886 Borut Loparnik POMNIK OSAMELOSTI Brez utečene hvale in časniškega vzklikanja se je znašlo junija na knji-garniških policah delo*, ki smo ga prezrli z redko enotnostjo in pristnim brezbrižjem — recimo zavoljo težko pričakovanih počitnic. Za naše ljudi na sosednjem državnem območju sicer ni bilo novost, sledili so mu (resda nevede) od začetka do konca v oddajah slovenske radijske postaje Trst A ... tolikanj večje presenečenje pa bi moralo izzvati v domovini ali vsaj v njenem, kot se reče, kulturnem prostoru. No, doslej ga ni — recimo, da še zajemamo sapo. In koristno bo, če jo zajamemo dovolj globoko: malo je naših knjig o glasbi, po prvem zvezku Slovenskih ljudskih pesmi pravzaprav nobene, ki bi ponujale toliko bogastva in tolikšne pomenske razsežnosti kot Merkujeva zbirka (spet le prvi zvezek širše zamišljene celote). Bogastvo je kajpak ljudska dediščina: največ pesmi, z besedili in napevi, pa povedke, pravljice, legende, mitološki drobci, zagovori, šege ter nekaj drugega drobiža. Skupaj 610 enot, se pravi 610 pričevanj o samosvojem, prvobitnem življenju predvsem kmečkega sveta, ki je ostal slovenski zaradi trdega, odmaknjenega siromaštva in notranje nuje garaških ljudi. Že njim na ljubo Merkujevega dela ni moč odpraviti z našo junaško površnostjo, tudi z izproženim kazalcem glede avtorjeve izjemne zavzetosti ne, še najmanj s solzno preproščino o kremenitem odporu potujčevalcem. In še zato, recimo, ker zbirka le preveč naravost dokazuje, kako dolgo, zelo dolgo, in kako malo ali nič (ni)so bile povezane z domovino vasi (največkrat * Pavle Merkil: Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji, zbrano v letih 1965 — 1974; Trst 1976; Založništvo tržaškega tiska. revni zaselki) onstran zahodne meje. Ker so obstale same, kjer in kolikor so. Srečanje z njihovim duhovnim izročilom ponuja človeku, tudi če je brez narečne in narodopisne izobrazbe, precej boljše branje, kot ga je vajen iz dur-molovskih zbirk »slovenskih narodnih«, ki se nam množijo s tako neverjetnim razplojevalnim nagonom. ' Glasbeno gradivo je seveda otrebljeno »lepe« či-talniške navlake, menda (na vekov veke?) obvezne v domačem zborovskem vsakdanjiku, in ta sveža spevnost je prvi kažipot do resničnih korenin ljudskega melodičnega občutja. Razkriva nam krepke muzikalne ločnice med samotnimi dolinami slovenske Benečije, za cele svetove razlik med glasbo — postavim — Rezijanov in Ziljanov, ne-dosežne daljave, v katerih je obstala prvinska tonska dikcija pred osladka-nimi posnetki veseličnih vzorov primestnih vasi. Spremljamo lahko radoživ metrični utrip, ki smo se za njim toliko let ozirali zaman, ga občudovali ob redkih (znanih) primerih in ga (ne brez kanca skrite nevoščljivosti) uvažali z juga, da bi bili vsaj koncertni sporedi bolj učinkoviti, njih videz narodnostno bolj »rezek« in pristen, bolj slovansko ali vsaj balkansko samobiten; — ritmične razpone, ki gotovo miso izjemni, tudi ne močno izživeti, saj se komaj kje otresejo preprosto punktira-nih in ternarnih zvez ter ponavljajočega se enoličja (samo v redkih, večidel prosto recitativnih trenutkih zapolje v njih svobodnejši utrip); ¦—¦ prirojeno harmonsko občutje, od tistega »navadnega« durovskega dvo-, včasih triglasja, ki vselej odločilno uravnava postope in loke melodične dikcije, do tako bohotne akordične opojenosti, kot jo izžareva pesem ko- 887 Pomnik osamelosti roškega konca; še posebej dragocen, nepričakovan odtenek te mavrice so staroveško trpka poliodična sozvočja Rezijanov, ki jih sicer komajda poznamo in smo jih (saj jih še!) vselej iskali na tujem ali vsaj zunaj naših tal, zavoljo pestrosti sporedov kajpak, zavoljo eksotičnega učinka; — skromne, toda naravne in trezne oblikovne zariše, tolikanj bolj sproščene, kolikor manj se jih je dotaknila šolarska učenost glasboljubnih spevo-skladnikov, s preudarnim ravnovesjem zvočnih vrstic in nekaterimi res svežimi variacijskimi odmiki. Kajpak srečujemo tudi presenetljivo »dobesedne« posvojitve vzhodnejših slovenskih nape-vov (vojaška, narodno-budniška zasluga?); riharjanske in cecilijanske sledi (katera objavljenih pesmi je bržčas le ponarodela), ki žive v cerkveni rabi ob zdavnaj udomačenih koralih in starih nabožnih; vdore tujih, sivo posplošenih vzorcev nekakšnega spačenega poljud-ništva, pred katerim (še huje skriven-čenim, do slaboumnosti prignanim) kleči dandanes do malega vse, kar premoremo Slovenci glasbeno odprtih ljudi, naj so kmetiškega ali mestnega rodu. Najbolj natanko pa izpričuje zbirka — le kako bi bilo drugače? — odmiranje pesemskega bogastva: že gola številčnost zapisov slika njegovo pot v pozabo iz vasi pod planinami v nižje in obalne kraje. Ob tej poti se razraščajo lovke italijanske premoči in polaščanja, z osvajalno samozavestjo večjega pre-krvljen pritisk življenja, ki se mu ni moč upirati brez konca in sam. Še usodneje kot napevi ga kažejo zapisi govorjenega izročila: najbolj z besediščem in skladnjo, potlej z narečnimi preoblikami, slovniškimi spremembami, pogostnimi italijanskimi pojasnili domačih izrazov in imen, pa z barvami vokalov in melodijo govora. Seveda, marsikaj tega poznamo v vseh obrobnih pokrajinah slovenskega (in slehernega majhnega) sveta, le da se nam ne kaže povsod v žilavem boju za golo obstajanje. Ta trdi, zagrizeni obstoj pojasnjujejo najrazličneje ubrane pesmi in povedke. Odstirajo njegovo človeško jedro, klesano v stoletjih izčrpavajoče-ga, na smrt izostrenega spopadanja z nerodno zemljo in surovo naravo, iz dneva v dan, od zime do zime. (Zdaj, dolgo že, so domačije prazne; starci, nekaj otrok; krepki ljudje so odšli za boljšim kruhom, kdo bi jim zameril.) Nič lahkotnega, niti sledu iskrive domišljijske igre nikomur v korist, krat-kočasju na ljubo, še bodice o človeških slabostih so raskave, težaške. Malo smeha, nasmehov še manj. Misel je skopa in stvarna, govorec redkih besed, in nezavedno se mu pritika nekaj (za tuja ušesa) trpkega, nikoli dorečenega: odsev življenja. Iz pripovedi se trgajo podobe — okrnjeni, bežni zariši, bržčas le za napotek poslušalcem, ki jih tako in tako poznajo, — ostajajo nekonča-ne, zavite v molčljivo izzvenevanje, ki še poudarja (nam, tujcem seve) njihovo davno, vsaj katerikrat gotovo pogansko vznemirljivost. Toda naj so spletene kakorkoli (vselej pa bolj razblinjeno od pesmi), te zgodbe so doumevanje resničnosti z ustaljenimi znamenji, bolj pouk o svetu in zatrdilo preskušenega kot iskanje, slutnja, sanja. Zato se komaj kdaj prepuščajo neobveznemu. Osebe in dogodki so povzeti, ni jim mar izvirnosti, ne mika jih v slikovite krajine čudovitega, ne poznajo užitka in daru izmišljanja. Njihova moč, namen in smisel rastejo samo na domačih tleh, med revščino in bedo vsakdanjika, v raševinasti oprijemljivosti človekovih nravi in nadlog. Bog in svetniki so (bili) kmetje, sosedje: lastnosti in zgode, z nadrobnostmi vred, čuječa drža, previdno, skoraj zavrto odzivanje, nagonska prežavost, samotna in grčava, kakor so (bili) sami... vse do zadnjega je le zgoščen, navržen, preskakujoč opis. Brez širokopoteznega zamaha, brez očarljive vznesenosti, kleno in čvrsto, da bi kak gotski miniaturist ne 888 Borut Loparnik opravil bolje. Naj gre za nevezano besedo ali pesmi, svežega diha poetičnih vzgibov je malo. Takšno razkošje ne pristoji garačem, pregloboko je skrito, da bi ga ponujali z razgaljenim zanosom. Kajpak, v verzih ga je več (še veliko več v sposojenih), a celo takrat, ko za hip prežari notranjo skrepenelost in potrga njene spone, ko zaživi zunaj običajnih prispodob, so sprostitve kot kriki, kot boleči izbruhi skrajnih napetosti, zgubljeni (ali zavarovani?) med navidez obrobne opise ter opozorila z kdove katerimi pomeni. Že samo prirojeni, domala obredni strah pred besedo ljubezen (bila bi priznanje!), njena nedotakljivost in skrivnostna moč povedo dovolj o siloviti pezi, s katero so stoletja oklenila te ljudi v kamnito ne-gibnost viharnikov. In šele v luči tako ostrih, skopih vsebinskih ozadij dobe polno skladnost in pravo mero najbolj jedre muzikalne poteze beneških dolin, njihova melodična dikcija, znamenja pradavnih tonskih ustrojev, metrum. Umetnost? Redko, in nikoli z romantičnim prizvokom. Tudi nikoli v duhu romantičnega češčenja brezbrežne ljudske izvirnosti. Sporočila o življenju pač, izčiščena kdaj pa kdaj v tenko brušen dragulj z nenavadnim leskom. In takšnih utrinkov ni moč pozabiti — muzike rezijske »Da hora ma ta Kvlina« iz Učje ali ziljske »Pa le snueči ngč« iz Ukev. Tega duhovnega sveta na srečo ni razmezgala ponašena baročna umetelnost (prav očitno je tujek, zgolj sprejeta mladica, največ kržljava križanka); ostal je preprost, redek otoček sredi nagačeno ljubkega, sladko trpečega sprenevedanja, s katerim nas je zaznamoval čas pred dvesto leti. Gradivo, razgrnjeno v Merkujevi knjigi, je zato bogato branje za slednjega Slovenca, ki želi kaj vedeti o svojih koreninah za pozlačenimi okviri ali manjvrednostno razbolelostjo. Ker ne ponuja zgotovljenih vzorcev in sili k razmišljanju, iskanju, odločanju. Ker se avtor ne dotika ničesar in noče igrati vodnika, še manj razsodnika: vseskozi stoji ob strani, celo v uvodu, ki razen potrebnih napotkov in obilnih zahval pove komaj kaj. Za strokovnjaka to seveda ni ovira, zadoščajo mu analitično kazalo in drugi sklepni pregledi — vendar strokovna ocena (za zdaj?) še ni izšla in tako ne vemo, kaj sodijo o delu poznavalci. Ljubitelju pa je Merkuje-va zadržanost včasih kar odveč. Saj ne, da bi si želel učenega dolgočasja, tudi podpiranja lenobe ne... ampak avtor natanko pozna objavljeno dediščino, zlahka bi ga opozoril na izvirne poteze in sorodnosti; že nekaj krokijev bi bilo dovolj. Tako pa je malo bolj poskrbel le za Italijane: zbirka je dosledno dvojezična, prevedena so vsa besedila. Zal manjka vsaj slovarček (slovensko pojasnilo) številnih narečnih izrazov pa italijanizmov: če so slednji onstran državne meje razumljivi, posebnosti različnih govorov (pri strogo fonetičnih zapisih z dobro zalogo diakritičnih znakov!) najbrže le niso — in za nas še manj. Včasih je res trda, preden se dokoplješ do pravega pomena in, spričo zahtevne skladnje, do notranje mere povedanega. Trud je sicer poplačan, toda ugibanje ni vselej prida — čeprav drži, da bi se 28 tiskovnih pol s slovarčkom razširilo še za dokaj strani. Kaže, da je očitno potrebo obrzdala (umljiva) varčnost, saj ni nič manj skoparila pri notah. Res je, objavljanje različic je vselej potrata prostora, tudi če gre samo za odtenke, kakor nastajajo ob ponavljanju kitic. Merku jih je marsikje označil zelo domiselno, kratko, razvidno in nedvoumno — velikokrat pa mu je spodrsnilo prav zavoljo prehudega zgoščanja melodično-ritmičnih sprememb. Zanj in ob magnetofonu so bile kajpak jasne, celo sami si znamo pri mnogih pomagati kar s prirojenim občutkom (koščaki bodo za tujce), sem in tja pa so rešitve le vprašljive in se znajdemo na suhem. Najraje glede ritma, pogosto glede vodilnega napeva v večglasju (tu je seveda odločala omeje- 889 Pomnik osamelosti nost notografovih možnosti), včasih za-stran pravilnega steka besednih in zvočnih vrstic ali njihovih odlomkov, nekajkrat zaradi metrično-ritmičnih zvez med zvočnimi vrsticami, ker pač niso označene (najbrž nesporazum med avtorjem in notografom). In s tem že segamo v sistematiko dela, k osrednji nalogi in težavi zbiralca. Merkujevi zapisi so natančni, a gibčni, do kraja zvesti — in ne povsod enotni. Uho in roka dialektološko izvedenega skladatelja sledita premenam govora in petja z enakovredno zbranostjo in lahkoto, zato je dvomljivih rešitev bore malo (ne verjamem, n. pr., da je bila »Jas pa pojdem na Tirol« iz Trinka, št. 226, res podana kot 4/4 in pozneje 3/4, saj je stalni 2/4 takt preveč očiten). Okretnost glasbenika in posluh slavista se zgledno ujemata; celo narečnega branja nevajenemu radovednežu zazvenijo v spominu ali (in) domišljiji odločujoče barve posameznih območji, najbrže pa tudi notni povzetki oživijo takšnega branja neveščemu človeku katero pomembnih značilnosti pesmi, vsaj približno. Vendar avtor ni znanstvenik, je (na srečo trezni) navdušenec, občudovalec, ki si je zastavil zelo stroge cilje — in tu se pričenjajo zagate. Res smo mu dolžni nekaj imenitnih zapisov ru-batiranega fantovskega petja na Koroškem, toda njegovo skrajnje spoštovanje najdenega se kdaj pa kdaj že sprevrača v nasprotje potrebne enotnosti: ob agogičnih svoboščinah, ki povsem zakrivajo osnovni metrični utrip, ob dobro znanih primerih, ko pevci sprva ne ujamejo »pravega« tonskega načina in ga poiščejo šele med pesmijo, ob melodičnih spodrsljajih, kadar so nedvoumne pomote. Merku bi jih moral dopolniti s ponujajočo se ali vsaj domnevno prvotno obliko: olajšal bi primerjave, ki jih megli zemljepisno sosledje objavljenega gradiva. Tako pa pestrost spodriva preglednost in bogati vtisi premagujejo dosledno upoštevanje načel (sprejetih v Predgovoru k Slovenskim ljudskim pesmim). Včasih se pri dvoglasju ne vemo prav odločiti, kateri glas je vodilni in kateri poje »čez« (kajpak ne v primerih, ko je sled že zabrisana), uravnavanje zapisov na skupni tonus finalis se tu in tam zgubi brez razumljivega vzroka, ponekod zmanjka opozoril o realni tonski višini, nekajkrat so izpuščene oznake taktovih načinov (pa tudi čisto enotne niso). In pomote notografov dodajajo svoje; ni jih pretirano, to drži (v slednji doma natisnjeni partituri jih srečamo več), a kaj, ko pri takšnem delu hitreje zdrsnejo na avtorjev rovaš. Vem, zdaj zahajam predaleč. Vsakdo je zagrešil ničkoliko podobnih napak, če se je le kdaj lotil nehvaležnega opravila kritičnih izdaj; na kupe bi jih izbrskali v še tako skrbni zbirki z množico sodelavcev. Merku pa je bil sam, za vse. Kar je storil, sega med izjeme naših včerajšnjih in današnjih kulturnih dejanj. Od zasnove, vredne slovenske radijske postaje (mimogrede: bi ji lahko postavili ob bok katero iz domačih logov?; in bi imeli dovolj poguma, če že ne zavesti, da bi jo objavili v knjigi?) — do rezultata, ki je dosegljiv poštenim delavcem, tistim brez vnaprejšnje vsevednosti in znanstvenega zavarovanja pa s krepko mero človeškega posluha in ljubiteljskega žara. Kajti Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji je predvsem in najprej sad žlahtnega ljubitelj stva, na katerega smo v bojevitem gostobesedju načelne glasnosti malone pozabili. Ne vem, kaj bi lahko lepšega povedal o knjigi, ki sem jo prebiral s tako redkim užitkom. Da, seveda: iskrene čestitke Založništvu tržaškega tiska! Česa podobnega je zmožna pri nas samo Slovenska matica.