383
Prirodopisne stvari.
Tiči-jezdeci.
Vsacemu je znano, da močneji tiči vsako zimo zapusti naše kraje ter se preselijo v Afriko, kamor morajo čez srednje-zemsko morje leteti brez počitka. Slabši tiči med potjo počivajo na otocih ter po poti zelo oslabe. Nahaja se pa po zimi v Afriki tudi mnogo čisto malih evropskih tičev, katerim male peruti nikakor ne dopuščajo leteti čez morje. Kako li pridejo ti v Afriko? Ali gredo morebiti po suhem čez Malo Azijo? Na to zanimivo vprašanje nahajamo sedaj odgovor v mnozih angleških in amerikanskih časnikih , da mali tiči jezdijo v Afriko na hrbta večih tičev, posebno pa žr-javo v.
Nek dopisnik Novo Jorške „Evening Post" piše to-le: „V jeseni 1878. 1. bival sem delj časa na otoku Kreti v srednjezemskem morji. Dostikrat opozoril me je vaški župnik, s katerim sem mnogo občeval, na žvr-golenje malih tičev, katero je bilo slišati, če je krdelo žrjavov letelo proti jugu. Ko sem mu jaz dejal, da ne vidim nikakih druzih tičev, ko žrjave, zagotovil me je, da je to žvrgolenje malih tičkov, ki sede žrjavom na hrbtu. In vsi drugi vaščani pritrdili so tudi besedam župnikovim. Ko smo drugič zopet videli krdelo žrjavov, vstrelil je neki ribič mednje in takoj smo videli nekaj malih tičkov sfrčati v zrak , od kodar so se pa zopet kmalu vrnili na žrjave".
Tudi naša pastaričica je pozimi v Arabiji zel6 pogosto videti in ondašnji Beduini so prepričani, da prijezdi na štorkljah tje.
Dr. pl. Lennep poroča, da se isto tudi godi v Mali Aziji. »Nekateri tiči" — piše omenjeni pisatelj — „ni-kakor niso zmožni preleteti vso širjavo srednjezemskega morja, tako posebno taščice, cizki, neki mali ščinkovci in še več*sto druzih tičkov, ki bi nikakor ne mogli prestati dolge poti. Vsegamogpčni pa, ki skrbi za najmanjšo stvar, je tudi njim dal sredstvo, da pridejo v Afriko. Dal jim je namreč žrjave. Jeseni pride v Malo Azijo mnogo krdel teh tičev, kateri jako naglo let6 in z nekim posebnim glasom opominjajo male tiče,   da
je čas podati se na pot. Lahko je potem videti, kako se vse polno malih tičkov vzdigne žrjavom na hrbet ter se d& prenesti v gorke kraje. Pomladi pridejo pa potem na ravno tak način nazaj.
Lovci v severni Ameriki tudi pripovedujejo, da jezdijo mali ščinkovci na divjih goseh v južno Ameriko,
Mi nimamo vzroka, da ne bi verjeli tega mnogoštevilnim pričam. Vsaj je mnogo dokazov prijateljstva med posameznimi živalmi znanih. Težko bi pa bilo najti ljubeznjivejšo podobico v naravi, kakor velicega tiča, kateri rad pomaga svojemu malemu tovarišu, ki prijetno sedi na njegovem hrbtu in mu krajša pot z milim žvrgolenjem.
„Der Obstgarten".