List 38. V cerkvi. O milo. prerastiiljivo zavetje. Ki nam nebeške misli navdihuje. Molitev hojroljuhii.il ino pelje Se v dom zveličanih duhov vzdiguje! ki je bil dan zaverženim na svelu. Ile bi odreci' nas pogube večne. Se tli daruje svojimu Očetu. \a~ tukaj spravlja grešnike nesrečne. Tukaj tolaži na>. kroti pregreške Življenja vekoveeniga beseda; Odpro očem ^e vrata in nebeške — Telo medli in duh v nebesa sleda. — Kernard Tomšič. l£atoliwka cerkev na Turškim. Veliko turško cesarstvo ali Turčija se raz-prostčra po Azii. Afriki in Evropi: ono obsega večji tlel nekdajniga juterno-rimskiga ali gerškijra cesarstva, in nobena deržava nima toliko morskih bregov, kolikor Turčija, zakaj jadransko, sretinje-zcmljiško, černo , belo (marmora), rntleče in arabsko morje jo obdaja. Turčija ima tlo 82,000 G milj in do 112 milijonov ljudi; zmed tih je v Evropi □ milj in 14 milijonov ljudi: v Azii je 34.750 □ milj in 12—13 milijonov ljudi, drugo spada na Afriko, kjer se pa ne meje ne število ljudi gotovo veti it i nc morejo. Sedanje turške dežele se morejo med nar bolj od lloga požegnane prištevati: v eni je bilo spoznanje praviga lloga , ko je drugod povsod malikvanje divjalo: v turški deželi Palestini jc Jezus Kristus, naš Odrešenik, se učlovečil in prebival. Tukaj je bil usejal seme sv. Evangelija: po sedanjih turških deželah so Jezusovi aposteijni nar bolj hodili in keršansko vero oznanovali. Tukaj st« bile tolikanj sloveče patriarhalske cerkve v Jeruzalemu, v Antiohii, v Carigradu, v Aleksandrii, toliko pomenljivi občni cerkveni zbori v Niceji, Efezu, Kalcedonu in v Carigradu (štirkrat); tukaj so živeli in učili nar bolj učeni in uneti cerkveni učeniki, sv. Ignaci, Polikarp, Ilazili, Krizostom, Gre-gori čudodelni, \aziazenski, Nisenski, Atanazi, Origen i. tir. Kaj pa najdemo zdaj tukaj? llu 20 milijonov imenovanih prebivavcov je mahomedanske nejevere; do 900,OtK) je Judov, tlrugi so sicer keršeni, ali katoliških kristijanov raznih obredov je le kacih 000,000, čez 10 milijonov je odcepijen-cov gerškiga reda; drugi so nestorijanski in evti-hijanski razkolniki (Jakobiti). Protestanti so sc le po velicih kupčijskih mestih — v Carigradu, Smirni, v Jašu. Biikureštu itd. v srenje združili; ali ti so le naseljenci, domačih ljudi še ni nikjer nič k njim prestopilo. Po prizadevanji zadosti znaniga poslanca Tečaj TEM. Ilunsen-a sta angleška vlada in prajsovski kralj Friderik Vilhelm IV. v I. 1841 v Jeruzalemu škofijo za protestante z obilnimi denarji iilemeltla. I -radno izrečeni namen te škofije je spreobenijciijc Judov: vsa čeda znese zdaj tlo 300 duš. Itanjki anglikanski veliki škof llo\vle\ iz Canlerbura jc perviga protestantovskiga škofa za Jeruzalem ne-kiga po anglikansko spreobernjeniga juda po imenu Aleksandra blagoslovil: po njegovi zgodnji smerti je prišel v 1. 1846 £vajcar Samuel Goltal, poprej protestantovski misionar v Abisinii in /.iirjeii v mnogih izhodnih jezikih. Otl nekdanje blagosti. učenosti in pravover-nosti se najde tukaj le zgodovinski spomin, le nekteri ostanki, le posamezni kamni nekdaj tako cver-stiga cerkveniga poslopja, kleriga glava je Kristus! Ztlaj tiči tukaj spet noc nevednosti, nejevere s svo-"••m sndam — s silovitostjo, razujzdanostjo in ubo-stvam. Tukaj se spoluujcjo Jezusove besede: „llo-..žje kraljestvo bo tid vas vzeto, in bo dano ljudstvu, ..ktero bo njegov sad dalo". (.Mat. 21, 4CIOdpadli st) namreč kristijani na Jutrovim v svojim na-puliu po zapeljevanju Kočija in Cerularija od sre-diša Edinosti — otl rimskiga papeža, bizantinski cesarji so po svoji volji verske (dogmatiške) razsodbe delali. Cesar v Carigradu je bil prav za prav nar viši škof (sumnttis episeopus): njega so imeli kakor blišavo Božanstva: on je bil, kakor se današnji dan v Petrogradu govori: llogu nar po-dobniši (I)co siniillimus). /a tega voljo so bile vedne verske razpertijc, boljši patriarhi so bili za-poredama preganjani, v ječe metani, slabšim pa je bila volja cesarjev nar vikši zapoved. Odon de Dieul, ki je drugo Križansko vojsko popisal (1147 1149), pravi, de jc takrat v Carigradu bila taka razujzdanost, de ji na svetu ni enake bilo. \c strahu, ne sramežljivosti ni hudobnež tam imel. Bogati so bili tam le gospodi, in kolikor revežev toliko tatov. (Močno tako se tudi popisuje sedanji nravni stan mesta Petrograda, pravi lloller.) — Tako je privrela kakor šiba Božja derhal niahomc-danskih rodov, pervič Arabljanov, potlej Seldšukov in od I. 12*9 Turkov. Teli poslednjih vojvoda O s man se je 1. 1299 storil sultana (cesarja) v mali Azii, in*odslej noter do I. 1099 so si Turki v vcdnili vojskah keršanske dežele pridobivali. (II. si.) V. Sežun. Pismo sos|io«l misiona rja J. I^apa iz Iflarliinia (3. mal. serp. I Ho 4). Ljubi prijatel! Tvoje pismo, 4. vel. travna t. I. pisano, sini 18. rožnika prejel, in mislim, de jc Haioliik cerkven list. V četertik 21. kimovca 1854. tudi moje pismo, K vel. travna pisano, Tebi v roke prišlo. — Zdaj pa zopet kaj od bele reke: Gospod Mozgan se ni vernil v Gondokoro, temuč je pri zamurcih, ki se jim „Kiku pravi, ostal, kjer se je po pismu gospod provikarja nova staja pričela. Ko je dopisnik pri njem bil, je hišico delal na gori nekoliko proč od reki', ker je kraj ob vodi močeni in toraj nezdrav. Gospod provikar in Kol sta se dalje v Gondokoro podala. Kiški zamorci prebivajo okoli lO dni od Hartnma, so veliko boljšiga serca kakor llariški čcrnei, niso vedno oboroženi in prav radi slušajo. — i2. vel. travna se nam je sporočilo, de so černci sardinskiga poročnika Vande-ta in vse njegove brodnike, ki jih je hilo 17, umorili. Tudi Mohamed vodel laki, kuhar gosp. provikarja, je bil ubit: ncciga druziga kuharja je pa o popreš-ii j i m popotvanju nilski konj z ladije šavsnil in po-zcrl. Le vnuk sardinskiga poročnika, komaj 15 ali fl#> let star, je prav po čudežu smerti ušel. Kavno ta mladeneč je 14. vel. travna provikarjevo pismo prinesel iu povedal, de rokodelca Haliža incrzlica trese. Pismo g»sp. provikarja se pa takole glasi: _\ašim ljubim bralam v Gospodu, ninogoča-stitim niisionarjem obeli staj: sv. križa pri Kiskili zamurcih. in matere staje Marije prečiste Device v llartumii — pozdravljenje in apostolski blagoslov! — Mi smo, llogu hodi čast in hvala! 4. mal. travna t. I. srečno iu zdravi sem prišli. Staja Marije preeisle Device v Gondokoro pri beli reki ni ra\no pri koncu, kakor se je bilo po preteklih težavah bati. 1'ernei teli in Tdižnjili krajev že spoznavajo. kaj de misionarji hočejo in de niso kakor uni, ki išejo slonovili kosti. Zdaj so nam dežela in serca llariških zamureov odperte: kakošua druga ladija hi se pa nc smela preder/.niti tukaj postajati, in sicer zavoljo žalostne prigodbe. ki jo jc pa llo-/. a previdnost misionu v prid oberuila. Ko sem pridemo, dobimo Vaude-ta z dvema ladijama v l.ibu, tretja njegova ladija je po beli reki dalje veslala. po Efendita. ki je na Logveku hil. Ladija je sem prišla 5. mal. travna. Pozdravila nas je, kakor je pri vsih kupeijskili ladijah navada, s pumami. ki so bile pa s svincani nabasane. P« še so dva dečka zadele, zmed kterih jc eden prec umeri. \a to sc hud hoj iiname med Vaudciam in njegovimi ljudmi, in med zamurci, v kterim so hili ubiti Vaudc, Kfendi iu veliko služabnikov in brodnikov, pa tudi zmed Hariskih černeov je bilo veliko ranjenih, ki so bili vsi k nam prineseni: kar smo le mogli, smo jim pomagali; obvezovali smo jim zlomljene roke in zdravila dajali. Aruika, ki smo jo bili sabo vzeli, nam jc posebno veliko pomagala. Nekoliko hudo ranjenih je umerlo, drugi v naši hiši in pri naši postrežbi okrevajo. Pri nas je pa prav kakor v tojniški bolnišnici, t črnci pa tudi našo skerb spoznajo in pravijo: ..Vi ste nam očetje: Vi pri nas ostanite: Vi niste kakoršni uni'4. Vsi nam roke li-zejo in hočejo naši otroci hiti. Tako je Gospod zopet \idno pokazal, kako de vse njim v priil obrača, ki vanj terdno zaupajo. To sporočilo naj Vas upokoji. ako bi utegnili kakšne laži slišati. Na Zgodnji D a niči v Gondokoru 8. maliga travna 1854. I^n. Knohlcliar A. P. V.i4 — 21. rožnika je poslednja kupčijska ladija z bele reke v Hartum prijadrila ter nam Ic to sporočila, dc sta gosp. provikar in Kol v Gondokoru. Mozgan pa pri Kiškili zamurcih. Kdaj de bodo pa g«»sp. provikar prišli, nismo mogli nič gotoviga pozvediti. Kar 1. mal serp. na vse zgodaj posel pismo gosp. provikarja prinese, v kterim je bilo brati, de so srečno in zdravi prišli in zdaj pod drevesam počivajo. Je pa to veliko drevo na desnim bregu bele reke, 2 ali 3 ure od mesta, kjer ladije večidel ostajajo. Eni jim naproti gredo, gosp. provikar jih pa niso pri drevesu čakali, temuč so dalje jadrili in opoldne Hartum dosegli. Ladija je silimal v 16 dneh od Gondokora v Hartum prišla, čemur so se vsi čudili, je pa tudi po noči in po dnevu šla in vedno ugoden veter imela. Do Gondokora so pa 4? dni popotvali; ker so imeli nasproten veter, so mogli ladijo večidel vleči, in nekoliko časa so se pri Mozganu in Tra-bantu mudili. Tudi Baliž jc nazaj prišel, pa bolan in je bled kakor merlič. Ene dni pred odliodani iz Gondokora je gosp. Kol — umeri. Odhod je bil pa 14. rožnika. Staja v Gondokoru je zdaj brez mašnikov: le en turk, sluga gosp. provikarja, je tam: njemu je vse zročeno. Poslednji dan pred odhodani iz Gondokora so gosp. provikar za silo 1(1 zaniurčikov kerstili. — Gospod Iflaller je v llartumu ID. rožnika umeri. Opoldne je še z nami jiiznal; od mize je pa pred šel kakor drugi in se je na di-van usedel rekoč, de se hoče dans malo postiti, ker mu ni dobro. Popoldne jc še v soli učil: oh štirih je še brevir molil, poleni se uleže in v poldrugi uri je bil — mertev. Prihodnji dati (v nedeljo) je še mislil pridigovati: ali nesli smo ga drugi dan na pokopališč skoraj ravno takrat, ko hi bil sicer pridigoval. Pridigal je pa vender iu sicer s svojim zgledam, kar jc nedavno popred govoril, de kar nič nc vemo, kdaj, kje in kako de bomo umerli. se v sv. olje ga nismo mogli djati. tako naglo je sklenil. Pa — saj je hil na to pripravljen. Hog mu daj večni mir iu pokoj! Tudi Mikus je že eno noc in en dopoldan skoraj umiral. Jaz sim ga v sveto olje djal, in — /.boljšalo se mu je; ne morem dru-gaei reci. Hog je pri njem čudež storil. Zdaj je zopet zdrav, poprešnje moči pa vender se nima; ravno tako tudi drugi Krajnci sem ter tje bolehajo. Jaz sim, Hogu bodi hvala! še vedno zdrav. Zdaj pa z Hogam, dragi prijatcl! moli za nas, in pozdravi vse prijatle in znance! . . . ■»opis vsakdanje slucbe Dosje v Jeruzalemskim teifei|it»lmi po babilonski suziiosti* (Dalje i r.) Da je tisti, za kteriga se jc daritev opravljala, mogel vpričo hiti po Mojzesovi postavi, ker je mogel klavni živali svoje roke na glavo položiti, v znamnje, da je s svojimi grehi smert zaslužil, da pa to kazen smerti, ki jo sam zasluži, na da-rivno žival prenese. Vsakdanja juterna in večerna daritev se je za ves Izraelski ljud opravljala. Iver pa ni bilo mogoče, da bi vsako jutro in vsak večer vsi Izraelci v tenipel prišli k službi Hožji, so tj c kej pošiljali svoje starašine (tako bi jili jaz imenoval, kar Ilebrcjci Anše-maamad pravijo), da so jih namestvali. Vsi Izraelci so hili v ta namen (ako je res, kar Mišna, ki je bila blezo slo let po razdjanju Jeruzalemskiga tcmpelna spisana, od tega pravi) ravno tako, kakor leviti in duhovniki, v 2 i redov ali verst razdeljeni, in v vsakim teli oddelkov ljudstva so hili namestvani dvanajsteri rodovi Izraelcev. In kakor je imel vsak red levitov in duhovnikov svojiga predstojnika ali poglavarja, tako je imel svojiga poglavarja tudi vsak oddetk ljudstva. Verstili so se ti oddelki Izraelcev tako, da jc vsak po en cel teden v Jeruzalemu stanoval, zato da je mogel o pravim času v Božjo hišo priti k službi Božji. — Kadar so torej konec tedna se iz doma odpravljali duhovniki in leviti, in šli proti Jeruzalemu, da bi prihodnji teden v tempelnu služili, se je tudi z njimi vred odpravljal na pot proti Jeruzalemu tisti oddelk ljudstva, kteriga je ravno versta zadevala, da je namesti vsili Izraelcov bil Sričujoč pri vsakdanji juterni in večerni daritvi, ii treba pa misiiti, da je vsakrat cel oddelk tak v Jeruzalem šel; tisti, ki so bili bližej Jeruzalemskima mesta, so vselej se tjekej podali; vsi drugi, ki so bili po dva ali tri dni hoda oddaljeni, so lahko doma ostali, in v svojih domačih shodiših (sinagogah) svoje molitve opravljali: samo da je v Jeruzalem prišlo naj manj 24 starašinov, to je, po dva iz vsakiga rodu, to je bilo že dovolj. Služba Božja se je v Jeruzalemskim tempelnu vsaki dan pred solnčnim izhodam začenjala. I)a hi toraj nič ne zamudili, so že tisti večer poprej v tempel prišli duhovniki, kteri so imeli drugo jutro in celi drugi dan opravljati Božjo službo. Zbirali so se pa v neki dvorani znotrajniga dvorisa. ki je bila na severni strani svetiša, in so ji Mokčd pravili. Tu je bila na sredi votlina, z marmeljnam pokrita, kjer so sc ključi tempclnovih in dvorišnih vrat na zlati verižici obešali in hranili. Kadar so torej po dokončani večerni službi Božji duhovniki, ki sn ta dan v tempelnu služili, se v to dvorano vračali, so tem duhovnikam ključe izročevali. kteri so prihodnji dan bili na versti. Eden teh duhovnikov je prevzel ključe, je vzdignil marmeljnovo plošo, ki je votlino krila, in je ključe v nji shranil in votlino zopet pokril. Kadar jc bil čas se k pokoju podati, je ta duhovnik verli te votline blazino djal, in na nji spal. V ravno to dvorano so se zvečer shajali tudi leviti, ki so imeli po noči v tempelnu straži t i, in tisti, ki so imeli drugo jutro duhovnikam pri svetili opravilih str eci, da so prejemali ključe zunajnih dveh dvoriš od tistih levitov, ki so ta dan že svojo službo dokončali. In naposled so še starašini ljudstva, od kterih smo zgorej govorili, ki so imeli nadomestvati pri službi Božji prihodnjiga dne vse ljudstvo, v to dvorano prišli s stotnikam stražnikov tempelna in enim uradni kam vred, kteri je imel hiti vpričo pri zgorej omenjenim vadljanju. Kadar so bili že vsi skupej, so leviti, ki so ta dan pri svetih opravilih duhovnikam stregli, vse svete posode, kterih je bilo vsih 93 na številu, očišene položili na veliko sreberno mizo, ki je bila na poldnevni strani velikiga altarja žgavnih darov: ravno tako so mogli vse drugo na svoje mesto razpoložiti. kar je bilo drugi dan pri službi Božji potrebno. Jc bilo to storjeno, so se vsi v svoje spavnice podali, ki so jih v tempelnu imeli; leviti so šli, so straže razpostavili k vsem vratam obeh zunajnih dvoriš, ter so vse vrata zaklenili, in sc počivat podali; starašini so šli tudi spat. Duhovniki so pa nekej v znotrajniin dvorišu stražili, nekej pa počivali, potem ko je eden izmed njih vse vrata tempelnove in po vsim dvorišu zaperl in zaklenil. in ključe na svoje mesto v tisto votlino shranil, od ktere smo že zgorej slišali. Tode kmalo po polnoči, ob času, kadar začenja navadno petelin prepevati, je vstal stotnik stražnikov, je budil duhovnike, jiii je nekej sabo vzel, in je šel z njimi na dvoriše gledat, ali je tudi res vse v pravim redu in na svojim mestu, in ali niso stražniki zaspali. Po enim kraju jc šel on z enim ali dvema duhovnikama in z gorečo baklo v roki, po drugim kraju je poslal druziga duhovnika z enim ali dvema tovaršema in z gorečo baklo, da sta eden na zapadni eden na izhodni strani vse dvorišč okoli in okoli prehodila iu pregledala. Jc kteri stražnik bil zaspal, ga je s palico mahnil, kakor firavi Miš na, ali pa nm plajš prižgal, da se je ne-loteč prebudil. V tem so vstajali duhovniki, leviti in starašini, in se napravljali k svojim svetim opravilam. ki so se imele ob zori začeti. Duhovniki so sc kopali, v svoje duhovske oblačila oblekli, in se vsi podali v dvorano, ki so ji gazit pravili, kjer sc je navadno veliki zbor shajal, kakor je bilo že od zgorej povedano, kamor se je podal tudi stotnik stražnikov in pa tisti uradnik, od kteriga je bilo tudi ze zgorej govorjenje. Kadar so hili vsi skupej. sc je vadljalo, da je vsak duhovnik vedil, kaj bo imel ta dan opravljati, in da se niso zavoljo tega kregali ali clo stepli. Po vadljanju so sli vsi riuhov-niki k vodi, ki so jo v večili posodah v znotrajnim dvorišu imeli, in so si umivali noge in roke. Sadaj je stotnik levitam ukazal, vse vrata odpreti. in duhovniki so vzeli svoje sreberne trobente, in so začeli trobentati. zato da so Jeruzalemčani vedili, da bo kmalo začetek juterne službe llo/.jc, ako hoče kdo njih v Božjo hišo priti, in pri službi Božji hiti. Naj popred pa se je o čistil a 11 a r z g a v u iii d a r o v. Ta altar smo žc zgorej v kratkim popisali. Verh tega altarja je na jiigozapadni strani večni "jjenj gorel, kteri ni smel nikoli ugasniti: na sredi jc bilo pa navadno ognjišč, kjer so sc zaklano živali sežigale. Vsako jutro, pred darovanjem, in ravno tako vsaki popoldan se jc altar naj popred očistil od oglja in pepela. Duhovnik, kteriga je pri vadljanju to delo zadelo, jc šel gor na altar. je nesel sabo sreberno za to pripravljeno posodo, ki jc bila doli pod altarjem in sicer ua jugozapaduim voglu altarja, je en malo ogenj, ki jc še gorel, razmetal, s pepclam in ogljem posodo napolnil, in doli šel, kjer je na juterni strani altarja vm- to izsili v pepelnik. Precej za njim so drugi duhovniki gor na altar šli, so altar čisto pomet li, iu ves pepel v pepelnik znesli. Drugi duhovniki so v tem iz skladnice derv prinesli, in so jih naj pred »»red altarja položili, kjer so se daritve sežigale. in jih zažgali: potlej so na jugozapadni strani na večni ogenj derv naložili, da ni ugasnil: in na zadnje so še na drugi strani altarja tretjo gerniado derv napravili in jo zažgali, da so se popolnama sežgali vsi ostanki včerajšne večerne daritve, ako se niso čez noč že sežgali. V tem je predstojnik ali glavar godeov izbiral izmed pričujočih levitov tiste, ki s.» imeli pri službi Božji peti ali gosti, kakor tudi tiste duhovnike, ki so imeli pri nji trobentati.