© Nova univerza, 2018 DIGNIT AS Revija za človekove pravice Slovenian journal of human rights ISSN 1408-9653 Sociološko-pravni vidiki Slovenije kot pravne in demokratične države Albin Igličar Article information: To cite this document: Igličar, A. (2018). Sociološko-pravni vidiki Slovenije kot pravne in demokratične države, Dignitas, št. 51/52, str. 58-76. Permanent link to this doument: https://doi.org/ 10.31601/dgnt/50/52-9 Created on: 07. 12. 2018 To copy this document: publishing@nova-uni.si For Authors: Please visit http://revije.nova-uni.si/ or contact Editors-in-Chief on publishing@nova-uni.si for more information. This work is licensed under a Creative Commons Attribution-NonCommercial 4.0 International License. 58 DIGNITAS n Ob dvajsetletnici samostojnosti in neodvisnosti RS 1. Uvodna misel Sociološko-pravni vidiki preteklosti, sedanjosti in prihodno- sti slovenske države izpostavljajo predvsem probleme razvitosti pravne kulture, civilne družbe in z njo povezanega javnega mne- nja ter legitimnosti zakonodaje in njenega izvajanja v dejanskih družbenih odnosih. Pravne norme v vseh obdobjih človeške civilizacije na temelju zavestnih odločitev postavljajo temeljne okvire različnim oblikam združevanja ljudi. Vloga prava se kaže v zavarovanju temeljnih od- nosov v skupnosti ter urejanju pogojev obstoja posameznika in skupnosti. Slovenska družba se je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja znašla v t. i. tranzicijskem obdobju, ki je pomenilo tudi pre- lom z vrednotami prejšnjega socialističnega političnega sistema. Nove ustavne vrednote, izražene zlasti skozi človekove pravice in temeljne svoboščine, se ne uveljavijo in utrdijo takoj po nor- mativnih spremembah, ampak mora preteči nekaj časa, da ljudje prevzamejo nove vrednote. Do tedaj pa se pojavlja stanje družbe- ne anomije, ki v Sloveniji še vedno traja. Anomija 1 kaže na stanje razvrednotenja vrednot in norm, kar se dogaja zlasti v prehodnih obdobjih. Tedaj stare vrednote ne veljajo več, nove pa se še ne uveljavijo in ne »usedejo« v družbeno zavest oziroma jih posame- zniki še ne ponotranjijo (internalizirajo). Vendar tudi potem, ko se to večinoma že zgodi, je potrebno, da v družbeni skupnosti pride do t. i. delitve vrednot (shared values) oziroma vrednotne pove- zanosti družbe 2 . Kadar se to ne dogaja, so sredobežne težnje v 1 Izraz izvira iz grščine a- ne, nomos –zakon in ga je uporabljal zlasti Durkheim za stanje brezpravja oziroma razvrednotenja vrednot in norm. (De la division du travail social, Presses Universitaries de France, Paris, 1960). 2 Več v knjigi Zupančič: Prva od suhih krav, Cankarjeva založba, Ljubljana 2009, str. 44 in nasl. Sociološko-pravni vidiki Slovenije kot pravne in demokratične države Albin Igličar 09-Igličar.indd 58 7.12.2011 18:23:03 59 DIGNITAS n Sociološko-pravni vidiki Slovenije kot pravne in demokratične države družbi močnejše od sredotežnih silnic. V takšnem stanju socialna dezorganizacija zajame tako področje civilne družbe kot državne institucije, kar ogroža družbeno solidarnost. Družba se tedaj ato- mizira v mehanično vsoto posameznikov (individuumov). Med njimi je vse manj odnosov, tako se zmanjša družbena integracija. S tem v zvezi je v jubilejnem zapisu ob dvajseti obletnici nastanka slovenske države dr. Bučar med drugim zapisal: »Tudi ustanovitev lastne države ni bila spremljana s kolikor toliko jasnimi predstava- mi, kako v njej živeti, še celo pa ne sprejeta kot del našega lastnega vrednostnega sveta.« 3 . Zato za slovensko družbo zadnjih dvajset let torej velja dodati, da prebivalstvo ni v celoti ponotranjilo (internaliziralo) t.i. izho- diščnih pravrednot – svetosti življenja, posvečenosti mrtvih, do- stojanstva človeka in principa, da storiš drugemu le to, kar naj dru- gi storijo tebi (Hribar, 2006, 174, 175). Vsaj dve izmed njih – svetost življenja in človekovo dostojanstvo – so v preambuli omenjala besedila osnutkov slovenske ustave 4 , vendar pa besedilo veljavne ustave tega izrecno več ne našteva. Seveda kaže takoj dodati, da veljavna ustava vsebuje izčrpen katalog človekovih pravic in te- meljnih svoboščin, ki vsebuje tudi vse navedene (pra)vrednote. Takšne poudarke srečamo tudi v slovenski ustavnosodni praksi 5 . 2. Splošno o pravni kulturi Pravna kultura je agregatni pojem, katerega prvine so ideje, pričakovanja, vrednotenja in mnenja, ki jih imajo ljudje o pravnem sistemu ter njihova zadržanja (ravnanja) glede na pravni sistem v neki globalni družbi (Friedman, 1977, 76). S pojmom pravna kultu- ra zato razume sociologija prava empirično razisk(ov)an družbe- ni pojav, ki vključuje pravno opredeljene predstave o vrednotah, normah, institucijah, postopkovnih pravilih in načinih obnašanja (Raiser, 2007, 311). Pravno kulturo torej sestavljajo ravnanja, vre- dnote in mnenja, ki obstojijo v družbi glede na pravo, pravni sis- tem in njegove različne dele (Cotterrell, 2006, 83). Iz povedanega 3 Pravna praksa, št. 24–25, Ljubljana 2011, str. 3. 4 T. i. »pisateljska ustava« , april 1988, »Demosova ustava«, marec 1990 ter »Podvinska ustava«, avgust 1990. Slednja je v Preambuli določila: «Zavedajoč se svetosti življenja in človeškega dostojanstva (va- rianta: nedotakljivosti človekovega življenja in dostojanstva ‘…«. 5 Npr. U-I-109/10, točka 9 Obrazložitve: »Kot temeljna vrednota ima človekovo dostojanstvo normativni izraz v številnih določbah Ustave, zlasti je konkretizirano preko določb, ki zagotavljajo posamezne človekove pravice in temeljne svoboščine; te so namenjene prav varstvu različnih vidikov človekovega dostojanstva.« 09-Igličar.indd 59 7.12.2011 18:23:03 60 DIGNITAS n Ob dvajsetletnici samostojnosti in neodvisnosti RS torej izhaja, da pravno kulturo sestavljata idealni in realni del tega pojava. Idealni del pravne kulture zajema: ideje, vrednotenja, pričako- vanja, mnenja o pravnih normah in institucijah. Dejanski del prav- ne kulture pa obsega: ravnanja ljudi glede na pravni sistem, zadr- žanja in navade. Pri oblikovanju pravne kulture pa je mogoče po Friedmannu (Friedmann, 1990) razlikovati med pravno kulturo, ki nastaja kot posledica zahtev, ki jih člani globalne družbe postavlja- jo pravnemu sistemu (zunanja oziroma splošna pravna kultura), in pravno kulturo, ki se oblikuje kot rezultat vnaprejšnjega obliko- vanja pravnih institucij in njihovega delovanja (notranja oziroma profesionalna pravna kultura). Celovit pogled na pravno kulturo mora seveda zajeti obe plati obravnavanega pojava, njuno medsebojno vplivanje ter prepleta- nje obeh prvin pravne kulture. Pri dejanskem vzpostavljanju druž- benih odnosov učinkujeta oba dela pravne kulture. V analitični oziroma raziskovalni fazi proučevanja pravne kulture pa je mo- goče obe sestavini razlikovati, toda ob sklepnih sintetičnih prika- zih je zopet treba imeti pred očmi totalnost pri izvorih in učinkih pravne kulture. Poleg tega je za splošno podobo pravne kulture v neki konkre- tni globalni družbi pomemben še njen količinski oziroma kvan- titativni vidik. Zato je mogoče trditi, da splošna oznaka pravne kulture izpostavlja nazore in opredelitve večine pripadnikov glo- balne družbe do pravnih vrednot in norm ter načine dejanskega vzpostavljanja pravnih odnosov v realnem (fizičnem) svetu. Kakor celota družbenih institucij v smislu splošne kulture od- raža značilnosti določene globalne družbe, tako tudi pravna kul- tura odseva razmere v tej družbi. Zato je treba danes govoriti o različnosti pravnih kultur, o njihovem pluralizmu kot posledici dejstva, da ima vsako ljudstvo, vsaka dežela oziroma vsak narod svojo pravno kulturo (Friedman, 1977). Sociološko-pravna proučevanja, na primer, poudarjajo razlike v pravni kulturi Vzhoda in Zahoda. Medtem ko vzhodno-civiliza- cijski koncept prava izhaja iz harmonije 6 , je zahodno-civilizacijski bolj nagnjen k borbi za pravo 7 . Če je na primer v japonski pravni kulturi tako rekoč sramotno razreševati konflikte na sodišču, po- tem je to na primer v ZDA nekaj povsem normalnega. (Rehbinder, 6 Npr. Konfucionalizem. 7 Npr. Jhering, Borba za pravo (Kampf um´s Recht). 09-Igličar.indd 60 7.12.2011 18:23:03 61 DIGNITAS n Sociološko-pravni vidiki Slovenije kot pravne in demokratične države 2000, 175). Poleg tega pluralistični pogled na pravno kulturo iz- postavlja njeno kompleksnost znotraj določene globalne družbe. Zato na pravno kulturo vplivajo številne ekonomske, politične, in- teresne in slojevske determinante. Znane so ugotovitve, da pravna kultura pretvarja interese v pravne zahteve oziroma, da ob zavaro- vanju določenih interesovpravna kultura nastopa kot oblikovalec pravnih zahtev (Cotterrell, 2006, 87). Poleg tega se kažejo razlike in tudi nasprotja v pravni kulturi različnih družbenih slojev na primer statusnih, poklicnih, staro- stnih itd. 8 . Družbeni položaj posameznika namreč močno vpliva na subjektivno dojemanje pravne sfere globalne družbe in tudi na njegovo dejansko vedenje in ravnanje. Zato je večkrat koristno razlikovanje med t. i. notranjo (internalizirano) in na zunaj izraže- no (eksterno) pravno kulturo. V prvem primeru gre za razume- vanje pravnih vrednot in norm pri pravnih subjektih, v drugem pa za pričakovanje njihove okolice, kako bodo ravnali v pravnih odnosih. Razlike med pravnimi kulturami pogojujejo tudi različni prav- ni sistemi. V tem smislu govorimo o t. i. pravnih družinah ali ve- likih pravnih sistemih 9 , kot so rimsko–germanski in anglo-ameri- ški pravni krog, pravni sistemi Daljnega Vzhoda itd. Pripadnost k nekemu pravnemu sistemu vpliva na različne vzorce pravne kulture 10 . Vendar takšen pluralizem pravnih kultur danes vse bolj prehaja v pravni univerzalizem (Raiser, 2007, 317) zaradi globa- lizacijskih procesov na področju gospodarskega povezovanja sveta, njegovega političnega približevanja in splošno kulturnega poenotenja. To se izraža pogosto v procesih recepcije določene pravne ureditve, ko se zaradi recepcije spreminja pravna kultura države, ki je sprejela »uvoženo« pravno ureditev, obenem pa se tudi sprejeta pravna ureditev delno spremeni zaradi že obstoječe pravne kulture v državi, ki je prevzela tujo pravno ureditev dolo- čenega sklopa družbenih odnosov 11 . Močni integracijski oziroma 8 Tako npr. Friedman za razmere v ZDA ugotavlja obstoj razlik med pravno kulturo bogatih in revnih, delavcev v železarnah in računovodij, črncev, belcev in aziatov, moških, žensk in otrok itd. (Fried- mann, 1990, 213). 9 Podrobneje in poglobljeno razlike in podobnosti med različnimi pravnimi sistemi proučuje primer- jalnopravna znanost, npr: David, Grasmann: Uvod v velike sodobne pravne sisteme, I in II, Cankarjeva založba, Ljubljana 1998. 10 To npr. ilustrira ugotovitev sodnika Sodišča ES dr. Marka Ilešiča: »Različne pravne kulture v državah članicah pogosto privedejo do različno oblikovanih in različno sprejetih pisnih vlog in še zlasti raz- ličnega nastopanja (tudi sodnikov) na obravnavah.« (Ilešič, 2008, 6). 11 Na primer prevzemanje nemškega prava na Japonskem kot tudi »evropskega« prava v Sloveniji pred slovensko vključitvijo v Evropsko unijo. 09-Igličar.indd 61 7.12.2011 18:23:03 62 DIGNITAS n Ob dvajsetletnici samostojnosti in neodvisnosti RS asimilacijski procesi imajo v sodobni družbi za posledico tudi od- pravljanje razlik med pravnimi kulturami in približevanje oziro- ma konvergenco različnih pravnih sistemov. Omenjeno dogajanje lahko zelo nazorno zasledimo v procesih približevanja evropsko- kontinentalnega in anglosaksonskega pravnega sistema znotraj Evropske unije 12 . Zato lahko tudi z vidika sprememb v pravni kulturi kot posledi- ci sprememb v družbeni strukturi zasledimo nekaj razvojnih ten- denc, ki so skupne vsem globalnim družbam v sodobnosti. To je najprej težnja po vedno večjem poenotenju prava s prostorskega, stvarnega in osebnega vidika. Takšne spremembe so najprej posle- dica širitve obsega globalnih družb ter intenzivnega odpravljanja razlik v poglavitnih sklopih družbenih odnosov. Nadalje nekateri teoretiki posebej izpostavljajo neke vrste socializacijo prava, kjer vedno pomembnejše mesto dobivajo norme o varstvu delavcev, potrošnikov, okolja, določbe o socialni varnosti in pravila o ena- kih možnostih. (Rehbinder, 2000, 86). To je seveda odraz večanja tistega dela pravnega sistema, ki je determiniran s splošnimi druž- benimi interesi na račun tistega dela, ki ga determinirajo posebni interesi zgolj določenih razredov in slojev. V tako rekoč vseh sodobni pravnih sistemih je mogoče zaznati tendence po vztrajnem širjenju pravne regulacije oziroma po ne- nehnem povečevanju obsega pravnih aktov in pravnih norm, kar je posledica naraščajoče kompleksnosti ter organiziranosti druž- benega življenja, napredka znanosti in želje ljudi po predvidljivosti pri vzpostavljanju družbenih odnosov, izhajajoče iz potrebe ljudi po varnosti. Temu se pridružuje tendenca, izvirajoča iz naraščajo- če racionalnosti v družbi, k birokratiziranosti in specializiranosti pravnih procesov. Iz navedenih okoliščin izhaja še težnja po vse večji strokovnosti pravnega sistem in njegovih nujnih znanstvenih osnovah ob zahtevah po legitimnosti in učinkovitosti pravnega sistema (Rehbinder, 2000, 115). Omenjene skupne poteze v pravni kulturi modernih global- nih družb odsevajo tako v predstavah in mnenjih ljudi o pravnih institucijah kot tudi v njihovem dejanskem vedenju in ravnanju. Na obe sestavini pravne kulture imajo dandanes odločilen vpliv sredstva množičnega obveščanja, t. i. množični mediji, ki z opiso- 12 Na primer izenačevanje pomena zakona (kot glavnega formalnega pravnega vira v kontinental- nem sistemu) in sodbe (kot glavnega pravnega vira v anglosaksonskem sistemu) v pravnem sistemu Evropske unije. 09-Igličar.indd 62 7.12.2011 18:23:03 63 DIGNITAS n Sociološko-pravni vidiki Slovenije kot pravne in demokratične države vanjem in prikazovanjem pravnih procesov, predstavljanjem sta- lišč in mnenj 13 , odločilno oblikujejo javno mnenje, s tem pa tudi predstave ljudi o pravnih pojavih. Stališča, mnenja in pričakovanja ljudi o poteku pravnih procesov so pomembna sestavina javnega mnenja v smislu razpravljanja posameznikov v družbi o določe- nih skupnih zadevah. To javno mnenje zadeva predvsem splošno pravno kulturo, ki zajema pravne nazore in pravna ravnanja vseh članov globalne družbe. Iz splošne pravne kulture pa kaže posebej izdvojiti profe- sionalno pravno kulturo, to je pravne nazore in pravna ravnanja poklicnih pravnikov. Pravna kultura je s svojo središčno prvino, ki so človekove pra- vice, v današnjem času nujni pogoj za dejanski obstoj pravne dr- žave. Od stanja pravne kulture je odvisno delovanje pravnega sis- tema in še posebej končno izvrševanje pravnih norm v dejanskem ravnanju pravnih subjektov (materialni akti). Ta poudarek je še posebej utemeljen, ker v normativni sferi sodobnega sveta izgu- bljajo na pomenu religiozne in moralne norme. Na njihovo mesto v marsičem stopajo pravne norme in pravne institucije. Le-te vse bolj prevzemajo vlogo, ki so jo nekdaj imele v družbi religiozne, običajne in moralne norme. K takšnemu razporejanju pomena različnih vrst družbenih norm veliko prispevajo težnje k sekulari- zaciji ter racionalnosti modernega sveta; ker pa je fenomen prava vezan na racionalnost, se povečuje njegov pomen v normativni strukturi globalne družbe. Pravo vse bolj prevzema osrednje me- sto pri institucionalizaciji skupnih družbenih vrednot. Pri tem je lahko bolj inovativno ali izvaja zgolj funkcijo poziti- vizacije v družbi že utečenih vzorcev ljudskega obnašanja. V tej pravni regulatorni dejavnosti pa je zopet lahko poudarek na ma- terialnih (substancialnih) ali procesnih pravilih. V enem in dru- gem primeru je namen pravnih norm vzdrževanje reda in miru kot obče družbene in hkrati bistvene pravne vrednote ter kot cilja pravnega sistema 14 . Ko sta družbeni red in mir porušena z intere- 13 Npr. DELO – Mnenja – Gostujoče pero – Kešeljević ugotavlja za slovenske razmere: »Pomanjkljivo delovanje pravne države je s prvotno akumulacijo kapitala omogočilo nastanek kvazi podjetniške elite …« (12. 2. 2008). 14 Prim. stališče Leonida Pitamica: “Pravo je vedno red, ne le, kadar ureja mirne odnose med ljudmi in človeškimi skupnostmi, temveč še prav posebej takrat, kadar prihaja med njimi do spora (npr. po- stopkovna pravila), in celo tedaj, ko spore rešujejo z orožjem (mednarodno vojno pravo); kajti celo v teh primerih je treba dati sporu čim bolj urejeno obliko. Pojem ´red´ je za pravo tako bistven, da ni več pravo, ko ni več ´red´.« Razprava L. Pitamica: Naravno pravo in narava prava, ponatis v knjigi L. Pitamic: Na robovih čiste teorije prava (ur. Marijan Pavčnik), SAZU in Pravna fakulteta, Ljubljana 2005, str. 110. 09-Igličar.indd 63 7.12.2011 18:23:03 64 DIGNITAS n Ob dvajsetletnici samostojnosti in neodvisnosti RS snim konfliktom, nastopi pravo kot sredstvo za razreševanje spo- rov v družbi (Zupančič, 1995, 66), ki ponovno vzpostavi red in mir. Demokratična pravna država ima z vzpostavljanjem pravnega sistema po eni strani zelo velik vpliv na oblikovanje vsebine splo- šne pravne zavesti, ko gre za njeno pravotvorno dejavnost, po dru- gi strani pa tudi sama prisluhne stališčem, ki se o pravnih vpraša- njih že nahajajo v javnem mnenju. Na pravno zavest vplivajo tako intuicija kot iracionalni element človekove duševnosti kot pravni občutki, zlasti kot notranji občutek naravnega reda ter pravičnosti (Novak, 2000, 84) in osebne življenjske izkušnje, sporočila drugih ljudi in sporočila javnih glasil. Vse navedene okoliščine je treba pretehtati tudi pri državnem usmerjanju človekovega družbenega delovanja, še posebej, kadar se kot sredstvo tega usmerjanja upo- rabljajo zakonske pravne norme. 3. Javnomnenjski izraz slovenske pravne kulture Javno mnenje opredeljuje klasična enciklopedija družbenih znanosti kot zbir mnenj posameznikov o javnih zadevah (Davi- son, 1968, 13, 188). Za razvito javno mnenje oziroma za obstoj raz- vite javnosti je potrebno, da približno enako število ljudi mnenje ustvarja in sprejema, da je zagotovljena možnost odgovora na jav- no izraženo mnenje, da obstaja možnost družbenega delovanja za uresničitev neke ideje in da ne obstaja državna kontrola nad vsebino mnenjskih procesov (Mills, 1965). Javno mnenje je s pravno sfero povezoval že Rousseau, ki je štel javno mnenje kar za resnično ustavo države, ko pravi: “K tem trem vrstam zakonov se pridružuje še četrta, najvažnejša: le-te ne klešemo ne v marmor ne v bron, ampak v srca državljanov; pred- stavlja resnično ustavo; vsak dan pridobiva nove sile; ko vsi drugi zakoni zastarijo ali ugasnejo, jih ta oživlja ali nadomešča; v ljud- stvu ohranja duha njegove ureditve in neopazno nadomešča moč oblasti z močjo navade: v mislih imam šege, običaje in predvsem nazore; stvari, ki so našim politikom povsem neznane, od katerih pa je odvisno vse drugo; stvari, s katerimi se velik zakonodajalec ukvarja na tihem, medtem ko se na videz omejuje na posamezne predpise, ki so samo lok oboka, medtem ko so navade, ki se pora- jajo, počasneje, sklepni kamen, ki neomajen spaja celotni obok.” (Rousseau,1960, 124). 09-Igličar.indd 64 7.12.2011 18:23:04 65 DIGNITAS n Sociološko-pravni vidiki Slovenije kot pravne in demokratične države Razumske prvine javnega mnenja stopajo pogosto v ozadje, saj se javno mnenje prelevi v moralno ocenjevanje o neki skupini dejstev (Lippmann, 1999, 102). Z vstopanjem vrednot v vsebino javnega mnenja pa dobi ta oblika zavesti tudi normativno naravo. Normativno vsebino ob vrednotah kot kolektivnih predstavah o zaželenih lastnostih in dobrinah napolnjujejo še številna družbe- na pravila od običajnih, strokovnih, političnih do zakonskih oziro- ma pravnih pravil. S tega zornega kota so potem pravna pravila po eni strani ob svojem nastajanju determinirana z vsebino javnega mnenja, po drugi strani pa ga prav ta (pravna) pravila soustvarja- jo. Skozi javno mnenje torej vstopajo pravna pravila v družbeno zavest in občo pravno kulturo določene globalne družbe. V idealnem modelu bi tudi javno mnenje nastajalo iz razpra- vljanja in razmišljanja, tako da bi se ob preverjenih informacijah oblikovalo v “… skupen način mišljenja, korporativni duh neke skupine ali združbe…” (Tönnies, 1998, 62). Tedaj bi zakonodaja nastajala kot odraz obče volje, ki bi jo izražalo javno mnenje 15 . To bi zajemalo tudi vsoto oziroma presek ljudskih občutkov za pravičnost, formuliranih v pravnih standardih ter zakonodaji (No- vak, 2000, 85). V takšnih idealnih razmerah bi potem tudi adresati zakonskih norm le-te vzeli za svoje, saj bi jim človek kot “normo ponotranjajočim bitjem” (Zupančič, 1995, 69) spontano sledil pri vzpostavljanju družbenih odnosov. V družbenih odnosih pa se v današnjih razmerah zmanjšujeta spontanost ter zaupanje in pove- čujeta formalizem ter zanašanje na zakone in sodbe. Za slovensko pravno kulturo velja splošno znana ugotovitev, da je na začetku drugega desetletja 21. stoletja v zelo slabem sta- nju. To se odraža tako v slabi zakonodaji 16 , slabem izvrševanju le-te ter počasnem delovanju upravnih in sodnih organov. Posledično beležimo izrazito nizko zaupanje prebivalcev Slovenije v pravne in politične institucije. Z vidika zaupanja v pravne in politične institucije je mogoče za slovensko javno mnenje ugotoviti, da je le-to po začetni visoki stopnji zaupanja, ki je sledilo neposredno po osamosvojitvi Slo- venije, že po nekaj letih močno padlo in so se pravne in politične institucije znašle v spodnji tretjini na lestvici zaupanja prebivalcev 15 »Javno mnenje je duhovni izraz iste obče volje, ki se razodeva v konvenciji in zakonodaji.« (Tönnies, 1998, 62). 16 Prim. resolucija o normativni dejavnosti, Ur. l. RS95/09, podobno ugotovitve predsednika države, DELO 30. 9. 2011. 09-Igličar.indd 65 7.12.2011 18:23:04 66 DIGNITAS n Ob dvajsetletnici samostojnosti in neodvisnosti RS Slovenije (Toš, Müller, 2010, str. 145, 158) 17 . Na prvih mestih lestvi- ce zaupanja pa se znajdejo različne organizacije civilne družbe, pa naj gre za šole, banke, podjetja, medije ali celo gasilce. Tako na primer Politbarometer za maj 2011 18 beleži naslednjo lestvico zaupanja v osrednje državne in družbene ustanove (sešte- vek odgovorov »zaupa« in »povsem zaupa«): gasilci……………………… ........................95 vojska…………………………. ....................49 predsednik republike…………. ......43 zdravstvo………………………..................40 šolstvo………………………….. ..................39 evro…………………………….. ....................33 policija………………………….. .................30 mediji…………………………… ..................29 ustavno sodišče……………….. ...........27 EU……………………………..... ....................24 Banka Slovenije……………….. ...........22 NATO…………………………… ..................21 sindikati………………………… ................16 duhovščina…………………….. .............. 15 sodišča……………………….... .................. 15 državna uprava………………... ...........13 predsednik vlade……………... ..........10 vlada…………………………….. .................... 8 Državni zbor……………………. .............. 5 politične stranke……………….. ........... 2 Če posebej izpostavimo – z vidika pravne kulture posebej po- memben – vrstni red zaupanja v tri klasične veje oblasti, vidimo, da je odstotek zaupanja sicer katastrofalno nizek, vendar je znotraj teh deležev vendarle največ zaupanja dano sodišču, kar je morda podatek, ki vliva nekaj optimizma: sodišča………………….. .......................... 15 državna uprava…………. ...................13 17 Če je bilo na primer zaupanje v Državni zbor RS v letu 1991 33,6 %, je v letu 2006 padlo na 16,8 % (Raziskava SJM, 1991–2006, FDV), zaupanje v pravni sistem pa je z začetnih 50 % padlo na 34 % (Igličar-b, 2009, str. 111). 18 Center za raziskovanje javnega mnenja, Ljubljana 2011, str. 17. 09-Igličar.indd 66 7.12.2011 18:23:04 67 DIGNITAS n Sociološko-pravni vidiki Slovenije kot pravne in demokratične države vlada………………………. ........................... 8 Državni zbor…………….... .................... 5 Raziskovalci slovenskega javnega mnenja sicer ugotavljajo, da polovica Slovencev izjavlja, da so srečni (53%) in zadovoljni s svo- jim življenjem (58 %), izrazito pa so nezadovoljni z delovanjem političnega sistema oziroma s stanjem demokracije. To kaže na svojsko polarizacijo, na relativno zadovoljstvo v zasebnosti in ve- liko nezadovoljstvo z dogajanjem v javnosti. Delež nezadovoljnih z delovanjem demokratičnega sistema obsega namreč več kot 80% anketirane populacije, kar nekateri že poimenujejo »plafon nezadovoljstva« 19 . S tem je povezano splošno zaupanje javnosti celotnemu prav- nemu sistemu. Primerjalno gledano je bilo to zaupanje na prelo- mu tisočletja (izraženo v odstotkih) naslednje 20 : Francija Nemčija Kanada ZDA povsem zaupa 7 13 10 12 v glavnem zaupa 48 52 44 47 malo zaupa 31 31 39 34 nič ne zaupa 11 4 7 7 brez odgovora 3 - - - V primerljivem obdobju je slovensko javno mnenje oblikovalo naslednjo sliko odgovorov (izraženo v odstotkih) na vprašanje o zaupanju pravnemu sistemu na deset stopenjski lestvici, kjer oce- na 0 pomeni, da respondent nič ne zaupa pravnemu sistemu, oce- na 10 pa, da mu povsem zaupa 21 : 0 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 8,3 3,6 7,1 11,5 9,5 26,2 7,1 12,7 9,1 2,0 2,8 4. Zakonodajni in legitimizacijski vidik pravne države v samostojni Sloveniji (a) Prvo obdobje – od nastanka samostojne slovenske države do vstopa Slovenije v Evropsko unijo – zaznamuje sprejem nove 19 Center za raziskovanje javnega mnenja, Politbarometer, maj 2011, Ljubljana. 20 Raiser (2007): Grundlagen der Rechtssoziologie, Mohr Siebeck, Tübingen, str. 330. 21 Toš (2004): Vrednote v prehodu III., FDV, Ljubljana, str. 444. 09-Igličar.indd 67 7.12.2011 18:23:04 68 DIGNITAS n Ob dvajsetletnici samostojnosti in neodvisnosti RS ustave in na njeni osnovi sprejete zakonodaje, ki je postavila okvir za nove odnose na političnem in lastninskem področju. Sprejem nove ustave je potreben ob nastanku nove države. Nova ustava je seveda lahko tudi odraz strukturnih sprememb v globalni družbi znotraj iste države, ko se spremenijo temeljne družbene vrednote in se zamenja vladajoči sloj (razred). Takšne revolucionarne spremembe zahtevajo danes svojo legalno in legi- timizacijsko potrditev v novem ustavnem aktu. Kadar se odvijajo takšne radikalne spremembe, je za sprejem nove ustave predvi- dena izvolitev posebnega telesa, ustavodajne skupščine (konstitu- ante), katerega naloga je zgolj sprejetje nove ustave, ki mu potem sledi razpustitev tega telesa in oblikovanje rednih državnih orga- nov po določilih nove ustave. Še bolj pa je legitimizacijska funkci- ja nove ustave poudarjena, kadar o ustavnem aktu odloča vse ljud- stvo neposredno na referendumu oziroma plebiscitu. Ustavodajni referendum je pravzaprav še najbolj v skladu z načelom ljudske suverenosti (Grad, Kaučič, 2008, 45). Ob manj radikalnih spremembah, ko gre za postopno kvan- titativno in ne kvalitativno spreminjanje družbenih odnosov na temelju nespremenjenih družbenih vrednot, se ustava le delno spreminja in dopolnjuje. Take evolutivne spremembe, ki poteka- jo znotraj obstoječe družbene strukture, navadno sprejema redno predstavniško telo, vendar v zahtevnejšem oziroma bolj oteženem postopku v primerjavi z rednim zakonodajnim postopkom. V teh primerih je torej ideji ljudske suverenosti in legitimnosti zadovo- ljeno tudi zgolj s posrednim odločanjem ljudstva prek svobodno izvoljenih predstavnikov v rednem zakonodajnem telesu. V primeru veljavne slovenske ustave je bil v letu 1991 njen spre- jem sicer izveden v rednem zakonodajnem telesu po ustavnore- vizijskem postopku, ki ga je predvidela prejšnja ustava za svojo spremembo, vendar je bil pri sprejemu nove ustave 23. decembra 1991 vzpostavljen lok, ki je vodil od novega ustavnega besedila preko Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (25. 6. 1991) do plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti, ki je bil izveden 23. decembra 1990. Zato se pream- bula Ustave republike Slovenije začne z besedami: »Izhajajoč iz Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neod- visnosti Republike Slovenije …« Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Repu- blike Slovenije pa se začne z besedami: 09-Igličar.indd 68 7.12.2011 18:23:04 69 DIGNITAS n Sociološko-pravni vidiki Slovenije kot pravne in demokratične države »Izhajajoč iz volje slovenskega naroda in prebivalcev Republike Slovenije, izražene na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990…« Legitimnost veljavne ustave je torej naslonjena na izid ljudske- ga glasovanja (plebiscita), 22 ki je bil pravzaprav nadomestilo za ustavodajni referendum 23 .Ta daje demokratično osnovo za novo ustavo kot izraz splošne volje, ki je bila empirično ugotovljena v družbeni stvarnosti. Omenjeni empirični vidik, ki je pogojen z de- janskimi razmerami v določeni družbi (Robertson, 1993, 279) je v primeru Slovenije nesporno nudil tudi simbolni temelj za medna- rodnopravno priznanje nove države. Plebiscit in na njegovi osno- vi sprejeta ustava sta torej pri mednarodnem priznanju Slovenije imela močan spodbujevalni vpliv na pojmovanje legitimnosti dr- žavne oblasti. Z novo ustavo so bile institucionalizirane vrednote sodobne ustavne demokracije od suverenosti ljudstva, človekovih pravic in pravice naroda do samoodločbe, preko lastniškega in političnega pluralizma, podjetniške svobode, pa vse do svobodnih volitev in delitve oblasti. S tem se je Slovenija na dejanskem in normativ- nem nivoju vključevala v velike politične spremembe, ki so bile zaznamovane konec osemdesetih let dvajsetega stoletja s preho- di monopartijskih režimov v politični pluralizem in s prevzemom vrednot zahodnoevropske civilizacije v ustavna besedila tako ime- novanih tranzicijskih držav. Seveda pa je za slovenski narod ustava institucionalizirala tudi vrednoto samostojne in neodvisne nacionalne države. Referen- dumsko odločanje ter ustavna opredelitev omenjenih vrednot za- gotovi njihov simbolni, legitimizacijski ter stabilizacijski pomen. S tem dobi ustava naravo »družbene pogodbe« in postane tudi sama pravna vrednota ter simbol legitimnosti in dejavnik stabilnosti ter usmerjevalec zakonodajne dejavnosti. S socialno revolucijo nikdar ne prenehajo veljati vse splošne pravne norme prejšnjega pravnega sistema. Neveljavnost zadene navadno samo ustavne norme in tiste predpise, ki urejajo druž- bene odnose, ki bistveno nasprotujejo ciljem novega političnega sistema. Druge norme, ki regulirajo odnose med ljudmi, pa novi 22 Za samostojno slovensko državo je na plebiscitu glasovalo 88,5 % vseh volilnih upravičencev. 23 Jambrek: »Po drugi strani pa tudi ni bilo sporno, da bo imela odločitev, sprejeta na plebiscitu, veljavo ustavnopravnega akta, ki bo obvezen za organe in državljane Republike Slovenije«, Ustavna demo- kracija, DZS, Ljubljana 1992, str. 215. 09-Igličar.indd 69 7.12.2011 18:23:04 70 DIGNITAS n Ob dvajsetletnici samostojnosti in neodvisnosti RS pravni sistem prevzame od prejšnjega oziroma zagotovi novo osnovo njihovi veljavnosti 24 . Postavitev novega pravnega siste- ma je vselej zelo zahtevno opravilo, ki ga ni mogoče končati v kratkem času. V Sloveniji je to prvo obdobje trajalo dobrih deset let, ko je bila v osnovi sprejeta nova zakonodaja na vseh pravnih področjih. Poleg prehoda iz političnega monizma v politični pluralizem in pridobitve nacionalne suverenosti v smislu samostojne države, je bil v ekonomski osnovi družbe odločilen še prehod iz družbene v privatno oziroma zasebno lastnino proizvajalnih sredstev. To je daljši proces, ki traja nekaj let in lahko poteka le ob ustrezni pravni institucionalizaciji, ki so jo sprožili in usmerjali zakonodajni akti: Zakon o denacionalizaciji (1991), Zakon o zavodih (1991), Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (1992), Zakon o lastninje- nju nepremičnin v družbeni lastnini (1997). Socialne in politične spremembe oziroma zamenjava razreda na oblasti (socialna revolucija) spremljajo vedno tudi spremem- be v produkcijskih odnosih, vključno z lastninskimi odnosi. Pravna institucionalizacija spremembe produkcijskih odnosov iz družbeno-lastninskih v privatno-lastninske je bila v Slovenji določena najprej z Zakonom o denacionalizaciji (1991) in z Za- konom o lastninskem preoblikovanju podjetij (1992). Prvi je določil pravne načine vračanja premoženja lastnikom, ki so jim bila produkcijska sredstva odvzeta po socialistični revoluciji z nacionalizacijo, drugi pa je pravno omogočil pretvorbo na novo nastale anonimne družbene lastnine v lastnino z znanim titular- jem. Podobno je Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v letu 1997 predvidel, da nepremičnine postanejo lastni- na fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe, in da nepremičnine postanejo lastnina pravnih oseb oziroma nji- hovih pravnih naslednikov, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. V vseh navedenih primerih ne gre za tipične “pravne zako- ne”, saj so bili omenjeni zakonodajni akti izrazito (ali že kar iz- ključno) ekonomsko in politično determinirani. Vsi imajo tudi izrazite ekonomske in politične posledice, saj pomenijo kvali- 24 4/1 čl. Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1-I/1991): »Do izdaje ustreznih predpisov Republike Slovenije se v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo kot republiški predpisi tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, če ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in če ni s tem zakonom določeno drugače.« 09-Igličar.indd 70 7.12.2011 18:23:04 71 DIGNITAS n Sociološko-pravni vidiki Slovenije kot pravne in demokratične države tativno in kvantitativno prerazporeditev družbene moči, tako da lahko v vseh primerih govorimo o “revolucionarni zakono- daji”. Pri njej je sicer lahko pravna oblika v takšnih okoliščinah tudi zlorabljena za doseganje izrazito političnih ciljev, je torej sredstvo politike. Zato smo se na primer v Sloveniji ob omenjeni transformaciji srečali tudi s tezami o protiustavnosti uzakonje- nega sistema lastninjenja (A. Bajt) in zahtevami po revidiranju sprejete zakonodaje (zbiranje podpisov za spremembo zakona o denacionalizaciji). Zelo zahteven prehod iz t.i. družbenega kapitala s pravico dela z družbenimi sredstvi v zasebni kapital z lastninsko pravico pote- ka ob vzpostavljanju družbenih odnosov, ki so eksistenčnega po- mena za družbo, zahteva pravno regulacijo. Pravni okviri mode- lov lastninjenja so bili zakonsko postavljeni v različnih variantah, od prenosa kapitala na državo oziroma na sklade, preko notranje razdelitve in notranjega odkupa delnic, pa vse do javne prodaje delnic oziroma kombinacije teh načinov. Z lastninskim preoblikovanjem postanejo v prvi fazi vsi drža- vljani delničarji, v nadaljnjem razvoju pa seveda nastopi koncen- tracija lastništva delnic pri določenih subjektih. Vse to je poteka- lo tudi v okviru Zakona o gospodarskih družbah, ki je bil najprej sprejet leta 1993. Upravljalske interese zaposlenih oziroma dela- vsko soupravljanje (participacijo) pa je urejal Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju gospodarskih družb iz leta 1993. Njihove pravice iz delovnega razmerja je zagotavljal Zakon o delovnih raz- merjih iz 2002. leta. V pravno reguliranih procesih denacionalizacije so bili prisotni številni gospodarski in politični dejavniki. Obseg preurejanja pre- moženjskih razmerij po Zakonu o denacionalizaciji je bil zelo ve- lik, pri čemer je potekal sočasno s preureditvijo velikega dela go- spodarskega in pravnega sistema. Številni zapleti in problemi, ki jih ob sprejemanju zakona ni bilo mogoče predvideti, so povzro- čili daljše trajanje postopkov vračanja nacionaliziranega premože- nja, kot je bilo prvotno predvideno. To velja še posebej za proble- matiko funkcionalnih zemljišč, za denacionalizacijo premoženja v obliki nadomestnih zemljišč, zadeve, kjer se premoženje vrača v obliki obveznic in ne v naravi (kar je bila sicer primarna obli- ka vračanja podržavljenega premoženja), zadeve zaradi odprtih vprašanj statusa oziroma državljanstva upravičenca v postopkih denacionalizacije itd. 09-Igličar.indd 71 7.12.2011 18:23:04 72 DIGNITAS n Ob dvajsetletnici samostojnosti in neodvisnosti RS Poleg navedene zakonodaje, ki je spremenila gospodarski sis- tem in politično strukturo slovenske družbe 25 , je bila v začetnem obdobju samostojne slovenske države sprejeta še druga temeljna zakonodaja na področju kazenskega prava (Kazenski zakonik in Zakon o kazenskem postopku, 1994), civilnega prava 26 (Obligacij- ski zakonik, 2001, Stvarnopravni zakonik, 2002, Zakon o pravdnem postopku, 1999) in upravnega prava (Zakon o splošnem upravnem postopku, 1999), v kateri pa se bistvo pravnih institutov navedenih pravnih panog ni spremenilo. Večje spremembe je v primerjavi s socialističnim obdobjem doživela organizacijska zakonodaja kot npr. Zakon o sodiščih (1994) ali Zakon o državni upravi (2002). (b) Drugo obdobje formalno nastopi po letu 2004, ko postane Slovenija polnopravna članica Evropske unije, ko je tudi del zakono- dajne dejavnosti, ki velja za eno izmed pravic suverene države, pre- nesla na institucije Evropske unije. Že za vključitev v to naddržavno organizacijo je bilo treba v zakonodajni politiki poskrbeti za uskla- jevanje slovenskega pravnega reda z »evropskim pravom« 27 , saj ima evropsko pravo prednost pred nacionalnim pravnim sistemom 28 . Zato je za drugo obdobje značilno izvajanje in prenašanje pravnih aktov Evropske unije v pravni red Republike Slovenije 29 in svojevr- stna vezanost slovenske zakonodaje na pravo Evropske unije. Nače- la naddržavnega pravnega reda Evropske unije namreč pomenijo, da se v primeru kolizije med normo evropskega prava in normo slovenskega prava slednja ne sme uporabiti in da slovenski zako- nodajalec ne sme sprejemati zakonov, ki ne bi bili skladni s pravom Evropske unije oziroma, da je v slovenskem pravnem redu treba odpraviti določbe, ki niso skladne s pravom Evropske unije 30 . 25 Na političnem področju je bil zelo pomemben Zakon o političnih strankah (1994). 26 Na področju dednega in družinskega prava še vedno veljata slovenska republiška zakona iz obdobja pred osamosvojitvijo Slovenije (Zakon o dedovanju, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, 1976). 27 Prim. čl. 70 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropski- mi skupnostmi in njihovimi članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije, na drugi: »Pogodbenice priznavajo, da je pomemben predpogoj za gospodarsko vključevanje Slovenije v Skupnost približe- vanje obstoječe in prihodnje zakonodaje Slovenije pravu Skupnosti. Slovenija si prizadeva zagotoviti postopno združljivost svoje zakonodaje s pravom Skupnosti.« (Ur. l. RS 44/97, začetek veljavnosti 1. 2. 1999). 28 17. Izjava o primarnosti, priložena Sklepni listini medvladne konference, ki je sprejela Lizbonsko pogodbo (podpisano 17. 12. 2007): »Konferenca opozarja, da imajo v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije pogodbe in pravo, ki jih Unija sprejme na podlagi pogodb, prednost pred pravom držav članic, in sicer pod pogoji, določenimi v navedeni sodni praksi.« 29 3. a čl. slovenske ustave določa, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organi- zacij, na katere Republika Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. 30 Accetto M. et al.: Lizbonska pogodba z uvodnimi pojasnili, GV, Ljubljana, 2010, str. 51. 09-Igličar.indd 72 7.12.2011 18:23:04 73 DIGNITAS n Sociološko-pravni vidiki Slovenije kot pravne in demokratične države Vzporedno s širjenjem obsega globalnih družb potekajo pro- cesi poenotenja pravne nadstavbe teh družb. Enotno tržišče zah- teva tudi enotno pravno regulacijo gibanja blaga, kapitala in de- lovne sile. Prehajanje več globalnih družb v novo enotno globalno družbo pomeni tudi oblikovanje novega poenotenega pravnega sistema iz preje več različnih pravnih sistemov. Seveda se te ten- dence izpričujejo najprej na področju gospodarskega prava, ven- dar se takšni trendi zelo hitro širijo tudi na druga pravna področja in celotno pravno kulturo.V tem smislu poteka sedaj oblikova- nje “evropskega prava” kot nujne posledice in hkrati pogoja za povezovanje in združevanje evropskih držav oziroma globalnih družb. Poenotenje in izenačevanje pravne nadstavbe v novo pravo evropske skupnosti poteka po dveh poteh. Ta dva načina se uve- ljavljata kot unifikacija in harmonizacija prava. Dejanski ekonom- ski, socialni, politični in kulturni integracijski tokovi v Evropi so pogojeni in omogočeni s poenotenjem pravne sfere nastajajoče evropske globalne družbe. Po drugi strani pa je poenoteno pravo posledica omenjenih integracijskih tokov. Unifikacija evropskega prava poteka na osnovi uredb 31 . Na ta način se oblikuje eno pravilo, ki se neposredno uporablja v vseh državah Evropske unije. V tem okviru se unificira pravo konkuren- ce, carinske unije, monetarne politike držav članic evroobmočja, ohranjanja morskih bioloških virov v okviru skupne ribiške politi- ke ter skupne trgovinske politike (izključna pristojnost Evropske unije) 32 . V teh primerih obstaja torej en pravni akt, ki velja v vseh državah. Drug način integracije pravnih sistemov pa je harmonizacija. Pri harmonizaciji vsaka država lahko sprejme svoj zakon za do- ločeno področje družbenih odnosov, vendar naj bi bili ti zakoni med seboj čim bolj podobni. Enakost oziroma čim večjo podob- nost v določilih zakonov za isto področje odnosov dosegajo čla- nice Evropske unije z direktivami 33 . V tem primeru imamo torej opraviti sicer s 27 pravili oziroma zakoni; nimamo enotnega pravi- la, ampak veliko poenotenje različnih pravil. Direktive praviloma 31 Člen 288/2 Pogodbe o delovanju Evropske unije: »Uredba se splošno uporablja. Zavezujoča je v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.« 32 Člen 3 Pogodbe o delovanju Evropske unije. 33 Člen 288/3 Pogodbe o delovanju Evropske unije: »Direktiva je za vsako državo članico, na katero je naslovljena, zavezujoča glede cilja, ki ga je treba doseči, vendar prepušča nacionalnim organom izbiro oblike in metod.« 09-Igličar.indd 73 7.12.2011 18:23:04 74 DIGNITAS n Ob dvajsetletnici samostojnosti in neodvisnosti RS ne veljajo neposredno, ampak je za njihovo uveljavitev potrebna t. i. implementacija oziroma prenos v pravni red države članice. Ta prenos se izvede najbolj pogosto s povzemanjem vsebine direkti- ve v nacionalni zakon oziroma pravni red, včasih pa tudi s preno- som dela besedila direktive v nacionalne pravne akte, izjemoma pa s sklicevanjem na posamezne določbe direktive 34 . Orisane tendence pri nastajanju “evropskega prava”, ki spre- mljajo gospodarsko, socialno in politično integracijo Evrope, mo- ramo imeti pred očmi tudi pri slovenskem delovanju v Evropski uniji in pri usmeritvah slovenske zakonodajne politike. Posebej pri odločanju za graditev slovenskega pravnega sistema je treba sprejeti usmeritev, da svoje splošne pravne akte vsebinsko izena- čujemo s sprejetimi rešitvami v “evropskem pravu”. Naše specifič- nosti in “izvirnosti” naj dobijo svoje mesto v pravnem sistemu le v res tehtnih in opravičljivih primerih. V večini pravne regulacije pa se moramo nasloniti na doseženo evropsko pravno kulturo in evropske pravne standarde. Sprejemanje zakonov mora biti zato spremljano z zagotovili o prilagojenosti predlagane ureditve pra- vu Evropske unije 35 . (c) Naslednjo prelomnico v zakonodajni politiki predstavlja Resolucija o normativni dejavnosti, ki jo je sprejel Državni zbor konec leta 2009. V njej določene usmeritve zakonodajne politike naj bi preprečile slabe strani slovenske zakonodaje. Te so zlasti v prepogosti zlorabi zakonodaje za doseganje parcialnih političnih interesov, premajhnem upoštevanju pravne stroke, veliko prepo- gosti uporabi izjemnih zakonodajnih postopkov, v prehitrem in premalo domišljenem spreminjanju sistemskih zakonov, nejasnih zakonskih normah in mnogo prepogostem neupoštevanju zako- nov v praksi. Pravna država lahko tudi izrecno in neposredno usmerja za- konodajno dejavnost. Tedaj je za usmerjanje pravnega razvoja odgovorno politično in pravno delovanje. Pri njem se prepleta- jo politično-interesne in strokovno-pravne sestavine. Postavljanje pravnih ciljev ter določanje pravnih sredstev za dosego teh ciljev je bistvo pravne politike. Le-ta je sedaj v Sloveniji opredeljena v posebnem političnem aktu parlamenta – v Resoluciji o normativ- ni dejavnosti 36 . 34 Služba Vlade RS za zakonodajo: Nomotehnične smernice, Ljubljana 2008, str. 175, 176. 35 115/2 čl. Poslovnika Državnega zbora (Ur. l. RS 92/07). 36 Ur. l. RS 95/09. 09-Igličar.indd 74 7.12.2011 18:23:04 75 DIGNITAS n Sociološko-pravni vidiki Slovenije kot pravne in demokratične države Omenjeni dokument v uvodnem delu ugotavlja, da je glavna funkcija prava mirno reševanje nasprotij, ki jih prinašajo različni interesi v družbi. Zato morajo biti v pravni državi najpomembnej- ši družbeni odnosi urejeni z vsebinsko in nomotehnično doreče- nimi pravnimi normami. To pa je za slovenske razmere še vedno kar oddaljen cilj. Resolucija namreč pri oceni stanja – ob pohval- ni ugotovitvi o kodifikacijah pomembnih zakonodajnih področij – kritično opozarja na pretirano in kazuistično normiranje 37 ob istočasnem obstoju pravnih praznin v slovenskem pravnem sis- temu, na prepogosto spreminjanje zakonskih norm in njihovo nedosledno izvrševanje. Nesporno je med slabe strani delovanja slovenskega pravnega sistema mogoče uvrstiti tudi bistveno pre- več zakonov in njihovih sprememb, ki so bili sprejeti po nujnih in skrajšanih postopkih. To vse ima za posledico nepreglednost in nestabilnost prav- nega reda. Pri ugotavljanju stanja je posebna pozornost namenje- na še težavam pri oblikovanju in sprejemanju predpisov v Evrop- ski uniji in problemom, ki so povezani s prevodi teh predpisov. Čeprav resolucija kritično ugotavlja, da zakon ni vsemogočen in edini način urejanja družbenih razmerij, kljub temu že na začetku polaga veliko upanje za izboljšanje normativne dejavnosti v pred- hodno in naknadno sistematično ocenjevanje posledic predpisov ter bolj intenzivno sodelovanje javnosti, še posebej strokovne jav- nosti, v procesih pripravljanja predpisov v ministrstvih. V poglavju o ciljih normodajne politike Resolucija izpostavlja zagotavljanje pravne varnosti in krepitev pravne države. Za dose- ganje teh ciljev bo treba še več pozornosti nameniti varstvu člove- kovih pravic in spoštovanju načela delitve oblasti. Ob tem je izpo- stavljena skrb za dosledno upoštevanje hierarhije pravnih aktov, za jasnost in preglednost predpisov ter prizadevanje za pripravo boljših predpisov (better regulation) s presojo njihovih posledic ob večji državljanski participaciji. Uresničevanje omenjenih ciljev je dve leti po sprejemu Resolucije o normativni dejavnosti zelo skromno. 37 Zakon mora biti splošni akt in ne sme urejati posamičnih primerov, kot poudarjajo znana imena socialne filozofije in pravne teorije kot npr. Aristotel (»… zakoni podajajo samo splošna določila, ne določajo pa predpisov za posamezne primere…«, Politika, 1286 a 10, GV, Ljubljana 2010), Rousseau (»… tedaj je predmet, o katerem odločamo, obči, kakor je obča volja, ki o njem odloča. In to dejanje imenujem zakon …«, Družbena pogodba, knjiga II, poglavje 6) ali Pitamic (»Naravno je, da je bila ve- čina zakonov v rimski in v vseh drugih državah splošnega značaja, t. j., da se zakoni niso nanašali na kak posamezen primer, temveč na celo vrsto v bodočnosti mogoče nastajajočih primerov …«, Država, 1927, ponatis 2009, str. 235, 236). 09-Igličar.indd 75 7.12.2011 18:23:04 76 DIGNITAS n Ob dvajsetletnici samostojnosti in neodvisnosti RS NavedeNa literatura Accetto M.: Lizbonska pogodba z uvodnimi pojasnili, GV Založba, Ljubljana 2010. Akzin B.: Legislation, v International Encyclopedia of the Social Sciences, vol.9, The Macmillan Company&Free Press, 1968. Cotterell R.: Law, Culture, Society, Ashgate, Burlington, 2006. Davison Ph.: Public Opinion, v International Encyclopedia of the Social Sciences, The Macmillan Company&Free Press, str. 188–197, 1968. Durkheim E. (1960): De la division du travail social, Presses Universitaries de France, Paris Friedman L. Law and Society, PrenticeHall, Englewood Cliffs, 1977. Habermas J.: Between Facts and Norms, Polity Press, Cambridge, 1997. Hribar T.: Svetovni etos, evropska civilna religija in verstva na Slovenskem, Phainomena, letn. 15, št. 57-58, str. 178–197, Ljubljana 2006. Igličar A.: Pogledi sociologije prava, GV Založba, Ljubljana 2009. Igličar A.(b): Pravna kultura kot sestavina pravne države, v Pavčnik M.(ur.) Pravna država, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 101–141. Kaučič I., Grad F.: Ustavna ureditev Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2008. Kovač P. (ur.): Presoja učinkov regulacije v Sloveniji, Fakulteta za upravo, Ljubljana 2009. Keane J.: Civilna družba, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 2000. LippmannW.: Javno mnenje, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 1999. Matteucci N.: Novoveška država, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana,1999. Mills W.: Elita oblasti, DZS, Ljubljana, 1965. Novak M.: Občutek za pravičnost, Pravnik, letnik 55, št. 1–3, str. 77–93,Ljubljana 2000. Pavčnik M.: Teorija prava, GV Založba, Ljubljana 2007. Pičman Štefančič P.: E-demokarcija, Uradni list RS, Ljubljana, 2008. Pitamic L.: Naravno pravo in narava prava, v Na robovih čiste teorije prava, SAZU, Ljubljana 2005, str. 109–120. Podgorac T.: Pravna politika L. Petražickog, Svetozar Marković, Beograd 1983. Radbruch G.: Filozofija prava, GV Založba, Ljubljana 2007. Raiser Th.: Grundlagen der Rechtssoziologie, Mohr Siebeck, Tübingen 2007. Rehbinder M.: Rechtssoziologie, C. H. Beck Verlag, München, 2000. Robertskon D. : Dictionary of Politics, Penguine Books, London 1973. Rousseau J. J.: Družbena pogodba, CZ, Ljubljana 1960. Smeddinck U.: Integrierte Gesetzesproduktion, Berliner Wissenschafts-Verlag, Berlin 2006. Splichal S.: Javno mnenje, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1997. Toš N., Müller K.H.: Primerjalno družboslovje, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2010. Tönnies F.: Kritika javnega mnenja, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 1998. Zupančič B.: Prvine pravne kulture, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana, 1995. Zupančič B.: Prva od suhih krav, Cankarjeva založba, Ljubljana 2009. 09-Igličar.indd 76 7.12.2011 18:23:04