Posamezna Številka 12 vinarjev. siev. 2S5. * LloMiaE t sredo, dne 7. novembra m. Leto JLV. ■B Valja po pošti: s n Mlo leto naprej.. K 30*— m en mesec „ .. „ 2*80 n Renčijo oeloletno. „ 34'— m oatalo inozemstvo. „ 40'— V Ljubljani na dom : la oelo leto naprej.. K 28'— n en nteseo „ .. K 2-30 V ipravl prejem« muetne „ 2-— p Sobotna Izdaja: ^ Sa eelo lete ..... K 7v nlemčiJe oeloletno. „ B-— moatalolnoaenutvo. „ 12 — HT Uredništvo Je v Kopitarjevi nllol Stev. 6/U1. Bokopisi se ne vračajo; neiranktrana plsmr se ne csb sprejemajo. — DrednlSkega telefona Stev. 74. = M\\iim list za slovenski narod. Enostolpna petltvrsta (72 mu Široka ln 3 mm visoka ali nje prostor) za enkrat , . . . po 30 v ■a dva- In večkrat . „ 23,, pri večjih naročilih primeren popust po d0"0T0rn. "-1-Poslano: < 1 Enostolpna petltvrsta pa 60 v lakaja vaak dan IsvzemSI nedelje In praznike ob 3. uri pop. Bedna letna priloga vosni red. Upravništvo Je v Kopitarjevi nllol St. 6. — Račnn poStne branllnloe avstrijske St. 24.797, ogrske 28.511, bosn.-bero. St. 7863. — UpravoiSkega telefona SU 188. Korsk K miru. Naši vojniki so s svojim orožjem vrnili monarhiji po sovražniku zasedeno ozemlje in prenesli pozorišče bojev na italijanska tla. Ozemlje beneških Slovencev je že danes pod oblastjo naših zmagovitih čet. Danes je jugoslovansko ozemlje v svoji popolni celoti pod oblastjo, ali vsaj vojaško upravo, habsburške monarhije. Dogodek dneva, ki ga je ustvarila vojna sreča. Veliki moment za vse Jugoslovane, zato se raduje-mo nad temi uspehi. Dvomimo, da bi Angleži in Francozi Izdatno priskočili na pomoč v sedanjem stadiju zaveznici Italiji. Taka pomoč bi gotovo oe služila intencijam srbskega naroda, ki je tudi otrok bolečin ententinih sil, predvsem Angležev in Francozov. To dobro vedo tudi njihovi varuhi na Angleškem in Francoskem, zato si ne moremo misliti, da bi na. račun Srbov pomagali Italijanom. V ententinih načrtih je veliko, protislovij. Nam« avstrijskim Jugoslovanom, so vse te intencije precej, irelevantne. Imamo svoj ejlj, svoj politični ideal, za katerega smo postavili v boj vse svtfje sile. Jugoslovansko ozemlje je združeno de facto. Pri tej priliki se spominjamo lanskega manifesta osrednjih vladarjev poljskemu narodu. Obljubila se jim je lastna država.' Migljaj za vse enteptarje.da želita osrednji sili miru-in pobote^ Recimo, ta manifest je lil prvi korak k miru, V sedanjem'trenutku pričakujemo drugega podobnega. Jugoslovansko ozemlje je združeno. Pričakujemo besede našega presvitlega vladarja Karla jugoslovanskemu narodu. Deklaracijo naših državnozborskih zastopnikov z dne 30, maja t, 1, naj blagovoli Njegovo Veličanstvo Karel I. podkrepiti s svojo besedo. Prepričani smo o pravičnosti naših zahtev, dovolj se je prelilo krvi v teh letih, narodi so potrebni svobode in miru. Nismo aneksionisti, ne hrepenimo po tujem ozemlju, kar pa ie Bog po naravi združil, naj ostane skupaj, naj se razvijajo individuelno moči jugoslovanskega naroda v lastni državi svobodno v mirnem razvoju. Prav nič ne dvomimo, da se naš presvetli vladar zaveda veličine naših zahtev in da bo sedaj v tem položaju izpregovoril svojo cesarsko besedo tudi jugoslovanskemu narodu, kakor jo je izpregovoril lansko leto narodu poljskemu. Ne pozabimo, da se bije gigantski boj ,v 20, stoletju za svobodo narodov. Naši poslanci ne zaupajo vladi, ne zaupajo politiki viteza Seidlerja. Dokler ne bo avstrijska vlada, ki bi sprejela v svoj program minimum naših zahtev, bo vsaka vlada videla Jugoslovane in Čehe v opoziciji. Vladi in državnikom kličemo: Vzemite nasprotnikom orožje iz rok, če resno hočete miru. Zadovoljite svoje narode pravočasno, preko te zadovoljnosti ne morejo cilji entente. Najprimernejši čas je napočil za proklama-cijo jugoslovanskemu narodu. Tudi cesarjevo besedo bi radi slišali, da se zamore sestati skupščina jugoslovanskih legitimnih zastopnikov in ustvariti temelj za utrditev habsburškega prestola in konsolidacijo avstrijske monarhije. K temu cilju pa pelje edino uresničitev naše zahteve po samostojni jugoslovanski državi v tem okviru. Kdaj pridemo do tega cilja ni odvisno samo od nas, ampak v veliki meri od naše vlade, kateri kličemo: Spoznaj znamenja časa in pravočasno zadovolji narode v monarhiji! Čemu žrtvovati nadaljne milijore človeških žrtev, če ne pridemo k temu cilju bliže, čemu nadaljna pustošenja in Icrvopre-litja, če imamo trenotek za mir. Boj za svobodo narodov stoji na peri-I petiji! i ~ ________ Cesarjev vfsofl v Gorice. (Izvirno poročilo »Slovencu;«) Gorica 30. oktobra 1917. Med četami dne 29. t. m. iz Vipavske doline prodirajočih polkov je završalo. Jeklene čelade so se zaiskrile v jutranjem solncU po Rožni dolini, od daleč so prihajali zamolkli huraklici: zmagovite čete so pozdravljale najvišjega vojnega gospoda. Z malim spremstvom je prijahal cesar arel iz Ajševice mimo okleščenega Pa-novca preko naših postojank pri Tivoliju in dohitel prve polke. Zaorilo je do neba, odmevalo po opustošenem gozdu, se izgubljalo v zvokih himne: »Živel, živel, živel cesar!« Silna radost, nepopisno navdušenje je objelo slehernega moža, cesarju so žarela lica, plamenele oči. Skočil je s konja, stiskal častnikom in moštvu roke, ko bi jih najrajše objemal vse po vrsti. Na zgodovinskih tleh krvavih, strašnih bojev, po cesti med laškimi postojankami se je odigral prizor, kjer se je armada z najvišjim poveljnikom strnila ob najlepšem človeškem čuvstvom: veselju. Z goriškega gradu je pozdravljala ta prizor zastava, katero so prejšnje jutro razobesili Hrvatje, za Kalvarijo so bobneli topovi zasledujočih kot plaz drvečih čet, nad Furlanijo je ležal dim gorečih vasi, ki jih je zažgal bežeči sovražnik. In nad vsem tem iskreče jesensko solnce, klici vzradoščenih, hvaležnih čet: »Žive!, živel, živel cesar!« Zajahal je zopet konja in na čelu dunajskih domobranskih polkov št. 1 in 2 je prijahal cesar po razrušenih ulicah, mimo razdejanih hiš na Travnik. Godba je odmevala po našem mestu, veselje se je odbijalo od golih, ožganih sten, mrtva okna so zaživela: zavihrala je zastava tupatam, prikazala preproga, zasijal obraz. Razvaline mesta, kjer so begale šestindvajset mesecev vojne grozote, so vstale od smrti. Tudi nje je objela radost, nič strašnega ni bilo več v njih, saj se je zdelo, da kličejo vse glasneje iz človeških srč: »Živel, živel, živel rešitelj naš!« (Izvirna poročila »Slovencu«.) Krmin, 1. nov. 1917. Laška armada se ne umika, beži razbita, nezmožna resnega upora, Po zgodovinskem jutru dne 24. oktobra, ko so zvezne čete po kratki, siloviti predpripravi s plinovimi granatami prebile sovražno fronto pri Tolminu, je postalo umikanje ob spodnji Soči neizogibno. Že prihodnji dan so pričeli izpraznjevati Gorico. Vse civilno prebivalstvo je prejelo plinove maske in moralo na ukaz zapustiti mesto. Kdor ni hotel radovoljno, je bil s silo odveden. Le peščici ljudem se je posrečilo skriti ka-rabinarskim patruljam in ostati v mestu. Laške čete naš napad niso vzdržale, kljub temu, da je Cadoma 24, oktobra poročal: »L' urLo nemico ci trova soldi e ben preparati,« V največjem neredu so se umikale iz postojank severovzhodno Gorice, plenile po zaprtih irgovinah, puščali? po hišah vse polno oblek, municije, pušk, postelj, čelad, plinovih mask, čevljev itd. Vsa skladišča so zažgali in sumi se, da je mesto na več krajih podminirano. Požar uršuiinskega samostana v noči na Vse Svete potrjuje ta sum, ker je nastal po eksploziji. In pričel je beg, ki še danes nima konca. Beg stotisočev po plodoviti, a neobdelani Furlaniji. V . vseh furlanskih vaseh so razsvetljevali požari pot naši zasledujoči armadi. Vse furlanske poti so posute s puškami, ročnimi granatami, obleko, telefonskimi aparati, ki so jih pustile bežeče čete. V cestnih jarkih leže topovi, z žreli obrnjenimi proti Gorici, poleg njih mrtveci z ožganimi obrazi, prazne, s slamo ovite steklenice Chianiija, dopisnice, pisma, perilo, suknje, patronske torbe, municija. Udarec je bi! v taki silovitosti nepričakovan. Laško časopisje, ki sem ga prebiral v zapuščenih postojankah, je sicer s težavo skrivalo skrb, a vrhovno vodstvo je zaupalo nezavzetnim postojankam in duhu armade. Zato je bila posledica prevare katastrofalna, ' ' r Vsa rurlanija je podobna ogromnemu laškemu taborišču, kjer je nakopičenega materijala, ki ga cenijo na več sto milijonov. Le v Krminu, je ostalo živil, ki zadostujejo za 14 dnevno prehranjevanje 80.000 mož. Naše prodiranje se je razvilo v zasledovanje, ostanki Capellove armade, ki so se umaknili z Banjške planote, so biii zajeti južno Krmina. Nepregledne vrste ujetnikov se vale proti Gorici, kjer plapolajo iz razrušenih hiš zastave, kjer vrir skajo odhajajoči polki z godbo na čelu. Vojni poročevalec piše dne 30. oktobra: Obseg našega uspeha na jugozapadu raste od ure do ure. Poročanje more več dohajati dogodkov, vsako naznanilo tak-oj prebite novi dogodki. Vsekakor je akcija, ki je sedaj v temi, izmed največjih-sedanje vojne in dejstvo, da smo to akcijo uvedli in da jo vodimo mi, mora entento na občuten način poučiti, da je vojaška moč cen«-tralnih velesil v prvi polovici četrtega vojnega leta še vedno na višku. Toliko je danes že gotovo, da je biia Cadornova poguba, ker je bil do zadnje ure popolnoma nepoučen, od katere smeri bo prišel udarec našega napada. Če je najprej domneval, da bodo naši napadli iz Tirol, kjer so naše čete na demonstrativen način zvišale svojo Lojno delavnost, je pa popolnoma podlegel demonstracijskim napadom naše soške armade, ki je na dan predora pri Tolminu uvedla velik napad na Banjški planoti. En celi dan je smatral Cadorna ta napad za začetek ofenzive ter je pošiljal brigado za brigado proti nam; trdovratno je branil kraško pustinjo. dočim so zavezniki dalje proti severu že prekoračili Sočo in prodirali proti meji. Ta napad soške armade, ki ga je vodil general Ivosak, je bil sploli ena Jože LovreiičiE: Deveti dežele. Tik pred osvoboditvijo naše Goriške je izdal Goričan dr- Jože L o v r e n č i č svojo zbirko, ki jo je zaznamoval z znamenjem »Deveta dežela«. Trst 1917, Izdala knjigarna J, Štoka. — Tiskala tiskarna »Edinost«, Strani 96. — Cena broširanemu izvodu K 3.—, nebroširanemu 4 K. S to prvo večjo zbirko stopa Jože Lovrenčič s svojo liriko, zbrano v zaokroženo celoto, med svet! Poznamo se ž njim in z njegovimi verzi prav dobro, saj je star znanec zadnjega desetletja »Dom in Sveta«, In njegova pesem je tisti lep utrinek naše domovine, porojen v srcu človeka, ki je izkopal bisere blestečih sanj naše mladosti in jih nanizal v krasen pestri niz. Odprl je pipo in zašumelo je vino v posodi in iskrile so se iskre kapelj, zaznamujoč moč kipečega opojajočega vina. Ne vem zakaj, toda zdi se mi, da hoče tedaj ab-strahirati Lovrenčič svoj lastni jaz, ko od- Rre kot skolast knjigo in v njej filozofira, lajizrazitejša je njegova osebnost tedaj, kp zadone v verzih glasovi domačega Lov-renčičevega prisrčnega miljeja. In ta pri- \ srčnost, ta mehkoba, ta subtilnost nas : uspava, da ne čutimo udarjanja takta in ( rim, ampak vonj cvetlic in šepet mladostnih sanj, tako lepih kot sama goriška pomlad. Tu ni nič nerazumljivega, nič ne-domačega, nič prisiljenega in pretiranega, ampak vse zveni tako iz duše, kakor bi pesem pel. In zato smo sedanje zbirke Lovrenči-čeve veseli, veseli smo teh srčnih utrinkov. Saj je Lovrenčič učenec in sovrstnik tiste mlade, »Dom in Svetove« literarne struje, ki se je zgradila med čermi in grebeni čisto svojo pot. In ta pot se širi, širi in že prihaja proti dolini in se preliva v harmonijo barv, — Le vzemi knjigo in či- taj i--V »Pomladni misli na domovino« pravi: »Nič več ni svinčenosivih oblakov — V soncu pomladnem se sveti zagorska vasica, — v hiši vesela, na poti vesela, na polju vesela so lica — ozračje je živo in žgoii, žgoli--«. V pesmi »Jug v okviru« čuti človek v pesmi škržatov simfonijo vročega poletja. Forma — non plus ultra: »V topolih krilati škržati pojo: — Žarke žgil — se prvi oglasi — žgoče žgi! — drugi zaželi — žejnim žgi! — tretji naroči, žgi, žgi, žgi! — prvi ponovi, žarke žgoče žejnimi žgi, žgi, žgi, žgi! — vsi in konca ni. — Solnce žge in se smeji in nič sc v noč mu ne mudi.« — In dalje Pesem v molu, Sence, Pomladni motiv---. In v »Pesmih«: »Enkrat bi moral slišati — zvezdo ob zvezdo zlato zazveneti — in videti žive ognje — svetov plameneti — pa bi rekel: vredno je na zemlji živeti.« A »Resignacija«! — Slišiš udarjanje kljuna žolne kot ležke udarce na srce pesnika* fragment, ki si prisvaja v zbirki eno prvih mest:. »Žolna na drevo — težek čas na moje srce: — To to: — kaj je s tebo? — — Ah kaj je z meno! Nič več nisem zdrav — suh hrast — sredi zelenih, moč šumečih dobrav.« Oko ti obstane na »Pomladni«, majhen biserček. Le prisluhni: »V vrtu cvete breskev. — V vrtu ptička gnezdi, poje. — Kaj? — V vrtu je maj!« — V zbirko je sprejel Lovrenčič svoj ljubki prvenec iz leta 1905: »Jaz bi rad rudečih rož«, ki je vglasbena našla pot med širše občinstvo. In gotovo se je ob tej melodijozni popevki — rajni dr. Krek jo je tako ljubil — malokdo spomnil, da je ta pesmica duševni otrok Lovrenčičeve ustvarjajoče sile. »Pesmi iz pisem«. Kot da bi odprl posebno težko poglavje naših bridkih in težkih dni. Kot črni udarci udarjajo v srce verzi: »Na postaji buta vagon ob vagon, zamolkli udarci motijo nočno tišino — in prihajajo od mene. Šla bi in se odpeljala, — Poljubila bi te gorko, o gorko, in bi se vrnila.« In pa »Nepopisano pismo«, »Tubero-za«, »Poročna«, »Visoka pesen1.« in pa »Antonistta« — dragulji slovenske lirike. Človek zasanja nehote one čase Finžgar-jevega »Divjega lovca« v Gorici, — »Lepota visoke pesmi, — ki jo je duša slutila v žametni noči mladih let, — v ljubezni tvoji ;e razvila solnčen cvet,« — Si li videl Rezjana ob oglu goriških ulic? Je li čutilo Tvoje srce vso brezmejno bolest našega nebogljenega deteta — »Slovenske Benečije«, odtrganega od prs domovine! In še posebno sedaj, ko so valovi vojsk zopet priklopih slovenski del Benečije naši domovini. Le čitaj Lovrenči-čevega »Rezjana«: »O zemlja, o žemljica rodna v daljavi, uboga si revica in skalovita in majhna: z gore te pogled moj preplavi, a žemljica, sreča je v tebi, ko dva zaživita, v ljubezni in ž njo sta priklenjena nate, na lastni svet, na ped zemlje gorate! — Zame, siromaka, nisi imela, o žemljica, zemlja, ne ene pedi, ljubezen samo si mi v srcu spočela in moje roke si navadila dela, da v svetu prislužil dekletu in sebi bi srečo in leta vesela! — O Rezija, Rezija, majčica rodna v daljavi; moj kamen že dosti je jekla nabrusil! in dosti težav sem okusil! —• več daleč ni čas, ko oko te pozdravi! Ped zemlje, da hišico nanjo postavim, boš morala dati, ped zemlje ob njej, da bom njivico mogel skopati, ped zemlje, da nanjo ovčice bom mogel pognati, i O žemljica, žemljica, ko bom na svojem, zavriskam, zapojem najuspelejših taktičnih potez v sedanji svetovni vojni. Ko sta potem Cadorna in Capello opazila svojo zmoto in hitro potegnila Čete nazaj, jim je naša armada v zmagovitem pohodu sledila za petami in stoji danes že daleč onstran osvobojene Gorice. V petih dneh se je zrušil ve« italijanski pozicijski sestav. Višine in kraji, za katere so divjali boji mesece in leta in katerih imena so se v armadnih poročilih vedno ponavljala, se sedaj niti imenovala niso. Oslavje, Sabotin z mnogoimenovanimi kavernskimi topovi, Sv. Mihael in višine ob robu južne Doberdobske planote, za katere so se bili tako ogorčeni boji, so bile vzete v naskoku in tudi na koroški fronti je sovražnik v vsej naglici popustil gorske postojanke, za katere se je bil dve' leti boril korak za korakom. Na celi nad 125 km široki fronti zasledujejo zavezniki sovražnika že daleč na italijanskih tleh. Belo\va in Bo-roevičcva armada stojita na furlanski ravani. Novo bojno ozemlje stavi vodstvu nove naloge. Ozemlje, na katero isjiio prestopili im črti Tržič-Gorica-Kr-min-Videm, spada pokrajinsko že k zgornjeitalijanski nižini, na jugu pa k savojskemu lagunskemu ozemlju. To je plodovit svet z zelo razvitim omrežjem vodnih jarkov in kanalov, večkrat tudi močvirnat (ob vodnih strugah). Spričo gostega omrežja komunikacij, ki so skoraj brez izjeme izvrstno zgrajene in vrhu tega trajno najskrbnejše oskrbovane, je navaden promet tu zelo olajšan, vojni pohod pa otežkočen. Vodne struge imajo vseskozi cvirni značaj ter so večinoma prehodne le na prehoai-ščih. Deloma kažejo tudi hudourniški rnačaj. Vrhutega pomnožujejo veliko število naravnih, pogosto v veliko majhnih rokavov in žilic razcepljenih rek še mnogoštevilni plovbeni, tovarniški, namakovalni in osuševalni kanali. Mestoma spremljajo celo ceste zidani ali drugače strmosteni vodni jarki. Zna-, čilna za pokrajino je tudi takoimeno-vana »italijanska kultura«, pol njiva, pol vinograd, vmes pa sadno drevje in murve. Na Furlanskem so posamezne parcele skoraj brez izjeme obrobljene z majhnimi, grmičastimi, po 10 do 15 korakov narazen stoječimi murvami. Tako dobi cela pokrajina značaj z malimi ovirami posutega ozemlja. Kljub temu se brzina našega zasle-doyanja tu ni zmanjšala. Niti za treno-telcse dovažanje ni ustavilo. Vse črte smo čudovito hitro dosegli in vse se vje-ma.kakor na. vajah. Ogromno delo vrše pri tem zopet naše tehnične čete: bliskoma delajo in upostavljajo mostove, grade poljske žleeznice itd. Vsa italijanska bojna moč je v raz-sulu. Naš plen je ogromen, kar je spričo brezglavega bega sovražnika umljivo. Operacije še niso končane, a že dosedanji uspeh sijajno upravičuje Hin-denburgove besede: Udarec proti italijanski glavni moči bo spadal med največje dogodke svetovne vojne. Pred soriški! vrgli, (Iz bojev za Gorico.) Gorica, nekdanje cvetoče mesto vrtov, je spet naša. V današnjih dneh, ko so naše junaške čete zavratnega sovražnika prisilile da se je daleč umaknil od naših mej, bo marsikoga zani- mala epizoda iz bojev vrlih mož 76. pešpolka, ki so tudi pred goriškimi vrati taborili ter v boju t Italijani marsikatero zmago dosegli; Solnce neusmiljeno pripeka s sinjega neba. Metulji se zibljejo v zraku, žuželke brenčijo, ali poletenski mir nc vlada nad naravo. Topovi grmijo s teh in onih gričev, bljuvajoč pogin in smrt, kamor zadenejo. Zemlja se trese in tre-peče v smrtnih ranah, katere ji prizadevajo apostoli sv. Barbarei Ko vdari granata v tla, se vzdigne črnorjav prah, nemo aH zastonj proseč maščevanja. Dolina za dolino jo nastala na travniku, kjer so taborili 76. Prastara drevesa so ležala po tleh, odlomljene veje so pokrivale zemljo z eno besedo bil je cel kavs, koder je v prejšnjih letih preko bujnp-zclenib travnikov držala iz Gorice pot na strelišče. Zadnjo noč je prišel 2. bataljon sem v svoje postojanke. Tovariši, ki so pred nami proti italijanskemu sovražniku tu na straži stali, so z vso srčnostjo odbijali njegove silne napade ali zadržati niso mogli, da so ne bi bil sovražnik v prvih črtah in dalje po vrhovih ugne-zdil. Deloma v mračnih kavemah, deloma v zelo razbitih jarkih so ljudje stali in ležali. Mi smo gledali doli na Gorico, ki ni dala sovražniku, našemu nekdanjemu nezvestemu prijatelju mii*u, dokler jo ni dobil v svoje kremplje. Ali takoj za njo je bila že naša rojna črta, da ustavi z vso silo njegovo prodiranje. Tam je ležala »naša« Gorica; z otož-nostjo in gnevom pravi Madžar, čigar domovina leži daleč v šopronjskem ko-mitatu; zakaj draga in »naša« so tla, za katera je lilo toliko tovarišev srčno kri. Previdno in oprezno sva se midva priplazila blizu hiš; bile so pač Ie še razvaline, v katerih so se polentarji ugnezdili in nas od tam stalno ogrožali. Zdaj nam je šlo samo za to, da Jih na vsak način preženemo. Počasi sva lezla spet nazaj. Solnce je izginilo za griči, no£ je legla na zemljo. Senca za senco je vstajala iz jarkov in se je premikala v smeri proti hišam. Naenkrat se odpre pekel! Votlo grmenje ročnih granat tekmuje z divjim ragljanjem italijanskih strojnic. Iz razvalin so se neprenehoma usipali tropi Italijanov; divje in predrzno so se borili naši; ali štiri italijanske strojnice in velika premoč Italijanov šo onemogočile vsako naše prodiranje. polagoma so se patrulje povrnile v strelne jarke. Preveč sovražnika je bilo skritega med razvalinami. Med tem se je popolnoma stemnilo. V krilu temne noči so se iiaše patrulje močno ojačene spet dvignile iz jarkov. Ko bi trenil so bili naši urni vojaki pri razvplinah in kmalu se je unel vroč boj. Zopet so ropotale smrtne raglje, ročna grami t a za ročno granato je priletela na polentarje, bajonet in kopito sta pela svojo pesem. Mučni trenutki so minuli. Ko bi odrezal so utihnile laške strojnice in kmalu na to je prinesel majhen krepak korporal s ponosom sovražno strojnico, ki jo je vzel Italijanom, na kar se je spet nemudoma vrnil k svojim vojskujočim se tovarišem. Čez četrt ure je prišel mali korporal ves po-tan in prašen z veselim obrazom z drugo sovražnikovo strojnico. V kratkih, pretrgsnih stavkih pripoveduje, kako je s svojimi tovraiši vdrl med sovraž- ili ljubljeno mojco, ki čakala name je leta in leta in leta in niso ljubezni ji vkradla, čeprav ko zakleta počasi so tekla,' z veseljem k oltarju popeljem!--- Noga R.ezijanova se je pregibala tiho, prav tiho kakor bi zibala, a jeklo je pelo in iskre žarelo od svežega jutra do trudne noči. Deveta dežela«! Pojdi zbirka pesmi med ljudi — klenega zrna je veliko v tebi — med ljudi, za katere si pisana, ki bodo to kleno zrno izbrali in globoke srčne utrinke pesnika globoko v srcu čutili! —tov— Dr. Krek Kot »lazeč. (Dalje.) Na žalost, da je govoril resnico, ki se ni dala tajiti ob vsej trdovratnosti najspret-nejšega tajilca! Gosta megla se je valila in kopičila, kakor bi jo podzemske moči in vsi triglavski duhovi potiskali iz peska in skal, in se sproti gostila, kot bi plodila sama ob sebi. »Škoda, ves divni razgled nama zagrne megla!« In molče sva stopala ob triglavskih navpičnih stenah naprej. »Morava si izbrati pot,« opomnim; »ena pot se vije tik pred nama po strmih, pustih meleh ter vodi dalje spodaj po kamenju, med prodom in skalami mimo »Šin-čevega hleva« (katerega pa ni opaziti, ker ga ni več) ob Bistrici do koče.« »Ali si šel že kdaj po njej?« me vpraša Janez. »Ne, nisem maral!« »Kod si pa žel?« »Po tej stezi dalje, kasneje eem pa krenil po deloma obraslih meleh naravnost doli k Bistrici. Tistikrat sem pa zasledil iz doline še drugo pot, ki je sicer daljša, pa gotovo zložnejša. Ta pot, katero mislim, je prav ta, na kateri sva zdaj; ako se je drživa, dospeva, hodeč tako ob Triglavu »črez Bistrico«, do one poti, ki vodi iz Vrat na Kredarico, od križišča teh dveh poti pa imava še kakih 10 minut v dolino. Kakor hočeš, ali pojdiva tod, ali pa kreneva črez to Saharo naravnost doli.« Obema je bolj prijala pot »črez Bistrico«, pa hajdi čvrsto naprej! Stopala sva lahko in brzo, a še hitreje se je zgo-ščevala in razgrinjala temnosiva megla. Videla sva le drug drugega, pa pol lučaja pred sabo. Ker ni bilo drugače, sva se vdala docela v megleno usodo in prav dobre volj« sva se izkušala v planinski umetnosti, v vriskanju. Tako dospeva do prvega precej velikega snežišča pa mahneva kar naravnost črez, trdno prepričana, da onkraj zadeneva takoj na prekinjeno stezo; lc-ta pa. više gori precej široka in pri- nikove strojnice, obsipal t ročnimi granatami sovražnika, ostaie pa potolkel. Polagoma jb utihnilo. Ujetnike so privedio drugega za drugim, častnike z resnim, ozlovoljenim licem, moštvo pa vse preplašeno. V njih obrazih se še bere strah in prepadenost ki jim ga je prinesel strašen in trd boj za življenje in smrt. Strašna vročina je puhtela v temni kaverni; vsi so od strašne žeje kar ginili. Zračenje z ventilatorji ni dosti pomagalo, prihajal je notri le zrak, okužen z mrtvaškim smradom. Pušili so cigareto za cigareto, da so ohranili živco v napetostL Zakaj ta noč bo Še kritična. In nismo se varali, še trikrat so prišli polentarji, da bi dobili nazaj izgubljeno postojanko in opirališče. In Vedno so jih hrabri 76ti napadli in dali okusiti izdajalskemu sovražniku krepke pesti. Utrujene in izmučene, s skrajno napetimi živci nas je našlo naslednje jutro. Eden za drugim so skušali nekoliko zadremati. V slednjem kotu kaverne je ležal utrujen bojevnik, težka soparica je polnila pičle prostore, debelo potne srage so polzele slehernemu s čela. Bataljonski zdravnik je bil še golorok na delu da je uboge ranjence obvezal. Zunaj sije jutranje solnce na padle prijatelje in neprijatelje, pozdravlja s zlatimi žarki padle junake, ki so srčno kri za domovino prelili. Zdaj je zavladala za kratko dobo skoraj svečana tišina. Z grozo zremo na naš travnik zadaj za goro, ki ga naziv-ljajo mrtvaški travnik. Na njem vidiš le globeli, podrta drevesa, odlomljene veje. Tja čez ap uhajajo nam oči na hribe, za katerimi leži v dalji domovina, v katero se bo, kakor je upati, 76. pešpolk kmalu zmagoslavno vrnil. »Osterr.-ung. Kriegskorresp.« LMonsKi občinski svel Ljubljana, 6. nov. 1917, Sejo vodi dr. Tavčar, ki izvaja: Zasedena Gorica. Slavni mestni sveti Dne 28. oktobra mi je generalni polkovnik pl. Boroevič brzojavno naznanil, da je naša zmagonosna armada Gorico zopet zasedla. Od tistega dne dalje je armada še napredovala in avstrijske zastave vihrajo že globoko v laškem ozemlju. Ko nam dohajajo poročila o velikih premagah, spominjamo se pred vsem svojega cesarja in vladarja, ki je vodil vojsko ter jih dovedel do popolne zmage. Njemu veljaj izraz naše udanosti in neomahljive zvestobe, (Živio!) Spominjamo se pri tej vzvišeni priliki tudi svojega Častnega meščana, viteškega vojskovodje, ki je v enajstih bitkah branil in ubranil slovensko zemljo proti številnejšemu sovražniku ter tako ustvaril položaj naše hvaležnosti in našega občudovanja, (Živio!) Pred vsem pa se spominjamo danes naših preizkušenih vojnih čet, ki so vztrajale do zadnjega, prenašale nemogoče težave in muke ter žrtvovale kri in življenje za domovino, po kateri je grabil s pohlepno roko nenasitljivi Lah, S ponosom se nam polni srce, da so v boju stali tudi sinovi slovenskega naroda, da niso v tem boju nikdar omahovali in da so bili med prvimi v tistih vrstah, ki so 6e pehale za zmago. Vsem tem junakom veljaj izraz našega občudovanja in naše ljubezni. (Živio!) jetna, se je bila tik pred snežiščem skoraj izgubila in ž njo tudi markacija, na drugi strani snežišča pa je nikakor nisva mogla več zaslediti, šla sva torej dobre vere po onih zapeljivih sledovih planinskih, katerih je povsod vse polno in ki jih je gotovo hudomušni škrat napravil, naprej, naprej, mesto navzdol navzgor — tja v meglo, misleč da trčiva više na markirano stezo... Zaman! »Janez, tod ne bo niči« »Saj si vendar rekel, da poznaš pot!« »Pa najdi jo v tej kleti megli! Gledal in videl sem jo iz doline in vem prav za gotovo, da naju prav privede, samo najti jo morava prej. Morda bo nižel« In krenila sva vprek črez skale in prod. Prav prijetno mi ni bilo, Bog ve, da nel Vrhu tega sem to zakrivil sam! Kai bo, če ne iztakneva potil Noč naju zajame. Sto misli mi je prepletalo možgane. Pogledam Janeza po strani — na videz se ni Še niti' žrtienil za vse vkup, tako se je držal kakor »piši mc v uho,« in smijati sem se moral njegovim opazkam o moji vodniški zvedenosti in sposobnosti. Slednjič pridre-viva do ozkega, a strmega žleba, po katerem je grmela Bistrica črez skale, »Glej jo stezo! Če je znamenje steze markacija ali pa klini, zabiti v steno, potem je gotovo to steza — saj mari ne na-pravljajo takih-ie udobnosti domačim in divjim kozam!« Temu sklepanju sem do-brovoljno pritrdil. (Dallt.) Izrečena bodi zahvala tudi nemškemu zavezniku, ki se je boril ob naši stremi. V celoti pa pozdravljamo laško pre-rnago z upi, da nas je privedla v bližino miru, ki bodi sklenjen na pametni ln tudi človekoljubni podlagi, ki naj jamči moč naši državi, ki pa naj jamči tudi za to, da se v tej državi ne bo delila pravica v različni meri. Pred vsem prosimo Boga, da bi ohladil tiste prevroče politične glave, da bodi slavna premaga ob Soči obenem tudi premaga našega slovenskega naroda (Dobro!) tako da bi iz krvi, ki smo jo prelivali, izra§t!e nam težke verige. Iz te krvi mora pognati pravica! — v tej veri smo živeli, v tei veri živimo še danes, v tej veri pa nas najbolj potrjuje prevzvišena oseba našega cesarja, ki je pravi zastopnik prave pravice. (Živio!) Zatorej končujem z navdušenim vrfdikom: Cesar Karel naj živil (Živio! Živio! Živio!) VII. vopo posojilo. Župan: C. kr. deželno predsednJStvo za Kranjsko me je pozvalo a svojim dopisom z dne 29. oktobra 1917, da naj v Ljubljani uvedem posebno intenzivno propagando za podpisovanje sedmega vojnega posojila, katero se bo subskribiralo v Sa-su od 5. novembra do 3. decembra 1917. Samo ob sebi je umevno, da prevzamem častno mi odmenjeno nalogo in zatorej že danes poživljam ljubljansko prebivalstvo, naj se kolikor največ mogoče udeleži podpisovanja novega vojnega posojila. Resnica je, da je država stavila do nas |e veliko zahtev in resnica je tudi, da •o Ljubljančanie v očigled takim zahtevam vedno stprili svojo dolžnost. Poživljam jili tudi ob tej priliki, da se tej svoji dolžnosti pri sedmem vojnem posojilu v polni meri odzovejo, posebno ker je to posojilo prej kot ne zadnje in ker se hoče t njim omogočiti, da Se prej fkot prej doseže časten in pravičen miri t Dr. Janez Evangelist Krek. Župan: Slavni mestni svet! (Nemški občinski svetniki zapttste dvorano.) Slovenski občinski svetniki vseh strank vstanejo. Župan govori: Dne 13. oktobra smo prepustili doma" či zemlji gospoda dr. Janeza Evangelista Kreka, državnega in deželnega poslanca. Z mestnim svetom ljubljanskim sicer ni bil v zvezi, vendar se čutim vezanega, tndi s tega mesta spregovoriti nekolike besed njemu v slovo. Bili so časi, ko se nam še ni bila odkrila duša njegova in ko se nam še sandalo nI, kako čist je plamen domovinske ljubezni, ki je žarel v srcu tega izrednega rodoljuba. Zatorej smo mu včasih delali krivi'o in to krivico danes obžalujemo ob njegovi gomili, katera ga nam je vzela prezgodaj in v dobi, ko takih mož kot je bil dr. Janez Evangelist Krek, Slovenci najtežje pogrešamo. (Res je!) Zopet se — kakor govore — zbirajo nevihte nad nam! in merda nas bodo zopet prege *jali ter Slovcncem šteli v največjo pregreho, da so sploh na svetu. Ko je že tičal v oklepih smrti, je spregovoril Janez Krek besedo, s katero je odkril presvitli dinastiji velik oomen jugoslovanskih narodov in tudi našega slovenskega naroda. S 10 besedo pa ie cdkril tudi svojemu narodu, ki bodi za yečno zvezan z avstrijsko državo, njega vebk pomen in ceno, tako da nas je vse potolažil in ojačil ter nam vdihnil skalnate prepričanje, da se nam prihodnjosti ni trefca preveč bati. Ne zahtevamo ničesar repostavnega kar pa zahtevamo, to hočemo doseči po poti, katero nam doouSČa na?a ustava. Na besedo dr. .Janeza Evaft-(teksta Kreka prisegamo in to tem bolj, Iter je bil poMtik, ki za se ni nikdar ničesar zahteval ln ki je tiste groše, kitere mu je donašala javna služba, sipal med potrebne in uboffe. Prezgodaj je umrl, ali brez uspeha ni živel. Zatorej bomo niegovo ime ohranili v svojih dušah, oroseč Boga, da bi mu nastonil kmalu naslednik, ki bo obenem tudi braniteli njegovih načel. . Da bi mu svetil večni spomin! (Sfaval Slata' Slava!) Mesto Praga je Jzrek'o sožalnico ob dr. Krekovi smrti. Zahvala ministra Ž^arja za županove čestitke. župan prečita: Vaše Preblagorodje! Visoko cenjeni gospod Zupan! Vaša ljubezniva častitka, isrečen.i mi v imenu deželnega stolnega mesta Ljubljane, me je izredno vzradostila. Prosim Vas, da blagovolite sprejeti za njo mejo najtoplejšo zahvalo. Bodite uverjeni, da mi jc bil in mi bo b'agor slovenske prestolice vs'kdar posebno pri srcu ter da bom rad in z vso močjo podpiral in posneševal vsa s?1'pm-Ijena, namenjena ugledu, procvitu in blagostanju bele Ljubljane. Sprejmite, visokočislani gospod *upan, izraz mojega največjega spoštovanja. Ivan Žolger 1. r. Na Dunaiu. 8. seot. 1917. Županova odgovora na interpelaciji. Na Ložarjevo interpelacijo oravi župan: Petrolej gostilničarjem se ne more cdoa|f>ti. Na Marinkovo interpelacijo jc odgovoril /i'pan: Brv pri cukr^rm je odrcsla voda, brv pri prisilni delavnici pa je lasi dežele, zato glede njene poprave mestna občina ne more ničesar ukrenit«. Za mestne uboge. Župan naznanja, da mu ie ->Kiro Cen trak v deželnem gledališču izročil 3000 K t».i mfstiie uboge, za kar se isk.-eci) zahva-liuje. Za okrajnega načelnika in oskrbnika- ubogih za! šentjakobski okrij je bil izvoljen g. Jurij Marenče. Tok cestni električni želcsimci iz mestne elektrarne se odpove. Pogodba s cestno električno železnico ugasne koncem -eta 1919. Statut Kreditnega društva Mestne hran^nice ljubljanske se izpreme-ni. O teh treh točkah je poročal občinski 6\etovalec dr. Novak. Podpis VIL vo