ûCttjiga 7.
5&ivt)en)e in svet
Stav. iÇ.	Hjuhljatia ç. maja 1Ç3C.	£etc 4.
KAN DYCK: »Angelski koncert«
rAdolf Koelseli
= Strast! v
\
Metulja gosenica prihaja zibaje se po travnem strnišču — lagotno, kakor bi plavala. Drobna, zemeljsko rjava živalca, ki se ji nekam mudi, čudno zgrbljena, pičlo porasla s kocinami, z zalitimi svetlimi progami po hrbtu; njena glava me spominja na slike devetdesetletnega Rockefellerja.
Čudno, zakaj se gosenica pri belem dnevu izprehaja, kajti te živalice se navadno čez dan poskrijejo, šele v mraku, ko pade rosa, se pojavijo iz skrivališč,. da se napasejo trave.
Ko imam živalico naposled na krožniku, zvito in kakor mrtvo, mahoma razumem nemir, ki jo je nagnal iz njenega skrivališča. Po trebuhu in na straneh je posuta z otočki — svetlosivimi pičicami, ki jih ni moči odtrgati; te pičice so pršice.
Neveščaku pršice navadno ne zadajajo prevelikih skrbi. Uvršča jih med mrčes kakor bolhe in uši, ki jih je treba z nohtom pobiti, kjer ti pridejo na pot. Zakaj in čemu, mu je tuje, iz nekega instinkta nemara, iz nerazumljive bojazni pred nejasnimi slikami iz daljnih dob, ko je človek še spal na prostem in mu je bila vsaka žuželka demon, ki se mu je hotel splaziti skozi odprta usta v telo, kadar je ležal in smrčal. Zoologom pa zadajajo pršice še zmerom velike neprilike. Ker hodijo na osmih nogah skozi življenje in jim je glava zrasla s prsi, gledajo v njih posebno vejo na drevesu paj-kovcev, ki se je »gotovo že v prastarih časih« (običajni obrazec za nevednost i odločila od njih, toda vestnim duhovom med znanstveniki postane pri teh besedah tesno, zakaj razstoj med drobcenimi poljskimi, gozdnimi in travniškimi palčki pršičnega rodi^ in med orjaškimi, do dva metra dolgimi raki z mogočnim oklepom iz silurskih morij, od katerih baje izvirajo, je morfološko neizmeren. Edino, kar je v teh okolnostih zanesljivega o pršicah, je dejstvo, da so. One so eden izmed mnogih oblikovnih in slikovnih kompleksov iz rodu mnogoterosti, v katere se je priroda, kakor pravi Goethe, razkrojila, »da uživa samo sebe«.
Tudi svetlosiva pršica, ki se je v majhnih kolonijah naselila na telesu metulje gosenice, je poklicana, da razpove o naj-notranjem ustroju prirode nekaj čisto posebnega.
prirodi =
Proces se začne s tem, da jame prašek, ki ima spredaj klešče za grizenje, na ko-reninastih nogah potovati po travi in nekaj iskati — nekaj, ki se takisto svobodno izprehaja po prostem v obliki metuljeve ali hroščeve ličinke. Včasi je pršici iskanje zelo dolgo, da, zgodi se, da ji je nekaj takega kakor potniku v puščavi, ki ne najde vrelca in mora v pesku od žeje poginiti. V splošnem pa sme pršica računati s tem, da pride prej ali slej po isti poti eno izmed onih debelih, simpatičnih goseničnih bitij — in tisti mah je rešena. Nemudoma se oklene dobro do-šlega gosta in se varno zasidra z bodečimi kleščami v zadnjo plat njegovega života.
Tako si je pršica našla svojo krušno mater in poslej se uravna na njej čisto rastlinsko. Kakor seme, ki je našlo plodna tla, se vsesa v goseničjo kri in jame kaj naglo izpreminjati svojo vnanjost. Zadnji del telesa, dotlej prazna kožnata vreča, se napihne v kroglo in naposled je vsa žival podobna onim kratkovratnim steklenkam za kolinsko vodo, ki so na eni strani sploščene, da jih lahko tudi tja položimo. Žival je zdaj petkrat do šestkrat tolikšna kakor prej, a vendar ne večja kakor na primer makovo zrnce.
Kmalu se pokaže, da je ta goseničji jezdec samica, zakaj kakor hitro se je žival s hrano opomogla, jame roditi. Doslej nismo še ničesar videli o kakem samcu ali paritvi, vidimo samo, da primejo žival na gosenici krči in da se kon-vulzije zaključijo z rojstvom mladiča, ki mu kmalu slede drugi, popolnoma razviti. Čim toplejše je, tem bolj se čuti mati razpoložena za roditev. V takih primerih — Herf jih je štel — se v 24 urah rodi do 36 mladičev. Med tem pa hodi gosenica mirno okoli in gloda travo.
A kaj počno mladiči?
Mladiči imajo navadno najprej lakoto in kadar se dovolj osamosvoje, začno običajno iskati prilike, da si dobe kaj za pod zobe. Teh misli pa niso ti prvorojenci pršice. Namestu tega store nekaj zelo nenavadnega: zbero se okoli zadnjega dela telesa matere v nekak klub, ki nečesa čaka.
In tedaj je že začelo delovati ono nagonsko, mogočno, vedoče, nadosebno »ono«, ki se rodi hkrati z živalmi, oni instinkt, ki natanko ve vse, kaj se x

kratkem zgodi z materjo. Rodila je že dvajset, trideset mladičev, a je še zmerom okrogla — ni čuda: goseničji sokovi ji tako rekoč sami od sebe lete v usta, njej je treba samo požirati. Toda njena okro-glost ima še drugi vzrok: še zmerom je namreč nosna in v naslednjih šestih, osmih dneh bo rodila še cele črede mladičev, do tri sto — sicer nikak rekord v plodovitosti, a nekaj vendarle.
In vse to vedo prvorojenci, da, oni celo vedo, da so vse živalice, ki pridejo za njimi na svet, samice, to se pravi, nekaj, s čimer je treba na neki način ravnati, da dosežeš zadovoljstvo s samim seboj: zakaj oni so samci.
Postopek, h kateremu jih žene v dosego tega zadovoljstva, je nenavaden, vsaj po svojem uvodu. Zakaj kakor da se mladiči, ki imajo priti za njimi na svet, ne bi brez njihove pomoči mogli zdravi in čili roditi, se samci vržejo na vsakega novo-došleca ; kakor hitro se pokaže, ga zagrabijo in mu pomagajo pri'zapuščanju ma-ternega telesa. Opravljajo tedaj babični posel. Toda takoj nato odvedejo mladiča s seboj na stran in slave z njim ženito-vanje. Zakonci so sicer bratje in sestre, toda to ne igra vloge pri pršicah, ki si kaj takega smejo privoščiti, in priroda jim dâ svoj blagoslov. Zakaj navzlic krvoskrunstvu rod ne degenerira — saj v danih razmerah, ko se je vse njihovo življenje zasidralo na goseničjem telesu, druge prilike za paritev vobče nimajo, ker bi vsaka ločitev mladičev samce in samice spravila tako vsaksebi, da se nikoli več ne bi našli ali pa se bi srečali na novi gosenici šele tedaj, ko ni drug za drugega za nikako rabo več.
Za gosenico, ki mora vse to prenašati kakor zemlja ljudi, bi bilo prijetneje, če bi vsaj oplojeni mladiči ostavili njeno telo. Res zdaj pa zdaj posamezne samice odpadejo in postanejo potujoče pršice, ki čakajo kje v travni džungli na srečanje z novo gosenico. Večina pa, kakor kaže, so mnenja, da si lahko te neprijetnosti prihranijo. Zakaj bi si iskali nove paše, ko pa je imajo tu dovolj ? Le gosenici, ki mora vse te neplačujoče najemnike rediti s svojo krvjo, postane stvar sčasoma neprijetna. Takrat se spusti pri belem dnevu v beg in bega brez smotra po travi — sluteč, da se približuje potop ladje, da, da, podgane so dobile nasproti domačim večino, ladja je malone že prezrta, vsak trenutek mora onemoči. _ Pa tudi pršica-mati, roditeljica požrešne kolonije, doživi pogosto, kako ne-preračunljivo je življenje. Rodila je
samce, a zdi se, da gre rodevanje mladičem prepočasi, radi bi hitreje, mnogo hitreje prišli do samic, kakor jih spravlja mati na dan. Zato kratkomalo materi razparajo trebuh, dà si sami poiščejo neveste — nekak »cesarski prerez« — toda to početje temelji na anarhiji, zakaj s tem ne dosežejo drugega, kakor da uničijo življenje materi in z njo vred vsem svojim še nerojenim sestram.
Strasti tedaj vse povsod, kamor pogledaš v prirodo, neznani nagoni, ki zdaj prav pogode, zdaj baš na odločilni točki zgreše, da vso mašinerijo iznenada raznese — kakor da bi priroda hotela na ta način preprečiti prehudo razploditev, ki jo je še malo prej pospeševala.
Rak proti jetiki
Med mnogimi boleznimi obstojajo neke zavisnosti in sicer v tem smislu, da človek, ki oboli na eni bolezni ne more hkrati obo-leti tudi na drugi. Dokler vzrokov bolezni ne poznamo in ne vemo, kako učinkujeta ena in druga na organizem, se v raziskovanju tega pojava lahko opiramo samo na statistike. Tako je n. pr. s pomočjo statistike Raymond Pearl dognal zavisnost med rakom in tuberkulozo. V ta namen je v različnih ameriških bolnicah preiskal 816 na raku bolnih pacientov. Med njimi je bilo namreč le dobrih 6 odstotkov takih, ki so hkrati kazali tudi znake jetike, v enaki skupini pacientov brez raka pa je našel preko 16 odstotkov jetičnikov. Razliika je še posebno izrazita zaradi tega, ker so bili pacienti obeh skupin enaki po plemenu, spolu in starosti. V neki drugi skupini 8Л6 jetičnih bolnikov, različnih po plemenu in spolu, je Pearl našel samo 11 primerov raka, a v enako veliki skupini nejetičnih bolnikov celih 82 primerov. Iz te primerjave se da torej sklepati, da obolenje na raku preprečuje istočasni napad jetike in obratno.
VZOR JEDRNATOSTÏ
Kalvin Coolidge je sprejel ponudbo, da bi napisal zgodovino Zedinjenih držav s pet sto besedami, ki se bodo vklesale z velikimi črkami v skalo, na navpični steni hriba Rushmore. Bivši predsednik Zedinjenih držav je porabil 76 besed, da je prišel do stvoritve zvezne vlade: preostaja mu torej še 424 izrazov, da bo obravnaval širjenje proti zapadu, pridobitev Luizijane, pripustitev republike Teksasa, uravnavo vprašanja glede Oregona, Panamskega preliva in še celo vrsto drugih zadevščin. Odlični pisatelji bi morda rekli, da je besedišče pre-pičlo za vse to gradivo, vendar Coolidge je gotov uspeha, kakor pravi. Kadar dovrši, mu bo treba priznati, da je ustvaril čeden umotvorček.
Telefonski pogovor
na daljavo 23*000 ki
16. aprila sa napravili zanimiv telefonski poskus, ki je pokazal, da je danes že mogoče brezhibno govoriti na daljave, ki presegajo polovico zemeljskega oboda.
Da je Marconiju uspelo prižgati raz» svetljavo na sidneyski razstavi, je mo» ral v ta namen prenesti le en sam impulz elektrike, en sam morse j ev znak iz Italije v Avstralijo. iVrhu tega je Ijjla tudi kvaliteta prenosa postran» skega pomena. Popolnoma drugačnim zahtevam pa mora ustrezati kakovost prenosa pri telefoniranju na tako ve» like razdalje. V tem primeru, ko se dva človeka razgovarjata med seboj, mora biti vsaka beseda popolnoma jas» na in razumljiva.
Omenjeni telefonski poskusi so se Vršili mod Batavio v Nizozemski Indiji in Buenos Airesom oziroma Rio de Janeirom v južni Ameriki. Pogovor se ni vršil direktno, marveč preko ojače» valne postaje v Berlinu. Razdalja «na» ša po tej poti skoro 23.000 km in ven» dar je bil razgovor popolnoma jasen. Na berlinski ojačevalni postaji so dobro čuli, kako so najprej vzposta» vili brezžično zvezo z Batavio in uravnali oddaljene in sprejemne apa» rate, dokler se ni dosegel popolnoma čist prenos, in kako se je slednjič Ba» tavia zvezala neposredno z Buenos Airesom. Tukaj so zaradi jezikovnih
težav poklicali na aparat Holandca, ki se je v nekaj minutah lahko razgovar» jal s holandskimi uradniki v daljni Ba» taviji, kakor da *bi govoril s sosedom v bližnji ulici.
Praktično se je razgovor vršil na ta način, da je holandski uradnik govoril preko tamkajšnje oddajne postaje na kratkem valu 15,93 m. Pogovor so sprejemali v Geltowu pri Berlinu, kjer so ga po ojačenju dovajali oddajni po» staji Nauen, ki ga je potem s pomočjo posebnih reflektorjev iznova izžarjala na valu 14,98 m v smeri proti Buenos Airesu. Tamkaj so ga sprejemali na postaji Villa Elisa in ga po žicah dova» jali naročniku v mestu. V nasprotni smeri je šel pogovor najprvo preko oddajne postaje v Monte Grande pri Buenos Airesu nazaj v Geltow in od» tod po ojačenju zopet preko Nauena, a na drugem valu v Batavio. Zanimivo je, da so se v celem uporabljale kar štiri oddajne postaje na kratke valove. Po isti poti in na enak način se je po» zneje vršil tudi telefonski pogovor med Batavio in Rio de Janeirom.
Jasnost in prirodnost glasov pri po» govoru na to ogromno razdaljo, ki pre» sega polovico zemeljskega oboda ka» že, da za telefoniranje cd enega konca zemlje do drugega vsaj tehniško da» nes ni več nobene ovire.
ti
Ameriški Partenon
Mesto Nashville (Tennessee) je nedavno odkrilo posnetek Parthenona, ki v vseh podrobnostih od centimetra do centimetra nalikuje spomeniku, čiyar razvaline moreš občudovati v Atenah. To pa v snovi, ki je docela slična pentetskemu marmorju. Govoreč o tem «čudu«, dostavljajo ameriške novine, da je podnebje v Tennesseeju precej podobno grškemu. Zato se nadejajo, da bo spomenik sčasoma dobil nadih, enak patini izvirnika. Človek bi samo rad vedel, kaj mislijo Grki o tem ponarejku. Ali bodo iz odpornosti postavili na Akropoli snimek Woolwortb. Buildings?
Narodna republika Tuva
v srcu gorate in s pragozdi obrasle Srednje Azije je iz političnih zmešnjav in ogorčenih bojev med belimi in rde« cimi ter med Rusi, Mongoli in Kitajci izšla pred kakimi desetimi leti nova svobodna država Tuva. Kdor v zapad« ni Evropi kaj ve o tej ljudovladi, jo pozna pod imenom Tanu«Tuva, stari ruski naziv za to deželo je Urjanhaj, novi sovjetski zemljevidi pa jo zazna« mujejo kot »narodno tuvinsko republi« ko«. Država je lani praznovala deset«
ali Avstrija, vendar je nje število pree bivalstva tako neznatno, da v svetov« nopolitičnem koncertu ne more priti do veljave.
Nje ozemlje pa je bilo v novejšem času jabolko raznih sporov med Rusi, Mongoli in Kitajci. Po kitajski Sunjat« senovi revoluciji je ostala tajinstvena dežela brez pravega gospodarja. Od Kitajske jo jc odrezala Mongolija, s katero so bili Tuvinci v vednih sporih, Rusija sama pa si je ni upala polastiti.
ti O N Q O £ ' j 4

letnico osvobojenja izpod nadoblasti moskovskih carjev, prihodnje leto bo slavila desetletnico osvobojenja izpod ponovnega kitajsko«mongolskcga jar« ma, nakar se bo počasi pripravila, da čez štiri leta dostojno proslavi deset« letnico svoje republikanske ustave.
Dežela leži južnozapadno Bajkalske« ga jezera med Sajanskim gorskim hrb« tom in gorovjem Tanu=ola v povirju mogočne sibirske reke Jeniseja in po« rečju njegovega pritoka Kemčika. Nje politične meje teko na zapadu in seve« ru ob mejah Sovjetske unije, na jugu in vzhodu pa ob mejah narodne re« publike Mongolije. Tuvinska (ruska pridevniška tvorba od narodnega ime« na Tuva)"republika meri 165.000 km2 in ima 65.000 prebivalcev. Dasi je po ploščini daleko večja nego Madžarska
dokler bi nje kolonizacija ne izvr* šila potrebnega pionirskega dela in v velikem obsegu zasedla skoro prazno deželo. Ruska kolonizacija je bila šele v povojih in v vsem Urjanhaju je bilo le par ruskih kmetskih vasi ter neko» liko trgovcev. Slednji so na vso moč ovirali naseljevanje Rusov, da so lah* ko po mili volji gulili nevedne in za« ostale divjake. Urjanhaj je veljal od nekdaj za zelo bogato deželo, vendar natančnejšega ni vedel nihče, ker je bil a še močno neraziskana. Ruske ob« mejne oblasti so se neprestano bavile z mislijo, da bi deželo osvojile in vla« da je privolila v ta načrt, ker je bilo iz aktov razvidno, da je bilo urjanhaj« sko ozemlje že v 17. stoletju del mo« skovskega carstva. Na seji vlade leta 191.1 pa je zunanji minister Sazonoy
izvlekel iz arhiva pogodbo, ki je rri po= znal nihče izmed carskih ministrov, ter dokazal, da je Rusija odstopila le« ta 1897. to ozemlje Kitajski in v zame« no zanj dobila usurijski kraj kot po« trebno zaledje yiadivostoka. V marcu naslednjega leta pa so Tuvirc-i zapro« sili carja, da jih sprejme v rusko po« daništvo. Prosilcem je bila dovoljena le ruska nadoblast in zaščita, ker je zopet Sazonov ugovarjal aneksiji, češ da bi evropske države smatrale tak korak kot signal za začetek delitve Ki« tajske. S samo zaščito pa urjanhajski knezi niso bili zadovoljni ia večji del njih se je obrnil z enako prošnjo v Mongolijo, katere podaništvo so med oklevanjem Rusov sprejeli nekateri knezi že 1. 1913. V tem dvojnem pcx daništvu so Tuvinci ostali do l. 1919., ko se je sovjetska vlada odrekla svo« jim pravicam ter jim pomagala usta« noviti popolnoma svobodno narodno republiko.
Boljševiki so lepo poskrbeli za novo državo. Predvsem so ojačili rusko ko« lonizacijo, tako da šteje danes ruski živelj že preko 20 odst. vsega prebi« valstva, napravili redno parobrodno zvezo s Sibirijo po Jeniseju in prekr« stili glavno mesto Bjelozarsk, ki ga je lačela staviti L 1914. še carska Rusija, v Kizil hoto (t. j. Rdeče mesto). Na sovjetskih zemljevidih je najti le ime Krasnvj (t. j. Rdeč). L. 1924. so skli«
duhovniki in plemiči kot zastopniki prejšnje »zatiralske« miselnosti. Ruski pravnik Mirkin«Gecevič, profesor na pariški Sorbonni, ki popisuje temelje
Sojotski knez s svojo rodbino pred šotorom
sovjetskega prava, je mnenja, da sta obe »narodni« republiki Tuva in so« sednja Mongolija le še v prehodnem stanju, da dozorita za sprejem v zve« zo sovjetskih republik. Tuvinski »ku« ruldan« (narodna skupščina) dobiva vsa navodila iz Moskve in iz časopis« nih vesti je razvidno, da pošilja tuvin«
Sotočje Malega in
cali v Krasnyj ustavodajno skupščino tuvinskega ljudstva, ki je točno odgla« sovala predloženi ustavni načrt, na« pravljen natanko po sovjetski ustavi. Tuvinska vlada sestoji iz 5 članov, vo« ljenih po načelih splošne in enake vo« lilne pravice. Volijo moški in ženske, izključeni pa so od volilne pravice vsi
Velikega Jeniseja
ska vlada vsako leto svoje zastopnike v Kremelj, da se ob oktobrskih slav« nostih poklonijo prahu osvoboditelja Ljenina. Tako boljševiki popolnoma na tihem pripravljajo tla za novo pove« eanje svoje države in ni dvoiria. da bo prvi politični vihar v Aziji stresel to narodno republiko kot мек> jaboiko T
naročje sovjetski Rusiji. Sovjctî hodi« jo v svoji azijski politiki davno začrta« no pot. ki jo je hodila tudi carska vla« da, izgleda pa, da imajo pri tem več sreče in da se poslužujejo uspešnejših sredstev. Na ruskih zemljevidih sta obe republiki začrtani kot popol« noma samostojni državi na temelju samoodločbe narodov, na zemljevidih zapadnih držav pa spadata vsaj po imenu še v meje kitajske republike.
Iz davne zgodovine tuvinskega ozem« lja in naroda nam je znano bore malo, ker je v tem pogledu država še manj raziskana nego v narodnostnem in zemljepisnem. Kitajski letopisi vedo povedati, da je bil Urjanhaj v zgod« njem srednjem veku naseljen z nekim »rdečelasim in sinjeokim« plemenom. V dvanajstem stoletju po Kr. pa se je dežele polastil silni Temudžin Džinkis* kan in je tedanje prebivalce Ujgure kot
mmiimumiuiiiiiiiiiimiiimii
poje rreste zaveznike pridružil svo« jemu ogromnemu azijskemu cesarstvu. Pod mongolskim jarmom jc popolno« ma propadla stara kultura »rdečelasih in sinjeokih hudičev«, in današnji Tu« vinci so jo našli skoro neobljudeno, ko so se preselili iz svoje prvotno doma« čije ob reki Tubi, odkoder jih jc po« tisnilo rusko naseljevanje s srednjega teka reke Jeniseja na jug preko Sajan« skega gorskega hrbta. Današnji Tuvin« ci tedaj niso prarodni gospodarji svo« jc zemlje in so jo zasedli šele za Ru« si, ko se je prodiranje teh usmerilo iz« ključno v Zabajkalje in proti Tihemu oceanu. Ob reki Tubi v srednjem teku Jeniseja še danes živi tatarsko pleme, ki govori isti jezik kakor Tuvinci in tudi pravljice slednjih vedo povedati, da so tuvinski predniki prišlcci z one strani Sajanskega hrbta.
HVliniHIIIII
Največje tehniško delo = = dvajsetega stoletja
Priprave za zgradbo železnice pod Rokavskim prelivom — 7 let dela za 2000 ljudi — Odklonjeni načrti —
Odbor za predloge m načrte glede podmorskega predora med AimglLijo in Francijo je te dni končal svoje delo. Izdelal je do vseh podrobnosti gigantske načrte tunela, tako da bo mogoče pričeti z gradnjo takoj, čim bo zlbram potrebni kapital: 7 in četrt milijarde dinarjev. Odlbor je izračunal, d'à prevozni stroški po žetezmici poid Kanalom ine bodo večji od prevoizrrin na pairrtiMh, trajanje vožnje pa se bo neprimerno skrajšalo. Ker je treba računati z velikim prometom, sta predvidena v Obeh smereh dva vlaka vsakih 10 minut. Le tako bo mogoče prepeljati "2 in pol milijona potnikov, ki se jih nadejajo vsako leto. To pa se bo dalo doseči He na ta način, da se zgradita dva ogromna vzporedna predora, Iki bosta merila po 7 m v premeru. Za zračenje obeh predorov se :bo moral vzporedno z njima zvrtati še tretji iesnejšli rov, ki bo imel samo 4 metre v premeru. Vsak tunel bo domala 70 km dolg.
Čeprav se bodo vrtali vsi trije predori hlkrattii in čeprav se bodo uporabljali najmodernejši tehniški pripomočki, vendar računajo, da bodo vsa dela trajala- najmanj 7 tet Po načrtih odlbora bo 1938 že Milko stelkel prvi vlak pod morjem iz Calaisa v Dover. Dotlej pa bo 2000 delavcev delalo na. ogromni zgradbi noč in dan, ne vštevsi armade drugih defavcev, ki bodo posredno zaposleni pri gradnji tunela.
Največ preglavic pri celem načrte jc delailo inženjerjem vprašanje, kako sproti odlvažati ogromne množine v roV;lh izvrtanega in izkopanega kamenja. Da bo delo na vsalk način končano v dogovorjenem času, se bodo namreč uporabljali oni brzn vrtalni Stroji, s katerimi v najnovejšem času delajo pri vrtanju tunelov za londonsko podlzeimeiljslko železnico. Ti stroji pa vrtajo tako naglo, da bii bilo nemogoče sproti odstraniti iiz rovov ves nakopani materija!. Šele prav v zadnjem času ie uspelo roženjerjeim zasnovati
načrt, po- katerem odpade v obče vsako odvažanje nalkopamih kamenin. V že izvrtane rove bi se namreč od časa do časa pod ogromnim pritiskom napeljala morska vodia, ki bi vse navrtano kamenje izirinilla iz predorov v morje.
Skozi turnei! bodo vozli samo električni vHalki. Uporabljanje parnih lokomotiv bi namreč pomenilo večno O'pas-inost, da bi se v rovih ne nabrale večje množine premogoviih plinov, ki bi utegnili povzročiti nedogledme katastrofe. Ker ipa na vseli dovoznih železniških progah vozijo sedaj parne lokomotive, toi so na Angleškem v tem predelu last »Južne železnice«, na Francoskem pa »Severne železnice«, bo treba na obeh koncih tunela zgraditi posebne kolodvore, kjer se bodo parne lokomotive zamenjavale z električnimi. Te izme-mialnie postaje bodo opremljene z av-tomaffičnliirai premilkalnimii napravami, tako da bo izmenjava lokomotive trajala samo 3 minute.
Razen tega načrta, kli je 'bil končno tiudi sprejet, je pa odbor natančno proučil še celo vrsto drugih, ki pa so 'biti vsi odlklîonjeni.
Ne!ka holandslka družba je hotela zgradMi preko Kanala ogromen most, iki M imel poleg dveh železinli'šlkii!h prog
še dvoje širolkiih avtomobilskih cest. Načrt je bil sicer povsem resein, toda navzlic temu so ga morali zavreči, ker so zoper njega nastopile paroplovne družbe češ, da bi močno oviral ladje-ptovbo po Kanalu. Razen tega pa bi bili stroški za zgradbo mostu neprimerno večji: Po površnem proračunu bi namreč znašali skoraj 22 milijard dinarjev. Ne&a italijanska skupina je predlagala, naj bi se namesto tunela pod morjem položila nekakšna tunelska cev. Toda po temeljitem preudarku so morali tudi ta predlog odkloniti, ker bi ibilii stroški za izravnanje onega dela morskega dna, na katerem bi počivala tunelska cev, mnogo večji od stroškov za zgradbo predorov. Neka švicarska gradlbena družba je izdelala načrt: naj bi se počez čez Rokavski preliv zgradila dva velikanska nasipa, ki bi nosila: eden železniške proge, drugi pa avtomobilske ceste. V primernih razdaljah bi bila naslipa prekinjena s pridvižniiimi mostovi, ki bi bih dovolj visoki, da toi pod njimi lahko pluili največji parnitki. Tudi ta načrt se je moral umakniti zaradi ugovarjanja brodarsktilh podjetij. (Glej »Kako dolgo Ibo Anglija še otok?« 2is, knjiga 5, str. 170.)
Največji stroj za izkopavanje na svetu obratuje na dnevnem kopu premogovnika Fidelitz (lil.) v Zedinjes nih državah. Z ogromno grebljo, ki jo vidimo na sliki, lahko zajame 13 in pol kubičnih metrov premoga naenkrat
= Pohod na Kančindžingo
Znanstvene naloge Dyhrenfurtha In tovarišev
Vi članku »Boj za prestol
, -------- ----j za prestol bogov«
(Zis, knjiga 7., str. 302.) smo poročali o mednarodni odpravi na Kančindžin« go pod vodstvom vratislavskega geo« loga in alpinista prof. Dyhrenfurtha, ki je vzel nase tvegano nalogo, povzpe«
Dr. Helmuth Richter, zdravnik ekspedicije
ti se na najvišji vršac naše zemlje, po* tolči vse dosedanje alpinietičnossporta ne rekorde in priti znanstvenemu pro« blemu Himalajskega pogorja do jedra.
Odprava je strogo znanstvenega značaja, saj ima v programu prouče« vanje hribinskih skladov, in njih se« stave, morfologijo (nauk o oblikah zc« meljskega površja), nauk o lednikih, topografske razmere in še marsikaj po« dobnega. Vse to spada v delokrog pro« fesorja Dyhrenfurtha, dočim je zdrav« niškemu spremljevalcu odprave dok« torju Helmutu Richtcrju odmerjena druga naloga: proučiti prikladnost vc« likih višav za bivanje človeka.
Naše znanje o vplivu velikih višin na človeško telo je zelo skromno. Po« hod polkovnika Nortona in Sommer« voila, ki sta se povzpela 8530 m nad morje, je razpršil legendo, da človek ne more živeti in dihati v taki višini brez dovajanja kisika. Izkušnje teh dveh mož dokazujejo, da človek prav
tako lahko živi v redkem zraku na vi« šokih gorah, kakor nizko v tropskem svetu. Težke naprave za kisik so bile Dyhrenfurthovi odpravi samo v breme in jih ni vzela s seboj na pot. Zaradi previdnosti se bo posluževala samo nekega novega kemičnega preparata, ki daje pri zgorevanju mnogo kisika, ki se lahko delj časa ohrani v zaprtem šotoru.
, Dosedanje izkušnje Kribolazcev so dalje naučile ekspedicijo, da zahteva pohod na Himalajo posebne obleke. Člani odprave so se poslužili obleke iz tankih volnenih plasti, ki nudijo večjo in boljšo zaščito kakor debela volne« ла obleka. Vsak član ckspedicije je oblečen v dva para volnenega perila. Vrh njega nosi nekaj lahnih shetland« skih puloverjev, ki ga ščitijo pred mras zom in vetrom. Tudi njihovi čevlji so drugačni kakor naši gojzerji. Široki so tako, da lahko stlači človek vanje več parov nogavic, poleg tega podplati ni« so samo iz kože, ampak imajo več pla« sti gumija, kožuhovine in usnja, tako, da sb noge dovolj izolirane pred mra« zom. Roke so obute v rokavice hrez prstov, glava je ovita v usnjeno čela« do, oči ščitijo temni naočniki, obraz pa debele maske z maščobno podlago, ki varujejo človeško kožo pred opas« riimi posledicami višinskega solnca. Britju brk in brade so se morali člani ekspcdicije odpovedati. V globokih legah lednikov bo moral vsak udeleže» nec nositi še tropski klobuk, kajti soin» carica je najopasnejša v teh vročih brezvetrnih krajih.
Dalje jc vsak član odprave oprem« Ijen s spalno vrečo, ki so podložene s finim puhom. Spanje je vobče pro« blematična zadeva. Hribolazcem je po« trebno, da se spočijejo od naporov, da ostanejo sveži in odporni za vse, kar jih lahko zadene na poti. Zelo nepri« jetna reč jc tudi raskavost tal. Proti tej sc bo ekspedicija borila s posebno podlago v šotorih, ki morajo biti do« volj močni, da ne prepuščajo mraza, po drugi strani pa tudi dovolj lahki, da jih nosijo planinci na hrbtu. Orod« je (sekira in dereze) je takšno kakor ga rabijo prebivalci alpskih krajev, л
Velevažno jc dalje vprašanje pre« hrane. Z naraščajočo višino namreč
iwgublja človek tek. Že v višini 6000 m nad morjem je potrebno naravnost nadčloveško premagovanje in zataje* vanje, da kaj použije. ,V teh legah pre* nese želodec jedva kaj lahkega, n. pr. sladkor, sadne žolice, kondenzirano mleko, biskvit, močnate jedi in druge jedi visoke kalorične vrednosti. In ker je zrak suh in se človeku koža naglo suši, je podvržen človek nekakšne vr* ste izsuševalnemu procesu. Sneg in led nudita dovolj vode, vprašanje njune topitve pa je težavno, ker jc treba no* siti gorivo vedno s seboj.
Obilica nalog voditelja odprave pro* fesorja Dyhrenfurtha obsega druge probleme.
Najvišji vrhovi naše zemlje leže v notranjosti mladih gorskih gub, v tako zvani »kristalinski osrednji coni«, ki sestoji iz granitov, rule in kristalin* skih skriljevcev. To velja tudi za Hi* malajo, ki je najmlajši in zato tudi najvišji gorski sistem. Zato je silno presenetilo odkritje druge ekspedicijc na Mount Everest, ki je na svojem pohodu 1. 1922. našla, da sestoji osrčje te gore iz mladega apnenčevega skri* ljevca. У višini 8300 m je našel captain Einch numulite, okamenine terciarne dobe, torej iz epohe, ki jc naši geolo* ški sedanjosti (diluviju in aluviju) naj* bližja. To se pravi: Kjer je — geolo* ško rečeno! — še pred kratkim bilo morsko dno, se danes dviga najvišja gora našega planeta! Kako je v tem oziru v področju Himalaje, v skupini Kančindžingc? Ali so mlade vzpetosti
Vzajemna pomoč v prirodi
Med najnovejša spoznamlja žiivtieraeslov-ire vede spada. da dopolnjuje medsebojni boj za obstanek — vsaj v kraljestvu živali — »medsebojna pomoč«. Pokazalo se je, da negujejo drage živali bolne živali, da redijo slepe živali in sicer trajno, da se porabi v kraljestvu živali visaika iskrica razumnosti za omejitev prirodne neenakosti m da se s tem preprečuje iztrebitev manj sposobnih poedlncev prav tako kakor v človeški družbi, ki jih ie varovala že na primitivni stopnji z »rganiziranijem sorodstvenih skuipin in z ustanovo krvnega prijateljstva. v srednjem veku z dobrodelnimi ustanovami in cehi- v modernem času z organizacijo držav in vzbujanjem socialnega čuta.
vobče značilne za Himalajo? Aîî se Himalaja še vedno dviguje? Ali so go* rotvorne sile dobile nad uničevalnim delom vode in ledu premoč? Kakšno vlogo so imela v Alpah tako značilna tektonska gibanja v vodoravni smeri s svojim gubanjem in prevrati? Ali tc= melji granitna rula Kančindžinge v dnu ali gre samo za krajevne krove tujega porekla? Kakšno vlogo je igrala v iz* obliki himalajske gorske pokrajine led* na doba s svojimi ledniki in njihovim ogromnim struženjem hribin? Kako da ta pokrajina nima ob svojem robu jezer, s kakršnimi se ponašajo evrop* ske Alpe?
To sta najvažnejši nalogi, znanstve* ni nalogi, ki pripadata vodji odprave in njenemu zdravniku. Tretji smoter je znanstveno manj pomembnejši. Ta ima v načrtu fotografiranje in kinema* tografiranje. Filmski operater je vzel s seboj 15.200 m filma ter eno večjo in dve manjši kameri. Kameram se odpirajo na tem pohodu možnosti, ki so v zgodovini dosedanjih sličnih eks* pedicij brez primere. Film ne bo le poln pokrajinskih slik visokega gor* skega sveta, ampak se bo v prvi vrsti oziral na boj med človekom in goro. Posnel bo dramatične napetosti, ki jih gotovo ne bo malo. In slednjič hoče imeti odprava tudi košček zabave. Za* njo bo skrbel Anglež Smvthe, ki si je nabavil orglice, da bo nanje igral to* varišem, če jim bo postalo življenje v himalajskih samotah preveč pusto in dolgočasno.
Boi za obstanek ie tudi v rastlinskem svetu le izjema; prilagoditev, združitev, vzajemna pomoč ie tudi tukaj pravtlo. S tem ne nastajajo samo nerazdružljive skupnosti kakor pri lišajih. ki jih tvorijo glive in hatuge. temveč eno podipira v prostem življenju drugo. od katerega ima poleg kakšne škode tudi razne prednosti. Takšno razmerje obstoji n. pr. med drevesii in mahovi. Drevesa odtegujejo s svojimi listi mahom sicer svetlobo — temu se ti prilagodijo in se nauče prenašati: toda drevesa iim nudijo tudi izvrstno obrambo pred žgočim solineem iin jih varujejo izsušeni a. Mahovi sami pa mudijo drevesom vodne zaloge v svojih rušah, brez katere ne bi mogel trajno obstojati noben gozd. Mahovi m drevesa se tedaj ne borijo med seb-jj, temveč se podpirajo.
Kjer rastejo rastline v medsebojni, gosti zmešnjavi, tam bomo naleteli »a dejstvo.
da se fteti med seboli me flačlto. temveč da tvorijo »mozaike« in sicer ne samo iste vrste. temveč različnih vrst. Položaj ob živi meji ali ob robu potokov nd n. pr. takšen, da bi veliki, okorni Listi kislice ali reouha polčasi prevladovali in izpodrimjali rastline s tankim listjem, n. pr. slezenic ali krvavega korenja in mišjekov — temveč nasprotno: rastline se izogibajo takšnim borbam za prostor na soi non s tem. da se po-pneio kakor krvavo korenje iz goščave za-temnjujočih listov ali da splezajo s pomočjo vitic v svetlobo ali da podaljšajo od slučaja do slučaja svoje reclje tako. da pride
vsak posamezen TM vendarle do luči. Ali
pa, da po potrebi spreminjajo obliko svojih listov, kakor opazujemo to ori bršljamt. Zgoraj, v svetlobi, ima bršljan zaostrene, jajčaste liste, spodaj v senci pa poganja znane, v troje razdeljene oblike. Preiščite za poskus, recimo ob robu kakšmeiea gozda, kako skušajo posamezne rastline z različno rastjo izenačiti nedostatke svetlobnih prilik. Ne boj. temveč prilagoditev s svojimi pripomočki, posebnimi organi in smi-.seln-o ravnanje gospodujeta v prirodi. Boj je šele zadnji izhod, če so vsi drugi odrekli.
H. Gerstner
Pisava	-
sladkorno bolnega človeka
Da je način pisave v tesni zvezi z značajem človeka, je znanost že dognala; zdaj bi bilo zanimivo, dognati zvezo med pisavo in telesnimi boleznimi. Individualna pisava kot skupnost grafično izraženih kretenj ni, kakor je znani fiziolog Preyer dokazal že pred eno generacijo, v odločilni meri v neposredni odvisnosti od roke pišoče osebe; pri primerni vaji se da doseči tudi izlahka z drugimi organi, z lehtjo, z mišicami v tilniku (pisanje z ustmi!) in z nogami. Že pred več leti sem v razpravi »Zveza med telesnimi boleznimi in rokopisom« nasvetoval, naj medicina začne ta predmet klinično proučevati. Gotovo bo vsak razumel, da mora stalno opazovanje rokopisov kronično bolnih ljudi roditi pozitivne rezultate, ker ima opazovalec pri tem priložnost študirati uspeh izboljšanja kakor tudi poslabšanja delj časa na istem objektu. Prav posebno bi utegnila biti za tako proučevanje primerna sladkorna bolezen; zakaj pri njej se da vsakokratno stanje bolezni izraziti s številkami (odstotek sladkorja pri izločevanju). Kolikor vem, doslej pisave diabetikov še niso smotreno študirali, in bi bile te vrstice prvo delo te vrste. Spodaj navedeni in obdelani vzorci izvirajo iz instituta za mikrobiologijo v Saarbriicknu in so zato posebno dragoceni, ker so to pisma samo sladkorno bolnih z d r a v n i k ov, predstavljajo tedaj zelo homogen krog akademsko izobraženih mož, katerih nered-nosti v pisavi niso posledice nedostajanja vaje ali neprimernih pisalnih potrebščin.
Najprej naj ugotovimo, da spadajo te pisave brez izjeme v skupino pastoznih (testenih) pisav. Paštozne pisave so v grafologiji take, pri katerih je razlika med tenkimi in senčnimi črtami, ki podeljuje pisavi značaj neke ostrote, zaradi podebeljenja tenkih črt dokaj neznatna. V grafologiji velja pastoznost za simptom majhne odpornosti proti čutnim dražljajem, znak finokustva in velike čutnosti. S tem je tudi v skladu dejstvo, ki ga je dalo izkustvo, da je sladkorna bolezen predvsem doma pri ljudeh, ki so predobro hranjeni, med tem ko je v slabše situiranih slojih malone neznana.
Dalje kažejo domala vse te pisave ne-gladke, pretrgane poteze; pisava ni gladka, črte pretrgane, kakor vidimo sicer le pri osebah, ki pisanja niso vajene. Tega pojava sicer ni moči povsod nesporno dokazati ; toda če je zelo razvit in izrazit, kaže pisava pravcat razpad. Take pisave imenujemo »atakične pisave«; tako pišejo ljudje, ki zaradi pomanjkljive koordinacije gibanja delujočih mišic ne morejo v normalno kadar bi hoteli prenehati.
Istočasnost pastoznosti in ataksije v pisavi je značilna za ljudi, ki bolehajo za neredno izmeno snovi, zlasti pa za diabetike (sladkorno bolne). Če imamo opravka s človekom, ki je že malone docela izčrpan, opazimo na prvi pogled sunkovito omahujočo ali pa progresivno padajočo smer vrstic; kadar pa se stanje izboljša, opazimo tipično zvečane črke, ki so znamenje boljšega razpoloženja, v
mnôgîh primerili tudi okrepljenje pritiska (razširjenje podebelenih črt).
Ali kažejo omenjeno kombinacijo motenj pri pisavi tudi druge bolezni, na primer arterioskleroza (poapnenje žil), še ni nesporno dognano. Eno pa lahko
IHVNflMHIIIIIIIIIIIIBIIIIIllllllllllllll
= Vatikan se
Najmlajša evropska država »Vatikansko mesto« hoče pokazati svojo nezavis-nost tudi z novimi modernimi stavbami.
rečemo že zdaj: motnje pisave pri diabetikih stopajo vštric z razvojem bolezni. Izpremembe subjektivnega razpoloženja in vsakokratne dobre ali slabe volje same po sebi ne morejo povzročiti tolikšnega prirastka ali zmanjšanja ataksije.
Na papeževem ozemlju, ki ga obhodiš v dobri pol uri, vlada v zadnjem času mrzlična delavnost. Zaposlenih je nad
modernizira =

tisoč delavcev, zidarjev, tesarjev, kamnosekov, elektrotehnikov in drugih, ki temeljito čistijo ostanke starega vatikanskega mesta. Težki milijoni, ki jih je dobila kurija za sporazum z italijansko državo, se spreminjajo po občudovanja vredni iniciativi Pija XI. v celo vrsto zgradb in modernih naprav, človek nehote misli na dobo renesanse, ko so tekmovali rimski plemenitaši s kurijo, kdo bo zidal lepše in sijajnejše palače. Tudi sedaj se vrši slična tekma med Mussoli-nijem in papežem, ki nima prav nič skupnega s samotarstvom svojih prednikov, ampak se zdi, kakor da bi hotel nadaljevati vrsto velikih papežev, katerim je kulturni svet dolžen zahvalo za cerkev sv. Petra, Sikstinsko kapelo in Raffaelo-ve sobane.
Pij XI. stremi po ustvaritvi moderne cerkvene države, ki se bo posluževala kakor vse druge posvetne države najno-
vejših pridobitev tehnike, ki bo imela za novodobno upravo potrebna poslopja. Najprvo je odredil papež, da so se najvažnejše politične institucije nove države preselile v območje njegovih zidov, prav tako tudi odgovorne osebnosti, ki stanujejo sedaj v vatikanskem mestu, čigar prebivalstvo šteje vključno 120 švicarskih gardistov in okoli 100 papeževih orožnikov celih 530 stalnih duš.
Začetek je bil storjen že pred meseci, ko se je preselil »Osservatore Romano« v bivšo dekliško šolo, ki so jo prezidali v moderno časopisno podjetje z najnovejšimi stavnimi stroji in rotacijo, ki
tiska v eni uri 20.000 izvodov papeževega
glasila. Tudi ravnatelj dnevnika se je preselil v »mestno državo«. Njemu je sledil pred par dnevi novi vatikanski vnanji minister kardinal Pacelli (glej članek »Kardinal Peter Gasparri« — žis, knjiga 7, str. 205). Ker pa bodo malo vilo, kjer so do sedaj bivali nadškof je sv. Petra (kardinal Pacelli je bil namreč imenovan tudi za naslednika nedavno umrlega nadškofa Merrya del Val) podrli, da napravijo nov velik trg med novim kolodvorskim poslopjem in baziliko, se je nastanil Pacelli v Vatikanu samem in sicer v prvem nadstropju neposredno pod privatnimi sobanami Pija XI., kjer vodi usodo še vedno najuniverzalnejše sile na svetu.
V par tednih po dovršitvi radio postaje, ki jo gradi Marconi, in ki bo delovala po najnovejšem sistemu kratkih valov, bo morda državni tajnik ali celo papež sam
prijel za telefon in govoril preko vseh meja vsemu svetu. Prihodnjega oklica, bodisi proti sovjetski Rusiji ali karkoli, najbrže papež ne bo več sporočil 20.000 naročnikom svojega glasila, ampak na valu »Vatikan«, čigar dolžina pa še ni določena. Tik poleg radio postaje gradijo lastno elektrarno, ki bo oskrbovala vatikansko mesto z razsvetljavo in energijo.
Lepo napreduje tudi gradnja vatikanskega kolodvora. Približno tam, kjer se stikajo zidovi Urbana VIII. in Pavla III., so postavili ogromen obok, ki se more zapreti z močnimi železnimi vrati. Skozi
Prisega novincev papeževe garde
te obok bo vlak pripeljal naravnost na postajo »Vatikan«. Onstran ceste se vidijo že mogočni viadukti, ki bodo vezali
ranje. Postajno poslopje s tremi velikimi čakalnicami in državnim salonom za sprejemanje diplomatskih zastopnikov in do-
papeževo postajo z železnico, И vocR v Trastevere. Za premikanje papeževega vlaka, ki bo dolg kakih 200 m, vrtajo v vatikanskih vrtovih 100 m dolg predor, tako da bo dovolj prostora za ranži-
i palača
stojanstvemkov tujih držav bo dovršeno v par mesecih. Dela na gradnji guvernerjeve palače dobro napredujejo. V palači bo osredotočena celotna civilna uprava nove države. V njej pa bo imel svoj
Papeževa železnica
t
»Srednji vek 1. 1930« Parada papeževe garde na trgu sv. Petra
Ј/atikanska želez niška postaja
urad in stanovanje tudi guverner, laik
in papeški plemič.
Ker so zapustili cerkveno državo vsi oni, ki niso bili ž njo v nobenem neposrednem razmerju, so prenovili del starih poslopij, kolikor so bila vobče uporabna, in nastanili v njih dvorno osobje. Nova vojašnica za papeževe orožnike nasproti tiskarne je tudi že gotova. V kratkem bodo pričeli zidati pri Porti
della Zecca novo pinakoteko, ki bo dolga
100 m, široka pa 13y2 m. V njej bo velika Raffaelova dvorana z znamenitimi mojstrovimi gobelini. Nadalje bodo napravili nov vhod v papeževe muzeje.
Vse to se vrši za ogromnimi kulisami bazilike in palač. Vse kaže, da ima katoliška cerkev še vedno potrebno elastičnost za prilagoditev življenskemu ritmu dvajsetega veka.
Kako govorijo čebele
Čim ugotovi čebela, da ji nudi ta ali ona cvetlica zadosti medu, prilete kmalu na tisti kraj njene tovarišice iz istega ulnjaka. Kako »pove« prva nabiralka ostalim o svojem odkritju ? Tudi to vprašanje tolmači moderna znanost s tako zvanimi »pogojnimi refleksi«, čijih pomen za človeka in ostale vretenčarje je ugotovil ruski znanstvenik I. Pavlov.
Nad vse težko uganko o »jeziku« in mišljenju čebele je prvi rešil v duhu njegovih naukov nemški zoolog K. Frisch. Posnel je s pomočjo duhovitih aparatov dosedaj nepoznan »naznanilni ples« po satovju, ki ga izvaja čebela, čim odloži nabrano hrano. Kroži sempatja več sekund ali celo minuto, in ji sledi procesija ostalih delavk iste skupine. Potem zleti plesalka po novo zalogo hrane. Nekoliko minut pozneje ji sledijo tovarišice, ki po povratku izvajajo isti ples in mobilizirajo nove delavke. Če so zaloge jako bogate, se kmalu razširi ples tudi na druge skupine čebel, in število nabiralk stalno narašča. Če pa so cvetlice izčrpane ali postanejo (n. pr. po dežju) premalo sladke
—	se ples takoj konča, in se prekomerno število nabiralk takoj zmanjša. Delavska borza torej avtomatično odgovarja povpraševanju.
Nove čebele zletijo na vse strani, da poiščejo ono dišavo, ki jim jo je prinesla naznanilka. Najdejo v 3—4 kilometer-skem krogu vse rastline iste vrste in popolnoma izrabijo cvetoče lipe, ajdo itd.
—	vse ob svojem času. Če pa se nastavi čebelam hrana brez vonja (na pr. raztopljen sladkor), se poslužuje oznanilka pri sesanju posebne aromatične žleze, ki izloča duh po sadju, prepoji zrak in na ta način kaže pot naslednjim čebelam. Torej ima voh odločilen pomen, in so v tem oziru čebeli slični le redki, posebno občutljivi človeški nosovi. S pomočjo
voha izločijo čebele samo eno določeno vrsto cvetočih rastlin in se nikoli ne zmotijo na pisanem travniku. Če bi bil ta čut manj razvit, ne bi nikoli obstojale različne, strogo določene vrste medu.
Posebni eksperimenti so tudi dokazali, da nikoli ne zamenja čebela duha različnih, z našega stališča dokaj »enakih« organskih snovi. Če je nastavil Frisch svojim čebelam parfumirani sladkor, so tudi povsod naokoli iskale isti vonj: pomenil jim je vedno navzočnost hrane. Tako so n. pr. oblegale nastavljeni španski bezeg, dasi ni cvetel zunaj, ker je imela isti okus v ulnjaku nastavljena raztopina. Vendar odloča voh samo v bližini; pri večji raz-daljenosti pa je odločilen samo vid. Če je bil nalit sirup v modro stekleno posodo, so iskale nabiralke samo modre cvetke itd. Sicer pa je čebela popolnoma drugače dovzetna za barve nego človeško oko. Dobro razloči pred vsem rumeno barvo (h kateri šteje tudi zeleno ali oranžno) in sinjo (z vijoličasto pa mali-nasto vred), rdeče barve pa sploh ne vidi. Če pomislimo, da res skoro nimamo v Evropi cvetlic prave cinobraste barve, bomo razumeli, da je ta nedostatek čebeli najmanj na poti. Eksperimenti s smislom za obliko so dokazali, da dobro razločijo čebele različne, cvetkam slične zvezde, dočim ne vidijo nobene razlike med štirikotnikom ali krogom! Vid se je torej prilagodil poklicu. Zato pa (po podatkih A. Cuisa) vidijo čebele ultra vijoličaste žarke, ki jih ne ujame naše oko. Naposled loči okus sicer tudi kislo in slano, a predvsem temelji na sladkobi. V nasprotju s človekom nima za čebelo saharin nobenega okusa. Zato pa čebele rade srkajo jako grenko mešanico sladkorja s kininom (do 0,10%, dočim ne prenese človek niti 0,08% kinina!) Torej sta vid in voh glavna pripomočka medsebojnega razumevanja čebel.

Z markacijo čebel (dve piki z raznimi oljnatimi barvami omogočijo do 100 kombinacij) je ugotovil drugi nemški zoolog H. A. Resch, da niso utemeljeni dosedanji nazori o delitvi prebivalstva ulnjaka v različne razrede z različnim dednim delokrogom kot nabiranje hrane, odgojitev ličink, zgradba satovja itd.
V resnici izvršuje postopno vsaka čebela vsa ta opravila. Čim prileze mlada čebela na svet, se umije, dobi od starejših tovarišic kapljico medu in potem prične snažiti za jajčeca določene celice. Ob mrzlem vremenu grejejo mlade čebele zarod. Dva dneva pozneje že hrani mlada čebela z medom in cvetličnim prahom iz skupne zaloge odrasle ličinke. Na šesti dan izloči sama tako zvano »mleko« in z njim zabeli isto hrano za mlade najnežnejše ličinke. Čez dva tedna mleko usahne, in čebela ima druge posle: raztovori nabiralke, polni satovje, snaži ulnjak in pomaga novorojenim tovariši-cam na svet. V istem času (od 12 do 18 dneva življenja) izloča čebela vosek in torej po potrebi sodeluje pri gradnji sa-
tovja. Potem se izgubi tudi ta lastnost in popoldne, ob lepem vremenu se poskuša čebela v letanju: leta po 2—3 minute na 2 metra okoli panja. Sčasoma se raztegnejo izleti do pol ure; v tej dobi straži čebela pri vhodu: otipava vse nabiralke pri povratku, napodi roparje in tujce ter neredko žrtvuje življenje v boju z osami in drugimi razbojniki. Naposled, na 20. dan, napreduje čebela do nabiralke, razvija vse svoje prirojene možnosti in dela do smrti; živi povprečno samo 25—30 dni. Nabiranje medu in cvetličnega prahu je vedno delo posameznih ločenih oddelkov. Torej izrabi čebela po vrsti vse postopne zmožnosti svojega organizma v korist skupnega dela in tu so vzroki čudovitega reda v državi, ki šteje 40 do 50 tisoč prebivalcev.

Guy de Maupassant
= čuvajte se ljubezni!
Ko se povrnejo prvi lepi dnevi, ko se zemlja prebuja in zeleni, ko nam dišeč, mlačen zrak boža kožo, prodira v prsa in se nam zdi, da sili v samo srcé, se nas polasti nejasno hrepenenje po neskončni sreči, zgrabi nas želja, da bi tekli v prirodo, šli na slepo srečo iskat dogodkov, da bi pili pomlad.
Pretekla zima je bila zelo huda in potreba po tem radostnem razcvetu v maju je navalila name kakor omotica, kakor pritisk prekipevajočega soka.
Ko sem se neko jutro prebudil, sem zagledal skozi okno nad sosednjimi hišami velik, sinji prt nebeški, ki je žarel v solncu.
Kanarčki v kletkah pri oknih so kričali skozi mrežo, služkinje v vseh nadstropjih so pele, vesel hrup je prihajal s ceste. Praznično razpoložen sem se odpravil ven, ne da bi vedel kam.
Ljudje, ki sem jih srečaval, so se smehljali; dih sreče je plaval povsod v topli luči vrnivše se pomladi. Rekel bi, da se je bil nad mestom razlil vetrič ljubezni; in mladenke, katerih oči so izražale neko prikrito nežnost, njih hoja pa
še mehkejšo dražest, so mi z nemirom polnile srcé.
Ne da bi vedel kako in zakaj, sem dospel na obrežje Seine. Tod mimo plovejo parniki v Suresnes in hipoma me je zgrabila neodoljiva želja po tekanju skozi gozdove.
Krov majhnega parnika je bil pokrit s potniki. Kajti prvo solnce vas privabi proti vaši volji iz stanovanja. Vsi so se gibali, prihajali, odhajali, se pogovarjali s sosedi.
Poleg mene je bila drobna ženska, nedvomno delavka, ali dražestna po pariško; srčkana plavolaska s kodrčki na sencih. Lasje, podobni valu žarkov, so se ji spuščali k ušescem, valovili k tilniku, plesali v vetru in prehajali niže v puh, ki je bil tako plav, lahen in nežen, da sem ga komaj opazil, ki pa je vzbujal v meni nepremagljivo željo, da bi ga pokril z množico poljubov.
Zaradi mojega silnega pogleda je obrnila glavo proti meni, nato hipoma povesila oči in zganila z ustnico, kakor da bi se ji porajal smeh; naredili sta se ja-
mici In zato sem tudi tukaj zapazil nežni puh, ki ga je lahno zlatilo solnce.
Mirna reka se je širila. Topel mir je plul v ozračju in zdelo se je, da lahna jeka življenja napolnjuje prostor. Sopotnica je dvignila oči in sedaj se je — motril sem jo neprestano — resnično nasmehnila. Bila je prelestna in v njenem pogledu sem ujel tisoč čarov, ki so mi bili do tedaj neznani; videl sem neznane globočine, ves čar nežnosti, vso poezijo, ki jo sanjamo, vso srečo, ki jo brez prestanka iščemo. In zgrabilo me je brezumno poželenje, da bi jo objel, jo nekam nesel, da bi ji šepetal sladke zvoke zaljubljenih besed.
Prav ko sem mislil odpreti usta in jo nagovoriti, me je nekdo potrepljal po rami. Presenetilo me je. Ko sem se obrnil, sem zapazil človeka navadnega videza; bil ni ne mlad ne star in z žalostnim obrazom me je motril.
»Nekaj bi vam povedal«, je rekel. Jaz pa sem se spačil, kar je brez dvoma zapazil, kajti dejal je: »Nekaj važnega.«
Vstal sem in mu sledil na drug konec parnika.
»Gospod«, je začel. »Ko se bliža zima z mrazom, dežjem in snegom, vam zdravnik vsak dan trobi: — Skrbite, da vas ne bo zeblo nikoli v noge; varujte se nahoda, kašlja, vnetja prsnice itd. — Tedaj poskrbite na vse mogoče načine za zdravje: nosite volneno tkanino, debel površnik, velike čevlje; navzlic temu pa vas še večkrat položi v posteljo. Ko pa se vrne pomlad z listjem in cvetjem, z mlačnimi, božajočimi sapicami, z vonjem lok, ki vas tako čudovito zmede, omehča brez vzroka, ne pride nihče, da bi zinil: — Gospod, čuvajte se ljubezni! Vsepovsod preži, na vseh koncih in krajih vas lovi v svoje mreže; pripravljene ima vse zvijače in zlobnosti, vsa njena orožja so priostrena! Čuvajte se ljubezni !... Čuvajte se je ! Bolj je nevarna ko nahod, kašelj, vnetje prsnice in podobno ! ! Ne pozna milosti in premnoge zapelja, da napravijo nepopravljive bu-dalosti. — Da, gospod, če bi moja kaj veljala, bi vlada morala vsako leto nalepiti na zidove in oglasne deske velike lepake z naslednimi besedami: — Pomlad se je vrnila! Državljani francoski, varujte se ljubezni! — Prav tako kakor pišejo nad vrata: — Pozor! na novo pobarvano! — No, ker pa vlada ne skrbi za to, jo nadomeščam jaz, ki vam pravim: — Čuvajte se ljubezni! bliža se vam, da bi vas ugonobila; moja dolžnost pa je, da vas posvarim, kakor posvarijo
na Ruskem mimoidočega, ki mu zmrzuje nos. —«
Osuplo sem motril nenavadnega tujca, končno pa sem resno spregovoril:
»Zdi se mi, gospod, da se vtikate v stvari, ki vas prav nič ne brigajo.« Naglo se je okrenil in odvrnil : »Oh, gospod! gospod! Če vidim, da it nekdo odpravlja potapljat v vrtinec, ali naj pustim, da pogine ? Počakajte ! poslušajte mojo zgodbo in razumeli boste, zakaj se vam upam tako govoriti.
Bilo je lani prav v tem času. Prej vam pa moram še pripomniti, gospod, da sem
Guy de Maupassant
uradnik pri ministrstvu za mornarico, kjer naši načelniki, poverjeniki, ti pisarniški častniki, prav resno razumevajo svoj posel, da postopajo z vami kakor z vajenci-novinci. Ah ! če bi tudi vse ne bilo tako po vojaško! Toda nazaj k zgodbi! Gledal sem, sedé za pisalno mizo, košček jasno modrega neba, kjer so letale lastovice in prihajale so mi želje, da bi zaplesal sredi svojih prašnih skladov papirja.
Hrepenenje po svobodi se mi je tako silno večalo, da sem — vzlic odporu — poiskal opico-načelnika. Ta suhljata kisla murkva je bil vedno pripravljen, da se razkači. Povedal sem mu, da sem bolan. Ostro me je prejffieril, nato pa zakričal:
—	Ne verjamem, gospodi Sicer pa, spravite se! Mislite li, da more urad s takimi uradniki uspevati?! —
Jaz pa sem jo pobrisal k Seini. Prav tako vreme je bilo ko danes; stopil sem na parnik, da bi se odpeljal v Saint-Cloud. Ah, gospod! da bi mi načelnik ne bil dal dopusta!
Zdelo se mi je, da se topim v solncu. Vse sem ljubil: parnik, reko, drevesa, hiše, sopotnike, vse! Želel sem nekaj objeti, kar si bodi: bila je to ljubezen, ki je nastavljala svoje pasti.
V	Trocadéru je vstopila mladenka z majhnim zavojem v roki in mi sedla nasproti. Bila je lepa, gospod, zares lepa; toda presenetljivo je, koliko se vam zdijo ženske lepše ob lepem vremenu, posebno v zgodnji pomladi. V njih vidite zaklad, čar, nekaj — sam ne vem kaj — docela posebnega. Natanko tako je kakor z vinom, če ga pijemo na sir.
Motril sem jo in tudi ona se je ozrla od časa do časa name, veste, prav tako ko pravkar vaša.
Ko sva se bila večkrat spogledala, se mi je zdelo, da se dovolj dobro poznava, da lahko načnem pogovor. Nagovoril sem jo in ona je odgovorila. Resnično, bila je ljubka nad vse. Opajala me je, moj dragi !
V	Saint Cloudu je izstopila, šel sem za njo. Šla je in oddala naročilo; ko se je vrnila, je parnik baš odhajal. Pridružil sem se ji in milina zraka nama je izvabila vzdihe.
— V gozdu je zdaj pač prijetno! — sem dejal — Ah! da! — je odgovorila.
—	če vam je ljubo, gospodična, pa poj-diva tja, — sem opomnil.
Ošinila me je z vprašujočim pogledom, ko da bi hotela dobro preceniti, koliko sem vreden; no, preden je privolila, se je seveda še malo obotavljala. Stisnila sva se tesno drug k drugemu in odšla med drevje. Skozi krošnje dreves zble-dim, še nerazvitim listjem, gosto in živo-zeleno travo, ki so jo oživljale živalice, ki so se tudi ljubile. Od vsepovsod je prihajalo petje ptičev. Spremljevalka je začela skakljaje teči. Kajti zrak in vonj - zelenja in cvetja sta jo opijanila. Jaz pa sem tekel za njo in poskakoval kakor ona. Vidite gospod, da smo včasi prismojeni !
Nato pa je začela vse križem peti množico napevov; operne napeve, popevke, pesmi Musette-ove! Pesmi Musetteove! Kako se mi je tedaj zdela poetična ! ... Skoraj bi se bil razjokal. Ah! Vse take bedarije nam mešajo pamet; ogibajte se
žensk, Id popevajo na planem; če pojejo pesmi Musette-ove pa še tembolj!
Kmalu se je zmučila in sedla je na zeleno pobočje. Jaz pa sem se spustil k njenim nogam, prijel jo za roke, za drobne roke, ki so bile zaradi iglinih pikov kakor s poprom potrošene, in obšla me je mehka žalost. Govoril sem si: — Tule vidiš sveta znamenja dela. — Ah! gospod! gospod! veste, kaj vse pomenijo ta sveta znamenja dela? Govore o vsem opravljanju v delavnicah, o šepe-taje izrečenih nespodobnostih, o duši, okuženi z gnojem zaradi kvantanja, o izgubljeni nedolžnosti, o vsem bedastem čvekanju, o vsej malenkosti vsakdanjih navad, o vsej omejenosti duševnega ob-zora navadnih žensk; vse to najdete v dovršeni meri pri tistih, ki imajo na koncih prstov sveta znamenja dela.
Nato sva si dolgo zrla v oči. Ah! žensko oko, kako moč ima ! Kako vznemirja, nas napada, osvaja, nam zavlada! Kako se zdi globoko, polno obljub, nečesa neskončnega! Imenujejo to gledanje v dušo. Ah, gospod, kaka prevara! Če bi gledali vanjo, v dušo, bi bih bolj pametni; vsekakor!
Končno me je omrežilo, zmedlo. Hotel sem jo objeti. Ona pa je rekla: — Proč z rokami! —
Tedaj sem pokleknil pred njo in ji razgrnil srcé; vso ljubezen, ki me je dušila, sem iz lil s solzami na njena kolena. Zdelo se je, da jo je sprememba mojega vedenja presenetila in motrila me je z neiskrenim pogledom. Kakor da bi si bila mislila: — Ah! takale je igra s teboj, srček; dobro, bomo videli. —
Zaljubljenci, gospod, smo vedno prostodušni, ženske pa trgovke.
Nedvomno bi jo bil zmagal; pozneje sem spoznal, da sem bil bedast; toda to, kar sem iskal jaz, ni bilo telo; bila je ljubezen, vzor; igral sem čustvenega, ko bi bil lahko bolje uporabil čas.
Ko se je naveličala mojega zaljubljenega stokanja, je vstala; vrnila sva se v Saint Cloud. Razšla sva se šele v Parizu. Ko sva se vračala, je bila tako otožna, da sem jo vprašal čemu. Odgovorila je: Mislim, da takšnih dni, kot je bil današnji, ni mnogo v življenju. — Srcé mi je bilo silno, ko da bi hotelo iz prs.
Naslednjo nedeljo sem jo zopet videl, nato zopet naslednjo itd. Vodil sem jo v Bougival, Saint-Germain, Maisores-Laf-fitte, Poissy; povsod tja, kjer se razvijajo predmestne ljubezni.
Pretkanfca Je na svoj način razplhala
moje nagnjenje in ljubezen v strast. Tako sem končno popolnoma zgubil glavo in dekle čez tri mesece vzel.
Pomagajte si, gospod, če ste uradnik, sam, brez družine, brez svetovalca. Prigovarjate si, da vam bo življenje z žensko sladko. In vzamete jo, žensko.
Nato pa vas od jutra do večera zmerja, ne razume ničesar, ne vé ničesar, jaška neprestano, poje — znorel bi! — pesmi Musette-ove (Ah, pesmi Musette-ove so prava nadloga!). Prepira se z oglarjem, hišniku razlaga vse potankosti družinskega življenja, sosedovi dekli zaupa vse skrivnosti spalnice, pri trgovcih, peku, mesarju, povsod vas opravlja; v glavi pa se ji kar gnete tako bedastih zgodb, tako neumnih ver, tako pokveče-nih nazorov, tako čudnih predsodkov, da jočem od obupa, verujte mi gospod, vsako pot, kadar se ž njo pogovarjam.
Umolknil je, bil je malce upehan in močno razburjen. Gledal sem ga; prostodušni revček se mi je zasmilil in baš ko sem mu hotel nekaj odgovoriti, se je par-
nik ustavil. Pripluli smo v Salnt-ClOud.
Drobno dekle, ki sem se zanjo zanimal, je vstalo, da bi izstopilo. Šla je mimo mene in me ošinila s pogledom od strani ; obenem pa se je skrivnostno nasmehnila in njen smehljaj me je popolnoma omo-til. Nato je poskočila na mostič na čolnih.
Pognal sem se, da bi ji sledil ; ali sosed me je prijel za rokav. Z ostro kretnjo sem se osvobodil; on pa je zgrabil škric moje salonske suknje in me vlačil nazaj ponavljajoč :
»Ne boste šli! Ne pustim vas!« In kričal je tako glasno, da so vsi obstali in se obrnili.
Vse naokoli se je smejalo; bil sem besen, vendar se nisem ganil, ker se nisem drznil osmešiti in osramotiti.
Parnik je že plul dalje. Drobno dekle, ki je ostalo na mostiču, je razočarano gledalo za menoj; nadležni sopotnik pa si je medtem mel roke in mi šepetal na uho:
»Storil sem vam resnično uslugo. Da,
da!«
(Iz francoščine preložil I. L.)
Bizjak Joško
Zanimivosti === = iz kraljestva števil
Le polagoma se je razodelo človeštvu kraljestvo števil. Pač so že spoznavali stari narodi razne množine predmetov in jih tudi poskušali šteti, t. j. vrstiti enoto k enoti, ali kmalu jim je začelo primanjkovati besed, kakor se to godi še danes otroku, ki hoče pre-števši prste obeh rok, prodreti še dalje v temno kraljestvo še večjih števil. Mnogim starim narodom se je posrečilo štetje s tem, da so vršili to po sistemih in redovanju števil, katere so na posebne načine kupičili v določene množine. Pri kulturnih narodih je izhajalo štetje iz temeljnega števila 10 in je ta deka-dično decimalni sistem tudi že danes večinoma povsod udomačen. Grška beseda »deka« pomeni deset, katero število se je vzelo kot temelj za tvorbo večjih številnih skupin, pri čemer je višje število vedno desetkratnik prejšnjega, nižjega števila. Tako je število 100 desetkratnik od števila 10 ter 1000 zopet desetkratnik od števila 100 in ta-
ko dalje v dekadah v brezmejne veličine.
Nasprotno pa, če delimo 1 celoto ca 10 enakih delov, dobimo desetine in vsako desetino zopet na 10 delov, dobimo stotine i. t. d. Ta števila desetine, stotine, tisočine i. dr. pa zovemo dese-tinske ali decimalne ulomke, kateri izraz izvira iz latinske besede »decern«, deset.
Ta dekadični sistem celih števil in decimalni sistem ulomkov je bil upeljan najprvo na Francoskem kot predpisana državna mera, kar se je zgodilo z za-" konom z dne 29. novembra 1. 1800. Pri tej priliki bi bilo še omeniti, da se je za temeljno mero dolžin vzel meter kot desetmilijonski del našega zemeljskega kvadranta med ekvatorjem in severnim tečajem.
In tako so prisili že stari narodi od števila 10 do skupin 100, 1000, 10.000 i. t. d. Pa vendar ne povsod! Nekateri so n. pr. računali s skupinami po 5.

n. pr. Asteki v Mehiki; drugi zopet s skupinami po 12 (ducat, kopa, gros), kar je še danes tudi pri nas. Indijanci na polotoku Jukatan prehajajo še danes od temelja 20 na večje skupine števil. In pri nekem rodu v Novi Zelandiji se je še pred nedolgim časom opazil sistem štetja na podlagi števila 11.
Ko se je na ta način spravil v večja števila nekak gotov red ali sistem, ni bilo več težko s pomočjo številnikov izražati tudi večje množine. Prvi so se posluževali desetičnega štetja Grki in Rimljani, pozneje še tudi drugi evropski narodi. Saj najdemo v številih 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 100. 1000 in milijon najrazličnejše zveze, ki nam omogočujejo označiti najmanjše ulomke, pa tudi srednje množine in največja števila, katerih zadnjih se dandanes poslužuje le astronomija. Težje kot to številjenje samo, se je kazalo tekom časa zaznamovanje teh množin s številkami od 1 do 10. Kajti baš s številkami moremo sestavljati gorostasna števila, o katerih pa ne moremo imeti pravega pojma, kakor bomo kmalu videli. Da je bil za ta razvoj štetja od najmanjših pa do največjih množin potreben čas mnogih tisočletij, je razumljivo. Pravilen način zapisovanja posameznih množin pa nam ni dovolil več ali manj natančnega pregleda, marveč potom zveze posameznih števil in štirih temeljnih računskih operacij (se®tevanje, odštevanje, množenje in delanje) tudi tvoriti nova števila, ki so s prejlšnjimi v medsebojni zvezi. In talko moremo s trinajstimi temeljnimi števili 1, 2. 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 100, 1000 in milijon in z znamenji oziroma številkami od 1 do 10 nastopiti pot raziskovanja v notranjost ogromnega kraljestva števil, kateremu po razsežnosti v primeri z drugimi ni para. Hočemo pa pri tem delu ohraniti miirno kri in vedro glavo, kajti pot nas bo vodila v nepojmljive daljave in vrtoglave višine.
Naše vsakdanje življenje se zadovoljuje z malimi števili, akoravno ta v današnjih časih, ko nas tlači neznosna draginja, prav za prav niso več tako majhna. Navadne računske knjige, ki se rabijo za vpisovanje prometa v malem obrtu, imajo do 6 številčnih kolon, ker takih, ki bi mogli šteti svoje imetje po milijonih, ne najdemo v vsaki hiši. Izraz milijon, ki nam označi množino 10 X po 100.000, pozna zgodovina šele v 16. sitoletju, in je to približna številčna meja, Ikjer se neha računanje
naših' vsakdanjih potrebščin. Kaj je torej milijon? Ce bi iziurjeii blagajnik naštel vsako uro po 3000 dinarskih bankovcev in bi to delp opravlja;. *po 10 ur na dan, bi mu bilo treba 33 dni, da bi naštel en milijon te Wste denarja; torej ni vse eno glede čaisa, ako bi kdo imel prešteti samo en ali pa oelo več milijonov teh malih bankovcev. In kraljestvo milijonov je veliko, kajti ne obsega samo stotine, ampak tudi tisoče milijonov, katerim pravimo milijarde. In kako velike so milijarde, nam dokazuje primer, ko so Francozi 1. 1871 plačali Nenvoetm vojne odškodnine 5 milijard v zlatu, ki ga je vozilo 5 vlakov po 25 vagonov iiz Pariza v Berlin.
Drug primer o milijardi: Če bi bil Judež od časa, ko je izdal Kristusa, polagal na stran vsako minuto po 1 srebrnik, bi spravil sikuipaj do današnjih dni komaj eno milijardo. O postanku milijarde nam opisuje nemški pesnik in pisatelj Rosegger iz mladih let svojega dedeka jako mično zgodbico. Ko je bil Roseggerjev stari oče še mlad fant, je prišel v hišo njegovega očeta krošnjar in ponujal srebrno uro, ki je imela kot okras na obodu 32 pozlačenih žebljičkov. Fantu se je ure ljubilo, a zdela se mu je predraga. A tu ponudi krošnjar fantu drug način plačila. Rekel mm je namreč, da ne zahteva za uro nič drugega kot za 1 pozlačeni že-'bclj na uri eno zrno ovsa in za vsak naslednji žebelj pa dvakrat toliko kot za prejšnjega, in s tem pogojem so bili vsi zadovoljni. Dečko naglo prinese pehar ovsa, veseleč se, da bo prišel tako poceni do lepe ure. A krošnjar ga dobrohotno zavrne, da naj se ne prenagli, ker bi bila s peharjem ovsa ura premalo ali pa tudi lahko рт е pl ača n a in da je treba pri kupčiji natančnosti, nakar so začeli šteti. Za 1 žebelj 1 zrno ovsa, za drugi 2 zrni, za 3. žebelj 4 zrna, za četrti 8 zrn, za peti žebelj 16 zrn, za 6. je bilo treba 32 zrn, za 7. žebelj 64 zrn ali eno malo žilico ovsa, za 8. žebelj 2 žlici ovsa, za 9. že 4 žlice i'td. Pri 14. žeblju je bilo treba že 128 žlic ali 1 liter ovsa, pri 15 žeblju 2 litina itd. Pri 19. žeblju je iz litra nastal že 1 mernik in pri zadnjem 32. žeblju se je izkazalo, da bo treba za uro odmeriti 8192 mernikov ali 2.147.483.618 ovsenih zrn. Razume se, da je fant pri tej množini ostrmel, kajti toliko ovsa mi ipridelal njegov oče in tudi cela dolina ne. Kalkor pripoveduje Rosegger. je dečko tiro vendar-le kupil in jo ne-
kaî tet tpoznreje poklonil svoji nevesti kot porodno darilo, a s tam pogojem, da mu da za prvi urin žebelj 1 poljub m za vsakega nadaljnega pa po dvakrat toliko. Ako je mlada ženika dopolnila število nad 2 milijardi zahtevanih poljubov, pač ni znano.
Nadaljujmo naše premišljevanje in se povzpnino do enega tisoča milijard ter pridemo na prag bilijona t. j. en milijon milijonov, kar označimo s številko 1 in 12iimi ničlami. In že tukaj ne more človek imeti o množini števila posameznih enot pravega pregleda. To množino si moremo predstavljati le približno. Nukak pojim, kaj je 1 bilijon, moremo dobiti, ako pomislimo, da preteče v nekaj manj kot dveh mesecih 1 milijon sekund, in da bi bilo treba celih 30.000 let. da bi ura pretiktakala en sam bilijon sekund. Če bi imeli človeka, ki bi v eni minuti naštel do 200, potem bi naštel 1 bilijon — če bi štel brez prestanka — šele v 9512 ih letih. Zato se prt takem premišljevanju vsiljuje človeku pomislek, ako bi to megleno pot v kraljestvo števil sploh še nadaljevali. Če že teh številčnih velikanov ne rabimo mi, potrebujejo jih pa v svojih računih glede razdalj netesnih teles učenjaki - astronomi, ki so dognali, da znaša razdalja naših planetov od Mentorja do Neptuna nasproti našemu solncu med 42 in 4500 milijonov km. med teim ko se kaže razdalja rned .našim in sosednjim solncem že v stotine bilijonih kilometrih. Če pomislimo, da je razmerje med enim milijonom ter enim bilijonom tako, kakor širina »ne naših cest nasproti daljavi med Berlinom in mestom San Francisco na zapadni obali Severne Amerike, potem nam mora biti jasno, da se nam vidi naiše sobice z vnemi svojimi planeti, če bi .ie opazovali z drugega (nam najbližjega) solnca Sirija, kot silno majhna, komaj vidna zvezdica. Da si moremo predočiti te velikanske daljave, se poslužujemo naglice, s katero prodira svetloba.
Kakor znano je svetloba tako nagla, da napravi v eni sekundi 300.000 km dolo pot. Zaradi tega preileti svetloba pot od naše zemlje na luno in zopet nazaj v eni sekundi. Okoli ekvatorja — rekli bi trebuha — naše zemlje bi preletela svetloba v 1 sekundi 7 in pol krat. Iti koliko rabi svetloba za dolgo pot od solnca do nas? Nekaj nad 8 minut. In гк! Severne zvezde? Celih 40 let! In vendar je ta lepa zvezda, ki jo opazu-
jemo v jasnih nočeh na nebu vsak večer, še ena izmed bližnjih stalnic. Kako grozno daleč so šele solnca, ki so tisoče svetlobnih let od nas oddaljena. Na podlagi tega je mogoče, da gledajo zvezdo-slovci skozi ogromne daljnoglede še danes na nebu kako silno oddaljeno zvezdo, ki se je utrnila že tisoč ali tudi več let pred Kristusom. Ali vse te ogromne razdalje nas ne morejo ustrašiti, kajti došli smo šele na mejo večjih števil. Ko emo prekoračili 1 milijon bilijonov, se ustavimo pri trilijonih. Pripovedujejo, da je Sessa Bbn Daher izumil šahovo igro in jo poklonil indijskemu kralju Sheramu, ki ga je to darilo tako razveselilo, da je obljubil izpolniti izumitelju vsako, še tako veliko željo. In Sessa Bbn Daher je prosil vzhičenega kralja za prvo izmed 64 polj šaliove deske eno pšenično zrno, za drugo 2 zrni, za tretje 4 zrna, za četrto polje 8 zrn in za vsako naslednje polje na šahovski deski dvojno število zrn več od prejšnjega. (Račun je bil torej tak, kot prej pri urinih žebljih.) In kralj je baje smehljaje obljubil izpolniti to skromno željo. Ali račun je pokazal, da 'bi bilo treba 18 trilijonov pšeničnih zrn, kar znači tako množino pšenice, da bi z njo pokrili vso površino maše zemlje 9 milimetrov na debelo. In če računamo na 1 kg 19.258 pšeničnih zrn, bi se isto žito — po 10 srebrnih kron za kilogram — prodalo za 9.550 bilijonov kron, t. j. množino denarja, ki ga še do danes ni bik) na naši zemlji.
K izredno velikim vsotam nas privede veda o kombinacijah ali sestavah. Naših 32 »tnarjaš« kart n. pr. se razdeli med 3 osebe tako, da jih dobi vsaka po 10 in se še dve karti založita. Če se sedaj vpraša po številu najrazmovrst-nejših razdelitev, nam pove račun kom-hinacije število 2.753 bilijonov in nekaj stotisoč milijonov najrazličnejših razdelitev. In čim večje število kart se vzame, tem večja je tudi možnost posameznih razdelitev. Tako n. pr. opisuje slavni matematik dr. Ferol angleško Whist-iigro, ki je podobna našemu taroku in ima celo 2 karti manj, t. j. 52 listov, glede razdelitvenih načinov: Ako se razdeli vseh 52 kart med 4 igralce, se potom kombinacije izkaže 53.644 kvadrilijonov igralnih načinov. Omenjeni učenjak je skušal to ogromno število ponazoriti takole: Predstavljajmo si celotno površje naše zemlje — torej tudi morja in gorovje — pokrito z
igralnimi mizicami, kjer bi ena taka mizica s štirimi igralci vred ne zavzela več prostora kot 1 kvadratni meter. In če bi sedaj igrali pri vsaki teh mizic nepretrgoma noč in dan in to vsakih 5 minut drugo igro, potem bi ne zadostovalo 1.000 milijonov let, da bi se pre-igrali vsi načini, bi so pri 52 kartah mogoči.
In še v višje sfere sega znani primer, če bi se ob Kristusovem rojstvu naložil po 4 odstotke en sam vinar. Do leta 1880. bi znašala končna', vsota z obrestnimi obresti tega neznatnega bakrenega novca več kot en kvintilijon kron. Ce pa bi se omenjeni vinar naložil po 5 odstotkov, potem bi 1200 milijonov krogel^ iz čistega zlata in vsaka v velikosti naše zemlje ne zadostovalo, da bi se dandanašnji izplačala končna obrestno-
obrestna glavnica enega samega vi-.........................................
Napoleonova hiša v Parizu
Kljub številnim protestom so pričeli v Parizu podirati hišo na Quai Conti 5, kjer je stanoval Napoleon kot ubog poročnik. Križec na sliki, kaže okno Napoleonove sobe (glej članek »Ne: poznani Napoleonov naslednik«, Zis, knjiga 7, št. LJ
narja, naloženega ob času Kristusovega rojstva. In kaj je en kvintilijon? Mislimo si okrog naše zemlje okrogel in votel kovinast obroč, ki bi imel debelost 63 kilometrov, t. j. nekaj manj dalja ve kot iz Celja v Ljubljano. Kubik tega ogromnega obroča z zunanjim po-lumerom 6.083 km bi dal 35.300 kvadri-lijonov kubičnih milimetrov. In ker ima vsak teh kubičnih milimetrov prostora za 1 milijon bacilov, potem bi imelo v praznini tega velikanskega obroča 35 tisoč 300 kvintilijonov bakterij prostora.
Tu bo morda kdo vzkliknil, da je dovolj tega premišljevanja, ker vse preveč obtežuje našo domišljijo. Ali v neskončnem morju števil prav za prav še nismo prišli talko silno daleč, zato potrpljenja in korajižno naprej.
Poslovimo se od pravkar obiskanega kvintilijona, t. j. števila s številko 1 in 30imi ničlami, ter pohitimo z nagilostjo kometa ali zvezde repatice proti sosednjim velikanom, ki se zovejo sekstiiijon, septilijon, oktilijon, nonilijon, ter mimo decilijona še daleč in daleč ter obstojni o pni centezilijonu, t. j. pri ogromnem številu, ki ima 601 številko. Pri drvenju mimo pravkar omenjenih številčnih gigantov smo izgubili vid in sluh za vsaj približno pojmovanje teh preogromnili števil ter se le komaj še zavedamo, da je vsako teh skupin milijonski večkratnik prejšnjega števila. Ali smo z označenim centezilijonom že na koncu? Oh še dolgo ne! Kajti matematična oblika 9 sama nam daje milijonkratno večje število kot je 601 številčni centezili.ion, kajti izračunano je. da ima ta več kot 369 milijonov številk, za katero neskončno število napisati bi bilo treba 18.490 kilometrov dolgega papirja in še to pod pogojem, da napišemo 20 številk na razdalji enega decimetra.
In vsi dosedaj omenjeni številčni velikani se nam zde kot pritlikavci nasproti številu, ki ga ie dognal grški matematik Arhimed. Ta je namreč preračuni! množino drobnega peska, ki bi imel prostora v krogli s polumerom 10.000 milijonov razdalj med našo zemljo in solncem. Ta znanstveno obdelani Arhimedov račun je pokazal število, ki bi imelo nonilijon številk. Alti astronom Aristarh je povečal s peskom napolnjeno Arhimedovo oblo do zvezd stalnic ter preračunil, da bi imela njegova krogla en bilijonkrat večjo vsebino nego Arhimedova, in tu je prišel Aristarh do števila peska v dotiâài aiegovd ctiA. ki
ie nad 'vse pričakovanje ogromno, namreč: Ako bi hoteli to število peska zapisati, ici morali zaradi varčnosti s prostorom napisati na vsak centimeter po 8 številk in bi moral biti papir dolg navzlic temu še 1 decilijon kilometrov.
In če sedaj ta vrtoglava premišljevanja prekinemo, še s tem ni rečeno, da smo došli na rob največjih števil, človeškemu umu je pač doseg zadnje meje popolnoma nemogoč. Da bi človek zadnjo mejo, oziroma konca tell števil, niti potem ne našel, če bi Arhimedova ali še celo Aristarhova peščena zrnoa spravil v ravno črto in jih potem raz-daljiil med seboj, t. j. eno peščeno zrnce od drugega za milijone kilometrov in bi
tako dobil polumer za napolnitev še mnogo, mnogo večje oble z novim peskom; in še potem mora biti mogoče število, ki bi označilo množino peščenih zrn v- tej zadnje opisani brezmejni krogli.
Dovolj! Pustimo našemu umu zopet časa, da se odpočije od napornega premišljevanja brezkončnih števil. In ko prihajamo iz daljav tega brezmejnega kraljestva števil nazaj v vsakdanje razmere, pridemo do spoznanja, da nam je bilo mogoče zajadrati tako silno daleč edinole na podlagi našega praktičnega in enostavnega desetičnega sistema, kateremu je dala priroda sama podlago z desetimi prsti na obeh človeških rokah.
Obisk v zavodu
„tretjega spola"
čudni bolniki — Simbolična sprejemnica — Muzej nesrečnežev — Znameniti primeri
Priobčujemo nova zanimiva opazovanja našega berlinskega sodelavca. (Glej poročilo »Iz življenja tretjega spola« — Žis, knjiga 7. št. 13.)
Med vilami v Tiergartenu, daleč od hrumečega življenja metropole, stoji zavod dr. Magnusa Hirschfelda. Na zunaj je poslopje podobno drugim go» sposkim hišam, čc pa stopiš čez prag, se boš prepričal, da je v njej doma de« lovno življenje, delo na človeških pro« blemih, katerih rešitev postaja v na* šem času velika nujnost.
Takoj pri vhodu obstane tvoj po« gled na svojevrstno lepem napisu: Do« lori et amori sacrum. V hiši polje ži« vahno življenje, ljudje nenehoma pri« hajajo in odhajajo. Zdravniki v belih plaščih ... in bolniki, o katerih ne veš kakšnega spola so, kajti njih obleka in kretnje sc često ne prilegajo spolu, ki ga hočeio predstavljati. Vsakega paci« enta zdravijo individualno — poja« snjuje mladi zdravnik, ki razkazuje zavod.
V čakalnici dr. Hirschfelda je zbra« na pisana družba: mladi možje, ki jih oblije rdečica, ko odpre neznanec vra« ta; mlada dekleta, ki sede druga poleg druge in si včasi pogledajo globoko v oči, mlada Američanka, ki je sicer pra«
vilno oblečena kakor ženska, toda pod nosom ji brste angleške brke. Pri na» šem vstopu je vljudno vstal vitek mla» denič ,in pozdravil našega voditelja, ki je z nekoliko negotovim glasom vpra« šal: Prosim, ali smem gospode pred* staviti? Mladi mož je strumno podal roko, na kateri sem opazil ženske pr« stane. »Pozor, mlada dama!« mi je za» šepetal zdravnik.
Šli smo dalje. V knjižnici je sedela stara, grda ženska. Študirala je knjigo o interseksualizmu. Zdravnik je pri» stopil k njej, jo prijazno potrepljal po rami in vprašal: »Ali še nimate dovolj prakse? Ali morate študirati še teœ rijo?« »Dama« je zardela in položila knjigo razburjeno na mizo.
Velika sprejemnica je izredno lepa. Rdeče zavese, rdeče preproge, malo slik. pač pa mnogo kipcev, ki sporni« njajo na grške vzore. Na omari izviren posnetek parthenonskega templja. V kotu velik blagoslavljajoč angel mo» škega spola. Na klavirju fin Pierrot iz porcelana. V tem velikem prostoru se skoro izgubiia majhna postava doktor« ja Hirschfelda.
Zdravnik nas je peljal v srednjeve« lik prostor, ki predstavlja muzej. In kakšen muzej! Na stenah velike fotœ
grafije, ki prikazujejo originalna bitja: posnemovalce žensk, v civilni obleki in preoblečene. Često ne veš, da pred» stavljata obe fotografiji eno in isto bitje. Ženske z dolgimi bradami, ki bo» jevito zro na človeka in mu vlivajo strah. Slovite zvezdnice iz cirkusa Bar» num so to. V kotu predstavlja velika podoba mladega bavarskega kralja Lud® vika II. V uniformi kadeta sedi na pre» stolu podobnem stolu in gleda prosto» dušno svoje vesele tovariše — gotovo ne misli na malo bavarsko jezero, ki je bilo določeno, da mu prinese smrt. Zdravnik opozori na kretnjo njegove roke na fotografiji. Nesrečni bavarski Hamlet je imel fine, bele ženske roke. Na stotine fotografij kaže svojevrstne pojave^ tretjega spola: telesa, ki niso ne moška ne ženska. Ne spreminja jih obleka, objektiv kamere nam kaže go» lo biološko resnico. Prav zgoraj, sredi stene, visi velika oljnata slika franco» ske šole iz 18. stoletja. Predstavlja slo» vitega francoskega viteza, ki je živel na dvoru solnčnega kralja in je prebil večji del svojega življenja v ženskih oblačilih. Slika ga kaže kot staro da» mo z belo vlasuljo. (Original slike visi v berlinski Narodni galeriji).
V drugem delu prostora so pona» zorjeni temni in žalostni primeri spol» nih zablod. Zdravnik pojasnjuje, da določa spol biološki ustroj posamcz» nika, da pa najdemo zablode prav ta» ko pri »normalno« razvitih ljudeh kakor pri pripadnikih »tretjega spola«. Svojevrstne in grozne prikazni! V stekleni omari vidimo male papirnate modele, ki spominjajo na orodja, ka» kršnih se je posluževala inkvizicija. Neki duševno bolni mož, ki je umrl še le pred kratkim, je vse svoie življenje užival nad strašno domišljijo in se» stavljal te modele. Pod zvončasto ste» kleno posodo hrani muzej dvajset si» jajnih majhnih vojaških čevljev; po večini oficirskih, ki spominjajo na predvojni čas. Ta zbirka pa ni last ka» keqa strastnega polkovnika, marveč nekega siromašnega filologa, čigar največji živlienski užitek je bilo ob» čudovanje teh čevljev. V svoii oporo» ki jih je zapustil muzeju. V drugi ste» kleni omari so shranjene najdragoce» nejše kitajske in japonske porcelanske miniature, ki ilustrirajo Kamo South» ra. Ta zbirka predstavlja neorecenlji» vo vrednost, ker ni njej enakih pred» metov nikjer na vsem svetu. Vse to 'gradivo je tukaj zbrano, da jih medi*
cinski veščaki in dijaki lahko prouču» jejo — vse, kar je v teh prostorih, je strogo znanstvenega značaja. Načelo zavoda je: spoznavati zablode člove» ške duše in jih zdraviti.
V drugi sobi je razstava, ki prika» zuje praktično materinsko zaščito v najrazličnejših državah. Razstavljeni so tudi aparati, ki onemogočajo mate» rinstvo. Cesto strahovite grozovitosti, proti katerim se zavod bori z vsemi silami. Na stenah vise slike Oskarja Wildca, Byrona, Michelangela in drus gih velikih mož, ki naj služijo za do» kaz, da nimata duhovna moč in spolna zabloda nobene zveze. Velike stati» stike prikazujejo zlo prostitucije na vsej zemlji, zlo, ki zahteva dnevno na stotine žrtev. Razstavljene so tudi knjige dr. Hirschfelda, ki je dolgo proučeval spolno vprašanje. Zdravnik nas je opozoril na majhno brošuro, ki jo je pred kratkim izdal dr. Hirsch» feld: »Spolni in narodnostni čut«. Učenjak najde poleg svojih velikih znanstvenih nalog še dovolj časa, da opozarja ljudi na male nepravilnosti v človeški seksualni psihologiji. Tako ugotavlja, da se že od pamtiveka pri» pisujejo slabe navade lastnega ljud» stva drugim ljudstvom. Tako so ime» novali v Nemčiji dolgo časa sifilis »francosko bolezen«, Francozi pa so imeli homoseksualnost za »nemško bolezen«, na Angleškem pa »German custom«. Magnus Hirschfeld pravi v svoji brošuri, da izvirajo te oznake zgolj iz nevednosti in narodnostne za» grizenosti. »Po pravici« — veli — »je Luschan vedno iznova poudarjal, da glede moralnih svojstev razlika med narodi ni tako velika kakor med po» samezniki enega in istega plemena«. Njegov zavod nudi znanstvene doka» ze, da je spolna reforma potrebna, če hočemo povsod na svetu zmanjšati trpljenje. Za laika, ki obišče Hirsch» fcldov zavod, pa je največje spozna» nje, da tretji spol resnično obstoji in da ga psihologi nikjer drugje tako temeliito ne proučavajo kakor v Hirschfeldovem zavodu.	K. B.
E, Seldom
= Hrusti in njih matere =
Mož podeduje svojo telesno moč po materi. Atletov oče je lahko telesni slabič, toda ni se še zgodilo, da bi rodila atleta telesno šibka mati.
Znanosti se doslej ni posrečilo odkriti pravega vzroka za to dejstvo, vendar je
Helena Wilh
dejansko stanje te zadeve izven vsakega dvoma Mogoče bodo to ugotovitev robustni očetje mladih atletov in deklic sprejeli več ali manj ironično, toda zdravniki jo smatrajo za dejstvo, življenska moč, sila in vztrajnost imajo svoj vzrok in izvor v materi.
V dobi, ko je človek reševal svoje probleme s kiji, sulicami in meči, je sklenilo neko pleme v stari Italiji, ki mu ni bilo všeč, da njegovi vojščaki niso imeli dovolj žena, popraviti to škodo. Napadlo je drugo pleme, pomorilo moške, odvedlo otroke in ženske v suženjstvo v svoje šotore in koče. Iz zakonske skupnosti Sabink in teh vojščakov se je izoblikovalo pleme, čigar potomci so ustanovili rimsko svetovno cesarstvo.	i
Zgodovina ve malo povedati o tem, toda romantika in mitologija pripisujeta moč rimskega cesarstva fizičnim svojstvom, ki so jih zapustile svojemu potomstvu ugrab-
ljene sabinske matere. Tragična, toda krasna usoda, da so sabinske žene. ki jih je bojevito pleme uropalo njih možem, zapustile svetu otroke, ki so bili določeni, da dajo pravec poteku svetovne zgodovine. Močne, zdrave ženske, celo v nezasluženi sramoti.
Tisti, ki ne verujejo v mitologijo starih časov, naj si ogledajo zgodovino športa, kjer bodo našli bistvene dokaze. Od matere zavisi, če se rodi otrok ogromne življen-ske sile, fizično močan in vztrajen.
Znanost je odkrila v proučavanju miste-rijev in gonov materinstva privlačen študij, ko je spoznala, da so ženske, ki jih štejemo za šibki spol, zmožne prenesti na svoje otroke mišičevje, kosti in sposobnost vztrajnosti, lastnosti, ki dičijo vse atlete. Z eno samo omembe vredno izjemo v zgodovini zadnjih petdeset let ameriškega športa je pogum vseh šampijonov naravnost del lastnosti njih mater. To velja za
ioung Stvibling
Johna L. Sullivana, Boba Fitzsimmonsa, Stanleya Ketchela in Tommya Loughrama. Mati Genea Tunneya je bila močna, robustna ženska. Mati Helene Willsove, mednarodne prvakinje v tenisu, ki jo dičita nepopisna ljubeznivost in neumorna vztrajnost, je delovna, močna žena, ki se vidi mnogo mlajša kakor so v resnici njena leta. Mati Jerice Eberlove, ki je preplavala Rokavski preliv, je prav tako močna kakor njena hči. Slične primere najdemo na vsaki strani v zgodovini modernega športa.
Mnogo obetajoči evropski športnik je Ted Sandwina. V fizičnem pogledu je skoro popoln. Velik, širokopleč, ravnih nog. Nje-
gov pojav izžareva moč in silo. Vse te odlike je prejel od svoje matere, ki je znana v evropskih športnih krogih kot zdrava, močna žena in čije telesna moč ne zaostaja prav nič za močjo poklicnega borilca.
Mrs. Stribling, mati Younga Striblinga, je želela, da bi postal njen prvorojenec svetovni mojster v težki teži. V svojih mladih letih je bila ena najboljših ameriških telo-vadk. Njen sin je podedoval po njej fizično moč, kakor so jo le redkokdaj sinovi podedovali po svojih materah. Slab trening in preutrujenost sta mu bila zaprla pot do svetovnega prvenstva. Njegova mati pa ni izgubila nade. Njen sin, pravi, bo svetovni mojster!
Alkohol in njegov! učinki
Značilno dejstvo je, da so pijanci izmed vseli ljudi, ki so zabredli na strampota, najbolj nedovzetni za vsako dobro besedo in najbolj vdani v svojo usodo. Le redkokdaj se zgodi — celo tedaj, če ima alkoholik po svoji inteligenčni stopnji dovolj smisla in pameti za pojmovanje dobrohotnih nasvetov — da bi se od samih takšnih nasvetov rešil iz objema smrtonosne pijače. Brez volje, kakor omamljenec, ji je vdan in prenaša z nezdravim mirom zavest pogube, ki ga čaka; družino, poklic, svoje poštenje, vse žrtvuje svoji strasti in šele tedaj, ko je navadno že prepozno, kratko pred popolno pogubo, prihajajo njegovi svojci k zdravniku in zahtevajo od njega, naj bi pijanca rešil. Zdravniku ne ostane tedaj v devetdesetih primerih od sto nič drugega, nego da ga pošlje v kakšno zdravilišče, kjer ga skušajo odvaditi pijače. Večinoma pa pride pacient najprvo v psihiatrično opazovalnico, ker uči -izkušnja, da je podvržena večina pijancev iz navade že duševnim motnijam.
Nezmerno uživanje alkohola vodi v svojih učinkih do organskih in duševnih defektov, ki se predstavljajo naj-češče v naslednjih treh oblikah: deli-rium treirfiens, kronični alkoholizem in alkoholna paraliza. Le malo ljudi pozna strašno sliko, ki jo nudi bolnik z deli-rijem trernensomi. Od čutnih in sluhov-nih samoprevar do fiksnih in zasledovalnih idej, ne ostane alkoholni žrtvi nič prihranliemega in kdor ima ž njo opravka, ne more drugega, nego da spozna alkoholizem kot eno največjih zel, ki uničujejo temelje ljudskega živ-
ljenja. Kronični pijanec, ki so mu notranji organi že zgodaj oboleli in se mu skazili, je kot pacient čisto brez vsake uvidevnosti. Vedno in povsod meni, da ima sam prav in vse ukrepe, ki so se izkazali kot potrebni, da oouvajo njega in družbo večjega zla, do končne internacije v prisilnem zdravilišču, smatra za dejanja tuje samovoljnosti, posledice krivičnih ovadb itd. Ožjih stikov ž njim ne dosežeš, vsako dobro besedo presliši, za zdravnike in strežnike se ne briga niti najmanj. Močne psihične motnje povzročajo čestakrat, da ga ni mogoče spraviti v zdravilišče za pijance. Umobolnica, kjer ga imajo pod stalnim nadzorstvom, je še edini primerni kraj za takšnega nesrečneža. Alkoholni para-litiki so gotovo naébe-dneijsi med alkoholnimi bolniki. Delovanje možganov jim je deloma ornrtvičeno, pacient postane otročji ali pa se postavlja s samovelič-nimi idejami: milijoni so mu malenkost, najema si tisoče delavcev in jih plačuje kraljevsko, izvršuje nairsilnejše, — nemogoče načrte, vse to seveda v svoji bolni domišljiji. Žalosten je prizor čio-veka, ki je nekoč igral morda kakšno vlogo in je sedaj zaradi alkoholne paralize navadna razvalina.
Vsak dan se množijo slučaji alkoholnih obolenj. Ce premerimo na temelju vsakdanjih, mepreštetih slučajev škodo, ki .io povzroča nezmerno uživa me alkoholnih pijač na ljudeh, če pregledamo številke raznih zavodov o pijancih iz navade, tedaj moramo zastaviti vse sile, da zavremo to uničujoče razširjanje alkoholizma.
Poljubljam roko!
Običaj poljuba na roko izvira iz verskih obredov. Kot tak je poljub na roko še dandanes v navadi pri mnogih neizobraženih ljudstvih. Stari Indijci so pozdravljali soln-ce, mesec in zvezde tako, da so poljubljali lastne roke. Kadar je solnce vzhajalo, so se metali po tleh in spoštljivo poljubljali svoje roke. Kogati Grki so bogovom žrtvovali, siromašni pa so izkazovali svoje če-ščenje s poljubovanjem roke. Od Grkov je prešla ta šega na Rimljane. Nekoč je bil nekdo obdolžen bogotajstva, ker se gredoč mimo božanskega kipa ni zmenil za ta predpis. V prvih časih rimske republike so le sužnji poljubljali roke svojim gospodarjem. Svobodni Rimljani so si podajali roke in se objemali. Šele pod cesarji so eplošno uvedli ceremonijalni poljub na roko. Dvorjani so morali kleče poljubiti Ce-
zarju roko ali pa le rob njegovega oblačila. Ko se je utrdilo krščanstvo, so si škofje pridržali poljub na roko v svoje po-češčenje. Papež Lev Veliki je mesto poljuba na roko uvedel poljub na nogo. Poljub na roko se omenja že v svetem pismu. Salomon pripoveduje, da so se ga posluževali laskači. Ko je prišel Cortez v Mehiko, je našel ta običaj med divjaki. Tisoč poglavarjev ga je pozdravilo s tem, da so se najprej dotaknili z rokami zemllje in jih nato poljubili. Prvotni pomen poljuba na roko je bil torej mnogo resnejši ko danes, Poljubovali so bogovom roke, ki so delile blaginjo, simbol božanstva, šele pozneje so poljubovali roke namestnikom božanstev. Polagoma je postajal poljub na roko izraz spoštovanja in ljubezni, dokler ni obstal pri tem, kar je dandanes, namreč pozdrav mlajših starejšim, moških ženskam.

»Hali of Fame« (Dom slave) v New torku, kjer bodo postavili doprsne kipe
vseh znamenitih mož.
».ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji
samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knaflj 'va ul. 5. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir. polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol do»
larja na leto.
иЉЈм konzorcij A Juif Ribnikar. — Urejuje Ivan Podržaj. — Za »Narodne tiskarno d, d.* kot tiskarnarja Fran Jezerštk. — V ti y Ljubljani
bec, slokarica, tiskalka. etromiteljica, epajal-ka, barvarka, krasilka, našivarka, vlagal-ka ... da ne omenjam trebilcev. čistilcev, ravnalcev, ki so pripravili pločevino za nova rabo.. Po vojni so Francozi osvojili nekaj novih tržišč. Tako eo 1923 Izvozili 25 000 metrskih kvintalov, 1926 pa 33.733. Uvozili so le 2352 stotov. Zadnja leta se je razvila sporlna igračka: drčalka (ljubljanska deca pravi: poleno), avtoskif, električna igračica. Glavne tvornice so v Parizu. Pokrajina Oise (Méru) ima razvito deščičarstvo: kost, slono-kost. biserna matica za šahovnice, kocke, domino. Jura, Saint-Claude in okolica so se posvetili strugarstvu. Oyonnnx (Ain) slove po številni uporabi kipovite snovi, Cl.>r-mond-Ferrand tekmuje s pariškim predmestjem v proževinastih izdelkih. Lyon, Saint-Etienne, Limoges, Toulouse, Alzačija premorejo svoje fahrike.
..................I......»umu
Od kdaj se ne vsekujemo v roko?
Uporaba žepnega robca je postala za človeka na.ših dni tako sama po sebi umevna stvar, da vobče nihče več ne misli na to, kako je bilo nekoč drugače v tem oziru. A tudi žepni robec ima svojo zgodovino, ki je prav zabavna. Smešna se nam vidi misel, da je bil žepni robec neznan patrîcijkam v starem Rimu, knezom in knegtnjam renesanse, nemškim plemenitašinjani, ki jih je opeval Waiter von der Vogelwefde in drugim. In vendar je zgodovinsko dokazano dejstvo, da je bilo to, kar imenujemo danes žepni robec, še pred štiri sto leti čisto neznan predmet. In še več! Praktično uporabljanja robca je prišlo v rabo šele pred jedva poldrugim stoletjem; dotlej so smatrali robec za" liâp.	v
V začetku šestnajstega veka je propagirala neka Benečanka nov modni predmet, ki ga je krstila za »fazoletto«:. Francozinje s« takoj planile po tej novotartji in so si dale delati robce iz najdragocenejšega blaga, bogato izvezene, ki so bili zavoljo tega tako dragi, da so si jih lahko privoščili le najimovitejši ljudje. Vsekakor ]e bil robec luksusni predmet, zakaj izpričano je, da ni imel tedaj še nobene praktične vrednosti. Nosili so ga v roki ali pa ob pasu kot dobrodošlo igračko. Tako je postal robec sčasoma čedalje dragocenejši predmet. Sicer je pisal Jean Sulpice 1. 1545. v svoji knjigi »Li-bellus de moribus in mensa servandisc: »Ce se vsekuješ, ne smeš tega storiti z rokami, ampak v robec.« Tudi Erazem Rotter-damski se je zavzel za robec, ko je zapisal, daje »vsekovanje v robec nad vse dostojna reč.« Kljub temu pa so smatrali io novost и naravnost prokucuško zadevo v predpisih, tičočih ee bontona in so ljudje rajši soglašali z nazori Montaignea, ki je bil močno шврхчЛеа temu, Ju bi ne dale Izločevanju
iz nosa kakšne predpravice in <!« bi se no« čistil z blagom, v katerega bi se ljudje v«e-kovali. Tako je ostalo pri dobri stari navadi in ljudje so se še dalje vsekovali s prsti, pri čemer so pazili samo na to, da so opravljali ta posel z levico, zakaj z desnico so nosili jed v usta. Gorje onemu, ki. se je pregrešil zoper bonton in je nesel v družbi robec k ustom ali celo k nosu! Gorje mu, ki bi se drznil samo imenovati ta omlnozen predmet z imenom. Tega niso smele storiti niti igralke na odru, celo ne tam, kjer jim je kaj takega predpisovala vloga.
V srednjo Evropo je prišel robec, ki so ga po njegovem italijanskem Imenu imenovali »faconetek šele 1. 1584. Takrat se je prvič pojavil med nemškimi knezi, plem.>-nitaši in imovitimi meščani. Ljudstvu pa je bila raba robca zabranjena, kakor Uhaja iz nekega draždanskega predpisa v 1. 159"). V mnogih nemških mestih (v Monakovem, Magdeburgu in drugod) so celo Imeli posebne predpise, kdo sme kupiti robec in koliko mora plačati zanj (merilo je bila vedno družabna stopnja). Cena robcev se je seveda često menjavala, ker so bili zelo podvrženi modi. Kraljica Marija Antonieta je morala plačevati za svoje robce po 20 do 25 liver, v našem denarju torej po kakšnih 4800 do 6400 Din, in še ni pri tem upoštevana kupna moč denarja med tedanjimi časi in sedanjo dobo. Xapoleonova žena, cesarica Jožefina, pa je plačevala samo 80 do 100 frankov za kos. Tej ženski tudi štejejo v poglavitno zaslugo, da je uvedla robec 7.a vsekavanje. Ta trtiitev ni zgodovinsko dokazana, vendar je gotovo, da je bila Jožefina prva, ki si je upala približati robec v izbrani družbi k ustom. In še vzrok za to je in-teresanten! Jožefina je imela zelo grde 7x>be, ki si jih je zakrivala z robcem.
Ce je dotlej veljalo, da je nespodobno vse-ko vanje v robec, je mahoma postalo spodobno«, da so se ljudje zelo glasno vseka-vali. Pri tem so posnemali glas trobente ali predenje mačke, kakor opisuje de la Me-sangere. Šele ko je postal robec vsakdanji predmet, je prišel ob veljavo kot lišp in so ljudje tudi opustili razkošno opremo ter so se prilagodili glede oblike in načina njegovemu novemu namenu.
Opozarjamo naše cenjene čitatelje na roman
tffôeg v življenje"
ki bo začel izhajati še ta mesec v »Ponedeljku«
Avtor, znan slovenski publicist, ki je lani nenadno izginil neznano kam, se je oglasil sedaj iz Argentine pod imenom Edgar Valiez novim
kriminalnim romanom
svojevrstnim tako po vsebini kakor po načinu pripovedovanja.
Roman »BEG V ŽIVLJENJE« ni običajna detektivska povest z izmišljenimi zapletljaji, neresnično ljubeznijo, skrivnostnim umorom in drugimi takimi stvarmi, ki se jih čitatelj kmalu naveliča, ker uvidi, da je bil »potegnjen«.
Roman »BEG V ŽIVLJENJE« je resnična zgodba z resničnimi ljudmi, ki žive med nami, razen »glavnega junaka«, ki je avtor sam in Id je moral zato zbežati v daljno Južno Ameriko.
Zapletljaji v romanu so tako resnični in zločin nad gospo Julijano tako opisan, da se bodo čitatelji živo spominjali pretresljivih dogodkov, ki so pred par leti vznemirjali našo javnost in o katerih je poročal tedaj avtor kot urednik kriminalne kronike nekega ljubljanskega dnevnika. Kar je tedaj vedel, videl in doživel, to je sedaj oblikoval v romanu »BEG V ŽIVLJENJE«, ki ima vse vrline pravega kriminalnega romana, istočasno pa se približuje umetniško zasnovani realistični povesti, za kar mu je dala primerno snov
velika ljubezen gospe Julijane
plemenite žene uglednega in imovitega ljubljanskega trgovca.
Kriminalni roman
f/Be£ v življenje"
je po načinu oblikovanja gonilne sile svojega junaka pravi
Ijubavni roman.
Zgodba teče od začetka do kraja skrajno napeto, dejanja se vrste drugo za drugim, številna iznenadenja in presenečenja, opisana v sodobnem tempu, drže čitatelja v neprestanem pričakovanju.
Roman bo pričel izhajati v »Ponedeljku« še ta mesec. Vsak ima torej dovolj časa in prilike, da se naroči na »Ponedeljek« (mesečno samo 4 Din) in si zasigura redno nadaljevanje velikega kriminalno-ljubavnega romana »BEG V ŽIVLJENJE«, ki je kljub svoji delikatni vsebini na dostojni višini.
»Ponedeljek« se naroča pri upravi: Ljubljana, Knafljeva ulica 5.
Slovanskim geografom in etnografom
Eskimi
Morebili se spomnilo, 4;ako se vadejo otroci, ko prvikrat slišijo gramofon? No, Eskimi so prav kakor deca in raziskovalci pripovedujejo, s kakšnim začudenjem slede ti primitivni otroci prirode vedno iznova vsaki gramofonski glasbi. Z odprtimi usti stoje okoli aparata v pobožnem molku. Eskimi so eno tistih primitivnih ljudstev, ki še niso preživela otroške dobe. Menda žive še natanko tako,, kakor so živeli »jih predniki pred 3<X)0 leti. Njih orodje in orožje je šo vadno kakor v ledni dobi: iz kamna in škri-Ijevca. Žive pa Eskimi samo od teiga, kar zemlja rodi zanje in nimajo drugega dela, kakor da hodijo na lov na bele medvede, severne jelene, polarna lisice, mrože in morske pse. Meso jedo največkrat kar sirovo, totëco porabijo za kurjavo i;i svečavo, iz kož si napravljajo obleko, kosti jim pa služijo za izdelovanje orožja. Kar jim ostane krzna divjačine, ga prodajo: na leto za približno 50 milijonov Din.
Vsako pieima, sestoječe iz večjega števila družin, ' ima svoj teritorij lovišč. Plemenu pa ne načeluje starešina, kakor je drugod navada, marveč Angahkok, nekakšen čarovnik, ki se mora dolgo in sistematično pripravljati na svoj poklic. V čem je njegov posel? V tem, da posreduje med družino in duhovi, ki jih vidijo Eskimi v vseh živalih in vseh pri rodnih silah. Pred temi duhovi žive v večnem strahu in trepetu.
Vsakikrat, kadar Eskima zadene nesreč.', mu pride na pomoč čarovnik v spremstvu vseh starejših članov družine, maskiran in odet v magična oblačila. Najprvo ukaže pogasiti vse luči, da se njegova duša v mrtvaški tiši-ji in temini lahko /.veže z duhovi onega sveta. Vctlo hropenje naznani čez nekaj časa, da se je duša spet \rnila na zemljo. Krik preseka tišino in čarovnik začenja pripovedovati, da je nekdo razžalil tega ali onega duha, ki zahteva, naj se greSnik izpove.
Iz gneče etopi n. pr. ženska ia se jam « tresoč se po vsem životu obtoževati, da ja skupaj z neko sosedo jedla meiso morskega pea, iz kože pa, da si ie napravila obleko. To je kajpada smrtni grah : prilastiti si .gor-ki kežušček, v katerega se ji; poprej zavijal duh. No, po spovedi "se duh pusti brž nobotati in vse je zopet v nailepšem redu. Tedaj se luči lahko iznova prižgo.'
Navzlic vsej prvobitni preprostosti in praz-novernosti pa*so Eskimi prav pametni ljudje. So mongolskega porekla, njih predniki so morali nekoč v davnih časih priti preko beringške morske ožine v sedanja bivališča.
Za obiskovalca je najtežji njih jezik. Čeprav govore vsi Eskimi od Groenlanda do Sibirije isti jezik, vendar jih nt mogoče razumeti, ker imajo polno močno različnih narečij. Pisave, ne poznajo. Kakor hitro pa so umeš za silo sporazumeti z njim!, .-i brž ves njihov. Eskimi se za čuda naglo prilagode belemu človeku in zaradi tega evropska in
ameriška civilizacija v najnovejšem času zelo naglo prodirata mednje.
Mogoče čaka odljudne severne kraje, kjer sedaj prebivajo Eskimi, še lepa bodočnost. Kakor pripovedujejo raziskovalci, leže gori neizmerni prirodni zakladi. V deželi Eskimov so baje že odkrili ležišče bakra, cinka, premoga, grafita in sljude. Ni tedaj izključeno, da se bodo v doglednem času naselile v teh krajih družine belih rudarjev. Kaj bo potem iz Eskimov? Na vsak način jih bo treba zaščititi pred vplivom civilizacije, oziroma nje izrodkov, ki so pogubili — kakor znanô _ že mnoga prirodna ljudstva. Spomnimo se samo na Indijance in Avstralce, ki jim je civilizacija prinesla pogin.
Skrivnostna Arabija
To ozemlje, ki je štirikrat tolikšno kot Nemčija, ne šteje več prebivalcev ko Berlin s predmestji. Nudi pa dosti zagonetnega za geografa. Še nekaj srednjeveškega je ostalo na tej deželi. Vendar je bilo arabsko ljudstvo eno najdelavnejših in najbolj omikanih v zgodovini. Da ni bilo njih, kaj bi mi vedeli o Grkih? Danes je telesno propadli, razcepljeno na več panog. O semitskem in aristokratskem tipu, ki ga je pleme kazalo v poèetku, ni skoro nobenih sledov več. Te plemenite poteze so Arabci izgubili po svojih zvezah z Beduini in črnci. Mesta, ki kažejo v stavbarstvu perzijski vpliv, so navzlic svoiemu nazadovanju ohranila nekaj prešle veličine: Meka ni samo stolnica Arabije, ampak tudi nje strateško sradiišče, srce, kar je za Arabce važnejše nego karkoli. Enoličnost okolja, se zdi, vpliva na predstavo Boga, kakor jo razumejo Arabci.
Prebivalstvo v Palestini
Palestinski statistiki želijo, da bi se letos vršilo novo ljudsko štetje Zadnjič so ga imeli v oktobru 1922. Tedaj so našteli — izvzemši kraje vzhodno Jordana — 752 tisoč duš. Všteti so Beduini. med katerimi je bilo 589.508 muslimanov, dalje 83.700 Židov. 71.464 kristjanov in 6717 pripadnikov drugih veroizpovedovanj ali plemen. Dne 1. julija so cenili prebivalstvo na 897.847 duš, muslimanov je bilo 660.980, Židov 149.554, kristjanov 78.463, drugih pa 8850. Po oficijelni »modri knjigi« pa te številke niso pravilne. V njih baje ni vštetih 20.000 turistov, ki so židje in so se naselili v-deželi. Vštevši porode v številu priseljencev, ki so prišli v Palestino od 1. 1929. dalje, /naša skupno število židovskega ljudstva v Palestini na oni strani Jordana kakih 180 tisoč duš. Če torej izvzamemo skrčenje prebivalstva zaradi smrtnih slučajev in pomnožitev ljudstva s porodi, dobimo, da ima Palestina na oni strani Jordana kakih 940.000 prebivalcev.