„DQM IN SVET'.' 1891, štev. 4. 187 pameten in razborit mož, če ima le količkaj samosvoje razsodnosti. »Prvine teles v vesmiru so potemtakem drobna, razsežna telesca. Prave sile ni. Edino, kar bi bilo nalično sila, a samo nalično, sta odpornost, ki daje telesu neprodirnost in pa vzmožnost, prenašati gibanje. Telo je skupek atomov. Zato so pa tudi vse mene in pretvorbe samo nebitne. Ce se razkroji voda v vodik in kisik, niso to nove podstati (substancije), marveč atomi, ki so bili v vzajemni tesni zvezi, ločijo se iz celokupnosti in se druže v nove skupke (agregate). »Solnce, to čudežno orodje vsega življenja in gibalo vesmira, razširja po neizmernih prostorih hlipno (etersko) valovanje in nihanje. To gibanje nam daje luč. V tem gibanju je elektrika in magnetizem. To gibanje je tudi vzrok vseobče privlačnosti. In podoba je — trdnih dokazov seveda še nimamo — a podoba je, da tudi telesa niso nič drugega, nego-li zgoščen hlip (eter/, torej skupek neštetih delkov. Tako bi bili v vsem širem vesmiru podklad vsem stvarem, prvine vsega čutnega stvarstva drobna, nedelna telesca — hlipni delki. Bolj ali manj zredčeni ali zgoščeni tvar-jajo vso ono mnogoličnost, ki jo gledamo v prirodi«. »Vi se čudite. Ne vem prav, ali zdi se mi, da ste že brali o tem sestavu, .^ (Spisal T^jparočnik in prijatelj Vašemu listu mSj usojam se Vas prositi, častiti •^ gospod urednik, da resnici na ljubo priobčite ali vsaj »ad notam vzamete« v cenjenem svojem listu te-le vrstice. Res, prav umestno je, da v »Slovstvu« opozarjate svoje čitatelje na razne, zlasti leposlovne proizvode različnih slovan- in morda celo menite, da sem jaz brez-božec. Toda motili bi se, prijatelji mladi! Ali je bil jezuit Secchi brezbožen? Vidite, drugo in drugo je reči: prvine vsega so atomi. Ko bi jaz tajil smotre-nost vesmira, ko bi trdil, da je vzrok vsega naključje, kakor je mislil Demo-krit in za njim še danes mislijo mnogi, ko bi jaz dalje učil, da so atomi ne-stvarjeni, da, potem bi vi lahko s prstom na-mc kazali: evo brezbožca! Toda odkrito pravim: Ta kuga —¦ in kuga so taki nazori materijalizma — ta kuga še ni zalezla v moje mišljenje. Nikakor ne tajim ni stvarjenja, ni duše človeške, ni smotrenosti — glup bi bil, da zani-kujem to, kar je očividno. A to trdim: z atomi razven dušnega življenja v človeku vse lahko razložimo, ni nam treba sil, ker so le besede in besede! Ali če morda želite, da vam prikrojim dokaz po Križanovi logiki, evo ga: To morajo biti prvine teles, v kar se raztvori telo. A vsi poskusi, vsa veda prirodoslovna nam jasno govori, da se telesa morajo raztvoriti naposled v gola telesca — atome. Torej so atomi prvine teles«. »No, vsega vam tako ne morem natanko razložiti kar na prvi hipec. Raz-mišljujte sami, a le trezno in brez predsodkov. Veselilo me bode, če spoznate, da v našem sestavu ni oprek in protislovij, ki jih žal da nosi v sebi toliko drugih sestavov«. (Dalje.) V. B.) skih narečji, naj bi zavedni Slovenci segali po njih ter bolj in bolj dajali slovo nemški beletristiki, ki s svojim časi jako ' lahkim in celo dvomljivim blagom preplavlja naše pokrajine, a naš denar potuje v Leipzig in Berlin. Saj ste tudi ves list svoj namenili vzorni svrhi, da pomaga po svojih silah izpodrivati iz naših družin nemške ilu- 188 »Ruska biulioteka« in naši plievodi slovanskih izvjknikov. strovane liste, za katere potrošijo celo zavedni narodnjaki mnogo, mnogo denarja. Tako tudi priporočate v 1. štev. letošnjega »Dom in Svet«-a na str. 45 b in 46 a »Rusko biblioteko«, katero izdaje Ivan pl. Marekovic v Zagrebu v hrvaškem jeziku. Prav iz srca mora pritegniti vsak Slovenec vaši trditvi, da se bolje prilega našemu značaju zdrava resnoba ruskih pisateljev, nego-li nezdravi duh, ki veje iz francoskih in nemških knjig. Sicer je dobro znano, da se ruskemu romanu klanja ves svet, in Nemci sami priznavajo, da v romanu so jih že nadkrilili Rusi, in tu imajo zlasti na umu Tur-genjeva, Dostojevskega in Tolstoja, ali kakor bi se po naše pravilnejše reklo Tolstega (zakaj Tolstoj = Tolsti). Toda Slovenci nismo tako srečni, da bi se nam vsako novo imenitno delo teh velikanov takoj prevedlo na naše, a angleški, francoski, nemški prevodi slavnih ruskih piscev izhajajo cesto z izvirnikom vred. Ni čudo torej, da naši ljudje, hoteč se seznaniti z »remek-djeli« najnovejše ruske literature, segajo po nemških prevodih. Jako hvaležni in veseli moramo torej biti, ako se nam nudi prilika, na katero nas tudi Vi opozarjate, ako nam obeta izdajatelj »Ruske biblioteke« priobčiti ruskih velikanov »sve-ukupna i sistematički prevedena djela« v hrvaščini, najsorodnejšem nam narečju. Ali ni to najlepša prilika, da se otresemo nemških prevodov, cesto nič manj nego natančnih, a tembolj usilje-vanih po židovski kolportaži, da čitamo dela slovanskih —¦ ruskih — piscev v slovanskem — hrvaškem prevodu ? Pri tem imamo še to prednost, da se urimo v hrvaščini, ki nam je prepotrebna toliko v idejalnem, kolikor v materijalnem pogledu. Kam merim s tem dolgoveznim uvodom, porečete gospod urednik, češ saj ste že Vi sami dovolj toplo priporočili »Rusko biblioteko«. Prosim malo po-trpljenjav saj bodem skoraj pri glavni stvari. Če sem zgoraj rekel, da naša sveta dolžnost je po svoji moči podpirati domače in pa sorodnih nam Hrvatov leposlovna dela, to seveda mislim in menda mislimo vsi, da na drugi strani je sveta dolžnost naših in hrvaških pisateljev, oziroma v našem slučaju pre-voditeljev, da vestno opravljajo ta svoj prevoditeljski posel, da ne varajo zaupljivega občinstva nalik onim židov-sko-nemškim prestavljačem, ki plačani po »pennvju« od vrste pišejo za »leih-biblioteke«. Da ima prevod res tudi kaj literarne vrednosti, to mora prevoditelj, kakor se izraža V. Jagic v članku, katerega skoraj natančneje navedemo, pošteno se truditi, da izrazi natanko vse misli izvirnikove, da takorekoč pobira stopinje za izvirnikom ter da sploh ustvari v tujem jeziku umotvor enake veljave, torej umetniški dovršeno kopijo. Prevod bodi, presojan sam po sebi, prav tako umotvor, kakor je izvirnik ! —- Ali pa je dosegel ta vzor prevodilec »Ruske biblioteke« g. Avgust Harambašič v prvem svojem prevodu remek-djela N. Tolstoja, romana »Vojna i mir«? Reči moramo odločno in naravnost, da ne! Milan pl. Marekovic trdi sicer priporočajoč »R. b.«, da »su toj prevod (namreč »Vojno i mir«) svi hrvatski listovi liepo pohvalili«, in tudi Vi imenujete ta prevod dovršen, ne vem, ali po lastnem prepričanju ali po Marekovicevi reklami. Cel6 drugače, ravno nasprotno sodi o njem — V. Jagič, katerega avtoriteti se klanjate gotovo tudi Vi v vprašanjih tikajočih se slo-vanščine sploh in osobito hrvaščine. Ako-ravno V. Jagica kot izdajatelja »Archiva fur slavische Philologie« navada ni, kri-tikovati o leposlovnih delih slovenskih niti o njih prevodih, vendar je izpre-govoril izvanredno kritiško besedo o Harambašicevem delu v zadnji številki »Archiva fur slavische Philologie« (letnik XIII. p. 453-470); a ta sodba ali bolje obsodba Harambašicevega prevoda je uprav uničevalna. Nenavadno obširna ta kritika Jagiceva, ki ni samo mojster-ska, kakor so njegove vse, ampak tudi jako poučna, rezko kliče prevodilcem v spomin njihove dolžnosti, vproti katerim se prečesto pregreše. Živo bodi torej priporočen Jagicev sestavek tudi našim prelagateljem, naj ga prečitajo celega ter si njegove opomine utisnejo globoko v spomin. „DOM IN SVET!' 1891, štev. 4. 189 Toda v presojo »Vojne i mira« prevedenega v hrvaščino od Harambašiča, ponudimo čitateljem »Dom in Svet«-a nekoliko najznačilnejših in najostrejših odstavkov iz Jagičeve knjige ter jih navedemo kar v nemščini dobesedno. Na mestu rečenem (str. 465.) piše Jagič med drugim tako-le: »Nicht nur griindliche Kenntniss der russischen Sprache geht ihm ab, sondem, was noch trauriger ist, selbst der Wunsch mit tiblichen HiUfsmitteln, z. H. einem guten Worterbuch den vielen Liicken nachzuhelfen, tritt nirgends zum Vor-schein. Der Uebersetzer hat uns durch seine Leistung nicht einmal den Be-weis geliefert, dass er sein Original mit Gefiihlen der Verehrung und Hoch-achtung gelesen, studirt und iibersetzt; sonst hatte er sich nicht so haufig leichten Herzens iiber den eigentlichen Wortlauf des Originals himveggesetzt und bei jeder etwas schwierigeren Stelle durch Auslassung, durch wenig oder gar nichtsbesagende Umschreibungen, ja ge-radezu durch Verdrehungen des wahren Sinnes die Aufgabe erleichtern wollen .. Seine (Harambašič') Arbeit hat hochstens den Werth, den man den gevvohnlichen, fur die Leihbibliotheken bestimmten, billigen und schlechten Uebersetzungen zuerkennt; sie wird vielleicht das grosse Publicum, welches der Gang der Er-zahlungen im allergrobsten Umrisse in-teressirt, einigermassen befriedigen : lite-rarischen Wcrth hat sie gar keinen . .« Da dokaže, kako opravičeno je njegovo OLOVENSKO SLOVSTVO. Pedagogiški letnik«. IV. leto. 1890. Uredil Fran Gabršek. Izdalo in založilo »Pe-dagogiško društvo« v Krškem. Natisnil J. R. Milic. — Vsebina tega letnika je nastopna: 1. Fran Gabršek: Jezikovni pouk v ljudski šoli. očitanje, navaja Jagič na štirih drobno tiskanih straneh iz prve tretjine prevoda Harambašicevega raznovrstne hibe. A to naštevanje in dokazovanje napak, katero Jagič sam imenuje »nehvaležno delo« (»undankbare Aufeabe« p. 465.) sklepa takole (str. 469/70): »Und so geht cs in einem fort, bal d besser, bald schlechter, auf Schritt und Tritt begegnet man Abweichungen, die bald mehr, bald weniger den Sinn sto-ren und alle insgesammt bei grosserer Sorgfalt und besserer Belesenheit im Russischen hatten vermieden werden konncn . . .« Dovolj teh izvadkov iz Jagičeve ocene! Posledice so jasne; g. Milan pl. Mare-kovič mora nam že dovoliti, da ostanemo toliko časa hladni in skeptiški nasproti njegovemu delu, katero smo pozdravili s prav odkritim veseljem, toliko časa pravim, dokler nas ne uveri popolnoma, da se bode celo po drugih načelih prevajalo v »Ruski biblioteki«, nego se je »Vojna i mir« po Haramba-šiču. A pomisli naj gospod pisatelj, da zaupanje je kaj lahko izgubljeno, toda 'težko pridobljeno, a še težje zopet pridobljeno ! — Čudno nekako pa je to, da jo še-le Jagič moral opozoriti hrvaško občinstvo na gorostasne nedostat-nosti Harambašicevega prevoda; to kaže, da kritika hrvaška ni nič na boljšem, nego naša, drugače bi se ne bil mogel nanjo pozivati pl. Marckovič, češ. da »su ta prevod svi hrvatski listovi liepo pohvalili.« (Dalje.) I. del (3—134). — 2. Jos. Bezlaj: Navod k po-četnemu risanju in oblikoslovju (141—180). — 3. A. 2umer: V šolski delarni. II. (185—203). — 4. J. Bezlaj: Iz risarske izložbe v Norimberku (207—224). — 5. J. B.: Vpliv prirode in hrane na zdravje človeško (229—246». — 6. J. L.: Pogled na pedagogiško polje 1. 1889. in 1890. ------43 o'2*>&- žfiit -^¦y; R\*>' ^ v? j\g\g\§v Ng\- 230 PORABNE MISLI O SLOVENŠČINI V GOVORU IN PISMU. 13. „Morati, moram", piše nekje Zivanovič je v mnogih primerih nem-čizna v srbskem jeziku. Mesto »morati« vpotrebljujmo »trebati«, pravi rečeni izvrstni pozna vatel j srbskega in drugih slovanskih jezikov soseb pa starosloven-skega jezika. To bi tudi jaz rekel za slovenski jezik. Zakaj ^morati«, kakor ga navadno mi vpotrebljujemo v slovenščini, izostal bi lahko čisto, ker je navadno po nemškem mišljenju. Navadno slišimo in beremo, postavim: »moram vas še na to opozoriti, še vam moram to povedati« itd., namesto : »opozarjam vas še na to, naj vam še to povem« itd. Nemški »ich miisste ein Narr sein«, sloveni se popolnoma krivo, namreč: »moral bi norec biti«, namesto : »vsaj nisem znorel, zblaznil« ... Takisto so pogrešne navadne fraze v govorici: »ta mora bogat biti, ta mora učen biti, kdor je to napravil, izumel, moral je ,kunštenc biti« itd., namesto: »ta je bogat, ta je učen, kdor je to napravil, izumel, je premeten, pameten, umetalen . . .« »Iz tega se vidi, kako ga je moral ljubiti«, namesto: »kako ga je ljubil« itd. 14. „Gotov biti ali kali?" Beseda »gotov biti« fertig sein je navadno povsod nemčizna v pomenu: »gotov biti z nečim« = fertig mit etvvas sein. Ta spaka se je globoko vjedla že v našo govorico in na žalost tudi v pisavo. Samo vzgled: »Pri juhi se je vrišč nekoliko polegel. Poročnik se je podvizal, da je prvi bil gotov, potem vstane in jame govoriti«.1! Vtem stavku sta samo dve hibi, namreč: »gotov« in »jame govoriti«, namesto: »Poročnik se je podvizal, da je bil prvi pojedel (juho), potem vstane in spregovori«. Takisto se pogrešno govori: »počakaj, nisem še gotov s pisanjem, z oranjem, kopanjem, mlačtvom, šivanjem« itd., namesto: »še nisem dopisal, spisal, dooral, dokopal, skopal, domlatil, omlatil, sešival, do-šival«. Prav dobro, kakor sem slišal praviti, nemški »fertig« vpotrebljujejo štajerski Slovenci okoli Ljutomera. Čevljarji pravijo, danes boclemo ali danes smo došivali; mlatiči, danes smo do-mlatili itd. Murko piše tudi nekje 2| »seid ihr schon mit der Arbeit fertig, ali ste že svoje delo opravili?« Da je res smešen »gotov«- tudi »firtig« v slovenščini, pričajo nam razni narodni dovtipi, od katerih le najnavadnejši povem. Prašaš li koga: »si-li gotov, da greva«, na kar ti bo navadno nepokvarjen Slovenec odgovoril: »že davno, že dvajset let« . . . Zatorej pustimo Nemcu, kar je njegovega, in oklenimo se svojega. (Dalje.) x) »Ljubljanski Zvon« 1890, str. 396. 2) Cfr, Murko Grammatik. H Ruska biblioteka" in naši prevodi slovanskih izvirnikov, (Spisal V. B.) (Dalje.) tem, kar je prinesel v štev. 4. »Dom in Svet« v tem predalu, menim, da smo storili svojo dolžnost i nasproti slovenskemu občinstvu i izdajatelju »Ruske biblioteke«. A škodilo ne bode, če slednjič še izpred domačih durij pometemo nekoliko smetij! Dotaknimo se z nekoliko be- sedami slovenskih prevodov, zlasti iz ruščine, poljščine in češčine. V njih se nahajajo v izobilju vse tiste napake, katere je očital Jagič Harambašicu, in pa še nekaj drugih po vrhu; Jagic vsaj ničesar ne ve tožiti o slabi hrvaščini, menda se prevod še dosti gladko čila, a to se o naših prevodih ne more „DOM IN SVETI' 1891, štev. 5. 231 vselej reci. Če se sme trditi že v obče o slovenskih pisateljih, da jih ni mnogo skrb čistote jezika, to velja ta resnica še posebno o naših prelagateljih; njih pisava je uprav »barbarska«, a njih prevodi so »z raskavo metlo na kup zdrgneni«. Toda odlikujejo se naši prevodi iz slovanskih literatur po nekih posebnih spakah mimo prevodov menda vsega sveta ; naši prelagatelji bi si lahko dali patentovati te čudne »manire«, (a naj nikar ne mislijo, da so to »manire« v dobrem pomenu). O teh »špecijali-tetah« naših prelagateljev bi se dala z ozirom na posamezne prevode napisati cela razprava ; čudno je, da je kritika doslej o njih molčala, a čutil jih je gotovo vsak čitatelj takovih prevodov, in morda marsikomu vzamem besedo iz ust, ako jih tu naštejem ter na kratko obrišem. Prva špecijaliteta: menda po celem starem in novem svetu ne izbirajo in ne volijo predmetov za prevajanje tako brez ukusa, brez ozira na izvirnikovo važnost in vrednost, nego pri nas. O kakem sistematiškem načrtu, po katerem bi se prevajalo, o tem pri nas niti govora ni, niti ga ne more biti, ker nam nedostaje gmotnih sredstev, da bi vzdrževali stalno plačane prelagatelje; vse prelaganje je slučaju izročeno, od posameznikov volje, izobraženosti in ukusa zavisno. A toliko se vendar tudi od posameznika sme zahtevati, da se pouči, kaj literarni povestničarji pravijo o tistem delu, katero namerava preložiti na slovenščino, je-li ugledno in glasovito bodi v estetiškem ali politiškem ali socijal-nem obziru. Ce bi to storili takovi prelagatelji, ne bi se moglo zgoditi, kakor se godi res pri nas, da se nam ponujajo čisto obskurna »opuskula« iz ruščine, poljščine itd prevedena, katerih cesto ne pozna niti najšpecijalnejša literarna povestnica, a nasproti smo prisiljeni , svetovno slavna dela ruskih romanopiscev citati v nemških prevodih. Te prikazni si skoro ne morem drugače tolmačiti, nego da taki prelagatelji pre-lože prvo slovansko delo, katero jim pride v roke po katerem koli slepem slučaju, a mrze trud in troške, ki bi jih jim prizadevalo nabavljenje slavnih izvirnikov ruskih. Druga špecijaliteta slovenskih prevodov je ta, da njih jezik ni novoslo-venski, ampak rusko- slovenski, poljsko- slovenski in češko- slovenski; zakaj množina neprevedenih posebnostij ruskih, poljskih in čeških je toli ogromna, da se po njej bistveno izpreminja značaj prevodilnega jezika. Zanimivo bi bilo preiskovati vzroke tej nelepi prikazni; vsekakor bi bilo to patološko preiskovanje o duševnih zmožnostih dotičnih prevodilcev. A prosim jih, da naj premislijo in uvažijo samo to, da vsak tak rusizem, polonizem in čehizem — žal, da jih srečavamo ne samo na vsaki strani, ampak v vsaki vrsti — nas nemilo opominja na to, da nimamo v rokah izvirnika niti samostojnega četudi prevedenega umotvora, ampak ku-kaven — prevod. Da pri takem čitanju izgine vsa iluzija in ni možen ni-kakoršen užitek, tega takov prevodilec ne pomisli. Tretja, a meni najmanj doumna posebnost nekaterih naših prelagaj očih umetelnikov je pa ta, da ruskega, poljskega . . . izvirnika prozajiški tekst prevedo sicer dobro ali slabo, kakor si že koli bodi, a v prozo vpletene pesmi puščajo — neprevedene. Oni, ki so nekoliko obzirni, tolmačijo vsaj neznane izraze izvirnikove s slovenskimi pre-vedenkami pod črto, a nekaternikom se zazdeva tudi ta obzirnost do čita-teljev odveč! Kateri količkaj pametni vzrok bi se dal navesti tej gorostasni praksi! Lenobe ali komoditete in nezmožnosti svoje gotovo nihče rad ne priznava, a taki prevodilci priznavajo jo na glas s takovim početjem: Si hi tacuerint, lapides (t. j. neprevedene pesmi) clamabunt! A žalostna posledica teh osobitih ne-marnostij ? Da naših prevodov ne čita — nihče! Namen imajo samo ta, da polnijo naših političnih časopisov predale pod črto, mimo katerih vsakdo prehaja na dnevni red. Ce doleti sreča take v feljtonih izešle prevode, da se ponatisnejo v posebno knjigo, čaka jih potem žalostna osoda pozabljenosti v zaprašenih zabojih na kakšnem temačnem podstrešju. Med svet pa izide jako malo iztisov. 232 Doma in po svetu. In vendar kako neizmerno važnost bi moralo imeti ravno prevodno slovstvo zlasti pri nas! Izvirni naši proizvodi ne zadoščajo za naše duševne potrebe; srednje občinstvo hoče zabavnega berila mnogo, prav mnogo, in ker mu ga ne ponuja dovolj domače leposlovje, ki zadnja leta res peša, sega po nemškem blagu. Inde lacrimae! — Pravo čudo bi bilo, da se ne bi moglo pri nas vzdržati podjetje, kateremu bi bil namen izdavati izvrstne slovanske izvirnike v lepi slovenščini. A naravno, da bi se moralo ozirati tako podjetje zlasti na srednje sloje in na — ženski svet. — Vsa podobav kaže, da čakamo tujca, Nemca ali Zida, ki naj nam pokaže, kako lepo utegne uspevati »prevodna biblioteka!« (Dalje.) Doma in po svetu. Pregled prosvetnega gibanja narodov. Glavna seja društva sv. Jeronima. akor vsako leto spomnimo se tudi letos glavne seje preko-ristnega društva svetega Jeronima, katera je bila dne t^ 12. sušca t. 1. v zagrebškem semenišču. Najpopreje so bile slovesne zadušnice za pokojnega društvenega pokrovitelja kardinala Mihaloviča, kateri je bil društvu vedno zelo naklonjen in se ga spomnil še malo pred svojo smrtjo z darom 1000 gld. Prav zato se ga je pa tudi spomnil prav toplo društveni predsednik, preč. g. kanonik dr. Feliks Suk, ko je začel sejo z lepim govorom. Kratko, ali jedrnato nam je očrtal veliko znamenitost društva za prosveto in napredek naroda, saj mu je nalog z dobrimi knjigami odgo-jevati narod, oplemenjevati mu dušo in ga obogatiti s krepostmi in znanjem. Da povzdigne omika narod, ne zadošča, da postane in ostane svojina samo nekaterih stanov, ne, ona mora globokeje korenine pognati in nakvasiti, kakor duhovni kvas vse slojeve naroda, posebno pa one, iz katerih sosebno crpi svojo moč društveni organizem, a to sta stanova kmetiški in obrtniški. Zato poziva preč. g. predsednik duhovnike, učitelje in uradnike, kateri so v vedni dotiki s preprostim narodom, koji naj- bolje poznajo narod, njegove rane in vrline, da se spomnijo društva in .ga priporočajo in širijo med narodom. Društvene knjige naj bi poplavile vso hrvaško domovino, prišle v vsako vasico in čitale se v vsaki kolibici, in tedaj ne bi bile one mrtvo blago, nego živo seme, katero bi donašalo stoteren sad! Delovanje društveno v preteklem letu je bilo dokaj povoljno. Društvo je izdalo štiri knjige, o katerih je »Dom in Svet« že obširneje poročal svojim čita-teljem in katere so se tiskale v 60.600 iztisih. Posebno dobro se je obnesla »Danica«, društveni koledar, katera se je tiskala v 33.000 iztisih, vendar je do sedaj že povsem razprodana. Zato jo bode pa tudi društvo k letu izdalo v 35.000 iztisih, in sicer povečano za dve tiskani p61i, kar je tudi prav. »Danica« je knjiga, katera pride malone v vsako hišo, zato naj bi bila tudi po vsebini izvrstna in vsestranska, tako, da bi vsak njen čitatelj našel nekaj v njej, kar bi ga zanimalo. Zraven »Danice« bode izdalo društvo v 1. 1891. še dve ali tri knjige, menda nadaljevanje »Pri-poviesti iz hrv. poviesti« od prof. V. Klaiča, »Zbirku moralnih pripoviedaka« od A. Harambašiča in pa »Zemljopis za puk« od učitelja Matagiča. Društveno imovino so povečali nekateri plemeniti pokojniki, kateri so se 330 »Ruska biblioteka« in naši prevodi slovanskih izvirnikov. H Ruska biblioteka" in naši prevodi slovanskih izvirnikov, (Spisal V. B.) .^» (Dalje.) y ^||§t tu sta umestna svet in prošnja #? do naših leposlovnih »pisateljev« * in »pesnikov«. Morda se jim bode zdelo, da so razžaljeni s tem nasvetom in s to prošnjo, zakaj učili so se od Stritarja, ki je toli in tolikrat poudarjal izvirnost: da je boljša jedna izvirna pesmica, nego sto preloženih. Da, tista izvirnost! A Stritarja ni ovirala, da je prav pridno zobal iz Schoppenhauerjevih jashj, pišoč svoje svetobolne refleksije. *j A to naj bi še bilo! Tisto zajemanje iz Schoppenhauerja lahko tolmačimo kot nesamovoljne reminiseencije iz pogostnega čitanja tega filozofa, katerih se Stritar pri spisovanju svojih del niti zavedal ni. A je nekaj drugega, hujšega, česar mu ne moremo tako lahko odpustiti. Da čitatelj popolnoma razumeje ta neodpustni greh Stritarjev, treba, cla se zamisli z nami vred v ono dobo, ko je le-ta pesnik po petletnem molku zopet jel izdavati »Zvon«. Vzburjenost in navdušenost, ki je zavladala med mladino, ko smo culi: prihodnje leto (1876.) izide zopet »Zvon«, bila je nepopisna. Stritar je bil na vrhuncu svoje slave. Bil nam je pravi vzor izvirnosti, izviren od nog do glave, pravi nasprotnik pol posne- *) Sicer pa Stritar daje prevodilcem prav pametne nauke. V tistem glasovitem naznanilu »Župnika Wakefieldskega« prevedenega po Je-senku govori tako-le: »Poleg izvirnih del smemo dopuščati v slovstvo tudi prevode, a samo pod temi tremi uveti: prvič delo, katero se prevaja, bodi izgledno, po vsebini in po obliki izborno; drugič našim razmeram in potrebam, našemu mišljenju in življenju kolikor mogoče primerno, sorodno, ako že ne vsemu občinstvu, a vendar večini izobraženega sveta razumno; sicer je vsaka prestava gola potrata časa in moči; tretjič, kar se prav za prav samo ob sebi umeje, prevod bodi dober. Odločno in brezobzirno bi morali zavrniti prestavljatelja, kateri bi nam n. pr. podal malo vreden roman obskurnega pisatelja francoskega; in na vsaki strani bi se videlo, da mož ne zna ne francoskega ne slovenskega, — imena ne imenujemo . . .« Kdo bi se branil podpisati ta prelagalcem namenjena pravila? mavcu Koseškemu. Da je Zorin spominjal malko na »Wertherja«, to nas ni motilo, saj smo mislili, da ima vsak veliki pesnik pravico spisati Wertheri-jado. — Kot »piece de resistance« novega »Zvona« izide »Gospod Mirodol-ski«, mnogo obetajoč. A jesen istega leta, če se motim mesec oktober, prinese nam ll. novembra, to dobro vem, imeli smo ga že v rokah) izvrstni prevod Jesenkov »Župnika Wakeiieldskega« ; hlastno smo segli po njem, splošno navdušenje, in hvala toliko o izvirniku kolikor o prevodu. A prebravši prevod začeli smo šepetati med seboj in najprej boječe, potem vedno glasneje povpraševati se, nismo-li že kaj podobnega čitali. Kje? — V Mirodolskem! Da v Mirodolskem! Kakor luskine nam je padlo z očij! Da, Miro-dolski, to ni nič drugega, kakor župnik Wakefieldski sam ! — Oj, kolika bolest nas je takrat prešinila, vsaj mene, in mislim tudi mnogega drugega, zakaj hudo de človeku, če se mu njegov vzor »iznevzori« — sit venia verbo — če se mu njegov malik ¦— da, malik nam je bil Stritar — izmaliči. To bridko spoznanje nas je gadilo še zlasti zategaclel, ker smo si mislili: »Saj smo si sami vstvarili tega malika, saj je Stritar pri tem nedolžen; kaj on more zato, da smo si ga v svojih srcih vzdignili na tako visoko stalo!« A sedaj, ko mirno premišljujem in reflektujem, kaj je pomagalo Stritarju do tistega ugleda, lahko rečem, obožavanja med mladino, usiljuje se mi vedno to prepričanje, da vzrok temu, poleg istinitih velikih zaslug Stritarjevih, ni bilo nič drugega, kakor tisto večno poudarjanje izvirnosti in udrihanje po prevodih in posnemavcih. A vrnimo se v duhu v ono dobo! Med mladino je vrelo in kipelo. Kaj poreče Stritar, kako se opere? Nekateri so hoteli malika že strmoglaviti z visokega piedestala izvirnosli, drugi so ga „DOM IN SVETS' 1891, štev. 7. 331 še branili. V prihodnji številki »Zvonovi« z dne 15. novembra — nič! Trdovraten molk! Samo v »listnici uredništva« (str. 352.) stoji opombica: »Vse one gospode, ki so nam poslali knjige na ogled in upamo, tudi v pregled, prosimo potrpljenja; vse pride na vrsto o svojem času.« Je-li med onimi knjigami kaka hudomušna roka poslala na ogled in pregled tudi »Župnika Wakefieldskega«, ni mi znano. V 11. št. dne 1. decembra 1876. prinese pod zaglavjem »Ž.W.« precej obširno oceno angleškega izvirnika i Jesenkovega prevoda (str. 359. do 362.). A prav na koncu tiste ocene, prav v zadnjem odstavku skriva se tista zloglasna izjava, ki je mahoma odločila usodo našega vzora ! Malik je bil s tem strmoglavljen ! A tudi vzornik in njegov list sta bila pokopana. Posledice se sicer niso takoj vidno pokazale, a »Zvon« je moral od tega trenotka rapidno propadati, zakaj 1. 1879. v št. 22. toži urednik tako-le : . . . »Zatorej bode treba gledati, ali bi se dalo še kako dalje siromačiti se »Zvonom«. — »Zvonovo« stanje namreč — zdaj pride nič kaj prijetno očitno iz-povedanje — ni tako sijajno, kakor si morda kedo misli. »Zvon« ni vajen pred svetom javkati, moledovati in pridušati ljudi, naj se naročajo, in prejemnike, naj plačujejo dolžno naročnino. Iz tega bi se, menim, utegnilo posnemati, da se mu ne vem kako dobro godi. To pa ni tako. »Zvon« propada od leta do leta, število naročnikov se mu vedno manjša, tako cla prihodnje leto, ako ga doživi in ako se' ne zgodi kako posebno čudo, ne bode mogel izhajati o doneskih svojih naročnikov . . .« — Znano je, da je »Dunajski Zvon« životaril — v pravem pomenu besede —- še jedno leto (1880.), a potem se preselil v Ljubljano. Ne ugovarjam, da ne bi se dali najti in navesti še drugi vzroki temu strahovito naglemu propadu »Zvonovemu«, a glavni vzrok je bil gotovo ta, da je s prevodom Jesenkovim in s tisto izjavo hipoma obledel sijaj izvirnosti, ki je obdajal Stritarjevo glavo. A tista izjava? Preimenitnaje, dane bi je tukaj navedli doslovno. Evo je!: »Ker smo že, govoreč o Župniku Wake-fieldskem, povedali nekaj osebnega iz svojega življenja, naj se nam dovoli, da pristavimo še nekaj, kar bi morebiti koga zanimati utegnilo. Nekako posebno nam ugaja beseda Faustova, da mu srce veleva knjigo vseh knjig, sveto pismo ,v svojo ljubo nemščino1 prevesti. Tako se, menimo, mnogemu godi, ko bere nekaj posebno lepega v tujem jeziku; tako se je godilo pač tudi gospodu Jesenku z ^upnikom1-; in tako se je godilo tudi nam. Tudi nam ni miru dala želja, prevesti ga v ,ljubo slovenščino1. Ali že po kratkem premi-selku se nam je utrdilo prepričanje, da iz gori navedenih razlogov ne kaže podati ga Slovencem v neizpremenjeni podobi. Sklenili smo, opustiti vse, kar bi koli našega bralca motiti utegnilo, in zbrati same lepote — in teh je dovolj ! Hoteli smo tako rekoč podati Slovencem biser v novi okovi, kar menimo, da se sme. Toda od sklepa do izvedbe je časi dolga pot; na tej poti se je prvotna misel bolj in bolj predruga-čevala in slednjič smo videli, da bi bilo prišlo na dan — posnemanje; a proti posnemanju smo imeli od nekdaj neko posebno antipatijo. Kaj je bilo vsemu temu konec ? Sklenili smo pisati izvirno povest, ne da bi se merili z angleškim pisateljem, to bi bilo — najivno — uvesti smo hoteli samo ta ,genre' v slovensko slovstvo. Da je v tej povesti ¦— »Zvonovi« bralci jo poznajo, samo če jo bero — tu pa tam kaj, kar nekoliko spominja na ^upnika', za to se ne bojimo, da bi ne dobili odveze od vsakega leposlovskega sodnika ; hoteli vsaj nismo posnemati; reči smemo, da je ,meso od našega mesa in kri od naše krvi' — Gospod Miro-dolski.« Ali ni ta izjava mojsterska, prav vzor diplomatiškega spisa, ki taji ono, kar priznava? Kako fino razločuje posnemanje, »proti kateremu je imel od nekdaj neko posebno antipatijo«, od one vrste izvirnosti, ki je prav za prav — tudi posnemanje; seveda: qui bene distinguit, bene docet, A pri nas mladini je bilo vse izgovarjanje in opravičevanje 'bob ob steno! Stritar je po-snemavec! Slabši ali boljši, izvirni ali neizvirni, to nam nič mari! A prišlo 332 Jubilejna deželna razstava v Pragi. je še hujše. Naša sumljivost je bila vzbujena in se ni dala upokojiti. Sedaj smo začeli povsod slutiti in zasledovati posnemanje. Brskali smo po Stritarjevih spisih in — sumljivec ima ostre oči — našli smo par izvirnih povestij, ki so bile tudi »meso od njegovega mesa in kri od njegove krvi«, a izvohali smo v njih »tu pa tam kaj, kar je nekoliko spominjalo« na slavne izvirnike. Tako smo našli n. pr. precej sorodnosti med »Zorinom« in neko laško »Wertheriado«, naslovljeno »Ultime lettere di Jacopo Ortis« spisal Ugo Foscolo; med »Ro-sano« in znano »Mignon«.1) Tedaj zopet *) Spominjam se, da sem čital kot dijak v »Jugendfreund«-u, ki gaje izdajal znani F. Hoff-mann, če se ne varam, v letniku 1878., neko po- meso od njegovega mesa, in kri od njegove krvi; a kosti niso njegove! Sami biseri v novi okovi! »Potrgane strune«, katere kažejo čudovito mnogo spominov na povest, (naslova se baš sedaj ne morem domisliti) znanega (gorenje bavarske povesti pišočega) Hermanna Schmidta,' so sicer neznanega pisatelja, niti šifrovane niso, a po zlogu smo sodili tedaj, da so Stritarjeve; med zbranimi njegovimi deli jih ni. (Konec.) vest, ki meje močno spominjala na »Rosano«. Ne trdim, da bi bila »Rosana« posneta po tisti Hoff-maimovi povesti, a utegnilo bi se misliti, da se opira i Stritarjeva »Rosana« iHoffmannovapovest na isti izvirnik. Saj je znano, daje tudi Hoffmann prirejal za mladino boljših pisateljev dela; napo-minam samo Marrvatov roman »Jakob Ehrlich«. ToX§c---------- Jubilejna deželna razstava v Pragi. (Spisal Prostoslav.) izpolnila se mi je iskrena želja: %* letos o binkoštih sem videl zlato » Prago, ko sem obiskal z nekaterimi tovariši češko jubilejno deželno razstavo. Občudoval sem mnoge zgodovinske znamenitosti in krasne novejše stavbe mesta Prage, občudoval sem na razstavi bogastvo češkega naroda v vseh strokah obrta in umetelnosti. Razstava je ponos češkega naroda; saj je znak njegove moči, njegovega truda in dela. Razstavo, katere protektorat je prevzel milostno naš cesar, otvoril je slovesno nadvojvoda Karol Ludovik dne 14. maja t. 1.; on jo je večkrat obiskal, natanko si jo ogledal, občudoval in hvalilvRazstavo obiskujejo posebno marljivo Cehi in drugi Slovani; naj bi si jo ogledali tudi Slovenci v velikem številu! — Bil sem dva popoldneva do poznega večera v njej, ogledal si, kar sem mogel, pač mnoge stvari le površno. Nikakor ne morem podati popolnega popisa, vendar pa upam, da ustrežem marsikomu s kratkimi črticami o znamenitejših in važnejših predmetih. Razstava je na levem bregu Veltave in je jako obširna. Raz ven glav- nega poslopja obsega veliko število paviljonov; poleg tega ima več restavracij in kavarn, kjer se ogledavec opo-čije in okrepča ter posluša vojaško godbo, ki svira na več krajih v parku. Glavno poslopje služi izložbam češkega obrta. V osredju se dviga kraljevi paviljon, po načrtih profesorja Omana in Kloučeka zgrajen v baročnem zlogu. Na štirih jonskih stebrih, katerih kapiteli so bogato pozlačeni, dviga se baldahin, končujoč se v vazo z nojevimi peresi. Na pročelju je deželni grb češki. Sprednja in zadnja stran paviljona je odprta, in 9 stopnjic vodi na estrado; na straneh so zrcala z bogato pozlačenimi in okrašenimi mizicami in stoli z visokimi naslanjali. — Paviljon firme »Skramlik in sinovi« je izdelal po načrtih arhitekta Hieserja arhitekt Mraček v baročnem zlogu. Ta paviljon nam kaže krasne oprave za robo, in sicer gospodarjevo delavnico, spalnico in obednico, z bogatim pohištvom; tla krijejo perzijske preproge. — Paviljon firme »Frid. Kubinzkv« je izvršil v renesansi Rohrs. — Blizu kraljevega paviljona je izložba steklenine iz fabrike grofa Harracha, ki priča o „DOM IN SVETi' 1891, štev. 8. 375 še enkrat ponovimo, da je za bitno pre-treba dveh prvin? Ene, ki ostaja in prehaja iz stvari v stvar, ki je vir pre-snavljanju — tvari; in druge, ki mrtvo, golo tvar brez lica in biti utvar j a in ostvarja — lika. To je ono čudežno dvojstvo čutnega vesmira, spajajoče se v še čudeznejšo enoto, dvojstvo, ki smo o njem rekli, da je nosi v sebi tudi drobni delek kamenca, ki mirno leži v hladni zemlji. Mirno leži. A prišle bodo studene kaplje, prepereli delki se bodo ločili, slabotna koreninica se bode pri-vila do njih, posrkala prijajoče raztaljene sokove, raztvarjala jih bode in pretvarjala, stari liki bodo izginili, delki se utelovili rastlinici, služili bodo životni sili in nje smotru. Po stebelcu jih bode morda poslala sila vodnica v lopi cvet, ali v plodnični prekat. S semencem bode odpadla tvar. In zopet bode pričela novo življenje v somencu, v rastlinici. Z rastlinico bode prišla v živalsko telo, deležna bode čutenja. In iz živali se popne morda še više, z mesom pride v telo najvišjega čutnega bitja, njemu se priliči in njemu služi. Morda bode sprejemala vtiske ter tako delovala v službi našega uma, naše duše. A prišel bode čas, telo bode zapuščeno, deli se bodo razkrajali in po dolgem času tvar pride zopet v zemljo z istim likom. A zakaj z istim likom po dolgem obtoku, vprašali me bodete morda? . . . Dovolj! Ako me počastite kdaj s svojo prisotnostjo, pogovarjali se bo-demo dalje. A sedaj smo pri kraju. Telo je iz tvari in lika. Vem pač, da se vam bode to in ono zdelo — čudno. Tudi težkoče vam bodo ovirale pot A ne strašite se! Trezno razmišljajte s sv. Avguštinom: »Et intendi in ipsa corpora, eorumque mutabilitatem altius inspexi, qua desinunt esse quod fuerant, et incipiunt esse quod non erant: eundemque transitum, de forma in formam, per informe quiddam fieri suspicatus sum, non per omnino nihil: s e d n o s s e c u p i e b a m, n o n s u s p i-cari!«1) Le zaupajte! Ta sestav se ni rodil v eni glavi, enem duhu, in naj si je duh samega Aristotela! Podstav mu je obče človeško naziranje o vzniku in pretvorbi, le utrdil, razmotril ga je duh razboritih in razsodnih modrecev. Podklad, pravim, mu je občo naziranje, ono naziranje, ki je je tako lepo, tako globokoumno ostvaril pesnik, ki poje: V delavnico sem tvojo zrl, In videl vedno sem vrtenje, Prelivajoče se življenje, Prerojevanje, prenavljanje, Iz bitja v bitje presnavljanje: Nikjer je stalne ni stvari, A prah noben se ne zgubi! *) L. confessionum 1. c. n Ruska biblioteka" in naši prevodi slovanskih izvirnikov. (Spisal V. B.) (Konec.) blagovoljni čitatelji naj nam opro-ste, da smo jih toliko časa mudili s pripovedanjem epizode iz najnovejšega našega slovstva; a epizoda ta je prezanimiva in menim, kolikor toliko v zvezi z našim predmetom, h kateremu se takoj povrnemo. — Stritarja smemo namreč zlasti za- hvaliti, da se ponašamo s tolikim številom piscev in pesnikov, ki vsi hočejo biti »izvirni«. A izvirne njih povesti so medle, brez soka in mozga; glavna naloga v njih je prisojena grajščakom, ki vedno cigarete vijejo, in njih guvernantam, a občevalni jezik teh oseb ni morda slovenski, niti nemški, temveč 376 »Ruska biblioteka« in naši prevodi slovanskih izvirnikov. tisti tajnostni cvetlični jezik — »Blumen-sprache«: čustva in misli izražajo po korčkih, vijolicah itd. Takih medlih, brezbarvnih, »mlitavih« povestij, a tudi mnogo boljših najdemo v vsakem ilu-strovanem nemškem listu na izbiro. — Ugovarjalo se mi bode: boljše nekaj, nego nič, boljše take srednje mere povesti pisati, nego roke križem držati. Da res! A še boljše bi bilo — in tako jaz sodim — da nam bi taki pisatelji, ki vsekakor čutijo potrebo, »nekaj dati od sebe«, rajši prevajali iz slovanskih literatur. Res se bodo morali odreči slavi, biti izvirnimi pisatelji, a v svesti si smejo biti, da bodo koristih narodu neizmerno več, in mislim, da ta zavest tudi nekaj velja, morda več, nego ona domnevana slava. Isto svetujemo, samo še bolj resno, mladim našim pesnikom. Naj se kanijo dvomljive tiste slave, da se njih pesniški poskusi neusmiljeno, a pravično razparajo na zadnji strani »Zvonovi« najrajši — prevajajo. Kako treba prevajati, o tem smo govorili že v začetku tega spisa. A kaj naj prevajajo? Na to pre-važno vprašanje nimam za sedaj boljšega odgovora, nego: prevajajte vi, ki čutite v sebi zmožnosti dovolj pa tudi vstrajnosti, prevajajte — srbske narodne pesmi; le-te so neizčrpni vrelec prave poezije, in sicer prave slovenske poezije. »Ženske pesme« so vir duhteče, nežne lirike, a z »junačkimi pesmami« primerjati se sme samo Homer. Ves svet se jim divi. A mi se sramujmo, da jih poznamo tako malo! Res, da je srbski jezik našemu jako soroden, in Grimm, naznanjajoč Vukovo zbirko v »Gottinger gelehrte Anzeigen« (5. Nov. 1823), je že menil: »Der Russe kann sich ohne Milne hineinlesen, noch leichter wohl der Krainer.« A faktum je, da, če so tudi jako majhne težkoče, ki nam ovirajo gladko čitanje srbskega izvirnika, te težkoče malokateri izmed nas premaga: »vis inertiae«. Ta zakon ne velja samo o materiji, ampak tudi o duhu. Mladi pesniki! Idite torej nabirat cvetja na bujno polje narodne poezije srbske; krasne kite nam ga lahko naberete, in dolgo časa nas bodete lahko preskrbovali z najdičnejšimi piruhi in božičnimi da rili, za katera vam bode moral biti narod desetkrat hvaležnejši, nego za najbolj trebušnate zvezke medlih, »izvirnih« pesmij, ki razodevajo vse prej, nego slovenski duh in značaj. V čem tiči torej neizmerni pomen prevodnega slovstva za Slovence? V tem, da je prevodno slovstvo pri sedanjih naših razmerah jedrni dotok, po katerem se oživlja in okreplja otrplo slovensko mišljenje, jedina pot, po kateri se more čvrstiti in množiti slabo naše znanje pravega slovenskega življa in značaja. Skratka, prevodno slovstvo je do sedaj pri nas jedino sredstvo, da prodere pojem o slovenskem prerojenju, o slovenski — »renesansi«1) tudi v širje kroge narodove. Ako te vrstice pribore umnemu in razboritemu prevajanju slovanskih izvirnikov nekaj več veljave in ugleda, nego ga je imelo doslej, dosegle so popolnoma svoj namen. x) Ad vocem »renesanca« — po domače »preporod«, t. j. idealni preporod slovenskega naroda — dalo bi se napisati mnogo zanimivega; za sedaj zadostuj, da opozorim čitateljstvo na poglavje »Renaissance« v Pvpina in Spasoviča povestnici slovanskih literatur, v Pechovem nemškem prevodu (Leipzig, Brockhaus, 1880 do 1884) v drugem oddelku drugega zvezka, str. 431—466). — Zajedno naj tu popravim pomoto v svojem sestavku (gl. 7. št. »Dom in Svet«-a str. 332 b); ondu omenjenemu bavarskemu pisatelju Schmidtu ni ime Hermann, ampak Maksimilijan, ki je sedaj dvorni svetnik v Monakovem ter je pred več nego dvajset leti zaslovel po svojih »Hochlandsgesehichten«. V 8. letošnji številki »Wiener Literatur-Zeitung« je citati, da je le-ta Maks. Schmidt ravnokar zopet dal na svetlo »Hochwaldsgeschichten aus dem baveriseh-bohmisehen Grenzgebirge (2 Theile in einem Bande. Jena, Costenoble).« Digitalna knjiĹľnica Slovenije - dLib.si
NAPAKA - STRAN NI BILA NAJDENA


Žal nam je, a strani, ki ste jo iskali, ni bilo moč najti.
Prosimo, poskusite uporabiti ISKALNIK in poiskati publikacijo, ki jo potrebujete.
Knjige
Periodika
Rokopisi
Slike
Glasba
Zemljevidi
Vse pravice pridržane © 2025 Narodna in univerzitetna knjižnica, Turjaška 1, 1000 Ljubljana