112 ZGODOVINA ZA VSE stali v najdenišnici in bili kmalu oddani v rejo. Oskrbi osirotelih ali zapuščenih otrok so bile na- menjene sirotišnice. Otroci so bili tukaj poleg oskrbe deležni tudi vzgoje in izobraževanja (uči- li so jih predvsem branja, pisanja, dečke tudi ra- čunanja, deklice pa ročnih del). V Ljubljani je pojav prave sirotišnice pomenila šele izgradnja Marijanišča 1882. leta. V tem času je kot zavetišče za deklice sirote deloval Lichtenturnov zavod. Avtorica se pri opisovanju posameznih zavodov dotakne tudi blaznic kot specializiranih bolni- šničnih oddelkov za umobolne ter prisilnih de- lavnic in kaznilnic. V slednjih se je združevalo več funkcij: izvrševanje kazni, socialna kontrola ter socialno skrbstvo. Bile so korektiv proti bera- čenju in klateštvu. V teh ustanovah so se znašli nesocializirani posebneži, kot so klateži, pote- puhi in cipe, pa tudi delomrzneži. Po eni strani so te ljudi izločili iz družbe in jih tako naredili »neškodljive«, po drugi strani pa so jih navajali na red in delo. Z delovno pedagogiko so želeli preprečiti Število kriminalnih dejanj, saj je brez- delje veljalo kot vzrok za večino zločinov, obe- nem pa so na ta način dobili poceni delovno si- lo. Konec 19- stoletja so za osebe, mlajše od 18 let, začele nastajati poboljševalnice. V njih naj bi se delikventna mladina prevzgoj ila ter usposo- bila za delo, s katerim bi se lahko kasneje tudi preživljala. Onemogli in neozdravljivo bolni pa so našli zatočišče v hiralnicah. Poleg ljubljanske je bila znana tudi tista v Komendi. Zavod za glu- honeme je Ljubljana dobila leta 1900; do takrat so govorno in slušno prizadeti iz Kranjske bivali v Linzu in Gorici. Med ostalimi ustanovami na področju socialne politike avtorica omenja še druge, kot so Knafljeva ustanova za štipendira- nje študentov s Kranjske na dunajski univerzi, nadalje Schellenburgove ustanove, ustanovo grofa Lamberga, številna dobrodelna društva, prve oblike otroškega varstva, Alojzijevišče kot zavod za revne in spodobne študente ljubljan- ske gimnazije in hkrati pripravljalni zavod za ka- snejši študij teologije ter še nekatere. Objavljeno delo je nastalo kot rezultat avtoriči- nega nekajletnega intenzivnega dela na arhiv- skem gradivu v Arhivu Republike Slovenije, Nadškofijskem arhivu Ljubljana in Zgodovin- skem arhivu Ljubljana. Knjigo odlikujejo berlji- vost, preglednost, pretanjen občutek za temati- ko ter nenazadnje (in na žalost) tudi aktualnost. Širša dežela Kranjska se je namreč na pragu 21. stoletja še vedno in vedno bolj prisiljena ubadati z množico takih in drugačnih »ubogih« - ljudi, ki so jih družbene spremembe oropale človeka vrednega življenja. Zgodovinarji si ne delamo utvar, da lahko naše početje vpliva na sedanjost in komurkoli olajša položaj ali ponudi instantno rešitev za tovrstne probleme - tu smo, da piše- mo o preteklosti, da iztrgamo pozabi ljudi in do- godke, ki nas vedno znova prepričujejo, da je v sedanjosti zelo malo resnično novega. Marija Počivavšek TI BI VUKA DA NARANIŠ, A DA TE NE UJEDE Dragan Matić, Nemci v Ljubljani 1861-1918. - Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fa- kultete, 2002. - (Historia: znanstvena zbirka Od- delka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljub- ljani; 6), 464 strani. Slovensko zgodovinopisje se v prikazovanju naše zgodovine med letoma 1848 in 1918 ni mo- glo izogniti tudi nemško-slovenskim nacional- nim bojem. Nemški tabor je pri tem prikazovalo zelo na splošno in se ni spuščalo v razlike med posameznimi mesti, strujami in osebnostmi. Re- snejših in poglobljenih študij nemštva v Celju in na Spodnjem Štajerskem se je prvi lotil Janez Cvirn v drugi polovici osemdesetih let pretekle- ga stoletja. Njegove številne razprave in mono- grafije pa so več kot prepričljivo pokazale, da spada tudi nemška stran v naših krajih oziroma nemštvo s svojim deležem v našo, slovensko zgodovino. Tudi Dragan Matic se dobro zaveda, da je treba na preteklost gledati kot na celoto, z vsemi ljud- mi, ki so živeli na naših tleh, z vsemi akterji zgo- dovine, ki so imeli na dogajanje v preteklosti zdaj večji zdaj manjši vpliv. S svojim obsežnim delom o Nemcih v Ljubljani, ki temelji na nepre- gledni vrsti arhivskega in časopisnega gradiva, je Matic torej zapolnil vrzel, ki je zijala v doseda- nji podobi ljubljanske zgodovine. Ljubljana je kljub slovenskemu narodnemu pomenu in gorečnosti vse do konca 19- stoletja ohranjala zanimivo dvojnost. Kljub večinskemu slovenskemu prebivalstvu je mesto dajalo vtis strnjene in številčne nemške poselitve. Popis le- ta 1880 je v mestu zabeležil dobrih 20 % Nemcev, VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 113 katerih gospodarska in jezikovna moč sta bili nedvomno precej večji. Nemščina se je ohranila kot občevalni jezik višjih slojev pa tudi najboga- tejši meščani so se šteli pretežno za Nemce. Nacionalna opredelitev Ljubljančanov se ni ravnala po maternem jeziku ali poreklu. Rojeni Nemci so se večkrat pridružili Slovencem (npr. ljubljanski župan Etbin Henrik Costa), rojeni Slovenci pa so se v mnogo večji meri usmerjali nemško (npr. Kari Deschmann - Dragotin Dež- man) in postajali tarča slovenske stranke, ki je svoj glavni gnev zlivala zlasti nanje, na nemčurje oziroma nemškutarje, ki jih je imela za narodne izdajalce in odpadnike. Tisti Ljubljančani in Kranjci, ki so se čutili tako Nemce kot Slovence, so se zaradi neizprosne logike političnega raz- voja morali pozneje opredeliti za eno ali za dru- go stran. Matic je svojo knjigo razdelil na sedem pogla- vij, ki pokrivajo obdobje od leta 1861 do 1918. Poglavja Ambroževa in Costova doba ter Vmesni čas se ubadajo z obnovo ustavnega življenja v šestdesetih letih 19. stoletja, ko je v Ljubljani za kratek čas prevladala slovenska stranka, ki je po spopadu v Šantlovi veži leta 1867, ki je bil tudi prvi pravi nemško-slovenski izgred oziroma obračun ter povod za poseg centralne oblasti, iz- gubila oblast na magistratu. Napočil je konec slovenske navzočnosti v ljubljanskem občin- skem svetu za dolgo vrsto let in nastopilo je ob- dobje nemške Ljubljane. Na magistratu se je utr- dila ustavoverna stranka, sestavljena iz ljubljan- skih nemškutarjev - ustavovercev in maloštevil- nih pravih Nemcev. Kranjski ustavoverci so si prizadevali za dosledni protifederalizem, anti- klerikalizem in nemški nacionalni interes. V poglavju Dolgi pohod ustavoverne stranke na oblast v deželi Kranjski 1870- 1877 in krat- kotrajna popolna prevlada te stranke 1877- 1879 Matic piše o času, v katerem je peščica Nemcev in nemško čutečih kranjskih liberalcev (nemškutarjev) kljub izraziti slovenski večini na Kranjskem z vladno pomočjo pridobivala čeda- lje večjo oblast in v letih 1877-1879 dosegla sko- raj popolno prevlado. Poraz Slovencev na dežel- nozborskih volitvah leta 1877 je namreč prinesel nemško večino v kranjskem deželnem zboru. Pozicije, ki so si jih ustavoverci pridobili do le- ta 1879, so s prihodom Taaffejeve vlade, ki se je v parlamentu naslanjala na Slovane in nemške konzervativce ter nastopom novega, slovenske- ga deželnega predsednika barona Andreja Win- klerja, začeli izgubljati. V letih 1880-1882 se je začel čas strmega padca kranjske ustavoverne stranke, ki mu je posvečeno posebno poglavje. Za ta čas je značilno odkrito nasprotovanje Taaf- fejevi vladi, ki naj bi delala v škodo nemškega naroda in naj bi bila lutka v rokah Slovanov. Jav- no mnenje o tem, koga podpira vlada in koga je perspektivno voliti, se je dokončno prevesilo na slovensko stran. Prejšnji pritiski ustavovercev na volivce so uplahnili, ostalo jim je le še to, da so nemočno sramotili slovenske kandidate in prva- ke. S Taaffejevim obdobjem se je torej končala kranjskim ustavovercem prijazna oziroma na- klonjena doba. Z letom 1882 je bilo konec nemške vlade na magistratu in politične vloge ljubljanskega Usta- vovernega društva. Ljubljana je dobila sloven- skega župana Petra Grasselija, leta 1883 pa je kranjski deželni zbor dobil slovensko večino, s čimer se je začela agonija kranjske ustavoverne stranke, ki je trajala vse do leta 1893. Kranjski Nemci so v tem času uspešno odbili vse napade na svojo finančno in izobraževalno podlago. Pod svojim nadzorom so obdržali Kranjsko hra- nilnico, nemščina pa je uživala dokaj ugoden položaj v šolstvu. Kranjsko nemštvo je v svojih idejno-političnih usmeritvah nihalo med odkrito nacionalno opredelitvijo in precej nadnacionalno razglaša- nim liberalizmom, s čimer naj bi v svoje vrste pritegnili večino inteligence (tudi slovenske). V skladu z liberalno doktrino je veljalo, da so za politično odločanje primerni tisti, ki so izobra- ženi oziroma imajo primerno lastnino, da je tre- ba povečati vpliv tistih, ki že imajo volilno pravi- co, nikakor pa ne pripustiti v javno življenje dru- gih slojev. Vodja kranjskih Nemcev v letih 1894-1908 je bil baron Josef Schwegel. V njegovem času se je kranjska nemška stranka vrnila v dejavno poli- tično življenje, svojo dejavnost pa je usmerila v igranje vloge odločilnega dejavnika v trenju med slovenskim katoliškim in liberalnim tabo- rom. V letih 1895-1905 so kranjski Nemci skleni- li zvezo s slovenskimi liberalci. Leta 1908 so klerikalci pod Šušteršičevim vods- tvom prišli do absolutne večine v deželnem zbo- ru in neomejene oblasti na Kranjskem. Za kranj- ske Nemce nova politična situacija ni prinesla usodnih posledic. Kljub ideološkim razlikam, ki VSE ZA ZGODOVINO 114 ZGOPOVEVA ZA VSE so nastopile v njihovih vrstah, so ohranili po- ročila. Pri pisanju o politično občutljivejših te- trebno enotnost glede zaščite bistvenih narod- mah, povezanih z različnimi "okostnjaki iz nih interesov. Račune jim je dodobra prekrižala omar" se sicer kaj lahko ujamemo v pasti različ- šele prva svetovna vojna in z njo povezan razpad nih „znanstvenikov" in „ekspertnih skupin", zato dvojne monarhije. V novi državi so ostali brez je potrebno pri pisanju takih občutljivih zgodo- premoženja, izginili pa so tudi s političnega, kul- vin še posebej skrbno postavljati hipoteze in for- turnega in gospodarskega prizorišča. mulirati svoje izsledke. Edino smiselno je, če se tega početja lotijo pronicljivi, izobraženi in trez- Da v številnih ljudeh še vedno tiči nekakšen ni raziskovalci. Samo na ta način lahko tudi prej prastrah pred pisanjem o tovrstnih "neprijetnih" omenjenim „znanstvenikom" in „ekspertom" za- temah, dokazuje tudi komentar enega izmed po- želimo le prijetno branje - to pot brez hranjenja slušalcev na predstavitvi Cvirnovega Trdnjavske- volkov, ga trikotnika, ki sem ga izbral za naslov tega po- Aleksander Žižek VSE ZA ZGODOVINO