1. štev.
Januvar 1894. Letnik XVII.
CERKVENI GLASBENIK.
Organ Cecilijinega društva v Ljubljani.
Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z muzikalno prilogo vred 2 gold., za ude Cecilijinega društva in za cerkve ljubljanske škofije 1 gold. 50 kr.
Vredništvo in upravništvo je v hiši,,Katoliškega društva rokodelskih pomočnikov",
Poljske ulice št. 10.
Scuola Gregoriana v Rimu.
Spominjam se, da je bil stavil pred več leti na občnem zboru cecilijinega društva za ljubljansko škofijo g. prof. Smrekar predlog, naj bi se dovolilo gregorijanski šoli v Rimu nekaj podpore, kajti ta zavod je po mislih gospoda predlagatelja eminentne važnosti za preosnovo cerkvene glasbe in za razširjanje cecilijanske ideje.
Takrat sem čul prvič o gregorijanski šoli. Kasneje sem čital tu in tam kaj o tem zavodu. Ker pa sem imel slednjič priliko prav od blizo opazovati gregorijansko šolo, in ker sem prepričan, da je res posebne važnosti za preosnovo cerkvene glasbe v središči krščanskega sveta, in ker utegne ta zavod več ali manj zanimati tudi čitatelje našega cerkveno-glasbenega lista, hočem Vam v nekaterih črticah narisati zgodovino, razvoj in uspehe tega društva.
Leta 1874. sprejel je katoliški shod v Bolonji enoglasno predlog, naj bi se tudi po Italiji glede na potrebo preosnove cerkvene glasbe, in glede na velikanske uspehe nemškega cecilijinega društva, ustanavljale pevske šole. Cav. Meluzzi, kapelnik pri cerkvi sv. Petra v Rimu, potrdil je v posebni knjižici, katero je izdal v ta namen, ta predlog, ob enem pa je opiraje se na razsodbo glasbenika Baini-ja povdarjal potrebo ustanovitve sistematično iz-vežbanili pevskih šol.
Ali tedanje žalostne cerkveno - politične razmere in pa vsled tega pomanjkanje denarnih sredstev so te času primerne predloge pokopale v negotovo bodočnost. Cerkveno petje in glasba v Rimu je zvečine še do danes ostala brez reforme. Le tedanji rektor nemško-avstrijskega gostišča S. Maria dejl' Anima, nisgr. Janig, sam jako vnet za pravo cerkveno glasbo, lioteč pa še posebej oskrbeti cerkvi, kateri je bil predstojnik, dostojno cerkveno petje, je ponudil predsedniku nemškega cecilijinega društva, kanoniku dr. Witt - u, deset tisoč lir na razpolago, ako bi hotel ustanoviti v Animi pevsko šolo, ki bode oskrbovala cerkveno petje v omenjeni cerkvi. S tem denarjem je bil položen temeljni kamen gregorijanski šoli.
Znana je požrtovalnost pokojnega Witta; še bolj pa njegov pogum. Temu se je zahvaliti, da se je mogla »Scuola Gregoriana" novembra meseca 1. 1880. odpreti. Podpirali so jo s početka najbolj cecilijanci — lahko rečemo
— celega sveta, izmed katerih imenujem le sedanjega pora. škofa Donelly-ja v Dublinu, in znanega skladatelja Singenberger-ja v Ameriki. Prvikrat se je pokazala v javnosti pri črni maši po pokojnem kardinalu Kutschker-ju in pri cerkveni slavnosti ob priliki poroke pokojnega cesarjeviča Rudolfa; takrat se je pela neka vokalna maša Wittova. Od takrat so zahtevali gregorijansko šolo tudi v druge cerkve v Rimu. Pri posvečevanji nove cerkve „Naše ljube Gospe presv. Srca" na Piazza Navona oskrbela je „Scoula Gregoriana" petje pri pontifikalni maši in pri obojih pontifikalnih večernicah.
Ali boriti se je bilo takoj od začetka z materijalnimi sredstvi. Ni čuda! Na tujih tleh ustanoviti zavod ni mala reč. In reči moremo, poglaviti temelj za obstoj gregorijanske šole položila so cecilijanska društva, katera so po svojih predstojnikih na Nemškem, Angleškem in Ameriki nabrala v dveh letih 16 tisoč lir, s katerimi so sč oprave in druge potrebščine nabavile. S tem pa se je glavnica tako zmanjšala, da ni bilo mogoče več sprejeti toliko dečkov, kolikor jih je potreba za dostojno petje v cerkvi. Tedaj pa je pristopil na pomoč šoli upravni svet Anime, ki je vsaj za nekaj časa zagotovil obstoj gregorijanskej šoli s tem, da je sklenil dati v svoji hiši primerne prostore za stanovanje dečkov in vodstva in pa sedem tisoč lir na leto proti temu, da gregorijanska šola oskrbuje vse cerkveno pelje v cerkvi S. Maria deli' Anima.
Da ni upravni svet tega storil, morala bi bila šola po tolikih naporih kan. dr. Witta zaspati. Kajti po njegovi smrti sklenil je občni zbor nemškega cecilijinega društva v Briksenu na Tirolskem (10.— 12. sept. 1. 1889), »da je po smrti glavnega predsednika Fr. Witt-a smatrati podporno društvo za vzdrževanje gregorijanske šole kot zamrlo", in da nemško cecilijino društvo ne prevzame nobene druge skrbi in odgovornosti za šolo, kakor da bode po razmerah in potrebi nabrane novce zavodu oddajalo. — Istina je, da so po smrti kan. dr. Witt-a dohodki za gregorijansko šolo jako pičlo dohajali. Bati se je bilo, da se zavod razstane.
Škoda v resnici, ako bi se bilo to zgodilo, kajti z dekretom kongregacije cerkvenih obredov z dne 21. decembra 1882 bila je potrjena „Scoula Gregoriana" kot cerkvena pevska šola in postavljena pod pokroviteljstvom kongregacije „rituum".
Rešili so sedaj šolo njeni rimski prijatelji. Dočim so spočetka dohajali v Rim dečki iz Nemčije, ter se ondi šolali v laških učilnicah (deloma pač tudi v zavodu), in ko so odrastli se niso vedeli skoro kam obrniti, in so se večinoma porazgubili po nizkih službah, sklenil je vodja dr. P. Muller z gregorijansko šolo združiti tudi penzijonat. To se mu je posrečilo. Sedaj .prihajajo v zavod dečki iz boljših laških družin, ki deloma plačujejo mesečne doneske, deloma pa se vzdržujejo iz obresti glavnice. Vsako leto jih ostane nekoliko čez počitnice v zavodu, drugi se povrnejo koncem šolskega leta k starišem na počitnice. Prostora je za kakih 12—16 dečkov. Ti obiskujejo bližnje ljudske šole pri sv. Apolinariju, nekateri tudi gimnazijo ali tehniško šolo. Dečki imajo zadnja leta tudi vsi lastno uniformo z liro na kapi. V šolo in iz šole in po sprehodih jih spremlja, doma pa nadzoruje kot prefekt klerik, ki obiskuje bogoslovje v Rimu.
Sploh so dečki jako zadovoljni v zavodu. Vsaki dan se uče petja po jedno uro, in čez nekaj mesecev, recimo čez pol leta, so bolj nadarjeni izvrstno peli Palestrinijeve glasbotvore. — Ob enem nekateri izmed njih tudi ministrirajo v Animi.
Duša zavodu od prvega začetka pa je vodja dr. Peter Muller. Rojen v St. Gallenu v Švici je muziciral že kot deček pod vodstvom starejšega Greith-av ki je bil ondi kapelnik. Ta je namreč podučeval Singenberger-ja, svojega sina in Mullerja. Še preden je začel dr. Witt razvijati po Nemškem prapror preosnove cerkvene glasbe, se je mlademu Muller-ju vnelo srce za resnobno cerkveno glasbo. Veselje do cerkvenega petja se mu je utrdilo v Feldkirchu, kjer je študiral v zavodu očetov jezuvitov. Ko pa je prišel kot bogoslovec v Rim v glasoviti Collegium Germanico-hungaricum, je ondi med svojimi tovariši vodil cerkveno glasbo in mnogo mladih bogoslovcev navdušil za cecilijansko idejo. Dovršivši študije in promoviran doktorjem modro- in bogoslovja, postal je beneficijat na Bavarskem v nekem selu rezenske škofije. Ondi se je seznanil z Witt-om ter od njega sprejel poziv, naj prevzame vodstvo nove gregorijanske šole v Rimu. Dasi ni dosegel priznanja in časti v tej svoji težavni službi, čislajo ga vendar rimski glasbeniki kot veščaka v svoji stroki, kot izbornega dirigenta. V zasebnem pogovoru ž njim se lahko prepričaš o njegovi skromnosti, ponižnosti in potrpežljivosti. Nasprotnikov idej, katere zastopa, imel je v Rimu in Italiji in jih še ima; sovražnika menim, da nima nobenega. Skazal se je tudi kot cerkveni komponist, dasi v svoji skromnosti niti ne govori o tem. Toliko sem slučajno opazil nekoč v njegovem stanovanji, da mu je tiskal Singenberger v Ameriki v prilogi svojega glasbenega lista nekaj novejših kompozicij. Kol cerkveni glasbenik posebno dobro pozna italijanske mojstre, dasi je tudi gibanje cecilijansko po Nemškem in Ameriki bistrim očesom spremljal do danes.
Rekel sem, da je duša zavodu dr. P. Muller. In po pravici! Prepričan sem, da bi bila gregorijanska šola ob raznih neugodnostih in neprilikah gotovo vže zapala pozabljivosti, da je ni s krepko roko vzdržaval in podpiral skozi vsa leta navdušeni vodja. Žrtvoval je zavodu tudi občutljive denarne svote. In še danes — star mora biti okrog 45 let — je predstojnik grego-rijanski šoli, dasi je že pred par leti tožil, da bo moral pustili vodstvo zavoda, kajti že nekaj let sem mu sluh peša. Ko odloži svojo dosedanjo službo, povrniti se misli nazaj v svojo domovino, v svobodno Švico.
Omeniti mi je, da so sv. Oče Leon XIII. gregorijansko šolo na razne načine in ob raznih prilikah odlikovali. Najprej so poslali pohvalno pismo rnsgr. rektorju Janigu, ki je postavil prvi temelj mlademu zavodu, potem so dovolili vodji dr. P. Miiller-ju, da sme v ta namen v Rim u bivali. O božiči 1. 1880. poslali so 500 lir kot darilo v glasbene svrhe. L. 1881. 15. marca podelili so vsem gojencem srebrne svetinje, vodji pa zlato v zasebni avdijenci kot priznanje za lepo petje, katero je šola oskrbela v Vatikanu L. J890. ob priliki sprejetja nemških romarjev se je gregorijanska šola v Vatikanu zopet dobro obnesla. Nekaj pesnij morali so pevci na željo sv. Očeta ponoviti. Še med tem ko so bili romarji v avdijenci, poprašajo sv. Oče nekega prelata: „Dove sta il maestro Muller?" Ko pa so bili romarji odslovljeni, smeli so vsi
gojenci pred sv. Očeta. Za vodjo, kakor za vsakega gojenca imeli so sv. Oče prijazno, pohvalno in bodrilno besedo, najmlajšega pa so dvignili in prijazno pobožali.
To zadostuj v znak, da je šola gregorijanska od prvega začetka do danes našla mnogo priznanja in odlikovanja. To pa tudi dokazuj, da ceci-lijanska ideja, kateri jedino služi „Scoula Gregoriana", vživa v najvišjih cerkvenih krogih zasluženo priznanje.	.
Odgovoriti nam je še na vprašanje, kje in kako nastopa, in s kakim uspehom se srne ponašati gregorijanska šola. Razen rednega petja pri službi božji, katero oskrbuje v cerkvi deli' Anima, dobila in izvršila je že v raznih cerkvah povabila na cerkvene slavnosti. Izmed teh omenjam, da je nekaterekrati dr. P. Miiller oskrbel s svojo šolo petje v katakombah, kadar je bila ondi kaka cerkvena svečanost. Razen tega poje navadno pri 40 urni pobožnosti in ob drugih svečanostih v cerkvi Campo Santo za sv. Petrom. Mnogokrat je bila vabljena peti v pijemonteški narodni cerkvi vpričo kraljeve italijanske družine, seveda s privoljenjem cerkvenih oblastij. Nadalje sodelujejo dečki gregorijanske šole tudi v sikstinski kapeli in pri sv. Petru v Vatikanu.
Kar se tiče proizvajanja posamnih glasbenih umotvorov opozarjam, da je pisal pred leti, ko je bil dr. P. Miiller še v Germaniku bogoslovec in ob jednem voditelj petja, dr. Witt v svojih popotnih črticah iz Rima, „da je figuralni zbor, katerega je ustanovil dr. P. Muller v Germaniku tako izboron. da mu ni para na Nemškem, in da ga v koralu niti Beuronci ne prekose". Prav tako požrtovalno vodi sedaj tudi gregorijansko šolo, ki seveda nima toliko močij, kakor jih je bilo mogoče pridobiti v Germaniku. Ali vendar sem slišal težje in ložje skladbe Witta, Greitha, Stehle-ja, Hallerja, Singenbergerja i. dr. prav vrlo proizvajati. Najbolj pa so mi ugajale kompozicije starih italijanskih glasbenikov, osobito Palestrine. V teh glasbotvorih, zdi se, da je gregorijanska šola najbolj močna.
In če vprašamo slednjič s kakimi uspehi se more ponašati naš zavod, moramo si odgovoriti, daje velikanskega pomena za preosnovo cerkvene glasbe v katoliški cerkvi. Znano je, da so jo tudi Italijani glede cerkvene glasbe zavozili daleč tja na posvetna tla, in da se sami zavedajo, da tu treba reformirati. Zato je neizmerne \ažnosti prav v Rimu gregorijanska šola, ki kaže domačinom in tujcem, kakošna bi morala biti v cerkvi glasba in kaj obsega cecilijanska ideja. V tem pogledu se je tudi že mnogo doseglo. Jela so se ustanavljati po drugod cecilijanska društva in posebne cerkvene pevske šole, postavim v Milanu, odkoder vsako leto prihaja stolni kapelnik v Animo poslušat cerkveno petje in se posvetovat o raznih zadevah k vodji dr. Muller-ju. Tudi kardinal-nadškof iz Beneventa de Rende spoznavši, da glasba kakoršna se sliši sedaj po cerkvah ni cerkvena, poslal je v Rim pred par leti nekega glasbenika svoje škofije, in sicer s priporočilnim pismom do dr. Mullerja, ki naj bi dotičniku pokazal kakšno glasbo zahtevajo liturgična pravila in kako se ima izvajati na koru cerkvena glasba. Tako se vžigajo tu in tam iskrice cecilijanske ideje, ki, upajmo ne bodo več ugasnile, marveč bodo plamtele bolj in bolj po širni Italiji za povzdigo pravega cerkvenega petja. Seveda se najdejo tu in tam kruhoborci, ki bi radi
gregorijansko šolo s pomočjo nekaterih časnikov prod svetom osmešili. Ali to so, kakor rečeno kruhoborci, katerim bi odzvonito za vselej po cerkvah, ako bi se jela izvajati reforma cerkvene glasbe. In lega se boje, zato pa rujejo. — Kakor pri nas, tako je tudi v Rimu: mnogi bi se vneli za resnobno cerkveno glasbo, toda poduka jim nedostaje. Tudi v tem smislu praktično deluje gregorijanska šola: kaže da glasba po cerkvenih pravilih ni tako pusta, mrzla, počasna in rurtva, kakor jo nasprotniki opisujejo. Zato pa je želeti, da bi se „Scoula Gregoriana" v Rima še nadalje ohranila. Kanonik dr. Witt je pač daleč videl, ko je sprožil idejo cerkvene pevske šole v Rimu. Njegova ideja, kakor smo videli vsaj deloma, že lepih sadov donaša.
Dr. A. Kurlin.
Cesarji — cerkveni skladatelji.
Razni časniki so že naznanjali glasbeno delo, vredno, da se pečamo ž njim i mi kot Avstrijci in prijatelji cerkvene glasbe. Slove: »Glasbena dela cesarjev Ferdinanda III., Leopolda I. in Jožefa I." Po n.iročilu c. kr. ministerstva za bogočastje in pouk na svitlo dal Gvidon Adler. Pooblaščene ljudske izdaje (založila Arta-ria & Co. na Dunaji I, Kohlmarkt 9) partitura in glasovi od A. R. Hermann-a — Dasi utegnemo o tem cesarskem delu še obširmjše govoriti, hočemo za danes svojo dolžnost s tem izpolniti, da čč. bralce na-nj opozarjamo.
Zgorcj imenovani cesarji ne stoje osamljeni na glasbenem polji, marveč nam zgodovina mnogo pripoveduje, kako da se je na habsburških dvorih glasba gojila s posebno marljivostjo in so dolgo vrsto let najboljši glasbarji srednjega Veka ondi službovali. Tudi po smrti cesarja Jožeta I. ni bilo umetniškega življenja konec, marveč je znano o njegovem nasledniku cesarju Karolu VI'., da je bi) izvrsten skladatelj in tako vešč glasbeni vodja, da je celo opere dirigoval. Toda ne le kratkočasivali so se z glasbo na cesarskem dvoru, ampak iz ljubezni do umetnosti so jo gojili; in oko pomislimo, da so se imenovani cesarji morali skoro vedno vojskovati, moramo se čuditi, da so za glasbo našli toliko časa, da se ž njo niso le teoretično pečali, temuč tudi praktično. Trebi tudi vedeti, da cesarji nišo kakor današnji skladatelji zlagali za druge ljudi, ampak da so bili za svoj dvor, za lastno porabo v cerkvi, koncertni dvoraui in operi ,dvorni skladatelji" in so se princi, princesinje in ves dvor udeleževali glasbenih predstav. To so bili res drugi časi, nego sedanji, ko se že vsaka dekla skoro sramuje v cerkvi peti. Ako vprašamo, odkod da so bili taki učinki, moramo reči, da je to storila prirojena nadarjenost in ljubezen do stvari; poleg tega^ pa tudi verski čut in cerkveno mišljenje, po katerim so bili cesarji svojim narodom vselej pravi vzor. Koliko lepih potez nam kaže zgodovina iz njih življenja) O Ferdinandu III. se bere: „da je laški popolnem govoril, latinski brez tež >ve in španski dovoljno. Jako pobožen, strogo cerkvenega mišljenja in nravnega vedenja — mu je glasba največje veselje in jo tudi temeljito razume". — Isto se piše o cesarji Leopoldu: „vsak dan je bil pri treh' sv. mašah in strogo se je držal starih verskih običajev; govoril je nemški, latinski, laški, španski in francoski; za glasbo izdajal je velike svote, knjižico pa je zelo povekšal".
O cesarju Jožefu I. piše zgodovinar, da je bila edina njegova napaka ta, da ni dalje živel — umrl je namreč še le 32 let star. Častil je Mater Božjo kot vodnico svoje zmagovite vojske ter bil vsak dan pri sv. maši. Kadar je srečal duhovnika s sv. popotnico, stopil jc raz voz, spremljal ga v najrevnejšo kočo ter ondi delil bogate darove. Še za Karola VI. bila je na dvoru navada, o praznikih po obedu prepevati duhovae pesmi.
Na druzih dvorih pogoltnila je potrata in razkošnost velikanske svote; zato se je ves svet čudil priprostemu življenju na habsburškem dvoru. Razveseljevanja bila sta lov in glasba. Zato se je pa tudi razvilo bogato, idealno umetniško življenje za cerkev in raz-
vedrilo kakor nikjer drugod, tako da mi še dandanes njegove slastne paperke pobiramo in bode mirno umetniško življenje dunajskega dvora še v poznih stoletjih predmet patrio-tičnega ponosa in resničnega spoštovanja. — Pred koncem 19. stoletja povspelo se je vis. c. kr. ministerstvo za bogočastje in pouk, da je na dan spravilo umotvore treh cesarskih skladateljev in to, kakor se zdaj misli, v dveh zvezkih, katerih prvi bode obseg.il 14 cerkvenih skladb, drugi pa arije, pesmi i. dr. iz oratorijev in oper.
V tu naznanjenem delu (4 sešitki) pa se nahaja:
1.)	Cesar Ferdinand III. Psalm M i s e r e r e za samospeve, mešan zbor in orgle. Partitura 1 gld. 10 kr., partitura in glasi 2 gld.
2.)	Cesar Leopod I. Missa Angeli C u sto d is za samospeve, mešan zbor, godala in orgle. Partitura 2 gld. 50 kr., partitura in glasi 5 gld.
3.)	Cesar Leopold I. Suh tu um praesidiuui, za sopran-solo, mešan zbor in orgle. Partitura 70 kr., partitura in glasi 1 gld. 20 kr.
4.)	Cesar Jožef I. Regina coeli, za soprnn-solo, orhester in orgle. Partitura 1 gld. 50 kr., partitura in glasi 2 gld. 50 kr.	A. Z.
Prijateljski list o koralnih vajah.
Dragi prijatelj! Tvojega lista sem se prav srčno razveselil, a tudi močno ustrašil; razveselil zato, ker iz njega razvidim, da je jelo nate vplivati solnce resnice ter tajati led mrznosti do krasnega korala; ustrašil pa radi tega, ker ne vem, bodem "li kos uspešno zadostiti Tvoji želji. Dragi moj, Ti veliko zahtevaš, češ da naj ti pismeno ob kratkem dam navod, po katerem hočeš svoje pevce učiti korala. Da r.izumeš nemški, bi Ti najrajše v to svrho nasvetoval zlato Haberl-ovo knjigo „Magister choralis"; pa zgodi se Tvoja volja in poskusil bodem s pomočjo Božjo! — Narprej zastavim sam vprašanje: Kaj mora pevec vedeti o splošnem glasbenem pouku? in odgovorim: V vsaki vaški šoli se zdaj vsaj toliko o pevskem pouku pove, da note predočujejo visočino in trajnost tonov. Številke kažejo razmerje med prvim in sosednjimi toni jasneje, nego morejo to zlogi nt, re, mi ali c, d, e. Zato se notam često podlagajo številke. Tonovska vrsta od c do c zadostuje, k večemu privzemi še F-skalo, da se izogneš pomožnim črtam. S tolikim znanjem not bodo učenci pri učenju koralnih pesem popolnem shajali, ker so v vrsti uaravnih tonov od c do c zaznamovani. Pevcem ni treba nič vedeti o transpouovanju korala; to je Tvoja stvar. Treba pa mnogo bralnih vaj v koralnih notah, da privadiš pevce na štiri črte, dva ključa in njih stanje v sistemi. Zahtevaj prav urno branje not po številkah (C = 1). Zapiši v štiričrtni sistemi (vedno spreminjajoč ključe in njih stanje v sistemij mnogo bralnih vaj, in vadi potem pevce tudi v glasu in zadevanju. Vaje pa naj se pojo tiho na samoglasnike, števillke, z naraščanjem in popuščanjem glasu, ali brez obojega, Za take vaje porabi kakih 15—20 minut. Vaje glede zadevanja naj učenca usposobijo, da bode vse intervale v C-vrsti peti znal. Kromatičnih sprememb ni razven 1>. Pevci vedo, da je pri modernih tonovskih načinih 1 vselej temeljni ton pesmi; v kornlu pa more biti tudi 2, 3 do 8. Vadi torej od vsacega tona uavzgori in navzdol, veži tone na številke, samoglasnike, zloge in latinske besede in jemlji od vsacega tona intervale do čiste kvinte (dalje se ne nahajajo); pozneje zveži tone 2 do 4 po eni meri in mešano.
Ako si, dragi prijatelj, svoje pevce po tem namigu dobro vadil — česar pa tudi pozneje ne opuščaj — preidi k vaji koralne pesmi. Sprvega izberi take pesmi, katere so bolj silabičnega svojstva, n. pr. Čredo, Tedeum, Sequeatiae; pozneje sezi po me-lizmatičnih pesmih. Beri narprej tekst počasi ter izgovarjaj zloge natančno; in to naj ponavljajo pevci posamezno in skupno. Glede izgovarjanja morajo pevci vedeti, 1. da ton na samoglasniku leži in da se soglasniki nazadnje ostro in kratko izgovarjajo; 2. da morajo samoglasniki čisti biti, a ne o, in i ne e; kar se pri visokih tonih rado zgodi; 3. varuj da pevci ne bodo soglasnikov samovoljno vpletali kakor De(j)us, Kyriee(h)e(h)e,
(N)Amen, ali da ne bodo teksta trgali in krčili. — Polagoma pospešuj tudi tempo, povdarjaj naglase ter povej, kje da naj pevci počivajo ali dihajo. V daljnem p mku opozarjaj tudi na ključa, note, tonovske načine, postavi temeljni ton in uknži mte kolikor mogoče gladko brati. Pri večjih nevmah n. pr. na eleison postavi znamenja za dihanje. Potem naj se note po številkah tiho pojo in pozneje podloži tonom in tonovskim skupinam samoglasnike, in še le nazadnje tekst. Konečno pa naj pevci pojo stavkoma tekst s potrebnim izvajanjem. Povej pa pevcem, 1. da v skupini dveh ali treh tonov, ležečih v isti meri, se vselej povdarja najvišji ton, drugi se porabijo za naraščanje in p ipuščenjc glasu; 2. ako je več tonov na nenaglašenem zlogu, tedaj se lahneje in hitreje pojo, kakor pri naglasu; 3. sestavljene tonovske skupine v mešanem redu (navzgori in navzdol ali narobe) se v obče tako predavajo, da proti višini naraščajo, {»roti nižini popuščajo; 4. pri daljših skupinah se na konci nekoliko zategne, kakor tudi na konci kakega stavka. V večjih prostorih naj se poje bolj zategnjeno, in paziti je zlasti na to, da se drugotni zlogi ne po-izgube; kajti koral se mora glede teksta po vsi cerkvi razumeti. — Toliko za danes. Ravnaj se, dragi moj, po teh pičlih navodilih; nadejam se, da Tvoj trud ne bode zaman. Zdrav I	— e —
Dopisi.
V	Škofji Loki so se pretečeno leto pele v kapucinski cerkvi sledeče latinske maše: Giov. da P a le s tri na: Missa „Brevis" enkrat; Ant. Foerster: Missa soleiunis opus '25. trikrat in Missa sanetae Ceciliae enkrat. Haller: Missa „septirna" enkrat; Zangel: „Papst Leo"-Messe enkrat; koralno „ Missa solemnis". P. Ang. Hribar: Missa „Tota pulehra es Maria" enkrat. Ign. Hladnik: Missa in honorein ss. App. Petri et Pauli, dvakrat; Dan. Fajgelj: Slovesna latinska maša opus 31, enkrat; Ign. Hladnik: Missa in honorein saera-tissimi Rosarii B. M. V. enkrat. Joh. Schweitzer: Missa in honorem coneeptionis imma-eulatae B. M. V.
Na novo smo se naučili pretečeno leto pet maš, namreč: Palestrinovo „ Missa brevis" koralno Missa solemnis, Hladnikovo Missa in honorein s. Rosarii; Fajgeljnovo slovesno latinsko mašo in pa Schweitzerjevo Missa in honorem conceptionis immaculatae B. M. za moški zbor.
Razun teh maš naučili smo se pa tudi koralni „Te Deum", „Graduale", „Timete Do-tninum" zl. Ant. Foerster. Off „Assnmpta est Maria" Burgarel1, Off. „ Con firma hoc Deus", Piel; OlT. „Laetentur coeli" Fr. Nekes; Off. „Tui sunt coeli" Wiltberger, Graduale „Omnes de Šaha" JNikel; Off. „Reges Tharsis" Fr. Koenen. — Poleg tega naučili smo se tudi še več lepih latinskih motetov in slovenskih maš in pesmi, katere bi bilo pa predolgo naštevati.
Da smo mogli tudi težke skladbe peti, moramo se zahvaliti še posebno gospodom dijakom, kateri so nam o počitnicah pomagali pri petju.	Jakob Uranič, pevovodja.
Trnovo na Notranjskem. Večkrat je slišati pritožbo, da ima „Cerkv. Glasbenik" tako inalo dopisov. Veste kaj, g. vrednik, jaz se temu čisto nič ne čudim; dobrega človek nima kaj poročati, o slabem pa se najraje molči. Tudi iz Trnovega menda niste do sedaj prejeli nobenega dopisa: vsaj jaz se tega ne spominjam, dasi že precej let vestno prebiram Vaš cenjeni list. To pač vsaj po nekoliko dokazuje, da smo tudi tukaj glede prave cerkvene glasbe dolgo časa — dremali. A hvala Bogu, zdramili smo se, in z veseljem se nadejamo, da se bode tudi tukaj zdatno obrnilo na bolje.
Že dolgo časa se je resno mislilo na to, kako da bi se tudi tukaj zboljšalo cerkveno petje. A kje začeti? — S starimi pevkami pač ni kazalo; treba je bilo toraj začeti pri malih. In res, začelo se je že pred par leti v tem smislu delovati pri gojenkah tukajšne izvrstne samostanske šole. Rad priznavam, da kakor sem od te šole v marsikaterem oziru pričakoval boljših časov za trnovsko faro, tako se je tudi moje upanje, da se bo kedaj zboljšalo tukajšno cerkveno petje, opiralo zlasti na to šolo.
V	lični samostanski kapelici pelo se je pri službi božji vselej v strogo cerkvenem duhu. Ob posebnih slovesnih prilikah obhajala se je tamkaj tudi peta sv. maša, in tedaj se je pelo
vselej liturgično popolnoma pravilno: introitus, communio in responsoria koralno s spremlje-vanjem harmonija; graduale in offertorium od dne; maša s popolnim tekstom. Pele pa so se do sedaj tri latinske dvoglasne maše: Jaspers: „Missa quarta; Schvveitzer: „Missa in lion. Ss. Infantis Jesu; Stelile: »Salve Regina".
A to pelo se je le v kapeli šolskih sester. Kaj pi v farni cerkvi? — V farni cerkvi je šlo še vse po starem do novega leta. Z novim letom pa se je — hvala Bogu — vse nekako preobrnilo; nekatere stare pevke so odstopile in nastopil je sedaj z veseljem novi dvoglasni samostanski zbor. In pri tem — upamo — bode odslej ostalo.
Ob navadnih nedeljah poje se sedaj v prvi vrsti iz .Cecilije". Na sv. 3 Kraljev dan pel je novi zbor prvič sv. mašo liturgično pravilno. Pela se je Stehle-jeva „Preismesse" (dvoglasno), introitus koralno; graduale Foersterjev; po pravilno recitovanem ofFertoriju Hladnikov motet: „Puer nobis nascitur" (z drugo kitico o Herodu); communio enoglasno s spremljevanjem orgel; Tantum ergo Wittov; po blagoslovu Foersterjev „Laudate Dominurn". Popoludne pele so se prvič Sattnerjeve litanije (C.erkv. Glasb. 1889, 3. priloga). Po mojih mislih jo je g. skladatelj s svojimi litanijami dobro pogodil. Tamkaj namreč, kjer je ljudstvo že od nekdaj navajeno, da na tri in tri invokacije odgovarja z refrain-om, pač ne kaže odpraviti te spodbudne pobožnosti. Ali ker take litanije nikakor niso liturgično pravilne, naj bi se povsodi uvedle litanije po navodu g. o. Hugolina. V teh litanijah namreč se na vsako invokacijo odgovarja s .prosi za nas", a po teh invokacijah se poje refrain. Na ta način ustrežemo cerkvenim določilom, ob enem pa tudi ljudstvu, katero zlasti pri litanijah tako rado prepeva.
Petje je bilo omenjeni dan v obče dobro; le škoda, da so orgle tako slabe. Naredil jih je njega dni Malahovsky, a sedaj mu pač ne napravljajo posebne časti.
Toda za danes končam. Prvi odločilni korak je storjen, sicer pa smo še zelo oddaljeni od pravega eecilijanskega ideala. Vendar kdor pozna tukajšnje razmere, bode rad priznal, da je to vsekako precejšen napredek. Hvala za to Bogu in sv. Ceciliji.	F. F—č.
Razne reči.
—	Kakor je „C. Gl." že omenjal, bode dne 2. febr. 300 let preteklo, odkar je knez glasbe, G. P. Palestrina umrl. Iz raznih krajev se čuje, da se bode ta obletnica sijajno obhajala. Nadejamo se, da bode nam mogoče v prihodnjem listu natančneje poročati o teh slavnostih. Želeti je, naj bi se zlasti ta dan, kakor v ljubljanski stolnici, po cerkvah v obče obhajal spomin Palestrine s tem, da se popevajo njegove skladbe, katerih se tako pičlo nahaja v repertoiru .naših cerkva, da je prstov ene roke preveč, ako jih hočemo po njih našteti. Res malo število, ako pomislimo, da so Palestrinine skladbe natisnjene v 32 zvezkih (Ha-berlove izdaje) ter da je med njimi samo maš — 85!
—	C. kr. učiteljišče v Innshruck-u je z letošnjim šolskim letom vsprejelo v učni načrt tudi koralno petje kot prostovoljni predmet, katerega se pa udeležujejo vsi kandidati 4. leta; poučuje ga — 1 uro na teden — glasbeni vodja Melh. Haag.
- E. Tinel-a oratorij ,sv. Frančišek" se bode v tej zimski sezoni predaval v 22. mestih avstrijskih, nemških in amerikanskih.
—	Iz Aten se poroča (.Standard"), da so pri izkopavanju na mestu nekdanjega del-fiškega svetišča našli v kamen vrezano himno Apolonu na čast; nad vsakim zlogom vklesano je glasbeno znamenje. Veščaki menijo, da je ta napis iz 2. stoletja pred Kristom; note pa da so od Aristoksena, učenca Aristotolovega.
—	Iz Petrograda pišejo, da je ruska vlada sklenila, na državnih univerzah ustanoviti posebne stolice za narodno petje s tem namenom, da se vzdigne neizmerni zaklad narodnih pesem v izvirnih oblikah.
—	Stolni kapelnik, č. g. C. Cohen v Kolnu je prejel povodom cesaričinega obiskanja ondotne stolnice ter v nji prirejenega cerkv. koncerta v priznanje zaslug za sveto glasbo red pruske krone 4. vrste. Čestitamo!
Današnjemu listu pridana je 1. štev. prilog.