Za poduk in kratek čas. 1. Blagoslovljenje nove šole v Tepanjah. ŠoLske homatije, ki so bile nastale v Konjicah zlasti zastran učnega jezika, napotile so naše Tepanjčane, da so sipostavili sredi svoje slavne va&i lastno šolo, na katerej se imajo otroci podučevati v slovenskem jeziku. Dne 28. marcija t. 1. dopoldne se je nova šola slovesno blagoslovila. V ta namen zbrali so se šolarji vseh peterili razredov slovenske šole konjiške v nadžupni cerkvi sv. Jurija k sv. maši, katero so jim služili dosedanji njihov kateket č. g. Kukovič. Po sv. maži zapel se je po naročilu rimsk. obrednika spev: »Veni creator Spiritus« (»Prid-i sv. Duh vladar«), potem se je pa podelil sv. blagoslov. Po sv. maši so se uvrstili vsi šolarji z društveoim križem in s šolsko zastavo pred staro slovensko šolo ter se od nje poslovivši napotili v novo Solo Tepanjsko. Zvonov milo petje jih je spremIjalo, ko so pod vodstvom svojega bodočega gospoda kateketa čast. vikarija Tomažiča na glas molili sv. rožni venec po Konjiškem trgu. Ves slavni šolski in obeinski svet Tepanjski priSel je prvim Tepanjskim ueencera do nadžupne cerkve nasproti, gospod nadučitelj Kapun z gospodičnami učiteljicami spremljal je svoje dosedanje šolarje na njihov novi dom. Prizor ta privabil ni samo obilo gledalcev na cesto, ampak tudi svetlih solz na lica. Pred novo šolo v Tepanjah nastavljeni možnarji pozdravili so nežno procesijo vže od daleč z mogočnim gromenjem. Ko si otroci in njihovi spremljevalci malo ogledajo z mlaji, venci in raznimi napisi okinčano novo šolo, pripeljajo se točno ob določeni 11. uri veleč. gosp. nadžupnik in dekan konjiški, spremljani od blag. gosp. c. in kr. nadporočnika Jakoba Pukl in od svojih čč. gg. kapelanov, da na prošnjo krajnega šolskega sveta blagoslovijo novo šolsko poslopje. Vršilo se je to blagoslovIjenje v najlepšem redu. Gospod c. kr. okrajnl glavar Celjski, dr. Wagner, gosp. c. kr. okrajni šolski nadzornik nadučitelj Leitgeb, načelnik konjiškemu krajnemu šolsk. svetu, goap. Ivan Šepic, in drugi odlični gostje spremljali so čast. duhovščino med blagoslovljenjem hiše in šolskih sob. Ko so poslednjič gosp. nadžupnik z lastno roko v imenu sv. cerkve pripeli podobo Križanega na steno šolske sobe, iineli so na zbrane kratek nagovor. V tem so razložili pomen ravnokar izvršenib cerkvenih obredov ter ppjasnili, kakošen dub da vedno naj veje po tej hisi, da bo v njpj ostal niir, kalorega ko njej prinesli po raoči teb sv. obredov. V vzgled so postavili otrokom lepo vrsto odličnih Konjičanov, ki so početni poduk prejemali v stari šoli Konjiški ter tam dobili pod- Iago za svojo izobrazbo in vsposobljenje za preimenitne službe, katere so dosegli. Da je pri teh besedah sleberni poslušalec zmislil na našega premil. knezoškofa Mihaela, katerih zibeljka je prav blizu te nove šole tekla, ni treba Se posebič povdarjati. Po napisu nad vhodom v novo šolo >Veri in omiki« se je otrokom naročevalo, ne samo uma si bistriti, ampak tudi srce si blažiti. Poslednjič opomnili so se otroci svoje dolžnosti, moliti za sv. očeta papeža, za svetlega cesarja, posebno pa za največega dobrotnika te nove šole, za našega premil. knezoškofa Mihaela. Ko so se za vse dobrotnike opravile skupne molitve, bila je cerkvena svečanost pri kraju. Na to stopijo g. c. kr. okr. glavar kot prvomcstnik okrajnega šoi. sveta Konjiškega na oder, da otroke v domači govorici opomnijo, koliko zahvale da so dolžni vsem, ki so jim to šolo postavili, posebno pa še našemu svetlemu cesarju, najboljšemu očetu svojih podložnikov. Po trikratnem gromovitem živio-klicu na svetlega cesarja zapela se je cesarska pesem. Prvi nadučitelj Tepanjski, gospod Anton F^berl, se sam predstavi svojim novim učencem, pa ludi njihovim starišem. Z navdušeno besedo zagotavlja navzoče, da bode otroke izgojeval v pravem krščanskem duhu ter bo v šoli vestno nadomestoval otrokom njihove stariše in varihe. Govor njegov je bil vsprejet z obilno pohvalo. Poslednjič se je naeelnik krajnega šol. sveta Tepanjskega, Franc Napotnik ali Lipak, z odra zahvalil vsem, ki so k temu lepemu prazniku kakorkoli pripomogli. Preinarljivi krajni šolski svet Tepanjski priredil je bil v zgornji šolski sobi skupni obed za 30 gostov. Naj tukaj le ob kratkim omenim nekaterih napitnic, ki so se pri tej priliki spregovorile. Prvi povzdignil je svojo čašo vlč. gosp. nadžupnik Voh, da je napil na zdravje našega svetl. cesarja Franca Jožefa I. Njega odlični zastopnik pri tej slovesnosti, gospod c. kr. okrajni glavar, napil je takoj na zdravje sv. očeta papeža Leona XIII. G. vikarij Tomažič, kot ud krajnega Sol. sveta Tepanjskega, napil je na zdravje našega premil. knezoškofa Mihaela, kot največega prijatelja šolske mladine; odvetnik g. dr. Rudolf iz Konjic pa na zdravje toliko požrtvovalnega krajn. šol. sveta in ž njim tesno združenega občinskega odbora Tepanjskega. C. in kr. nadporočnik g. Pukl, ki je bil povodom smrti svojega očeta došel z Dunaja, napil je na nekdanje in sedanje učiteljstvo stare Konjiške šole. Razume se, da se je napivalo še na zdravje prvih gostov, g. c. kr. okr. glavarja, g. nadžupnika, g. okr. šol. nadzornika itd. Gosp. načelnik krajnega Sol. sveta Tepanjskega, Fr. Napotnik, napil je na zdravje novih učiteljev Tepanjskih, katerim je navdušeno polagal na srce, da naj otroke podučujejo vedno po starem geslu: Vse za vero, dom, cesarja. P. n. udje okrajnega šol. sveta so ostavili že ob y22 uri popoldne veselo družbo, ki se je še dalje časa radovala nad tem prelepim praznikom. Topičev pokanje razodevalo je tudi sosedom veselje Tepanjčanov nad novo šolo. —o— Kako je Zvitič svojemu lajtnantn poštenje rešil. Lajtnant Skočir je bil dober gospod in pa silno radodaren; dokler je bilo v žepu kaj okroglega, je v imenitni krčmi obedoval in pa drage cigare sta kadila on in Zvitič tudi, ki je bil njegov vojaški postrežnik. Kedar so pa prišli pesji dnevi, to je vsakokrat proli koncu meseca, tedaj sta doma komis kadila, obed sta pa iz velikega kotla dobivala, v katerem se je za kompani.jo kuhalo. Ge je v takih pesjih dnevih Zvitič od doma kuhanih klobas dobil, se jih tudi gospod lajtnant branil ni. Neki večer, ko ni bilo niti kaj okroglega v žepu in je bilo tudi Zvitičevih klobas zmanjkalo, vnamejo se gospodu lajtnantu silne želje po slastnih klobasicah frankfurtaricah, ki so se dobivale v krčmi »pri Jelenu«. Zato je preiskal vse kote in predale in staknil je resnično še eno šestico, ki je za klobasico ravno zadostovala. Za to je nemudoma poslal Zvitiča po zaželeno klobaso. Frankfurtarica je pa neizrcčeno lepo dišala, in ko njo je Zvitič zamišljeno gledal, se mu je začel želodec kar prekopicevati in v glavi se rau je zavrtelo — in predno je čez ».lelenov« prag na ulico stopil, zginilaje slastna klobasica v tistih globočinah, ki so tako živo po njej zdihovale. Kaj bo zdaj gospod lajtnant rekel? Zvitič si jo hitro izmisli. Ravno se postavi pred svojega gospoda, pa jezno se drži in ves razburjen začne pripovedovati: »Veste, gospod lajtnant, da imajo strašno hudobne jezike. Ko mi ,je krčmar klobasico izročil, so se začeli vsi gosti krohotati, češ, to je zdaj v pesjih dnevih večerja za tvojega lačnega gospodarja. Mene pa zgrabi pravična jeza, in sem jih prav grdo pogledal in pa rekel sem: Ni res! Klobasa je za mene, ne pa za mojega blagorodnega gospoda lajtnanta, ki bi take revščine še niti ne povohal! Za to sem pa kar pred gosti kloba^o pojedel, da setn njim resnico dokazal in vam poštenje rešil.« Da je lajtnanta tolika gorečnost Zvitičeva silno veselila, to mi bode vsakdo verjel, koraur je za čast več mar, ko pa za klobaso — frankfurtarico. Smešnica. Trskovič je bil dolg in grozno suh ter po vsem mestu znan postopač. Neki erevljarski učenec je nekoč iz štacune nesel v piskrcu olje, in ker je zijal sem ter tje, trči s piskrcem ob Trskoviča in ga dobro zmasti. Komu bi bilo kaj takega ljubo? Trskovič jezen zakriči: »Neumno zijalo, zakaj bolj ne gledaš?« ter mahne po njem. Fant odskoči ter hoče Trskoviča potolažiti: »No, no, ne jezite se tako, saj maščobe vi v vsem mestu najbolj potrebujete!«