PLANINSKI VESTNIK 7 GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXIII 1973 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE IZHAJA OD LETA 1895 Franc Šetinc Beseda o planinstvu 341 Tine Mihelič Leto 1972 v stenah 342 Vilko Mazi Stara priča z Rjavine 345 Dr. ing France Avčin Napredki v dinamičnem varovanju 362 Ing. Pavle Šegula Vpliv ultravijoličastih žarkov na človeški organizem 356 Vlasto Kopač V spomin Karlu Tarterju 359 Stanko Klinar Via Farrata 361 Drago Korenini Reševanje v Riglici leta 1942 363 Ivan Savli Spomini 369 Meta Rotovnik Izgubljanje 371 Planinski življenjepis 373 Prof. Janko Glazer — osemdesctletnik 374 Društvene novice 376 Alpinistične novice 383 Varstvo narave 385 Iz planinske literature 3B5 Razgled po svetu 386 Naslovna stran: Logarska dolina Hotelsko podjetje Cjorcujha JESENICE priporoča obisk svojih hotelov v Kranjski gori: LARIX PRISANK ERIKA RAZOR SLAVEC VITRANC v Podkorenu, hotel v Planici in gostinskih obratov na Jesenicah in v Mojstrani Poštnina plačana v gotovini Lastnik: Planinska zveza Slovenije. Ljubljana. — Glavni urednik Prof. TIre Orel, naslov: 61111 Ljubljana — pošta 11. p. p. 38, ocsc-vorni urednik: Stanko Hribar. — Uredniški odbor: Ing. Tomaž Bano-vec. prof. Marijan Kriäelj, prof. Evgen Lovšin, dr. Miha Potočnik. Janez Pretnar, prof. Janko Ravnik, Franci Savenc, Tone Strojin. dr. Tone Wraber. — Naslov uredništva in uprave: Planinska zveza Slovenije 61001 Ljubljana, Dvorakova 9. p. p. 214. — TekočI račun pri NB 50101-678-47046, telefon 312-553. — Planinski Vestnik Izhaja praviloma vsak nesec. Letna naročnina 60 din, plačljivo tudi v štirih obrokih, za inozemstvo 8C din (5 US g). Oglase vodi Rado Luvrifi — Reklamacije se upoštevajo dva meseca po izidu številke Spremembe naslova javljajte upravi glasilo, navedile vedro tudi novi naslov s tiskanimi črkami. Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pismene odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. — Rokopisov ne vračamo. — Tiska in kliseje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič-v L|ubljani Po mnenju Republiškega sekretariata za prosvelo in kulturo št. 421-1,173 z dne 18. 1. 1973 spada ta publikacija med proizvode z 7 ločka 1. oestavka 36. člena Zakona o obdavčenju proizi/odov in storitev v premetu (Ur. list SFRJ 33-316/72; Za obisk se priporoča gostinsko podjetje HOTEL PECA MEŽICA LETO LXXIII ŠT. 7 | LJUBLJANA JULIJ 1973 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE 73. LETNIK t M 1973 -1 341 BESEDA O PLANINSTVU FRANC ŠETINC tZZ^Tv^plonin£ev pri s,avkovem domu Golem ovarišice in tovariši planinci! Ali smemo vaš praznik, 25-letnico PD Medvode in 80-lelnico Planinske zveze Slovenije povezati z drug,m, prazniki, ki nas spominjajo na velika dejanja našega ljudstva? Da'' bo7neZ |etrH ° " n0Pre^e miSe!n°Sti s,0ls,ii' °d Trubar'a do narodnoosvobodilnega bo,a, taka tud, ,z vsega kar so planinci storili za napredek svojega naroda. Stoletja i tu,a poskusal. upogniti in pregaziti slovenski narod, a on je zbiral v sebi moč n E t S V r k'" k°nČn° Zavrnil S,rOŠne udorCe in -°vnan dvignil iz dna temnice. Tud, planinstva ,e prispevalo svoj delež, zato smo mu dolžni priznanje kckrsncga po svo,em velikem družbenem pomenu tudi zasluži. Čestitam k prazniku' z % wiL 'Mi, 25. avg. - 127) Evgcn Lovšin, Ljubljana. Krasna pot! Vsem Rjovinarjem pozdrav! 31. VIII. - 162) 163) Janko Mlakar, Lojze Cilenšek. Kveder še dvakrat v tem letu na vrhu, 196) in 208). 1930 vpis. št. 210) do 303) 5. VII. - 210) Milan Sporn, Jezica. Prinesel šlampiljko. 12. VIII. - 246] Jože Hafner, hostar, Skofja Loku. 17. VIII. - Wester Josip (glej PV 1961/732) 20. VIII. - Kraigherji, dijaki: 271) Vito, 272) Sergej, 273) Boris, 274) Bojan. 28. VIII. - prof. Boris R u p n i k. Novo mesto. Mojstrovka, Skrlatica, Rjavina, 296) Njegov vpis je droben, zares planinsko skromen; srečali ga bomo še sedemkrat! 7. sept. - 303) zadnji v tem letu in od začetka vpisov (1898) je bil dr. Božidar Lavrič iz Zagreba. V naslednjih letih se vpisne številke vsako sezijo obnavljajo! Uwä&^yS ''{./( č-f/O, /r c M • is 348 Str. 79 in 81 1931 vpiscv 99 28. jun. - ing Nace Per k o, Ljubljana, 2) isti dan - K v e d e r Janez, 5) 8. VIII. - S kr la k Vladimir, 52). Opaziti je še nekaj vpisov iz južnih krajev. Str. 108 1932 vpisov 78 22. jul. - R u p n i k Bcris, Novo mesto, 18) 7. VIII. - Borštnik Marja, Ljubljana, 43) 4. IX.. - ing. Maks P I o t n i k o v , Zagreb, 66) 19. IX. - Miha Potočnik, Belca, 77) Hilda Pinterič, Ljubljana, 78) Str. 123 1933 vpisov 94 2. VIII. - 33} France Mejač iz Trbovelj: Imel smolo v prvih klinih, Rekar mi |e prišel pomagat 9. VIII — prof. Boris Rupnik, Novo mesto, 39) Str. 140: Turisti, pazite malo bolj na štampiljko, posebno pa na knjigo soj izgleda, da |e že Noe pisal vanjo, tako je zbital - Clan SPD. 11. IX. - Dr. ing. Maks Plotnikov, Zagreb, H. P. D.-Planica-Skrlatica-Triglav-R|avina-7 Jezera, 90) Str. 143 1934 vpisov 93 Na vrh zapisal Gregor Klančnik (naknadno, 10. IX.): Na velikonočno soboto, 31. marca v snegu do pasu. 22. VII. - dr. Oskar Reya, docent univerze Ljublj. 9. VIII. - prof. Boris Rupnik, Kranj. 23. VIII. - Franjo Mas te k iz Maribora, gluha opomba: Stedi s prostorom! 3. IX. - prof. Boris Rupnik, Kranj (drugič letos) 9. IX. - Dr. Tominšek Stanko, Ljubljana, po Sev. steni Triglava (Nemški steber, Kömgroute) na Kredarico, Rjavino, po grebenih v Kct. 10. IX - Gregor Klančnik, preko Sev. Trigl. stene (nemška smer, König) do vrha Triglava. 23. IX. - Dimniki-Luknja peč-Rjavino Trpin Jože in F I e a a r Anton 'že leta 1925 kot 17) zabeležen, Str. 163 1935 vpisov 114 7. VI. - kot prvi: Stane Selan, Ljubljana 29. VII. - Stanko Jesenovec pravi, da je ecen redkih Ločanov na Rja-vini (pa je nekoliko v zmoti). Turo pa ima kar čedno: iz Krnice čez Križ na Skrlatico, v Aljažev dom, po Tominškovi v Staničevo in na Rjavino, dalje na Triglav, Sedmera, Bohinj, Ratilovcc, Loka. Takih je malo. 349 ? j - / 9. VIII. - prof. Boris Rupnik, Kranj 27. VIII. - Neli Ipovec, Novo mesto in Thea Samec, »planinski pote-puški«, kakor se sami nazivata v opombi pri vpisu prof. B. Rupnika, čigar učenki sta najbrž bili v Novem mestu. Kjerkoli ga zasačita v knpgi, se mu obesita s kakim povzdravčkom. Ne odjenjata niti potlej, ko ga spreml|a zakonska družica ... Teologu Vovku sta čez mesec dni pripisali: Pozdravl|en triglavski kamarat! 31. VIII. -Dr. ing. Maks Plot ni kov, Zagreb 8. IX. - Jakob L ü b e r, St. Gallen - Schweiz, S. A. C. Opaziti je čedalje več vpisov nemških planincev. IB. X. zadnji vpis v tem letu. Str. 199 1936 vpisov 69 16. jun. - 1) Stopa r Rudolf, Maribor, 2} Rekar Lojze 21. VIII. - prof. Boris Rupnik, Kranj, Minka Rupnik s pripisom obeh »potepušk« 20. 7. 40 pa še 13. 8. 40. 28. VIII. - Jakob L ü b e r, St Gallen - Schweiz. 15. IX. - 68), 69) dva Avstrijca D. O. A. V. - Ö. G. V. Str. 209 1937 vpisov 56 29. VI. - Evgen Kristan, Kranj. Megla. 13. jul. - 4) Pavla Puc in 5) Marica Frece, prvi Celjanki na Rjavini sta spesnili: V Celju strašno je turistov, ki tak noblo se drže; v roke cepin, žreblje in štrik, potem pa kje v koči pri vincu sede. To so edini verzi z Rjavine. 15. jul. - 6) F r e I i h Emil, član Nar. gledališča v Ljubljani. Na Rjavini prvič, a jo odslej obiščem večkrat. Res čudno, da je tako slabo obiskana ... 19. VIII. - Lipovšek Marijan, Ljubljana. 27. VIII. ing. Maks P I o» ni kov, Zagreb. 6. IX. - J u g Boris, zadnji v tem letu. MUNZURSKE PISAVE Gorovje Munzur je bilo cilj ncmško-turške ekspedicije I. 1971 Turško ministrstvo je po tej raziskovalni odpravi začelo pripravljati razstavo analolskih risb in pisav. Najveqa najdišča teh risb so našli v skritih krajih gorskih skupini Cilo in Sat na turškem iuaovzhodu vilajeta Hakkari. Sodelavec ekspedicije Hans Thoma poroča o delu ekspedicije v »Winter - Bergkameraduc 1972/8. Bil je srečen na|ditel| 80 starih risb in pisav. Ekspedicija je na vse načine iskala pot do srca domačinov, da bi |im pokazali skrivnostne spomenike starodavnosli. Možak v iraški vojaški bluzi |e namignil da pozno kraj na »Prestolu bogove, ki je okrašen s takimi risbami. Zapustili so pastirsko planšarsko naselje Varfele Zorna (Zorna je kurdski izraz za jajlo, |a|la pa turški za planšarijo). Najdišče leži v pogorju Sat, risbe in pisave so vgravirane v sivardeči kamen. Do tja je pet dni hoda od mesta Hakkari blizu trome|e med Iranom, Irakom in Turčijo. Provinca Hakkari je zdaj oklicana za turški narodni park zaradi lepih gorskih oblik v skupinah Cilo in Sat, zaradi ledenikov, jezerov, medvedov koz-bezoar in prazgodovinskih spomenikov. Pozimi so te gore popolnoma odre zane cd sveto. Jeseni I. 1971 je bilo v Hakkariju še novembra v višinah 1600 m -33c C. Munzurski narisi na pečinah so primitivno stilizirani, vendar impresivni. Največkrat so narisane koze, nekajkrat z velikimi, na daleč usločenimi rogovi z močno poudar-enimi letnicami, značilnimi za kozo bezoar (copra aegarum). Močno so podobne kozorogom in so se tu v Hakkariju ohranile iz pradavnih časov. Njihovi rogovi nad vrati so simbol moči in bogastva in to po vaseh Serpil, Ištazin in Oramar. Če so Str. 227 1938 vpisov 63 20. rnurca - Z a k o t n i k Albin, Maribor. Tudi tega pozdravlja Samec Thea 13. VIII. 1940 in ga vpraša: Se spomnile na Škrlatico? 17. IV._ Velikonočna nedelja, Potočnik Miha, Korenini Kari, K I a n č n i k Gregor. 17. VII. - ing. Lasič Dušan, Dovjak Tone, ing. Avčin France, Dim-niki-Luknja peč-Rjavina 21. IX. - Rožič Janko, Moste pri Žirovnici, zadnji. Knjiga ostane čez zimo v Staničevi koči. Str. 239 1939 vpisov 73 13. VIII. - dva Nemca D. A V. als Bringer des Gipfelbuches (kot prinašalca vpisne knjige). 11. VIII. - Frei i h Emil, operni režiser, Ljubljana, in Fric Lpša, operni pevec, Ljubljana. Prva moja tura na planine in se izborno počutim! 18. VIII. - prof. Boris Rupnik, Kranj in Minka R up ni k. Tokrat brez »potepušk« ... 12. IX. — zadnji vpis. Sir. 253 1940 vpisov 79 30. VI. - prvi vpis. 11. VII. Stritar Bogdana. Na Rjavini orvič v življenju. Zdi se mi kot sanje, ko gledam to divjino in ko se sive skale kopljejo v prečudnih barvah ob sončnem zatonu. Kmalu bo zašlo to prelestno sonce in poljubilo z zadnjimi žarki nazobčani vrh Skrlatice. Kot nežne neveste se dvigajo meglice iz tal kvišku, kot da žele objeti ženine vrhove. Kmalu bo mrak, barve bodo izginile... Zbogom moje drage gore, še vas bom obiskala! Prava evforija takale hvalnica. Privreti more le iz neskončno mehke umetniške duše... Emil Frei i h, ki je bil takrat zraven, je na drugo stran lista zapisal samo: Krasen sončni zahod. Zelo mraz! 20 VII. -Samec Thea in I p a v e c Neli. Lušlno je. Res je tako. 13. VIII - isti dve: Prijatelji in znonci, pozdravljeni od obeh! Tako sta se poslovili naši potepuški. Sla se tačas unesli? - Ni vrag, da se ne bi... po triintridesetih letih - 23. kolovoza - Dr. Ante Gospodnetič, Zagreb, je tudi popisal celo stran, pa ne v evforiji. Iz Tamarja na Sleme in Mojstrovko, Vršič, Krnico, Kriško steno, Škrlatico, Vrata, Tominškova pot, Staničeva, Pekel na Rjovino (opozorilo na slabo zavarovan del poti!). Na vrhu: Netko mora da je uzeo štambilju, jer je nema. Sramota! bezoarke narisane v teh spomenikih, upravičeno sklepajo, da gre to v dobo prvih poskusov udomačitve divjih koz. Datiranje seve ni enostavno. Na Bližnjem vzhodu so v mezo in ncolitiku vladale podobne klimatske razmere kakor danes, medtem ko je Hakkari živel še dolgo v razmerah kamene dobe. Poleg koz so narisani ludi lovci z lasom nad glavami. Pod pazduhami imajo nakazan še par nekakih rok. Prof. Muraffak Uyanik iz Istambula vidi v teh slikah demone z dvema paroma rok. Marsikaj bo še treba primerjati in raziskati, preden bo prišlo do končne ugotovitve. Za Tahti Melik [Prestol bogov) se močno zanimajo strokovnjaki etnografskega muzeja v Baslu. Susanne Hass je raziskovala gravirno tehniko. Pravi, da orodje ni moglo biti kovinsko, marveč iz trde kamenine. Dolblo je do 2 mm v kamenito površino. Napisi na pečinah pa niso edine starine. Tu so še prastare cerkve neslorijanskih kristjanov, razbojniški gradovi kurdskih potentetov, nagrobni stihi Seldžukov, utrdbe starih Artajcev, ki_ so imeli izredno slaro civilizacijo. Imeli so velika umetna jezera za namakanje. Njihovi kralji so se imenovali »kralji rodovitne dežele«. Imeli so razvito tekstilno in kovinsko industrijo. Ljudstvo Artu je bilo nekoč močnejše od Asircev, njihovi kralji so pisali kroniko o svojih zmagovitih vojskah - s klinopisom v težkih kamnih. Sporočila na teh kamnih kličejo maščevanje nad vse, ki ne bi spoštovali kraljev Artu, predvsem bogove Haldi, Sivini in Tešebo. »Rodovitna dežela« se je v jeziku Artu imenovala Biaini. Jezik artu so raziskovali sovjetski znanstveniki. Hans Thoma citira prevode iz knjige Molodaja Gvardija, Moskva, 1963. V nemškem jeziku je ta knjiga izšla pod naslovom »Versiegelt mit sieben Siegeln« I. 1970 pri Brockhausu v Leipzigu. TO Zares sramota! Krajo gorskih Stampiljk bi bilo treba kaznovati kakor posilstvo, rajši še ostreje! 8. IX. - se je vpisal na str. 270 kot zadnji Noč Franc iz Koroške Bele, T. K. S. Ostalo je še kakih trideset proznih listov. Vseh vpisov je bilo 1121. Vštet pa ni mož, o katerem Ichko z vso gotovostjo domnevamo, da je še »deviškoa knjigo prinesel na vrh. To je Zamikov vodnik Lorenc Škan-tar, ki bi mu šla vsaj številka 2, dobil pa jo je naslednji vpisnik, Jakob šetina, 16. sept. 98. In tako potem drugi ncprej, Debelakova te pomote ni opazila, kasneje pa je ni kazalo več popravljali. Ne morem verjeti, da bi knjiga dve leti prazna čakala na Zamika. Vsaj od tistega, ki bi jo bil prinesel na vrh, bi pričakoval, da se bo vpisal vanjo. Mislim pač, da je bila nekje pripravljena, pa se ni mudilo, saj so to kasnejša leta zadostno potrdila s slabim obiskom. Skantar, pooblaščeni vodnik Alpenvercina, jc bil tudi kot kovač najprimernejši, da knjigo namesti na gori. Bodi temu tako ali tako, prav je, da o lej častitljivi priči minulih časov vsej nekaj malega zvedo današnji obiskovalci Rjavine, nič manj vabljive ko svoje dni. NAPREDKI V DINAMIČNEM VAROVANJU Dr. ing. FRANCE AVCIN omisija UIAA za načine varovanja je svoje zasedenje dne 10. in 11. junija 1972 v Varese (Italija) posvetila predvsem praktičnim preskusom novega načine dinamičnega varovanja v skali brez dodanih priprav in brez rokavic. Vse drugo delo na zasedanju je bilo zgolj organizacijskega značaja pa nas to manj zanima. Preskusi so se vršili v vereški plezalni šoli Campo dei Fiori. Organizirala jih je Centralna komisija za materiale in tehnike CAI, vodila pa sta jih sloviti R ccardc Cassin ter Mario Bisaccia kot predsednik omenjene italijanske strokovne komisije CAI, obo člana tudi CAAI (italijanski akademski alpinistični klub, ki združuje vrhunske alpiniste Italije, po tudi drugih dežel kot častne člane). Nadaljnje delo Komisije UIAA za načine varovanja je teklo jeseni v 2enevi, vendar brez pravih napredkov, zlasti ker je njen predsednik prof. dr. Jean Juge medtem prevzel predsedstvo UIAA (J. Juge je izreden, aktiven alpinist, še s 60 leti jc preplezal med drugim Walkerjev steber, zahodno steno Drujev ipd.). Zato je podpisani predlagal, naj se prihodnje zasedanje vrši kje v visokih gorah z ledeniki, da bi novo italijansko metodo poskusili prenesti iz skale ludi na sneg in led. Izbran je bil Andermal! (področje prelaza Sankt Gothard), organiziral in vodil pa bo vodja tamkajšnje Švicarske vojaške šole za gorsko bojevanje, v alpinizmu izredno izkušeni polkovnik Peter Baumgartner, med drugim nekdanji dolgoletni vodja švicarske nacionalne smučarske ekipe. On bo verjetno tudi novi vodja omenjene komisije UIAA za načine varovanja. Mario Bisaccia je v februarski šlevilki 1972 znane Rivista Mensile del Club Alpino Italiano objavil na sir. 117 do 128 obširen in temeljil členek »Un contribuito ai problemi deli' assicurazione — Prispevek k vprašanjem varovanja«. Obravnava problematiko v celoli, zlasti pa z gledišča vzgoje mladih alpinistov v italijanskih plezalnih šolah. Mi si bomo od vsega izluščili samo, kar govori o novi tehniki, in to dopolnili z izkušnjami, ki jih je dalo omenjeno praktično predavanje komisiji UIAA v skalah nad Vare-sejem. Italijanski »roccialori« so svoj novi način razvili s stoterimi praktičnimi preskusi in danes nanj prisegajo, češ de je daleč najboljši ter hkrati najpreprostejši. SI. 1 Pri dinamičnem varovanju gre, kol znano, za to, da vsa veriga elementov pri varovanju, t. j. varujoči-klini-vzponke-razpoke v skali-vrv-padli ne doživi tolike mehanske obremenitve, da bi katerikoli od naštetih členov popustil oz. da bi bila edina živa člena, varujoči in padli, obremenjena s silo večjo od 1200 kilopondov, kot je to praktična meja, predpisana od UIAA Najbolj nezanesljiv pa je vselej klin v skali, bolje rečeno njegova zasidranost v razpoki. Zato velja pozdraviti vsako metodo, pri kateri se »živa silaa pravilno kinetična, gibalna energija - padajočega telesa pretvarja s trenjem v toploto čim intenzivneje in na čim bolj zgoščenem predelu in tako ni potrebno, da steče skozenj preveč varovalne vrvi, kot je to bilo pri vseh dosedanjih načinih dinamičnega varovanja (ameriški z vrvjo okrog pasu oz. pod stegni, nemški zavorna ploščica Sticht in podobne mehanične naprave, pritrjene na varovalčev pas). S tem se namreč poveča višina padca in seveda verjetnost, da se padli, čeprav ga prestre-žemo, potolče, celo ubije. Tu pa odloča to, kako poteka zaviralna sila med zaviranjem, kar naj nam pojasni naslednje razglabljanje. Živo »silo« padlega mv2/2 lahko pretvorimo v mehansko delo trenja in tako v toploto s tem, da - pri sicer isti največji oz. dopustni sili Fmax dosežemo zaviralno delo (črtkane ploskve) z večjo ali manjšo zaviralno potjo ls, si. 1. Pri zaviranju po krivulji II smo dosegli isto kot po krivulji I, le da je zaviralna pot l;i novega načina znatno manjša kot Ii starih. Zaviralna sila ne sme prehitro pričeti upadali, oslati mora čim dlje visoka. Takšen ugoden potek zaviralne sile F* po krivulji II pa je mogoč le, če je v varovalnem sistemu nekje mesto, kjer se kritična energija padlega prav posebno intenzivno pretvarja v toploto s trenjem vrvi, po možnosti kar med seboj in ob vponko kot edini pripomoček, ki ga ima vsak današnji plezalec s seboj. Poskusi italijanskih plezalcev so tu izluščili predvsem dva načina. Prvega nam prikazuje si. 2. Čim večkrat je vrv ovita okrog same sebe, tem večja je sila zaviranja, tem bolj je 16 statično, tem manj dinamično, tem večja nevarnost, da se varovalno sidro, t. j. klini izruje. Trije zavoji (na sliki 2) avtomatično zaustavijo vsak padec leže 80 kp, če je le vrv dobra. Zato pa utrpi težke in trajne poškodbe, saj se umetna vlakno vrste najlon tope že pri 150 stopinjah. Imeti bi morali vsaj plašče za vrvi iz toplotno bolj obstojnih snovi. Varovalni roki morata biti seveda čim dlje od vponke v klinu, da lahko spremljata drsenje vrvi skoznjo, ne da bi vrv drsela tudi skozi dlani in ju varujočemu vžgala. Tako rokavice niso več potrebne. Potreben pa je še dodatni klin za solidno vrvico s Prusikovim vozlom, ki naj poprime za primer, če bi glavni varovalni klin popustil (glej si. 2). Stvar je kljub vsem dobrim platem v praksi precej zapletena. Mnogo boljši, domala idealen, pa je naslednji drugi način s takim »polovičnim mornarskim vozlom« (za težke predmete, osmico). Cel običajni ta vozel nam kaže si. 3. Če mu izpustimo drugo zanko in nevpete ne zasučemo, nastane »polovični mornarski vozel« (Mastwurf, noed du batelier, nodo barcaiolo o paletto). Vpet v sponko po si. 4 predstavlja izredno uspešno zaviralno napravo, le levi (nečrtkani) konec vrvi mora potekati k varovanemu, desna (črtkana) pa je prosta. Praktični poskusi s tem vozlom, ki ga je bil predlagal Franco Garda, so bili v Varese presenetljivi in hkrati prepričljivi. »Padli« v obliki kamionske pnevmatike z obtežilnim starim kablom v sredini je po poljubno visokem padcu vselej obvisel, namerno slabo zabiti klin se ni izpulil, zdrseli kos vrvi je bil vselej le tako kratek, da mu je roka verujočega zlahka sledila in to brez rokavice. Vrv je tudi zdržala mnogo padcev, okrog deset, preden je bila prežgana. še večje in še bolj kontrolirano trenje se doseže na način po sliki 5. ali če vozel naredimo tako, kot bi narisanega videli od zadaj. Če so klini slabi, razpoke nezanesljive, lahko po več klinov zvežemo skupaj na način po si. 6, ki ga je prav tako razvil Franco Garda. Pri tem je desni način boljši za primer, da se eden od klinov izruje. Razume se, naj vponka, ki vanjo pride polovični mornarski vozel varovalne vrvi, visi čim niže pod klini, da so sile v stranskih vrvicah čim znosnejše. Pripomnimo še, da je od štirih možnih načinov vezave tega vozla le eden najboljši in to ta na slikah 4 in 5. Važno je, da se naučiš pravega vozla tako, da ga narediš »rnižž«, ne da bi gledal, v obeh smereh, torej če je prvi v navezi desno ali levo od 355 tebe, ki ga varuješ. Stvar bi se dalo izpopolniti tudi za samovarovanje »solistov«. Pa za sneg in led! To pa bo, kot že omenjeno, naloga naslednjega sestanka komisije UIAA za varovalne načine, jeseni v Andermattu. O rezultatih bomo seveda poročali. Plezalcem toplo priporočam, da novi način spoznajo najprej v plezalni šoli ali po vsaj z »avtotestom« podpisanega kar nc ravnem. Pri tem bodo imeli celo prednost, da bo vrv tekla kar trikrat počasneje kot pri padcu v skali, resničnem ali samo simuliranem v plezalnem vrtcu. Seveda bo stvar nekoliko odvisna od debeline in vrste vrvi, še bolj pa od oblike vponke, ki mora za ta način dinamičnega varovanja biti simetrična in po možnosti hruškaste oblike. Razume se, da mora verujoči biti tudi sam zavarovan na zanesljivem klinu. Po hudih resničnih padcih je treba vrv vestno pregledati, kajti zelo verjetno je, da bo postala neuporabna za prestrezanje nadaljnjih padcev. VPLIV ULTRAVIJOLIČASTIH ŽARKOV NA ČLOVEŠKI ORGANIZEM ING. PAVLE 5EGULA rez sončne svetlobe si ne moremo misliti življenja niti zdravega človeka. Sončno svetloba ima velik fotobiološki vpliv na nestajanje (sintezo) D vitamina in na rast, njene vplive pa je mogoče čutiti še marsikje. Kljub temu pa velja tudi tu najprej zmernost kot pri vsem drugem. Tudi sončna svetloba mora biti primerno odmerjena, kar velja še zlasti za ultravijoličasti (UV) del spektruma sončne svetlobe. UV svetloba obsega kratkovalovni del spektruma, ki zajema valovanje dolžine 200 nm do 40 nm (1 nm = 1 mu - 0,000001 mm). Pri 400 nm se začne velovno območje vidne svetlobe, ki se neha pri 75 nm, ko preide v nevidno infrardeče območje med 750 nm in 2400 nm. Čeprav gre za valovanja, ki obsegajo milijoninke milimetra, se v tem ozkem pasu vrste komponente zelo različnih lastnosti. Raziskovalci so UV pas razdelili v tri (za nas) zanimiva območja. 1. UVC pas (200 do 280 nm) zajema najkrajša UV valovanja, ki jih vpijejo že predeli nad atmosfero, tako da na srečo ne dosežejo živih bitij na zemlji, za ketere bi bila uničujoča. 2. UVB pas (280 do 320 nm) vsebuje valovanja, ki povzročajo sončne opekline ter večino vseh akutnih poškodb človeškega organizma zavoljo sončne svetlobe. 3. UVA pas (320 do 40 nm) vsebuje valovanja, ki povzročajo pigmentacijo ter večino kroničnih kožnih okvar. Te se zavoljo vpliva sončne svetlobe pojavijo šele kasneje. K njim sodijo skoro vse foloksične in alergične bolezni zavoljo vpliva sončne svetlobe. To so torej izvori okvar, vendar pa moramo o njih vedeti več, ker se njihova učinkovitost zaradi najrazličnejših okoliščin močno spreminja. Tako je jokost UV valovanja odvisna: - od geografske širine (največ UV komponent je v sončni svetlobi no tistih delih zemlje, ki leže med 305 južne in 30° severne širine). Naši kraji so že izven območij močne UV aktivnosti. Obiskovalci Himalaje, Andov, Kilimandjara in še nekaterih drugih gorstev pa morajo vpliv zemljepisne širine krepko upoštevati; - od višine sonca, torej tudi od časa 'dan, leto). Dopoldanske in popoldanske ure so varnejše kot opoldanske, ko stoji sonce najvišje, če je lepo, jasno ozračje, je tudi v naših krajih UV žarčenje le za 9 do 10% šibkejše od tistega v predelih okrcg ekvatorja. Na spomlad in jesen pa jakost UV žarčenja pri nas močno upade; - od nadmorske višine. Znano je, da se jakost UV žarčenja na vsakih 1000 metrov višine poveča za 15%; - od čistosti zraka, količine aerosolov v atmosferi (čad in prah nad mesti); - od odbitega sevanja na vodi, snegu, ledu, pesku, velikih svetlih kamnitih površinah in belih oblakih, ki nastajajo ob lepem vremenu. Vpliv odbitega sevanja je izredno učinkovit, saj lahko poveča jakost neposrednega sevanja za 15 do 75%. Ko govorimo o posledicah sončenja, pogosto slišimo od opečenega človeka tole opravičilo: »Saj ni bilo nič vroče, pihal je veter, pa sem vseeno ves v mehurjih.« Jasno, opečemo se z UV žarki, ki sploh ne grejejo, ne pa s toplimi, dolgovalovnimi sončnimi žarki. Na morju nas zavede vetre, ki nas pogosto mokre prijetno hladi. V gorah tudi ne manjka vetra, pozna pa se še vpliv nadmorske višine, saj zavoljo nje pade temperatura za okoli 0,B°C/100m in hodimo v višini nad 2000 m pri temperaturi okrog lO^C do 14CC, medtem ko je v dolini pošteno vroče. UV žarčenje pa je že za 30% izdatnejše kot ob Jadranu. V višinah se temu pridružijo še vplivi megle in oblačnosti v višinah nad 1700 m pa tudi že prej. Megla in oblačnost oslabite toplotni delež sončne svetlobe za 80 ali celo 90%, UV žarčenje pa samo za 10 do 20%! V višinah ned 3000 m bo redka megla zevoljo refleksij povečala jakost UV žarčenja za 66%, tako da bo doseglo 166% jakosti pri sončnem, jasnem vremenu. Znano pa je tudi, da do nedmorske višine 500 m jakost UV žarčenja pade celo pri delni oblačnosti in v senci komaj za 30% v primerjavi z jakostjo v direktni sončni svetlobi. Vse to smo morali napisali, da na kralko obnovimo tisto, kar smo že pogosto slišali in spet pozabiti. Manj vemo in slišimo o posledicah prostovoljnega in neprostovoljnega »sončenja«. Strokovnjaki za kožne bolezni jih dele takole: a) v akutne, fototravmatske poškodbe kože in sluznic, ki so izpostavljene svetlobi, b) v bolezenske procese v koži in organizmu, ki jih povzroči UV žarčenje, c) v kronične poškodbe kože, d) v svetlobne dermatoze, ki nastanejo na fototoksični in fotoalergični osnovi zaradi UV žarčenja. Da okvar pride, če posameznik dobi preveliko količino UV žarčenja. To je odvisno od tega, koliko časa je izpostavljen UV žarkom, od kraja pa tudi od tega, katero valovanje je udeleženo (UVB, UVA). Važen je tudi letni čas, pri nas torej za pretežno večino ogroženih obdobje med majem in oktobrom, ko je UV žarčenje najhujše. Očitno je torej, da bo največ okvar iz skupine a. Največ je prizadetih s poškodbami in opeklinami prve stopnje [pordečitev kože, vročica, prizadelega peče površina kože). če je prizadeti izdatneje izpostavljen UV žarčenju, trpi za opeklinami druge stopnje (mehurji in otekline, zlasti veke in ustnice). Niso pa redke niti poškodbe tretje stopnje (površinske nekroze; po ozdravitvi ostanejo prizadetemu brazgotine). Posebno pogosto trpe hujše posledice ušesa in nos in tudi brada, ki ostanejo še dolga leta pokrita z brazgotinami. Ustnična rdečica in sosednje ustna sluznice kakor tudi očesna veznica so še zlasti ogrožene, ker nimajo obrambne sposobnosti, kot je tvorba pigmenta ali edebelitev rožnice. Posledice poznamo, saj je že marsikoga zedela sončna slepota ali pa je trpel zavoljo krvavečih, oteklih ustnic. Ce je prizadeti razgaljen in je prizadela večja površina kože (ramena, roke, noge -hoja ali smučanje v minimalkahl), so posledice še dosti hujše. Spremembam kože se pridružijo slabost, krvni pritisk pade, sledi bruhanje, nezavest. Vse te simptome ima tudi sončarica, pri kateri pa pride dodatno še do močnega draženja možganske mrene in do motenj zavesti. Loti se nas kaj lahko, če hodimo razoglavi v višini nad 2500 m. Najbolj nevarno je okoli poldne in v obdobju, ko junij prehaja v julij. Zgodi se, da čutimo rahle znake že dobre pol ure potem, ko smo se nezavarovani podali na sonce. Noj poudarimo še enkrat, da magla vse te pojave še okrepi, nevarnost se zmanjša šele tedaj, ko nebo pokrijejo gostejši oblaki. Močno UV žerčenje, zlesti če ima precej komponent valovne dolžine 280 do 320 nm, pevzroča obsežnejše bolezenske procese v koži in celotnem organizmu in ne le tisto, kar smo pravkar obravnavali (od rdečice do sončarice), da nas lahko zadene, če smo dobili preveč UV žarkov hkrati. Groze pa nam lahko še hujše stvari, če smo pogosto v kratkih zaporedjih deležni manjših poškodb. Takrat se vplivi posameznih sevanj seštevajo (podobno kot pri radioaktivnosti), telo in organizem sta, čim smo v visokih gorah, v stanju nekakšne stalne živčne razdraženosti. 2arčenje z visokim deležem UV žarkov je zelo pogosto vzrok za aklivirenje viruse herpes simplex. Ta se razpase po ustnicah, neredko pa po vsem obrazu v obliki mehurčkov, ki se kasneje ognoje. ogosto pa preide celo na sluznico v ustih, kjer se razvijejo zelo boleče afte, zavoljo katerih nam je skoro nemogoče uživati hrano. Podobno lahko zboli očesna roženica, v hujših obolenjih slede vročina in otekline limfnih vozlov, po močnem gnojenju ostanejo brazgotine. Ljudje, ki trpe za ekcemom, resno zbole in dobe vročino, ker se virus herpesa naseli na vsej koži, ki boleha za ekcemom. Otroci, ki bolehajo na neurodermitusu, ne smejo v hribe, če niso pravilno oskrbljeni in zaščiteni zoper UV žarčenje. Končno še nekaj o kroničnih posledicah vpliva UV žarkov. Znano jc zgodnje staranje kože, poznamo tudi zgodnje kanceroze in karcinom kože, ki sodi k zločestim karcinomom in ki ga povzroča nenehno ponovno draženje z UV žarki iz skupin UVA in UVB, od katerih je prvi kriv predvsem za zgodnje staranje kože. To je dejstvo, ki ga ne smemo zanemarjati, zlasti kadar imamo opravka z ljudmi, ki so poklicno mnogo v gorah: gorski vodniki, oskrbniki in delavci v planinskih domovih, smučarski učitelji, planšarji, pastirji, drvarji, gozdarji, ne nazadnje tudi zelo pridni planinci, ki ne zamude nobene priložnosti za skok v gore. Usodno je to, da sproti ni opaziti posledic, le se pojavijo šele z leti. Sitnosti nos obvaruje le redna nega in uporaba zaščitnih sredslev. Kar zadeva prave dermatoze zavoljo sončne svetlobe, velja vedeli, da jih povzročajo UV žarki. Ljudje, ki so občutljivi že sami po sebi, se znajo varovati in gredo hitro s poti soncu. Pomagcmo si pa lahko z zaščitnimi mazili, ki imajo varnostni faktor 6. In sklep? Neprimerno senčenje bodisi namerno bodisi nenamerno, ima lahko hujše posledice, kot si predstavljamo. Večina mladih ljudi pa tudi odraslih si dandanes želi s sončenjem pridobiti lepo rjavo barvo, znamenje zdravja. Ne vemo pa, da zunanji videz rad vara in tudi to nam ni znana, da se razmeroma preprosto lahko zavarujemo, če se le primerno oblečemo in če uporabljamo dobre preparate za kožo in ustnice, za zaščito cči pa temna očala. Slačenje, hoja v minimalkah in podobno v visokih gorah ni na mestu, še zlasti ne v snegu in na ledenikih, v opoldanskem času poleti je nujno potrebno tudi pokrivalo. Naj opozorimo še na različno mnenje strokovnjakov o zaščitnih sredstvih. Ta so na voljo največ v obliki mazil, razpršil, olj in drugih premazov. Nekatera so na bazi tanina, ki pa ima slab filtrski učinek. Maščobe in mazila se na koži pogosto zbirajo v drobcenih kapljicah in delujejo kot leče, ki zbirajo žarke in nas za nameček še bolj poškodujejo, kot če bi bili brez zaščite. Tudi za ljudi, ki se močno znoje, so maže neprijetne. Znoj jih hitro odplavijo, otiramo si jih, ko brišemo nadležno močo. Če smo zelo občutljivi in v večjih višinah, je še najboljša zaščita poraščeno lice (brada, brki) in gaza, s katero si pokrijemo obraz od oči navzdol. Oči naj varujejo naočniki. (Povzeto in prirejeno po razpravi v Kaprunskih pogovorih, 1972, univ. docent dr. Wolf Wittels, Klinika za kožne bolezni, Wien) V SPOMIN KARLU TARTERJU VLASTO KOPAČ Zdaj s planine moram doli, kjer je zmeraj flelno b'lo mal' pogledam še okoli, ni lohko jemat' slovo. Janez Gregorin eslindvojsetega maja letos je prenehalo biti srce rudarskega inženirja, univerzitetnega docenta Karla Tarterja. Tri dni zatem smo v ožjem krogu sorodnikov in prijateljev položili njegov pepel v zemljo na ljubljanskih Žalah. Smrt je spet zasekala vrzel v nekdanjo gor-niško druščino, ki je v zadnjem desetletju pred drugo svetovno vojno hodila in plezala po Grin-tovcih. V večnem zaporedju rojstev in smrti, ob naraščajočem hrupu naših dni skoraj neopazno odhajajo od nas možje iz predvojne plezalske generacije. Karel Tarter sodi med njene vidnejšo. Zato je prav, da zapišemo ob tej smrti nekaj podatkov, ki naj v glavnem prikažejo obseg njegovega dela v gorah. Rodil se je 30. septembra 1909, maturiral na ljubljanski realki in se nato vpisal na rudarsko fakulteto univerze v Ljubljani. Kol marsikateri njegovih vrstnikov se je moral tudi on prebijati skozi življenje in si služiti študentovski kruh z delom in inštrukcijarri. Bila je to trda Šola, ki ga je skovala v poštenega, delovnega, vedrega in šegavega človeka. Te lastnosti je obdržal kot rudarski inženir, univerzitetni predavatelj in kot strokovni delavec v kasnejših letih. Kljub pičlemu času, ki mu je pri študiju in delu za obstoj še ostal, si je ob koncu ledna utrgal dan za smučarijo ali plezalno turo v Grintovcih, katerim je tedaj veljala njegova vroča ljubezen. Organizacijsko je delal v Akademski skupini SPD. Njegova prva zamisel je bila kartoteka prvenstvenih plezalnih vzponov v naših Alpah, ki je Slovenci do tedaj še nismo imeli. Z Zdravkom Vrhuncem sta zbrala vse dosegljive podatke in jih strnila v to plezalno kartoteko. Ker ga je pri delu odlikovala vestnost, je bila ta kartoteka kronološko in prostorsko vzorno sestavljena. Na njegovo pobudo smo jo poslali jeseniškim plezalcem, da so si za svojo rabo izdelali njen dvojnik. Jeseni leta 1931 je s sošolcem Marjanom Vesenjakom prišel na Malo planino, kjer sla najela Kljukčevo pastirsko bajto in smučala po Veliki planini. Kmalu sta se preselila na Dovjo raven in si tem uredila zimsko bivališče. Bila sta med prvimi, ki so pozimi prihajali na to odročno planino, kajti stanovi so bili ledaj še brez stropov, z odprtimi ognjišči v kolu izbe in dim je tiščal na piano le skoz rege med skodlami. Kmalu sta čez Sušave in Pasjo peč pritovorila železno pečico in življenje na Dovji ravni jc poslalo lepše. Dovja raven - pravijo ji tudi Stovniški stan - z desetimi pastirskimi bajtami, bučanjem vetra v temačnih smrekah na Bukovcu, z divjimi prašiči in bleščavo snežišč na Veliki planini je Karlu Tarterju odstrla pogled v Grintovce. Tu se je začela njegova gorniška pot. Goram in gorjanom, ki delajo in umirajo tod, je ostal zvest do konca. Nekaj let po vojni vihri, ki je upepelila skoraj vse stanove na Veliki, Mali in Gojški planini in so bile krvave rane komaj zaceljene, se je zopet uslolil v nanovo stesanem Dolenčevem stanu na Dovji ravni. Z njim sem se srečal oktobrskega dne leta 1938 v Koncu. Tu je bila naša prva postaja na poti v Grintovce. V pičlih dveh urah smo s kolesi prevozili tistih 35 kilometrov po kotanjasti cesti iz Ljubljane do izvirka Bistrice, otovorjeni z nahrbtniki, vrvmi, železjem, cepini, kladivi in hrano. Beseda je stekla z njim, kot je bila tedaj navada med šodrovci, o gorah in plezariji. Bila sva samohodca, brez tovarišev za navezo, zato sva se zmenila, da zarana skupaj odrineva v Vršiče nad Bslo. Žleza sva po Uženjakih in Šraj-pesku in bila čez steno v dveh urah na vrhu. Se isti mesec sva skupaj preplezala zahodno pečevje Turške gore in kasneje naju je plezalna vrv še dostikrat povezala v navezo. Po poletnih plezarijah smo v troje z Borisom Režkom opravili nekaj zimskih vzponov, med najlepšimi sta bila grebensko prečenje Brane in vzpon po jugozahodnem grebenu Planjave. Vojno ga je zatekle kot ruderskega inženirja v bosenskih rudnikih, kjer je sodeloval v podtalnem boju proti okupatorju. Po osvoboditvi je delal v idrijskem rudniku, od koder je bil premeščen na delo v Bor. Kasneje se je prijavil na razpis in dobil mesto asistenta na rudarski fakulteti ljubljanske univerze. Tu je do zadnjega delal na stro-kovno-pedagoškem in organizacijskem področju, predvsem pa se je posvečal vzgoji novih rudarskih in metelurških strokovnjakov. Pri delu si ni privoščil oddiha. Ljudi navadno raje presojamo po delih kot po besedah. Pred vojno novinarji prvenstvenih vzponov praviloma niso razglašali v dnevnem tisku in drugih javnih občilih, če plezalci svojega novega vzpona niso objavili v Planinskem vestniku, je plezarija lahko šla v pozabo. Zalo se je po vojni dogajalo, da so plezalci prelezli smer in jo razglasili za prvenstveno, ne da bi vedeli, da so drugi že desetletja pred njimi zlezli tam čez. Ker je že marsikaj skoraj pozabljenega, ne bo odveč, če naštejem prvenstvene plezalne vzpone, ki jih je opravil Karel Tarier pred vojno in s tem vsaj delno osvetlim njegovo plezalsko dejavnost v Grintovcih. Podatke povzemam po njegovih vestnih zapiskih v plezalski beležnici, kamor jih je zapisoval sproti. Leto 1935 je lelo plezalnih vaj na Turncu. Tedaj pleza v Veliki Kopi na Okrešlju, v vzhodni steni in Siji Brane. Septembra naslednjega leta prepleza z Lojzetom Erjavškom iz Konca zahodno steno Planjave z vstopom v Jugovi poči. Svoj prvi prvenstveni vzpon je opravil avgusta 1937 z Borisom Režkom v severozahodni steni Staničevega vrha v Zeleniških špicali, še isti mesec pa se je povzpel z Zdravkam Vrhuncem po Velikem Grebenu. Septembra prepleza jugozahodni greben Planjave, oktobra severozahodni greben Brane. V oktobru prepleza z Janezom Gregorinom tudi južno steno Kogla v direktni smeri. Nato sta z Režkom v Ojstrcm robu Rzenika. Marca 1938 opravi s Kremžarjem in Dolničarjem prvi zimski vzpon v zahodni steni Planjave po centralni grapi ob Rdečem kupu, isti mesec še s Francetom Ogrinom prvi vzpon po severozahodnem grebenu Brane iz Kotličev. Aprila tega leta je s Podborškom in Kremžarjem v Jugovi poči in Brinškovem kaminu v zahodni steni Planjave, nato pa z Ogrinom v jugovzhodnem grebenu Ojstrice. Avgusta 1938 opravi prvi vzpon po jugovzhodnem razu Struce z Janezom Gregorinom, oktobra še skupaj preplezava zahodno steno Vršičev, ta mesec pa še zahodno steno Turške gore. Novembra preplezamo skupaj z Režkom jugozahodni greben Planjave in februarja 1939 v isti navezi ta greben do vrha. Naslednji mesec opravimo v troje grebensko prečenje Brane. V avgustu prepleza severovzhodni greben Kalškega Grebena z Režkom in Urošem Bašem, septembra pa skupaj preplezava steber v zahodni steni Grintovca in jugovzhodno steno Kalške gore. V drugem letu po končani vojni je vneto sodeloval pri graditvi bivaka ped Skuto in tovoril težka bremena tramov, desk in pločevine do roba Malih Podov nad Zmavcarji na višino 2014 m. Ker avtobusnih medkrajevnih prevozov tedaj še ni bilo, se je Tarter pripeljal s kolesom iz Idrije v Kamniško Bistrico in se s kolesom tudi vrnil nazaj. Lansko jesen si je kljub obilnemu strokovnemu in pedagoškemu delu na fakulteti in bolezni, ki se ga je lotevala, vzel čas za obisk Dovji ravni. Bil je, ne da bi slutil, zadnjikrat na svoji planini in v gorah nad Kamniško Bistrico, na kraju, kjer se je pred štirimi desetletji začela njegova gerniška pot. Vmes je ostalo štirideset let upanja in navdušenja, pridnosti in uspehov, dela in radosti, pa tudi bolezni, gorja in žalosti. VIA FERRATA (ali skrite rezerve Dolomitov) STANKO KLINAR adnje čase so zgrcdili v Dolomitih vrsto zavarovanih plezalnih poti, ki jih s svojim tehničnim terminom imenujejo »via ferrata« ali samo »ferrata« (via - pot, ferro — železo). Te popeljejo planinca ob sorazmerno majhnem tveganju v prečudovit svet sten in gre; benov. In kolikor so Dolomiti večji in strmejši od naših gora, toliko so ferrate bolj zasoljene od naših poprečnih zavarovanih poti. Seveda pa so docela primerne za dobro izurjene planince, četudi nikoli niso vzcveteli v polnokrvne »strmca alpiniste, in nič manj mikavne niso tudi za odcvetele plezalčke, ki ne bi več vstopili v steno Cin, a se jim še vedno hoče opojnosti prepadov in »problematičnih« prehodov. Nekaj teh poti sem »pokusil«, in ker so nam Dolomiti žc laka blizu, da si jih privoščimo tudi samo za konec tedna, bi rad ustregel nekaterim svojim prijateljem, še zlasti pa naši »zlati« planinski sredini, in jih bom poskusil tukaj na kratko popisati. Seveda to pisanje ni popolno, je samo prijateljski pogovor in omemba veselih stvari. Pri roki imam nekaj zemljevidov in na njih bom za »vneta srca« (kopije Dežmanovega, ki se je no vrhu Triglava izlilo: »Največje moje veselje je na gorah!::) še enkrat prehodil nekaj »svojih« poli (blacji Marko Dular bi me vprašal: »Si jih mar kupil?«) in se spominjal lepot in nekalerih podrobnosti. Kar bo tukaj sledilo, torej ni ne pravi potopis ne pristen prispevek za vodnik. Je pa vabilo k skupni sestavi načrtov - in nekaj spominov. Toda najprej naj se na kratko pomudim pri opremi, saj če že v vsakdanjem živjjenju velja, da si sam svoje sreče kovač, je to desetkrat bolj res v gorah. Sreča tukaj največkrat ni nič drugega kot primerno znanje, oprema in kondicija. (Komur ta uvodna »puščoba« ali »pogreta jed« ne diši, naj jo kar preskoči in začne pri drugem delu spisa, pri Tofanah in Civetti itd., toda meni naj ne zameri. Brez prijateljskega opomina ne morem nikogar vabiti v gore.) Oprema. Na sploh so Dolomiti za 500 do 600 m višji od naših špikov in grintavcev, kar bislveno spremeni dimenzijo gora in klimatske razmere. Sneg zapade tam sredi poletja pogosteje kot pri nas, lahko tudi obleži veliko dalje v poletje. Cepin je zato obvezen. (Leta 1972 so bili mnogi vrhovi z višino čez 3000 m večino poletja skoraj čisto zimski.) Tudi vrv z dvema vponkama je nujna, za varovanje v zelo strmih stenah in na izpostavljenih snežiščih. Samohodec se bo opremil s pomožno vrvico in vponko za samovarovanje ob žici v steni. (Čc pa bo na ledišču ali snežišču obrnil, bo drugič nemara raje vzel s seboj tovariša.) Dereze niso nujne, vendar se mora pri teh odločiti vsak sam glede na turo (npr. Marmolata) in na letni čas (v poznem poletju je sicer manj snega, toda ta je bolj zaledenel, in snežišča so zlasti v dopoldanskih urah zelo trda). Ista svobodna presoja velja za temna očala, ki naj varujejo pred snežno bleščavo, in razne maže, ki naj varujejo pred sončnimi opeklinami. Razumljivo je tudi, da se bomo oblekli nekolika topleje kot za poprečne plezalne ture doma. Priročniki. Najprimernejši za »srednjo kasto« planincev sta brošuri Bergwanderführer Dolomiten in Vom Rosengarten zur Marmolata, avtor Hannsjörg Hager, založba R. Rother, München Za motoriziranega planinca je prijetna knjiga Zwischen Kühtai und Fedajapass (150 Bergvanderungen vom Auto), avlor Ernst Höhne, založba ista. Te tri knjižice se sicer dopolnjujejo, a tudi ponavljajo, zlasti slike so večinoma skoraj iste, zato bo planincu za prvo silo dosti, če s! omisli samo prvi dve. (Podobnih brošur z izborom najprimernejših tur ne poznam, obstoje pa, ker jih reklamirajo.) - Iz vrste ostalih vodnikov bi omenil serijo Pausejevih knjig (Von Hülle za Hütte, Im schweren Fels, itd., založba BLV München), dalje 24 Bergwanderungen, Dolomiten, ista založba; zlasti priročni se zdijo tudi italijanski vodniki, ki pa jih žal tudi ne poznam a bo vsak, ki se zanje zanima, našel podatke o njih v kateri od zgoraj omenjenih brošur. - Za plezalce je najboljši alpenvereinovski plezalni vodnik (Dolomiten-Kletterführer v treh zvezkih, oziroma štirih, ker je drugi razdeljen na II a in II b, avtorji dr. G. Langes, Toni Hiebeier in Horst Wels, založba R. Rother, München), ki pa je ravno toliko starejši, da večinoma ne omenja zavarovanih poti, ki jih opisujem v drugem delu tega prispevka. Je pa seveda najpopolnejši od vseh vodnikov. Vendar je za planinca srednje ostrine manj primeren, ker je preobsežen. Kljub nešte-vilnim dragocenim in silno zanimivim obvestilom daje premalo podatkov in estetskega vrednotenja za vzpone, ki si jih tak planinec želi. - Vodnike, ki sem jih navedel, sem spoznal večinoma šele »post festum«. Jaz sem se največ orientiral kar po zemljevidih, pa če sem se »opekel«, sem se pač vrnil z dolgim nosom, če sem uspel, sem dobil za nagrado na vse vrh še en procent prvopristopniške slasti. Zato pa so moji opisi »originalni«, to je večji del neodvisni od vodniške literature. Saj če bi se je držal kot pijanec plota, bi ravno najlepše »svoje« ferrate ne mogel omeniti, tiste na Tofano di Rozes, ker je v nobeni od navedenih knjižic ni mogoče najti. Zemljevidi. Sedaj obstoji odlična serija nemških Kompasovih zemljevidov (KOMPASS WANDERKARTE ali KOMPASS CARTA TURISTICA, 1 : 50 000 Iz založbe Geographischer Verlag Starnberg). Serija pokriva vse Dolomite in zemljevidi so tako popolni, da poprečnemu planincu že skoraj nadomestijo vodnik. (Napake so seveda možne, kot povsod.) Vrisone so ludi vse gorske ceste, tako da motorizirani planinec lahko ugotovi, do kam se bo pripeljal in kje naj si išče prostor za taborjenje. — Za podrobnejše razvedanje na gori bi bile priporočljive alpenvereinovske specialke (Alpenvereinskarten 1 :25 000), ko bi jih bilo malo več. Trenutno obstoje menda samo za nekatere skupine, npr. za Langkofel s Sello, Marmolato. Palo, Brento, in morda še katero. — Za preglednosl večjega dela ozemlja in planiranje »en gros« pa so še vedno dobre tradicionalne freytagovke (Freytag-Berndt Wanderkarten 1 :100 000, in sicer št. 16 in 17, ki pokrivata praktično vse Dolomite, le Brenta je na št. 50). Se zlasti prijazne so zato, ker se dobijo včasih tudi v Ljubljani. »Duhovna oprema«. Kar zadeva vednost o nevarnostih v gorah, obvladanje tehnike hoje in pleze, presojo vremena in osebne kondicije, vedenje v določenih situacijah, ludi ob kuhalniku, o tem tukaj ne mislim govoriti, saj je to nepogrešljiv privatni »inventar« vsakega planinca, ki se misli z gore tudi vrniti in se uspeha veseliti. Brez tega inventarja razumljivo nikogar ne vabim s seboj. »Nabavi« si ga v domačih goran, v družbi izvedencev in na začetniških tečajih ter s študijem primerne literature. In nabaviti si ga mora, če hoče upravičiti svoj korak v gore. Vse preveč krvave so že naše domače stene v zadnjih časih in ni potrebe, napajati s srčno krvjo še tuje!* Zato pri opremi, bodisi pri »notranji;: ali pri »zunanji«, ne morem pristati na nobeno devalvacijo«, pa četudi sam prav dobro vem, da je katero od opisanih tur izjemoma mogoče opraviti tudi v »teniški oblekci«. Vsak naj namreč tudi sebe presodi, in »kdor misfi, da stoji, naj gleda, da ne pade«. Ko sva šla s prijateljem na Srednjo Tofano, še preden se ji je na sam sveti vrh pone-snažila gondolska žičnica, se nama je pridružil debel Nemec v irhastih hlačah brez srajce in brez nahrbtnika, skratka brez vsega razen čevljev, omenjenih hlač in nemara vate v ušesih; še bonbona ni premogel. Izletnik, ki ga je sedežnica dostavila k vstopu v steno, ki jo je hote! malo »degustirati«. Potem pa mu je v najini družbi »apetit« zrasel, razgrel se je, hodil in plezal je konec koncev dobro, in prišli smo na vrh in nazaj brez zatikljajev. - Moj prijatelj pa, ki je nagačen z izkušnjami in doživetji in pogumom, med drugim je kakor za šalo v rekordnem času sam splezal na Matterhorn, in ima tudi sicer vse Alpe od Pece do Dauphineja takorekoč v mezincu, se je hotel na »nedolžnem« snegcu v vznožju Civette na smrt potolči. Sele zadnji hip se je odločil, da bo v skale priletel raje na zadnjo plat namesto na glavo. Ta dva primera kažeta, da so določene težave z »obče veljavnimi praviji«. Vse je dostikrat tudi stvar okusa, o tem pa, kot vemo že izza latinske klasike, ni da bi se prerekal. Vendar ni vse za vsakocjar, zato pravim, naj vsak sebe presodi. Nanga Parbat je (bil) za Buhla in Messnerja. pa še za ta dva ne vsak hip. Kar se mene tiče, se bom po lastnih izkušnjah pridružil prevladujočim nazorom avstrijskih gomiških šol, ki jemljejo goro kot celoto in zahtevajo previdnost od prvega koraka na turi. Kako koristne bi bile podobne šole, še zlasti pa njihovi nazori, tudi pri nas! 1. TOFANE. Tofane so tri: Tofana di Rozes, 3225 m, Tofana di Mezzo, 3243 m, in To: fana di Dentro, 3237 m, imenovane tudi prva, druga in tretja. Za tretjo velja skoraj »nomen est omen« («dentro« - notri): gorniki so jo kot manj plemenit vrh potlačili »nclri« in jo — pustili na cedilu.^Nič bolj še ni nemško ime: Hintere Tofana — Zadnja Tofana. Tako tudi pri našem načrtovanju ne pride v poštev, čeravno je od koče_ Can-lore ali po grebenu od Srednje Tofane razmeroma lahko dostopna. (Gore že od nekdaj niso varne pred snobizmom.) Na Srednjo Tofano (Tofano di Mezzo), ki je od vseh najvišja, pripelje iz Ccrtine gondolska žičnica, tako da si »planinec», ki je zmogel " Kako drage so poslale naäo domače gore zadnja leta zaradi krvnega davkal Niso vseh nesreč krivo somo elementarna naključje - teh Je v rnsnici prov presneto malol - pač po napačna vzgoja, ki vadi mlade v prezir nevarnosti. Razpasla se je med ram! razvada, ocenjevati pot ali smer. kot do -vse skupaj nič ni-, da ie -šoder. in podobno, ko pa pride do nesreče, se njeni duhavm botri na široko rozaovorijo o -zafetnlStvu.. in -ne zkuienosti- in -neprevidnosti-, samo du odvrnejo od sebe vsok sum sokrivdo. Kdo si epa pri taki vzgoji reči: -Danes nisem zadosti močan, nazaj grem,- nil -Ccz ta sneg ne morem kar tako, navcžlva se,- ne do bi tvegal trojno blamažo? Zatrdilu vem. da smo vsi soknvi, rn s» kiiu tb;ie - raier če ie nesreča rcr. docela nepreevid |iva. Ali bc ostalo vse, kot Ali ou nuiu mladino Dostala žrtev -okspedlcianitisa-, ki jo v domačih goroh tiro tudi v tvegoije areko razumnih mejo? Ca s bi ie bil, da bi nekdo -javpll« - da bi z razumno in zrelo besedo ponovil ra roSo mladino že stokrat dognone resnico In zavrl tendenco razvrednotenja nevarnosti! ferralo, lahko privošči sestop po zraku v dolino. Najlepše in najbolj cenjena je prva Tofana, in to predvsem zaradi orjaške slikovite južne stene, ki priklepa nase oči avtomobilskih potnikov na cesti Cortina-Falzarego, pa tudi zaradi prekrasne stožčaste oblike in moderne ferrate. a) Tofana di Mezzo. Iz Corline se peljemo po glavni dolomitski cesti proti Falzaregu. Ko se izmotovilimo iz prve serije serpentin in se cesta približno sredi peti do Falzarega (8 10 km iz Corline) položi in teče nekaj časa naravnost, se desno odcepi makadamska cesta h koči Duca d'Aosta, 2100 m. Pripeljemo se prav do koče, tu pa si lahko privoščimo še kratko sedežnico do koče Pomedes, 2240 m, ob samem vznožju stene, po kateri teče naša pot. Vstop dosežemo v dobre četrt ure. Če se nam je do zdaj Srednja Tofana zdela nekoliko nemikavna zaradi čudne razvaljenosti in sive ogromnosti, pa nas zdaj ožji interes za njene južne prepade in slikoviti ter od času do čase napeli prehodi tako pritegnejo, da je vsa pot kakor nalila čistega gorniškega veselja. Čez dobro uro se steza cepi. Levi krak zavije po več ali manj izpostavljeni polici v zahodni steni predvrha in pripelje na ogromna in strma melišča ki se spuščajo od naravnega okna v grebenu na jugozahod proti sedlu med obema Tofanama. (Na tem sedlu stoji koča Cantore.) Zdaj je treba naporno po meliščih navzgor v okno. (Obratno je mogoče zelo hitro steči navzdol do Cantora. — Na zemljevidu je pot do Cantora nekoliko napačno vrisana. Zdi se, kot da docela samostojno doseže vrh, v resnici pa je samostojna samo v spodnji tretjini, največ polovici gore, to je do melišč pod oknom.) - Da bi se izognili temu manj ^dolomitskemu« delu poti, so v novejšem čosu zgradili prekrasno, toda dosti težjo varianto - desni krak pri omenjenem razpotju! - čez južno čelo predvrha in po grebenu do glavnega masiva. Originalni p6ti se pridruži pod omenjenim oknom. A še prej se spusti v divjo grapo in ta je od vsega najbolj »telovadna;;. Pestrosti pa ludi potem še ni konec. Ko skozi okno preidemo na vzhodno stran gore, naletimo više še na navpično stopnjo, čez katero plezamo po zračnih lestvah. Te se od blizu izkažejo kol presenetljivo trdne. Od daleč je namreč videti, da kar tako za vabo visijo v steni. Potem do vrha ni več težav, pač pa sam preljubi razgled. Vendar bomo do tja rabili še najmanj tri četrt ure. Od Rif. Pomedes do vrha pa se računa 4—5 ur. 2al pa ravno to poslednjo etapo zelo kazi pisani živ-žav na vrhu, ki ga bruhaio tja gondole. Jaz sem imel srečo, da sem nekoč v prejšnjih letih doživel goro še nedotaknjeno. V otožnih popoldanskih urah smo se na samotnem temenu znašli trije - poleg raju še tisti polnagi debelinko. Zdaj je čisto drugačna »ferrala«, pravo zmene turistične industrije, udarila staro lepoto po sredi čela in jo ubila. Zato z ženo, ko sem bil drugič tam, nisva šla na ponižani vrh, marveč sva se raje ugnezdila sto metrov niže na robu severne stene. Kako naj se, vajena okušati čist vonj sapic in simfonijo tihote in sončnih vrhovih, potopiva v gnečo na peronu in se prerivava za vozovnico in vstop v gondolo ... Kdor se bo z gore vračal po gorniško, bo rabil le kako uro manj kol za vzpon. V celoti gre torej za enodnevno turo. Kaže pa, da je postala prava modo, povzpeli se po ferrati in se vrniti po zreku. Zato je na lej poli ob lepem dnevu kar precejšnje mrgolišče vzpenjalcev. Žičnica tako pospešuje tudi pravo planinsko potepuštvo - v njegovem tipičnem »lahkem« pomenu besede. (Ali pa sem nemara kritičen do listih, ki oi radi vsaj »nekaj«?) b) Tofana di Rozes. Iz Corline uberemo isto smer in se napotimo po isti makadamski cesti desno, kot da bi hoteli na T. di Mezzo, vendar že po 2—3 km makadamske ceste zavijemo levo h koči A. Dibona, 2050 m, ki jo dosežemo z motornim vozilom. Kdor ima motorno kolo in mu ga ni žal, se lahko zapodi še v strmino nad kočo in tako prevozi še tri četrt poti do koče Cantore, 2545 m, ki stoji na sedlu med obema Tofanama. Vendar bi to pomenilo, da hoče na vrh po običajnem, zelo lahkem pristopu, k pa ga nameravamo prihraniti za povretek. Zato gremo od Rif. A. Dibona roje pod južno steno naše Tcfa.ne na Forclo Co! dei Bos, 2330 m, in za Castelleltom na Forclo di Rozes, 2657 m; lahko pa še pod južno steno zavijemo desno in po rovih in predorih (»galler e«) - sledeh prve vojske — skozi Castelletto dosežemo Forclo di Rozes. Ta varianta je gotovo zanimivejša, dobro pa je imeti s seboj kako luč, ker je tu pa tam v predorih popolna tema. Lahko pa že iz doline začnemo drugače, in sicer tako, dc ne krenemo k »Diboni«, temveč se peljemo po glavni cesti proti Falzaregu še 2-3 km in tam zavijemo po malo obiskani a sorazmernma dobri makadamski cesti kvišku proti južni steni Tofane, ki se ji približamo pod njenim zahodnim delom. Tako se koči Dibona docela izognemo in od lam, kjer pustimo avto, nadaljujemo peš naravnost gor na Forclo Col dci Bos in proti ferrati. Pri tej izbiri izhodišča pa ne gre samo za to, kje bomo pustili avlo in ali bomo prečkali pod južno sleno Tofane pred vzponom ali na povratku, marveč je to drugo izhodišče luko odmaknjeno hrupu in vsemu svetu, da nas bo najbrž zamikalo, na tej visoki samoti, skoraj v naročju prekrasne južne stene, posloviti šotor in po bogatem dnevu na gori prebiti z njo še eno noč. Tofana di Rozes Castelletto ie zahodni odrastek Tofane. Avstrijski vojaki iz prve svetovne vojske so ga preimenovali v Schreckenslein (»skalo groze«), in to upravičeno. Ital jani so bojaa izvrtali 500 ni dolg rov in s 35 000 kg razsteliva pognali v zrak avstrijske linije. Na sedlu kot tudi v vsem Castellettu, ki je povsod preluknjan s kavernami, je polno sledi tega nesmiselnega trpljenja in okrutnosti. Forcla di Rozes loči Castelletto od Tofane in je lahko dostopna po meliščih, skalah in snežiščih za Castellettom. V resnici niti ni potrebno iti na samo škrbino, razen če se hoče kdo razgledati proti jugu. Midva sva tiščala gor, ker sem zaradi nekega vtisa izza prejšnjih let zmotno mislil, da teče ferrata po jugozahodnem rebru Tofane, ki je videti spočetka zelo mikavno. Ko sva naletela na žico in kline in sem bil že čisto prepričan, da sva na pravi poti, je pa sledil samo spust skozi popolnoma teman petdesetmeterski predor nazaj na »forclo«. Samohodec, ki se je malo prej priklatil tod skozi od Rif. Dibona, je povedal, da bo tako, pa mu nisem verjel. Ferrata gre spočetka namreč čisto nedolžno kot lepa stezica po široki zaprodeni gredini daleč proti severu in je videti kot kaka prijazna potka v dolino, še zlasti ker se od kraja po malem spušča. Samohodec ni maral izgubljati časa z mojim nejevernim obrazom in jo je ubrcl tja. Ker ni bilo druge izbire, sva jo čez čas ubrala za njim še midva. In tako je bilo prav. Glavna smer ferrate je namreč ta: najprej prečka neskončne zahodne in severozahodne stene, nazadnje se vzpne čez vrhnje čelo severne stene in se na severnem grebenu pridruži običajni poti, ki pelje na vrh od Rif. Cantore. Zavaroval jo je vodnik Lipella, ki ga je CAI za izredno marljivost in drznost nagradil z »medaglia d'oro« (zlato kolajno); tako pričata spominski plošči na začetku in na koncu »njegove« poti. Toda prav gotovo ni sam znosil gor vseh tistih ton železja, in tudi vseh lukenj ni sam izvrtal. Kako bi zmogel to sodobni smrtnik, pa če je dvakrat Lipella! To je najtežja in mogoče tudi najdaljša zavarovana pot, kar jih poznam. Veličastni prizori in težki odstavki se vrstijo precej pogosto. Zahteva moči v rokah, ker se je treba nekajkrat ob žici potegniti kvišku, in to redno na zelo izpostavljenih mestih. 364 totaka tx *oie5_ _ m. SM7 Ar.rititiA «.hv» Tofara di Rozes Nasploh velja pravilo: kdor zaupa žici, hodi dobre in hitro, kder ne, pa cagavo in naporno. Če se namreč po mačje upreš s podplati v steno in izvesiš zadnjo plat, zmoreš bliskovito najtežja mesta. Pri tem pa seveda vlečeš žico stran cd stene. Če pa hočeš imet! žico samo za varovanje, ahko večkrat ugotoviš, da boš vsak hip obvisel kot krap, ker ti zmanjka vseh slopov. Ta preklicani Lipella je za nameček potegnil žico tu pa tam kar tako naravnost in ne po razčlenjenih količkih sem in tja. Lahko se tudi zgodi, da zagrabiš za klin, pa zaniha cel blok, ki visi s klinom vred na žici. Takrat se li smejo lasje po pravici za hip na jeziti. In lahko si razbijaš glavo, ali se je blok utrgal više in slučajno obvisel v smeri, ali pa ga je neugnani Lipella namenoma takole obesil, da napenja žico. [Samo ne vem, kako naj bi bil lo izmojstril — v tej prisrčni eksponaži!) Razglabljanje ne pomaga, čez moraš, ne da bi ti kdo izračunal, ali bo skupaj z blokom vzdržala žica še tvojo težo. Na tej poti se od časa do časa sme upravičeno duškati. Ko dosežemo severovzhodno rebro gore, se levo odcepi skoraj revna in čisto lahka zveza do koče Cantore, ferrata pa krene desno čez zelo strmo in od kamenja ogroženo vrhnje čelo severne stene. Ta del me je, ne vem zakaj, spominjal odkopnelih eigerskih ledišč, ki jih v resnici sploh ne poznam, razen po slikah. Mogoče zaradi monolitne, lahko konkavno vbočene in odprte stene. Resnica je, da je prehod čez to steno najtežji del poti in bi v prostem plezanju nosil oceno najmanj IV. Tako pa je vse razmeroma preprosto in kmalu sva se znašla na zasneženi strehi pod severnim grebenom. Prav ta sneg pa je obrnil samohodca, ker ni imel cepina in primernih čevljev. Toda on si iz tega ni delal preglavic. Čeravno že nekoliko obložen z leti, jo je lahkih nog in s prusikovo zanko krog prsi ubral po vrtoglavih prepadih, od koder je prišel. Pravzaprav smo se srečali in dokončno poslovili že nekoliko niže, vrh nekega navpičnega petdesetmetrskega čela. Ker naju je od zgoraj videl prihajali, je tiho počakal za skalo, jaz pa sem ga skoraj zagrabil za nogo, ko sem se stegnil čez rob. Nagradil me je z rezanjem redkih črnih zob, mojim od vertikale posvedranim živcem pa se je prvi 365 hip zazdelo, da tako režijo mrliči. (Asociacije so svobodne, ali ne?) Ko sem nekoč ob istem lelnem čosu hodil po tej gori, je bila popolnoma kopna, zdaj pa bi se lahko postavila ob bok ledcniškim vršacem. Toda dodatnih težav zaradi snega na strehi ni bilo. Sneg nama je bil prej dobrodošel: pokril je sipine in pregncl kratkohlačnike, tako da je bil vrh čisto sam, kot da je čakal na naju. Sestop je preprost in mislim, da se v dveh urah ali še prej mimo Rif. Cantore lahko doseže Rif. A. Dibona. Za vzpon pa bi veljala takale časovna razdelitev: od tam, kjer smo zjutraj pustili avto, do vstopa v ferrato je najmanj eno uro. Za samo ferrato se sme računati pet ur, po strehi in grebenu na vrh še eno uro. V celoti je to kajpak celodnevna tura. 2. CIVETTA. To kraljevstvo šeste stopnje ne potrebuje moje borne hvale, tudi ne uvoda v njegovo poznavanje in razumevanje Seveda pa tudi naša pozornost ne bo veljala »steni vseh sten-, pač pa »pohlevnejšim« vzhodnim in južnim pobočjem. Ironija tega velikana, kot še marsikaterega, je, da ne naredi od daleč zmeraj tistega mogočnega vtisa, po katerem sodimo razsežnosti in težave. In vendar bi se ravno na Civetti bolj kot na kateri drugi veliki gori ušteli pri njenih dimenzijah. Tu začenjamo ohod nekoliko niže, kot je običaj v Dolomitih. ot orientacijsko točko si v dolini vzamemo Forclo Staulanzo, 1773 m, ki je najvišje sedlo na cesti Longarone-Selvo di Cadore (ali Caprile). Staulanza leži pod zahodno steno Pelma, natančneje Pelmetta. Vsak naj se sam odloči, kako jo bo dosegel. Toda tistim, ki prihajajo tja naravnost iz domovine, bo najbližja pot iz Longaroneja skozi Forno di Zoldo, toliko bolj, ker s te strani ni treba na »forclo- (sedlo). Brž ko pustimo za sabo zadnja naselja v zgornjem koncu doline Zoldo Alto, ki je stisnjena med Pelmom in Civetto (gre za vasi Mareson in Pecol, okrog 1300 m), in tik preden po nekaj serpentinah dosežemo ravni predel z mnogimi šotori pri Časa Palafaveri, 1541 m, se levo, to je zahodno, odcepi makadamska cesta, ki pripelje na planino Col Marin, 1818 m. Naprej ta cesta ne elje, čeravno je z zeml|evida razvidno, kot da sega do Rif. A. Sonino al Coldai. (To očo bomo za naprej imenovali kar preprosto Rif. Coldai.) Kdor prihaja od zahoda, mora prekoračiti Forclo Staulanzo. Če ne mara najprej izgubiti 200 m višine do Časa Palafaveri in nato mučiti avla po gruščnati cesti na Col Marin, ga lahko pusti na prvem velikem ovinku južno pod Staulanzo in krene po pešpot' na Rif. Coldai, kamor ga povabi docela razločen kažipot. Seveda moro pridali k skupnemu času vzpona vsej eno uro, in eno več za povratek, to pa skupaj lahko nanese že dve do tri dodatne ure k celotni turi. Col Marin je precej puščobna in umazana planina. Toda v eni uri že prispemo do koče Coldai sredi gorskega sveta, ki pa se nam nemara po skušnjah s Tofane nc zdi prvi hip posebno dolomitsko mogočen. Če pa se nam da skočiti na sedlo na zahodu do ljubkega jezerca Coldai, ki je podobno našim Kriškim jezerom, in še malo naprej, se bo prizorišče mahoma spremenilo. Seveda nos obisk jezera in ogled sten zamudi eno uro. Toda če vreme ne visi na nitki, je zamude popolnoma opravičljiva. Stena Civette, to so kot orjaške orgle in njeni akordi so spremljali rojstvo šeste stopnje. Kako ji ne bi mogli privoščiti ljubečega in hvaležnega pogleda! Vrh tega ni treba, da se nam mudi, čeprav gremo na veliko goro. Od koče Coldai sledi dolgo prečenje po vzhodnih obronkih, nekje na srednji višini gore, pod mnogimi stolpi (Torre Coldai, Torre d'AIIeghe, Torre di Volgrande), vse do osrednje kupole masiva, kjer je glavni vrh. Ta osrednji del kože na začetku mar-kantno sivo rebro, ki kipi kvišku med črnimi stenami in vodi naravno na Punto Civetto, 2892 m. Tod čez teče ferrato. To rebro smo videli že s Forcle Staulanze, in nad rebrom snežene rame na grebenu, čez katere doseže ferrata vrli. Ni se treba bali, da bi zgrešili vstop. Pol je vseskozi dobro markirana in odcep od običajnega pristopa na Civetto jasno označen. Ze s poti pod steno ugledamo železne lestve na začetku. Ko zmoremo lo zračno mesto, se steno za čuda položi in bogato razčleni, steza bega sem in tja po prekrasni odprti beli skali, ki se samo enkrat še postavi pošteno pokonci: v orjaškem kaminu sredi sten. A tudi ta ni posebno hudoben - če ne štejemo padajočega kamenja. Pot je res čudovito speljana in prav gotovo ne težka. (Prav neverjetno je, da bi bila to nekoč smer IV. stopnje, kot trdi Hager v svojem vodniku.) Četudi je samo na omenjenih dveh mestih (vstop in kamin) nekoliko zračna, vodi v velikem stilu na vrh. Le zgornji del poti je nekoliko zanemarjen, žice so potrgane, markacije pičle in svet razbit, da je treba ponekod kar lepo samoiniciativno plezati. Začinjen pa je bil takrat, ko sva s prijateljem kolovratila po njem, tudi z ogromnimi množinami snega brez sleherne stopinje, da je bila orientaci|a včasih kar težka. Tudi vrh je bil videti nedotaknjen. Hudo poletje zanesljivo prežene »lohko gorsko pehoto« in po vrhovih se naseli blagodejni mir. Zal nama ni bilo dano, veseliti se kaj dolgo miru - tega božanskega daru Narave. Kuhala se je nevihta in tudi pozna ura naju je priganjala. Zjutraj sva namreč zamudila Tofona di Mezzo tri ure z vedrenjem pod previsi. Zdaj naj bi jaz pokazal, kje se hitro sestopi na Rif. Torrani, 3130 m, ki čepi na vzhodni šiji pod vrhom, in kamor noj bi se zatekla pred nevihto. Toda pred leti, ko sem hodil tod, je bila taka megla, do je bila moja vednost v sedanji uri stiske enaka ničli. Ubrala sva jo pač naravnost dol po snežiščih in skalah in nazadnje skoraj skočila na kočo, ki je tičala do strehe v snegu. Orientacija namreč konec koncev sploh ni težavna. Pa tudi trije Nemci (dva in ena), ki so pri-gazili od Vazzolerja gor, so jo sekali naravnost k zavetišču, ki so ga od spodaj bolje videli kot midva, in nama kazali pot. Nato smo složno kopali pri vratih, da bi se stlačili pod streho, a šele strela, ki je v bližini silovito treščila, nam je dala dovolj e ana, da smo mahoma odrinili vrata in se zlepa (sulici) ali zgrda (debeluhi) zrinili noter. Toda listo je bila že zadnja brca nevihte. Ko smo se dodobra prepričali v njen dobrohotni umik, smo prav od srca radi zapustili mokro ledenico. Vsaj jaz. Moj prijatelj in Nemci, se mi zdi, so se prav imenitno zabavali. Drug drugega so napajali z žgano kapljico. Zame, ki sem kot popoln prozaik odklonilno drgetal na klopi, se še zmenili niso. Zavetišče Torrani neusmiljeno propada. Vendar ga bodo vsak čas obnovili ali sploh na novo postavili, zakaj nanosili so gor že veliko gradbenega materiala. To je res hvalevredno. Koliko so taka višinska zavetišča vredna, ve vsak, ki so mu pomagala iz kaše. Mene je malo bolelo srce, ko sem moral pokopati načrte za sestop na jug k Rif. Voz zoler. Ne le da je med Torranijem in Vazzolerjem še ena ferrata, ki me je mikala, marveč sem si že od nekdaj že el obhoditi pogorje Civette krog in krog in vsaj od spodaj pogledali tiste svoj čas tako razburljive stene v Torre Trieste, Torre Venezia ;n Cima Su Alto. Za nameček pa še enkrat s tradicijo in pionirsko borbenostjo obtkano klasično steno Civette! Potolažil sem se s kranjsko modrostjo, da se z glavo skozi zid pač ne da, in z upanjem, da nemara še ni vseh dni konec. Na začetku ses|opa sem bil spet v škripcih. Menda naj bi spet edino jaz vedel za pot, ker sem že hodil tod. Obdajale pa so nas deviške snežne planjave, mene po še spomin na meglo tistega dne pred desetimi ali dvanajstimi leti... »Kaj hočemo,« sem rekel, »zagazimo dol, pa bomo videli, če v skalah naletimo na stezo.« Ker nihče ni vedei boljšega predloga, smo pač zagazili, in - če naj se izrazim z običajno metaforo -pobrali najdebelejši krompir. Steze some najbrž sploh ni posebno težko najti. Bolj neprijetna je zavest, da bi utegnil po naših stopinjah, ki ne bi držale nikamor, kolovra-[iti nekdc, ki bi bil resnično v stiski, pa bi zašel v past. Ce naša sled ne bi bila prava, |e namreč za seboj ne bi bili mogli »poradirati«. (Če bi kdo naletel na toliko snega kot mi takrat, naj od Rif. Torrani navzdol zavije spočetka lahno proti levi, to je proti severu.) Običajno pot na Civetto, po kateri smo sestopali, je v vodniku označena s prvo težavnostno stopnjo, kar pa na terenu seveda ne drži Prva stopnja namreč pomeni že plezanje, tega pa ni tukaj skoraj nič. Edini nekoliko resnejši prehod pa je dobro zavarovan. Nikakor pa ne gre poti podcenjevati, zlasti ne v takih razmerah, kot smo jih imeli mi. Svet je zelo slrm, ogrožen od kamenja in prepreden z resnimi sne-žišči. Prav gotovo pa je bil sestop bistevno težji kot pred leti, ko je bila gora do vrha večji del kopna. Nasploh pa je v Dolomitih križ z ozrako prve težavnostne stopnje. Spomnim se Monte Popere [skupina Elfer], ki ima to oznako, a se niti enkrat ni treba prijeti za skalo. Tudi Tofana di Rozes po običajni poli naj bi bila enojka, pa bi ji človek prisodil največ Vd do '/2 stopnje, ko bi bilo to mogoče. Po drugi strani pa je običajni pristop na Pelmo, uradno tudi enojka, čislo druga pesem; ni ne markiran in ne zavarovan; Ballova polica kljub svoji neskončnosti res ni težka, je pa na mnogih krajih hudo izpostavljena in »Passo del Gatto« (Mačkov prelaz), ki jo prekinja, je tudi v se kaj drugega kot enojka, čeprav je kratek. Seveda pa je idealna klasifikacija težavnosti nemogoča; tista, ki jo imamo, je potrebna za približno orientacijo, ta pa je lahko tudi že skoraj napačna. . ... Od Rif. Coldai je po ferrati na vrh Civette pet ur (same ferrate |e za štiri ure), nazai po običajni poti pa tri ure. REŠEVANJE V RIGLICI LETA 1942 DRAGO KORENINI ani, 16. avgusta 1972, je preteklo 30 let, odkar se je v naših Julijskih Alpah dogodila ena največ|ih planinskih tragedij. V steni Riglice so štirje nadobudni jeseniški alpinisti pustili svoja mlada življenja. ....... Naj ne bo odveč omeniti, s kakšnimi težavami smo se borili takratni alpinisti, ki smo se morali skrivati pred nemškimi stražarji, da smo našli svoja pota v gore. Nemški obmejni stražarji, »Grenzschutz-polizei«, ki so imeli svoje glavno poveljstvo na Bledu, so zasedli važnejše postojanke tj. Aljažev dom v Vratih, Kočo v Krnici, kočo v Tamarju, Triglavski dom na Kredarici, oporišča pa so imeli tudi v Mojstrani in v Rozmanovem domu v Martuljku. Mimo njih je bila odprta pot v gore le nemškim in njim naklonjenim gornikom, ki so imeli za to posebna dovoljenja. Slovenci iz sBcnditen-landa« pa takih dovoljenj nismo dobivali in smo hodili v gore po skrivnih poteh, da smo se ognili nemškim stražarjem. Najlaže pristopne so nam bile gore Martuljške skupine, kamor smo zelo pogosto zahojali ali celo v skalaško zavetišče bivak I. smo pristopali prek Martuljka tj. prek Sedla med Veliko in Malo Ponco. Dne 16. avgusta 1942 sta se odpravili v martuljške stene dve navezi, prva pod vodstvom Maksa Medje v Široko peč, naveza Tomazin-Vodišek-Kovač pa v severno steno Riglice. Skupina iz Široke peči se je vrnila v dolino še isti dan. Naslednji dan v ponedeljek smo postali jeseniški alpinisti zaradi odsotnosti naveze v Riglici zaskrbljeni. Iz vrst najboljših plezalcev sem organiziral reševalno odpravo, ki se je v ponedeljek v popoldanskih urah odpravila v Martuljek, da poišče sled za pogrešanimi plezalci. Pod steno Riglice pri vstopu smo opazili dva nahrbtnika in še nekaj opreme. Sprele-tela nas je težka slutnja, da se je zgodila nezgoda. Na naše klice se je visoko v steni slabotno odzval Tomazin. V steno so se podali takoj štirje reševalci v dveh smereh, ki so v razmeroma kratkem česu in še pred nočjo prispeli do ponesrečenih. Po dveh reševalcih, ki sta se vrnila iz stene še isti večer, smo zvedeli žalostno novico, da sta se Vodišek in Kovač smrtno ponesrečila. Tomazina, ki je plezal prvi, sto potegnila z varovalnega mesta, da je strmoglavil in obležal v grapi s težkimi poškodbami. Reševalci so Tomazinu nudili prvo pomoč in ga zavarovali, da ne bi po drsečem produ strmoglavil prek previsa. Teko je Tomazin moral že drugo noč prenočiti v grapi poleg mrtvih tovarišev. Naslednic jutro tj. v torek je pojačana reševalna odprava, ki je prenočevala pod steno, prispela prek stene Riglice do ponesrečenih. Začel se je zelo težaven transport mrtvih in preživelega v dolino. Zaradi pcmankljive reševalne opreme je trajal transport prek nevarne in krušljive stene dokaj počasi, tako da smo prispeli s preživelim ponesrečencem do Zelene glave okrog 8 ure zvečer. Zaradi nastopajoče noči smo se odločili prebiti mrzlo in deževno noč v steni. Medtem ie nadvse požrtvovalni reševalec pok. tovariš Miha Arih pripravil vse potrebno za reševanje preživelega prihodnji dan, Voaišek in Kovač sta bila še isti večer spuščena v grapo. Preživeli ponesrečenec je tako prebil že tretjo noč v steni. V sredo v zgod-n|ih jutranjih uralt se je nadaljevalo reševanje preživelega. Arih je pokazal svojo mojstrovino v reševanju, ko se je prek 15m previsa sam s ponesrečencem, ki je ležal v vreči reževa nego droga, varovan na vrveh, spustil v grapo, kjer so ga pričokovali nekateri reševalci in spravili ponesrečenca na verno mesto pod skalni previs. Skupina reše-vc cev, ki je čakala na gornji polici nad grapo, se je spuščala na spodaj ležečo po,ico po zasidrani vrvi. Ta je sprožila kamen, velik za otroško glavo. Prebil je ledeni obok v grapi, ki se je zrušil in pokopal Mama, medtem ko so Talerja ledene mase tako stisnile, da je zaradi notranjih poškodb po nekaj trenutkih umrl. V objemu ledu je bil tudi reševalec Andrej More, ki smo ga rešili. Imel pa je le manjše poškodbe. Ker smo upali, da je oslal Marn le še živ pod ledeno gmoto, smo reševalci nedaljevali naše delo, vendar brezuspešno. Marna smo odkopali naslednji dan izpod ledenih ruševin. Tomazina smo prenesli v dolino v četrtek v bolnico na Golniku. Jeseničani smo se v soboto 22. avgusta na jeseniškem pokopališču za vedno poslovili od Kovača, Vodiška, Talerja in Marna. Poverjena mi je bila žalostna dolžnost, da se v imenu gornikov poslovim pri odprtem grobu, vendar z dovoljenjem jeseniškega župana dr. Kleina, ki mi je dovolil na domači zemlji govoriti v slovenskem jeziku. Danes po 30 letih se jih s težko bolesljo v naših srcih spominjamo njihovi tovariši in |im v počastitev spomina kličemo: Slava! SPOMINI Nadaljevanje iz št. 6 (jeseniške] IVAN SAVLI I. poletju leta 1948 je tov. Lojze Mrak prišel na dan s predlogom o elektrifikaciji Vršiča. Zelo pomembna js bila planinska seja dne 21. 11. 1948. Po izvrženih pripravah so izvolili gradbeni odbor. Traso naj bi potegnila ing. Dušan Sikošek in tovariš Lojze Mrak. Čez nekaj dni je začel Lojze Mrak meriti pri hotelu Eriki v Kranjski gori novo traso, pomočnik je zabil prvi količek, seveda je bilo trebc parkrat prehoditi vso dolino Pišnice, da se je izbrala prava smer. Mnogo razgovorov z vaščani, pastirji in planinci je bilo treba, da so povedali vse značilnosti ozemlja, prek katereoa naj bi šel daljnovod. Stari Anton Kravanja, Kopiščar iz Trente, je vedel za vse stezice, plazove in zimske ležave. Upoštevajoč vse nasvete jc bila izbrana edina možna trasa, zaščitena pred vsemi naravnimi nevarnostmi. Ni naključje, da poteka trasa večji del po 500 let stari izhojeni trentarski poti. V enem tednu je petčlanska delovna skupina zakoličila 10 km dolgo traso. Spomladi v začetku maja so jo začeli izsekovati. Naslednjo nedeljo so dolino Pižnice napadle stotine planinskih prostovoljcev iz vseh krajev Slovenije. Dan za dnem, vse poletje, nedelja za za nedeljo do pozne jeseni vržižka dolina ni poznala miru. Priznati je trebc, da je bila gradnja elektrifikacije Vršiča izvršena v spontanem zanosu in z jekleno voljo planinskih množic. 10 640 prostovoljnih delovnih ur je lahko v ponos vsemu slovenskemu planinstvu. Dne 29. 10. 1949 je bila slavnostna otvoritev. Kljub na novo zapadlemu snegu se je udeležil otvoritve tedanji podpredsednik vlade LRS dr. Marjan Brecelj. Vklopil je električni tok v trafopostaji. Njegova navzočnost in pohvala je potrdila delo in Irud planincev. Da bi mogli nemoteno izvrševati svoje planinsko poslanstvo na Vršiču, so zaprosili še za planinski dom na vrhu prelaza, ki jim je bil po priključitvi Primorske tudi dodeljen. Vojna nam je zapustila to prijazno kočo kot razpadajoči živinski hlev in bunker. Veliko prošenj je bilo treba napisati za dodelitev gradbenega materiala, velike jruda in deta je bilo treba, preden je bil ponovno sposoben za obratovanje. Odbor |c sklenil, da kočo preimenuje v Tičarjev dom v spomin zaslužnega dr. Josipa Tičarja. V »cm vedno naraščajočem prometu Tičarjev dom ni mogel več zadovoljili svoje obiskovalce. Zato so agilni jeseniški planinci postavili in dne 31. 7. 1966 otvorili moderen Tičarjev dem, ki je v ponos graditeljem in vsemu slovenskemu planinstvu. Jeseniškemu društvu je bila dodeljena tudi karavla pod Srednjim Vršičem in pri Izviru Soče. Karavlo pod Srednjim Vršičem so nameravali preurediti alpinisti za svoje potrebe. Ko pa se je osnovalo poštarsko planinsko društvo, so karavlo dodelili PD PTT Ljubljana. PD Jesenice se je lotilo tudi adaptacije koče pri izviru Soče. Ni bilo rožnato obnavljati planinsko postojanko, ker ni bilo vozne poti. Ves gradbeni material je bilo treba, od glavne ceste za Vršič pa do izvira Soče, znositi. Ali dobra volja premaga vse, premagala je tudi težave in ovire pri obnovi planinske postojenke pri izviru Soče. Dne 7. junija 1953 je bila izročena prometu. II. Precej časa je že minulo, odkar sem nehel hoditi tja na Golico. Marsikdaj se je med tem časom spremenilo, le spomini so ostali. Ni jih pokril prah časa in pozebe. Prav dobro se spominjam, kako sem se pred štiridesetimi leti prvič sam napotil na Golico. Z Joškom sva se dogovorila, da bova šla v nedeljo zgodaj zjutraj na Golico, da bova videla sončni vzhod. Zbudil sem se sredi noči, v bojazni, da ne bom prekasen, hitro se napravim za na pot in hitim na dogovorjeni kraj, a prijatelja ni bilo. Čakam in čakam, a vse zaman, tovariša ni od nikoder. Naj grem nazaj? To pa že ne. Zmerno merim korake po temni poti skozi gozdove. Vse je tiho in mirno, nikjer nobenega, da bi ga nagovoril in povprašal od kod in kam. Pot me pripeke v Jeseniške Rovte. Pred seboj imam naselbino nekdanjih knapov ali rudarjev iz Savskih jam pod Golico, Planino. Staro izročilo nam pripoveduje, da jo je dal napraviti mogočni celjski grof, 76 domečij je bilo raztresenih po bregovih in grabnih, v sredini pa gostišče, središče vsega vaškega življenja. Na vogalu gostilne je oil vabljiv, prijazen napis: Ne hodi naprej, prijatelj moj pri vinski kapi' tu postoj da duša k truplu se priveže in kruha kos odreže V začetku 16. stoletja je bil lastnik rudnikov in fužine na Savi grof Pavel Bucelleni. Na prošnjo in željo rudarjev je dal napraviti cerkev. Dne 7. 10. 1624 je ljubljanski škof Tomaž Hren izdal dovoljenje in določil lokacijo +er postavil križ, kjer naj zidajo. Dozidana je bila šele leta 1683, delali so jo celih 59 let. Prikaže se ten^ni obris raztegnjene Golice, a kod pelje pot, mi je bila tokrat še uganka, četudi sta bili dve znani poti na Golico. Nemška pot se je odcepila pri Karlovem rebu levo čez mostiček Črnega potoka, strmo v breg in zavila skozi pašnike ter gozdove na Golico. Slovenska pot pa je šlo složno ob Črnem pojoku tja do Reichenberga, to je do gorenjih savskih jam z rudniškim poslopjem in žgalnico ter skozi planino Molzišče na Golico. V temini nisem videl ne markacije ne napisa. Zavijem na pot ob potoku. Kmalu zagledam odmaknjeno plazišče. V upanju, da je tam prava pot na Golico, prebredem potok, a te drče je bilo kmalu konec. Zašel sem v zaraščen gozd in grmovje. Tipam naokrog in se previdno pomikam naprej. Veje me bičajo v glavo in obraz, držim se za klobuk, da ga ne izgubim. V tej nepričakovani hoji sem taval sem in tja, dokler se ni približalo svetlo jutro in me rešilo neprijaznega brinovja, gozda in kotanj. Vesel pohitim po goličavi proti vrhu. Srečno sem prišel na vzhodni greben Golice, nc Suho, 1650 metrov. Pred mojimi očmi se odpre čudovit razgled, nov svet, nova pokraijna, lepa Rožna dolina. Prvič v življenju sem gledal Slovenski Karoten z njegovimi mikavnimi jezeri, visokimi gorami, bogatimi gozdovi in rodovitnimi polji. Tam daleč za daljnimi gorami sem zagledal žarečo kroglo vzhajajočega sonca, na zahodu Triglavsko pogorje. Nikjer se ne prikažejo Julijske Alpe tako lepo v vsej svoji širini kaker na Golici. Gledam na vse strani in uživam. Grem po grebenu proti Visoki Golici 1836 m) in opazujem duhteče cvetje, vsa Golica je bila en sam botanični vrt. Prvi gornik, ki sem ga zagledal na vrhu Golice, je bil pokojni Joka Čop, gospodar Goliške koče. Z Jakom sva postala iskrena prijatelja. Deset let sva skupaj hodila na Golico, skupaj gospodarila pri kočah, skupaj pozimi s krplji utirala pot na zasneženo Golico ter se sredi zime grela v zavetju na soncu pred kočo pri 30° Cel- Narodna zavest nas je spodbudila, da smo napravili planinsko kočo na Golici. Nemci so prenesli torišče nacionalnih bojev iz doline tudi v gore. Golico so preimenovali v Kallkogel in leta 1892 napravili svojo kočo na Golici. Zato so se pred 70 leti dne 22. 3. 1902 v Ljubljani na planinski seji zedinili in odločili, da napravijo na Golici nad nemško kočo svojo postojanko, ker je nujno potrebna. Novo osnovana podružnica na Jesenicah se je strinjala s sklepom osrednjega odbora. Dasi so bili brez sredstev, so naši ljudje zavihali rokave. Dne 21. 8. 1904 je že zaplapolala naša troboimca na pokriti koči na Golici. Kako težko so čakali slovenske koče na Golici vidimo po tem, da je bila prva otvoritev že 11. 9. 1904. Tudi starosta slovenskih planincev 79 letni France Kadilnik se je udeležil otvoritve. Med proslavo so Kadil-niku izkazali najvišjo čast s tem, da so ga dvignili na rame in nesli v kočo. Kadilnik ie izročil kočo prometu, nato se je usedel k vratom in po staroslovanskem obicaiu vsakemu gostu delil kruh in sol. Slavnostna otvoritev pa je bila dne 18. 7. 1905, ko je bila koča popolnoma dograjena. Društveni odbornik Janko Mlakar je maševal pred kočo, prof. Franc Orožen je imel slavnostni govor. Ta dan je bilo prvo srečanje planinccv iz Rožne in Savske doline Korošci so prišli iz vseh delov Koroške, bilo jih je čez sto. S svojim petjem, kakor le oni znaio, so pož.veli proslavo, posebno pa je navdušil govor župana Koben-taria iz St Jakoba v Rožu, ki je krepko poudaril pomen nove stavbe na Golici za Koroške Slovence. Deial je: To je najlepše mesto za bratske sestanke. Tu se bodo v prisrčnih razgovorih sklepale niti, ki se ne bodo nikdar pretrgale. Kad Imkovci koča je zvesto služila svojemu namenu, saj je bila v naslednjih dveh desetet|ih Golica najbolj obiskovana gora v Sloveniji. Slovesno smo praznovali 30. obletnico Kadilnikove koče v nedeljo dne 7. 7 1935 na Golici. Ko, vedno so »udi ta dan v velikem številu prišli na proslavo koroški b ovenci iz SI. Jakoba in Sveč v Rožu. Polnoštevilna je bilci udeležba domačih planincev s celotnim odborom. Kljub neugodnemu vremenu je maševal zunaj pred kočo zupni upravitelj od Sv. Križa v Rovtah. Slavnostni govor pa je imel Ivan Šetinc podružnični predsednik. Rekel je: »Nepozabnemu Francu Kadilniku se imamo zahva-7niw L s,0l'.ta postojanka. Kcdilnik je iz svojih prihrankov podaril koči na Golici /000 kron, kar |e bilo v tistih časih lep znesek.» Vsa proslava je potekla aruv prisrčno. ^ Kadilnikove. koča je zvesto sprejemala obiskovalce celih 38 let in 9 mesecev. Leta 1943, v nedeljo, dne 13. 6. ob enih pa so jo uničili zublji vojne. V nedeljo dne 29 maja 1955 so se zbrali jeseniški planinci na pogorišču Kadilnikove kcce na Golici. Postavi l so spominsko obeležje in počastili 50. obletnico Kadil ni ko ve koce. Govornik je orisal Kadilnikove zasluge za planinstvo in slovenski narod sploh in dejal: »Zbrali smo se na naši zgodovinski Golici, na pogorišču Kadilnikove koče, da bi počastili zgodovinski spomin te koče, vsaj skromno, kot je zdaj mogoče. Vsi se zavedamo in vemo, da bo najlepši goliški praznik takrat, ko bomo napravili v spomin starosti slovenskega planinstva na tem mestu nov planinski dom, ki je prav tako potreben in pomemben kakor pred 50 leti. Da pa ne bo ta jubilejni dan izzvenel v prazno, odkrivam to ploščo, ki naj nas neprestano soominja na postavitev nove Kadilnikove koče.« Pevci so zape i, harmonika se je oglasila. Bil je lep goliški dan, poln prijetnega in nepozabnega užitka. IZGUBLJANJE META ROTOVNIK arro sta. N|uni prsti se oprijemajo stene in telesi rasteta iz njenih senc. Izginjata... Opuščene mline prepreda bučenje tolmunov, iz teme prežijo pozcbljeni predmeti. Steza se ož,, preskoči potok, se zakadi v breg. Utone v cabrovje, se izvije k svetlobi in umiriena ustavi. Tam stoje kamnite koče. Samo starka z otrokom čuva zidove Otrokove oči so velike, modrosive, še polne sanj. Smehljajo se daljnemu svetu. »Nekoč so b:le hiše polne. Imeli smo mnogo ovac, kozu in govedi. Brez bogastva smo živeli srečno. Kozam so prepovedali pašo, skoraj vsi so odšli v tujino.« - Izgubljeni pašnik, pusta zemlja, divje Grobove doline. Slarkin glas je navajen žalosti. Jagnje se nežno približa dečku. Deček ljubkuje njegovo glavo. Zvečer, ko se iz line požene dim, se s črnih sten zarežijo obrazi. Dečku se zakrohoče samota. Stisne se k babici in njen glas pričara očem svetle žarke. Zavija ga v dobroto njene samote. »Ne vem od česa sploh živimo. Kar posadimo, požrejo svinje.« Možev obraz je izklesan. Nič na njem se noče predati razpadanju. Drugie sedi|0 črne zene na kam- nSwomze^varujejo čredo. Težka rdeča prst je pripravljena na dajanje, toda vsaka noč jo tepta, trga in pustoši. Izčrpana je od tega večnega bop. L|ud|e so prav tako izčrpani in naveličani, . , ... Življenje je večno izgubljanje vsega. Umik je iskanj sreče an pa pcdec v se globip V?soko°pod Velebitom živijo ljudje vse leto. Cvetoče veje zastirajo kamnite ograde. Iqrata se. Uqledalc sta lujca in dečkov obraz se zazre v n|eno temno lice. Una se še kar igra, toda ljudje čakajo, in deček se jim odrešujoče nasmehne. N|ena glava pa se skrije v babičino črnino. ...... ....... Starka prinese kruh. Njeni prsti se dotakneta volnenih kosmicev Zvi|a|0, vi|S|0 in manjeja... Sram jih je, ko toka hitijo in pozabljajo na tu|ce. Ve, da sta o,roka umazana, ker je povsod med temi zidovi zemlja in otroko se igrata z zeml|0. Burja je tudi umetnik. Oblikuje. Razkuštrala, povesila, razširila |e borovce na vrhu hriba Kot obrazi so. Vsaka poteza je drugačna, vendar nobena ni prazna. Ko se s svetlega spustiš v temo. ničesar ne vidiš. Potem pa le tema raztrgana, oci polzijo po slvareh. S stropa kaplja. V kotanji leži jezero. Svetli prameni padap s stebrov, legajo na kamnite obraze. Črne gmote drže globl|e v svet mrtve tišine. Brez svetlobe ga ne moremo spoznati. ... Otrok še v sanjah ljubi drobno jagnje. Starka stopa za nami in kar naprei govori žalostne besede. Ponoči prižgemo svečnik. Nobenih zgodb, samo tre peta |aca toplota vzhaja iz temnih brazd mojega kamna. Ce bi bila otrok, bi strmela v tisto steno, in ne bi verjela ljudem, da so jo premagali. V svetu pa je še mnogo težjih sten. Minil je dan. Prilezla sva na Sulico. Težak veter je prinašal umazane oblake, potem pa jih je mahoma vzel in stena je stopila iz teme. Noč |e kot dolga misel. Včasih je prav, da si sam s svojo mislijo. Noč je neusmil|eno hladna, ampak človek |e Svetloba zdrsne na obzorje, stena miruje. Prvi udarec, zven in človek se dvigne Vsako jutro najdem drugo stezo. Njun vrh je tih. Ležim v sončni lisi. Goli jeziki v morju so kot puščavski hrbti pomazoni s soncem pod modro gladino. Jako oil daleč ie vse negibno. Samo avlomobili hitijo za umikajočimi se cil|i. Mop sončna lisa izginja. Ljudje strmijo v sleno. Zdajci plane jasen glas v našo tišino. Globina me udari - izgubljam boj. padec, konec vsega ... Tega nočem. N|egove roke pa se tresoče snet zagrebejo vanjo in hlastajo za njenimi robovi. Odletel |e, pnstal v sanjah, tako rahlo so go zazibale te sanje. Tisti, ki je bil nad njim, |e ves srccen |okal Kako dobre so solze. In ko se je dvignil iz sanj, se |e nebog |ero m utruieno vračal k nam. Smrt ni samo padec, obup in žalost ostaneta še dolgo in nočne sence pa trepetajoče sveče, ki ne morejo ničesar vrniti. . . Z Velebitc se je spustil mračen oblak. V vrhove so se zakadili snežni sunki. Mor|e je temnelo. Dvojni boj. Orel beži iz viharja kot pobešena črnina. . . Poslednji boj za navpični konec. Ko se mu izvijeta, sta raztrgana in n|une roke krvavijo. Njeno telo je bilo Irdo. Spomnilo ju je. da sta samo popomika, ki |i ne moreta ničesar vzeti. Ali ju razbije ali pa vzdigne k soncu. .............,,.., . , Orel je zakrožil nod vrhom. Splaval je nad zelenie in u|el ptico. Nad šotori se brezskrbno spreletavajo lastovke. .. Vsako jutro odhajajo s črnino pokrite žene daleč pod vrhove. Nphovi prsti navi|a|0 Potopljene v sence, ki varujejo njihovo zemljo, se vračajo v svoj svet ob morju. Nad stenami je vedno več orlov. 372 PLANINSKI ŽIVLJENJEPIS Slovensko planinsko društvo Ljubljano sem se včlanil leta 1922. Ze prej pa sem v družbi prijateljev in sošolcev prehodil del Kamniških planin, Karavank in Julijcev Ko sem prvikrat stopil na vrh Triglava, so planine za vedno prevzele moje srcc V poletnih mesecih smo obiskovali gore v okolici Ljubljane, predvsem Kamniške planine. Ko pa |e nastopila zima, smo organizirali izlete s smučmi. Malo nas je bilo tedai, ki smo tudi pozimi hodili v planine. To je bila pred 50 leti velika redkost Na-raie smo s smučmi obiskovali Tamar pod mogočnim Jalovcem in Pokljuko. Ob sobotah nas |e bilo na l|ub!|anskem kolodvoru le pet do deset smučarjev. Bili smo mladi skromni in vztra|ni. L. 1927, kosem po službeni dolžnosti odšel na prakso v Krško, sem se ležko ločil od p.anin in hribovske druščine. Imel pa sem srečo, da sem kmalu našel stik s planinci v nmem okolju Vsa tri leta, ki sem jih prebil v Krškem, sem ostal član ljubljanskega društva Vključil pa sem se tudi v delo zasavske podružnice v Zidanem mostu. Njen predsednik |e bil postajanačelnik Baša, odbornika pa Majcen, restavrater na postaji, in šolski upravitelj na Loki Gostiša. Sporazumno s podružnico v Zidanem mostu sem ustanovil v Krškem pododbor podružnice. Prevzel sem tudi vodstvo pododbora, poma-gah pa so mi ravnatelj meščanske šole v Krškem Vulkovič, šolski upravitelj Vanič dekan v Leskovcu Kurent in učitelj Bitenc iz Leskovca. Namen pododbora je bil pridobivati nove člane planinskega društva, propagirati planinstvo v Posavju, markirati pota iz Krškega na bližnje izletniške točke, prirejati propagandna predavanja in izlete. Članarino smo sproti oddajali v Zidani most. Hodili smo na izlete v okolico. Krčani so se radi udeleževali organiziranih izletov na Kum, Kozje, Trško goro, Gorjance, Bohor, Lisco itd. Tu smo se srečavali s planinci in smučarji iz sosednje Hrvatske in jih vabili v okolico Krškega. Veliko pa je bilo tudi zanimanje mladih za izlete v oddaljene planine. Zato smo se večkrat podali v Grintovce, na Stol in na Triglav. Pozimi smo organizirali smučarske tečaje za mladino. Rada sta nam pomagala pokojni dr Kmet, ki je bi! na praksi v krški lekarni, in učitelj Bitenc iz Leskovca. Orali smo ledino. Imeli pa smo kar lepe uspehe L. 1929 se je povabilu pododbora Krško odzval pokojni prof. Janko Mlakar, ko je imel pri nas dve skioptični predavanji, eno o Monte Rosi, drugo pa o Matternornu. Krčani niso mog'i prehvaliti teh predavanj. Vrstila pa so se še druga, ki smo jih sami priredil: o Triglavu, o Kamniških planinah, o zasavskem in posavskem hribovju. Pododbor planinske podružnice v Krškem je imel prostore v Narodni čitalnici, kjer smo pobirali tudi članarino in žigosali legitimacije za popust na železnici. Manjša predavanja pa smo imeli v salonu gostilne Jerman. Kako na začetku je bilo tedaj pri nas planinstvo in kako malo so ljudje o njem vedeli, je videti iz tega, da sem moral iti na zaslišanje na okrajno glavarstvo, ker so se' pritožili okoliški kmetje, češ da na drevesa ob poti rišem rdeče in bele lise. Tedanji komisar na glavarstvu dr. Tomšič je tožiteljem pojasnil, da dreves nisem zaznamoval z namenom, da se posekajo, pač pa so znamenja narisana za kažipote izlelnikom-planincem. Markiral sem tudi zadnji odsek poti iz Sevnice na Lisco preko Topolinske peči: ahko plezalno pot do Jurkove koče na Lisci. Na račun markacij pa je bilo tisti čas veliko šal in smeha. Junija I. 1930 sem se vrnil v Ljubljano. Takoj sem se vključil v smučarski klub Ljublana, ki ga je ustanovil Ante Gnidovec, propagator množičnega športnega smučanja in pionir na tem področju. Spoznal sem nov krog planincev in smučarjev, med njimi Lo|zeta Smuča, ki me je navdušil tudi za fotograrijo. Postal sem fotocmater in s fotografskim aparatom so postali moji izleti še zanimivejši. Lojze Smuc pa ni bil samo odličen fotograf, ampak tudi mojster v pripovedovanju ribniških dovtipov v narečju. Imenovali smo ga »ribniški župan«. V šalah sta se kosala s Francem Skočirjem, ki smo ga klicali »Skočko«. Sodelovali smo pri obnovi smučarske koče v Tamorju in pri gradnji smučarskega doma na Pokljuki. L. 1932 je naša stalna planinska in smučarska družba ustanovila »Planinsko lavinot:, ki nas jc še tesneje povezovala med seboj in nam pomagala organizirati planinske in smučarske izlete. O tem sem že pisal v Planinskem vestniku 1963 (str. 236). Vsi planinski spomini niso samo prijetni in veseli. Tako sem včasih doživel tudi kako Ob dopisu -5C let »laninske organizacije- v PV 1972/11 smo naprosili ovtorja Vlodlmiro PlcnlSarla nam pošlje izvleček iz svojego pionirskega dnevnika. Opombo uredništva. nesrečo v goroh. Novembra 1926 se je blizu Turnca smrtno ponesrečil Alojz De Reggi. Biti priča pri taki nesreči, to človeka prizadene. Odšel je od nas eden listih, ki smo mislili, da brez gora ne moremo živeti in so nam planine pomenile vse. Hodili smo v hribe brez denarja in večkrat le s kosom kruha v žepu. Delili pa smo si med seboj vse, kar smo imeli. Mogoče smo ravno zalo, ker smo morali biti skromni, bolj neposredno doživljali lepoto narave in občutili toplino resničnega tovarištva. Kasneje sem zašel tudi med člane zelene bratovščine in sem postal lovec. A še vedno sem ostal zvest član planinskega društve. Nad dvajset let sem sodelavec strokovnega glasila Lovec, mnogi moji članki so posvečeni planinstvu in visokemu lovu. Med lovci sem propagiral članstvo v Gorski straži. S pisano besedo in s fotografijo sem opozarjal lovce na varstvo narave. Kot lovca me je navduševcla tudi kinologija. Zanimal sem se za lovske pse pa tudi za športne, predvsem za lavinske pse. Zdaj me love že leta. Življenje pa teče naprej, zdaj v duru zdaj v molu. PROF. JANKO GLAZER -OSEMDESETLETNIK sak delovni dan dopoldne dela prof. Glczer v študijski knjižnici v Mariboru. Na delo se vozi z avtobusom. Za svojo 80-letnico si je »vzel« par dni dopusta. 20. marec 19/3 je preživel domu v krogu svoje družine. Toda ne ves dan. Zvečer in še nasledka dva dni so jubilanta »oblegale« delegacije častilcev. Janko Glazer, pesnik, knjižničar, literarni in kulturni zgodovinar, urednik, prevaialec in tudi planinec, se je rodil v Rušah na spodnjih obronkih zelenega Pohorja. Plani-nariti je začel z devetimi leti. Takole je opisal svoj prvi izlet: »Dobro se še spominjam, kako je načelnik podružnice PD Ruše, Tine Lcsjak, nekega dne prinesel k nam dve napisni tabli in ju izročil mojemu očetu, da oskrbi zanp primerna stebra in ju postavi na križpotju blizu naše hiše. Imenitno se mi je zdelo, da bo pomagal pri zaznamovanju važnih poti po Pohorju tudi oče. Ko sta naoisa na lepo oskobljanih kostanjevih stebrih stala na svojem mestu, se jih kar nisem mogel nagledati. Eden je kazal na Smoln k, drugi k Sumiku.s »Ruška podružnica je priredila 6. julija 1902 izlet preko Sumika in Stare Glažute mimo Jelenove peči na Smolnik, da odpre pot v ta romantični svet ob loku Lobnice. Za izlet določen dan je bila nedelja. Ko smo stopili iz hiše, namenjeni k zgodnji maši, |e prišla mimo številna družina turistov; bili so izletniki, namenjeni k Sumiku. ,Lojz, ali greš z nami?' se je Lesjak, ki je izletnike vodil, obrnil do mojega očeta. Oce je bil takoi pri volji. ,Kaj pa s fanloma?" ,Kar s seboj jih vzemi!' Tako sva z bratom čisto slučajno postala ,turista' - čeprav še otroka; meni je bilo devel, bratu osem let.« PD Ruše je 30. maja 1968 povabilo Janka Glazerja in Franca Minarika k Ruški koči, da jima izroči diplomi častnega člana. Takrat je zapisal Janko Glazer: »V spomin na dan, ko »hribotaril« po planini je v limozini podpisani planinec — veteran in častn član -« Sestinšestdeset let plodnega življenja je poteklo Janku Glazerju med tema dvema izletoma na Pohorje. Gimnazijo je končal v Mariboru I. 1913. Slavistiko in germanistiko je študiral v Gradcu in na Dunaju. Po vojni je nadaljeval študij v Zagrebu in Ljubljani. Leta 1922 je ze poučeval na gimnaziji v Mariboru. Po ustanovitvi Studijske knjižnice v Mariboru jc leta 1926 postal njen prvi poklicni bibliotekar. Na tem mestu je ostal do I. 1941, ko ga je okupator odpustil in pregnal v Srbijo. Po osvoboditvi se je vrnil v Studijsko knjižnico, od katere se še do danes ni popolnoma ločil. Pesnikovoti je začel kot petošolec. Ljubljanski zvon je objavil njegovo prvo pesem »Spomeniki. Njegova prva pesniška zbirka je izšla leta 1919 v Ljubljani pod naslovom »Pohorske poti«. Druga zbirka »Cas - kovoč« je izšla deset let pozneje v Mariboru, tretja »Ob jesenskem ekvinokciju« pa v Celju I. 1946. Zbirka »Pesmi in napisi« |e izšla v Mariboru 1953. leta Založbu Obzorja Maribor je izdalo 1968. letu zbirko »Pohorje«. Glazerieva uvodno pesmica za to zbirko sc glasi: »Nemara poznate te klance in frale -a če jih tudi ne poznate: to niso posnetki samo in odtisi, so novi narisi, so srca zapisi.« Tisto leto je dobil Glazer nagrado Prešernovega sklada. Glazerjevi realistični pohorski pejsaži imajo svojevrstno notranjo razsežnost. Tenko prečustvovane krajinarske podobe pohorskega gozdnega sveta in vinorodnih goric združujejo impresionizem z ekspresivne meditacijo. Iz pesmi izzveneva tudi osebna usoda. Iz Srbije se mu ni vrnil sin. Padel je na sremski fronti. Oče mu je napisal pesem »Ciproš«. »Ko ciproš zacveti, kjer bučal je vihar so naše frate rdeče: skoz veje in vrhove tako iz rane speče in poln moči njegove kdaj se pokaže kri. bil svet je, vsaka stvar -: Kjer rastel zeleni tam frata zdaj leži; je gozd dreves košatih le ciproš cvete rdeče: in ptic v njem - nad krilatih - kakor iz rane speče je zbor brezskrben pel; pokaže kdaj se kri.« Giazerjeva pesem je resnično doživeta, ubrana, izvirna in melodiozna, tako da nom njegovi verzi nehote ostanejo v ušesu. MisTim, da za Janka Glazerja ne more biti večjega priznanja, kot je hvaležnost ljudi in posebno še planincev. Spoštujejo človeka, ki je sebi zvest v nesebični zavesti, da dela, kot pravi v pesmi: »kakor drvarji naši bi hotel biti: tihi v lesovih se trudijo r delom samotnim, ali v nedeljo, ko zberejo v krčmi se v vasi, skupaj pojo in pijo in skrbi si preganjajo -takšen bi hotel biti: sam pri delu, ali v veselju drug med drugovi!« Za 80-letnico Janka Glazerja napisal ing. Josip Teržan v imenu PD Ruše Ruše 8. aprila 1973. PLANINSKA BRALNA ZNAČKA Kulturno-lijerarna komisija PZS uvoja planinsko bralno značko. Značko bodo dobili vsi tisti mladi planinci, ki bodo prebrali vsaj tri planinske knjige in predložili čitljive zapiske o vtisih, ki so jih dobili pri branju. V letošnejm letu priporočamo naslednje planinske knjige: Kugyjevc dela, roman Toneta Svetine »Stena«, Jonka Mlakarja »Iz mojega nahrbtnika« in prevod dr. Tichyja »Himalaja«. Če vam te knjige niso dosegljive, si lahko izberete katerekoli planinske knjige. Priporočamo tudi zadnji letnik Planinskega Vestnika. Mladi planinci noj svoje zapiske predlože kulturno-literarni komisiji pri PZS pod geslom »Za planinsko bralno značko«. Sporoče naj svoj naslov in seveda naslov knjige ali prebranih knjig. Poslane zapiske bo ocenila komisija. Kulturno-literarna komisija PZS DRUŠTVENE NOVICE PLANINSKI TABOR NA GOLEM BRDU PRI SLAVKOVEM DOMU Na željo PD Medvode se je III. labor ljubljanskih planinskih društev vršil 20. maja 1973 v Slavkovem domu pri Medvodah. Društvo go je povezalo s praznovanjem 25-letnice svoje ustanovitve. Glavno breme pri organizaciji je nosilo domače PD, sodelovala pa so - predvsem pri organizaciji udeležbe - ostala društva, pri markiranju poti v smeri tabora in postavljaniu slavolokov pa se je posebno izkazalo PD Šmarna gora. Organizacijo so podprla tudi DPD Svoboda-Medvc.de, osnovna šola, TVD Partizan in drug:. Pokroviteljstvo nad taborom je prevzel sekretar sekretariota CK ZKS tov. Franc Šetinc, ki smo ga na dan tabora sprejeli v planinsko organizacijo. Za organizacijo tabora so bile izvedene obširne priprave, zlasti pa smo še posebno pozornost posvetili propagandi, izvedbi programa in udeležbi. O taboru je veliko pisalo dnevno časopisje, prav tako pa sla spremliala tabor radio in televizija. Tabora so se udeležili številni predstav niki oblasti in drugih organizacij, med njimi pokrovitelj tov. Šetinc, predsednik PZJ dr. Marijan Brscelj, predsednik PZS dr. M ha Potočnik, predsednik občine Šiška prof. Danilo Sbrizaj in množica planincev. Po pozdravnih besedah predsednika društva je spregovoril o 25-lelnici PD Medvode tov. Draao Oblak, v imenu PZS dr. Miha Potočnik, nato pa pokrovitelj lov. Franc Šetinc. Po govorih je sledil kulturni program, v katerem so sodelovali: medvoška godba na pihala, oktet Jelovica, folklorni ansambel Tine Rožanc, mladinski pevski zbor osnovne šole iz Medvod in recitatcrka Nada Tičar. Ta je istočasno vodila celotni program. Po zelo uspelem programu, ki ga je spremljal buren aplavz, je bila planinska zabava, na kateri je igral zabavni ansambel »Viški fanlie«. Tabor je vsestransko uspel. Prav bi bilo, da se organizacija planinskih taborov nadaljuje. Drago Oblak OBČNI ZBOR PD KRANJ 21. februarja 1973 je sprejela dvorana skupščine občine Kranj člane planinskega društva na redni občni zbor. PZS je poslala svojega zastopnika ing. Pavla Segulo, novo društvo garnizona Kranj je zastopal tov. Slobodan Lončar, gosta sta bila tudi tov. Franjo Klojčnik, predsednik meddruštvenega odbora Gorenjske, ter Uroš Zupančič, zastopnik PD Jesenice. Dosedanji predsednik društva Ciril Hudo-vernik se je v svojem poročilu spomnil tudi 80-letrice slovenske planinske organizacije in bližajoče sc 75-letnice domačega društva. Karl Padjera je s skrbno zbranimi številkami prikazal pozitivno finančno stran društvenega poslovanja. Nnkazal je tud> gospodarsko problematiko, zlasti velike potrebe pri obnovah noših postoiank, in hiše, v kateri društvo živi. Naši odseki so prejemoli za svojo dejavnost tudi sredstva od občine, sklada za narodno obrambo in zveze mladine. Največji izdatek je bila dotacija društva AO zo odpravo na Kilimandžaro. Tudi v minulem letu je dßlo z mladino potekalo v dveh pododsekih. Pionirje je skupaj z menlorji-pedagogi vodil Franci Benedik. Letos je vpisanih 836 najmlajših članov društva. Zadnje leto so opustili tekmovalni program s sekcijami, vendar delo pododse-jta ni nazadovalo. To se odraža ludi v pridobivanju članstva. Ugotavljamo, da so mnogi mentorji preobremenjeni tudi z drugimi svobodnimi dejavnostmi na šolah. Se veanc se mnogi bore z nerozume-vonjem šolskih kolektivov in pedagoških vodstev. Mogoče bodo nove reforme v šolstvu bolj naklonjene planinski ideji, s katero skušamo prodirati v učne in vzgojne programe. Finančna društvena pomoč je za odsek prenizka. Poprečno so porabili za 1 člana v zadnjem letu 5 din. Najvidnejša oblika dejavnosti so bili izleti, pohodi, kulturni programi - vsake sekcije posebej in skupni. Pomembna je izvedbe osnovne planinske šole, ki je trajala od 20. marca do 26. junija. Snov so predelali v 14 šolskih urah. Izpile je opravilo 17 pionirjev. Mentorji so dobili od društvene uprave knjižne nagrode. Mlcdinski pododsek, ki zajema mlade od 15. leta dalje, torej različne poklicne in srednje šole, delavsko in kmečko mladino, je letos večkrat menial vodstvo. To se je pri uktivnostih tudi kmalu poznalo Pogrešali so enotnejši nastop, zlasti pa mentorje na šolah, ki bi tudi s to mladino načrtno in trajno delali. Alpinistični odsek jc v preteklem letu vodil Fronci Sler. V svojo kroniko so vpisali skupno 352 vzponov, od teh precej lednih, nekaj zimskih, in tudi turnih smukov. 10 vzponov je bilo prvenstvenih. Načrtno je bilo delo s pripravniki, zlasti v plezalni šoli, ki jo je vodil Nejc Zaplotnik. Plezalno šolo sta dopolnila zimski in letni alpinistični tečaj, tabor v Paklenici in Krnici. Vzponi v Centralnih Alpah so bili Tabor no Golem brdu; od leve proti desni: prol. Danilo Sbriiai. Drago Oblak, Franc Šetinc, dr. Miha Potočnik, Marjan Oblak Foto Jože Dobmk Tabor na Golem brdu; Mcdvoško godba na pihala Folo Jože Oobnik ninccv-železničarjev iz vseh koncev Jugoslavije. Zahvala za uspešen potek tega zleta gre tudi podjetjem, ki so priskočila na pomoč, in armadi, ki je gostoljubno dala na razpolego prostore vojašnice na Rudnem polju. Po govoru tov. predsednika so podali svoja poročila še zastopniki posameznih sekcij, tovariš Košenino pa je pred udeležence razgrnil bilanco finančnega poslovanja društva med obema občnima zboroma. Zastopnik PZS tov. Bučer je poudaril vlogo in pomen meddruštvenih odborov in utrjevanje delegatskega sistema, s čimer naj se utrde vezi med društvi in PZS. Opozoril je tudi na čedalje večjo vlogo planinstva v družbenem življenju in priznanja, ki jih vse pogosteje dobiva planinska dejavnost. V nadaljnji razpravi smo slišali poročilo o stanju doma na Vogarju, ki naj bi ostal planinska postojanka. Občni zbor je sprejel tudi predloge o večjem vključevanj mladih v vrste PD2. Zbor je pozdravil tudi zastopnik ZZIP, ki je govoril predvsem o težnjah po čim-večji rekreaciji vseh zaposlenih, kjer |e prav planinsko društvo že doseglo prve uspehe. »Na območju ljubljanskega vozlišča ima ZZTP 500D zaposlenih, od tega pa je v PDZ samo približno 450 delavcev - to številko bi se dalo z načrtnim delom (poverjeniki, predavanja, propaganda) še povečeti,« - je dejal tov. Anton Bez|ak. OZ je sklenil poslati čestitke ob visokem jubileju doyena našega alpinizma Joži Čopu ob njegovi 80-letnici. Za predsednika društvo je bil znova soglasno izvoljen tov. Pavle Ciglar. S. H. OBČNI ZBOR PD »LISCA« važna priprava za odpravo v Afriko, ki je v začetku oktobra lepo uspela. Več akcij, tudi smuških, so posvetili spominu 25-letnice AO. Najuspešnejša alpinista Nejc Zaplotnik in Tone Perčič sta prejela v priznanje cepina in kladivi. Načelnik markacistov in odseka za varstvo narave Viktor Obed je prikazal, katera pota so v minulem letu popravili, očistili in markirali. Na pohodu ob sobotah in nedeljah so skupaj z mladino ugotavljali premike zemeljskih plazov po nevihtah, opozarjali izletnike na čistočo okolja in čuvanje gorskega cvetja. Gorski reševalci, ki so lani tuai slavili 25-letnico svojega dela, so z barvnim fij-mom, ki je prikazoval pripravo in uspešno izvedbo reševalnih vaj v steni Grin-tovca, popestrili občni zbor. Film je posnel Franci Ekar, komentirala pa sta ga Jože Zvokelj in Emil Heriec. V razpravi je bila izražena močna žel|a našega društva, da se končno reši vprašanje postojank na Šmarjetni gori in Krvavcu. Planinci žele imeti tudi več skupnih izlelov za odrasle. Občni zbor se je toplo zahvalil dosedanjemu predsedniku Cirilu Hudoverniku za triletno uspešno delo in izrazil željo, da ostane še dalje zvest organizaciji s svojimi bogatimi izkušnjami v gorah. Novi predsednik je alpinist in gorski reševalec Franci Ekar, podpredsednik pc Balao Bizjak. Želimo, da bi imela tudi za tem volanom srečno roko. Marija Brudar OBČNI ZBOR PD 2ELEZNIČAR -LJUBLJANA Dne 17. 3. 1973, je bil v prostorih direkcije Z2TP v stekleni dvorani občni zbor ljubljanskih planincev-železničarjev. Predsednik društva Pavle Ciiglar je orisal lepi razvoj društva in njegovih sekcij. Med zelo delavne sekcije je uvrstil prea-vsem izletništvo, ki je svoj obširni program uspešno izpeljala. Priredili so celo nekaj izlelov izven meja naše domovine (Olimp, Bolgarija, Romunija), že tradicionalni izlet za Dan žena itd. Uspešno je delovala tudi jamarska sekcija, ki je kronala lanskoletno sezono z akcijo v jami pri Gamsovi glavici. Posebna pohvala je veljala alpinistični sekciji, ki je v preteklem letu na novo zaživela in dosegla nekaj vidnejših uspehov, 5 prvenstvenih vzponov in 119 vzponov v celoti. Alpinisti in jamarji so sodelovali tudi v društvenih akcijah. Jamarji so pomagali pri adaptacijah doma na Vogarju, alpinisti pa so doprinesli levji delež k izvedbi XII. zleta planincev-železničarjev na Rudnem polju. Ta zlet je tudi sicer zelo lepo uspel, saj se je na njem zbralo in izmenjalo svoje izkušnje okrog 500 pla- Več kot 250 planincev se je zbralo 15. februarja 1973 na občnem zboru PD »Lisca« Sevniea-Krško, na katerem je uvodoma predaval tov. ing. Milan Ciglar o lepotah Sutjeske in njene okolice. Predsednik društva je na zboru poročal o izpolnitvi delovnega programa za leto nazaj in unotovil, da je društvo ob sedemdeseti obletnici obnovilo Jurkovo kočo na Lisci in da je mladinski odsek razvil društveni prapor. Ta dan se je zbralo na Lisci prek 500 hrvaških in slovenskih planincev, ki so na skupni proslavi obujali spomine na prehojeno pot enega najštevilnejših društev v tem delu Posavja Iz poročila tajnice je bilo slišati, da šteje društvo BOB članov, od tega 240 pionirjev, 59 mladincev in 509 članov. Med člani pa je preko 300 mladih, ki sicer plačajo člansko članarino, ker so že zaposleni. Od skupnega števila je 96 članov iz Krškega, kjer pa nameravajo v tem letu število še povečati. Društvo je izbralo novo pot pri širjenju števila članstva. Po vseh večjih delovnih organizacijah ustanavlja mladinske planinske skupine z lastnim vodstvom in programom. Take skupine štejejo tudi po 100 do 200 mladih članov, ki ima;o svoj program izletov in predavanj. Zadnje čase si izbirajo tudi svoje mladinske vodnike, pomoč pa dobe tudi pri članih UO društva. Te skupine uživajo vso podporo tudi pri samoupravnih in sindikalnih organih v delovnih organizacijah. Ka- veselje je bilo poslušati posebna poročila vodij skupin Konfekcije »Jutranj-ka, »Lisce« in Trgovskega podjetja Sevnica. Slišali smo tudi sklepe, da nameravajo ustanoviti skupine v Kopitarni Sevnica, v Stillesu, v Celulozi in Papirkon-fekciji v Krškem. Prav gotovo je to posebna oblika širjenje društvene planinske dejavnosti med delavsko mladino, kjer jo je bilo do sedcj premalo. Skupno je bilo organizirano v preteklem # letu več kot 30 izletov in pohodov, katerih se je udeležilo prek 700 udeležencev. Tu niso zajeti izleti manjših skupin. Denarna sredstva niso bila problem, saj so delovne organizacije podprle svoje skupine s sredstvi za izlete, na katere so večkrat povabili tudi pionirje in mladince. Na izletih so prehodili slovenske gore po dolgem in počez. Številni člani hodijo po zasavski in slovenski planinski poti. Poleti so šli na Velebit in na Triglav. Za vodstvo izletov imajo 12 vodnikov in članov, ki so voljni vsakokrat, ko je potreba popeljati svoje člane na turo. Vsi izleti so zelo dobro pripravljeni. Preteklo in to zimo je MO organiziral za pionirje in mladince smučarsli tečaj na Lisci. To leto se ga je udeležilo prek 60 mladih. Pod strokovnim vodstvom smučarskega učitelja in prosvetnih delavcev so dobili osnovno znanje v smučanju. V društvu že tretje leto deluje planinska šola. Preteklo jesen je opravilo zaključne izpite 35 mladih planincev. Trenutno obiskuje predavanja 50 pionirjev. Pridno hodijo tudi na izlete, za katere skrbe mentorji na osnovni šoli v Sevnici in v Tržišču. Mladinski odsek zelo lepo sodeluje z mladinskimi aktivi in občinsko konferenco zveze mladine. Skupno so načrtovali in izvedli v preteklem ;etu pohoda »Po poteh Kozjanskega odreda;: in »Po poteh Milana Majcna-. Oba sta zelo lepo uspela. Omeniti je še sodelovanje s sevniškimi tebomiki, ki je vredno vse pohvale. Pod vodstvom mladinca Ljuba Motoreta so se organizirale skupine mladih članov, ki so v preteklem letu zelo uspešno tekmovali v orientaciji. Osvojili so več lepih mest in osvojili celo prehodni pekal »Jelovice«. Tuko široka dejavnost je narekovala tudi dopolnitev društvenih pravil. V njih so določili, da lahko ustanovijo smučarski klub in klub za varstvo narave. Klub prijateljev Jurkove koče bo skrbel za dežurstvo in vzdrževanje Jurkove koče, ki ni stalno oskrbovana, je pa vedno na razpolago planincem, ki prihajajo ob sobotah in nedeljah na Lisca. Klub za varstvo narave se bo vključil s svojim delom v program tovrstne komisije pri PZS, posebno pa bi skrbel za Lisco in njeno okolico ter za vedno bolj ogroženo rastišče encijana in avriklja v okolici Lovrenca in na Velikem Kozju. S posebnim sklepom so imenovali za častnega člana dolgoletno blagajničarko Jelo Frankič. Izvolili so nov upravni odbor in določili, dc so kot delegati v odboru zastopani tudi predstavniki planinskih skupin v delovnih organizacijah. Društvo bo še naslednji dve leti voail dosedanji predsednik ing. Vinka Seško, tajniške posle pa že deseto leto Andreja Flajs. Lojze Mo|orc OBČNI ZBOR PD LAŠKO V petek, dne 6. aprila je imelo laško planinsko društvo svoj redni letni občni zbor. Zbora so se poleg planincev udeležili tudi predstavniki gospodarskih organizacij (Pivovarne Laško), in predstavniki sosednih planinskih društev in predstavnik družbenopolitičnih organizacij. Pregledali so delo v preteklem letu in izvolili nove organe upravljanja. Posebno pohvalo je prejel mladinski odsek za nadvse uspešno sodelovanje na orientacijskih tekmovanjih, pohodih in drugih oblikah planinskega delovanja. Posebno se je MO izkazal v organiziranju planinske šole. Na zboru so tudi ugotovili, da je vse premalo sodelovanja z družbenopolitičnimi organizacijami. Sprejeli so tudi sklep o sodelovanju s Pivovarno Laško, ki jim bo finančno priskočila na pomoč pri obnovi njihovega planinskega doma na Šmo-horju. S tem bo društvo razbremenjeno velikega bremena in se bo lahko še bolj posvetilo svojemu poglavitnemu namenu. Igor Knez, PD LOVRENC NA POHORJU 18. marca 1973 je bil v Lovrencu na Pohorju občni zbor v dvorani gasilskega dama. Udeležilo se ga ie kar 52 članov, med njimi tudi zastopnik PZS prof. Tine Orel, predsednik SMO tov. Tone Bends in predsednik KS tov. Ivo Požauko. Predsednik PD je povzel zgodovino SPD in poudaril najvažnejše dogodke. »To vseslovensko društvo je rodila srčna želja, da bi Slovenci bolje spoznali prirodo, lepote širne svoje domovine in jo potem toliko iskreneje ljubili,« je bilo geslo društva od ustanovitve do danes. Leta 1921 je bila zgrajena in odprta prva planinska koča na Klopnem vrhu, 1280 m. 17. septembra je bila tu prve odprta borba pohorskih partizanov z Nemci. Na planinski koči je bil naslednji napis: -Planinska koča SPD 1280 m«. Planinska koča je stala na južni strani Klopnega vrha, 1335 m. Na severozahodu je odprt pogled prek obsežne senožeti — izvrstno smučarsko vežbališče. Tu gori jc v letih 1926 do 1928 smučarske tečaje prirejalo SPD. Tečaie ie vodil znani strokovnjak Norvežan Kristjan Hanssen. Lovrenško PD je mlado. Delovati je začelo kot skupina pod ekriljem PD Ruše dne 4. marca 1967, ki je pred ustanovnim občnim zborom zbrala in štela že 100 članov. Dne 19. aprila 1970 je bilo ustanovljeno kot 111. PD na osrednjem področju pod obronki pohorskih gozdov v prelepi dolini v Lovrencu na Pohorju -pohorski metropoli, kot jo mnogi imenujejo. Ob koncu lanskega leta 1972 je štela 294 članov, od tega 167 članov, 41 mladincev in 86 pionirjev. V letu 1972 je bilo kar 67 novih članov. PD ima 3 izšolane MV, mentorja na šoli, 3 člani so zaključili planinsko šolo in 2 člana gorski reševalni tečaj v Mariboru. Naročnikov na PV je 11. Planinska organizacija je pomagala sodelovati pri oblikovanju plamnsko-turistič-nega razvoje in njenega poslanstva. Mar-kacijski odsek je prevzel skrb za vse zapuščene in pozabljene planinske poti, ki drže iz novega mostu na Ruli prek Puščave, Činžata-Lovrenca na Klopni vrh 1335 metrov, Pesek 1382 m, Planinko 1529 m. Vse obnovljene planinske poti so popisali. V jeseni so lovrenški planinci prevzeli še skrb nad odsekom I. slovenske planinske transver7ale: Klopni vrh-Pesek-Lo-vrenška jezera-Šiklarica. Odkar društvo obstoji, je bilo obnovljenih kar 6 planinskih potov z nad 700 planinskimi znaki. Mladinski odsek je posvetil skrb izletniški dejavnosti in vzgoji kadra. V letu 1972 so lovrenški planinci bili na Dobraču v Avstriji, 2114 m, in na Klopnem vrhu-Osankarici pri spominsko zgodovinskih obeležjih. Ob praznovanju 80. rojstnega dre tovariša Tita so se udeležili s 70 planinci akcije »80 vrhov v Jugoslaviji::, ob 30-letnici proslavljanja slovenske partizanske vojske so sodelovali na spominskem pohodu partizanske lovrenške enote ter ob dnevu planincev dne 17. septembra 1972 na Klopnem vrhu počastili spomin padlega partizana v prvi odprti borbi iz leta 1941. Več skupin je hodilo po transverzalnih planinskih poteh. Skupno število udeležencev planincev na pohodih in izletih je presegalo 300 članov. Akcija »Pionir-planinec« je v teku. Pionir Lavro Vaner je že prvi zbral 6 organiziranih izletov, da bo lahko prejel bronasti planinski znak. Po transverzalah - slo- venski, koroški, zasavski, kozjaški trans-verzali in transverzali kurirjev in vezistov hodi kar 54 planincev. Znake I. slovenske transverzale so prejeli 3 člani, zasavske 2 člana, koroške 2 člana. NASI SLEDNIKI Trebušnik, Aljaž, strele in plazovi, ska- iaši. .. O tem in podobnem so se tudi letos spoprijeli mladi planinci - naši sledniki na tradicionalnem kvizu »Mladina in gore", ki ga vsako leto prireja pionirski pod-odsek PD Kranj. Sekcije mladih plunin-cev-pionirjev so se skrbno pripravljale na osmih osnovnih šolah kranjske občine in zatem sestavile trojice, ki so se pripravile na vprašanja o nevarnosti v gorah, o planinski literaturi in še posebno o zgodovini nastanka in rozvoja planinstva pri nas, kar je bilo za počastitev 80-letnice SPD. Tekmovanje je pokazalo, da so se Cionirji izredno dobro pripravili in je ilo prav, da niso razglašali zmagovalcev, kajti »vsi so prišli na vrh«, kot je v planinskem jeziku nazadnje javila tekmovalna komisija. Tekmovanje je bilo popestrena z izbranim kulturnim programom, ki je bil deležen dolgih aplavzov, zlasti folklora pionirjev iz Preddvora. V celotni prireditvi je sodelovalo več kot sto mladih planincev. V dvorani Delavskega doma v Kranju so se zbrali predstavniki družbenih organizacij in planincev, predstavniki Planinske zveze Slovenije, starši in mladina. Dvorana je bila nabito polna. PD Kranj že več let uspešno prodira med mladino. Po vseh šolah delujejo organizacije mladih ljubiteljev gora, ima|o predavanja, filme, organizirajo izlete in podobna. Od skupnega števila članstva 2084 (lani decembra) je kar 1151 mladih, med temi največ pionirjev - 836 po številu. Veliko zaslugo za to imajo mentorji po šolah, ki v prostem času pouka zbirajo pionirje, jih vodijo na izlete in jih poučujejo o lepotah narave. Res so vredni Poznanja! K. Makuc MLADINSKI ODSEK PRI PD DOVJE-MOJSTRANA V PD Dovje-Mojstranu je vključenih 150 mladincev in pionirjev, od tega je 50 pionirjev na osnovni šoli v Mojstrani. Tu deluje planinska skupina, ki vključuje pionirje od 1. razreda da 8. razreda. Razumevanju ravnatelja osnovne šole tov. Bri-ca se moramo planinci zahvaliti, da nam je omogočeno delovanje med šolsko mladino in da imamo na razpolago šolske prostore in vse šolske aparature za predavanja. Pogrešamo sicer mentorja za planinsko skupino na šoli iz vrst učiteljev, vendar tudi sedanjo rešitev nam povsem ustreza. Vsako leto organiziramo nekaj predavanj z različnimi temami- o zgodovini planinstva, Jakobu Aljažu, o nevarnostih v gorah, o favni in flori, pokazali smo vse diapozitive za predcvanjo, ki nam jih ie nudila PZS, povcbili smo Klav-dija Mlekuža, Janeza Brojanc ml., da sta nom pokazalo diapozitive in pripovedovala o svojih alpinističnih vzponih. Letos pa smo povabili tudi Janeza Brojana st., da nam je pripovedoval o svojem življenju, ki ga je preživel med vrh.ovi Julijcev. Bili smo pozimi v Vratih, pod Luknjo, v Tamarju, na Vrtaški planini, spomladi in jeseni na Peči (Tromeji), Slemenu, Tamarju, Srednjem vrhu, poleti pa na Triglavu. Akcija »Pionir-plcninec« je v leku. Na zadnjem občnem zboru PD so prvi štirje planinci dobili bronaste znake. Vsako leto pošlje MO po tri mladince na letni in zimski tečaj za MV, najbolj aktivni mladinci pa iz MO prestopijo k AO, seveda kot pripravniki. Letos je MÖ organizirala za mlade planince osnovno ploninsko šolo, ki jo obiskuje 25 mladincev redno, nekaj pa jih hodi samo na posamezna, posebno zanimiva predavanja. Predavali so domači alpinisti in reševalci: Stane Kofler, Franci Lakola, Janez Brojan st. in ml., Avgust Delavec, ing. Janez Dovžan. Do sedaj srro imeli 9 predavanj po predmetniku za planinsko šolo. Vsa ta naša prizadevanja pri delu in vzgoji mladine podpira Občinska zveza za telesno kulturo na Jesenicah, lani pa je PD dobilo od ZMS Jesenice priznanje ?a uspešno vključevanje in vodstvo mladine v društvu. .. . , Dn Načelnik MO PD ZBOR MARKACISTOV V nedeljo, 8. marca 1973, so v Ljubljani zborovali markacisti planinskih društev. Udeležba je bila razveseljiva. O prejšnjih zborih tega nismo mogli reči. Na zboru je bilo 57 udeležencev iz 41 društev. Poudarek zborovanja je bil na osemdesetletnici slovenskega planinstva. Komisije za pota bo letos dokončala kartoteko potov. Društva bodo dobila kopijo kartic kartoteke, ki bo osnova zo dele markacijskega odseka. Doslej so popisana pota 65 društev. Spričo žičnic na Kaninu bo Ireba čimprej urediti pota na tem področju. Povezali pa bo treba ludi koninsko področje s Triglavom. Predvideno je, da se uredi temeljita obdelava poti od Jalovca do Kanina. V ta namen bi letos prvenstvena nadelali novo pot iz Predela na Jerebico, mimo tega po obdelali še druga pota, kolikor bo I e možno. Na zboru so markacisti sprejeli tudi obveznost, da bodo letos popisali vsa varovanja na poteh. Dobili bomo podolke, koliko imamo klinov, vrvi, mostičkov, stopnic in to za vsako pot posebej. Razveseljiva je novica, da bodo sproščeni nekateri obmejni predeli stometrskega pasu. Dastop na te predele bo možen s planinsko legitimacijo, v kateri bo posebno potrdilo. Doslej je bilo treba za vsak dostop v obmejni pas posebno potrdilo pristojnega odclka za notranje zadeve. Sprostitev nalaga ustreznim društvom nalogo, da bodo morali v tokih predelih urediti in markirati pota. Na vseh vzgojnih akcijah, planinskih šolah, seminarjih, tečajih in podobno se bodo odslej vedno obravnavala tudi planinska pola. Markacisti lahko od tega le pričakujemo, da bo vendarle luže dobiti delavce za njihovo dejavnost. V program je uveden za markaciste dvodnevni tečaj. Na dnevnem redu je bila ludi vzgojna točka. Obravnavali so markacijsko dejavnost, kako pravilno markirati, napake pri markiranju, vzdrževanje varovanj in vse drugo, kar mora markacist vedeti, da bodo pota urejena in varna za hojo. Na zboru so izbrali tudi kandidata za bodočega načelnika komisije, ki naj se na skupščini predloži v potrditev. S. K. SREČANJE PLANINSKEGA PODMLADKA NA VREMSCICI Čudovito spomladansko sobotno popoldne se je zadnjega marca vrh Vremščice zbralo skoraj 300 pionirjev-planincev s Primorske s svojimi mentorji in mladinskimi vodniki na svojem prvem srečanju primorskega planinskega podmladka. Najštevilnejši so bili "mladi planinci iz Nove Gorice, saj so jih pripeljali pod Vremščico kar trije avtobusi, prišli so še mladi planinci s Koprščine, iz Hrvafinov, Ilirske Bistrice in seveda gostiteljev srečanja, iz sežanskega PD. Pisana, živahna in razposajena več sto-glava množica mladih planincev Primorske je dobesedno prekrila vrh plečate Vremščice. Seveda se jih je največ gnetlo ob betonskem stebru vrh Vremščice -žigosati je bilo pač treba ploninsko izkez-nico in dnevnik »pionirja-planinca« in odnesti v dolino dokoz o osvojenem vrhu. Tooel sončni dan, čudovit razgled prek Krasa, Brkinov, do Snežnika, pa proti Trstu, Goriški in Javorniku, pa mladostno razpoloženje ob zadovoljstvu ob novem planinskem podvigu — osvojenem novem planinskem vrhu - je razgreto mlada srca kmalu povezala med seboj. Složno so še zapeli prenekatero planinsko pesem, da bi no koncu s pesmijo »Mi se imamo radi...« potrdili svoje tovarištvo in si obljubili ponovno srečanje ob letu dni na enem od vrhov Slovenskegc Pnmorja. -oj PLANINSKO-SMUCARSKI POHOD NA ZLATIBORU Skupna prireditev Planinske in Smučarske zveze Srbije Zlatibor, planina v zahodni Srbiji, med reko Djetinjo in mestom Titovo Užice na severu, reko Uvccm in mestom Pribojcm na jugu, je bila prve dni marca 1973 torišče uspele planinsko-smučarske prireditve. Naj slovenskemu brclcu predstavimo to pomembno planino, ki je ena od večjih in relativno najvišjih planin v ožji Srbiji, pomembna pa je tudi zcrodi svoje zgodovine v NOB. 29. XI. 1941 je po skoraj trimesečnem svobodnem življenju malo mestece zaslužilo slavni naziv »Užiške republike«, edinega svobodnega mesta in teritoriia v podjarmljeni Evropi. Pot preko Zlalibora je bila edina pot za partizanske odrede, ki so se v boju umikali pred stokrat močnejšim sovražnikom. Danes je Zlatibor eden od najbolj znanih in najbolj urejenih centrov planinskega turizma v Srbiji. Na severu se Zlatibor strmo dviga iz Užiške kotline nad rečico Djetinjo, tako da je s ceste, drzno vsekane v živi kamen, veličasten pogled na kotlino, mesto in na strmo sotesko Djetinjo, potoka Vo-iujca in Siljevca. Za Zlatibor je značilna široka in značilna široka in značilna planota, ki jo razčlenjujejo struge večjih in manjših rečic in potokov. Največja je rečico Cmi Rzav, ki kot kača mecndrira po široki površini in se spušča proti Vardištu, da se pod imenom Rzav zlije v reko Drino pri Više-gradu. Z visoke planote Zlatibora se dvigata dva gorska grebena z najvišjima vrnovoma na Zlatiboru. To sta Cigota, 1422 m, in Tornik, 1496 m. Visoka planota je rahlo valovita, gugast planinski svet v višini od 900 m do 1200 m. Zlctibcr - to so pašniki in borovi gozdovi. Zdaj je pašnikov mnogo, borovih gozdov pa zelo malo. Nekoč so Zlatibor pokrivale goste borove hoste. To mu je dalo ime. Gozdove so v prejšnjih časih močno sekali in v njih smolarili. V XIX in XX. stoletju je posek na Zlatiboru segel do meje fizičnega obstoja gozda, vse zaradi drv, katrana, smole in podneta. Od tega so tedaj živeli številni prebivalci zlatibor-skih vasi. Kasneje je prišla na vrsto ovčereja. Danes je oboje samo še v izumiranju. Zlatiborci zapuščajo rodno planino in odhajajo s Irebuhom za kruhom cli kakor pravijo v Srbiji, v pečalbo. Zadnje čase oživlja planino planinski turizem, vendar je šele na začetku. Ti dogodki in te razmere so pravi povod za nedavno planinsko-smučarsko prireditev. 29. in 30. novembra 1941 so se čez Zlatibor umikale partizanske enote iz Užica v Sandžak. Z orožjem so se upirali Nemcem, ki so imeli veliko premoč. Na Zlatibor so z vojsko prišli tudi vsi listi, ki jih okupator ni smel zajeti, civilni begunci in ranjenci. Dovolj je, da preberemo kratke beležke o tem v prvem zvezku Dnevnika Vladimira Dedijera. Po tridesetih letih še čutimo težo, dramatičnost in grozoto situacije. Za zgled navedimo samo naslednje: Na Palisadah in današnjih Partizanskih vodah je bilo tedaj 400 ranjencev iz Užica ali iz improviziranih bolnišnic na planini. Problem je bil, kako jih cvaku rati s planine. Prevoznih sredstev ni bilo dovolj. Samo nekaj kamionov, v enega je šlo -pravi Dedijer - samo po osem težkih ranjencev. Kako jih skriti in kam? ...»Mračna podoba Palisade. Ko so prišli nemški tanki, je lam okoli 60 težkih ranjencev iz neke bolnišnice stokalo v travi«, brez rok in nog. Nemci so s tanki vozili po njih. Fašisti pa so na Zlatiboru pobili še mnogo večje število ranjencev. Zbrali smo se torej, da izkažemo čast grobovom. Na Sumatovem brdu, na skrajnem severozahodnem podanku grebena Cigote, leže ostanki 150 ranjencev pod kamnitim obeliskom nad dolino, v kateri so danes turistična naselja Partizanske vode in Palisade. Naša prireditev je dobila ime »Plen nsko-smučarski pohod na Zlatiboru, marec 1973s. Prirejali ga bomo vsako leto Zlati-borčani so iz začasnih grobov zbrali kosti umorjenih ranjencev, jih prenesli in za-grebli v skupnem arebu pod vrhom Ci gole. Okoli obeliska, ki je daleč viden in s katerega je lep pogled na planino Zlatibor in zlatiborsko krajino, se vsako leto zbero domačini, da se poklonijo žrtvam. Letos pa so se ob grobnici zbrali planinci in smučarji z vseh strani: iz Novega Sada, Zrenjanina, Beograda, čačka, Užic, Čaje-tine, Sjenice itd. Bilo jih je 118, cd pionirjev do najstarejših. Organizatorji so bili Planinska zveza Srbije, Smučarska zveza Srbije in Zveza borcev iz Titovega Užica. Gostitelj je bil Komitet ZK Srbije iz Ccjetine. 3. marca so planinci in smučarji prišli nc Partizanske vode (Palisade) in tu prenočili. Se isti dan se je večja skupina planincev iz vasi Ribnice po globokem snegu skozi veličastno staro borovje povzpela na prelaz med Tornikom, 1496 m, in koto 1431 m. 4. marca se je razvil komemorativni marš planincev in smučorjev »po poli druge proletarske brigade« od vasi Vodice po Orlovem vrhu (11 BI m) na greben Čigote na odseku Smiljanski zakos (1359 m) s scslopom do Sumatovega vrha, kjer je grobnica in spomenik. Nn grobnico so položili venec in z minuto molka počastili žrtve. Sledili so kratki komemorativni govori. Žalna slovesnost je bila kratka. Udeležencem bo ostal v trajnem spominu način, kako je bil marš izveden, nepozabni vtisi s planine Zlali-bor, neskončne snežne širjave in jarka belina snega na zapihanih rebrih in hrbtih, ki so se stapljali s sivim nebom, čar snežink, ki jih je nosil ledeni veter, redki gozdovi, ostanki borovih gozdov, ki so s svojimi mcdrozelenimi lisami blažili blišč snežne beline. Pa tudi pesmi, ki smo jih peli. Najslovesnejši je bil trenutek, ko se je planinska kolona združila s smučarsko, nakar sta obe v troredju prišli pred obelisk, natanko ob dogovorjenem času (opoldne). Slovesnost je bila kralka, spomin nanjo pa bo trajen. Boris Regner SPLITČANI NA SVALBARD Ideja o samostojni alpinistični odpravi PD Mosor iz Splita je vzniknila leta 1971, po povratku njihovega člana Nenada Culiča z Grenlando, koder je bil s prvo hrvaško odpravo. Letošnja odprava naj bi bil njihov prvi doprinos k proslavam ob 100-letnici HPD, obenem pa priprava na osrednjo odpravo, ki jo bo prihodnje leto organizirala Planinska zveza Hrvatske in njihovo leta 1975 ob 50-letnici društva. Svalbard (Spitzbergen) so si izbrali zaradi sorazmerno lahke prislopnosti, razmer, ki so podobne grenlandskim in deloma tudi zato, ker so tamkajšnja gorstva delno že spoznali po poročilih naše odprave iz leta 1964. Vodja odprave je 25-letni Nenad Culič, člani pa: Ivaniševič Mario (21), Ivo Kali-terna (26), Ivo Kcštelančič (26),'Vinko Ma-roevič (26), Zoran Paniko (25) in Boris Siriščevič (20), zdravnik odprave pa je dr. Ante Cvitlcovič (32). F q ALPINISTIČNE NOVICE DON WHILLANS NA EVERESTU 1972 Morda najsposobnejšemu izmed angleških alpinistov Donu VVhillansu se je pripisala krivda za neuspešno ekspedicijo na Everest ped vodstvom dr. Herligkofferja v letu 1972. Naskočne naveze so trikrat poskusile priti na vrh, vsakokrat so prišle visoko nad 8000 m, čeprav so startale v grozovitih razmerah, saj je v šotorih gri-zel mraz -401C. Potem so odnehali. Felix Kuen, zelo znani nemški himalajec, je izjavil: »Whillans se je podal na pot brez vsake kordicije, s precejšnjim salom okoli pasu (mit einem Bierbauch) in je pri odhodu izjavil, da bo rabil vsaj tri tedne aklimatizacije. Deset do dvajset dni ni prijel za nobeno delo. Skozi 4 km dolgi Khumbu ni ničesar nosil niti ni pomagal opremljati pot.« Dr. Herrligkaffer: »Z Angleži ne grem nikdar več na ekspedicijo. Whillans je že v vznožju izjavil, da se ne bo prilagajal redu in s tem nedvomno vplival na oba rojaka. To nas je seveda držalo za roke — če bi Angleži sodelovali, bi bili hitreje napredovali — pa tudi vznemirjalo.« Leo Schlömmer, udeleženec Dyhrenfurthove ekspedicije na Everest (IHF 1971) tudi meni, da se je IHE razšla predvsem zaradi angleških članov ekspe- dicije, ne pa zaradi Francoza Mazeauda in Švicarja Vauchera. »Ker doslej na Everest ni stopil noben Anglež, bi bili trije Angleži v ekspediciji dr. Herrligkofferja morali svoje moči prihraniti za naskok na vrh. Ker pa so prišli nepripravljeni, to ne bi imelo smisla. Zalo so se odločili za sabotažo,« pravi poročilo v »Bergsteigerju« 1972/8. Kuen: »Šotore so nalašč puščali odprte, tako da smo na njihovi notranji strani našli po 20 cm debel led. Radijski aparat je postal neuporabljiva ledena ropotija. Od tabora 4 (7400 m) navzgor so Angleži spali s kisikom, kar ni navada in naši sploh tega niso počeli. 18 kisikovih bomb so morali nosači prinesti kot dodatek na to višino. Potem so terjali še 40 bomb, torej 20 no-saških bremen in jih pustili tam ležati, verjetno z namenom, da bi jih uporebili za angleško ekspedicijo v istem letu. Skoraj bi lahko govorili o sabotaži « Zakaj sle pa so vzeli s seboj Angleže, so vprašali Herrligkofferja »Whillans je bil lani tam, imel je torej izkušnje z Everestom,« je de jal nemški ekspedicijski grosist. Angleži stvar prikazujejo ravno narobe. »Observer«, ki so ga redno zokladali z novicami, je poročal, da so Angleži Av- strijcem odločilno pomagali pri nošnji in postavljanju šotorov in da so bili kondi-cijsko najmočnejša skupina. Ali se selijo trenja med narodi na »'tretji tečaja? Ali se tarr gor šele pokažejo stare razpoke v zahodni aliansi, ki je uspešno končala dve vojni? PREČENJE ANTARKTIKE Naomi Uemura, 31 letni japonski raziskovalec in alpinist se je konec I. 1972 odpravil na dolgo prečnico čez južni solarni kontinent - 3000km na pasjih saneh! Uemura je 11. maja 1970 s Ternc Matsuro prišel na vrh Everesta. L. 1971 je bil v IHE v navezi, ki naj bi v jugozahodni steni Everesta prodrla z direttissimo na vrh. Brali smo, kako je bilo s to zgodbo. MT. DOLENT - POZIMI Ob gori 7 imenom Dolent bi morali Slovenci imeti posebne občutke, saj sta nam v severovzhodni steni te gore I. 1969. Bero Krivic in Marjan Manfreda naredila imenitno prvenstveno smer V, V+ (gl. PV 1970, »Strah«, str. 12 in si.). Kakor je ta počakala r.a Slovence, tako je v severni steni dve leti kasneje -padla« prva zimska. O tem poroča v Les Alpes 1972 ill Ch. Pisteur iz Ženeve. Kakor našega Krivica je tudi Zenevčonc spodbodla »praznina« v Vallotovem vodniku. Nič ni bilo rečeno glede zimskih vzponov v severni steni, pred njimi je stala neodkrite pot. Veliko vprašanje je bil že sam dostop. Bivakirali so na ledeniku v višini 2500 m in to v noči 25. dcccmbra. Plezanje naslednji dan je bilo Ivegano, grozili so jim seraki in plazovi, a vse je šlo po sreči, gora ni hotela. Ob petih popoldne so zdelali 400 m stene, pred njimi je bilo še 300 m. Prostor zu bivak je bil kot ustvarjen, postavili so si šotore in jih obtež li s snegom. Ce bi se vremenski bogovi odločili "zo spremembo, bi se spustili lahko z vrvmi nu ledenik Dolent, umik ne bi bil težak. Tudi 26. december jim je bil naklonjen, opoldne so stali na vrhu Dolenta, 3800 m. Potem so se spustili na ledenik Pre de Bar, ki ga naše naveze iz I. 1949 poznajo. - In kaj je ostalo od te ^majhne ideje», da se pozimi poskušejo s tako steno? Pisteur pravi: »Mnogo je ostalo: Spomin na to, kako je zorel njihov načrt, nu mrzlične priprave, na nestrpno pričakovanje, kdaj bodo začeli, na zadovoljstvo, kako so dosegli težki cilj. V duhu doživljamo zimsko moč v nenc-vadni okolici, občutek osamljenosti, srečanje z naravo in njenimi elementarnim! silami, odkrivamo nu novo izgubljene vrednote. Imamo izkušnjo, ki je zanjo težko najti primerno besedo. Čeprav imamo do gore vsak svoj odnos, pa vendar — goro je vedno tu pred nami, pošastna ali dobrohotna, vedno skrivnostna.« OLIMPIJSKE NAPRAVE V MUNCHNU -ZA PLEZALCE Novi betonski plezalski stolp na olimpijskem torišču v glavnem bevorskem mestu Münchnu je zgradila športne šola Grun-wald za trening in šolanje alpinistov. Tako je München poleg lesenega stolpa na zemljišču alpenvereina in firme Sportscheck dobil še tretji plezalski poligon, trdno in drzno zgrajen. Monterji sami so morali biti alpinisti, da so postavili to čudežno delo, značilno za planinsko mesto München, rojstno mesto mnogih planincev. j o NDUGUNDUGU Reinhold Messner, ta čas najslevitejši nemško-tirolski alpinist svetovnega formata, je bil jeseni I. 1971 no Novi Gvineji. O tem smo na kratko že poročali. Po enem letu je v W. Bergkameradu 1972 9 napisal zgodbo, kako je plezal severno steno v gorovju Carstensz in severovzhodno steno Puntiak Djaja (5000 m), 1000 m visoko. Nosači iz plemena Duni, prebivalci visoke planote so mu prirasli k srcu. Spremljali so ga s klici hu, hu, hu, slišalo se je tako, kot bi bevskali mladi psi, ko pa so prišli na sneg so rekli: »ndugun-dugul«, kar pomeni ledenik, led, sneg, pa tudi mraz. Ko so videli, da nima prstov na nogah, so tudi rekli »Ndugundugu!« Mislili so, da sem si sam porezal prste, ker so mu pomrli svojci — tako namreč žaluje pleme Dani - včasih pa si odrežejo nekaj uhljo. Daniji žive 4000 let za nami, v kameni dobi. Ne poznajo obleke, ne denarja, drevesa podirajo s kamnito sekiro, z lekom in puščico divjad. »Mislil sem, da sanjam,« pravi Messner. Pogorje Corstenz je najvišje med Himalajo in Andi. Messner in Sergio sta opravila drugi vzpon nu Karstensz Piramido 15300 m). Ujel ju je snežni metež, vendar ju ni zadržal in ko sta prišla nc vrh, je Messnerju ušel danijski krik »hu, hu, hu«. Sestopala sla po indonezijski smeri. Indo-nezijci so I. 1964 prišli na vrh in ga imenovali po Sukarnu. Seve, Sukamo je šel, zeto je tudi vrh izgubi! njegovo ime in se zdaj imenuje Puntiak Djaja - vrh uspeha. »Severovzhodno steno štejem med svoje najtežje ture, čeprav ne spada med najtežje,« piše Messner. O Messnerju smo že večkret poročali Uspel je kot alpinist in kot pisatelj, ce!o ideolog. Pred njim je trenutno odprt ves svet. VARSTVO NARAVE SVETA GORA ATHOS F. Domaschko je v reviji »Der Bergsteiger 197211 popisal svoj obisk na polotoku Halkidiki, ki ga svet pozna zaradi gore Athos in njegovih samostanov. Z avtom je to edinstveni evropski spomenik nedosegljiv, v kraju Jerissos je meja, na kateri se avto mora ustaviti, naprej v me-niško republiko pa je treba poldrugo uro peš, nato pa še štiri ure s čolnom do glavne luke Athosa, v Daphini. Lahko pa se pride od Jerissa ludi samo s čolnom po severni cbali do pristanišča Ivrion. Edina vas v meniški republiki je Karies, a do nje je še poldrugo uro. Tu oopotnika menihi dobro premotre, preden mu dovolijo vstopiti na Athos. Domaschko pravi, da so se povezali z Atenami, preden so dovolilnico podpisali in mu s tem dovolili, da na Athosu preživi deset dni in spozna skrivnostno življenje menihov, ki že 1000 let žive po pravilih sv. Atanazija. Osebno uboštvo, slabo stanovanje, številni postni dnevi, ne glede na delo, molitve od polnoči do jutra, to so značilnosti tega meniškegu življenja. Tisoč let je ženskam in otrokom prepovedano vstopiti na Athos. Domaschko je želel stopiti na 1935 m visoki Athos, na goro »razsvetljenja«. Pot ga je vodila od samostana do samostana. Po dveh dneh je prišel do najstarejšega samostana, v Veliko Lavro, 150 m nad morjem zgrajeno velikansko trdnjavo nad morjem, ki je videli kot mestece z obvladujočo lego. Samostan je prava zakladnica bizantinske umetnosti, predvsem fresk. Leseni hodn.ki so pripeti na zunanjo stran zidov, spominjajo na ti-betske samostane. Domaschku so v tem samostanu dali sobo. Čez dan je šel, kamor je hotel, moral pa je priti domov do sončnega zahoda. Če bi zamudil, bi moral prebiti noč na prostem. Na Athos držita dve stezi in plezalna pot čez 1000 m visoko severno sleno, že večkrat preplezano. Domaschko se je odločil za stezo po zahodnem grebenu, poraslem v spodnjem delu s cipresami, kostanji, lo-vorjem, oljkami, orehi, hrasti, platanami in visoko trto. Na poti je naletel na nekaj meniških hišic. Mnoge so bile prozne, menihov je vedno manj in to ne samo ruskih. Proti vrhu se je spomnil na čase trojanske vojne, ko so Heleni z grmadami sporočili novico o padcu Troje. Ognjeni telefon je šel čez Athos, ki seže s svojim grebenom 40 km daleč na odprlo morje. Domaschko je moral bivakirati na agios oros, na sveti gori, in bil je res skrivnosten bivak v pričujočnosti zakrite zgodovine, ki je šla čez Athos. IZ PLANINSKE LITERATURE VODNIK PO SAVINJSKI POTI Meddruštveni odbor pri PD Zabukovica, ki je lansko leto pripravil in odprl Savinjsko pot, je izdal ludi jedrnat opis krajev in poti, po katerih teče Savinjska pot. Uvodnemu napotilu sledi pregleden opis Milana Natka o Savinjski dolini. Iz njega se obiskovalec poti pouči o reliefu, geografskih, zgodovinskih, kulturnih in drugih oznakah Savinjske doline. Ker Spodnja Savinska dolina med Letušem in Celjem obsega ravnino, ki jo obroblja gričevnat svet, torej za planince, vajene višin, manj. zanimiv svet, pisan vodnik po tej krajini, ki 7 lepoto razgledišč ne zaostaja za višjim gorskim svetom, predstavlja s propagandnega in turističnega vidika dragocen prispevek k opisu pfa-nlnskih krajev Slovenije. Stvaren opis posameznih odsekov te poti je obogaten tudi z opisi krojev med pcf;o in drugimi dostopi do kontrolnih točk na Savinjski poti. Preglednost vodnika povečuje krepki tisk pri vseh dostopih do kontrolnih točk, pri-ročnosl in uporabnost pa kratek opis planinski poti in opozorila na vozne ceste. Vodniku je dodan Dnevnik Savinjske poti s prostorom za odtise žigov, za pripombe 0 poti in za osebne podalke tistega, ki si želi pridobiti znak za prehojeno pot. Uporabnost vodnika povečuje pregled kontrolnih točk, navedba višin in čas hoje za posamezne odseke. Organizatorji poti so vodniku priložili pravila Saviniske poti, skico ir pojasnila h karti. Vodnik z dnevnikom Savinjske poti se dobi pri Med-društvenem odboru pri PD Zabukovica, Zabukovica 63302, Griže. Tone Strojin REINHOLD MESSNER, VIHAR NA MANASLUJU Reinhodl Messner je tudi kot pisatelj »ek-stremno« sposoben in spreten Komaj je dobro odzveneln avstrijska tragedija in zmago na 8156 m visokem Manasluju, že je izšla Messnerjeva knjiga o njej, pravzaprav poročilo na 157 straneh, s 32 črno-belimi podobami in 4 barvnimi. Založba ÖLV jo je založila hkrati za Nemčijo, Avstrijo in Švico (München - Bern — Wien). Mcnaslu, na katerega so I. 1956 prvi stopili Japonci po severni strani, je nov Mes-sncrjcv triumf, saj je južna stena mnogo težja, prcva 4000 m visoka stena, ki ves čas grozi s plazovi, kamenjem in ledom. Deset km težkega sveta so morali premagati Avstrijci, mestoma po težavnosti šeste stopnje, v viharjih in vetru preko 100 km/h, v plazovih, ki so jim jemali šotore in zaloge. Dva Avstrijca in nepalski spremni oficir so ostali za zmeraj v strašni steni. j Q LUIS TRENKER - 80-LETNIK O Trenkerju smo že nekajkrat pisali, izčrpno tudi poročali o njegovem življenju in delu. Ves svet ga pozna kot alpinista, smučarja in pisatelja planinskih romanov in scenarijev, kot režiserja in igralca. Uspel je kakor malokoteri, znal je prav »obrniti« svoje filmsko znanje. Nekateri so mu zamerili, ker je za film »Gore v plamenih« naredil tudi italijansko verzijo, v kateri so Italijani naslikani v lepši luči kot v nemški. Sel je preko očitkov, doživel tudi nekaj porazov, vendar danes pri 80 letih uživa izredno popularnost v šport- nih in planinskih krogih. Se vedno filma, še vedno je v poklicu, še vedno hodi v hribe, tudi na Matterhorn se je povzpel še lani. Skratka senior, kakršnih je malo. Trenker, tako pravijo, predstavlja takega človeka, ki razširja okoli sebe prijczno okolje, vonj po svežem gorskem zraku, pc naravi, bodrosti, vedrini, skratka nekaj, kar si najbrž vsak želi, da bi bil. Na svetovni dan varčevanja 31. X. 1972 je Trenker nastopil na Dunaju v »goodwill-tou-ru«. Vrhovna bančno industrija ga je izbrala zato, da bi varčevalce s sijajem svoje osebnosti navdušil za še bolj intenzivno varčevanje. Pravijo, do je bila ideja bančnikov uspešna. Trenker je s svojimi 81 leti ponovno očaral alpiniste vseh generacij in zastopnike obveščevaln h sred; stev. V visokih letih - o tem smo poročali - je pokazal, da je sijajen igralec v vsakršni vlogi, tudi kot conferencier v RTV (kot tak se je uveljavil na stara leta). T. O. TUDI HECKMAIR JE SPISAL KNJIGO Anderl Heckmair se je I 1938 proslavil, ko je s Vorgom, Kasparekom in Harrer-jem prvi preplezal severno steno Eigerja. Po rodu je iz Münchna, odrasel je v sirotišnici, bil je več let brezposeln, sicer pa v tridesetih letih tege stoletja eden najbolj divjih in drznih plezalcev, ki je užival na meji tveganja. Znana münchen-ska založba Nymphenburger Verlag je njegovemu življenju postavila spomenik s knjigo »Moje življenje v gorahi (Mein Leben als Bergsteiger), 280 str., 28 slik, cena 28 DM. t o D PO SVETU RAZGLI BERN A LA CARTE Do nedavna je mesto Bern ponujalo 3-4 dnevni pension od 77 šfr dalje (66 DM). Za to ceno jo gost dobil prenočišče z zajtrkom, bon zo kosilo v eni od tipičnih re stavracij v mestu, prevoz od Airterminusa (letališča) ali kolodvora do hotela in nazaj, vozne karte za izlet z najhitrejšo žičnico ali za krožno vožnjo po mestu in še kaj. Mesto Bern je ta arcnžman uredilo kot varianto za zimske ali letne obiskovalce Berger-Oberlanda, popust pa je utemeljilo z nakupi, ki jih priložnostni gostje mesta Berna radi narede, saj je mesto znano po svoji trgovski ponudbi (posebno fotografi se pohvalijo). Popust je res vabljiv. V primeri s takimi ponudbami bomo težko konkurenčni. T ^ LAHKI MONT BLANC »Winter Bergkamerad« 1972/7 prinese Hulerjev članek o normalnih poteh na Mt. Blanc: Iz Les Houches čez Aiguille in Dome du Goüter, s postaje Aig. du Midi čez Grands Mulets, s Col du Midi in iz Val Veni preko Gonelline koče. Čeprav nobena od teh poti ni težka, kvečje- mu dolga iri naporna za manj uhojene ljudi, se je doslej nc teh poteh ponesrečilo čez 100 ljudi. Mnogo bolj požrešen je zermattski lev Matterhcrn, ki mu prištevajo 400 do 500 mrtvih. Mont Blanc je gora slabega vremena zeradi višine in lege. Zato se rad pusti čakati, le redki "imajo z njim krompir«, da bi »prišli, videli in prišli nanj«. L. 1960 je poleli 17 dni nepretrgoma deževalo v Chamonixu in na Mt. Blancu. Lahko je vsepovsod sonce, Mt. Blanc pa se zavija v zlovešče megle. Bolje je počakati. K sreči je okrog Chamonixa polno rezervnih ciljev, če »monarh:: nc sprejema. Mnogo se je že pisalo o rekordih, ki so jih tu dosegli močni in drzni možje. Julija 1968 sta Jean-Maria Bourgeois in Rene Secretan prišla gor in dol v 8 urah 48 minutah - iz Chamonixa. Od tod do vrha sta rabila komaj 5 ur 55 minut. Mis Isabella Straton bo za vselej zapi-sara v zgodovino monarha Mt. Bianca. 31. januarja 1876 je prva pozimi stopila nanj, po sestopu pa takoj poročila svojega vodnika J. E. Charlela. Zakon menda ni bil stabilen in je bil kratkotrajen. Sicer pa prva ženska na Mt. Blancu ni bila »dama«. Preprosto dekle Marie Paradis iz Chamonixa je 23 let po prvem vzponu (3. avgusta 1786) stopila kot prva ženska na belo teme Mt. Bianca, stara komaj 23 let. Nagovarjal jo je Jacques Balmat in njegova sinova, češ ljudje jo bedo spoštovali in ji dajali denar. Prišla je na vrh, brez sape, rekli so, da jo je bilo kar težko gledati - ampak na vrh je pa le prišla - pred pričami I. 1809. T. O. MEXICO - NI VEČ DALEČ Najemni (charterski) poleti, sorazmerno ceneni, so zadnja leta evropskim turistom približali Mexico, alpinistom pa tamkajšnje pettisočake. Ixtaccihuatl, 5286 m, Popocatepetl, 5452 m, in Pico de Orizcba ali Citlatcpetl, 5700 m. Težavni niso, le višina utegne koga zdelovati. Ingo Pauler si je tak polet privoščil in nam svoje izkušnje sistemotično posredoval v »Der Bergsteiger« 1972/11. Mexico vabi tujce med drugim z brezplačno turistično karto. Pri izvozu in uvozu valute ne dela nobenih vprašanj. Priporočljivo je vzeti s seboj dolarje, ki so po 12,50 pesov. Navadno vodo ni dobro piti, v večini hotelov se dobi »agua purificada«. Informacije daje Biro Deparlcmcnto de Turismo v Mexico. City (Ävenida Juarez 92), planincem prideta prav Cuerpo Alpinista de Mexico (San Juan de Letrain 80-150 in Juan Ma-teos 146). Taksi je zelo poceni, posebno oni s taksimetrom, prav tako »peserosi«, ki vozijo na stalnih progah za 1 pesos na vse daljave. Avtobusi, metro in druga javna prometna sredstva so izredno poceni. Od maja do oktobra rado dežuje, na višinah sneži. Topla obleka je potrebna vse leto, ker se zvečer občutno zmrazi. Izhodišče za vse tri vrhove je Mcxico City, 2200 m. Splača se najeti avto: VW 1500 za 7 dni, neomejeno število km, stene 99 dolarjev. Vzponi niso težki, steza in smeri je več, vse so malce enolične. Tudi slovenska noga ubira pot skorej na vse kontinente, vedno bolj prihaiemo do spoznanja, da je treba utrgali, kar nam ponuja neverjetno nagli tehnični napre- AVSTRIJCI TUDI NAD POLARNIM KROGOM ÖAV in instiluI za telesno vzgojo dunajske univerze sta poleti 1972 poslala eks-pedicijo v Sarek, gorovje v Lcponski nc Švedskem. Vodil jo je Peter Baumgcrtner iz Štora Sjöfalleta na severnem Švedskem. R. Brandstätter in F. Matscheko sta 23. in 24. julija prečila masiv Sarek v švedskem nacionalnem parku. Sarek ni visok, nekaj nad 2000 m, vendar je ves pod ledom, ker leži onstran polarnega kroga. Dostop je težak, 30 km so morali po tundri sami prenašati vso prtljago, opremo in brašno, in pri tem premagati tudi nekaj deročih, mrzlih rek. Ena naveza je pri prečenju vzela smer na Sarektjäkkü, glavni vrh mesiva, druga pa na severni vrh. 23. julija opolnoči sta v svetli polarni noči obe navezi stali na vrhu Sa-rektjäkkä. MOUNT KENYA V AFRIŠKI TURISTIČNI INDUSTRIJI Kenya je med afriškimi državami najbolj obiskana, postaja turističen pojem prve vrste. Kenijci so se odločili, da bodo svoj »sneg na ekvatorju« vključili v svojo turistično ponudbo. Zato so povabili znanega turističnega strokovnjaka za žičnice Helmuta Senne v Nairobi. Senn je tam raziskoval, kje bi se dale postaviti žičnice in vzpenjače v območju Mt. Kenye in Aberdare. Gre seveda za cel sistem žičnic. KANDIDATOM ZA HIMALAJO Alpinisti, ki se zdaj odločajo za vzpone v Himalaji, so v glavnem vsi kaker Hera-kleji na razpotju. Ali naj pomaknejo hima-laizem za korak naprej s tem, da izberejo tehnično težavno nalogo, ali pa ga širijo s tem, da posegajo vsaj po sedemtisočaku. Slednje s cer utegne biti tudi tehnično in plezaisko težko, saj je Dyhrenfurth objavil seznam 140 sedemtisočekov, kar je mnogo več od številu, ki mu je bilo znano v I 1972 (OAZ 1328). Med njimi je mnogo prepovedanega sadu — iz političnih ali verskih razlogov - torej težavnosti posebne vrste. Naj že bo kakorkoli, »visokih ciljev« je za himaloiste še vedno precej in to takih, ki jih je še možno »dobiti«. Ker je zraven politika, bo to stanje verjetno trajalo še precej časa. 140 sedemtisočakovl Od Brahmaputra do Hindukuša, Kun-Luna in Tibeta! T VREME NA KREDARICI V MARCU 1973 Minuli mesec marec je bil hladen in suh. Srednje mesečne temperature zraka so bile po vsej Sloveniji, razen v Mariboru in Ljubljani, pod dolgoletnim poprečkom. Mesečne višine padavin pa so bile minimalne: Primorska je prejelo komaj 1—1 %, Gorenjska 15-20%, Dolenjska okoli 30%, Štajerska in Prekmurje pa 60-70 % za ta mesec normalne množine moče. Opisanim razmeram so bile podobne tudi klimatske prilike na Kredarici v rrarcu 1973. Srednja mesečna temperatura zraka {— 8,6°) je bila za 1,2C pod poprečkom obdobja 1955-72. Estremne mesečne temperature: maksimum 2,23 (dne 22. marca), minimum -19c (dne 10. marca) so bile v mejah doslej znonih absolutnih temperaturnih ekslremov Kredarice po I. 1955, ki znašajo: maks. 7,5" (dne 1. marca 1960) in minimum -28,1° (dne 5. marca 1971). V skupno dvanajstih padavinskih dneh je padlo (izključno v obliki snega) samo 37 milimetrov pedavin, kar je komaj 35 % normalne vrednosti. Mcks. višina snežne odeje je merila 359 cm. Marčni maksimum debelines nežne odeje na Kredarici znašo 450 cm, izmerjen je bil 25. marca 1970. Srednja mesečna oblačnost (6,0) je bile blizu dolgoletne vrednosti (6,2). Heliograf na Kredarici je registriral samo 120 ur s sončnim sijem, kar je komaj 33% možnega trajanja sončnega sija. Drugi predeli Slovenije so imeli znatno več sončnege sija: Koper 216 ur - 58%, Ljubljana 172 ur - 46%. Iz opisanih klimatskih značilnosti povzamemo, da je bilo vreme v letošnjem marcu planincem in smučarjem naklonjeno. V APRILU 1973 Srednje mesečne temperature zroka v mesecu aprilu 1973 so bile po vsej Sloveniji za 2-3° pod normalno vrednostjo, med tem ko so jo padavine povsod znatno presegle (popreček obdobja 1931-1960). Srednja mesečna temperature zraka na Kredarici je znašala -7,4°. Bila je za 3,2n pod poprečkom obdobja 1955-1972. To je tudi najnižji znani aprilski tempera turni popreček Kredarice. Dosedanji najnižji aprilski temperaturni popreček Kredarice je znašal -6,7°. Pripadal je aprilu 1958. leta. Mesečni ekstremni temperaturi zraka: maksimum 2,2° dne 30. aprila in minimum — 15,3s dne 15. aprila sta bila v mejah doslej znanih oprilskih absolutnih temperaturnih ekstremov, ki znašata: maksimum 12,2° (30. april 1955) in minimum -19,2° (dne 8. aprila 1956). S:ednja mesečna oblačnost (7,6) je bila nad poprečkom obdobja 1955-72 (6,8). Zaradi visoke stopnje oblačnosti je bilo v eprilu malo ur s sončnim sijem. Najmanj sončnega sija v Sloveniji je imela Kredarica. Tamkajšnji heliograf je registriral sa; no 96 ur s sončnim sijem, ker je komaj slaba četrtina (24 %) možnega trajanja. V skupno 25 padavinskih dneh je padlo na Kredarici 179 mm padavin, kar je 116% normalne aprilske mesečne višine padavin. Pretežni del padavin je oadel v obliki snegu (19 dni s sneženjem) in le manjši v obliki dežja. Snežna odeja je ležalo ves mesec, njena maksimalna debelina je merila 405 cm (aprilski rekord debeline snežne odeje maša 442 cm, izmerjen je bil 12. aprila 1970). Glede na opisane vremenske značilnosti, vreme letošnjega aprila planincem ni bilo naklonjeno, V MAJU 1973 Srednje mesečne temperature rraka v mesecu maju 1973 so bile po vsej Sloveniji - razen v Kopru — znatno nad normalno vrednostjo [popreček obdobja 1931-60), medtem ko so bile mesečne višine padavin pod njo. Srednja mesečna tempratura zraka na Kredarici je znašala 1,2°, medtem ko zro-ša njen dolgoletn: temperaturni popreček (obdobje 1955-1972) -0,1°. Najvišja temperatura letošnjega maja je znašala na Kredirici 9,15 (dne 9. majaj, najnižja pa -8,8° (9. maja). Oba podatka sta v mejah doslej znanih majskih temperaturnih ekstremov Kredarice. V dvanajstih padavinskih dneh (od tega sedem s sneženjem) je padlo vsega skupaj v maju samo 67 mm padavin, kar je le 48 % normalne vrednosti. Snežna odc|a je ležala ves mesec. Njena največja debelina je merila 381 cm, kar je za 42 cm manj od doslej znanega majskega rekorda. Srednja mesečna oblačnost (5,8) se jc na sproti prejšnjemu mesecu znatno znižala. Bila jc tudi pod dolgoletnim majskim poprečkom oblačnosti, ki znaša 6,9. Kliub temu je heliograf na Kredarici registriral samo 223 ur s sončnim sijem (najmanj v Sloveniji), kar je 48% možnega v mesecu maju. Ob navedenih podatkih sklepumo, da je bilo vreme v minulem muju toplo in suho, planinccm naklonjeno. ^ p Bernot 1 Prof. Jmko Glcznr - Fulu Fi. Vogelnik 2 Jjznc »>ron Rogle - Foto Fr. Vogehik 3 Skrlcitira 5 Kanjovtu - Tolo Joco ßolont 4 Košenjok z A-itonovego vrhn Fotn hr. Vogslrnk 5 Tngluvike vode v Vrot;h - Foto Joko Čop 6 No grebenu Fnio Vlmljo SimonCie popusta do 31. avgusta kredit do 10000 din Iskra Panorama Aries črno-beli televizor Iskra Panorama 73 barvni televizor Iskrine televizorje dobite v trgovinah z elektrotehničnimi izdelki in v Iskrinih prodajalnah v Ljubljani, Mariboru in Izoli VOBA VAŠ DOMAČI PLESKAR Z voba barvo si olepšate dom po vašem okusu sami hitro preprosto in po ceni ^^ [IIVM4NV* ^ C« Vbba buruu -fotona pot k uspehu eni pijemo sokove, drugi spet vino mineralna voda t e m p e I iz rogaške slatine je tisto, kar nas združuje zdravilišče rogaška slatina Za usluge se priporoča INDUSTRIJSKO OBRTNO PODJETJE »INSTALATER« — PREVALJE 7J_ »___v i ■ v i Združeno zeleznisko transportno podjetje Ljubljana Za potovanje na dopust, za obisk prijateljev In znancev ter za poslovna potovanja — SI IZBERITE VLAK Poslužujte se storitev, ki vam jih nudi TTG Ljubljana s poslovalnicami v: Ljubljani, Celju, Mariboru, Postojni in Puli, kjer lahko dobite: — vozne karte za železniški, ladijski in letalski promet, — rezervacije sedežev, postelj v spalnikih, ležalnikih in ladijske kabine, — programe za izlete doma in v tujini, — prevozne listine za potovanja z avtovlakom in drugo. V naših kolodvorskih restavracijah boste postreženi dobro In poceni. Spoštovane planinke in planinci! CGP Delo ustvarja tudi za vas. Naj vas spomni na edicija, ki Jih Izdaja: TOVARIŠ — TT — JANA — NASI RAZGLEDI — AVTO — STOP — KIH — ZVITOREPEC. Sleherni dan pa izhaja največji slovenski časopis DELO. Vsem bralcem Planinskega Vestnika, ki niso naročniki našega dnevnika, nudimo tokrat izjemno priložnost: vsak novi naročnik, ki odpošlje v tem oglasu tiskano naročilnico do 31. julija 1973, si lahko izbere katerokoli knjigo iz seznama: 1. Dolge noči potovanja v dan — Dušan Dolinar 2. B. Fischer — Aleksander Pasternjak 3. Kennedyjeve — Pearl S. Buck 4. Nevidna fronta — Vladimir Vauhnik 5. Onduo, moj črni fant — Anton Ingolič 6. Operacija Šakal — Frederick Forsyth 7. Pogovor z Američani — Mark Lane 8. Spomini I in II — Albert Speer 9. Zdrava spolnost, zdrav zakon — Dr. Friedrich Burkhard 10. Življenje s 300 km na uro — Juan Manuel Fangio 11. 7000 dni v Sibiriji — Karlo Štajner Za Planinski Vestnik — izjemna naročilnica, ki velja do 31. VII. 1973. Naročam so na dnevnik Delo za najmanj 6 mesecev po običajni mesečni naročnini 30 din. Delo mi pošiljajte na naslov: Ime in priimek ...............-..................................................................-..............-...................................... Poklic ........................................................-................. Ulica .................................................................... Kraj ...........................................................-................................................ Poštna številka .... ........................ Izbrana knjiga ..........................-..................... —■ ........ ..............................-.....— -.............-....... Knjigo doslavi Delo takoj po nakazilu prve mesečna naročnine. smučarska vlečnica tomos sv 3 Delovanje brez nadzora avlomatično dodajanje plina minimalna poraba goriva onemogoča preobremenitev motorja preprosta in hitra montaža popolna varnost lahek transport TOMOS KOPER Planinci na vrhu Triglava se boste počutili že prijetneje, če vas bodo greli jopiči iz islandske volne, ki jih izdelujejo za vas pletilje iz Sirogojna. Trikotažo najboljše kvalitete lahko nabavite samo razstavnih salonih in trgovinah Jugoexporta Beograd, Kolarčeva 1, Knez Mihajlova 10 in Terazije 2 Po vrnitvi s težke ture se boste najbolje odpočili na pohištvu Jugoexporta, ki ga lahko nabavite v razstavnih salonih; v Beogradu: v Novem Sadu: Kolarčeva 1 JLA 25 Bulcvar revolucije 81 _ . v Nišu: Generala 2danova 78 Rudjera Bcškoviča 2 b Balkanska 2 u Zagrebu: Zagrebški velesejem Paviljon 12 v Splitu Kupališki prilaz 12 v Skopju: JLA 65 • v Titcgradu: Nemanjina obala I BEOGRAD, KOLARČEVA 1 4