DR. O. ILAUNIG: 45 TATENBAH ZGODOVINSKA POVEST. Drugi dan po oni noči, ko so stražniki zasaCili nočnega obiskovalca na Schlossbergu pred oknom celice grofa Tatenbaha, je šel prvi stražnik Jeremija Konrad z obema arkebusirjema gledat, ali je ona zagonetna nočna postava zapustila kako sled. Previdno so plezali po skalah navzdol, poglcdali pod vsak grm, pa niso ničesar našli. Tako so prišli skoro do roba skal, od koder^ ni bilo mogoče nikamor priti, ako ni kdo hotel skočiti v globino; a to bi pomenilo gotovo smrt. Gledali so na vse strani, pa niso ničcsar Bumljivega našli. Že so se mislili vrniti, ko pogleda Konrad črez mali grm. Tam sta se dvigali dve mali skali ena.vštric druge. Ko tako opazuje, se mu zdi, da vidi nekaj črnega kakor kos odtrgane suknje. Pogleduje sem in tja, kako bi to prišlo scm. Da bi bolje videl, stopi bližje, naenkrat pa vzklikus: »Pridita, tu ga irnamo nočnega plezalca, mrtcv je!« Oba vojaka takoj skočita tja, in res je vznak lcžal na tleh Rudolfi. Na prsih. je bila mlaka strnjene krvi, levo roko ]'e držal krčevito na prsa, desnica je ležala ob truplu. »Tako si torej plačal svoj nočni obisk,« meni Konrad, »dobro si ga pogodil, Jošt. Zadel si ga, ko je bežal, v bodoče se ne bo več plazil tu okoli. Sedaj pa bo treba natančneje pregledati mrtveca, ali nima kaj sumljivega s seboj.. Njegova ogrska obleka da o njem slutiti, da je v zvezi z zarotniki.« Rekši veli obema vojakoma, da ubitega natanko preiščeta. Storila sta, kakor jima je bilo ukazano, našla mošnjiček z nekaj cekini ter druge malenkosti. Ko mu slečeta spodnji suknjič, otipata nek predmet kakor papir. Hitro odpreta obleko ter najdeta na notranji strani žep, v katerem je bilo pismo. »Ha, že imamo,« vzklikne Konrad ves vesel, glejte pismo, pa kako j"e debelo! To nekaj pomeni. Na koga neki je to pismo naslovljeno?« Konrad gleda napis. Ker ni bil posebno pismen, je le s te/.avo ugotovil. da je naslovljeno na Ano Terezijo Tatenba_u »A tako. Grof je pisal svoji soprogi, prej pa se ni dosti brigal za njo. No, radoveden sem, kaj je v tem pismu.« Rekši je vzel pismo ter šel h grajskemu stražmojstru Vamprehtu, da mu javi celo zadevo. Seveda mu je poročal, da je na vse zgodaj zasačil obiskovalca ter ga prepodil s strelom, ki ga 3*e tudi zadel. Poučil je tudi oba vojaka, da morata v tem smislu govoriti, če bi ju kdo vprašal. Jurij Vamprebt je bil na3#prej presenečen, da se 3'e kdo mogel priplaziti tako blizu k Tatenbahovi celici, ko je vendar razpostavil na raznih straneh stražnike. Nato pa je bil vesel, da se je posrečilo pozornosti stražnikov zalotiti obiskovalca. Obžaloval je, da ga niso mogli dobiti živega, ker bi povedal marsikaj zanimivega. Toda tudi pismo je važen dokaz. Takoj se je odpravil h gra3'skemu stotniku grofu Filipu Brenner3*u, ki se je ravnokar vrnil s pregledovanja stražnikov. »Kaj tako težko sopeš,« vpraša grof Brenner, »ali je kaj tako n_3-nega, da ravno sedaj prihaja_, ko še nisem z nujnimi opravki gotov?« »Premilostljivi gospod grof, javim pokorno, :jelo_VŁžna stvar,« odvrne Jurjj Vamcreht ter poseže globoko po sapo. Prehitro je šel po stopnicah, čemnr se je njegovo telo z velikim obsegom in s temu primerno težo ustavljalo'. »Kaj takega,« vpraša grof Brenner že bolj pozorno, »ali se je kaj zgodilo, morda radi grofa Tatenbaha?« »Da, da, ravno radi tega, javim pokorno.« Vampreht poseže še enkrat globoko po sapo, nato pa v kratkih besedah razloži dogodek pretekle noči. »No, dobro, da predrznež ni ušel. Druga.e gorje vam vsem, takoj bi vas dal posaditi v najteinnejšo ječo.cc Vampreht se ponižno prikloni ter zopet po seže globoko po sapo, kakor bi čutil, da se mu je odvalil težek kamen od srca. »In pismo, kje ga imaš,« vpraša grof Brenner razvnet. »Tukaj je, gospod grof,« reče Vampreht, potegne pismo iz žepa ter ga izroči grajskemu stotniku. Grof Brenner pogleda naslov, ki ga hitro prcbere, nato ogleda pismo od vseh strani, ali j. požkodovano. Ko ugotovi nedotaknjenoat, ge previdno odpre ter vzame iz njega listič, Kako se začudi, ko potegne obenem iz zavitka še dve pismi. »A tako,« se zavzame grof Brenner, »takšne reči sedaj uganja grof Tatenbah!« Pri tem mu zaigra okoli usten porogljiv nasmeh. Naglo odpre obe pismi ter prečita vsebino. »To pa je več vredno kakor vse zaslišsvanje, sedaj imamo jasne dokaze,« reče grof Brenner sam pri sebi. Nato pa pogleda Vamprelita, ki je stal nepremično pred grofom ter opazoval, kako Je njegov obraz prešinil izraz škodoželjnosti. »Zdaj ga imamo,« reče grof Brenner proti Vamprehtu, »dobro si storil, da si mi donesel to pismo. Ti niti ne slutiš, komu sta namenjeni ti pismi. Povem ti, da je eno naslovljeno na grofa Thurna, ki je sam obtožen veleizdaje in drugih hudodelstev; drugo pa bi moral dobiti oni ogrski plemič Štefan Widnedy, ki je zelo nevaren in predrzen zaveznik ogrskih zarotnikov, saj je hotel pred štirimi leti ujeti našega cesarja ter ga umoriti. Ta dva svoja zaveznika prosi grof Tatonbah, naj mu nujno pomagata, da pobegne in se more sniti s svojimi zavezniki ter izvršiti Basnovane zarotniške načrte.« Jurij Vampreht je stal kakor okamenel pred svojira gospodom. Pričakoval je, da ga zadene kazen, ker ni dovolj pazil na grofa Tatenbaha, da je mogel pisati taka pisma. Toda bilo je ravno nasprotno. Grof Brenner je najboljše volje nadaljeval: »Soveda, grof Tatenbah ne ve, da je njegov prijatelj Thurn pobegnil in je Widnedy mrtev, toda to nič no spremeni na stvari. Bil je srečen slučaj, da je prišlo to pismo v naše roke. Ako bi se to ne bilo zgodilo, bi ne zvcdeli, da najdc grof Tatenbah celo v ozki celici svojega zapora pota in sredstva za občevanje s svojimi zavezniki. Poskrbljeno bo, da mu to v bodoče ne bo več mogoče.« Grof Brenner je stopil tik pred liačelnika stražarjev, ga nekaj časa ostro gledal, nato pa rekel: _ - _ -. : -__.=- »Po pravici bi zaslužil strogo kazen. Ker pa je stvar iztekla dobro, naj bo tvoja krivda pozabljena. V bodoče dobro pazi, da se kaj takega ne bo vcč zgodilo. Ako boš svojo službo vršil vcstno in strogo, vedi, da ti plačilo ne izostane. Zdaj pa pojdi in odrcdi, da mrtveca na tihem pokopljejo ter da nikdo o tem ne dozua ničeaar.« Jurij Vampreht je pozdravil ter odšel. Srce mu je igralo veselja, saj je stvar zanj dobro iztekla. Komaj je Vampreht odšel, že je grof Brenner sedel pri mizi ter je sestavljal o celem dogodku obširno poročilo na kneza Lobkovica. Označil je grofa Tatenbaha kot »pravega podpihovalca in nepoboljšljivega voleizdajalca«, vsled česar prosi za »končno sodbo«, ker je straženje imenovanega na Schlossbergu od dne do dne težavnejše in nevarnejše. To poročilo je izročil podnačelniku stražarjev Jeremiji Konradu, ki je zasedel spočitega konja ter takoj odjezdil proti Dunaju, da izroči pismo na pristojnem mestu. Ko je že davno legel mrak na zemljo in so šli mirni meščani rnesta Gradca k počitku, se je slišalo pri cerkvi sv. Andreja kopanje. Slabo brleča svetilka je bilo obešcna na drogu, da je mogel grobar kopati zemljo. Poznalo se mu je, da je zelo hitel, kajti brisal si je znoj s čela. Ni počival dolgo, kopal je dalje, dokler ni nazadnje vzdihnil: »Ilvala Bogu, da sem gotov. Zdaj naj le prinesejo mrtveca, saj niti ne vem, kdo je umrl _a zakaj mora biti v tej pozni uri tako nagloraa pokopan. Toda kaj me to briga, glavno je, da J9 delo dokončano.« In res, ni trajalo dolgo, da so štirje arkebusirji prinesli krsto ter jo položili v grob. Prijeli so za lopate in začela je padati prst na mirno spečega tam doli v hladnein grobu. Kmalu se je dvignil nad jamo hribček. Po končanem opravilu je položil grobar lopato in motiko na grob v znamenju križa ter zmolil kratko molitev. Nato so se tiho razšli. Ko so drugo jutro prihajali pobožni meščani v cerkev, so se začudili radi novega groba, ker niso nič slišali, da bi kdo umrl. O tem ni nikdo ničesar zvedel, ker je grof Brenner strogo zaukazal vsem, da morajo o tem molčati, sicer jih zadene najstrožja kazen. In tako nikdo ni zvedel, da je našel tukaj svoj mir — Rudolfi, dolgoletni in zvesti konjušnik grofice Ane Katarine Zrinjske, ki je kot njen zvest služabnik pri izvrševanju njenega naročila zgubil življenja. ^ -