Twittcr&òka,
BORBA
Izpolnievtmie naših delovnih obvez je najmočnejši dokaz naše ljubezni do Titove Jugoslavije.
Iz resolucije primorske mtadis&e poslane tov. Bevku v Pariz.
Leto II. — Štev. 24.
Ajdovščina, sobota 22. junija 10W.
Km
Cena A— lire
Taki
smo
Vedno pogosteje se govori o mla-/ Omskih delovnih brigadah, o nedeljskem prostovoljnem delu, o prostovoljnem podaljšanju delovnega časa so eno uro, vedno pogosteje se go-vwi o tem zato, ker je vedno več toga. Ne samo pri nas v coni B, kjer ftuumo polno svobodo do pi-oslovolj-ftoga dela, odkoder je že odšla ena delavna brigada v Brčko—Banoviči, Rfer imamo delovni bataljon v Voj-skem, na Lokvah, kjer imalo delovno čete prav po vseh okrajih, ampak ee^> v coni A se formirajo delovne odinice, da pomagajo pri izgradnji Kaše skupne domovine Jugoslavije. Taki smo, pa četudi nas še loči bivša fagoslovansko-italijanska meja, pa šetudi nas še loči demarkacijska črta, ^ vemo, da je vse to začasno, da le vse to proti naši volji in da z našim prostovoljnim delom, z najglob-J° manifestacijo naše palriotičnosti ustvarjamo na zadnjem koščku naše zemlje lepšo bodočnost naši mladi domovini delovnega ljudstva Jugoslaviji.
Taki smo, ker se zavedamo, da je šemo naša samozavest, naša ustvarjalnost tudi porok, da bomo neizprosno iztrebili vse, kar je še ostalo gni-le9a na naši zemlji, kar je nezdra-Ve9a in puhlega zapustil fašizem. Mi dobro vemo, in življenje nas o tem z dneva v dan bolj prepričuje, da se Wav z delom, s požrtvovalnim delom vuunifestira ljubezen do domovine. Nikdar se nismo vdajali navduševa-nju brez vsebine, brez potrdil, ker vemo, da bi v takem navduševanju vadi ribarili tudi naši nasprotniki. Navdušenje je pri nas vedno samo °draz našega zmagoslavja, naših Uspehov, našega delat
Vsak poštenjak v Julijski krajini °bro ve, da so nekateri, katerih so Nda polna usta lepih besed, da so Za Jugoslavijo, govorili leta 1941, da ui čas prijeti za orožje. Lepo vrsto eh gospodov smo potem v »hajkah« Srečali med fašističnimi in nacistič-' n*mi banditi kot požigalce naših do-uuov, lepo vrsto teh gospodov vidimo ss danes v službi mednarodne re-ukcije, kako hujskajo proti ljudstvu ln blatijo Jugoslavijo. Prav tako pa skoo znova spoznali nekaj ljudi, ki so v tem trenutku, ko smo mi prijeli za vuuipe in lopate, začeli govoriti proti Vv°stovoljnemu delu, proti delovnim evigadam, začeli so se po stari me-°d' preizkušenih protiljudskih praks °ddaljevaii ljudstvu. Mi vemo, da je Pvazno njihovo govorjenje, da so za ugoslavijo, če v isti sapi ne samo, j 8® primejo za delo, ampak celo to uelo obsojajo. Dobro vemo, da jim ni všeč močna Jugoslamja, ker pomeni vnočna Jugoslavija močne ljudske vrste, ki bodo izkoreninile vse do ^jdnjega izkoriščevalca iz naše zem-Je- Mi vemo, da so tisti, ki danes Govore proti prostovoljnemu delu Prav taki kot so bili tisti, ki so govorili proti naši partizanski borbi. In vsak pošten človek danes že ve, da k, ljudje v službi mednarodnega apitala, da so ti ljudje v službi ti-s.tih, ki jim ni všeč, da rudniki in ovarne delajo za delovnega človeka in v njegovo korist, da polja rode Plovnemu ljudstvu, da delovno Ijud-8 vo kratkomalo ne dovoli, da bi plo-°ve njegovega dela ropali izkori-8čevalci .
Vsak dan je več delovnih brigad, movnih bataljonov in nihče ne more Ustaviti volje delovnega ljudstva, da 8e strne v eno silno, ustvarjalno fron-° dela, ob kateri se bodo razbili listi,
1 to delo obsojajo. Mi vemo, da rastejo naši domovi in da bo vsak /k zaznamov°n z našim trudom, prav uko kot je vsaka ped naše zemlje Zaznamovana z našo krvjo.
. Nlladina, žene, delavci, ljudska ln e^genca, s skupnimi napori, s pro-8 °voljnim delom smo že mnogo napravili, pospešili slo dokaj obnovo Uuše domovine, marsikateri družini 8mo zagotovili to zimo lasten dom, °wn<*o streho. Toda še nas čakajo b Jeti domovi, še nas čakajo sledovi zalo se strnimo prav vsi v de-enote, zato naj ne bo nikogar, ne bi sodeloval na prostovoljnem
Krik primorskega ljudstva ob novi žrtvi squadristicnega nasilja na tržaških ulicah
Stojte, naše potrpljenje je doseglo višek!
V soboto, 15. junija je fašistično nasilje zahtevalo spet novo žrtev iz vrst poštenega protifašističnega ljudstva. Fašistične skupine že nekaj časa patruljirajo po Trstu, oborožene z noži, boksarji, palicami in kamni. Nekaj takih skupin s svojimi poveljniki, južnjaki iz okolice Barija in Neaplja, z belimi robci okrog vratu so tudi v soboto izzivalno prežale v zasedah. Ustavljale in preiskovale so ljudi. Čim je bil nekdo delavsko oblečen ali pa je bil videti Slovenec, so se vrgli nanj in ga grozovito pretepli. Gilbert Povodnih je šel po cesti v delavski obleki in so ga napadli, àa jim je že skoraj utekel, ko mu je angleški vojak nenadoma podstavil nogo, da je padel. Tedaj so se vrgli nanj squadristi blizu bara »Unità«, ga pretepli in mu prebodli trebuh, da je obležal hudo ranjen.
Približno pol ure nato go iste skupine napadle blizu gostilne »Alla Grotta« tovariša Karla Hlačo. Umorili so ga z dvema ubodoma v srce.
Taki napadi so se še naprej ponavljali in nihče od tako »hvaljene civilne policije« ni preprečil teh zločinov, niti ni bil prijet nobeden od številnih fašističnih banditov.
To je kratko poročilo o krvavem zločinu, ki so ga izvršili spet fašistični banditi na tržaških ulicah. Tovariš Hlača je bil zaklan, živinsko pobit zato, ker je bil zaveden Slovenec, zato ker je vse svoje sile posvetil zmagi ideala ljudskih množic — zmagi ljudske demokracije. Ob tej žrtvi se je spet razgalila vsa krvava resnica vloge fašistične zalege okrog »Voce libera«, CLN-a, ki ima en sam namen: na naših tleh nasilno postaviti spomenike »višje kulture«, Id pomeni nenasitno morjenje, pobijanje, prelivanje krvi. Na eni strani vodi reakcionarna gospoda nezaslišano kampanjo sovraštva preko svojega umazanega tiska, na drugi strani pa njihovi banditi izvršujejo podnevi in ponoči napade na protifašiste. In policija, kakor da ne obstoja. Kadar intervenira, intervenira tako, da zasači samo še napadenca, ki je slučajno ostal živ in ga aretira, medtem ko jo napadalci varno odkurijo in jih nihče ne zasleduje, to se pravi, da je pošten protifašist danes v Trstu v stalni smrtni nevarnosti in to pomeni »višjo kulturo«.
0 tem zločinu, ki se je dogodil v soboto, ne ve ničesar policija, ne piše ničesar Voce libera, niti »nepristranski« »Glas zaveznikov«. Med nami pa leži mrtev protifašist in njegova kri, ki je pordečila tržaške ulice je neizbrisen pečat volje Trsta, da se priključi k Jugoslaviji, ki pomeni rešitev temu mestu.
Ob takem krvavem zločinu postane še jasnejše, da sta v Trstu dve sili:	ogromna večina prebivalstva
italijanske, slovenske in hrvaške narodnosti, ki zahteva Titovo Jugoslavijo, na drugi strani pa profašistična italijanska manjšina, ki se je postavila v službo mednarodne reakcije in ubija ter mori z vzkliki: »Italija, Italija!« Pečat svoji »višji kulturi« daje s pluvanjem, pretepanjem in klanjem. Kdor ne bi poznal vseh dejstev, bi se morda vprašal: kako je mogoče, da lahko v časovnem presledku 30 minut sredi Trsta banditi zabodejo nekoga v trebuh, drugega pa ubijejo takorekoč na istem mestu, ne da bi policija intervenirala ali
poskušala preprečiti zločin. Poštenim protifašistom je postalo zdaj že jasno, da ta policija ni postavljena zato, da bi ščitila ljudstvo in skrbela za red, ampak je postavljena zato, da ščiti koljaške squadrisie in fašiste pri napadanju na mirno prebivalstvo.
Nekaj pa se vprašajo ob teh krvavih dejstvih naši ljudje. Kaj namerava ukreniti Zavezniška vojaška uprava za zaščito osebne varnosti protifašističnega prebivalstva?
Tržaško delavstvo jè 18. junija dopoldne v znak protesta ustavilo četrt ure vse stroje. Tržaški proletariat, delovno ljudstvo cone A pa je dvignilo neizprosen krik v svet ob žrtvi tovariša Hlača: Stojte, naša potrpežljivost je dosegla skrajne meje. Mi smo šli v boj proti takemu zločinskemu pobijanju, kakršno se danes pri nas obnavlja! Prebivalstvo Julijske krajine z ogorčenjem obsoja hujskaško delo CLN-a, zločinsko vlogo oboroženih fašistov in squadristov na tržaških ulicah, vlogo civilne policije. Z ogorčenjem obsoja preiskave, ki jih vrši civilna policija po prostorih protifašističnih organizacij, kjer'orožja ni in da tega orožja ne iščejo tam, kjer ga je na pretek.
Zanimivo je, da je bilo pri pogrebnem sprevodu tudi mnogo policije, tiste policije, ki je spremljala onega mrtvega človeka, katerega ni hotela ščititi živega.
Nam, v coni B ob tem krvavem zločinu postane jasna tudi vloga tistih nergačev, tistih, ki blatijo ljudsko oblast, ki blatijo napore delovnega ljudstva za obnovo domovine, ker vemo, da bi ti pravtako hujskali proti ljudstvu, če bi bili v Trstu in da bi prav tako z noži zabadali pošteno prebivalstvo. Jasno nam postane, da je vsakdo, kdor danes ne ceni naše svobode, kdor danes ne ceni naših naporov, naš sovražnik, ki bi nam prvi trenutek zabodel nož v srce. Ob tem krvavem zločinu spoznamo tudi, kako zločin vrše tisti, ki še kjer koli, v bojazni pred ljudsko obsodbo, skrivaj podpirajo reakcionarno časopisje, ki hujska in uči vršiti take pokolje, kot je umor tovariša Hlača.
Mladina koperskega okraja je še pospešila svoje delo v Mladinskem tednu
Pred pričetkom mladinskega tedna so goreli po koperskem okraju v Laburju, Borštu, Glemu in v Marezigah kresovi. Potem so se vršila zborovanja mladine, kjer se je mladina predvsem seznanila s pomenom mladinskega tedna. 3. junija je bil pionirski dan, katerega so pionirji proslavili z delom od 7 ure zjutraj do 12 dopoldne. Pionirji iz Laborja, Boršta in Truske so popravljali prostor okrog šole, pionirji iz Marezig pa so čistili požgano šolo, popoldne ob 2. uri pa so se skupno zbrali v
Marezigah na miting. Obljubili so, da bodo posvetili polno pažnjo temu, da bodo res sledili pozivu maršala Tita in se učili delati, kakor jih Tito uči. Temu je sledilo 8 recitacij, 2 igrici in zapeli so pionirsko himno.
Na prostem pa se je vršil fizkul-turni nastop. Dne 4. junija pa so spletli 8 vencev, katere so naslednjega dne položili na grobove padlih borcev v Marezigah.
Tako dela in se uči delati tudi mladina iz okolice Marezig.
Tanja.
V Herpeljah-Kozini imamo vodovod
Odstranjena je velika skrb za vodo. Gospodinjam ni treba več dvigati težkih veder iz napol suhih vodnjakov, ampak jim voda sama teče v nastavljena vedra, živina se spet napaja v vaškem koritu in ljudje so upràviéeno zadovoljni nad uspehom svojega dela in nad dejstvom, da je pri nas ljudska oblast, kjer ljudstvo v miru gradi'in obnavlja, kjer ljudska
oblast dela sama v korist ljudstva.
Zadnje dni pred begom so fašisti in nacisti porušili vodovod. Tako so bili Herpeljci vedno v strahu pred sušo, ki jim ni požgala samo polj, ampak vzela tudi najnujnejšo vodo. Ob takih primerih so morali voziti vodo po železnici iz Divače. Toda v prvomajskem tekmovanju si je ljudstvo zadalo nalogo, da obnovi vodovod in
Številke govore o naših žrtvah
Iz izjave pomočnika ministra za zunanje zadeve zvezne vlade FLRJ dr. Aleša Baeblerja.
Pri ocenjevanju vojne škode posamez-mh zaveznikov v tej vojni se jemlje v obzir samo škoda, prizadeta na teritoriju v mejah, ki so priznane po današnjih mednarodnih sporazumih. Jugoslovanski narodi pa so se borili, ne da bi se girali na te meje. Kakor so se borili vsi ostali Jugoslovani, tako so se borili tudi tisti, ki so četrt stoletja trpeli pod italijanskim jarmom. Ti Jugoslovani niso bili med zadnjimi, ampak so ostali med prvimi v tej borbi. Žrtvovali so 42.000 človeških življenj, 93.460 oseb pa je bilo zaprtih ali odvedenih Neštevilne vasi so porušene in požgane. Vse železniške proge in ceste so hudo poškodovane, skoraj vsa pristanišča so prizadeta, nekatera izmed njih pa, kakor n. pr. Reka, so popolnoma uničena. Industrija, posebno ladjedelnice, so hudo trpele zaradi bom-bordiranja. Javna in zasebna poslopja, gozdovi, živina, sadovnjaki — vse je hudo poškodovano. Pokrajinska komisija za vojno škodo je delala prav tako vestno, kakor komisije v ostali Jugoslaviji, in precenila vojno škodo v Julijski Krajini na 1 milijardo 134,141.000 ameriških dolarjev (vrednost iz leta 1938).
pred časom je pričela teči voda v Dijaškem domu. Samo skrbi naše ljudske ohlasii in prostovoljnemu delu prebivalstva gre zahvala, da imajo danes v Herpeljah-Kozini vodo.
Saj je svoboda, demokracija
Gospod župnik iz Ravnice nad Grgarjem m obnova na Lokvah
Minulo nedeljo se je v junaški vasi Lokve nad Trnovem zbralo veliko število ljudi na kulturno-pro-svetno prireditev. Mlado in staro iz vseh okoliških vasi je prisostvovalo
z velikim zanimanjem prireditvi, katere dohodki so bili namenjeni za obnovo Lokev, ki so za časa narodnoosvobodilne borbe žrtvovale vse. Ni jim bilo žal niti svojih hiš, gospodar-
delu, pri tem pa budno kažimo na ti. , ki naše požrtvovalno delo obsojajo. Ljudstvo naj jih spozna, ne dovolite, da bi sovražniki naše nove Jugoslavije hujskali proti udarniškemu delu. Vsi listi, ki pomagate ustvarjati, ki ste vsak trenutek pripravljeni žrtvovati vse svoje sile za obnovo domovine, zavedajte se, da so sovražniki vaših naporov in naše skupne svobode tisti, ki na kakršen koli način ovirajo naše prostovoljno delo. Povejte vašim materam, povejte sestram, bratom in očetom, da ste danes spet v prvih vrstah borbe za novo Jugoslavijo in povejte jim, da so napadi na prostovoljno delo naperjeni na vas, ker ljubite svojo domovino in,ker spoštujete spomin vseh listih, ki so ljubezen do svoje domovine zapečatili s svojo krvjo.
Kmetje, ki vse dni delate po polju pa še najdete čas, da popravljate ceste žene, ki vzgajate našo mladino, gospodarite po domačijah pa še najdete časa za prostovoljno delo, delavci, ki ne poznate danes utrujenja,
povejte vsem poštenim ljudem, da danes fašistični sovražnik ni oblečen v zeleno uniformo s čelado in z mo-rilnim orožjem, ampak da je odvrgel te svoje krvave znake in da je njegov znak danes nergaštvo, kritikarstvo, obsojanje tega, kar vi, najboljši sinovi Primorske gradite in ustvarjate.
Na žalost se je naš fašistični sovražnik oblekel tudi v talar in skuša izrabljati verska čustva naših ljudi. Mnogo je takih, vendar mi vemo, da niso vsi, mi vemo pa tudi to, da so nekateri dobri. Zakaj bi govorili samo o župniku v Ajdovščini, iz Ravnice, zakaj ne bi obenem pokazali na župnika na Banjščah in videli bi živo nasprotje. Samo ta dva primera vzemimo: Ajdovski gospod župnik je ob času osvoboditve pobegnil pred osvoboditelji in mi vemo, da ni bežal nihče, kdor se je boril sa osvoboditev. Mi vemo, da je ajdovski gospod župnik obsodil nedeljsko prostovoljno delo in da hvali fašista Margottija, v istem času pa vemo, da je gospod župnik na Banjicah podpiral našo
narodno osvobodilno borbo in z odprtimi rokami sprejel osvoboditelje, nadalje vemo, da je gospod župnik na Banjščah pozval ljudi, da obnavljajo, dc prostovoljno delajo in da je obsodil fašista Margottija. To je listo živo nasprotje med človekom, ki pošteno služi, in med človekom, ki si je nadel naziv duhovnika samo zato, da bi hlapčevsko izvrševal naloge fašizma.
To spoznanje nas še bolj utrjuje v neomajni volji po delu, po prostovoljnem delu in v izvrševanju naših obvez, ki smo jih dali dragemu Titu, da bomo delali, da bomo obnavljali in obenem, da bomo strli vsakogar, kdor se nam bo na tej poti postavil po robu.
Naša pot je ravna in jasna; mi pa smo taki in taki bomo ostali, ker nočemo nič drugega kakor svoje pravice, kakor to, da smo na svoji zemlji svoj gospodar in da se nam pusti, da s svojimi silami gradimo sebi in svojim potomcem lepšo in boljšo bodočnost.	Idrijski rudar
skih poslopij, niti svoljih življenj, samo da tri bil fašizem premagan, Primorska osvobojena in priključena k materi Jugoslaviji.
Tudi danes so pripravljeni vaščani žrtvovati vse za obnovo z vročo željo, da čim prej zgradimo močno in čvrsto državo. Le gospod župnik iz Ravnice ni hotel razumeti nedeljske prireditve, njenega lepega namena, temveč je s skupino nekaterih prav takih, kakršen je sam, razbijal in razgrajal s harmoniko in vpitjem ter skušal motiti prireditev. Na prošnjo vaščanov in prirediteljev, da naj vendar mirujejo in ne motijo prireditve, je odgovorili »Saj je svoboda, demokracija!«
Ker je ljudstvo sprevidelo, da župnik s svojimi pomagači nikakor ne bo odnehal, se je predstava prekinila. Toda gospod župnik iz Ravnice s takim postopanjem ne bo onemogočil naše obnove, niti omajal naše vere v lepšo bodočnost, temveč je dal samo ponoven dokaz, kako nekaterim, pa četudi so v duhovniških oblačilih, ni po volji naša obnova, nočejo bratstva, ljubezni in edinosti med narodi, nočejo, da bi ljudje drug drugemu pomagali, pa čeprav naša vera uči; Ljubi svojega bližnjega, pomagaj mu v nesreči!
Vaščan iz porušenih Lokev,
O O TEDNA DO TEDNA
Začelo se je nadaljevanje konference Sveta zunanjih . ministrov v Parizu. — Varnostni svet Združenih narodov razpravlja o Španiji. — Zasedanje Izvršnega komiteta Svetovne sindikalne federacije v Moskvi. — Proces proti izdajalcu Mihailoviču razkrinkuje delo domače in svetovne reakcije v protifašistični vojni. — Spremembe v političnih organih državne uprave v Jugoslaviji. — Trgovinski sporazum med Jugoslavijo in Francijo predstavlja utrditev gospo-• darskega sodelovanja. — Na seji vlade FLRJ so razpravljali o osnutkih novih zakonov. — Rezultati volitev v Italiji in Franciji kažejo nadaljnji porast moči demokratičnih množic. — Pričetek predvolivne kampanje v Romuniji. — Nemiri v Palestini.
Osrednji dogodek v svetovni politiki je nadaljevanje konference Sveta zunanjih ministrov v Parizu, ki se je pričelo 15. junija. Namen te konierence je izdelati osnutke mirovnih pogodb, kar bo omogočilo sklicanje mirovne konference 21 zavezniških držav. Narodi Evrope, ki so se skupaj z velikimi zavezniškimi državami borili proti fašizmu, imajo danes upanje na uspeh konference, toda v delu anglo-ameriškega tiska pod vplivom reakcionarnih krogov se kažejo nevarne težnje v korist Nemčije, kar bi pomenilo spodkopati temelje povojnega miru in varnosti. Če bi na tej konferenci^ne prišlo do sporazuma med štirimi velikimi državami, bi se odnosi med velesilami poslabšali, kar bi dovedlo do ustvarjanja raznih političnih blokov. Na dnevni red konierence so postavili naslednje točke: iz prejšnjega sestanka bodo nadaljevali razpravljanje o osnutku mirovnih pogodb z Italijo, Romunijo, Bolgarijo, Madžarsko in Finsko; nato bodo razpravljali o nemškem vprašanju, potem na predlog zunanjega ministra ZDA Byrnesa o Avstriji in končno na predlog Zunanjega ministra ZSSR Molotova o razvoju političnega položaja v Italiji.
Te dni obravnavajo v Parizu mirovno pogodbo z Italijo, zlasti vprašanje reparacij, na katerega rešitvi je Jugoslavija zelo zainteresirana. Ni še rešeno, kakor je izjavil dr.' Aleš Bebler v Parizu, kaj spada k reparacijam in kolikšne naj bi bile v praksi. Glavni izgovor anglo-ame-riških krogov, da Italija ne more plačati reparacij, je popolnoma neutemeljen, kajti ves svet ve, kot je že izjavil Molotov* da Italija krije ogromne okupacijske stroške v korist Anglije in ZDA; treba bi bilo te stroške samo zmanjšati in Italija bi lahko plačala del teh reparacij. Jugoslavija ima brezpogojno pravico do lepa-, racij, kajti Italijani so zasedli eno tretjino našega ozemlja, ubijali, požigali:, plenili po naši domovini, tako da znaša skupna škoda okrog devet milijard dolarjev, danes pa nam priznavajo samo okrog 200 milijonov. Pri tem pa celo jemljejo v obzir samo škodo na ozemlju Jugoslavije v okviru mej, ki so priznane po današnjih mednarodnih sporazumih. Vojna škoda same Julijske Krajine pa znaša 1149 milijonov dolarjev po ocenitvi Pokrajinske komisije za vojno škodo. Kakor so se borili vsi ostali Jugoslovani, pa smo se med prvimi borili tudi mi, ki smo četrt stoletja trpeli pod italijanskim jarmom. Poleg tega pa se je italijanski napad na naše kraje začel takoj po prvi svetovni vojni, kar je prizadejalo veliko gospodarsko škodo s protizakonitim plenjenjem
Prebivalci Julijske Krajine smo trdno prepričani, da bo naša ožja domovina na pariški konferenci priključena k Jugoslaviji, ker se zavedamo potne či, ki nam jo nudi SZ. Kljub temu, da fašistični iz-zivači, novoskvadristi, neprestano napadajo mirno prebivalstvo Trsta in v coni A, kljub temu, da so italijanski študentje v Trstu na trgu Cavana umorili delavca Karla Hlačo iz Lonjerja pri Trstu kljub vsemu nasprotovanju, oviram in težavam bomo z delom in obnovo dokazali svojo pravico in zahtevo po priključitvi k Jugoslaviji.
Na zasedanju Varnostnega sveta Združenih narodov v New Yorku je sedaj razpravljanje o Španiji. Franco se je na tej razpravi po izjavah nekaterih bivših nemških generalov, ki jih je priobčil sovjetski tisk, razkrinkal kot aktiven agent nemškega fašizma. Kljub temu dejstvu pa se Svet izmika sprejetju energičnih ukrepov proti Francovemu režimu; v obrambo španskega ljudstva se je dvignil edino predstavnik ZSSR Gromiko s predlogom za prekinitev diplomatskih odnosov s Francovo vlado. Vprašanje je prekoračilo okvir same Španije. Gre za usodo organizacije Združenih narodov, namreč, ali bo ta organizacija resnično orodje narodov za mir in sodelovanje, ali pa bo postala orodje skupine gospodujočih sil, kar je bilo nekdanje Društvo narodov.
17. t. m. se je pričelo v Moskvi zasedanje Izvršnega odbora komiteta Svetovne sindikalne federacije. Najnaprednejši razred sodobne družbe, delavstvo, bo na tem zasedanju obravnavalo vprašanje obiska Nemčije po komisiji Svetovne sindikalne federacije, medsebojne odnose SSF z zavezniškim kontrolnim svetom v Berlinu, medsebojne odnose SSF z organizacijo Združenih narodov, v glavnem z gospodarsko-socialnim svetom, obnovo Generalne konfederacije dela v Grčiji in vprašanje o ukrepih proti Francovemu režimu v Španiji. Svetovna sindikalna federacija, ki predstavlja več kot 60 milijonov organiziranih delavcev, ki’so pretrpeli velike žrtve v borbi proti fašizmu, predstavlja danes močno organizacijo delavstva sveta, ki je poklicana, da čuva mir in varnost narodov. Sovjetski sindikati, ki se aktivno borijo za enotnost svetovnega sindikalnega gibanja, pozdravljajo otvoritev zasedanja Izvršnega komiteta federacije v glavnem mestu SZ in izražajo prepričanje, da bodo uspešno rešene vse postavljene naloge.
Dogodek svetovnega pomena je tudi proces proti izdajalcu Draži Mihailoviču ter njegovim sodelavcem pred vojaškim sodiščem Vrhovnega sodišča FLRJ. Pri zasliševanju Mihailoviča, ki se je te dni zaključilo, se je še enkrat razkrilo njegovo sodelovanje z okupatorjem in borba proti osvobodilnemu gibanju pod geslom »antikomunizma« kot zarota proti boju demokratičnih množic Jugoslavije za osvoboditev od okupatorja in domačih izdajalcev. Poleg tega pa je bilo razkrito tudi delovanje svetovne reakcije, ki je s pomočjo begunske vlade v Londonu ter nekaterih članov anglo-ameri-ške misije pri Vrhovni komandi četniških tolp skušala uničiti osvobodilno gibanje. Predlog Mihailovičevih branilcev, da bi zaslišali ameriške letalce kot priče, da Mihailovič ni sodeloval z okupatorjem, je bil odklonjen, kajti dokazov o njegovem izdajstvu je bilo toliko, da je on sam moral priznati svoje zločine. Sedaj se nadaljuje zasliševanje ostalih obtožencev, Narodi Jugoslavije zasledujejo razpravo z velikim zanimanjem in Vrhovno sodišče prejema vsak dan brzojavke, v katerih ljudstvo zahteva pravično kazen. Tudi inozemski časopisi prinašajo članke o tem procesu, v katerih se izraža popolno zaupanje našemu sodišču. Tudi prebivalstvo Julijske Krajine se z ogorčenjem spominja grozodejstev, ki so jih Mihailovičeve četniške tolpe vršile po Primorskem zadnjega pol leta pred osvoboditvijo.
V organih državne uprave in političnih organizacij Jugoslavije so se v zadnjem tednu izvršile nekatere spremembe. Zvezni minister za industrijo in predsednik Gospodarskega sveta Andrija He-brang je podal ostavko zaradi bolezni, na njegovo mesto pa je bil imenovan z ukazom Prezidija Ljudske skupščine FLRJ Boriš Kidrič, dosedanii predsednik vlade LR Slovenije. V Sloveniji je bila sestavljena nova vlada s predsednikom Miho Marinkom. Zaradi premestitve v Zvezno vlado je Kidrič odstopil kot sekretar IOOF in na njegovo mesto je bil izvoljen Miha Marinko; Kidrič pa je bil izvoljen za podpredsednika IOOF. V vlado LR Slovenije je bil imenovan Boris Kraigher,’ dosedanji tajnik Izvršnega odbora SIAU, kot minister za notranje zadeve, na njegovo mesto pa je bil izvoljen Branko Babič.
Novi predsednik vlade LR Slovenije
tov. Miha Marinko je imel pred Prezi-dijem SNOS-a govor, v katerem je poudarjal smernice nove vlade. Treba je še bolj pogumno razvijati in izvrševati gospodarske načrte. Boriti se proti vsem poskusom pesimizma, ozkogrudnosti in okostenelim normam nekaterih starih strokovnjakov. Nova vlada bo nadaljevala delo, ki ga je zasnoval in vodil tovariš Kidrič. Ostreje bo nastopila proti vsem kršilcem ustavne zakonitosti, pa naj nastopajo še tako zvito, izkoriščujoč včasih celo verska čustva kmečkega ljudstva. Treba je očuvati enotnost našega naroda in vseh narodov Jugoslavije. Od onih, ki hočejo nekaj drugega, kot je interes ljudstva, pa je treba potegniti ločnico in jih razkrinkatL Treba je razviti s pomočjo družbenih organizacij silni tekmovalni elan delovnih ljudi in razviti gospodarsko podjetnost vseh nižjih organov oblasti, zadrug in privatnikov. Prav tako se mora skrbeti za nadaljnji kulturni dvig. Slovenski narod in ejegovi družbeni, politični in oblastveni organi pa bodo vse svoje napore vložili zd priključitev Julijske Krajine, Trsta in Koroške.
Med Jugoslavijo in Francijo je bil sklenjen v Parizu trgovinski sporazum, ki bo pospeševal medsebojno izmenjavo blaga. Jugoslavija bo izvažsla v Francijo predvsem les, hmelj in rude, uvažala pa bo optične instrumente, kemične proizvode, aparate, tekstilije in začimbe. V obeh državah bodo obratovale emisijske banke za ureditev medsebojnih finančnih poslov.
Dne 14. junija je bila seja vlade FLRJ, na kateri so potrdili predloge osnutkov zakonov o zadrugah, o državnih uslužbencih in o javnem tožilstvu. To nam priča, kako se Jugoslavija vsak dan bolj razvija in izgrajuje v vseh organih in ustanovah ljudske oblasti.
Te dni je bilo objavi'eno končno poročilo o izidu volitev v ustavodajno skupščino Italije. Krščanski demokrati so dobili 206 poslanskih mest, socialisti 115, komunisti 105, narodno-demokralič-na zveza 40, ostalih 11 strank pa skupno 89. Vsa predvolilna kampanja Vatikana proti Komunistični partiji torej ni uspela; ljudstvo Italije vsak dan bolj zaupa svoji Partiji, ker ta s svojo dosledno borbo za uničenje ostankov fašizma priča, da je edina dosledna stranka delovnega ljudstva. Italija je danes republika in kraljevska družina se je morala kljub vsem svojim spletkam vendarle umakniti na Portugalsko. Za predsednika republike do ustavodajne skupščine je bil imenovan De GasperL
Po volitvah v Franciji je Komunistična partija na zasedanju Centralnega komiteta v svoji resoluciji izjavila, da je v današnjem položaju potrebno končati sedanje gospodarske razmere in izdelati novo ustavo, ki jo bo sprejela velika večina republikancev in pri katere izdelavi bo Partija aktivno sodelovala.' V zunanji politiki je po tej resoluciji treba nadaljevati dosedanjo politiko in priboriti Franciji pravice do reparacij in preskrbeti večje pošiljanje nemškega premoga. V notranji politiki pa je treba, da nova vlada zadovolji upravičene zahteve delavcev in izboljša gospodarski položaj ljudskih množic. Pri volitvah je Komunistična stranka dobila večje število glasov, napredovala pa je tudi reakcija, v vrstah katere so znani »miinchenovci in vichysti«. Tako so delavske vrste postale neenotne .zaradi protikomunističnega dela socialistične stranke. Resolucija je zato postavila kot največjo dolžnost vsakega komunista, da stori vse za vzpostavitev bratskih odnosov s tovariši socialisti, da se na ta način utrdi delavska enotnost, zberejo široke republikanske množice in tako pripravi zmaga na bodočih volitvah.
V	Romuniji se je pričela predvoljvna kampanjja. Demokratične stranke so združene v enoten blok in vodijo skupno kampanjo. Peščica ljudi, nekdanjih mogotcev s Petrescom na čelu pa skuša svoje osebne interese staviti nad interese vsega naroda,
V	Palestini se vsak dan bolj množijo nemiri prebivalstva, ki hoče imeti resnično svobodo. Te dni so bili rastreseni letaki, ki pozivajo židovsko ljudstvo na borbo. Oddelki britanske vojske so obkoliti dve židovski koloniji.
Gospodje, v coni B je konec izžemanja človeka po človeku
Naš trud in naš znoj smo vložili v to zemljo in ta zemlja bo rodila nam
Delovna mladina, naša bodočnost
Konferenca delavske mladine nakazala naloge delavskih
sindikatov
Pred kratkim se je vršila v Ajdovščini konferenca delovne mladine Vzhodnoprimorskega okrožja, na kateri je bila med drugim podana tudi važnost in nujnost tesnejšega sodelovanja Enotnih sindikatov z delovno mladino in postavitev sindikalne mladinske komisije.
Prav na osnovi dejstev, da so naši sindikati napravili v pogledu delavskega vprašanja ogromen razmah, zdaj tu v coni A lahko govorimo o strnjenih delavskih vrstah, katerih se ne da več izkoriščati, ki pa z vsemi silami prispevajo k izgradnji domovine. Kljub temu pa moramo ugotoviti še nekatere pomanjkljivosti v zvezi z nalogami naših sindikatov. Mi vemo, da je prav mladina steber naše bodočnosti, ki bo znala ponesti skušnje naše narodno osvobodilne borbe v bodočnost kot osnovo za svoje ustvarjalno delo. Tej mladini so tudi v veliki meri že posvetili povsod pravilno pažnjo, vendar pa se dogajajo še primeri, da so paši vajenci, ki so uslužbeni pri nekaterih zasebnih podjetjih, smatram kot vajenci v preteklosti. Dogajajo se poedini primeri, da jih fizično izkoriščajo, zapostavljajo ali celo tepejo, dejansko pa se ne uče tega, kar naj bi postal jutri njihov poklic. Prav tako so se pojavili primeri, da vajenci niso socialno zavarovani in da za svoje delo ne prejemajo plače, dasi vemo, da mora v današnjem času biti vsak vajenec za svoje delo po zakonu plačan. Take nezdrave razmere, katerim se v nekaterih primerih pridružuje tudi ljubosumno čuvanje lažjega in boljšega načina dela, škodujejo napredku delavskega razreda in napredku delavnega ljudstva sploh. Mladinska konferenca je ostro obsodila tiste po-edince, ki tako ravnajo z delovno mladino in postavila najostrejšo zahtevo, da se razkrinka in odstrani vsakdo, ki bi skušal na ta način ovirati vzgojo delovne mladine.
Ta svoj sklep je konferenca postavila pred mladinsko sindikalno komisijo z nalogo, da ga izvede. Seveda pa se ta naloga postavlja v
istem trenutku pred vso mladino in pred vse delovno ljudstvo sploh. Naloga mladine je, da se strne v sindikalne organizacije in da v veliki meri sama pripomore k izboljševanju odnosov. V trimesečnem Titovem tekmovanju bomo med drugim odstranili tudi nezdrav pojav zatira; nja in izkoriščanja, ki se opaža v raznih podjetjih V vseh panogah dela bomo vzpostavili m ladinske sindikalne komisije, v katere bomo izvolili naše najboljše mladince in katerih naloga bo tudi reševanje gospodarskih vprašanj, vprašanj proizvodnje in produkcije, vajeniškega socialnega zavarovanja, plač, kolektivnih pogodb ter strokovnega in ideološkega izobraževanja. V naših podjetjih imamo dovolj problemov, ki jih mora reševati sindikalna komi" sija.
Danes, v času obnove, izgradnje in tekmovanja, moramo stremeti M tem, da pristopamo vedno k novem11 in boljšemu načinu dela. Iz naših vrst morajo priti najbolj kvalificirani delavci, kajti danes nas ne tlači več fašistični teror, danes nimamo zaprek od organov ljudskih oblasti-Danes imamo podanih dovolj pog<^ jev za naš razvoj; s hitrimi koraki moramo kreniti naprej v dviganju kulturnega nivoja delavske mladine, iz naše srede morajo priti mnogoštevilni in najboljši kadri delavskih strokovnih vodij, dobrih in požrtvovalnih delavcev.
Biti pa moramo tudi samokritični in popravljati moramo naše in našega dela napake, kajti le iz njih se bomo učili in znali delo pravilno usmerjati. Pomagati moramo dru? drugemu in ne smemo skrivati boij' šega načina dela. Ljubosumnost i2' najdbe mora prenehati. Danes ne delamo v prid posameznikov, temveč v prid skupnosti. Sedanjost in bodoč' nost je mnogo odvisna od delavsk® mladine. Zavedati pa se moramo tudi zaupanja, ki ga ima v nas ljudstvo in naš maršal Tito ter moram0 dokazati, da smo tega zaupanja reS vredni.
Nič več se ne da kupiti pravice za »pitano kokoško«
Naša ljudska sodišča so plod naših težkih
osvobodilnih naporov
Še se najdejo ljudje, ki ne morejo razumeti novega časa, novih razmer in novega duha, ki vlada pri naših ljudskih organih. Posamezniki mislijo, da še vedno živimo v časih, ko si mogel kupiti pravico za pitano kokoško ali pa polno denarnico.
Takega mišljenja je bila tudi tovarišica Lenarčič Ivana iz Tabora. Pri okrožnem ljudskem sodišču v Postojni je imela opraviti neke zadeve. Po opravljénih poslih je v veži počakala ljudskega sodnika in mu zaupno povedala, da ima zanj pripravljeno lepo »pipiko«. Seveda jo je ljudski sodnik energično zavrnil, naj si nikar ne domišlja, da so danes še tisti časi fašističnega sodstva, ko si lahko pravico kupil in dokazal z »lepimi pipikami«. Rekel ji je, naj gre takoj domov, ako noče imeti neprijetnih posledic. Imenovana tovarišica je na te besede odšla.
Ko pa je dotični ljudski sodnik
prišel na večerjo v menzo, mu i® gospodinja povedala, da ima zan) kokoš, katero je bila prinesla neka ženska, ki 'je trdila, da je kokoš že plačana. Razumljivo je, da je »lep^ pipika« morala takoj nazaj k svoj1 lastnici. Lastnica sama pa se bo ®°' rala zagovarjati pred ljudskim so^' ščem zaradi poizkusa podkupovanj®-Dotični sodnik je namreč, zavedajoč se svoje dolžnosti ljudskega organ®1 vso zadevo prijavil ljudskemu t0* žilcu.
Prepričani smo, da bodo posledice dejanja te ženske take, da ne h° nikoli več poizkusila na sličen nač® kupovati ali dokazovati pravice.
Ostalim pa naj služi dogodek k<^ v pouk, da se naši ljudski organi-naša oblast, dobro zavedajo svoj® odgovornosti pred ljudstvom. In d® bo vsak sličen poizkus najstrožje kaznovan!
Iz Postojne.
ZA TOVARIŠE, KI SO ODŠLI V BRČKO
Pod zgornjo parolo je svobodno ljudstvo v Titovi Jugoslaviji, kjer si delovne množice same urejujejo svoje življenje, izvedlo agrarno reformo in tako končalo stoletno borbo našega kmeta za zemljo, ki mu jo je nasilno odvzela gospoda. Tam danes ni več kolonov in brezpravnih viničarjev ter gospodov, ki so živeli od žuljev teh ljudi. Danes tam ljudstvo z ljubeznijo obdeluje svojo zemljo za svoje potrebe.
Pri nas pa imamo še gospode, ki so živeli ves čas od žuljev naših rok. Gospode, ki so v času borbe sedeli v Trstu, ljudi, ki hočejo danes ovirati naše gospodarstvo, ki namerno širijo klevetniške vesti o naših organih narodne oblasti in podpirajo s tem reakcijo v njeni borbi za Trst. Tak gospod je Hosak Viljem, lastnik veleposestva v Odolini, okraj Her-pelje-Kozina. Veleposestvo obsega okrog 340 ha in je od tega približno 18 ha lepih njiv. V letošnji pomladi je naša traktorska postaja vso zem-Uo, ki ;e bila zanemarjena, preorala.
Naša okrajna nabavno-prodajna zadruga je dala semena in tako je bila vsa zemlja obdelana. Vse to smo naredili, ker se gospod Hosak sam ni brigal za to. Njemu je vseeno ali je polje obdelano ali ne. Kakor je razvidno iz njegovega sedanjega zadržanja, pa bi celo hotel, da ne bi bila obdelana. Hotel bi, da bi te krasne njive, ki jim tu na kameni-tem krasu ni primere, ne rodile. Sedaj, ko je bilo potrebno posajeni krompir opleti in okopati, je Hosak na ponovna opozorila upravitelja in naših oblasti ostal tih, oziroma je celo začel širiti vest, da bi on dal denar za obdelavo, pa mu naše oblasti tega ne pustijo. Na ta način je hotel našim ljudem prikazati našo narodno oblast kot tisto, ki jim noče dati zaslužka, kot tisto, ki hoče ovirati naš gospodarski razvoj. Resnica pa je, da gospod Hosak ni zaenkrat pokazal nobene pripravljenosti, da bi plačal račune naši traktorski postaji, nabavno-prodajni zadrugi in ostalim, ki znašajo nad
200.000 lir. Mi dobro vemo, kaj je hotel Hosak. Hotel je, da bi ostala zemlja neobdelana, in ker smo jo obdelali, je hotel s svojim zavlačevanjem in nazadnje še s klevetami preprečiti obdelavo posevkov. To pa vse zato, da bi nam škodoval in da bi še nadalje lahko klevetal zoper našo oblast.
Toda ljudstvo je g. Hosaku odgovorilo kot je in bo odgovarjalo vsem svojim sovražnikom. Na pobudo okrajnega odbora je ljudstvo, kljub nujnemu delu na lastnih poljih, formiralo delovne čete in s pesmijo in zastavo odhajalo na njive. Največ je pri tem prispevala naša mladina, ki je prihajala iz najbolj oddaljenih vasi in v teku štirih dni oplela, okopala in osula nad 3 ha krompirja, ki je bil popolnoma skrit v morju rumene repice. Posebno se je pri tem delu izkazala mladina iz Malih Loč, Poljan in Javorja ter iz nad 20 km oddaljenih Brestnic in Prelož. Dela so se tudi udeležili uslužbenci okraja.
Pred nekaj dnevi so odšli na gradnjo mladinske proge v Brčko— Banoviči tudi mladinci našega okraja in mi smo na to mladino zelo ponosni in jim stalno pišemo. Samo pismeni stiki so se nam zdeli veliko premalo za priznanje njihovega dela, zato smo izvedli nabiralno akcijo po vsem okraju.
Zbrali smo: preko 3000 kg svežega sadja, 50 kg keksov, 30 kg prepečenca, 100 kg limon, 80 kg koruzne moke, 3 kg slanine, 120 kg raznih konzerv, 1000 cigaret, 1 liter olja, pol litra žganja, nekaj litrov vina ter 12.000 lir.
Pri tej nabiralni akciji so se naj-
Danes so krompirjeve njive obdelane. Ljudstvo pa se je še bolj globoko zavedlo, da mora neizprosno nadaljevati borbo za priključitev k Titovi Jugoslaviji, da bo tudi pri nas izpolnjena zahteva: »Zemljo tistemu, ki jo obdeluje« ter »Najstrožja kazen za narodne sovražnike in saboterje«.	B. V.
bolj izkazale sledeče vasi: Ankara0 je zbral 5714 lir, 0.60 kg slanine 10 60 jajc; Šmarije so zbrale kljub temu, da je vas požgana, 1062 lir, 2 W bele moke in 7 kg koruzne moke! Brezovica je zbrala 720 lir; Popetr® so zbrale 500 lir in Pumjan 500 lir-
S to nabiralno akcijo je naž® mladina ponovno dokazala, da hoče žrtvovati na kakršen kdli način ?a obnovo in zgradnjo naše porušen® domovine.	Tanja.
★
PEVCEM IZ OSEKA, UŽIC IN VITOVELJ
V imenu vaščanov iz Ozeljana se zahvaljujem vsem pevcem in p®v' kam iz Oseka, Užic in Vitovelj, ki s? s svojimi lepimi točkami pripomogli’ da je miting, ki je bil na binkoštno nedeljo popoldne v Ozeljanu ob prl' liki obiska ljubljanskih gostov, tako lepo uspel, da smo želi pohvalo vseh tovarišev in tovarišic, ki so na® obiskali.	Anton Grude®
sgfelMQRSKA BQRBA^<|, /&. jam^ Wk
OB DESETLETNICI SMRTI MAKSIMA GORKEGA
Tudi primorsko ljudstvo se spominja velikega sina delovnega ljudstva
.	18. junija je poteklo 10 let, kar
je preminul pisatelj Aleksej Maksimovič Peskov — Maksim Gorki, Pisatelj »bosjaštva«, pisatelj sve-ki je bil zatiran in izkoriščan, "taksim Gorki, borec tega sveta za Uresničenje ustvarjenje velike so-cialistične Sovjetske države. Tega Velikega borca za ljudske pravice, '^borca Lenina in Stalina se v teh cttlen tudi na množičnih proslavah sPotninja primorsko ljudstvo. Prav v dneh naših velikih naporov za jttrditev vsega, kar smo si priborili, ker smo sledili prav takim velikim Vzornikom kot je Gorki, nas mo-spomini na naše vzornike še kolj utrditi, še bolj ojekleneti.
. ^Vsako znanje je koristno, ko-t^stno je tudi znanje o zmotah razuma in čustev«. Tako je zapisal v~roi'ki in tako mi danes lahko po-^mo vsem tistim, ki bi radi izrab-Jali naš razum ali naša čustva, in Jitn povemo, da smo spoznali, da 8lUo na pravi poti in da nas od te ne bodo uspeli odtegniti.
. »Ljubite knjigo, ker je vir zna-samo znanje je odrešilno, sa-^ znanje more narediti iz vas ..kovno silne, poštene in razumne Judi, ki so sposobni iskreno Ijubi-. človeka, spoštovati njegovo delo se srčno veseliti plodovitih sa-f°v njegovega neprestanega, veli-ega truda.« Tudi to si bomo za-Pninnili, ker je tudi to napisal r^uki vsem poštenim ljudem, torej ^ni nam, ki u stvar jamo domovino Spectlih in svobodnih Ij^idi, tudi ki se moramo v tem ustvar-.
janju še mnogo učiti, učiti graditi pa tudi učiti braniti pred tistimi, ki bi nam radi naše stvaritve odvzeli.
»In paglavec, zadušen od nesmiselnega dela, neprestano žaljen po nesmiselnem psovanju, sem samemu sebi svečano obljubil, da bom pomagal ljudem, da jim bom pošteno služil, ko dorastem«, tako je napisal Gorki, tako pa je tudi sklenilo primorsko ljudstvo. Ali ni bila vsa Primorska v času 25 letnega fašističnega nasilja paglavec, zadušen od nesmiselnega dela, neprestano žaljen in psovan in ali se ni ta Primorska zaklela( da bo pomagala ljudem, zato je zrasla, zato se je uprla in danes uživamo plodove te zveste službe svoji domovini. In danes smo ji dvakrat bolj dolžni služiti kakor kdajkoli, ker vemo, da so še ljudje v svetu, ki bi radi videli, da bi bila Primorska neprestano »psovan in žaljen paglavec, ki bi se razbijal ob nesmiselnem delu.«
Kako je čutil Maksim Gorki z ljudstvom, naj pove »Pismo o pro--letarski umetnosti«, naj pove »9, januar« in »Humanizem Maksima Gorkega«. Gorki je bil pesnik delovnega ljudstva, ki je dobro vedel, da ima to ljudstvo celo vrsto sovražnikov med izkoriščevalci vseh oblik in je zato učil, da je ljubezen do človeštva nemogoča brez resnične mržnje napram njegovim sovražnikom, zato je proglasil načelo pravega, borbenega humanizma: Če se sovražnik ne preda, ga uniči jp.
Pismo o proletarski umetnosti
(Odlomek!
j. ^Jaksim Gorki je pisal literarnemu tehnične šole v Pokrovskem, ko aj. Sa vprašali, če je proletarski pisatelj 1 n®, pismo, v katerem pravi: ko *”*ene osebno ne zanima spor kriti-U v’ ali sem proletarski pisatelj ali ne.
neštetih jubilejskih čestitkah, ki jih ejemam iz vseh koncev Unije, me ime-. !e)'o delavci soglasno »naš«, »proletar-1<!i »tovariš«. Glas delavcev je zame erodajnejši kakor glas kritikov. Pono-ies sem' da me štejejo delavci za svo-. 8a, to je moj resnični ponos in velika
‘t zame'
^ Joda naziv »proletarski« po mojem Uenju ne odgovarja več popolnoma res-^!cneinu položaju delovnih množic So-letske zveze. Proletarci so, kakor veste, Zred ljudi, ki žive od svojega osebne-sa Zaslužka in nimajo nobenih drugih , edstev za pridobivanje vsakdanjega turi' ’ Č'® i® torej ta naziv še uporaben za delavce in kmete Sovjetske zve-’ za delovno množico, ki je prevzela U j1*'čno moč naše zemlje in ki zavzema ,. lagoma vse gospodarstvo in vse za-ad®, — morate to vprašanje rešiti sami. L., ''Pzašate: »Na katerih posebnih zna-“J i® spoznati pravega proletarskega
pisatelja?« Menim, da je zelo mnogo takih znakov, h katerim spada: aktivno sovraštvo pisatelja do vsega, kar človeka od zunaj ali od znotraj tlači, do vsega, kar ovira njegov svobodni razvoj in njegovo rast, neusmiljeno sovraštvo do vseh lenuhov, zajedalcev, ljudi brez prepričanja, sploh do vseh fajotov vseh načinov in oblik.
Spoštovanje človeka kot vira ustvarjajoče sile, stvaritelja vseh del, vseh čudežev tega sveta, borca zoper naravne sile in stvaritelja druge narave, ki jo tvorijo dela človeka, njegova znanost in tehnika, da bi ga osvobodile od brezkoristnega razsipavanja njegovih telesnih moči.
Pesniško upodabljanje kolektivnega dela, katerega cilj je ustvariti nove življenjske oblike, ki popolnoma izključujejo oblast človeka nad človekom in nesmiselno izkoriščanje njegovih sil.
Vrednotenje žene ne samo kot vira telesnega užitka, nego kot tovariša in pomočnika v težki življenjski borbi.
Razmerje do otrok kot do ljudi, katerim smo v vsem svojem delu odgovorni.
Stremljenje pisatelja, z vsemi sredstvi
povišati aktivnost človekovo do življe-1 nja in občutenju ogromnega pomena in nja, mu vcepljati zaupanje do lastne mo- I radosti dela.
čl, po svoji zmožnosti v sebi in izven I To je po mojem kratek obris mojega sebe premagati vse, kar ovira človeka I nazora o pisatelju, ki ga potrebuje de-pri razumevanju velikega smotra življe* rlavski svet,..
9. ianuar
(Odlomek)
ter njegove preproste, resnične besede so vidno razburjale vojake. Povesili so oči .pred njegovim pogledom, poslušali pazljivo, majali z glavo, vzdihovali, drugi so mršili obrvi, se ozirali, nekdo je pol-tiho svetoval:
»Odidi, da te ne sliši častnik!«
Častnik, visok, z belimi obrvmi, z velikimi brki je počasi šel ob fronti, vlekel na desno roko rokavico in govoril skozi zobe:
Poraz v vojni z Japonsko je povečal sovraštvo množic do carizma. Rusija je stala pred revolucijo, ki se je začela 9. (21.) januarja 1905 v Petrogradu.
Da bi oblast izigrala delavsko gibanje, je s pomočjo popa Gabona organizirala delavstvo, ki naj si s peticijami, prošnjami na carja pridobi svoje pravice. Tako so za 9. januar 1905 priredili v Petrogradu delavsko procesijo s cerkvenimi podobami in carjevimi zastavami, ki naj predloži carju v Zimski palači prošnjo o potrebah delavstva, čemur bo car ustregel. Namen tega pa je bil, da se ob tej »demonstraciji« najde povod za nasilno potlačenje delavskega gibanja. Peticijo na carja so sestavljali na zborovanjih, na katerih so boljševiki vnašali tudi zahteve po svobodi tiska, govora in združevanja, sklicanju konstituante, ločitvi cerkve od države, uvedbi osemurnega delavnika in razdelitvi zemlje. Seveda so obenem opozarjali, da se vse to ne bo pridobilo s procesijami in prošnjami, marveč z borbo in orožjem in da je procesija krinka policije za napad na delavce. Delavstva niso prepričali, ker je večina še verjela v carja.
9. januarja je šla ogromna množica delavstva do carja. Na ulicah je bilo blizu 150.000 ljudi: možje, žene, otroci.
Car Nikolaj II. ni sprejel prošnje, pač pa ukazal streljati v neoboroženo ljudstvo. Ta dan je padlo nad 1000 delavcev, ranjenih pa je bilo čez 2000. Ulice Petrograda so bile zalite s krvjo.
9. januar — »Krvava nedelja« je bil krvavi nauk za delavce. Vera v carja je bila ubita. Spoznali so, da brez boja ne bodo dosegli svojih pravic.
Ta zločin je vzdramil delavstvo vsega carstva. Kmalu je stavkalo blizu pol milijona delavcev.
V Rusiji se je začela revolucija.
... Okrog prebivališča carja so stali v tesni, nepretrgani verigi vojaki, pod okni dvorca na trgu se je razvrstila konjiča. Vonj sena, gnojaj konjskega potu je obkrožal dvorec, žvenket sabelj, zvok ostrog, povelja, topot konj je valovil pod okni.
Od vseh strani je na vojake pritiskala tesna množica ljudi, desetero tisoč razburjenih, a hladno razkačenih ljudi. Govorili 80 mirno, vendar nekako posebno tehtno, z novimi besedami in z novo na-do, komaj morda jasno njim samim. Stala je stotnija vojakov, opirajoč se z enim plečem ob zid stavbe, z drugim — ob železno omrežje vrta, ter zastavljala pot na trg k dvorcu. Tesno k nji, obraz k obrazu je prodrla množica, nešteto večja, nema, poulična.
»Razidite se, gospoda«, je polglasno govoril narednik, ki se je zaman trudil skriti vznemirjene oči. Hodil je gor in dol ob fronti in odrival ljudi od vojakov .z rokami in pleči, trudeč se, da ne bi videl človeških obrazov.
»Zakaj nas ne pustite?« so ga vpraševali.
»Kam?«
»K carju!«
Narednik se je za sekundo ustavil in s čustvom, podobnim na pobitost, je vzkliknil:
»Govorim vam vendar — ni ga!«
»Carja ni?«
»No, da! Rečeno vam je, ni ga in — odidite!«
»Sploh ni carja?« — je uporno vprašal ironičen glas. Narednik se je zopet ustavil in dvignil roko.
»Za takšne besede . .. čuvajte se!«
In pojasnil je z drugimi besedami:
»V mestu — ga ni!«
Iz množice so odvrnili:
»Nikjer ga ni!«
»Preminil je!«
»Ustrelili ste ga, hudiči!«
»Mislili ste — da ubijate narod?«
»Naroda — ne ubijete!... Dovolj ga je za vas vse.«
»Carja ste ubili — razumete?«
»Odidite gospoda! Ne govorite!«
»Ne, — lažeš!... Govoril bom!«
»Kdo si? Vojak?«
Na drugem mestu je starček z brado, podobno klinu, govoril navdušeno vojakom:
»Vi ste — ljudje, mi — tudi! Sedaj ste v vojaškem plašču, jutri boste v kaftanu. Hoteli boste delati, ker ste lačni. Dela ni, jedi ni. Tedaj boste morali tudi vi fantje kakor mi, glej... Streljati bo treba v nas? Ubijati zato, ker gladujete vi, kaj?«
Vojakom je bilo hladno. Prestopali so z noge na nogo, tolkli s petami ob tla, drgnili ušesa, predevajoč puške iz ene roke v drugo. Poslušali so besede in vzdihovali, obračali oči sem in tja, drgetali z ozeblimi ustnicami. Na obrazih, pomodrevših od mraza, je ležala nekaka enolična pobitost, raztresena in topa, oči so migotale, se skrivale. Le nekateri izmed njih so mižali, kakor . da merijo na nekoga, krepko so stisnili zobe in naj-brže s težavo zadrževali jezo proti tej množici ljudi, zaradi katere morajo tu zmrzovati. Od njih sive, dolgočasne vrste je vela utrujenost, nemoč, otožnost. Ljudje so stali vojakom nasproti, prsi ob prsi, in ker niso mogli zadrževati priti-
ska od zadaj, so od časa do časa drenjali vojake.
»Mir!« je tiho odgovarjal siv človek.
Drugi so prijemali vojake za roke in jim vroče o nečem govorili. Vojaki so jih poslušali in kimali, obraze so krem-žili z neopredeljenimi grimasami in nekaj pomilovalnega, pobitega se je javljalo na njih.
Ne dotikaj se puške«, je rekel eden od njih mlademu fantu s kosmato kapo. A ta je pehal vojaka s prstom v prša in govoril:
»Vojak si, ne pa rabelj .. . Poklicali so te, da braniš Rusijo od zunanjih sovražnikov . .. silijo te pa streljati narod. Razumi! Narod — to je ravno Rusija,«
»Mi — ne streljamo,« je odgovoril vojak.
»Glej — tu stoji Rusija, ruski narod! On želi videti svojega carja . ..«
Nekdo je pretrgal besedo in kriknil:
»Ne želi!«
»Kaj je pri tem hudega, ako se hoče narod pogovoriti s carjem o svojih zadevah? No, povej!«
»Ne vem,« je odgovoril vojak in pljunil.
Njegov sosed je dodal:
»Nam je prepovedano se pogovarjati.«
Pobito je vzdihnil in povesil oči.
Neki vojak je naenkrat dobrohotno vprašal stoječega pred njim:
»Rojak, niste vi rjazanski?«
»Pskovski... A kaj?«
»Tako. — Jaz sem rjazanski...«
In široko nasmehnivši se, je od mraza vzdrgetal s pleči.
Ljudje so valovali pred ravno sivo steno, udarjali ob njo, kakor valovi reke ob kamniti breg. Dvigali se in se zopet kajo. Jasno zavednega cilja, opredeljevali, zakaj so tu, in kaj hočejo in ča-vračali. Komaj morda so mnogi razume-ne namere ni bilo. Bilo je grenko čustvo užaljenosti, ozlovoljenosti, pri mnogih — želja po maščevanju, in to je vezalo vse, jjh držalo na uliqi, a ni bilo nikogar, na katerega bi izlili ta čustva, nikogar — na katerem bi se maščevali. Vojaki niso vzbujali zlobe, ne razdraže-vali — oni so bili prosto topi, nesrečni, premrzli, mnogi niso mogli zdržati trepeta na telesu, drgetali, šklepetali z zobmi.
»Od štirih zjutraj stojimo,« so govorili. »Naravnost strašno!«
»Lezi in — umri...«
»Odšli bi vi, kaj? Tudi mi bi odšli v vojašnice, v toploto.«
»Koliko je ura?«
Bilo je okrog dveh.
»Zakaj se vznemirjate? Kaj čakate?« — je govoril narednik.
Njegove besede, njegov solidni obraz in resni, prepričevalni ton je ohlajal ljudi. V vsem, kar je govoril, je bil nekak poseben smisel, bolj globok nego njegove preproste besede.
»Kaj čakate! Ničesar ... Le, da vojaštvo zaradi vas trpi.«
»Kaj nas boste streljali? — je vprašal mlad človek v kapici.
Narednik je pomolčal in mirno odvrnil:
»Ukažejo — bomo!«
Odgovor je vzbudil izbruh očitkov, psovk, posmehovanja.
»Zakaj? Zakaj?« — je spraševal od vseh najglasneje visok, rjav človek.
»Ker ne ubogate ukazov načelstva«, je pojasnjeval narednik in drgnil lice.
Vojaki so poslušali govorjenje množice in pobiti kimali. Nekdo od njih je tiho vzkliknil:
»Rad bi nekaj toplega sedaj!«
»Moje krvi — hočeš?« ga je vprašal nek srdit, mrk glas.
»Nisem zver,« je godrnjaje in užaljeno odgovoril vojak.
Vsi so bili hladni in brezčutni kakor njih puške — kar so razumeli nekateri iz množice.
Mnogo oči je gledalo v širok priplo-ščen obraz v dolgi vrsti stoječih vojakov s hladno, molčečo radovednostjo, z zaničevanjem, ugibanjem. Večina se je trudila, da jih razžge z ognjem svoje razburjenosti, da zgane nekaj v srcih, ki so pod vplivom vojašnice krepko stisnjena, v glavah, ki so nasmetene s smetmi vojaške znanosti. Večina ljudi je hotela nekaj delati, nekako utelesiti svoja čustva in misli o življenju ter je uporno udarjala ob to sivo, hladno Jtamenje, in so želeli samo enega — kako bi segreli svoja telesa.
Vedno bolj vneto so zvenele besede, vedno bolj jasni so postajali govori
»Vojaki«, je govoril krepak mož z veliko brado in modrimi očmi. »Kdo ste vi? Otroci ruskega naroda. Obubožal je narod, pobit je, zapuščen brez obrambe, brez dela in kruha. Danes pa je šel, da prosi carja za pomoč, a car vam je velel, da streljate v narod, da ubijate. Vojaki! Narod — očetje in bratje vaši — se trudijo ne samo za sebe, nego tudi za vas. Vas so postavili proti njemu, proti narodu, vas pehajo na očetomor, bratomor. Pomislite! Ali ne razumete, da greste proti samim sebi?«
Ta glas, miren in jasen, lep obraz in sivi lasje v bradi, vsa postava človeka
»Raz-idite se... stra-an! ... Kaj? Povej, jaz ti že povem!«
Njegov obraz je bil tolst, oči okrogle, svetle, vendar brez bleska. Šel je, ni hitel in trdo je udarjal z nogami ob tla; z njegovim prihodom je čas tekel urneje, kakor da se je vsaka sekunda trudila izginiti, boječ se biti za pričo nečemu raz-žaljivemu, gnusnemu. Za njim se je vzravnavala nepregledna črta, ravna fronta vojakov. Potegnili so trebuhe vase, vzbočili prsi, pogledavali na končke svojih čevljev. Nekateri od njih so kazali ljudem na častnika z očmi in delali srdite obraze. Častnik se je ustavil na krilu in kriknil:
»Pozor!«
Vojaki so se vzpeli in obstali kakor zamrli.
»Ukazujem, da se razidete,« je rekel častnik in ne spešeč je potegnil iz nožnice sabljo.
Raziti se je bilo fizično nemogoče — množica je na gosto zalila ves majhen trg, a iz ulice, v njenem ozadju se je še vedno valil narod.
Gledali so na častnika s sovraštvom. Slišal je posmehe, psovke, ali stal je pod njih udarom trdno, nepremično. Njegov pogled je mrtvo pogledoval stotnijo, obrvi so tu in tam komaj vidno vztre-petavale. Ljudstvo je hrumelo. Dražil ga je ta mir, preveč nečloveški, nego bi bilo umestno v teh trenutkih. V tem miru se je čutilo javno zaničevanje ljudi, naroda.
»Ta bo — ukazal!«
»Mesar ...« _
»Brez povelja je pripravljen sekati...«
»Glej ga, potegnil je tisti slanik.«
»Hej, gospod! Ubijati — ste pripravljeni?«
Drzno izzivanje je naraščalo, pojavljalo se je čustvo nekakšnega brezskrbnega in brezupnega poguma, kriki so zveneli glasneje, zasmeh vse — ostreje.
Narednik je pogledal častnika, vzdrgetal, pobledel in tudi naglo potegnil sabljo^
Naenkrat se je razlegel nemirni, zlovešči glas trombe. Ljudje so gledali na trobentača. — Tako čudno je napel lica in trobil i malodane predolgo. Ljudje so zaglušili nosljajoči, medeni krik s kričečim žvižgom, tuljenjem, cviljenjem, preklinjanjem, z besedami očitkov, s stoki otožnega brezsilja, s kriki obupa in poguma, ki ga je izzval čut možnosti smrti v prvi prihodnji minuti in nemogočnost uiti smrti. Uiti smrti, ni bilo kam. Neko-koliko temnih postav se je vrglo na zemljo in se stisnilo k nji, drugi so si zakrivali obraz z rokami, a človek z veliko brado je razpel na prsih plašč in stal pred vsemi, zroč na vojake z modrimi očmi. In govoril je, vse jim je govoril, neslišno, toneče v kaosu krikov.
Vojaki so mahnili s puškami in jih priložili k licu. Vsi so oledeneli v enolični, strelski pozi, stegujoč v množico bajonete.
Bilo je videti, da je črta bajonetov visela v zraku nemirno, neravno — eni so se preveč stegovali naprej, drugi so se povešali k tlom, le nekateri so gledali naravnost na prsi ljudem, vsi pa so se zdeli mehki, drgetali so, kakor da se talijo, zvijajo.
Neki glas je glasno, z grozo in s prezirom kriknil:
»Kaj delate? Morilci!«
Bajoneti so silno in neravno vztrepetali, bojazljivo je planila salva, ljudje so se zamajali nazaj, pritisnjeni od zvoka, od udarcev krogelj, padcev mrtvih in ranjenih, Nekateri so jeli molče skakati čez mrežo vrta.
Brizgnila je zopet salva .. . In še ..,
Deček, ki ga je ujela krogla na mreži vrta, se je naenkrat prevrnil in obvisel na nji z nogami kvišku. Visoka, vitka ženska z bogatimi lasmi je tiho vzdihnila in mehko padla poleg njega.
»Prekleti • • .« je kriknil nekdo.
Postalo je bolj prostorno in tišje. Zadnji - so bežali v ulice, na dvorišča, množica je težko odstopala, ubogala nevidne sunke. Med njo in vojaki se je pojavilo nekoliko sežnjev zemlje, vse pokrite s telesi. Eni od njih so planili naglo pokonci in zbežali k ljudem, drugi so vstajali z velikim trudom, puščajoč za seboj mlakuže krvi. Omahovali so tudi nekam in kri je curljala po njih sledovih. Mnogo ljudi je ležalo nepremično, z obrazom kvišku in k tlom in na stran. Vsi pa so bili stegnjeni, v čudni napetosti teles, ki jih je objela smrt, kot da so se hoteli iztrgati iz njenih rok.
Vonjalo je po krvi. Ta vonj je spominjal na toplo, slano dihanje morja zvečer, po vročem dnevu; ali bil je nevaren, pijanil in vzbujal je grdo željo, njuhati ta vonj dolgo in mnogo — ta vonj je grdo razburjal domišljijo, kot je to znano mornarjem, vojakom in drugim morilcem-rokodelcem.
Množica se je umikala in vzdihovala. Preklinjala in vzdihovala. Preklinjanja, psovke in kriki bolesti so se zlivali v pestro vihro z žvižgi in stoki. Vojaki so stali trdno in bili tako nepremični, kakor bi bili mrtvi. Obrazi so jim pomo-(Nadaljevanje na 4. strani.)
Na Vojskem se dvigajo botisi in lepši domovi
Prostovoljno delo v mali partizanski vasici prekaljuje rodove delovne mladine
»Na ruševinah, ki jih je zapustil okupator, si bomo postavili in zgradili boljše in lepše domove.« Tako te pozdravi napis na napol obnovljeni hiši na Vojskem. Toda marsikdo, ki pride na Vojsko, sedaj prezre vse napise, včasih celo kažipot, ki stoji pod cerkvijo ter kaže pot v partizansko tiskarno na eno, na drugo stran pa pot v partizansko bolnico IX. korpusa, kjer pritegne njegovo pozornost nase na desetine pridnih, delavnih rok idrijske mladine, njihova vesela pesem in njihov življenja polni nasmeh, »Borili smo se, ker smo hoteli živeti, delamo, ker hočemo še lepše živeti v svobodi«, tako govore, in priča te neuklonljive borbe so tisti, ki so z živo vero v lepše življenje umirali, priča ustvarjanja pa je delo idrijske mladine, ki je, v trdnem prepričanju, da ustvarja lepše življenje, zapustila domove ter se strnila v delovni bataljon in zasadila neizprosne lopate in krampe v ruševine in začela graditi nove domove.
Na vidnem kraju vasi visi deska, na katero so Vojskarji napisali svoje žrtve za svobodo. V borbi je padlo 33 domačinov, interniranih je bilo 66, od teh jih je 6 umrlo v internaciji, v partizanski borbi je sodelovalo 140 borcev. Fašisti so na Vojskem razbili in požgali 112 hiš in gospodarskih poslopij, kar predstavlja škodo 26 milijonov 232.000 lir. Poleg te table je na Vojskem mnogo, mnogo znamenj, ki pričajo o žrtvah naših ljudi. Človek se nehote spomni, da je videl ob strmi poti, ki vodi iz Idrije na Vojsko in ki se v dolžini 12 km dvigne za celih 700 metrov, lepo okrašeno tablo z napisom: »Tu počiva 30 borcev, ki so jih postrelili Nemci dne 3. aprila 1945.« To so bile poslednje žrtve na Vojskem.
Danes se to Vojsko obnavlja. Idrijski okraj je posvetil veliko pažnjo tej svoji junaški vasici. Danes je Vojsko ena sama veličastna pesem dela in obnove in kadar pride človek na Vojsko v dopoldanskih urah, ko nekateri razdirajo ruševine, drugi kopljejo, tretji gase apno, drugi že spet vozijo samokolnico, si ne upa s pogovorom ustaviti teh mladih defovnih ljudi, ker dobro ve, da bi jih ne mogel odtrgati od dela, torej da se ne bi mogel z njimi pogovoriti. Ko pa se proti večeru zbero vsi doli za vasjo, kjer prebivajo, takrat pa se razvežejo jeziki in mladina ti pove, kaj dela in kaj vse hoče narediti, da bo obnovila Vojsko in da bo s tem povedala vsemu svetu, kako ljubi svojo domovino, in da ne bo pustila, da bi kdor koli to njeno patriotičnost gazil in blatil.
V kratkih 14 dneh, od kar je bataljon idrijskih mladincev in mladenk na Vojskem, so mnogokaj napravili in mladina je zabeležila velike uspehe. 211etna Šteli Kolar iz Idrije je v dveh urah odpeljala 70 samokolnic od razrušenega stavbišča; Rupnik Franc, Golob Adi, Lampe Slavko in Kokelj
Adoli so v eni dnini naložili 51 stotov apna; Kokelj Adolf in Kolar Štefi sta v dveh dneh, to je v 24 urah skopala 3 m dolgo in 1 in pol m široko jamo za apnenico; Poljane Rafael in Frfolja Ivan sta v treh dninah skopala temelje za hišo v dolžini 6 m in pol. Jama je bila globoka 1 meter in pol ter 2 m široka.
»Kdo je najbolj priden na Vojskem?« Oči se upro vate, v njih je toliko volje do dela, do ustvarjalnosti, kakor v gibčnih zdravih telesih, in naenkrat se ti nasmejejo. V tem prvem delovnem poletu ne moreš ugotoviti, kdo je res najbolj priden, ker vsi tako z veseljem delajo, toda vendar mladina pohvali tiste, ki so že v tem prvem poletu pokazali največ delavoljnosti. Kolarjeva Štefi, Martini Nela, Rupnik Franc, Kolarjev Cveto, Ogričev Ivan, ti so pa res pridni. Tudi Vilarjeva Albina, članica AFŽ iz Titove ulice, je tu gori in prav pridno dela. »Mi nismo zastonj napisali »Titova ulica hoče Titovo Jugoslavijo«, veselo pripoveduje Vilarjeva, »to hočemo tudi z delom potrditi.« Doslej je Vilarjeva predvsem pomagala pri gašenju apna, 10 dni zapovrstjo je nosila vodo. V dveh urah je naenkrat nanesla 60 škafov vode.
S svojim delom je mladina pripravila 8 apnenic, ki so dale nad 100 stotov apna, popolnoma očistila ruševin 4 hiše in že pričela z gradnjo. Mladinski delovni bataljon šteje okrog 40 ljudi in dela od 6. do 12. ure dopoldne. Popoldne pa porabijo za strokovno vzgojo in za politični študij.
Izmed 27 stavb, ki so v načrtu, da se jih v času Titovega tekmovanja obnovi, je trenutno v delu 11, med katerimi je ena že pod streho. Načrt predvideva popolno obnovitev 14 objektov, delno pa 13 objektov. Stavbe, ki se obnavljajo, leže raztresene na 5 kvadratnih km obsegajoči površini vendar pa mladina ne dela sama. Pomagajo ji tudi domačini, od časa do časa pa pridejo tudi starejši Idrijčani »na udarniško«, kakor pravijo. Ti ostajajo kar po tri dni na Vojskem, potem pa se spet vrnejo na svoje delo. S prostovoljnim delom so pripravili tudi precej opeke in jo že nad 10.000 kosov pripeljali na stavbišča; nadalje so pripravili 135 stotov cementa, 150 kg spojk, 15 kub. m desk, 219 kosov raznega orodja in 18 stotov živeža za prostovoljno delovno mladino. Tudi iz Kanomlje hodijo žene, ki čistijo opeke iz ruševin bivših vojaških barak. Ena izmed 4eh nam je pokazala obvezan prst, potem pa je sramežljivo dejala: »Prvi zamah s kladivom je bil namesto po opeki po prstu; toda nič ne de, le malo me je sram, da sem bila tako nerodna. Sedaj pa gre že čisto dobro,«
Kogar koli vprašaš, kdor je obiskal Vojsko, vsak ti reče: »Tam gori se ustvarja nov svet. Ne samo da rastejo nove hiše, ampak vse postaja drugačno. Na Vojskem se ne dvigajo
samo boljši in lepši domovi, ampak rastejo novi ljudje, katerih ljubezen do nove domovine se kali v delu in požrtvovalnosti. Kakor je bila vasica Vojsko srce našega oboroženega odpora, tako je danes srce ustvarjalnosti. Kakor se je včasih tam gori' kalil rod junakov-borcev, tako se danes
tam gori kali rod junakov-delavcev. V teh ljudeh tamo gori na Vojskem člo.vek sreča na desetine in desetine potomcev Cankarjevega Hlapca Jerneja, ki se je uprl nasilju, ki je pregnal tiste, ki so hoteli uživati plodove njegovega znoja in njegove krvi. Danes ta zarod ne prosi, ne kloni,
ampak zahteva, ker ve, da je njegova pravica in da je ni sile na svetu, ki bi mogla to pravico uničiti.
Naprej, s ponosno dvignjenim čelom, delavna mladina, naprej nad ruševine, sledove fašističnega uničevanja, ker za teboj rastejo novi domovi, nova domovina Jugoslavija.
Se nefecif uspehov prostovoljnega dela
V času novega tromesečnega tekmovanja se je prebivalstvo naše Primorske s še večjo vnemo vrglo na prostovoljno delo. Samo Dobravlje v Vipavski dolini so v času od 25. maja 1946 do 15, junija 1946 dale 600 prostovoljnih ur, V tem času so nabrali mladinci in mladinke 14.000 lir za sklad obnove. Tako so že štirikrat prekoračili vsoto, katero so si zadali nabrati v teku tega tekmovanja. Pri nabiralni akciji pa gre vsa zahvala družini dr. Hrobata, katera je sama darovala 10.000 lir. Za vzgled pa naj nam bo mati padlega partizana poročnika Borisa Črnigoja, katera je dejala: »Za Titovo Jugoslavijo sem dala vso svojo bogatijo, svojega edinega sina, za Titovo Jugoslavijo dajem še to preostalo revščino.« Požrtvovalni materi gre velika zahvala.
Pred nami pa stojijo še velike naloge, ki smo si jih zadali v tekmovalnem načrtu, zato je treba, da z še večjo vnemo zagrabimo za krampe in
lopate in s še večjo požrtvovalnostjo delamo na obnovitvenem polju.
Pri nas v Dobravljah sicer nimamo mnogo ruševin, ker smo že večino očistili in obnovili. Zadali pa smo si nalogo, da bomo pomagali pri postavitvi šole in ljudskega gledališča. Poleg tega pa smo se še obvezali, da bomo pomagali pri obnovitvenem delu tovarišem iz vasi Brje, Cesta in drugim. Naša obnovitvena zadruga je napovedala tekmovanje Obnovitveni zadrugi v Ajdovščini.
Vendar pa se je našlo tudi na našem terenu nekaj ljudi, ki še vedno ne razumejo važnosti prostovoljnega dela in delavce prostovoljce zasmehujejo. Vedo naj, da s tem ne bodo dosegli nikakega uspeha, ako nočejo, da ostanejo sami osramočeni pred vsem primorskim prebivalstvom, na hitro še sami zagrabijo za orodje in pohitijo pri delu, da ne bodo zaostali za drugimi.	Bratina Štefan.
delegat Poverjeništva PNOO oddelka za obrt in industrijo, Oprešnik Vide, pa je s proučevanjem in iznajdljivostjo uspel, da je razširil le-sovinske plošče za 2.50 cm.
Delavci na parni žagi Rizzato v Ajdovščini so že v času trimesečneoa ga Titovega tekmovanja od 25. maja do 11. junija napravili 1300 nadur za fond za obnovo, kar znese 45.000 lir. Vse to delajo z odgovarjajočo produkcijo 9. uram in iz dneva v dan izboljšujejo tudi kvaliteto izdelkov.
Delavci pri Pokrajinskem avto-podjetju v Ajdovščini pa so prav tako že izročili v fond za obnovo 73.579 lir.
Požrtvovalnosti delavcev in nameščencev v Ajdovščini ter v Idriji naj sledijo tudi delavci in nameščenci po drugih centrih Slovenskega Primorja cone »B«.
in dva korakali skozi Ajdovščino in prepevali naše borbene pesmi. Šli smo na cesto Ajdovščina—Lokavec. Delali smo različna dela: mladinci so šli v Dobravlje, kjer so vozili pe-
sek s kamionom, pionirji in pionirke so razbijali kamenje in ga nakladali na vozove, ostali so pa kopali in čistili jarke ob cesti.
Tudi tovariši profesorji so s® prav dobro izkazali na delu.
Mladina je povsod prva, tako se je tudi pri tem delu pokazala požrtvovalna, zavedajoč se, da kdor ne dela, ne more živeti v naši domovini. — Opoldne smo imeli odmor; vsak je imel s seboj nekaj prigrizka. Popoldne smo nadaljevali delo do štirih.
Ponosni smo se vračali na dom<^ ve zavedajoč se, da smo opravili mnogo koristnega dela. Ta dan na® je dal pobudo za obnovo Lokve-Ce-povana, za katero se je odzvalo že nekaj mladincev in mladink.
Do teh akcij nas ne veže samo klic domovine, temveč tudi zavest, da moramo pomagati tistim, ki s® bili v tej vojni najbolj prizadeti.
Tako udarniško delo utrjuje našo srednješolsko organizacijo in nas vzgaja za skupno življenje.
Bolje Joško, III. razred.
Posnemajmo jih!
V nedeljo, dne 16. t. m., so odšli nameščenci Okraja skupno z mladino iz Ajdovščine na prostovoljno dek>’ Napravljali so pesek za obnovo 0(1 okupatorja požgane vasi Zapuže. Od 6. do 13. ure so napravili 20 kub. ® peska.
Pri delu se je posebno izkazal 60' letni tovariš Brajdnik Rudolf iz Aj' dovščine. Tov. Brajdnik je ves pridno vozil s samokolnico pesek j2 kamnoloma. Poleg tega pa je tovariš Brajdnik vnet planinec in fizkultur-nik, nikoli pa noče na prostovoljnem delu zaostajati za drugimi. Tovariš» Brajdnika stavljamo za vzgled.
V Podbrežah gradimo vodnjak
Pri nas se tudi prav dobro zav®' damo nalog, ki stojijo pred nami, i® prav nič ne zaostajamo za mladino' ki je šla v Brčko-Banoviči na gr»®* njo omladinske proge.
Začeli smo z izgradnjo vodnjak»' v katerem bo zadostovalo vode za celo vas. Delo smo pričeli 5. ju®'" ja t. 1. Pri delu se stalno udejstvuj® 15 tovarišev in tovarišic, ki so n»’ pravili preko 1800 delovnih ur.
Posebno pohvalo lahko damo ž°' varišici Šajna Mariji, ki je pri del® prva in najbolj požrtvovalna.
Drobne Slavka.
Tovariš Oprešnik Vide je z iznajdljivostjo uspel razširiti vezane lesene plošče za 2a50 cm
Delavci nove tovarne lesovinskih plošč (Fallersa) v II. Bistrici so si že v času prvomajskega tekmovanja zadali kot osnovno nalogo tekmovanja, da bodo spravili v obrat tovarno do l.maja. Dne 26. aprila je bila res otvoritev te tovarne, kot prve te vrste brez nemških inženirjev. Najboljši pri delu za uspostavitev in obnovo tovarne, ki je bila aprila 1945 bombardirana, so se pokazali Princ Anton, Čeligoj Anton, Ogrizek Franc in strokovnjak Bianchi, po rodu Italijan iz Merana v Tirolah, ki je dal od sebe res vse, da je spravil tovarno v pogon. Delavci pa so s tekmovanjem nadaljevali tudi po otvoritvi, tako da so normo za izdelovanje lesovinskih plošč, ki je bila postavljena od strokovnjakov, že ob otvoritvi prekoračili za 45%. Kvaliteta se vsak dan zboljšuje. Tovariš
DIJAKI AJDOVSKE KIŽJE GIMNAZIJE SO DELALI KA GESTI AJDOVŠČINA—LOKAVEC
Dne 8. t. m. smo se ob osmih zjutraj zbrali v šoli. Okrog 180 učencev se nas je pripravilo za udarniško delo. Vsakdo je dobil orodje, s katerim bo delal, nato smo po dva
(Nadaljevanje s 3. strani.)
dreli in ustnice so bile tesno stisnjene, kakor da so tudi ti ljudje hoteli kričati in žvižgati, a se niso upali ter so se zdr-ževali. Gledali so naravnost pred se s široko odprtimi očmi in niso več migotali s trepalnicami. V tem pogledu, praznem, globokem in prozračnem, kot je siv zrak jesenskega dne, ni svetilo, ni bilo nikjer zapaziti nekaj človeškega. Zdelo se je, da oni ne vidijo ničesaf, da ne vidijo tistih opustošenih, motnih točk na sivih, pretegnjenih obrazih. Morebiti nočejo videti, morebiti se na skrivaj boje, da zagledajo toplo kri, ki so jo oni prelili in ki jo še hočejo prelivati. Zeblo jih je, puške so drgetale v njih rokah, bajoneti so se majali in vrtali zrak... Ali ta drget ni mogel prebuditi topega brezčutja v prsih ljudi, katerih srca je pogasil pritisk nasilja nad voljo, katerih možgani so bili tesno oblepljeni s pro-tivno, gnilo lažjo. Izmed ležečih je vstal bradat, modrook človek in začel govoriti z jokajočim glasom, ves tresoč se:
»Niste me ubili... To zato, ker sem
go je sprejel častnika z vnetim ukorom in mu kazal s široko gesto kri naokrog.
»Kako opravičujete to, pomislite? Ni upravičila!«
Častnik je obstal pred njim, nemirno namršil obrvi in stegnil roko. Strela ni bilo slišati, videl se je le dim, ki je obdal morilčevo roko enkrat, dvakrat, trikrat. Po tretjem so se človeku zašibile noge, opotekel se je nazaj, mahnil z desno roko in padel. K morilcu so planili ! od vseh strani —on se je umikal, mahal j s sabljo, suval vse s svojim revolverjem I Neki deček je padel pod njegove noge, ! on ga je sunil s sabljo v trebuh ... Kri-j čal je z rjovečim glasom, skakal na vse strani, kakor uporni konj. Nekdo mu je vrgel kapo v obraz, obmetavali so ga s kepami okvrvavljenega snega. K njemu je prihitel narednik in nekoliko vojakov, ki so nastavili bajonete, in takoj so se napadalci razbežali. Zmagovalec je grozil za njimi s sabljo, nato pa jo je naen-
krat spustil in še enkrat zabodel dečka, ki se je plazil ob njegovih nogah, ves krvaveč.
In zopet je nosljajoče zapela tromba. Ljudje so se naglo umikali s trga pred tem- zvokom, ki se je cvileče zvijal v zraku in točno orisaval prazne oči vojakov, hrabrost častnikovo, njegovo sabljo, na koncu rdečo, razmršene brke.
Živa, rdeča barva krvi je dražila oči in jih privlačevala k sebi, vzbujala pijano in zlobno željo, videti je vedno več, videti povsod. Vojaki so, kakor da so postali pozorni, stegovali vratove irt zdelo se je, kakor da so iskali z očmi še žive cilje za svoje krogle ...
Častnik je stal na krilu in, mahajoč s sabljo, nekaj kričal, sunkoma, srdito, divje ...
Od vseh strani 'so mu v odgovor doneli kriki: »Rabelj!« »Lopov!«
Začel je popravljati svoje brke.
Prevedel Ivan Vuk.
Humanizem Maksima Gorkega
vam govoril sveto resnico.«
Množica se je zopet mrko in počasi dvigala naprej in pobirala mrtve in ranjene. Nekoliko ljudi se je postavilo poleg tega, ki je govoril vojakom, in so tudi, segajoči mu v besedo, kričali, pregovarjali so jih, grajali brez srda, tožno in s sožaljem. V njih glasovih je še vedno zvenela naivna vera v zmago pravične besede, želja, dokazati nesmisel in blaznost krutosti, vzbuditi spoznanje težke pomote. Trudili so se in hoteli prisiliti vojake, da spoznajo sramoto in gnusobo svoje prisiljene vloge ...
Častnik je potegnil izza pasu revolver, ga skrbno pregledal in se napotil k tej skupini ljudi. Ona se mu je umikala, ne da bi hitela, kakor se umika človek pred kamnom, ki ne drči naglo z gore. Modrooki oradati človek se ni umaknil, ne-
»Če se sovražnik ne preda — ga uničijo.«
Kot veliki humanist, bi je delu za osvoboditev človeštva in ustvarjanju ugodnih pogojev za rast človeške osebnosti žrtvovat vse svoje življenje, je Gorki učil, da je ljubezen do človeštva nemogoča brez aktivne in resnične mržnje napram njegovim sovražnikom, zato je proglasil načelo pravega borbenega humanizma: »Če se sovražnik ne preda — ga uničijo.«
To načelo je sovjetsko ljudstvo stalno pomnilo v letih velike domovinske vojne proti fašizmu: Beseda Gorkega je navdihovala borce Rdeče armade. Poznali in pomnili so plamenečo in srdito borbo proti fašizmu, ki jo je vodil Aleksej Maksimovič v pred-
vojnih letih do poslednjega dne svojega življenja. Leta 1932, leto dni pred Hitlerjevim prihodom na oblast, je Gorki v članku »O soldaških idejah« pisat: »Fašizem Italije sanja o oblasti Rima nad svetom. Hitler pridiguje, da bo fašizem dvignil nemški narod nad vse človeštvo*, a na Japonskem je človek, ki trdi, da bo v kratkem prišla vsa bela rasa pod oblast rumene bur-žoazije... Ni besede, ki bi izrazila, kako je vse to do podlosti gnusno, kako je to nesmiselno in zoprno.« Kazal je na to, da sta »fašizem in rasna teorija — cinično razgaljeno pridiganje oboroženega ropanja« (»O kulturah«, 1935), da so fašisti — »nenadarjeni avanturisti, ki je vsa njihova moč v njihovem ciničnem pomanjkanju sramu in v njihovi krutosti po-
besnelih svinj.« Članki Gorkega jso budili v sovjetskem ljudstvu sveto sovraštvo proti fašizmu in fašistom, klicali so k obrambi kulture pred fašističnim barbarstvom in učili, da je treba »sovražnika iztrebiti brez žalosti in prizanašanja.«
Gorki je bil goreč patriot svoje domovine in je v letih reakcije skozi usta enega izmed junakov romana »Mati« izpovedal svojo trdno vero v to, da bo »Rusija najšvetlejša demokracija na zemlji«, strastno je ljubil veliki ruski narod in ga smatral za »izredno in fantastično talentiranega«. — Aleklej Maksimovič ni nikoli dvomil v našo zmago v bojih proti fašizmu. »Mi smo že ljudstvo socialistične kulture in nismo neoboroženi«, je pisal. »Naše orožje ni samo v rokah pametne, izredne Rdeče armade, to orožje je v modrem, za ves svet rešilnem nauku Lenina-Stalina, to orožje je v grandioznem razvijanju in zbiranju delovne in borbene energije, ki je neobhodno potrebna za samoobrambo.«
Kot veliki umetnik socializma, kot tovariš in soborec Lenina in Stalina je bil Gorki neločljivo povezan s svojo domovino in ljudstvom. Trdil je, da brez zveze z ljudstvom, z njegovim delom in življenjem, umetnik nima možnosti nikakršnega ustvarjanja. Živel je za koristi delovnih množic, boril se je za njihove cilje in zato tako iskreno in pravično zvene njegove ^besede v članku »O nečlovečnosti«, ki ga je napisal leta 1929:
»In če izbruhne vojna proti razredu, s čigar močjo živim in delam, bom šel tudi jaz kot navaden borec v njegovo armado- Šel bom ne zato, ker vem, da bo prav ona zmagala, ampak zato, ker je velika in pravična stvar delavskega razreda Sovjetske zveze — moja zakonita stvar, moj dolg.«
Gorki ni doživel te vojne. 18. junija
1926 je umrl. Padel je pod roko sovražnikov delavskega razreda in vsega so' vjetskega ljudstva, tistih sovražnikom ki se je proti njim neustrašeno bojeval vse svoje življenje. »Do poslednjega diha je Gorki bil istih čustev ® misli s tistimi, ki s tolikšnim navdušenjem sedaj grade novo socialistično družbo pod vodstvom partije Lenin8' Stalina. Njegove oči so do konca življenja svetile s plamenom borbe in ne-pomirljivosti proti sovražnikom delav' cev, proti fašistom in vsem drugim t®' čiteljem, proti tistim, ki uničujejo ku*" turo in podžigajo vojne« (V. M. MoI°' tov).
#
Maksim Gorki je bil prvi veliki P.1' satelj delavskega razreda, pesnik 111 glasnik novega socialističnega svetu-Stal je v isti vrsti z giganti ruske k'8' sične književnosti — kot so Puškin" Gogolj. Tolstoj — nadaljeval je v sv°' jem ustvarjalnem delu njihove velih tradicije ,a hkrati je glavno — začetnik in prvi predstavnik proletarske socialistične literature. Vsa njegova de' lavnost kot pisatelja in tvorca n0', kulture je prežeta z visokim patosoin idej socialističnega humanizma in vero v ustvarjalno moč človeške? dela, ki preobraža svet. Leta 1928 Alekse i Maksimovič na neki konferen^ ci v Tiflisu, odgovarjajoč na pozdrav h svoji vrnitvi v domovino, dejal: »Ce bi bil jaz kritik in bi pisal knjigo o Maksimu Gorkem, bi v njej P°' vedal, da je moč, ki je iz Gorkega napravila to, kar je, kakršen pred stoji, pisatelja, ki ga tako pretiran spoštujete, ki ga tako ljubite — v teffl> da je on prvi v ruski književnost'’ morda celo prvi v življenju, osebij0 dojel največji pomen dela, ki ustvarj8 vse, kar je najdragocendjšegn, vse, kar je najlepšega, vse, kar je velikega na
tem svetu.«	L. Subofcki*
Umrli so, da mi živimo
niso dovolili, da bi pokopale svoje drage, niso dovolili otrokom, da bi za svojimi očeti jokali, dovolili so jim le, da so se od daleč ozrli poslednjič na njih ljubljeni domači krov, ki pa je bil zavit že v dim in ogenj.
Minul je čas trpljenja, vojna je končana. Ljudsvo se je vrnilo, našlo pa je le še sledove, ruševine svoje vasi.
Z neumornim trudom se je posrečilo vdovam iz Kilovč in Rateče-vega brda postaviti zasilna stanovanja, toliko, da so lahko spravile
Ilirska Bistrica se spominja smrti prvih talcev
lih	'e P0tckalo življenje v ma- peljali v internacije v razna italijan-
vasicah Ratečevo brdo, Kilovče, ska taborišča. Ubogim vdovam pa Mereče, Podstenje in Bitnje. Delav-^. ljudstvo je garalo kot vprežna .'Vina od jutra do mraka, delalo je m molčalo. Skoraj si niti misliti ni upalo po slovensko, ker je nad nji-m‘ dražil in bdel sovražnik, ki je iskal vzroka in čakal prilike, da bi Mcal m uničil. In prilika je prišla.
nc 6. junija 1942, ko je prva pri-fflorska skupina napadla postojanko V Merečah, so se italijan-5**, fašisti strahotno maščevali. Za aška vojaka je padlo 28 prvih na ih talcev. Bili so to sami očetje vzorni gospodarji in zavedni Sloven-CL Ljudstvo iz vseh vasi pa so od-
poljske pridelke in da so z otroci spale pod lastno streho. Toda ljudstvo ni pustilo vdove v težkih trenutkih same. Podvojili in potrojili so svojo delavnost in pomagali osamelim vdovam pri obnavljanju njihovih hiš.
V spomin padlih talcev pa je bila v nedeljo dne 9. junija 1946 svečano odkrita spominska plošča. Odkritju je prisostvovalo približno dva tisoč ljudi, ki so s svojo navzočnostjo počastili spomin talcev. Ob odkritju so govorniki spregovorili nekaj lepih besed, pevski zbor iz II. Bistrice pa je zapel žalostinko »Žrtvam«.
Iz II. Bistrice.
Praznik idrijskih rudarjev
Prvič bodo idrijski rudarji praznovali svoj praznik kot svobodni ljudje in ne samo sredstvo, s katerim so izkoriščevalci ropali naša bogastva
i.	pončem 15. stoletja je neki sodar, 1 je namakal čez noč škafe na stu-
winCUi' nekega jutra hotel, kot običaj--j’ °dnesti škaf, pa ga ni mogel dvig-t J1- Opazil je na dnu neko svetlo si ni znal razlagati, kaj in i1 *0 Lilo. Šel je v Škofjo Loko
Pokazal to zlatarju; po poti pa je L voril o svoji najdbi tudi znancem. e.s‘ se je širila okoli in kmalu se je acela borba za nadvladje nad Idrijo u živim srebrom v Idriji.
Takrat je vodila važna trgovska iz Čedada preko Kobarida in Tol-ina do škofje Loke. Po tej cesti je Prihajal tudi vpliv od ene strani iz edada in Benetk, na drugi strani pa »? Avstrije in cesarskega dvora na ~Uh«ju. £,jm so Akrili tu neke go-Podarske dobrine, iz katerih so vi-eii, da bi lahko vlekli mastne dobič-®\že se je pričela borba za premoč
j,	6« italijansko gospodo iz Čedada in' ehetk in avstrijsko -gospodo na Du-
todIU'- ^vensko ljudstvo, ki je živelo jjU’ .je bilo za to gospodo samo pro-^ajalno sredstvo, katerega so se po-Uzevali gospodje za izkoriščanje na-bogastev. Tuji graščaki in tuji 5Pezi so izkoriščali slovensko zemljo, •nvenska raja pa je garala v znoju . °.jega obraza za tuje gospode in tu-Je mterese.
r i^temška družba, kateri je načelo-Valentin Kuttler iz Salzburga^ je dobila premoč in začela izkoriščati j jtejk. V začetku je bilo še ' malo dpi k°v in zato družba ni plačevala *avcem dnin. Delavci so od početka "Peli. Ker pa se je to nadal jevalo .. .meseca v mesec, so pričeli godrnja-f,.?? .končno tudi groziti. Nemški valutili 1,11 biriči so neusmiljeno tolkli po se 11 ln priganjali na delo ne oziraje jjj, .Pn to, da delavske družine niso v; e e kaj dati v lonec in da so njiho-otroci lačni prosjačili okoli, sv J® položaj v Idriji na dan • •• Ahaca 22. juni ja 1508. ko so rudar-]ik?asledili v zemlji bogato žilo. Z ve-j,; 110 veseljem. da se bo njihov gmot-rie h °^aj teboljšal, so vsi tekli y ja-si, ’ da oznanijo veselo vest. Vse Ijud-ja ? Idrije je drlo proti hiši Kuttlery sp 'P manifestiralo, zavedajoč se bolj* w .teteočnosti. Gospa Kuttler, ki je tal 1 a’ *^a 1° b°čejo ubiti, je pome, zi ntVS° ztetnino in dragocenosti sko-Žo CU°’	s' obvarovala svojo ko-
v jj^d .takrat naprej se dan sv. Ahaca driji vsako leto slovesno praznuje te IkhI °v 80 mdarji upali na bolj-
Živo srebro je vabilo vse mogoče Pr^te^jo v Idrijo. Tako so se tudi s;j n9?zi na svojem pohodu dobro za-^rab v	Nemci, da bi rešili
ijj.P.^rebro — svoje bogastvo, so po-°kor <telavce z živim srebrom ven v so ga za nje skrili na raz-»„• , Krajih. Leto revolucije 1848 je llnz ° tedi idrijske rudarje in ostale I)rnrne Prebivalce, ki so se dvignili L, -1 ,s.v°ji gospodi, med katero je bi-Wk ■ rudniško vodstvo. Da je bila ki 13a precej ostra, dokazujejo listki, I^jj?. bili raztreseni 6. junijal848. po
Ako ne boste kmalu pre-Dr -,1 ,lz Idrije rud. svetnika in tistih letm'1?- ki 80 vam te kmetom po-nat)r * -.te s telesa in ki vas hočejo sarf za sužnje starega čoja (ce-%ane ')0^0 va8e biše v kratkem za-
. Rudarske družbe so znale vsesko-rud te^te.iito izkoriščati delovno silo te vi!' ^teče so bile vseskozi nizke je paka borba rudarjev za izboljšanje bila le manUcn korak naprej.
preddelavce — priganjače 18 krajcer-jev, kg mesa je stalo 10 krajcerjev in en seženj drv 1 goldinar. Večkrat so poleg tega zadrževali izplačilo po več mesecev. Celo stari arhivi navajajo slab socialni položaj: »Uboštvo; zaslužek pri rudniku je majhen, stanovanja in drva draga, družine velike, sirote rudarjev so ubožci, ki prosjačijo; vdove dobe majhno provizijo, v bolezni in starosti stradajo!« Kdor je postal brezposeln, so ga enostavno izgnali iz Idrije. Včasih je nezado-kih slučajih so glavne prijeli, pretepli voljstvo tako narastlo, da so pričeli žugati s kamenjem in palicami. V ta-in _ izgnali. Da bi bile kazni še bolj učinkovite, so napravili za moške križ, a za ženske lesene klade na sramotnem odru. Pred 30. letom se skoraj nihče ni mogel poročiti, ker ni imel prihrankov in ne dovolj plače za življenje. Prepovedovali so ženitve in domače slavnosti. Ukazovali so, koliko gostov sme kdo povabiti na svatbo in koliko smejo popiti in pojesti. Uradniki in predstojniki so imeli sila visoke plače in so živeli v razkošju in poleg tega sprejemali od delavcev podkupnine v raznih oblikah in jih navajali k temu. Čisti dobiček rudarske družbe pa je šel letno v več sto tisoč goldinarjev in celo milijonske vsote.
Idrijski rudar je bil izkoriščam vse
dotlej, dokler ni sam zagrabil za puško in šel v osvobodilno borbo in se otresel izkoriščevalcev in tuje gospode. Zmagovit je izšel iz borbe in se je takoj zavedal položaja, v katerem se je nahajala porušena domovina. Odložil je puško in zgrabil za lopato in kramp in začel neumorno graditi in ustvarjati. Neumorno dela na dvigu produkcije. Iz prvomajskega tekmovanja je prišel v Titovo tekmovanje s širokim načrtom. Prvi se je zavedel položaja našega kmeta, s katerim je bil skupaj tlačen in mu priskočil na pomoč v obdelavi zemlje in obnovi. Tako ustvarja idrijski rudar trdno vez med delavcem in kmetom, ker se zaveda; da danes ima oblast v rokah delovno ljudstvo, ki zna tudi ščititi svoje pravice in svojo enotnost. Na sestankih in zborovanjih nastopa naš rudar odločno proti vsakomur, ki bi mu hotel kratiti njegove pravice ali rušiti njegovo težko pridobljeno enotnost.
Zaman se trudijo razni Churchilli in De Gasperiji, da bi idrijskemu rudarju vsilili svojo voljo. Vsi poizkusi, da bi prignali nazaj stare izkoriščevalce in vgnezdili tujo oblast in ustvarjali strateške pozicije tujih interesov, se bodo razbili ob odločni volji idrijskih rudarjev in vsega delovnega ljudstva Julijske Krajine: Tujega nočemo, svojega ne damo!
S tako zavestjo proslavila idrijski rudar letos svoj praznik. Vse je na delu, vsak posameznik gleda in išče, kako bi se čim dostojneje pripravil za ta veliki dan. Drugič v svobodi, oproščen starih okovov proslavlja svoj tradicionali praznik, z vzklikom: Za Titovo v lepšo bodočnost!
Pismo tov. Bevka primorskemu ljudstvu
Topla zahvala za pisma in brzojavke s pozdravi, besedami zahvale in zaupanja, ki jih prejemamo vsak dan od organizacij z vseh strani dežele. To nam je dokaz, da z zanimanjem in ljubeznijo zasledujete naše delo, hkrati nam je to v bodrilo za naše nadaljnje napore in ponovno pooblastilo, da državnikom in svetovni javnosti tolmačimo vaše upravičene težnje in zahteve.
V svetu imamo mnogo dobrih prijateljev, ki priznavajo upravičenost naših želja in zahtev in so z nami z vsem srcem. Mnogi, ki so bili zavedeni po sovražni propagandi, so danes dovzetni za naše poštene razloge in so nam pripravljeni nuditi vso pomoč. Kdo, ki pošteno misli, more odrekati pravico do samoodločbe ljudstvu, ki je trpelo šest in dvajset let in toliko žrtvovalo v boju za svojo svobodo? Tiste, ki so še vedno gluhi za resnico in slepi za pravico, skušamo prepričati in jim v vašem imenu poudarjamo, da so predložene meje nesprejemljive, ker so v nasprotju z resničnim položajem v deželi in z življenjskimi potrebami prebivalstva.
Vedno in povsod izjavljamo, da more primorsko ljudstvo sprejeti le tako mejo, ki bi upoštevala Julijsko krajino z vsemi njenimi življenjsko važnimi središči kot nedeljivo narodnostno in gospodarsko celoto. In da bi bila vsaka druga rešitev spričo žrtev našega boja za nas žalitev in večja krivica kot po prvi vojni, ki bi je nikoli ne mogli priznati, kakor nikoli nismo mogli priznati rapalske pogodbe.
Od teh naših zahtev, ki so zahteve vseh Slovencev, Hrvatov ter večine Italijanov Slovenskega Primorja, Trsta in Istre, ne bomo odstopili niti za korak. Pravica, ki je na naši strani, mora končno zmagati, ker jo podpira .volja ljudstva. Z zaupanjem gledamo v bodočnost, ko bodo naši skupni napori — ki jih moramo danes še podvojiti — kronani z uspehom in bodo končno ustvarjeni temelji za mimo narodno sožitje, nemoten kulturni razvoj in gospodarski napredek vsega primorskega ljudstva.
Pariz, 8. junija 1946.
Za delegacijo Julijske krajine Bevk France
Primorska mladina piše iz Brčka-Banoviei
Objavljamo pismo, ki ga piše mia- I Hrano imamo dobro. Danes zvečer dinka iz HerpeLje-Kozinskega okraja, | smo imeli proslavo z vso jugoslovan-
katera se je udeležila prostovoljnega dela na progi Brčko—Banoviči, svojim staršem.
Dragi starši!
Po dolgem času smo prišli v Brčko. Vozili smo se 4 dni. Vožnja je bila dolga, ampak zelo lepa. Že v Postojni so našo brigado tako lepo sprejeli, da si ne morete misliti. Šli smo v postojnsko jamo, nakar smo imeli po Postojni sprevod. Preden smo odšli, so nam podarili zastavo našega heroja Janka Premrla - Vojka. V Ljubljani so nas sprejeli s še večjim navdušenjem. Ko smo korakali po cesti, so nam isto posipali s cvetjem tako, da smo hodili po samih rožah. Na postaji v Brčkem nas je čakalo 14 tisoč mladine. Tako vzklikanje je bilo, da kaj takega še nikoli nisem videla.
Tukaj je zelo lepo, poleg (Jda na progi imamo še telovadbo in šolo.
sko mladino. Nas je 51 brigad. Tako je bilo lepo.
Le povejte herpeljski mladini, da se lahko kesajo, ko niso šli. Če bi vedeli, kako je tukaj, kakšno bratstvo in edinstvo je med nami, bi takoj prišli.
Oblečeni smo enako, ob nedeljah se hodimo kopat.
Povem Vam, da me ne bo prej domov, dokler ne bo zgrajena do konca naša proga! Pozdravite vso mladino s Herpelj in jim povejte, da naj pridejo tudi oni gradit »Mladinsko progo«.
Živeli udarniki »Mladinske proge«!
Živelo bratstvo in edinstvo narodov Jugoslavije!
Živel naš ljubljeni voditelj maršal Tito!
Najlepše pozdrave in poljube Vam pošilja	Nada Božeglav.
ODZIV VIPAVSKE DOLINE
KariaV7^' 50 s-e obrri,li navC!Sa'rj“
za i l i-’	. se J® mudu na Vrhniki,
bi SZ .Višanje njihovega položaja. Da len e,. Jte, cesar odkrižal in napravil jev i!S’ iim i.e poklonil 1000 goldinar-fiiHo • Pa teso nikdar prišli v roke wr>v, ampak so obtičali v žepih gospodov.
ure 0,.°yte čas v rudniku je bil od 5. tem ZI*Prai do 7.ure zvečer z enoiir-0dTn„Odm°rom dopoldne in enournim »„i?!0roin opoldne. Od rudariev se ie
ZaliiJi0?1 0P°ldne. Od rudarjev se je Heii»,J-fi-u vIsoka storitev in so bili kršnP 'Vieno preganjani. Za vsak pre-ka7n„ a . nePokorščino so bili strogo •telo J®”1' <i.eiuVne kazni'in prisilno
to -sARkovjn, kot najhujši zločinci, °d 3 ,1 o redne kazni. Plače so bile barn» j,8 krajcerjev, za stare, izvež-delavce 10 do 12 krajcerjev in
Tudi mlaidina vipavskega okraja je poslala svojo reprezentanco na delo za izgraditev nove mladinske proge Brčko—Banoviči.
Odpotovalo je 38 mladincev; zapustili so svoje domove, obdelana polja, lepo, sončno vipavsko dolino in odšli. Saj dobro vedo, da jih bodo drugi požrtvovalni mladinci s prostovoljnim delom nadomestili in pomagali njihovim staršem na kmetijah. Saj vedo, da sta jih vsa vipavska mladina in vse vipavsko ljudstvo spremljala z občudovanjem in navdušenjem in skoro z zavistjo, saj se zavedajo, da so odšli tja, kjer se gradi mladinska proga — njihova proga. Zato so odšli veseli in ponosni, navdušeni in ganjeni.
Z največjim navdušenjem in razumevanjem, v največjem številu se je odzvala madina iz vasi Črniče, iz požgane Otlice in Oseka, a tudi iz Ajdovščine in ostalih krajev.
Kdo je tov. Fišer Janko? Odličen mladinec iz Črnič, kmečki sin, brez očeta in matere je bil odvisen od drugih, preživljal pa se je s tem, da je pomagal kmetom na polju. Bil je ujetnik v Franciji. Ko se je po razpadu Nemčije vrnil domov, je takoj pristopil k mladinski organizaciji in je v njej aktivno sodeloval. Kljub temu, da nima ničesar, se je vedno javil in bil prvi pri vsakem prostovoljnem, brezplačnem delu. Skratka, v mladinski organizaciji je postal vzbu-ditelj dela. Prvi pri čiščenju borovega prelca, prvi v prvomajskem tekmovanju. Zato ga je tudi črniška mladina proglasila za najboljšega mladinca v vasi. Sedaj še je prvi odzval vabilu na prostovoljno delo mladinske proge. Njegove besede so bile ganljive in so sprožile val navdušenja. »Tudi jaz,« je rekel tov. Janko, »hočem prispevati pri graditvi mladinske proge, tako da bom vreden državljan nove Jugoslavije.« Njemu je sledil tov. Francelj Ušan, ki je bil v partizanih, dasi ima komaj 18 let. Francelj je takoj šel s svojega sestanka na sestanek AFŽ, kjer je bila njegova mati, in jo je toliko časa pregovarjal, da je mati privolila, Ganjena je gledala za sinom, ki se je radosten vračal k mladini, in bila je ponosna nanj. Tako je tudi Mirku
Čigoju uspelo, da je dobil materino privoljenje. Materi je dokazoval, kakšne vrednosti in kakšnega pomena je obnova porušene domovine, kako ponosna mora biti na sina — Primorca, ki bo sodeloval pri uresničenju jugoslovanskega ljudskega stremljenja... in mati je razumela. Saj kmetija ni ostala brez delovne moči. Mladina, ki je ostala doma, se je obvezala, da ne bo držala križem rok, temveč je takoj postavila svoje delovne čete in se je lotila dela na polju; 43 mladincev je v mladinskem tednu pokazalo svojo voljo in veselje do dela in se je sedaj, v Titovem tekmovanju, podvrglo delovnemu razporedu tehnične baze.
valnega mladinca ima tudi Ajdov-1 stavila delovne čete z obvezo, da ščina v 20-letnem Stanetu Srebutu. bodo pomagale na kmetijah onim
V partizane je šel ob polomu Italije in je bil komaj pred nekaj meseci demobiliziran. Takoj ob vrnitvi na dom se je pričel zanimati za mladinsko organizacijo, pri kateri je pridno, vztrajno in aktivno sodeloval. Mladina ga je izvolila za tajnika II.” kvar-ta. Prvi pri vsakem prostovoljnem delu se je tudi to pot z navdušenjem odzval vabilu in je pritegnil s seboj še svojega brata.
Tem uglednim mladincem sledi vsa mladina, bodisi iz Ajdovščine kakor tudi iz vseh ostalih vasi našega okraja. V času mladinskega tedna izvaja mladina vse obveze, ki si jih je postavila na svojih množičnih sestan-j kih: kakor v borbi, tako pri obnovi
Lep primer delovnega, požrtvo- j — vse za Titovo Jugoslavijo!
OBNOVA LOKEV—ÈEP0VANA
Dne 16. junija 1946 je odpotovalo 17 mladincev in 18 mladink na graditev porušene vasi Lokve. Mladinci, ki so se odzvali temu velikemu delu, so iz vasi Budanj, Slapa, Lokavca in Ajdovščine.
Mladina se je na določen dan zbrala z velikim veseljem. Z navdušenjem se je razgovarjala o delu ter o njihovem razporedu dela. S pesmijo in vedrimi, žarečimi obrazi je odhajala, s ponosom je nesel prvi mladinec slovensko zastavo z napisom delovne čete. Odšli so na delo z zavestjo, da bodo nekaj doprinesli k obnovi naše lepe domovine s tem, da bodo tudi oni pomagali pri obnavljanju porušenih vasi Lokve—Čepovana.
Med mladinci imamo nekatere, ki jih lahko postavimo po njihovi marljivosti, požrtvovalnosti in vztrajnosti za vzgled vsem ostalim. Navesti hočemo nekaj primerov:
Tov. Vidmar Angel, mladinec iz Ajdovščine se je javil kot prostovoljec na delo mladinske proge Brčko—Banoviči. Toda zdravnik ga je ovrgel. Za njega je bil to težak udarec, ker mu je bila odvzeta možnost pomagati pri graditvi mladinske proge in odpotovati z ostalimi mladinci. Takoj se je javil na Okrožnem odboru mladine z besedami: »Za delo na progi Brčko— Banoviči nisem potrjen, toda akci-,
je za obnovitev Lokev—Čepovana se bom udeležil, četudi bi bili vsi zdravniki proti temu.« Ta mladinec je zelo požrtvovalen in delaven. Pri vsaki krasitvi in pri vsakem delu, ki ga je treba izvesti v Ajdovščini, jé bil navzoč. Pri mladinski organizaciji je bil on tisti, ki je vzpodbujal mladino k delu. Naj je bil sestanek ali prostovoljno delo, on je bil vedno prvi.
Mladinci, ki so odšli na omenjeno delo iz vasi Budanj, Slapa in Lokavca, so vsi kmečki sinovi. V tem času je na kmetijah največ dela, toda oni niso hoteli zaostajati za drugimi, niso hoteli iti preko tega, kar je sklenila mladina na lil. kongresu USAOJ-a, da bo skupno z mladinskimi delovnimi četami gradila porušene domove.
V	Lokavcu imamo invalida JA, tov. Černigoj Bogomila, ki tudi ni hotel zaostati za prostovoljci dela, čeravno je sam za vse delo na domači kr etiji. Bil je med prvimi, ki so se prijavili za delo. »Tudi jaz grem delat in gradit, da bom pomagal obnavljati to našo zemljo, za katero sem se boril in žrtvoval svoje ude«, to so bile njegove besede, besede, s katerimi je pokazal vso ljubezen, ki jo čuti do naše drage domovine.
V	Lokavcah, Budanjah in Slapu je mladina, ki je ostala doma, po-
družinam, katerih svojci so odšli na delo. Tako so mladinci odpoto-vail brez skrbi in z zavestjo, da bo tudi doma delo opravljeno.
Mladinska delovna četa iz Lokev—Čepovana pošilja naslednji dnevni razpored prostovoljnega dela: Ob 4 uri vstajanje, od 4 do 4.30 umivanje, od 4.30 do 5 telovadba, od 5 do 5.30 zajtrk, od 5.30 do 6 zbor, pregled dela in napak prejšnjega dne, načrt dela za isti dan, od 6 do 12.30 delo, od 12.30 do 14 kosilo in opoldanski počitek, od 14 do 15 študij, od 15 do 19.15 delo, od 19.15 do 20 večerja, od 20 do 20.45 študij, ob 21.15 spanje. Da bodo čim več storili in da se bo pri n i ihovem odhodu čim bolj poznalo delo, ki so ga opravili, so se mladinci obvezali, da bodo delali vsak dan dve uri več, to je dnevno 10 ur.
Kakor delavna četa vipavske doline, ki z navdušenjem in hvalevredno požrtvovalnostjo gradi progo Brčko—Banoviči, tako hočejo tudi vipavski mladinci pri obnovi Lokev—Čepovana biti najboljši, hočejo postati udarniki prostovoljnega dela, hočejo, prav zato, ker so tudi oni želeli prispevati pri postavitvi nove železniške proge, doseči in dokazati isto navdušenje, isto požrtvovalnost, ki jo vsemu svetu izkazuje udarniška primorska, slovenska in jugoslovanska mladina sploh pri graditvi svoje prve železniške proge.
Mladina iz vipavske doline! Vsi prostovoljci iz delovnih čet na Lokvah in na progi Brčko—Banoviči te iskreno, prisrčno pozdravljajo. Posnemaj njihovo navdušeno požrtvovalnost in se jim še številnejše pridruži pri obnovi naših porušenih domov, naše porušene, a vendar prekrasne domovine!
Tovarišica Nuzdorfer Marija iz Loža št. 57, je že pred enim mesecem izgubila na poti iz Vipave v Ajdovščino denarnico, v kateri je bila dovolilnica za kolo na ime Nuzdorfer Viktor.
Poštenega najditelja naprošamo, naj najdeno vrne tovarišici.
Dovolilnica na ime Nuzdorfer je proglašena za neveljavno.
Odločba
o spričevalih za strokovne Sole v Slovenskem Primorju za šolsko leto 1945/46.
B
Poverjeništvo PNOO za Slovensko Primorje po odobritvi Vojne uprave JA za Julijsko krajino, Istro, Reko in Slovensko Primorje ter na podlagi pooblastila PNOO za Slovensko Primorje in Trsta, izdaja sledečo
odločbo:
Člen 1. Za vse strokovne šole na področju Poverjeništva PNOO za Slovensko Primorje so predpisana spričevala po obrazcih v prilogi A, B in C.
Člen 2. Oddelek za industrijo, rudarstvo in obrt, odsek za strokovno šolstvo, naj izvrši razdelitev obrazcev po prilogah A, B in C vsem strokovnim šolam, ki spadajo v območje odseka za strokovno šolstvo.
Člen 3. Ta odločba stopi takoj v veljavo.
Načelnik oddelka
za industrijo, rudarstvo in obrt: Dušan Keber 1. r.
Poverjenik:
France Perovšek 1. r.
POVERJENIŠTVO POKRAJINSKEGA NARODNO OSVOBODILNEGA ODBORA ZA SLOVENSKO PRIMORJE TEHNIČNA ŠOLA v Idriji.
Štev. vpisnice: ....
Odsek:............
POVERJENIŠTVO POKRAJINSKEGA NARODNO OSVOBODILNEGA ODBORA ZA SLOVENSKO PRIMORJE ŽENSKA OBRTNA ŠOLA v Idriji.
Oddelek:........
Štev. vpisnice: ....
SPRIČEVALO
............... hči:	...............
rojena:.......v ..... okraj:...........
okrožje:........., je v šol. 1945/46 letu
obiskovala (...)	.... razred oddelka
ženske obrtne šole in pokazala sledeči uspeh :
Slovenski jezik:	........
Ruski jezik:	........
Zgodovina:	........
Zemljepis:	........
Socialne vede:	........
Matematika:	........
Dekorativno risanje: ........
Delavnica:
Telovadba:
Vedenje:
dobila v roke imetje, o katerem govori ta razglas, ali če je komur koli znano, da druge osebe posedujejo omenjeno imovino, je dolžna to takoj prijaviti K. U. N. I.	..	. .
Ravno tako se morajo prijaviti K. U. N. I. vse trgovine, podjetja, javnopravni uradi in ustanove ter stavbe katere koli vrste, čijih lastniki, upravitelji in zastopniki so iz kakršnega koli vzroka odsotni, ali kateri niso do-sedaj bivali v kraju, kjer se je to imetje nahajalo ne glede na to, ali so ali niso poverili upravljanje tretjim osebam za čas njihove odsotnosti.
Prijavo je dolžan podati vsakdo, ki na podlagi pooblastila ali brez tega upravlja ali sploh vodi kako podjetje, urad ali stavbo, ali pa dejansko zastopa njihove interese. V tej prijavi je treba označiti osebne podatke lastnika ali pastopnika, bodo njihove odsotnosti, njihovo sedanje bivališče, kakor tudi točne podatke o premoženju.
Vse omenjene prijave se morajo podati pri okrajnih I. N. O. O. — referentu za obrt in upravo narodne imovine najkasneje v roku 14 dni od dneva objave tega razglasa.
Vsakdo, kdor opusti prijavo imetja, omenjenega v prejšnjih odstavkih, odnosno prekrši predpise omenjene odredbe, kateri so navedeni v prejšnjih odstavkih, se kaznuje kot soudeleženec neposrednega storilca, če kaz-
8 LET PRISILNEGA DELA ZA IZVRŠENO RAZBOJNIŠTVO
NA KOLKU
SPRIČEVALO
................sin — hči:.............
rojen(a) .... v........okraj:
okrožje........., je v šol. 1945/46 letu
obiskoval (a) ......... (....) razred
odseka.......... tehnične srednje šole
in pokazal (a) sledeči uspeh:
Slovenski jezik:	.........
Ruski jezik: Zgodovina: Zemljepis:
Socialne vede: Matematika:
Fizika:
Kemija: Mineralogija: Tvarinoznanstvo: Opisna geometrija: Tehnično risanje:
Delavnice:
Vedenje:	......
Izostanki:
opravičenih ur:	....
neopravičenih ur: ....
Učenec (ka) je izdelal (a) s-z ... uspehom (••••) ••••••• razred tehnične šole.
Idrija, dne............. 1946.
Štev. vložn. zapisn.: . . . . / — 1946.
Razrednik :
Delegat tehnične šole:
IRO-1/46
Izostanki:
opravičenih ur:	....
neopravičenih ur: ....
Učenka je izdelala s-z...............
uspehom (....) . ...............razred
ženske obrtne šole.
Idrija, dne............ 1946.
Štev. vložn. zapisn.: . . . ./ — 1946.
Razrednica:
Delegatka ženske obrtne šole: IRO-2/46
C
POVERJENIŠTVO POKRAJINSKEGA NARODNO OSVOBODILNEGA ODBORA ZA SLOVENSKO PRIMORJE SPLOŠNA OBRTNA ŠOLA
Štev. vpisnice:
SPRIČEVALO
. . . .......sin — hči:.............
rojen (a) .... v........okraj:..........
okrožje............ je v šol. 1945/46 letu
obiskoval (a)	...........razred
splošne obrtne šole in pokazal (a) sledeči uspeh:
Slovenski jezik:	........
Obrtno računstvo ............
Zgodovina:	........
Zemljepis:	........
Socialne vede:	........
Tvarinoznanstvo:	........
Strokovno risanje:	........
mere. N. Z. je napravila zato hišno preiskavo pri Likarju Zdravku iz Otlice, ki je bil sumljiv, da je storil razbojništvo. Sprva je osumljenec
nivo dejanje ne predstavlja težjega vj ^ ^a4aili uct ^	„
™r«,Sie“nT,.tì"e£ 5	k«. *“
denarno kaznijo do polovice vrednosti prisvojene ali zatajene imovine, kakor tudi z izgubo političnih in državljanskih pravic.
Vsako zlonamerno dejanje v svrho preprečitve sekvestra in posebno vsaka zlonamerna odtujitev, prikrivanje in zmanjšanje vrednosti imetja ter vsaka sprememba premoženjskega stanja sploh na imetju, ki spada pod sekve-ster in končno vsako kazensko dejanje organov narodne oblasti pri izvrševanju sekvestra, se smatra kot zločin proti narodnim interesom in se kaznuje s prisilnim delom z odvzemom osebne svobode do 10 let in z izgubo političnih in državljanskih pravic.
Valdoltra, dne 15. junija 1946.
Komisija za upravo narodne imovine pri Poverjeništvu P. N. O. O. za Slovensko Primorje.
trdovratno tajil kakršno koli ude' ležbo pri razbojništvu. Šele, ko so našli v njegovi postelji denarnico, 1° je bila ukradena ob tisti priliki, io tudi ponarejeno brado in brke a ovčje kože, s katerimi je bil storila pri najpadu maskiran, je dejanje pr>' znal in izdal tudi pajdaša — svoje* ga komaj 17 letnega brata Mirka,
Okrožno ljudsko sodišče, ki I® razpravljalo v Ajdovščini, je z o® rom na to, da sta storilca <^eiafv priznala in škodo skoraj v cel povrnila ter še nista bila kaznovana, izreklo milo kazen, in sicer je Likarja Zdravka obsodilo na 8 1® prisilnega dela z odvzemom svobode in izgubo častnih pravic za dob® 5 let po prestani kazni, Likarja Mk' ju zažgali hišo, njega pa ustrelili, ako j ka pa na 2 leti prisilnega dela z
bi izdal to stvar.	| odvzemom svobode, z ozirom na
Daši Ipavec iz strahu pred grožnjami razbojnikov dogodka ni prijavil, je Narodna zaščita zvedela o stvari in začela s preiskavo. Sledovi so kazali, da sta storilca doma-
V noči od M. na 12. aprila t. 1. sta dva maskirana neznanca, oborožena s puškama in z nožem prišla pred hišo Ipavca Ivana na Kovku v vipavskem okraju in ga prisilila, da jima je hišo odprl. Dočim je eden ostal zunaj na straži, je drugi stopil v hišo in zahteval od Ipavca denar, češ da ga mora dati kot izplačilo za svojega sina, ki je pobegnil z domobranci. Ker Ipavec tudi na grožnje s puško in z bodalom ni hotel dati denarja, trdeč, da ga nima, je pričel razbojnik s hišno preiskavo, ki je trajala več kot 2 uri. Razbojnik je res našel 19.000 lir, razen tega pa je pobasal še zapestno uro, srebrno verižico in eno žepno uro. Pri odhodu je zagrozil, da bodo gospodar-
Vedenje:	........
Izostanki:
opravičenih ur:	....
neopravičenih ur: ....
Učenec (ka) je izdelal (a) s-z . . . . .
uspehom (....) ..................razred
splošne obrtne šole.
Idrija, dne............. 1946.
Štev. vložn. zapisn.: . . . .7— 1946. Razrednik :
Delegat splošne obrtne šole: IRO-3/46
RAZGLAS
Po odredbi št. 71 z dne 20. maja 1946 (Uradni list št. 10 z dne 29. maja 1946) spada na področju Poverjeništva P. N. O. O. za Slovensko Primorje pod sekvester sledeče imetje:
1.	Vse imetje Nemškega Rajha in njegovih državljanov, kakor tudi vseh oseb nemške narodnosti, ki so se izjavile za pripadnike Nemškega Rajha;
2.	Vse imetje vojnih zločincev, njihovih soudeležencev in pomagačev, brez ozira na državljanstvo, ter vseh oseb, ki so obsojene na izguBo imetja.
Nadalje spada pod začasno upravo Komisije za upravo narodne imovine (K. U. N. L) tudi imetje odsotnih, od sovražnika odpeljanih in pobeglih, kakor tudi imetje, ki je pod pritiskom fašističnih in nacističnih oblastev pri
šlo v last tretjih oseb, to pa do končne odločitve o lastnini.
Privatne osebe, ki na nedopusten način ali na kakršen koli drug način brez zakonite osnove posedujejo zgoraj omenjene premične stvari, ki spadajo pod sekvester, ali ki imajo zapuščeno imetje, ali ki so se neupravičeno naselile na nepremičninah, ki so last vojnih zločincev, narodnih sovražnikov, ali pa na premoženju Nemškega Rajha in njegovih državljanov in pripadnikov, kakor tudi na pod začasno upravo postavljenem premoženju odsotnih oseb, morajo to imetje takoj izročiti celotno v nepoškodovanem stanju K. U. N. I.	.
Vsaka oseba, katera poseduje, ima v hrambi ali pa je kakor koli drugače
OPOZORILO
Zadnje čase se dogajajo zelo pogosti primeri prometnih nesreč na cestah. Te nesreče so zahtevale že več smrtnih primerov. Vzrok temu je, da se posamezni šoferji ne drže cestno-prometnih predpisov, temveč vozijo brezobzirno, brez pravega čuta odgovornosti.
Dogajajo se celo primeri, da se taki vozači, ko jih NZ zaradi krše nja cestnio-prometnih predpisov ustavi, razburjajo hi celo žalijo službene organe z nedostojnimi izr cizi in psovkami.
Da se napravi kraj takim nezdravim pojavom in da se uvede na cestah red, opozarjamo vse vozače, da bo NZ v interesu javne varnosti proti vsem kršiteljem cestno-prometnih predpisov najstrožje po obstoječih predpisih postopala. V to svrho se bo izvajala stalna kontrola na cestah ter se bodo poleg nadzor stva nad izvajanjem cestno-prometnih predpisov kontrolirale tudi šoferske izkaznice in dovoljenja za vožnjo, kakor tudi, če je plačana taksa na motorna vozila za tekoče leto.
Opozarjamo zlasti, da bodo vsi vozači, ki bi se protivili èli žalili službene organe Narodne zaščite poleg prijave o kršenju cestno-prometnih predpisov prijavljeni tudi sodišču radi oviranja službe ali žalje nja službenih organov Narodne zaščite.
njegovo mladost in z ozirom na 1°' da ga je zapeljal starejši brat.
Predmetni primer kaže, da naša ljudska oblastva budno pazijo na pravno varnost v deželi, in da so » tisti redki primeri kriminalitete, J0 se pojavijo sem pa tja kot posledica povojnih razmer, kmalu razkrinkali in storilci pravično kaznovani.
Špekulantom ni mesta med nami
Dne 8. oktobra 1945 je Novak Franc v družbi Požarja Antona iz Gornje Košane, okraj Postojna, stanujoč v Trstu, ulica Molin a vento 152, poizkušal iztihotapiti pri vasi Prelože preko demarkacijske črte v Trst eno kravo, težko okrog 400 kg. To kravo je kupil Novak v vasi Šembije, okraj II. Bistrica, za 24.000 lir. Novak, zvit kot lisica, je dal kravo gnati iz Šembij v Vremski Britof po nekem gonjaču, kateremu je plačal 300 lir. Razumljivo je, da bi imel Novak pri tem poslu masten zaslužek, ako bi ga naši organi narodne oblasti, ki vršijo službo ob demarkacijski črti, ne zalotili in ga privedli narodnemu sodišču v Her-peljah-Kozini. Sodišče je Novaka za to špekulacijo obsodilo na denarno globo 10.000 lir in zaplembo krave. Nadalje je omenjeni Novak kot trgovec in vojni dobičkar za svojo korist in na škodo drugih na nepošten način pridobil različne predmete, puščene od okupatorja: 4 gumijaste plašče, 76 kom. pasov, dolgih okrog 1.10 m, 20 kom. usnjatih uzd za konje in tri železne obroče za gume. Novak je sicer trdil, da je vse te predmete on sam kupil, toda organom ljudske oblasti se je le čudno zdelo, zakaj Novak skriva te stvari, če je do njih prišel na pošten način. Izvršni organi so te predmete odvzeli in prijavo dostavili narodnemu sodišču v Herpeljah-Kozini v nadaljnji postopek. Za to dejanje ga je sodišče obsodilo na 95.000 lir denarne kazni. V primeri neizterljivosti pa na 950 dni prisilnega dela brez odvzema osebne prostosti. Novak pa še vedno ne miruje. 16. februarja 1946 je kupil v II. Bistrici od nepoznane osebe eno kravo za 41 tisoč lir. Kravo je predali drugi osebi, vedoč, da bo ista oseba iztihotapila kravo v cono A. Novak je kasneje osebno priznal, da je krava bila na-
prodaj na sejmu v Sežani. Novak je kravo kupil in prodal, ne da bi za isto nabavil živinski potni list & prijavil pri krajevnem NOO. Za 1° dejanje je bil Novak Franc kazoc van od okrajnega NOO Herpelje-Kc* zina na denarno kazen 16.000 lir-Novak nam škoduje na vaaLe® koraku. Dne 11. maja 1946 ob & uri je bil zasačen po članu NZ. v svoji gostilni je prodajal vino 1 s^” pinj alkohola po ceni 120 lir liter. Z® to dejanje Novak še ni bil klican oa odgovor, zato naj ne misli, da ga b° naša oblast oprostila. Dokazano le bilo, da je Novak vinu dodajal vodo-Tako mešanico pa je potem prod®' jal delovnemu ljudstvu. Ali ni to h' koriščanje naroda? Tak človek za" služi, da se mu odvzame gostilniške obrt.
Kdor še ni poravnal naročnine, naj to stoi4 čimpre j !
Tov. Rožič Vida, Osek, okraj Ajd®* ščiua, je izgubila dovolilnico za žens* kolo črne barve, znamke Wolsit,
485 A, glasečo se na ime lastnika k0-lesa Bavcon Franca iz Oseka.
Z današnjim dnem je dovolilnica P1*" glašena za neveljavno.	^
Črne Franc iz Biteža pri Grgari je izgubil dne 27. maja 1946 oseb® izkaznico št. 639, izdano od Okrajne*® INOO Grgar-Čepovan. — Predmetn izkaznica se proglaša za neveljavno-
Vsem tovarišem in tovarišica1®: častni straži in četi, ki so sprem11 na zadnji poti partizanko
ŽVANUT MARIJO
ki je darovala svoje življenje za sv*j bodo domovine na Dolenjskem v tez borbi proti okupatorju, najlepša h val Otošče, 11. junija 1946.
Žalujoča mati Rozalija, brata Franc i® Ivan, sestri Rozalka in Tončka.
Posvečajmo več pažnje našim knngam!
Odlomek iz knjige Nikolaja Ostrovskega: »Kako se je kalilo jeklo«
— Prijeli so več sumljivih ti- sedem vrst oddaljen gozd gradit
pov, ki so takrat predvsem vznemirjali mesto. Z zadovoljstvom je gledalo ljudstvo na novo oblast, ki je z vsakim korakom pokazala, da ščiti delavca in kmeta.
Toda mir ni trajal dolgo. Kot burja je završalo v zraku in na mesto je padel poplah. Deželi se je v neverjetno naglico bližala zima, mesto pa je imelo v zalogi drv le do konca decembra. Torej brez dvoma preti mestu lakota in mraz.
V kabinetu «predgubi apolkoma> se je 13 mož z Žuhrajem zgrnilo nad mizo. Dati mestu nemudoma drva, in to v trenutku, ko po stepi že divja vihar, ni lahka stvar. Torej, kaj storiti? Mestu pa moramo dati drva na vsak način! Tako so premišljali člani «predgubi spolkoma>.
Največjo nalogo so imeli pri organiziranju agitatorji, katerih naloga je bila, prenesti na vse mesto sklepe partije, ki so bili: Ni drugega izhoda, kakor da se takoj organizira delovna brigada, ki bo šla v
ozkotirno železnico, po kateri bomo lahko dovažali mestu drva. Na to so bili predvsem pozvani partijci in komsomolci, katerih dolžnost je bila zadovoljiti mesto, obvarovati ga pred mrazom in lakoto.
Prostovoljci, ki so bili v veliki večini partijci in komsomolci, so se odpeljali na delo
Delo se je pričelo. Pozni dež jih je bičal po licih, lepljiva ilovica je zoprno zmokala pod škornji, lopate pa so praskale po kamenju.
Na večer je štiristo mož prišlo do betonastega poda, ki jim je služil za prenočišče. Na tla, prav na tanko nastlana s slamo, so legali do kože premočeni in izmučeni delavci. Obleka na njih se ni niti ponoči posušila, skozi razpoke na vratih in stenah je pihal mrzel veter
Zjutraj, preden so odšli na delo, so pili čaj, opoldne so imedi za kosilo lečo in poldrugi funt kruha. Da, to je bilo vse, kar je moglo dati mesto graditeljem.
Toda to še ni bilo najhujše. Vse to so do skrajnosti požrtvovalni delavci z lahkoto prenašali. Hujše je bilo, ko so jih pri delu začeli ovirati belogvardejci. Ponoči, ko so delavci spali, so se le-ti priplazili do nasipov, in delo, ki je bilo storjeno z nečloveško muko — minirali. Razumljivo, da so tako uničili polovico storjenega dela.
Junaških delavcev tudi to ni iztirilo. Še bolj so garali Osnovali so celo skupine, ki so med seboj tekmovale, ponoči pa je bila na nasipih straža. Mraz je pritiskal iz dneva v dan močneje, graditelji so se morali pri delu že boriti s snežnim viharjem. Te viharje pa so izrabili belogardisti v svoje namene. — V tem strašnem okolišju so napadli četo, ki je nesla iz mesta za delavce-gradite-Ije vsakdanjo brano. Belogardisti so četo oropali vseh živil. Tako je prišlo jutro, ko kuhar ni mogel skuhati za zajtrk niti grenkega čaja. Delavci so odšli na delo brez kruha, bili so brez jedi.
Kaj mislite, da se je s tem nji hovo delo končalo? Ne! Takrat se je pred vse postavil mladi komsomolec Pavluška Korčagin in dejal: »Tovariši, belogardisti mislijo, da nas bo-
do uničili, ampak motijo se! Našega upornega duha, naše trdne volje, ne uniči niti vihar in ne mraz, niti svinčenka nas ne 'ubije, kajti naš junaški in neupogljivi duh bo živel naprej v širokih ljudskih množicah. Tovariši, vsi gledajo na nas, od nas je odvisno, ako bomo rešili mesto pred poginom. Zato vas, tovariši, pozivam, da se ne uklonimo, da ne prenehamo z delom, da ne iščemo počitka niti za trenutek prej, dokler ne bo mesto rešeno nevarnosti. Tovariši, pred nami je zmaga, z nami je Bojjševiška partija, z nami sta Stalin in Lenin, naših misli je ves delavski in kmečki razred. In v kogar zaupa množica, kdor ima za seboj široke ljudske množice, ta zmaguje! — Tovariši, jaz napovedujem vsem tekmovanje!« je še zakričal mladi Pavluška in se zagnal na delo.
Delavci-graditelji niso odnehali, temveč vztrajno gradili in tako kakor je bilo rečeno do konca decembra zgradili ozkotirno železnico.
Po mestu so že nalagali na ogenj zadnja polena, zasebna stanovanja pa so bila v veliki večini sploh nezakurjena. 1. januarja pa je v mesto prisopihal prvi vlak natovorjen z drvmi.
Nepopisno velika je bila sreča & zavest delavcev-graditeljev, ki s°
mesto rešili pred gotovim pogin»111.
Tovariši čitatelji, vse lepše in vS® bolj obširno nam piše o tej grad®)1 knjiga »Kako se je kalilo jekl»^ Knjigo je izdala mladinska knjig®1" na OLMS (glavnega odbora ljuds®6 mladine Slovenije) z namenom, ^ jo prečita vsak mladinec in vsa»a mladinka.
Knjiga nam vseskozi opisuje žaljenje malega dečka Pavluška Kt>r čagina. V začetku nam ga prikazuj® kot malega šolarčka, potem kot n® ustrašenega borca Rdeče armad6’ nadalje kot najbolj požrtvovalneg3 graditelja proge. Nazadnje vidu®0’ kako on še zadnje momente svojeg® življenja posveča le domovini.
Tudi pred nami stoji danes vaŽ® naloga: graditi je treba, treba je ^ navijati porušene domove. Pri te® naj nam bodo za zgled mladinci i® mladinke, graditelji proge Brek®'' Banoviči. Drugo pohvalo pa odnesejo požrtvovalni mladinci in mladink6 iz Idrije, ki z organiziranim prostd-voljnim delom obnavljajo porušen? vas Vojsko.
Vzemimo si tako mladino ** zgled in ne zaostajajmo za njo!
»Primorska borba« izhaja tedensko », AjdovščinL — Urejuje Albreht Roma»