Poterpežljivost. Raznoteri so človefrki slanovi, raznotere so (udi lastnosti, ktere so teinu in uruniu stanu pred vsem potreba. Akoje sodniku pred vsem treba bislroumnosti, vladarju modrosti, vojaku izurjenosti, treba je pa Ijudskcmu učitelju pred vsem hasnovite — poterpežljivosti. Koristno je, da je učitelj sploh izobražen, posebno pa znajden za to, kar njfgov slan tirja od njega, ali krona vsega tega je pa le poterpežljivost. Kakor je rekel tisti slavni vojskovodja, kterega je kralj vprašal, kaj je naj bolj potrebnega za vojsko, da pervič denar, drugio denar in (retjič denar, tako bi jaz rekel radovcdnemu na vprašanje, kaj je naj bolj potrebnega pri šoli, da pervič, drugič in tretjič — poterpežljivost. Prisel sem pa s tem svojim predmetom na široko polje, kjer vidim toliko potov pred sabo, da ne vem, kam bi jo ukrenil, pa da govorim po domače in umevno: ne vera, kako bi se lotil svoje naloge, ali kje bi učltelju naj prrj priporočal poterpežljivosti ali v družinskem življenji, ali pri šolskem podučevanji. Pervo opuščam za danes, ker ta stvar je sedaj povsod na dnevnem redu in nočem ponavjjati, kar smo že stokrat in stokrat slišnli; samo bojim se, da bi stvar ne ostala še leta in leta na dnevnern rcdu, ker na poslednje vprasanje: ,,kdo bo dajal, kje se bo jemalo", ,še ni nihče odgovoril! Govoriti hučetn ledaj danes le od poterpežljivosti v ožjem delokrogu, klere namreč potrebuje učitelj pri podučevanji. Dasiravno je pervi in naj zdatnejši pripomoček ta, kterega najdumo v kerščanski nravi in kteri je zapopaden v zveličarjevih besedah: ,,V svoji poterpežljivosti si bote svoje duše ohranili", vendar ne bo od več, ako pogledamo na tančneje polje, ktero mora učitelj obdelovati, zemljo, ktero mora orati in prekopati, to je, poglejmo si otroško naravo, skušajmo si, da jo spoznamo, morebiti nas bo to bolj spodbadalo v nevtrudljivo delavnost in stanovitno poterpežljivosr. 1. Spoznati moramo otroško naravo. Naši učenci so naj več nevedni in neumni otročaji; zdravi ne potrebuje zdravnika in učeni ne učenika. Ko bi se nad nevednostjo otrok pritoževali, je ravno tako, kakor da bi se kmet pritožil, da mora zemljo obdelovati, ali zdravnik, da mora bolnike ozdravljati. Naj več pa poniaga, da se učitelj spominja sam na svoja leta, kako se je on učil, kaj si je tačas od učenikov želel ali voščil. Ker se otrok ne more visoko vzdigniti, kakor odraščen učenik, se mora leta ponižati, in z otrokom ravnati po otročje; otrok ne more tako soditi, kakor odraščeni, njegove duševne nioči še niso zadosti terdne, da bi moget ražumeti. Učenik si mora že naprej biti v zavesti, da bodo otroci slabeje napredovali, kakor si on niisli, ali kakor se spominja od svojih tnladib let nazaj. Se le skušnja pripelje učenika do spoznanja, da stopnja, na kteri so, je čisto naravna pot, ktero prehodi vsak človek, preden dozori njegov um. Od pervega mora učenik le terdno verjeti, da imajo otroci dobro voljo, da bi dobro storili, čeravno se dosti napačno vidi. Poglejmo poterpežijivega učenika v šoli! Poterpežljivost že razodeva v tem, da se ponižuje v svojem mišljenji do otroka, da z njim tudi govori po otročje. Zadovoljin je tudi, da otrok le napreduje, in le toliko tirja od njega, kar se pri njegovih letih tirjati more. On ve, da otroku pameti ne more notri vliti, da to pride vse o svojem času. Poterpežljivi učenik še ni razserden, če se otroci ne nauče toliko, kolikor je pričakoval, sej ga s tem niso hoteli razžaliti. Znabiti, da so še preslabi ali da so se le zmotili. Učenik tudi izgovarja otroka, ler rad pripisuje zamude ali pogreške pri otrocih domači izreji. Ne zapušča nevednega, kakor zdravuik ne bolnika. Ce ga ne more veliko naučiti, ga nauči saj toliko, kolikor je mogoče. Povsod je miren in pobleven v svojem vedenji. Komu pa čera primerjati serditega učitflja? Bil je jasni večer meseca sušca. Pred neko spavnico imajo mački svojo ponočno godbo. Muren jo naprej gode in dva postarana mačka ga vbrano spremljata. — Razkačen gospodar, ki ni imel pokoja vstane, v naglosti podere dva stola, zaleti se v mizo, ter jo 1" * prekucne v stekleno oraaro. Po subi nasiane liruš in truš, da se vsa hiša zbudi. — To je pudoba učitelja, ki zgubi poterpežljivost. Škoduje sam sebi naj več. Otroci ne marajo zanj, pred Bogom in pred Ijudini zgubi zasluženje; njegov trud se ne priznava. Po pravici tedaj Sailer pravi: flNevtrudljiva poterpežljivost, nepremagljiva perzancsljivost — naj težja umetnost odgojiteljeva, je tudi naj potrebnejša pri nravnem izobraževanji. Ce možu poterpljenja zmanjka, kaj bo še le pri otroku"! Jiaj več pa učenika poterpljenje zapušča ne zavoljo otrok, marveč preseda mu, ker eno in isto reč tolikrat in tolikrat ponavlja, in je stvar premalo zanimiva. Zato se večjidel ueeniki naj prej naveličajo učenja pri začelnikib, ker tukaj oiora učitelj naj bolj ponižati se, da ga otroci razumejo; vendar tako budo in težavno pa to vendar le ni. Koliko je Ijndi, kterih opravilo je še dolgočasnejše na svetu, kakor nauk pri začetnikih! Tukaj ne sme človek poslušati, kaj se mu prilega, marveč, kaj je dolžnost, in ko premaga pervo merzenje, ga delo čedalje bolj veseli'. Ljubezen do podučevanja, premišljevanja o odgoji in lastna skušnja poterjuje tedaj iičirelja v poterpežljivosti. Kdor pa po rokodelsko učt, sam naj več terpi; kdor pa v dubu in ne po čerki podučuje, najde zmirom nekaj, kar gazaniraiva; otroci ga radi poslušajo in se nče z veseljem. Naj več pa stori veren pogled na tistega, kteri je 33 let po zemlji hodil zgubljenih duš iskat. Pa kaj takega pisati, ni več moderno, tedaj se hoče (udi nTovarš" o tej reči poboljšati in raji molči od tega; zagotovljam pa vendar, da je stara skušnja to sredstvo poterdila in da tistim, ki ga rabijo tudi še dan danes pomaga. X.