Za poduk in kratek čas. Poslauci dr. Tonkli, dr. Schmiderer, dr. Vošnjak pa Slovenci. I. Lani je večina v državnem zboru prvič ozir vzela ria nas uboge Slovence ter v znanej resoluciji, od našega poslanca g. dr. Vošnjaka nasvetovanej, naročila ministru za poduk in bogočastje, naj slovenskim dijakom v gimnazijah in realkab, potem učiteljskim pripiavuikom na učj teljiščib, priskrbi piilike, da se bodo v slovenskenu jeziku podučevali, kakor se nemški dijaki v nemskem. Preteklo je celo lelo pa ministerstvo razun nekaj nialega na učiteljišči v Ljubijani, ni storilo čisto nič za nas. Slovenski poslanci so toraj bili prisiljeni prilično razprave letošnjega proračuna ministeistvo resno vprašati, zakaj da se ni zgodilo nič, ter iz nova poudarjati pravične zahteve cesarju vselej zvestib in požrtvovalnih Slovencev glede ravnopravnosti v sredujib šolah. Prvi se je zglasil g. dr. Tonkli. Goiiški Sloveaci smejo slobodno ponosni biti, da so poslali tako izvrstnega moža v dižavni zbor. Njegov govor nam pojasnjuje našo reč vsestranski, on se ozira na Slovence vseh pokrajin in je toraj velevažen, zanimiv in podučljiv. Glasi se po stenografnem zapisniku takole: ,,Prevažna sta dva stavka vladinega programa: skrbela bode vlada enakomerno za duševne in mateiijalne koristi vseb narodov v državi, in Avstrija bode zvesta svojemu zgodovinskemu poklicu branila pravice vseh dežel in narodov, nezrušljivo zvezanib v* celoto. Ta program je z največjim veseljeni pozdiavil slovenski narod ter ga globoko v 81 ce vsadil, kajti, besede njegove mu naznanjajo osvobojenje naioda iz žalostuega prejšnjega položaja, prenehanje tUčenja. Gotovo je piimerno pieiskovati, ali je vlada naspioti sloven8ketnu narodu izvršila svojo nalogo. A žalibože, gospoda, vlada našeniu narodu ni izpolnila najskromniših zabtev, da ravno sedanja vladaje premnogo storila, kar še bujše žali uarodno ravnopravnost. Začnem naj z ljudsko šolo. Ljudska šola je gotovo oni zavod, ki ima razširjati omiko mej naiod. Gotovo gospoda mi bodete pritrdili, da se naiod le lebko omika na podlagi narodovega jezika. Kaj pazljivo sem zaslcdoval v tej zbornici obiavnave o piikračenji solske dolžnosti, alejednega govornika nisem zapazil, ki bi bil trdil, da se kakov narod s kakim drugim jezikom, ne pa z narodovim zamore omikati. To se tako razume samo po sebi, da tega nobeden govornik še omenil ni. In res bi človek mislil, da se tudi s slovenskim narodom tako ravna. V mojej ožjej domovini, v grofiji goriškej, je res dotična postava postavila ljudske šole na narodno podlago ter je mej Slovenci v teb učilnicab vpeljala slovenski učni jezik, mej Italijani pa italijanski. A to se je s časom prernenilo. Visoka vlada in deželni svet sta namreč zaukazala, da se ima nemščina podučevati ne le na četvero-razrednicab, ampak tudi na dvorazrednicah in cel6 v enorazvednicab in sicer se je irnajo vsi učenci učiti. Vsi pravi skušeni šolniki mi bodo radi pritrdili, da najspretniši učitelj, ki v 6 raznih oddelkih ali celo v osmb boče natanko in vestno spolnovati svojo nalogo, ne moie dobiti v tednu le ene ure, katero bi otroke vadil tujega jezika. Ker se res tako godi; reči moram, da ti učitelji zapra?- ljajo čas, ki bi ga za diuge nauke res lehko vspešno porabili. Še bolj čudno pa je to, da po grofiji goriskej se morajo vsled vladine naredbe Slovenci učiti nemščine, ne pa Italijani (Čujte! na desnici). V Lahib slobodno dolocujejo sfarši in učenci, ali se hočejo učiti nem^čine ali ne. Ta naredba očitno kaže, dabi rlada rada ponemčila sloven8ki narod, spričuje pa tndi, da pri nas ne veljajo za vse enake pravice. V Istri kakor po celem Primorskem je 2/3 vseh prebivalcev Slovanov (Slovencev in Hrvatov) in le '/s Ifalijanov in vendar se v premnogib šolab, ki so samim Slovencem in Hrvatom namenjene, podučuje le italijansko. Naj omenim le Pazinskega glavarstva. To šteje 32.000 Hrvatov in samo 6000 Labov in vendar ni v celem glavarstvu le jedne šole 8 hrvatskim učnim jezikom, po vseh se izključljivo italijansko podučuje. (Čujte! na desnici). In na Koroškem; v tej deželi je cela tretjina vseh prebivalcev Slovencev. Znano vam je, da se ondi slovenski pridiguje v 117 župnijah; v vsakej župniji bi imela biti vsaj ena sola, in najhrže je tudi, a veodar je na Koioškem po vseh šoiah brez izjeme nemški učni jezik. (Čujte! na desnici). Temu tudi prav ni6 ni pomagala ona prošnja, ki jo je 95 katehetov podpisalo in pred dvema letoma poslalo deželnemu solskemu svetu in visokemu ministerstvu. V tej prosnji so prosili naj bi slovenske otroke naučili vsaj slovenski čitati, ker diugače se še katekizma učiti ne moiejo — in zanemariti se mora res krščanski nauk. Iz tega previdite, kaki slabi nasledki se rodijo iz tega, da se pri slovenskih Koiošcih slovenščina v šolah popolnoma prezira. A to ravnanje ni le popolnoma navskriž z vladinim programom, temveč naspiotuje celd § 19 osnovnih postav. Ta paragraf namreč tudi prepoveduje, da bi se v kakej deželi otroci jedne uarodnosd morali učiti jezik drugega naroda. Na Koroškem, gospoda, je slovenščina gotovo slovenskim prebivalcem deželni in raaterni jezik. Po § 19. je prepovedano, da bi se podučevali v tujem jeziku; po njem se smejo podučevati le slovenski. A godi se ravno narobe. Podučujejo se necnški, in materni jezik se popolnoma zanemarja. Ce se tu ne prelamlja § 19 osnovnih poatav, potem res ne vem, kako se bi prelamljal. In enakose godi v Istri. V tej deželi se govori slovenski in hrvatski, ponekodi pa italijanski. Tudi osnovna postava prepovednje, da bi se otroci slovenske in hrvatske narodnosti podučevali italijauski. Vendar se povsodi podučujejo italijanski in materinščina je naravnost izključena. Tu je pač prelom osnovne postave, kateremu treba v^okom prifi. Tudi po Kranjskem in južnem Htajerskem se, če sem prav podučen, v ljudskej šoli poleg slovenskega podučuje tudi nemščina. Iz navedeoib raz- logov to nikomur ne koiisti, in zlasti v enorazrednicab se s tem le čas trati. Kaj pa je z nadzorovanjem šol. Deželna postava za nadzorovanje šol je na Goriškem bila dana le za grofijo goriško in gradiško. Po tej postavi je Gorica sedež deželnemu šolskernu svetu; in tako je sprva tudi bilo; prav naravno, ker vsi članovi deželnega šolskega sveta stanujejo v Gorici. Kar je pozneje visoka vlada, ne misliin sedanje, po nekem ministerskem nkazu samovoljno prestavila sedež deželnega šolskega sveta iz Gorice v Trst. Vsled tega članovi ne morejo zmirom porabljati uradnib spisov in tudi k sejam se zbirajo enkrat na mesec v Gorici. Ker se je poročevalec preselil v Trst, pridejo ta, predsednik deželnega šolskega sveta, zapisnikar in dva šolska nadzornika vsakrat v Gorico. Vsako tako potovanje velja 150 forintov — in celo leto 1800 forintov, katere bi leko drugodi koristnejše porabljali. Po dotičnej deželnej postavi bi imel jeden izmej obeb strokovnjakov tudi nadzorovati šole po Goriškeni. Postava je to doloeila, da bi prikratila dotične stroške za posebncga šolskega nadzornika. A kaj je storila vlada? Tebi nič, meni nič je itnenovala dva nadzornika za celo Primor8ko 8 sedežem v Trstu. Vsled tega pribajata k 8ejam deželnega šolskega sveta goriškega dva deželna nadzornika, ki nijsta članova rečenega sveta; ta dva poročata svetu, če prav nijsta njegova članova; da nemata pravice glasovati, razume se samo po sebi. Uže grof Coronini, prejšnji predsednik, je bil opouinil vlado na to napako, a vlada vendar nij izpolnila njegove opravičene zabteve. — Ker se s tem žali pravo, prelamlja se narnreč dotičoa deželna postava, moratn visokej vladi nebotč izreči željo, da resnobuo zabtevam od nje, da prestavi deželni šolski svet iz Trsta v Gorico, t. j. tje, kjei* je prej bil. Neka druga napaka pa je, da nadzomik za srednje šole zna satuo nemški in italijanski, in primerno bi bilo, da bi vsak nadzornik znal jezik večine prebivalcev v deželi, kjer službuje. Sedaj preidem na srednje šole. (Dalje prib.) Smešničar 21. Ko je bilo v R cib go- stovanje, bil je oča staresina nek močno sposoben ruož iu je imel navado, daje radpiavil: ,,le čedni bodimo". Ko so pogače na inizo prinesli, je hotel iti od mize, da bi se malo prehladil, pa nebi rad gostom neprilike delal, da bi ga vun pustili. Zato stopi črez mizo ali noga se mu z<idene in pade ntanski v vročo pogačo. Ko se je izkobacal, pristopijo neke ženske z žlicami, da bi pogačo s hlač postrgale. Drugi gostovajnščaki pa so pravili: no6e starešina, le čedni bodirno!" Radoslav Ri/.nar.