(Dalje prih.)
Naznanilo našim udom.
S tem listom je podpisani prevzel vredništvo družbenega lista „Slovenska čebela". Ker se je društvo še le drugo polovico letošnjega leta (30. julija) vstanovilo , in ker je bilo druzih zadržkov, kterih tu ne bomo naštevali, na vseh straneh obiluo, list ni mogel tako redno .izhajati, kakor bi bilo želeti; bomo se pa podvizali, kolikor mogoče, da imajo udje konce leta vse liste v rokah. Tudi vemo, da do zdaj natisnjenih listov niso vsi redno prejemali,' kar se od začetka lahko primeri; naj se toraj udje zanje oglasijo ali pri podpisanemu, ali sploh pri čebelarskim društvu v Ljubljani, kar bo tudi njemu v roke prišlo. Lahko so to zgodi ali po reklamacijah, ker so poštnine proste, ali pa pri pošiljanji družbene letne plače. Konečno prosimo še vse slovenske čebelarje, naj nam blagovolijo kake dopise za list pošiljati n. pr. o letošnji letini za čebelarstvo, razne opazovanja, skušnje in kar je tacega. Naj bodo še tako male verstice, aličertice, naj bi tudi za samosvojni članek ne bile— vse prav pride, ter bo pred ali pozneje porabljeno. List še le potem mikaven postane, če iz vseh krajev vemo, kaki se tam čebelari; kake poskušnje se delajo itd., več oči več vidi — več čebelarjev, več skusi.
J. Jeric,
v Ljubljani Btari trg. št. 163.
Odgovorni vrednik J. Jerič.	Izdavatelj „čebelarsko društvo".
Tisk Blnznikov v Ljubljani.