SA UMETNOSTNO Zd'ni skromno podporo, ker je moral čakati na parnik, ki ga je popeljal v Trst. Po prihodu tja se je v vojašnici javil kot begunec. Po zaslišanju so ga vtaknili v zapor. Obsojen je bil na S mesecev ječe. Ko je to prestal, so ga spravili v Ljubljano in ga izročili vojaški oblasti 17. pešpolka in je moral mesto treh let služiti 4 leta. O prostem času je vedno risal in izdeloval s svinčnikom in kredo po fotografijah slike raznih podčastnikov, njihovih ljubic in žena ter si s tem zaslužil kake krajcarje. Takratni polkovni poveljnik 17. pešpolka je bil pl. Gariboldi. Grohar je nekje dobil njegovo fotografijo in ga narisal v naravni velikosti. Sam je nesel polkovniku sliko na dom. la se je čuidlil, da je ta nadarjeni risar, ki se je tudi nemščine v 3 letih za silo naučil, še vedno prostak. Ko je izvedel podrobnosti o Groharjevi dosedanji vojaški službi, je pač uvidel, da na napredovanje v vojaški službi ni misliti. Podaril mu je za sliko zavoj viržink in naročil poveljstvu, da Groharja porabljajo za taka dela, pri katerih bi mu služil njegov risarski talent. Četrto leto vojaške službe je bil Grohar dodeljen delavskemu oddelku za snaženje izstreljenih nabojev in tako prišel v Gradec. Tam je izvedel o štajerski deželni slikarski šoli. Šel je k ravnatelju te šole in mu pokazal nekaj s kredo risanih portretov. Ravnatelj, ki je spoznal niegov talent, mu je dal priporočilno pismo za deželni otz[t] arbeite ich an einer Szene aus der Dore-Bibel: Untergang alles Fleisches:19 betitelt. Ende Februar werde ich ein Altarblatt: Maria Verkündigung:20 anfangen, bei 8 Schuh hoch. Indem ich Sie, und alle die Ihrigen freundschaftlich grüße, bleibe mit Sehnsucht auf baldiges Zusammentreffen im Frühjahre. Euer Hochgeboren Ergebenster Diener Franz Pustovrh. Sela, am 6. Febr. 1871. 6. Hochverehrter Herr Landes-Gerichtsrat! Hiemit übersende Ihnen das Madonnenbild in der Hoffnung, daß selbes wohlerhalten in Ihre Hände gelangen wird. Ich habe mit der Verschickung etwas gezögert, damit das Bild gut trocken geworden ist. 10 Če je sliko izvršil in kje se ta nahaja, ni znano. 20 Morda slika „Marijino oznanjenje“ v glavnem oltarju v Hinjah. — Gl.: V. Steska, 1. c., sr. 289. Das Bild liat gar keinen Überzug, es ist so, wie es die Staffelei verlassen hat. Wenn es aufgespannt ist, wollen Sie es mit einem feuchten Schwamme überfahren, damit es von Staub und ändern Anklebseln befreit wird. Bei der Auspackung bitte ich zuerst die beiden Nägel an den Enden der Kiste herauszuziehen, weil die Holzrolle mit denselben befestigt ist, damit das Bild keine Reibung erleiden kann. Für Münkendorf habe ich nicht kompetiert, die Einkünfte sind zu schwach, nebstbei aber ist noch die große Unannehmlichkeit, daß jetzt im Kloster über 400 Köpfe Militär kasernirt, allerhand Gelichters, Ungarn, Slo-vaken, Zigeuner etc. Ich wünsche Ihnen und den Ihrigen alles Gute und Schöne und verbleibe in aller Hochachtung Ergebenster Franz Pustovrh. Sela, am 20. Febr. 71. 7. Hochverehrter Herr Laindes-Gerichtsrat! Mein Geist sehnt sich schon seit langer Zeit her nach Ihrer schönen Bildersammlung, aber das wetterwendische Anhängsel des Geistes fängt an, störenden Einfluß auf denselben ausüben zu wollen. Seit dem neuen Jahre her leide ich an einem Magenübel. Obwohl mich der geschickte Dr. Gauster21 behandelt, will sich die Sache nicht viel ins bessere wenden. Ich werde nollens bemüßiget sein, meine Reise, die ich auf die Woche vor Pfingsten festsetzte, um einige Tage verschieben zu müssen, damit der Küchenmeister mehr in normalen Zustand gebracht wird. Bei dieser Gelegenheit kann ich Ihnen auch bekannt geben, daß ich endlich einmal die oft besprochenen 4 Jahreszeiten in mein Eigentum gebracht habe, und da icli an einer weitern Collection teils aus Erfahrung, teils auf Ihr Anraten ganz verzweifelt habe, denke ich die Bilder noch einer sorgfältigen Nachrestaurierung zu unterwerfen, und selbe dann Ihnen zu überlassen.22 Selbstverständlich setzte ich voraus, daß Herr Landes-Gerichtsrat ein hartnäckiger Gewohnheitssünder sind. Sind Sie noch ein peccator recidivus, so möchte ich Ihnen eines von diesen 4 Bildern zur Ansicht schicken; falls es Ihnen gefällt, möchte ich die ander[e]n 3 noch nachschicken, oder wenn icli gesunder geworden bin, selbst mitbringen. Der Augenschein wird beweisen, daß diese Stücke wert sind. Hirer so sehr ausgezeichneten Sammlung eingereihet zu werden. Ich habe dazu breite Goldleistrahmen machen lassen, die ich auch weggeben kann, falls selbe [nicht] konvenieren würden. Ich bin jetzt zur Arbeit wenig aufgelegt, obwol ich viele Bestellungen habe, viele aber auch schon in neu[e]ster Zeit abweisen mußte. Da sim bolan, tudi vaga kaže, od novega leta sem sim zgubil 21 Dr. Moric Gauster je bil okr. zdravnik v Kamniku. 22 Strahlov katalog slik št. 420, 422, 424, 426. — Gl. „Katalog Strahlove galerije slik“. ZUZ 1930, št. 3—4, str. 107 sl. 21 £ , pa to mi je ljubo, da le kaj liujšega ne bilo. Indem ich Sie und alle Ihrigen grüße, verharre in Erwartung einer hochgeneigten Antwort Euer Hochgeboren Ergebenster Diener Franz Vrkpusta Gospodični gospodinji23 vse dobro k 16. Majniku. 8. Sela, 12. 5. 71. Sela bei Stein am 23. 5. 71. Hochverehrter Herr Landesgerichtsrat! Eben als ich Ihr hochwertes Schreiben erhielt, bekam ich auch von Laibach von einem Freunde die Einladung, ich möchte die 4 Jahreszeiten recht schön einrahmen lassen, und selbe in die bevorstehende Kunstausstellung zur Ansicht und Beurteilung aufstellen. Auch versicherte mich dieser Freund, er könne mir in Wien einen guten Käufer versorgen, falls ich ihm die Bilder zu diesem Behufe auf seine Reise nach Wien mitgeben würde. Es ist aber alles dieses mit zu vielen Umständen verbunden und der Freund könnte zuletzt für sich mehr sorgen als für mich. — Die Bilder, dachte ich mir, sollen im Lande bleiben, und zwar in einer honetten Gesellschaft, beim hochverehrten Herrn Landesgerichtsrate v. Strahl! Ich überschicke Ihnen daher zur Ansicht den Frühling, mit dem Bemerken, daß dies am meisten gelitten hat, und die 3 ander[e]n alle besser erhalten sind, und auch wreniger restauriert. Sie können aus diesem Bilde leicht ersehen, daß es von einem Künstler gemalt sei. Die Haltung der Figur edel, die Zeichnung sehr schön, die Drapierung naturgemäß, was man beim Schmid gar nicht findet. Das Kolorit ist frisch, die Ferne duftig, überhaupt das ganze harmonisch schön. Nur Schade, daß der Maler so bescheiden war, daß er weder Namen noch ein Monogramm an irgend einem Bilde angebracht hat. Gefällt Ihnen das Bild, so werde icli Ihnen noch die ändern nachschicken. Ich überlasse Ihnen die 4 Bilder sammt Rahmen um 100 fl, ohne Ramen 90 fl und hoffe, daß Ihnen diese Buße nicht zu empfindlich vorkomen wird, um so mehr, wenn Sie wüßten, wieviel die Bilder mir zu schaffen gegeben haben, bevor ich selbe in diesen Zustand brachte. Einer baldigen Antwort entgegensehend, verharre wie immer Euer Hochgeboren Ergebenster Diener Franz Vrhpusta. An Herrn Charles et Majordomus alles Gute! 23 Strahlovi gospodinji Nepomuceni Strupi. 9. Hochverehrter Herr Landes-Gerichtsrat! Sonntag Abends habe ich mich im ominösen N. 1. einquartirt und befinde mich nun in der Kur unter H. Dr. Keesbacher. Zuerst hat er meinen leidenden Magen in Bedacht genommen, und in einigen 5 Tagen meiner Magenkur versprach er, auch meinen ändern unzäbligen Unterleibsleiden seine Aufmerksamkeit zu schenken. Die Ärzte haben bisher noch keine richtige Diagnose meiner Krankheit gehabt, ist diese festgestellt, so kann ich auf Grundlage derselben fort-medizinieren oder auch mit sogenannten Hausmitteln die Heilung betreiben. Im Abnehmen bin ich noch immer, bis auf den harten Unterleib, der dem Oberleibe zum Spott eine größere Dimension annehmen will, als dies früher der Fall war. Ich habe mich mit dem D[oktor] noch nicht konsultiert, ob ich als akt[iver] Priester werde bleiben können oder nicht, aber wahrscheinlich werde ich mich ausspannen lassen, damit ich durch nötige Ruhe meine unterminierte Gesundheit wieder befestige, wenn dies noch möglich sein wird. Ich habe hier gar keine Klausur, ich kann ausgehen, wohin ich will, nur vorm. um 10 Ulir und nachm. um 4 Uhr mufi ich zu Hause sein, weil zu dieser Zeit der II. Doktor seine Kranken zu besuchen pflegt. Ich bewohne das Extra-Zimmer erster Klasse, zahle aber nur die Gebühr für die zweite Klasse mit 1 f 30 kr. pr. Tag, weil ich in die zweite Klasse eintreten wollte, aber kein Lokale zweiter Klasse leer ist. Einstweilen bin ich hier engagiert bis inclus. 10. Sept. Wird es notwendig sein, so werde ich noch meinen Aufenthalt verlängern, wenn nicht, aber mit dem 10. austreten. Von einer Heilung, wie gesagt, kann in dieser kurzen Zeit keine Rede sein, nur von der Feststellung der Diagnose. Wie oft denke ich in dieser Einsamkeit an Sie, hochverehrter Herr l.andesgerichtsrat, und an Ihre Kunstschätze, ich möchte wohl gerne nicht nur im Geiste, sondern aucli in corpore bei Ihnen sein, und mit Ihren schönen Gemälden wohl lieber als mit der Spitalsluft Gesellschaft pflegen. Wenn meine Zustände es erlauben sollen, so werden ich per Eisenbahn einen Ausflug zu Urnen machen, da jetzt auf diese Art der kürzeste Weg mir bevorsteht. Indem ich Sie, Hochverehrter, Ihren H. Carolus und alle Hausbewohner schönstens begrüße bleibe Euer Hochgeboren Ergebenster Franz K. Pustovrh. Laibach, am 5. Sept. 1871. 10. Verehrtester Herr Landesgerichtsrat! Freitag, am 15. habe ich Laibach verlassen, und befinde mich nun hier in Sela, u. zwar in einem sehr krankhaften Zustande. Meinem Übel konnte man nicht ganz auf die Spur kommen, aber jedenfalls wird eine arge Sache sein, wahrscheinlich eine schlimme Bauchwassersucht mit allen Anhängseln. Das Liegen macht mir große Beschwerden, so daß ich einen panischen Schrecken vor dem Bette habe. Die Füße schwellen mir in Folge der Bauchgeschwulst immer mehr an, so daß ich heute nicht die Stielei anziehen und Messe lesen konnte. Wenn mich die Sache so anpackt, so kann ich diesen Monat noch mein Sterbestündlein erleben, um so mehr, da Schwäche und Abmagerung zunehmen. Fiat volutans Dei! Wir haben letztens24 gesprochen, daß vielleicht Herr Landes-Ge-richt[srat] Kunstsachen, die ich besitze, übernehmen würden. Ich notiere Ihnen daher hier einiges: 1. Dore Prachtbibel25 in 60 Lieferungen und 230 Bildern kostete circa 50 f — verkäuflich um........................................................56 f 2. Die Gallerien von München und Schleussheim in 42 Heften mit je 5 Stahlst, und Text, kostete 21 fl C. M. — verkäuflich um...............14 f 5. Die Schweiz v. Willi. Beattie in 27 Heften jedes mit 4 Stahlst, und Text — kostete über 20 f C. M. — verkäuflich um...............................5 f weil 1 Heft fehlt. 4. Der Bosporus von Miss Pardoe, in 20 Heften jedes mit 4 Stählst, und Text, kostete circa 20 f — verkäuflich um................................ , 8 f 5. Paynes Universum und Buch der Kunst, neue Folge, 5 Jahrgänge und ein halber, schön gebunden in il Bänden, kostete neu über 100 f, mich bei 70 f — verkäuflich um............................................. 40 f mit circa 800 Stahlstichen, und wahrscheinlich gegen 1000 Holzschnitten, mehr als 600 Bogen Text. Nach meinem Tode dürften diese Sachen verschleppt werden, es ist mir lieber, daß selbe einem kunstsinnigen Manne wie Sie es sind, in die Hand kommen. Überdies hätte ich noch einige andere Sachen zum Abgeben, auf die vielleicht H. Landesgerichtsrat keinen Appetit haben, aber ich führe doch einiges an. a) Eine große schöne Wanduhr, mit Schlag und Repetierwerk, mit einem einzigen Gewicht — alle 6 Monatlie einmal zum Aufziehen. — Eine Handarbeit — kostet mich 70 f — neu kostete selbe 200 f verkäuflich um...............................................................50 f Auch einige Gemälde würde ich Ihnen wohlfeil überlassen. Dies alles deswegen, weil ich mein baldiges Auslöschen erwarte, und gerne diese Sache bei Lebzeiten abgeben würde. ) Ein großes Fernrohr vom berühmten Optiker Plößl in Wien gearbeitet; kostet mich 200 f, verkäuflich um......................................100 f Falls Herr Landesgerichtsrat eines oder das andere wünschen 24 Pustavrh je ali izvršil svojo namero, katero naznanja v prejšnjem pismu in je obiskal Strahla v Stari Loki ali pa Strahi njega v Ljubljani. 25 V oporoki Karola Strahla voljeno je Dorejevo Sv. pismo gdčni Berti pl. Machek v Stari Loki. Od ostalih knjig se nahaja Beattie: „Die Schweiz“ v cenilnem zapisniku zapuščinskega spisa po Karlu vitezu Strahlu pod št. 111; Pardoe, Bosporus pa med predmeti, ki jih je odbral ljubljanski muzej. sollten, bitte ich mir zu schreiben, oder einen Menschen darum zu schicken, ich werde, so lange ich nicht zu sehr abschwäche, gerne die Aufschlüsse geben. Ich habe mich in Laibach während meines Aufenthaltes sub No. 1 pliotografieren lassen, sobald ich die Photographien bekomme, kann möglich sein im Verlaufe dieser Woche, werde Ihnen einen Sušeč Vrhpusta zum Andenken schicken.26 c) Auch einen Stereoskopkasten habe ich nach neuer Fa^on, mit Operngucker und starker Vergrößerung (kostet 8 f) dazu über 60 stereoskopische Bilder, meist Städte-Ansichten, Paläste und naturschöne Landschaften — kostete mich alles über 30 f — verkäuflich um . . 15 f. Ich bin krank, folglich auch die Schrift, bitte um Geduld und Entschuldigung. Ich bitte dem Hochw. H. Stadtpfarrer alles Gute auszurichten — mit dem Bemerken, daß wir uns diesseits wahrscheinlich nicht mehr sehen. Was Ihre schöne, mir so freundlich angebotene Wohnung anbelangt, kann ich einstweilen nicht daran denken, weil ich mir nicht einmal (nach] Stein zu siedeln traue — sollte sich meine Krankheit ins Bessere wenden — so wollte ich bei Ihnen leben — u. sterben. Mit Gruß und Empfehlung an Sie, II. Karl und das ganze Haus in tiefster Ergebenheit und wärmstem Danke Fr. Pustovrli. 11. Sela, am 17. Sept. 1871. Hochverehrter Herr Landes-Gerichtsrat! In Beantwortung Ihres letzten mir so lieben Schreibens, bedanke ich mich zuerst für Ihre Herzensgüte, mit der Sie mir Ihre schöne Wohnung anbieten. Aber leider wird aus diesem für mich so schönen Traume der Allmächtige andere Verfügungen treffen. Meine Leiden mehrten sich vom 17. bis 21. Sept. auf eine ungewöhnliche Weise, bis es mir nicht mehr zum Leben war und ich genötigt war noch das letzte, die Punktion zu versuchen. Am 21. Sept. Nachmittag war ich glücklich durch Dr. Samec27 operirt, und ich war von einer unlieben Last von 13 Maß Wassers entledigt. Leider ist aber physikalisch nachgewiesen, daß sich derlei Wasseransammlungen wiederholen und ich spiire schon wieder einen größern Gehalt, als er nach der Entleerung war. Meine Stärke (!) schwindet mehr und mehr, gewöhnlich bin ich im Bette, stehe zeitweilig wegen Abwechselung und notwendigen Correspondenzen auf. Bezüglich der von Euer Gnaden auf meine Anbote gestellten Proposition bin ich ganz einverstanden, nur eine andere Form der Ausführung möchte ich raten. 26 Slike v Strahlovem albumu fotografij v Narodnem muzeju nisem našel. 27 Dr. Maks Samec (+ 19. avg. 1889) zdravnik, kesneje župan in deželni poslanec v Kamniku. Icli habe gar keinen Menschen, der sich auf derlei Sachen was auskennen würde, selber werde ich auch bald zu schwach sein. Es wäre wohl am besten, wenn Herr Landes-Gerichtsrat Ihre findige Ceni herabschicken würden, (der Herr Carolus ist wahrscheinlich noch zu kränklich). Eine Kiste mit viel Papier zum Einpacken, und ein Mensch, der auf das Eingepackte acht geben wird, daß es nicht durch Nässe verdorben wird, sind notwendige Faktoren. Bei dieser Gelegenheit könnte ich Ihnen auch noch einige von den besser(e]n Gemälden geben, die freilich auch unter guter Aufsicht zu transportieren wären. Überhaupt möchte Ihnen manches gern und lieber umsonst ablassen, als es durch Lizitationen auf dem Lande zu verschleudern. Mit den Zahlungsbedingnissen bin ich einverstanden, ich dürfte nicht über 14 Tage leben, aber ich werde meinen Testamentsexekutor H. Lukas Dolenz, Pfarrer in St. Martin in Untertuchin bei Stein informieren, daß er die Beträge im Sinne meines Testamentes übernehme, und damit verfügen wird. — Leider bin ich ein Mensch gewesen, den alles andere gefreut hat, nur das Geld nicht.28 Vielleicht ist der Tourist Škerjanz29 schon zurückgekommen, der wäre für so eine Mission nach Sela mit Frl. Ceni30 in Compagnie ausgezeichnet. Ich bitte Herr Landesgerichtsrat möchten mir diese meine Propositionen nicht verübeln. Ich überlegte alles reiflich, und sali ein, da dies der beste Weg wäre, um nicht den Inhalt der Sendung einem teilweisen oder auch gänzlichen Verderben auszusetzen. Ich bitte ja bald zu schicken, daß ich noch aufstehen und mithelfen kann. Dores Bibel werde ich jedenfals auch einpacken. Behalten mich in Andenken jetzt und . . .. , so wie ich Sie und die Ihrigen nie vergessen kann. Hochachtungsvoll Ergebenster Franz Pustovrh. Sela, am 26. Sept. 1871. 28 Iz zapuščinskega spisa okr. sodišča v Kamniku, v katerem je inventurni zapisnik že skartiran, je sedaj samo še razvidno, da so bile tu le skupno navedene premičnine glasom dražbenega zapisnika z dne 50. oktobra 1871 izdražene za 436 gld. 96 kr. Med aktivi v skupnem znesku 1064 gold. 68 kr. je naveden tudi znesek 113 gld. „in der von H. Eduard Strahl eingezahlten Schuld“. Med premičninami so bile pa izdražene gotovo vsaj nekatere slike. V moji lasti se nahaja namreč Pustavrhova kopija Kremserschmidove madone velesovske, ki jo je kupil moj ded 1. N. Podrekar, trgovec v Kamniku, na dražbi zapuščine. Zadaj na okviru (Blindrahmen) je napisal moj ded s črnilom: „Am 30. Oktober 1871 auf der Lizitation des H. Pfarrers Pustaverh (Hausfreund), um 90 Fl. gekauft.“ 29 Janez Škerjanc, kasnejši župnik, inštruktor in prijatelj Karla Strahla (Prim.: ZUZ X, 1930, št. 3—4, str. 98). 30 Prim. ravnotam str. 55. B. Franketovi pismi. 1. Vereintester Herr! Das von Ihnen bestellte Bild habe ich im Februar zu vollenden versprochen; nun es war das auch mein Wille und wäre mein Nutzen gewesen. Daß ich mein Versprechen nicht gehalten, mögen Sie mich aus dem folgenden zu entschuldigen suchen. Ich habe stark grau untermalt und mußte öfters übermalen und werde es noch tusn müssen, um die gewünschte Höhe der Färbung zu erreichen, daher arbeite ich über alle Berechnung lange an dem Bilde. Ferner male ich immer irgend etwas anderes inzwischen, um nicht fortwährend an dem nämlichen Stücke mich abzumühen. Sodann ist das Stück, welches ich für Sie male, durchaus nicht leicht für meine Kräfte, ich muß es gestehen, schwer; die Köpfe haben sehr viel Leben und schlagenden Ausdruck, dann ist das Ganze ausgezeichnet modelliert, überhaupt scheint mir Herr Müller mit seinem Lot einen vortrefflichen Stich geliefert zu haben. Diese Eigenschaften wiederzugeben, muß man sieh schon ein wenig zusammennehmen und verbessern, wenigstens geht es mir so. Was nun mein nach dem Stich gemaltes Bild betrifft,31 könnte es bis auf unbedeutende Stellen fertig sein, wenn man von der künstlichen Beleuchtung der Lampe absehen wollte. H. Pustavrh hat es letzter Tage gesehen und als ein sehr schönes Bild erklärt NB. bei Tagesbeleuchtung. Ich hoffe übrigens auch die Beleuchtung der Lampe hereinzubringen und ersuche nur, Euer Wohlgeboren möchten noch eine fernere Verzögerung von etwa einem Monate entschuldigen. Jedenfalls wollte ich das Bild bis Ostern vollendet haben und habe deswegen von mir nichts hören lassen, es hat mich aber besonders ein größeres Portrait vom Nachfolger des H. Pustavrh, ein äußerst schwer zu treffendes Gesicht, Zeit gekostet, bevor es hinlänglich ähnlich wurde.32 Ich hoffe jedoch Euer Wohlgeboren für die lange Verzögerung dadurch entschädigen zu können, daß Ihnen das Bild gefallen wird. Mich Ihrem fernem Wohlwollen empfehlend, zeichne ich achtungsvoll Euer Wohlgeboren ergebenster Iv. Franke. Zirklach, den 17. April 1868. 2. Verehrtester Herr! Das lange Schweigen von meiner Seite hoffe ich mit der nachfolgenden Darlegung einigermaßen entschuldigen zu können und danke einstweilen für Ihre gütige Sendung, bis ich zu erstatten im Stande bin. Als ich den letzten (Brief) an Sie schrieb, war ich im Schlimmen, verflossenen Monat noch mehr, doch privata später. 31 Slika pod št. 244 Kataloga Strahlove zbirke slik. 32 Naslednik Pustavrhov v Velesovem je bil Matija Kuhelj, (Catalo-gus cleri za 1. 1868, str. 28). Auf der Augustaussstellung der Akademie war neben dem meisten Mittelmäßigen und wenigen Guten ein wirklich bedeutendes Bild, großer Dimension von Lona, vom ersten jetzigen Maler Italiens, einem wirklich tüchtigen Meister, darstellend: die Frauen und Frewelein von Chiozza bringen der Republik Geschenke zum Zwecke der Verteidigung gegen die Ge-noveser. Es stand in der Galerie gegenüber einem der größten Bilder Paolos. Vorausschicken muß ich, daß das Bild großen Kunstwert hat, bedeutende Begabung und außerordentliche Meisterschaft der Technik und Anordnung zeigt. Die Szene spielt am Markusplatz bei Abendsonne, mit Aussicht auf die Lagune, zwei große Gruppen im Schatten, also ein Effektstück, leider zu viel das und zu wenig anderes. Die technische Bravur scheint die Kraft des Mannes zu viel verbraucht zu haben. Mit ersten Meistern, wie Tizian und Paolo verglichen, sinkt er bedeutend, in Allem. Ein gemaltes Feuerwerk könnte man das Bild wegen der übertriebenen Drapperiefärberei nennen, der Himmel schwer, das Fleisch kalkig, blaß, es sieht sehr gemalt aus, obwohl frei behandelt, dem Ganzen fehlt Ruhe, auch ein bischen Harmonie. Die Frauen sind unbedeutende Dinger, auch gegen seine früheren Leistungen. Die Wirkung des Bildes ist mehr blendend als fesselnd. Main bewunderte auch allgemein, oft unbewußt, mehr die Malerei, als die Darstellung, den Gegenstand und die Leute desselben, hingegen bei den Alten gibt man sicli dem Bilde gefangen, genießt die Vorstellung, ohne an die Malerei zu denken, dazu kommt man lange nicht, so simpel und wahr, ungesucht erscheinen die Sachen, als wären sie nicht komponiert, ins Feinste überdacht und studiert, und machen auch den Eindruck, wie die griechischen Antiken, mit den einfachen Mitteln. An diesem gerügten Umstande leiden die Italiener allgemein, verachten oder geringsschätzen die unübertrefflichen alten Werke, weil Tizian nicht so gezeichnet hat wie Rafael, welch letzterer wieder manirirt sein soll u. s. f. Ich erinnere mich nur auf ein Bild von Knaus, welches beiläufig den gleichen Eindruck auf mich gemacht hat, wie die Alten. Gute Kritiken von der Münchener Ausstellung sagen sehr ähnliches über hervorragende moderne Bilder im Vergleich zu den Alten. Es gereicht mir diese Bevorzugung von gewichtigen Kennern zu großer Beruhigung, daß ich nämlich Recht habe, die Alten so hochzuschätzen; nicht Alles von Tizian, noch weniger von Paolo, am seltensten vom genialen Tintoretto kann man unbedingt loben, aber sie leisteten Werke vom reichsten Kunstwert. Je mehr ich die Gesetze der Kunst und Schönheit begreife, desto besser gefallen sie mir. Was meine Bemühungen angeht, habe ich doch etwas erreicht, nämlich Kolorit, icli weiß sicher und fest, wie ich zu malen habe, mit dem Prinzip bin ich fertig, kann es anwenden und es kommt heraus, was ich bezwecke. Wenn H. Pustavrh bei Ihnen war, wird er Ihnen vielleicht was gezeigt haben, unvollkommenes natürlich. Ich habe vieles verdorben, vieles ist halb und mehr gelungen, endlicli zwei Copien nach Tizian setzen mich über alle Zweifel und Versuche, mit der letzten gar bin icli im Hauptzweck zufrieden. Frische Kraft, Transparenz, sozusagen Luft ist in dem kleinen Bildchen, und die Farbe des Originals ist porträtiert. Ich werde wahrscheinlich nicht mehr kopieren, nur Skizzen für den Totaleindruck machen, um Helldunkel u. s. f. in die Gewalt zu bekommen. Ich habe jetzt ein vorzügliches Instrument, welches gehörig auszubeuten mir gewiß noch sehr viel fehlt. Form, d. i. Zeichnung und Gesammtwirkung, worin die Alten so groß, geschickt waren und deswegen so einfach und natürlich aussehen.33 Seit 14 Tagen arbeite ich an einer Kommission für Görz, Heiliges, was mich vom Untergang gerettet hat, so daß ich bis Ende dieses Jahres hier bleiben kann. Ich habe ein schönes Atelie und arbeitete jetzt nur darin. Ich habe im Ganzen viel Geld ausgegeben und doch oft schlecht gelebt u. immer gespart. Das Yolk ist ein Mistvolk, eine verkommene Rasse, ungeheuer eingebildet gegen Fremde, auf die Faulheit, Indolenz, Ignoranz und die vergangene Größe, deren Denkmäler vor allmäligen Ruin zu bewahren sie kaum können wird, sie beraubt sich damit ihrer besten Quellen zum nervus. Das Leben wird mit der Zeit widerlich unter diesen Menschen, ihre preti sind nicht viel schlechter, [?] ich begreife warum österreichische Offiziere und andere Leute so unbarmherzig schimpften. Nächster Tage kommt die Franzosenkaiserin, der Aigle, ein eleganter Dampfer wartet schon im Hafen auf sie; man verspricht ihr von einer gewissen Seite auch das Auspfeifen, ob Napoleon dadurch bestimmt wird, Italien nicht mehr beim Ohr zu halten, ist noch unbekannt. Festlichkeiten werden vorbereitet, der Fremdenbesuch ist sehr stark, es ist jetzt die angenehmste Zeit: der Morgen erfrischt, der Tag nicht unerträglich heiß, warm ist es freilich noch, Trauben und Obst (nicht besondere Qualitas) reif, Früchte in großer Auswahl, die passendste Zeit Venedig zu besuchen ist wohl jetzt im hiesigen Spätsommer. Ich grüße Ihren II. Sohn und Haus sollte er herreisen, will ich mein möglichstes zu seiner Unterhaltung tun. Mit dem Ersuchen, mich einer Antwort zu würdigen, zeichne ich Euer Edelgeboren ergebenster Iv. Franke. 1. Oktober 1869. Sta Margerita, pallazzo Canal. Med Strahlovimi papirji sem našel tudi nenaslovljen, nedatiran, nepodpisan in nekončan koncept pisma — Edvarda Strahla.34 Iz njegove vsebine je posneti, da je bil namenjen Ivanu Franketu in se tiče njegove slike sv. Valentina, nahajajoče se v levem oltarju poleg prižnice uršulinske cerkve v Škofji Loki, ki ima v levem vogalu signaturo „I. Franke 1872“35. Iz tega časa mora biti tudi koncept pisma. To je v toliko zanimivo, ker nam odkriva nazore E. Strahla o umetnosti in nam ga predstavlja kot pristaša realistične smeri tudi v cerkveni umetnosti. Franke sam piše o predmetni sliki v svojih Spominih: „Svetega Valentina za Škofjo Loko sem delal še v Benetkah. Neki mizar ga je pozneje prevlekel z lanenim oljem, da je potemnel.“36 — Koncept se glasi: 33 Prim.: Stanko Vurnik, Spomini Ivana Franketa. ZUZ, III, 1923, str. 35. 34 V Strahlovi zapuščini v Narodnem muzeju v Ljubljani. 35 Prijazno sporočilo g. Ivana Veider-ja, starološkega kaplana. 36 Stanko Vurnik, Spomini Ivana Franketa, ZUZ III, 1923, str. 37. „Euer Wohlgeborn! Sie werden mich des Undankes angeklagt liaben, weil ich Ihr letztes wertes Schreiben, und die freundliche Überraschung, welche mir die überschickte Fotografie bereitete, so lange unerwidert ließ. Indeß ist meine Schuld geringer als ihr Schein. Ich habe mit der Antwort deshalb gezögert, weil ich von Woche zu Woche erwartete, Ihres Altarblattes ansichtig zu werden, um Ihnen darüber meine Anschauung mitteilen zu können. Aber bis zur Stunde ist mir dieses noch nicht gegönnt gewesen. In der Kirche selbst ist das Gemälde noch nicht aufgestellt und bei den ganz oder doch drei Viertel unfehlbaren Faruzeln37 bin ich als unverbesserlicher Ketzer eine persona ingrata derart, daß ich mich nicht entschließen könnte, bei einem dieser Halbgötter bei dem sich dies Gemälde allenfalls gegenwärtig befindet mir die Begünstigung zu erbitten, es früher anzusehen. So will ich denn nicht länger mehr zögern, sondern behalte mir [be]vor Ihnen nachträglich mein aufrichtiges Urteil darüber mitzuteilen, und wenn Sie es gestatten auch in der Lokalpresse das größere Publicum auf dieses Kunstwerk aufmerksam zu machen. Malo bobnati je dobro! — So weit man aus einer Pliotografie auf das Gemälde schließen kann, muß dieses sehr schön sein. Ganz vorzüglich erscheint mir die Gruppe in der Mitte des Vordergrundes und der junge Landman daselbst mit dem scharf geschnittenen ausdrucksvollen Profile sowie die liebliche Frauengestalt in der rechten Ecke da Sie, und mit Recht, Ihre Studien vorzüglich dem Kolorite zuwenden, warm und lebenswahr. Etwas, das ich — vielleicht im Gegensätze zu dem hierländigen Geschmake — als einen Vorzug an diesem Bilde hervorheben möchte, ist der realistische Zug in der Gestalt des lil. Valentin. Das ist nicht jene Schablone nach der man gewöhnlich allen Heiligen ein und dasselbe formgerechte süßlich verhimmelte, abgezirkelte Gesicht zu malen pflegt; das ist vielmehr Individualität, wie sie dem Leben entspricht, vielleicht selbst ein Portrait aus dem Leben. Und das scheint mir das rechte zu sein, weil es auch dem Heiligen gegenüber den Menschen wieder an den Menschen erinnert, und so das Gemüt mehr anspricht als alle jene landläufigen Heiligentipen mit verzückten Augen und ausdruckslosen Duodezphisionomien a la heiligen Aloisius e tutti quanti. 37 Pismo je iz časa, ko je proglasitev papeževe nezmotljivosti močno razburjala duhove tudi na Kranjskem. Prim.: ZUZ X, 1930, str. 64. — Za stališče Edvarda Strahla in nemško-liberalnih krogov tistega časa na Kranjskem v razmerju do cerkve, odnosno verskih vprašanj pa je zelo značilno pismo E. Strahla sinu Karlu z dne 13. marca 1873), ki je bil nejevoljen, da mu je oče opomnil, da je neprimerno, prirejati v postnem času domače zabave: „... Du bist auf ganz irriger Fährte, wenn Du glaubst, daß Zeni [Strupi] irgend einen Einfluß auf meine Ansicht hinsichtlich der Fastenzeit genommen hat. Ich stelle Dir diesfalls einfach die Frage, was würdest Du von einem Menschen halten, der in der Kirche den Hut auf dem Kopfe behielte. Sicherlich entscheidet der Hut nicht über das Seelenheil, aber eine sittliche Rohheit, eine grobe Verletzung des Anstandes würdest Du sicherlich selbst eine solche Verletzung des Herkommens nennen...“ Man hat aucli in dieser Richtung die A orbiider der Alten vergessen, die gar keinen Anstand nahmen, ihren Heiligen mitunter sogar häßliche Gesichter zu geben, wie beispielsweise Andrea del Sarte, und fast durch-gehends die alten deutschen und spanischen Großmeister. Nur eine Einwendung hätte ich dem Bilde entgegen zu stellen, woran jedoch vielleicht nur die Fotografie oder der beschränkte Raum die Schuld trägt: es scheint mir die untere und die obere Gruppe zu gedrängt beisammen, wodurch die Perspective etwas leidet. Übrigens aber danke ich Ihnen recht herzlich dafür, daß Sie mir Gelegenheit gegeben haben, den eminenten Fortschritt zu bemerken, den Sie in Ihrer Kunst gemacht.“ Kasneje omenja E. Strahl Franketa še v pismu sinu Karlu v Ljubljano dne 25. decembra 1875: Für Freitag (Stephani) haben wir einen lieben Gast zu erwarten, der mich gestern — wie aus dem Himmel gefallen — mit einem Besuche überraschte. Es ist der Maler Frauke, ein Mann, der in der Zeit als wir ihn nicht gesehen, überreiche Erfahrungen gesammelt hat, unter ändern auch in China gewesen ist und von dort eine reiche Collektion Photografien mitgebracht hat, welche er uns am Freitag zeigen will. Auch andere chinesische Nippsachen hat er mitgebracht, dlie er mit größter Bereitwilligkeit zeigen, vielleicht auch verkaufen will. Er wohnt im Hause, wo das Cafe Fischer ist gegenüber der Sternallee38 undl malt dort gegerfwärtig mehrere Portraits. Damit will er sich bis zum Sommer einen kleinen Fond sammeln und dann nach Paris gehen.“39 Strahlova oporoka in naše ustanove. France Stele I Ljubljana. V oporoki, ki jo je napravil dne 4. oktobra 1929 pokojni Karel vitez Strahi pred škofjeloškim notarjem Števom Šinkom, je po določitvi načina, po katerem si Etnografski muzej in Narodna galerija lahko pridobita iz zapuščine po izredno ugodnih pogojih vse, kar potrebujeta za dopolnitev svojih zbirk, tudi stavek: „O tej določbi so izvedli Narodna galerija in konservator gospod dr. Stele; pa zdi se mi, da gospodom to ne ugaja; kajti, čeravno sem gospode opetovano prosil reči, katere bi želeli prevzeti, naznaniti, ni o odgovoru ne duha, ne sluh a.“ Ker bi po ti trditvi izgledalo, da se spomeniški urad in naše ustanove niso zadostno brigale za pravočasno ureditev tega, za naše javne 38 Na vogalu Vegove ulice v sedanji Lavrenčičevi hiši. 39 Pismo v Strahlovi zapuščini v Narodnem muzeju v Ljubljani. — Prim. tudi ZUZ III, 1925, str. 36, 37 in Lj. Zvon, 1884 in 1887: SBL. str. 185, 186. zbirke tako važnega vprašanja, je, mislim, prav, če to zadevo, kolikor se mene in mojega razmerja do pokojnega K. Strahla tiče, pojasnim. Na ugodni rešitvi usode starološke zbirke po smrti njenega lastnika in soustanovitelja sem bil interesiran kot konservator in kot odbornik Narodne galerije. V odboru tega zavoda smo po vojni večkrat razpravljali o ti zbirki in o tem, kako največ rešiti za našo javno posest, ako se ne da doseči vsega. Od 1.1920. dal je sem tako stalno zasledoval Staro Loko in bil deloma v pismeni zvezi s pokojnim, deloma pa sem ustno razpravljal z njim o tem, kako zbirko ohraniti. Od začetka sem zastopal naziranje, da bi bilo najidealnejše, če bi deželna vlada kupila vse skupaj in to vzdrževala kot Strahlov muzej, kar bi imelo svoj smisel zato, ker je bila Strahlova zbirka z vsemi svojimi prednostmi in pomanjkljivostmi tipičen kulturen pojav svoje dobe in bi prav taka, v svojem posebnem, izredno mikavnem okolju obdržala stalno vrednost. Kmalu sem spoznal, dla tega načrta v povojnih razmerah ni mogoče izvesti ter sem vso svojo pozornost posvetil temu, da iz zbirke izločim tisto, kar je po svoji samostojni vrednosti tako, da se mora ohraniti doma tudi v najugodnejših razmerah. Prvi važnejši moj sestanek s pokojnim Karlom Strahlom se je vršil dne 3. VI. 1923 o priliki izleta Umetnostno zgodovinskega društva. Ker sem zbirko do tedaj le bolj splošno poznal, sem ga takrat prosil, če mi dovoli njen podrobni pregled in fotografiranje važnejših predmetov. To sem storil nato 20. X. 1925, napravil zapisnik tistih pradlmetov, ki sem jih smatral za nas za važne in jih označil tudi lastniku. Želel sem izvedeti podrobnosti glede tega, kako si on sam predstavlja usodo zbirke po svoji smrti in jasno mi je ponovil svojo odločnost, da bo s testamentom uredil vse talko, da bomo lahko zadovoljni. Najraje bi sicer vse zapustil svoji domovini, vendar mu tega ozir do sorodnikov ne dopušča, uredlil pa bo tako, da bo naš muzej lahko pridobil vse, na kar reflektira. Podrobnosti mi takrat ni izdal, bil sem pa pomirjen, ker sem itak vedno računal s tem, da si bo predmete treba pridobiti s kupom in mi je zadostovalo, če dosežem ugodno predkupno pravico za naše zbirke. Med tem in sledečim važnim obiskom v Stari Loki pa se je zgodil slučaj, ki je povzročil mal nesporazum na Strahlovi strani in ki mi ga je ta, kakor sem slišal, hudo zameril. Strah! je namreč trdtil, da sem mu odrekel izvozno dovoljenje za nek brezpomemben slučaj. Že poprej mi je parkrat omenil, da ga je po vojni disgustirala agrarna reforma, posebno pa naredba slovenske deželne vlade, s katero je bil prepovedan izvoz umetnin in starin. Konkretna zadeva pa je sledeča: Z datumom 22. IX. 1923, Stara Loka, mi je Strahi pisal sledeče pismo: Vaše Blagorodje, Častiti gospod konservator! Oprostite, da se usojam Vas, častiti gospod konservator, nadlegovati v neki osebni zadevi. Podaril sim svojemu svaku, dvornemu svetniku Lehman Ernestu v C razu za spomin eno, od moje matere Cecilije plin Strahi slikano oljnato sliko, ki predoči Auroro, ki kroti konja noči in je kopija po nekim, meni neznanem bakrorezu. Cecilija plm Strahi bila je hči nekdanjega predsednika deželne sodnije v Ljubljani, in bila je le diletantinja v slikarski umetnosti. Razen omenjene slike, nahaja se v Starološkein gradu še 22 slik moje matere in med temi tudi e 11 duplikat slike Aurore. Ni tedaj za domačo umetnost prav nobene škode, če pride mojemu sorodniku podarjena slika v inozemstvo. Bojim se pa ovir pri carini in za to prosim pouka, oziroma Vašega privoljenja, da se slika „Aurora kroti konja noči“ v Gradec odposlati sme. Ta slika slikana je na platno, je 65 cm visoka in 91 cin široka in ima pozlačeni okvir. Ker meni predpisi glede izvoza umotvorov iz Slovenije do cela neznani niso, bil bi za pouk v tej zadevi silno hvaležen, in Vaše Blagorodje mi sto rite veliko uslugo, če mi pokažete pravo pot, da pride slika mojemu svaku v Gradec v roke. Vse s to zadevo zvezane stroške sem povrniti pripravljen. Oprostite, častiti gospod konservator, nadlegovanje in blagovolite že v naprej izraz srčne zahvale in odličnega spoštovanja, s katerim ostanem, častiti gospod konservator Vam udani Karol i)l. Strahi. Dne 25. IX. 1925 sem obvestil prosvetni oddelek v Ljubljani, da se Strahlu, ki bo vložil zadevno prošnjo, za sliko Avrore lahko izda izvozno dovoljenje. Istočasno sem ga obvestil naj vloži prošnjo in da ne bo ovir. Nato sem po strani izvedel, da je Strahi nekaj hud name in takoj sklepal, da mogoče mojega pisma ni prav razumel, zato sem mu 6. okt. ponovno pisal in mu pojasnil, da ni zaprelk. Dobil sem tale odgovor: Vaše Blagorodje. Častiti gospod konservator! Na Vaše cenjene dopise z dne 25. septembra in 6. oktobra t. 1. izrekam Vam predvsem srčno zahvalo za Vašo naklonjenost in prijaznost. V resnici sim Vaše prvo pismo napačno razumel in zato pošiljatev slike in prošnje opustil. Zdaj mi je zadeva jasna, pa je še ena ovira, namreč ta, da nikjer ne morem poizvedeti, kakšnih kolekov je za to prošnjo potreba. Da pridem iz zadrege in ustreženi želji svojega svaka, priložim pod ./. nekolekovano prošnjo in v denarjih 20 Dinarov in Vas najuljudneje prosim, da pravilno kolekovanje prošnje in vložitev iste pri Velikem županstvu v Ljubljani povzročiti blagovolite. Če bi pa Vam poslana vsota za koleke ne zadostovala, prosim naznanila in Vam bom, kar še manjka, takoj poslal. Upam, da se bo na ta način zadeva v obojestransko zadovoljnost rešila, in izrekam v naprej Vam srčno zahvalo za Vaše uspešno posredovanje. Z izrazom odličnega spoštovanja ostanem Vam udani V Stari Loki, 14. X. 1925. Strahi. Njegovo prošnjo sem dne 19. X. s predlogom za dovolitev izvoza vložil, slišal sem pa zopet, da je še veclino živel v veri, da sem izvozu nasprotoval. Ker se je večkrat slišalo, da Strahlove življenjske sile pešajo, je postala 1.1928. Narodna galerija že močno nervozna, kaj bo z zbirkami in sklenila po svojih zastopnikih izraziti Strahlu željo, da se usoda zbirk še pri njegovem življenju uredi. S tem naročilom smo ga obiskali 29. V. 1928 msgr. V. Steska, M. Sternen in jaz. Bili smo kakor vselej ljubeznjivo sprejeti, ogledali ž njim vred zbirko in načenjali za nas važno vprašanje, vendar se je Strahi določnemu odgovoru ves čas izmikal, poudarjal je samo, da bo s testamentom vse urejeno, tako da bomo zadovoljni, odklonil pa je misel, da bi sam izvršil likvidacijo vprašanja, češ, da preveč visi na zbirki in hoče do smrti ostati ž njo. Šele pri našem odhodu se je spodaj pri vhodu v grajsko palačo vidno raznežil in nam zatrjeval, kako mu je pri srcu usoda zbirke in na-značil tudi, kako misli zapuščino zaklavzulirati, da se ne bo našim zbirkam ničesar treba odreči, kar bi poželele. Obenem je izrazil željo, da mu vse predmete, ki pridejo za nas v poštev, označimo, bo vse naše želje vpošteval in če bi moral kaj prodati, tega ne bo prodajal. Po zimi 1928/1929 sem bil od neke zaupne strani opozorjen, da Strahi prodaja slike. Kmalu je prišla vest o tem tudi v časopise. Vznemirjen radi tega, sem sklenil vprašanje usode njegove zbirke pospešiti in sem mu pisal sledeče pismo: Ljubljana, dne 6. julija 1929. Velespoštovani gospod svetnik! Dovolite mi, da v zvezi s svojimi nekdanjimi razgovori z Vami glede usode Vaše umetniške zbirke sedaj na praktičnejši podlagi pričnem tozadevne razgovore z Vami. Časopisi so namreč pred kratkim poročali, da ste nekemu zagrebškemu trgovcu prodali neko Mencingerjevo sliko. Na drugi strani se sliši iz krogov trgovcev s starinami, da nameravate svojo zbirko razprodati in so posebno zagrebški trgovci na tej prodaji zelo interesirani. Ako so te vesti resnične, bi Vas, gospod svetnik, zelo prosil v interesu naše kulturne posesti, da daste pred vsem priliko domačim javnim zbirkam, Narodnemu muzeju in Narodni galeriji, da si morejo pridobiti iz Vaših zbirk to, kar bi smatrala za važno za našo umetniško posest. Sporočam Vam sporazumno z ravnateljstvom Narodnega muzeja v Ljubljani, da je ta intere-siran na historičnih portretih in starem pohištvu, porcelanu etc., Narodna galerija pa na slikah. Opozarjam posebno na dela domačih mojstrov ter Kremser-Sclnnidta, na skice in grafične liste. Sporočam Vam obenem, da se bo v kratkem oglasil pri Vas predsednik Narodne galerije gospod Ivan Zorman, da se informira o tem, kar bi nameravali prodati in da se pogaja z Vami glede aranžmaja nakupa za omenjene zbirke. Kakor vem iz naših prejšnjih razgovorov, je tudi Vam mnogo ležeče na tem, da ostanejo Vaše zbirke ohranjene v Sloveniji, zato sem tem bolj prepričan, da se bo našel način, po katerem bo ustreženo tako Vašim interesom kakor domačim kulturnim potrebam. Prejmite, gospod svetnik, izraze mojega najodličnejšega spoštovanja Vaš Fr. Stele. Na to sem dobil sledeči odgovor: Vaše Blagorodje! Častiti gospod konservator! Na cenjeni dopis z dne 6. julija 1929 št. 115 ex 1929 usojam se sporočiti, da sem ob jednim sprejel tudi dopis gospoda načelnika narodne galerije Zormana, v katerim se mi naznanja poset gospoda na sredo 10. t. m. Ta poset, pa tudi Vaš prihod, bi meni silno ugajal, ker bi nam nudil priliko, se v zadevi pomeniti, posebno pa odbrati slike in umotvore, katere bi želela narodni muzej in narodna galerija pridobiti. Žali Bog sim pa bolan in lotil se mi je hudi katar, tako da obstoji nevarnost, da se mene loti pljučnica. Ne morem tedaj sprejeti ljubih gostov in dati potrebne podatke. Vsled tega prosil sim gospoda načelnika odloka in prosim tudi Vas, častiti gospod konservator mi dovoliti, da Vam in narodni galeriji naznanim čas, v katerim bi meni mogoče bilo se v zadevi pomeniti. Vsled smrtne bolezni svoje soproge bil sim v denarnih zadregali in ker mi je stavil gospod Levačič iz Zagreba za sliko primerne ponudbe, sim mu res prodal nekaj slik za 20.000 Dinarov, med temi pa nobeno sliko, ki bi bila tvorila nekdanjo umetniško posest naše domovine. Večina teh slik bile so nakupljene v Grazu pri zasebnikih, ali v prodajalnah umotvorov, ali so bile kupljene v inozemstvu od Demšer Jožeta, nadsvetnika na Dunaju in strica mojega očeta. Mencingerjeva altarna slika Sv. Jožefa tudi ni tvorila nikdar umetniške posesti naše domovine, ampak je bila napravljena za stolnico v Zagrebu. Potem odstranjena, prišla je, kot raztrgano platno, v posest slikarja Bizjaka v Kranju, od katerega so jo moj oče za par forintov kupili. Upitje o umetnosti in ogromni vrednosti te slike, pričelo se je le, ko se je starinarju Levačiču posrečilo, konstatirati identiteto slike z altarno sliko v zagrebški stolnici. Ker imam, poleg Vam znanega portreta grofa Lamberga še tri Mencingerjeve slike in med temi altarno sliko St. Janeza Nepomuka, iz katere je v Šmartenski cerkvi pri Kranju Kremser-Schmidt misel za svojo altarno sliko istega svetnika prevzel, se meni pač ne zdi tako huda pregreha, če prepustim „bratu Hrvatu“ sliko, ki nekdaj njegova bila. Res je, da me je starinar Lan? Silbernagel iz Zagreba že večkrat mučil se svojim posetam pa ne bo dobil pri meni nikoli več namajnše reči. Kaj se bo z mojim posestvom in mojo zbirko zgodilo, danes sam še ne vem. Le to vem, (sledi par stavkov zaupnega značaja) . .. Ker nobenega ni, ki bi zamogel prevzeti zapuščino in natura, prišlo bo lise na boben in ravno za to je potrebno, da se določi to kar hočejo prevzeti muzej in narodna galerija da zamorem razpolagati čez te reči v smislu muzeja in galerije ter da mi ostane za vse drugo prosta pot. Jest bil bi že zdavno stopil v dotiko z merodajnimi sloji, pa moji že delj časa bolehni soprogi niso ugajali obiski in preiskave in ker tudi pri Vami nisem zapazil posebnega zanimanja pustil sim stvar. Pa zdaj želim sam, ureditev zadeve in zato bom Vam in narodni galeriji kmalo kot mogoče naznanil čas, v katerim bi se vršila izbira in pregledovanje zbirke. Za to prosim dovolite mi še par tednov odloka, da ukrevam in tudi sobe uredim, ker bo vsled izločitve v zapuščino moje soproge spadajočih reči pa tudi vsled odvzema Levačiču prodanih slik potrebno marsikaj pre-obesti. Jest Vam bom naznanil, kdaj bi bil meni poset gospodov po volji in upam da se bode zadeva kmalu in v obojestransko zadovoljnost rešila. Z izrazom odličnega spoštovanja, ostanem častiti gospod konservator Vam udani Karol pl. Strahi. V Stari Loki 7. 7. 1929. Na svojo zahvalo za njegovo pripravljenost sprejeti naju sem dobil nato tole pismo: Vaše Blagorodje! Častiti gospod spomeniški konservator! Na cenjeni dopis z dne 6. Julija in 9. Julija t. 1. usojam se poročati, da so zdaj sobe v Starološkem gradu in moja zbirka slik in umotvorov zopet urejene, tako da ni nobene ovire, zbirko ogledati in odbrati iste predmete, katere bi hotela pridobiti Narodna galerija ali muzej iz moje zapuščine. Če bi me tedaj odposlanec narodne galerije in Vi, častiti gospod konservator, z Vašim posetom počastiti hoteli, stoji Vam od 20. Julija t. 1. naprej moja zbirka na razpolago. Prosim pa meni dan in uro prihoda par dni popreje pismeno naznaniti, ker želim k ogledu povabiti tudi gospoda notarja Števa Šinka iz Škofje Loke, ki bo itak kot zapuščinski kurator in obravnovalec zapuščine cenitev in razpečanje celega mojega imetja izvrševal, da se tudi v tej zadevi dogovoriti zamoremo. K ogledu povabim tudi zastopnike narodne galerije in bilo bi najboljše, da se domenite Vi z dotičnimi gospodi glede dne in ure popotovanja v Staro Loko. V istem smislu poročam ob jednem tudi narodni galeriji. Če tudi stojim na stališču, da smem razpolagati se svojo lastnino pri življenju, pa tudi v svoji oporoki po svoji volji in čez moje imetje proti zakonu nekoč izvršeno in zdaj dvigneno nadzorstvo ne priznam, upam vendar, da se bo dal doseči sporazum, ker sam želim, da naj to, kar je za umetnost in umetniško zgodovino naše domovine važnega v deželi ostane. In za to Vas prosim za Vašo naklonjenost ter belježim z izrazom odličnega spoštovanja kot Vam častiti gospod konservator udani Karol plm Strahi. V Stari Loki 14. Julija 1929. S predsednikom Narodne galerije sva nato 25. julija 1929 obiskala Staro Loko in ostala cel dan gori. Notar Š. Šink ni bil navzoč. Dopoldne smo skupno ogledali celo zbirko. Šli od kosa do kosa in sva značila in zapisala vse ono, kar sva smatrala, da je kakorkoli važno za naše zbirke. Popoldne sem vso zbirko fotografiral, nato pa smo v zelo prisrčnem razgovoru razpravljali s Strahlom o usodi zbirke in njegovi oporo/ki. Najino ponudbo, da bi on še pri življenju sam našim zavodom prodal, kar bi oni želeli, je zopet energično odklonil z isto motivacijo kakor že poprej meni. Dejal je, da je sedaj popolnoma na jasnem glede naših želj in da smo lahko popolnoma mirni, da bo vse tako urejeno, da bomo lahko zadovoljni. Nato nama je prečital tisto mesto iz oporoke, ki se tiče muzeja in galerije, in naju prosil za mnenje o tem, če bi bilo treba kaj bolj natančno formulirati. Izjavila sva, da smatrava njegovo postopanje do naših zavodov za velikodušno in da bova poskrbela, da se vse tudi omogoči. Glede oporoke sva želela samo, da popravi nesporazum, ki ga je imel v nji, ker je Narodni muzej nazval Narodni etnografski muzej. Zapisal si je natančen naslov muzeja in obljubil, idia bo to popravil. Kalkor se pa iz končnega besedila testamenta vidi, je na to bržkone pozabil in je ta nesporazum, ki bi bil lahko neprijeten, če ne bi imeli tudi etnografskega muzeja, ostal nepopravljen. Zopet je tožil nad omejevanjem privatne lastnine in me prosil, da bi za protiuslugo ne delali njegovim dedičem težav, če bi želeli Oid! ostalega kaj prodati v inozemstvo, kar sem obljubil, \sebino razgovora sem si takoj po vrnitvi zabeležil v zadevnem aktu. Ločili smo se vsi vidno zadovoljni. Ko sem mu potem poslal en izvod fotografij, je bil močno razveseljen. Dogovarjala sva se, da pridem ponovno in fotografiram tudi posamezne predmete, vendar je to preprečila njegova smrt, v hladni jeseni ga pa nisem mogel nadlegovati s to zadevo. Dejstvo, da nismo preveč silili vanj, je bil akt obzirnosti do njega, 011 si ga je pa razlagal, kakor se iz oporoke vidi, kot brezbrižnost ali celo izraz naše nezadovoljnosti z njegovim ukrepom. Res pa je, da smo bili zelo zadovoljni ž njim in samo želimo, da bi našel dosti posnemavcev. Varstvo spomenikov. i. Načela varstva spomenikov. Mednarodna konferenca strokovnjakov za študij vprašanj varstva in ohranjevanja umetnostnih in zgodoviskih spomenikov v Atenah. France Stele / Ljubljana. Od 21. do 30. oktobra 1931 se je vršila v Atenah druga mednarodna konferenca strokovnjakov o varstvu spomenikov. Priredil; jo je Mednarodni muzejski urad (Office International des Musees), ki obstoja v Parizu v okrilju Mednarodnega zavoda za mednarodno sodelovanje (Institut International de Cooperation Intellectuelle) Zveze narodov v Parizu. Muzejski urad izid&ja tudi strokovno revijo Mou-seion. Konference v Atenah so se udeležili zastopniki muzejske in spomeniške stroke iz kakih 20 držav, med temi posebno: N. Balanos, konservator spomenikov na Akropili v Atenah in znani restavrator tamošnjih klasičnih stavb, J. F. Cellerier, ravnatelj poskusnega laboratorija na Conservatoire national des Arts et Metiers v Parizu, Andre Collin, načelni arhitekt zgodovinskih spomenikov v Franciji, Alessandro della Setta, ravnatelj italijanske arheološke šole v Atenah, G. Eko-uomu, ravnatelj narodnega arheološkega muzeja v Atenah, Jules Förmige, načelni arhitekt zgodovinskih spomenikov v Franciji, Richard Graul, ravnatelj umetnostnega muzeja mesta Leipziga, baron Viktor Horta, član belgijske komisije za varstvo spomenikov in krajevnih lepot, Georg Karo, ravnatelj nemškega arheološkega instituta v Atenah, dr. Alois Kieslinger, profesor tehnike na Dunaju. A. Kok, arhitekt in tajnik zveze varstva domačije v Holandiji, Marjan Lalewicz, arhitekt iz Warszawe, dr. A. Lauterbach, ravnatelj državnih umetnostnih zbirk v Warszawi, Paul Leon, glavni ravnatelj lepih umetnosti v Franciji, Amadeo Maiuri, nadzornik starin v Kampanji, Luigi Maran-goni, arhitekt bazilike sv. Marka v Benetkah, E. Marinatos, konservator starin v Atenah, Nyns, gener. tajnik belgijskega ministrstva za znanost in umetnost, E. Panaitescu, ravnatelj arheološkega muzeja v Cluju, Pierre Paquet, gener. nadzornik zgodovinskih spomenikov na Francoskem, E. Pelekidis, ravnatelj arheološkega muzeja v Salonikah, grof dr. Fr. Pellati, nadzornik lepih umetnosti v Italiji, E. Pontremoli, gener. inšpektor civilnih stavb in narodnih palač v Parizu, Paul Sain-tenoy, član komisije za varstvo spomenikov in krajevnih lepot v Bruxellesu, H. J. Schmidt, zastopnik zveznega spomeniškega urada na Dunaju, St. Sochor, ravnatelj spomeniškega urada v Brnu, G. Sotiriu, ravnatelj bizantinskega muzeja v Atenah, Paul Verdier, gener. inšpektor zgodovinskih spomenikov v Franciji, Paul \irtry, član komisije za varstvo spomenikov v Franciji, O. Walter, ravnatelj asvtrij-skega arheološkega instituta v Atenah, A. Zachos, vodja restavracije cerkve sv. Dimitrija v Salonikah itd. Iz Jugoslavije je bil navzoč samo ljubljanski spomeniški konservator Fr. Stele. Delovni program konference, ki jo je vodil njen predsednik Jules Destree, je obsegal tridnevno razpravljanje o referatih, v nedeljo, dtne 25. okt. pa se je vršila posebna seja na Akropoli, pri kateri je vodja ondotnih restavracijskih del, arhitekt Balanos razložil svoje dosedanje delo in program za bodočnost. Vmes so se vršili ogledi atenskih muzejev in izlet v Dafni. V ponedeljek zvečer so člani konference odpotovali s posebnim parnikom na ogled arheoloških izkopu in na Peloponezu in na egejskih otokih. Obiskali so Epidauros, Tirins, Mikene na Peleponezu, Kandijo, Knosos in Festos na Kreti, in Delos. Tu so se seznanili z različnimi metodami ohranjevanja in restavriranja izkopnin. Te metode obsegajo vse nianse od ohranjevanja izkopnin v stanju, kakor so bile izkopane iz zemlje (Festos, Delos, pos. pa Olimpia), do anastiloze, sestavitve najdenih kosov, kolikor je mogoče v prvotne oblike z izključitvijo vsakih dodajanj (partenon na Akropoli) in pa celo do anastiloze, ki pomenja rekonstrukcijo razvalin, kolikor si jih more domisliti fantazija arheologova, pri čemer uporablja poleg ostankov stavb tudi najmodernejše gradivo, železobeton in v njem rekonstruira po najdbah nakazane oblike (Knosos). Končna sodba udeležencev je bila soglasna, 'da je rekonstrukcija Knososa arheološko sicer poučna in zanimiva, da pa je neestetska, zabrisuje prave arheološke vrednote razvalin in najdb ter more imeti svoj mik edino za laika. Za arheološko znanost plodovita in sprejemljiva ibi mogla biti samo kot rekonstrukcija poleg razvaline, kot nazorni pomoček za njeno tolmačenje, razvalina sama pa mora v interesu znanosti ostati v stanju, v katerem je bila izkopana. \ išek dopustnega glede ana-stiloze predstavljajo dela na Akropoli, ki je na ta način estetsko neizmerno pridobila, čeprav so metode, s katerimi je bil učinek dosežen, mnogokrat .sporne; arheološko najbolj plodovita je anastiloza strogo v mejah danega najdenega gradiva, o čemer pričajo mestoma izkop-nine v Delfih in na Delosu. Stroga omejitev na stanje, ki je bilo izkopano, brez najmanjše pomoči anastiloze, čeprav se v mnogih slučajih kar sama ponuja, kakor so jo Nemci izvedli v Olimpiji, pa pomenja pretiranje principov, jemlje izkopnini imanentne estetske učinke, ohranjuje spomenik samo za strokovnjake, odreka se pa v lastno škodlo vsakemu oziru do vsakdanjega občinstva. Te konference imajo dobro stran posebno v tem, da je njih program omejen vselej na čisto določena vprašanja, ki se temeljito pripravijo. Lanski program razprav je vseboval sledeča vprašanja: I. Poročila delegacij o zakonodaji varstva zgodovinskih in umetnostnih spomenikov: a) Temeljni principi; b) Pravice in dolžnosti države do spomenikov v državni, skupni in privatni lasti; c) Način in izvedba „classementa“ (klasificiranja spomenikov). Referirali so Fr. Pellati za Italijo, Paul Verdier za Francijo, Nyns za Belgijo, Don. E. Moya za Španijo in A. A. Kok za Nizozemsko. — II. Restavriranje spomenikov: Osnovna načela. Primerjalni študij naziranj. — 111. Poškodbe spomenikov, povzročene po vremenskih neprilikah in atmosferičnih vplivih. Študij raznih poškodb, ki nastanejo v raznih delih konstrukcije in v stanju gradiva. Karakteristični primeri. Razmotritev vtrje-valnih, popravljalnih, vzdrževalnih in zaščitnih del. — Kakšna gradiva naj se porabljajo pri popravilih vidnih in nevidnih delov stavb? Ali je mogoče priporočati porabljanje novih gradiv? Tehnični načini obrambe starih elementov pred uničevalci (mikroorganizmi, rastlinstvo itd.). Ohranjevanje kipov in dekorativne skulpture. — IV. Okolica spomenikov. Ugotovitev arheoloških in estetskih ozirov. Osvobo-jenje spomenikov zazidav. Vloga rastlinstva kot estetskega elementa v bližini spomenikov. — V. Poraba spomenikov. Nameni, ki nasprotujejo njih varnosti in ki so nerazdružljivi z njihovim umetnostnim in zgodovinsikm značajem. — VI. Vprašanja, v katerih naj Mednarodni muzejski urad zavzame inicijativo ali katera naj izvrši. Večjega pomena za našo spomeniško javnost so izvajanja o osnovnih principih restavracije spomenikov, o katerih je govoril Paul S a i n t e n o y, član kr. belgijske akademije in komisi je za varstvo spomenikov in krajevnih lepot in izvajal v glavnem sledeče: Da se olajša poznanje in po tem tudi ohranjevanje spomenikov, je neob-hodno potrebno, da poklicane ustanove izdelajo sezname svojih spomenikov. Te liste naj vsebujejo: 1. Živeče spomenike, to se pravi take spomenike, ki so ohranili svoj prvotni namen, pa so sedaj potrebni nekih sprememb, da bi mogli zadostovati sodobnim zahtevam; 2. spomenike, ki so izgubili svoj prvotni namen in sedaj služijo drugemu (cerikve, gradovi, ki so izpremenjeni v muzeje); 3. spomeniki, ki nimajo nobenega namena več in so se spremenili v razvaline. Dela, izvršena v svrlio vzdrževanja ali restavriranja takih spomenikov, naj bi se ravnala po sledečih načelih: Restavracija ne sme povzročiti nobene spremembe spomenika, patina, nastala s časom, se mora ohranjevati, prav tako stara razdelitev, skrbeti je treba za popravilo streh, pokvarjeni kameni se na.d!omestijo z novimi, stari se ne smejo na novo oklesavati in je treba vestno vpoštevati način izdelave danega spomenika. če deli stavb manjkajo, jih je treba restavrirati v njihovi prvotni obliki po zanesljivih dokumentih, domnevah, fragmentih ali migljajih ki jih nudijo nepokvarjeni deli spomenika. V slučaju, tla manjka vsako dokazilo te vrste, je treba pustiti spomenik nedopolnjen. V slučaju pa, da so bile k prvotni stavbi dodane kazeče prizi-dave, se smejo te odstraniti šele po zelo resnem premisleku in po navodilih zelo kompetentnih osebnosti. V takih slučajih je namreč treba gledlati na dodatke, ki so nastali vsled razvo ja slogov, s treznim eklekticizmom, z enakim občudovanjem in spoštovanjem do vseh časov in umetnosti in z vestno ozbirnostjo za dela vseh časov. Če razvalina kake stavbe zahteva svojo popolno obnovitev, kakor se je to zgodilo v Benetkah (kampanile), v Dinantu (vrh cerkvenega stolpa) ali v Ypres-u (les Halles), jo je treba nanovo postaviti tako kakoršna je bila pred razpadtom. Razvaline poslopij, ki so končno razpadla, je treba vzdrževati v dosedanjem stanju, odstranjevati parasitske rastline, zavarovati zidine pred vremenskimi neprilikami z zaščitnimi plastmi iz cementa ali asfalta ali pozidati nazaj podrte plasti brez porabljanja novih ali tujih gradiv. Odi javnih oblastev pa zahteva varstvo spomenikov sledeče: 1. izbor zelo izobraženih arhitektov, ki temeljito poznajo tehnike umetnosti preteiklosti; 2. izbor kiparjev, ki temeljito poznajo tehniko dekorativnih slogov preteklosti, ki se ozirajo na arhitektonske zahteve in ki znajo svojo osebnost ukloniti pred zahtevami umetnosti preteklih dob; 3. izvrševanje del po sistemu režij z zelo zmožnimi, za vsako konstruktivno posebnost specijaliziranimi obrtniki z izključitvijo oddaje del po sistemu javnih razpisov; 4. izbor gradiv, ki so popolnoma podobna prvotnim gradivom po poreklu, snovi, zunan josti, značaju in njih uporaba s polnim vpoštevanjem načina starih obrt o v. V naslednjem podajamo besedilo uradnega poročila o rezultatih dela konference v Atenah, Iki vsebuje mnogo migljajev za praktično spomeniško varstvo in opozarja na nekatere načelne zadeve, ki naj bi postale smernice vsem, ki imajo opravka s spomeniki in njih ohranjevanjem: Konferenca je prepričana, da je ohranitev umetnostne in arheološke dediščine važna za države, ki so varuhinje civilizacije, zato: želi, da bi v duhu pogodbe Zveze narodov sklenile kar mogoče obširno in konkretno sodelovanje, da podprejo varstvo spomenikov umetnosti in zgodovine; smatra za zelo zaželjeno, da bi mogle kvalificirane ustanove in združenja, ne da bi kakorkoli žalile mednarodno javno pravo, izjavljati svojo skrb za varstvo veledel, v katerih se je v najvišji meri izrazila kultura in ki bi bila ogrožena; izraža željo, da bi take prošnje, ki bi se predložile organizaciji intelektualnega sodelovanja Zveze narodov, mogle biti priporočene blagohotni pozornosti držav. Zadeva Mednarodne komisije za intelektualno sodelovanje bo, da se po zaslišanju Mednarodnega muzejskega urada in po vseh potrebnih informacijah, v prvi vrsti pri prizadeti narodni komisiji za intelektualno sodelo-vanje, izjavi o potrebi korakov, ki jih bo treba storiti in o tem, kako naj se v vsakem posameznem slučaju postopa. Konferenca je zaslišala razpravo o glavnih principih in nazorih o varstvu spomenikov. Čeprav je mnogo posebnih slučajev, katerih vsak ima lahko svojo posebno rešitev, je komisija ugotovila, da v raznih zastopanih državah prevladuje težnja odreči se popolnim obnovitvam in izogniti se njih riziku s tem, da skrbijo za redno in stalno primerno vzdrževanje, ki bi zagotovilo ohranitev stavb. V slučajih, ko je restavracija neobhodna radi poškodb ali razpadanja, se priporoča, da se vpošteva zgodovinsko ali umetniško delo preteklosti, ne da bi se predpisoval kak slog preteklosti. Konferenca priporoča skrb za tako porabljanje spomenikov, ki jim zagotavlja življenjsko trajnost; vedno naj se posvečajo takim svrham, ki spoštujejo njih zgodovinski in umetnostni značaj. * Konferenca je zaslišala poročilo o zakonodaji, ki ima namen zaščititi spomenike, ki so zgodovinsko, umetnostno ali znanstveno pomembni, v raznih državah. Enodušno je priznala za pravilno splošno stremljenje, ki uzakonja tozadevno neko pravo splošnosti v nasprotju z zasebno lastnino. Ugotovilo se je, da nesoglasja med temi zakonodajami nastajajo radi težav, kako soglasiti javno pravo z zasebnim pravom. Zato konferenca, ki popolnoma odobrava splošno težnjo teh zakonodaj, sodi, da je te zakonodaje treba prilagoditi lokalnim razmeram in stanju javnega mnenja, tako da bi zadele na čim manjši odpor, ker bi vpoštevale žrtve, ki jih morajo trpeti v splošnem interesu lastniki. Želi se, da bi se v vseh državah dala javnim oblastvom moč, da v slučaju nujne potrebe izvršijo ohranitvene mere. Zelo se želi, da bi Mednarodni muzejski urad objavil zbirko in primerjalno tabelo zakonov, ki veljajo v raznih državah in jo izpolnjeval. Konferenca z zadovoljstvom ugotavlja, da vlada v principih in načinih, ki so bili razloženi v raznih posebnih poročilih, splošna skupna težnja, in sicer: Če gre za razvaline, je potrebna pazljiva konservacija s tem, da se postavijo na svoje prvotno mesto najdeni originalni deli (anastiloza), ako dani slučaj to dopušča; za to potrebna nova gradiva morajo vselej biti taka, da se spoznajo. Če se izkaže, da je ohranjevanje pri kakem izkopavanju odkritih razvalin nemogoče, se svetuje, da se nanovo zakopljejo, poprej pa je treba, da se natančno opišejo. Izven dvoma je, da zahtevata tehnika in konservacija kake izkopnine tesno sotrudništvo med arheologom in arhitektom. Glede drugih spomenikov so strokovnjaki soglasno mnenja, da je treba svetovati, da se izvrši pred vsakim zavarovanjem ali delno restavracijo natančna preiskava bolezni danega spomenika. Poudarili so, da vsak slučaj predstavlja posebno vprašanje. Strokovnjaki so zaslišali razna poročila o porabi modernih gradiv za zavarovanje starih stavb. Oni dopuščajo pametno porabljanje vseh sredstev moderne tehnike in posebno armiranega cementa. Ugotavljajo pa, da je treba taka ojačevalna sredstva, razen v slučajih, ko to ne bi bilo mogoče, porabljati tako, da se ne bi spremenilo zunanje lice in značaj zgradbe, ki naj se restavrira. Posebno priporočajo ta sredstva v slučajih, ko se s tem izognemo ri-ziku, da bi elementi, ki jih je treba konservirati, razpadli ali se posedli. Konferenca ugotavlja, da pod vplivi sodobnega življenja spomenike vsega sveta vedno bolj ogrožajo atmosferični vplivi. Radi mnogovrstnosti slučajev je pri sedanjem stanju našega znanja nemogoče formulirati splošna načela, ki bi presegala srečne rešitve, ki so bile dosežene glede ohranjevanja monumentalnega kiparstva z znanimi metodami po navadnih zavarovalnih odrebah. Konferenca priporoča: 1. Da sodelujejo v vseh državah spomeniški konservatorji in arhitekti z zastopniki fizikalne, kemične in naravoslovne znanosti, da bi tako dosegli metode, ki bi jili mogli uporabljati v različnih slučajih. 2. Mednarodnemu muzejskemu uradu se priporoča, da sledi takim delom v raznih državah in da jih obravnava v svojih publikacijah. V zadevi ohranitve del monumentalne skulpture smatra konferenca, da je odstranjevanje takih del iz okvira, za kateri so bila ustvarjena, v principu treba obžalovati. Dalje priporoča, naj se iz previdnosti ohranjujejo originalni modeli, kolikor še obstojajo, če jih pa ni, da se naredijo odlitki. Konferenca priporoča, da se pri novih stavbah upošteva značaj in fiziognomija mest, posebno v bližini starih spomenikov, katerih okolici je treba posvečati posebno skrb. Cele določene skupine ali posebno slikovite poglede (perspektive) je treba ohranjevati. Treba je tudi študirati rastlinstvo in rastlinski okras, ki je primeren danim spomenikom ali skupinam spomenikov, da se jim ohrani njih stari značaj. Dalje priporoča konferenca onemogočitev vsakega oglaševanja, postavljanja motečih brzojavnih stebrov in žic in kakršnjekoli hrupne industrije, posebno visokih tovarniških dimnikov v bližini umetnostnih ali zgodovinskih spomenikov. Konferenca izraža željo: 1. Vsaka država ali ustanove, ki imajo tak namen, ali ki so priznane za kompetentne za tako delo, naj objavijo seznam narodnih zgodovinskih spomenikov, opremljen s fotografijami in opisi. 2. Vsaka država naj ustanovi arhive, kjer bodo združeni dokumenti o njenih zgodovinskih spomenikih. 3. Vsaka država naj izroči Mednarodnemu muzejskemu uradu svoje publikacije. 4. Mednarodni muzejski urad naj priobčuje v svojih publikacijah članke o splošnih načinih in metodah konservacije zgodovinskih spomenikov. 5. Mednarodni muzejski urad naj študira, kako bi se najboljše izrabili tako centralizirani podatki. * Konferenca je globoko prepričana, da je najboljša garancija varstva spomenikov in umetnin, če jih narodi sami spoštujejo in ljubijo. Prepričana pa je tudi, da je mogoče ta čuvstva v veliki meri pospeševati s primerno akcijo javnih oblasti, in zato izraža željo, da bi vzgojitelji navadili otroke in mladino, da opusti zaničevanje kakršnihkoli spomenikov in bi jih učili, kako bi se v splošnem bolje zanimali za ohranitev prič vsake kulture. Veliko splošno vrednost ima tudi izjava konference o problemih restavracije spomenikov na Akropoli. Priznati pa moramo, da je ozir do resnično zaslužnega staroste grških restavratorjev arhitekta Bala-nosa v marsičem vezal člane konference, da glede nekaterih vprašanj niso tako odločno izrazili svojega stališča kakor bi bili sicer želeli. To velja posebno glede porabljanja železa za spajanje kamenitih delov spomenikov med seboj. Balanos se pri tem poslužuje načina zavarovanja železa pred rjo, ki so ga z uspehom rabili že stari in vlagali železne spojke v svinec. Strokovnjaki, med njimi skušeni ing. dr. A. Kieslinger z Dunaja, so poudarjali, da naše s&dlanje železo ni železo starih in so njegove reakcije pogosto različne od starega. Tudi svinec ne idlaje popolne gotovosti za njegovo varnost. Na mnogih primerih na Akropoli sami je vidno, da najmanjša luknjica v svincu lahko povzroči veliko poškodbo. Odločno je bilo odklonjeno nadomeščanje manjkajočih delov friza z odlitki originalov v raznih muzejih iz cementa ali sploh kakega drugega materijala. Večina udeležencev je odšla s prepričanjem, da je z dosedanjo anastilozo, ki naj se dovrši v mejah možnosti tudi na južni strani, že dosežen z arheološkim dostojanstvom odličnega spomenika še združljivi najvišji mogoči estetski učinek. Tudi poraba cementa za zunanjo obdelavo novih tam-burjev udeležencev konference ni prepričala o svoji nesporni pravilnosti, čeprav je na Akropoli še dosti znosna. Prevladovalo pa je nabiranje, da bi bila vseeno restavracija manjkajočih delov v pristnem materialu pravilnejša, čeprav od začetka moti radi svoje bleščeče novosti. Rezultat razprav je strnjen v sledečem sklepu konference: Določeno je bilo, da se bo ena seja konference Mednarodnega muzejskega urada vršila na Akropoli in so člani tem bolj cenili usluge, ki jim jih je v tem oziru storil g. Balanos, ravnatelj spomeniških zadev na Akropoli, ki je konferenci razložil dela, ki se vrše in jim dovolil, da so lahko dobili pojasnila in izrazili svoja mnenja. Ta konferenca se je vršila v nedeljo, dne 25. oktobra dopoldne pod predsedstvom g. Karo-a. V prvem delu te seje so člani konference poslušali poročilo gosp. Balanosa o že izvršenih delili anastiloze na Propilejih in par-tenonu. V drugem delu svojega poročila je g. Balanos razložil program bodočih del. Končal je z željo, da bi člani konference izrazili svoje osebno mnenje o tem programu. Pod vodstvom g. Karo-a so člani izmenjali dolgo vrsto mnenj, ki so se tikala posebno teli-le točk: a) postavitev severnega stebrišča partenona in postavitev južnega peri- stila; b) raba cementa za pokritje nadomeščenih tamburjev; c) izbira kovin, ki se rabijo za spoj; d) dopustnost porabe odlitkov pri dopolnitvi anastilose; e) zavarovanje friza proti vremenskim neprilikam. Glede prve točke so člani konference soglašali v odobritvi del pri postavljanju severnega stebrišča partenona kakor tudi delne postavitve južnega peristila po projektu g. Balanosa, ki ne predvideva druge restavracije kakor enostavno anastilozo. Glede porabe cementa za pokritje nadomeščenih tamburjev so strokovnjaki podčrtali posebni značaj del na partenonu, ugotovili zadovoljive rezultate prvih poskusov, ki jih je naredil g. Balanos, v tem posebnem slu- čaju, niso pa izrazili naziranj splošnega značaja o tem vprašanju. Izbira kovin, ki se rabijo za spoj, je vzbujala posebno pozornost strokovnjakov, ki so izrazili vsak svoje skušnje glede tega. Na eni strani je g. Balanos poročal, da z uporabo železa v slučaju Akropole ni zvezana nobena neprilika radi porabljenih zavarovanj in posebnih klimatičnih razmer dežele. Na drugi strani pa so nekateri strokovnjaki, ki so priznali razloge, s katerimi je g. Balanos utemeljeval porabo železa pri delih na Akropoli, opozarjali na pogosto pogubne posledice uporabe železa pri konservaciji kamena in so izjavili, da so bolj priporočljive kovine, ki se ne kvarijo tako lahko. V zadevi četrtega vprašanja, ki ga je predložil g. Balanos, glede porabe odlitkov za dopolnilo anastiloze, so nekateri strokovnjaki priporočali največjo previdnost in podčrtali, da so potrebni predhodni poskusi. V zadevi zavarovanja friza pred vremenskimi neprilikami so z zadovoljstvom sprejeli načrt, ki ga je zagovarjal g. Balanos in ki obstoji v tem, da se ta friz zavaruje s primerno strešico. * * * Kakor smo že v uvodu omenili, je bila konferenca v Atenah druga konferenca le vrste. Prva se je vršila 1. 1930. odi 13. do 17. ok- G tobra v Rimu in je razpravljala v prvi vrsti o problemih restavriranja in ohranjevanja spomenikov kiparske in slikarske umetnosti in o načelnih muzejskih vprašanjih. Iz uradnega poročila o rimski konferenci povzemamo sklepe, ki so načelno važni in bistveno dopolnjujejo sliko o rezultatih dosedanjega dela Mednarodnega muzejskega urada v Parizu (2, rue de Montpensier, Paris Ier.). Poročilo pravi: Pokazalo se je, da strokovnjaki soglašajo v velikem številu vprašanj, ki se tičejo problemov ohranjevanja, splošnega muzejstva in kritične analize. Razpravljali so o vprašanjih ohranitve stenskih slik in so ugotovili, da bi bil važen poseben študij teh dragocenih umetnostnih del. V svojih razpravljanjih o slikah v olju so obravnavali vprašanja podlage, pigmentov in lakov; vprašanja borbe z uničevavci (mikroorganizmi, atmosferične razmere itd.) in tehnike obrambe in ohranitve. Priporoča se sodelovanje zoologov. X-žarki in ultravioletni žarki pokažejo mrežo razpoklin in poškodbe, ki jih zakrivajo zgornje plasti. Tudi kemična in mikrokemična analiza igrata precejšnjo vlogo pri vprašanjih pigmentov in lakov. V zadevi ohranitve kiparskih del so strokovnjaki razmotrivali najboljše metode borbe proti delovanju črvov v lesu in nevarnosti, ki jih povzročajo atmosferični vplivi na razne tvarine. Pomemben primer zavarovanja antičnih štukatur v veliki globočini, pod vlažnim zemljiščem, ki ga ohranjajo v njegovi gibkosti, da se izognejo nevarnosti pretresov, so študirali na mestu in se prepričali o pravilnosti nazora, naj se umetnine urede v okolju, v katerem so dolgo bile. Strokovnjaki so si z zanimanjem ogledali neke načine ohranjevanja prazgodovinskih predmetov, pred vsem iz kosti in slonove kosti. Študirali so najboljša sredstva za čiščenje bronastih predmetov dvignjenih iz morja in razjedajočih patin umetnin iz kovine, na kaj je treba paziti pri snemanju odlitkov in nevarnosti, ki nastanejo vsled električnih tokov, ki se pojavijo v dragocenih predmetih vsled kovinskih pridevkov. Ohranjevanje graviranega bakra in s tem združena vprašanja so omogočila preiskusiti galvanoplastični postopek, ki vzbuja velik interes. Iz vprašanj splošnega muzejstva so se strokovnjaki bavili s temile vprašanji: Osnovni pogoji instalacije, arhitektura muzejev, ogrevanje, zračenje, osvetljevanje in posebno vzdrževanje neke določene odstotne količine vlage v zraku. Strokovnjaki so se dalje bavili z načini osvetljave s posebno prirejenimi okni in stekli, ki omiljujejo razkrajevalno in v bledenju barv se javljajoče delovanje svetlobe. Opozorili so na nevarnosti pogostega prenašanja umetnin brez znanstvenega povoda. Strokovnjaki so navedli tudi zanimive primere porabe laboratorijskih metod pri kritični analizi umetnin in porabnosti teh metod za zgodovinsko in stilistično interpretacijo, posebno glede mikrofotografičnega študija tehnike Rembandta in njegovih učencev. Za mikrofotografijo kaže, da bo igrala vlogo pri preiskavi slik in pri primerjanju del raznih mojstrov med seboj; strokovnjaki menijo, da je zelo važno, če so znane razmere, pod katerim so bile te fotografije narejene, pa tudi datum njihovega postanka. Pri vsaki mikrofotografiji naj se zabeležita moč in smer svetlobe, pri kateri je bila fotografija izvršena, pa tudi podatki o stanju ohranitve slike, kar bi zelo olajšalo dokumentacijo. Poraba umetne luči pri fotografiranju se priporoča ker je mogoče njeno moč in smer čisto natančno regulirati. X-žarki so omogočili odkritje del, ki so jili zakrivale neprozorne površine. Mikrokemična analiza podlage in pigmenta nekih stenskih slik daje vpogled v njih postanek in tako potrjuje stilistično preiskavo. Pa tudi kemična analiza barvilnih snovi kake slike nudi važne migljaje o času postanka in starosti. * Posebna komisija za vprašanja restavracije slik in porabe lakov je objavila sledeči sklep: I. Želi se, da vsak muzej uredi ogrev, ozračje (stopnjo suliote, vlage, čistosti) in osvetljavo tako, da bo najugodnejša za umetnine, ki naj se v njem hranijo. II. Nobena slika naj se ne čisti ali restavrira, predno ni popolnoma znanstveno in fotografično preiskana. Popolen grafičen in fotografski zapisnik o vseh operacijah naj se hrani. Predno se odredi restavracija kake slike, se želi, da se zasliši komisija kvalificiranih strokovnjakov. III. Idealna varstvena plast kake slike naj bi odgovarjala sledečim pogojem: 1. varuje naj sliko pred zračno nesnago, 2. zadostno naj bo strnjena in elastična, da bi mogla vzdržati vsako normalno spremembo ozračja in temperature, 3. zavaruje naj elastičnost pigmentov in tkanin, katere pokriva, 4. da je prozorna in brezbarvna, 5. da se lahko vporablja v tenki plasti, 6. da ne privlači nase vlage, 7. da se lahko odstrani, 8. da se ne sveti preveč. Na vprašanje, katero prevlako smatra za najboljšo za slike, odgovarja komisija, da ne more priporočiti danes nobene prevlake, ki bi imela vse zahtevane lastnosti. Napravljeni so bili poskusi, kateri, kakor se zdi, obetajo dragocene rezultate. Da bi to spoznala, je komisija priredila pregled naziranj, ki so si jih ustvarili njeni člani po osebnih skušnjah glede tega, katera bi bila najboljša zaščitna prevlaka za slike po sedanjem stanju znanja. Razne neskladnosti v nazorih pa so preprečile, da bi jih komisija že sedaj objavila v obliki sklepa. IV. Mednarodni muzejski urad se naproša, da določi majhen odsek, ki bo sestavil priročnik, ki se bo razdelil med ravnatelje muzejev in intere-sirane osebe, in bo temeljil na gornjih sklepih komisije ter mu bodo dodani praktični migljaji in mnenja, ki so jih glede prevlake izrazili posamezni člani komisije. c* Varstvo spomenikov. (Od 1. VII. 1929 do 1. VII. 1930.) Poroča konservator dr. Fr. Stele. Brdo pri Kranju, grad rodbine Zois. Rodbina Zois je grad m posestvo prodala, nepremičnine, med! katerimi je bilo nekaj biedermaier-skega pohištva, so lastniki prepeljali na Koroško. Dovoljenje za izvoz zgodovinskega stola mecena slovenske literature, barona Žige Zoisa, je bilo odklonjeno. Upati smemo, da se pridruži drugim kulturno zgodovinskim spominkom v Nar. muzeju. Urbarji nekdanje graščinske posesti so bili izročeni arhivu v Narodnem muzeju. Pisma privatnega značaja so bila puščena rodbini. Med pogajanji je izginil zaboj s korespondenco mecena Žige, ki jo je konvervator skušal1 pridobiti za muzejski arhiv. Od nekdanje opreme so se nahajale ob času prodaje v gradu samo še lepe baročne in rokokojske peči, ki jih je pridobil Narodni muzej, in na platno nalepljene tapete ene sobe, ki so bile istotako izročene muzeju. V knjižnični dvorani, kjer so bile na stropu lepe rokoko štukature, je bila ob oknih še ohranjena dekorativna stenska slikarija iz 2. pol. 18. stol. Mala hišna kapela s korom ima s štukaturami okrašen raven strop, štukomarmorne pilastre na stenah in oltar s sliko nadangelja Mihaela v bogato okrašenem okviru. Vsa oprema kapele je iz časa blizu srede 18. stol., slika pa mogoče italijanskega izvora. Hrastovec, grad pri St. Lenardu v Slov. Goricah. \ muzični dvorani je v kotu nad pečjo začel odpadati štuk, ki obdaja polja s slikami in v oglih predstavlja alegorije štirih letnih časov. Preiskava je ugotovila, da za strop v splošnem ni neposredne nevarnosti. Poškodbo je popravil Adolf Gailhofer ml. Dob pri Domžalah: odobren je bil načrt arhit. Ivana Vurnika za povečanje kora. Dravska dolina, protipostavno kupčevanje s cerkvenimi starinami. Avstrijski in domači kupeevalci s starino so zadnji čas osredotočili svojo delavnost na Dravsko dolino in severozapadiii del Mariborskega inšpektorata. Tako se je graškim starinarjem posrečilo odnesti več baročnih Ikipov iz prejšnje cerkve sv. Pankracija na Radiu. Preiskali so tudi sosedinje župnije in stavili ponudbe za nakup raznih starinskih predmetov, ki so bili takrat še v rabi. Po preprečitvi iteh namer, za katerih vresničenje so porabljali celo argument, da te vrste predmeti za Jugoslavijo itak nimajo nobenega pomena, je konservator z ozirom na stalno nevarnost sporazumno z lavantinskim škofijskim ordinariatom povzročil pogajanja ljubljanskega muzeja za odkup nekaterih predmetov, ki so imeli muzealno vrednost, cerkvam niso bili neobhodno potrebni ali so bili praktično manj porabili, bili pa so v nevarnosti, da ne odidejo enkrat neopaženo preko meje kakor kipi iz cerkve sv. Pankracija. Obenem bi se bilo na ta način pomagalo cerkvi sv. Janeza na Suhem vrhu, pri kateri so se obsežna nujna po- pravila vsled pomanjkanja sredstev že skoraj 20 let odlašala. Predno so bila tozadevna pogajanja zaključena, pa je iste predmete brez odobrenja pristojnega ordinariata pridobil neki mariborski prekupec. Pridobil si je na ta način par baročnih klopi in zakristijsko omaro iz cerkve sv. Janeza na Suhem vrhu, intarzirana vrata in dvoje klopi iz prezbiterija župne cerkve v Marenberku ter gotski relief kronanja Marije v lepem okviru iz ok. 1600 iz podružnice v Gor. V i ž i n g i pri Marenberku. Prilastil si je tudi dva baročna angeljčka, ki ju je snel s tabernaklja in lepo baročno večno luč izpred velikega oltarja v cerkvi sv. Janeza na Suhem vrhu. Te zadtaje predmete je na zahtevo vrnil, ostallo pa pridržal kljub temu, da ordinariat prodaje ni odobril in je župni ura,dl v Marenberku pogodbo preklical. Gotski relief je bil menda prodan v inozemstvo. Ta obsežna afera je zopet enkrat posveitdla v delovanje špekulantov, ki porabljajo najrafiniranejše pretveze, da izvabijo predmete, ki jih seve „kupujejo samo iz čiste nepremagljive ljubezni do starine za svoja stanovanja“ ter vrše neke vrste delo usmilljenja ker „pomagajo cerkvam“ in umetnine rešujejo pred slabim ravnanjem, ki so mu izpostavljene v cerkvah. Taki dobrotniki cerkva se radi izdajajo za zaupnike muzejev, njihovo strokovnjaško oko opazi vse, kar je odlveč na oltarjih, izbrana beseda pa zna orisati vso nepraktičnosti in popolno propalost zaželjene starine. Taka „komisija“ je v župni cerkvi na Remšniku odbrala tisto, kar je po njenem mnenju cerkvi samo v nadlego, na drugi strani pa edino, kar je umetniško nekaj več vredno, sliko Kristusa in Samaritanko iz k. XVII., ki visi na balustradi kora in na les slikano Pieta iz sr. XVI. stol., ki stoji na epistelskem stranskem oltarju. Ta Pieta bi bila gotovo vreden družabnik reliefa iz Vižinge, le da bi kakor on romala mimo domačega muzeja v inozemstvo. G. župnik je bil previden dovolj, da ponudbe „komisije“ ni sprejel. Slučaj v Dravski dolini je simptomatičen ker se v taki ali nekoliko dlrugačni obliki ponavlja enkrat tu enkrat tam v Sloveniji, a vselej v organizirani obliki kakor pred leti v škofjeloški fari, pozneje na kranjskem polju, pa zopet v Kamniškem okraju in na jugovzhodnem Štajerskem. Enkrat nastopajo kot zaupniki kakega muzeja, drugič sleparijo s ponarejenim škofovim pismom, tretjič se izkazujejo s pooblastili kakega društva, ki nabira cerkveno starino v prid katoličanom v Južni Srbiji ali Bosni, končno pa tudi samo kot ljubitelji, ki hočejo samo starinsko opremiti svojo hišno kapellico ali ki jim manjka ravno ta ali oni kos do izpopolnitve njihove zbirke itd. V bistvu pa vse vodi samo neutešna gonja za mamonom; pravi zbiratelji, ki imajo res dušo za starino in kulturo, pa ž njimi nimajo nobenega opravka in brez bojazni lahko nastopijo povsod brez krinke in pretveze. Ponovno prosimo g. župnike, da takim vsiljivcem brez ozira na njih stan in nastop pokažejo vrata, vse one pa, ki morajo vsled1 krute potrebe prodajati zbrano, podedovano ali upravljano starino, naj se predi vsem z zaupanjem obračajo na domače muzeje ali spomeniški urad, da dobijo nepristransko sliko o starinski vrednosti predmeta in dajo obenem priliko, da se z nakupom vrednih starin okoristijo v prvi vrsti javni zavodi. Ponovno tudi ob tej priliki ugotavljamo, da je velika rana našega povojnega gospodarstva s spomeniško in starinsko posestjo pomanjkanje kvalificirane, zato tudi moralno odgovorne in javno kontrolirane trgovine s starinami. Kajti naša javna trgovina za enkrat nima trdne poznavalske orientacije ne gledle na kvalitete ne glede cen, njen razvoj pa ovira ravno zakulisna, tajna trgovina, ki je sicer še manj orientirana a ima pred njo veliko prednost, da lahko brezobzirno računa na neorientiranost prodajavca in izkorišča njegovo momentano zadrego. Kostanjevica, samostanska cerkev. Avstrijska šumska uprava je vzdrževanje bivše samostanske cerkve, ki spada arhitektonsko in po kamnoseškem okrasu kapitelov med naše najvažnejše spomenike, za dcvbo takozvanega prehodnega sloga od romanskega v gotski slog pa je to sploh največji in najbogatejši primer, popolnoma zanemarila. Pred vojno je obstojal celo že načrt, da se cerkev sploh podere. Stanje, v katerem jo je prevzela jugoslovanska uprava, je bilo skrajno žalostno: Zapadni del z zvonikom je kazal občutne in grozeče razpoke, strehe so le za skrajno silo še držale, okna so bila vsa razbita, tako da je deževalo in snežilo notri, in so vsled slabe strehe in s tem povzročenega zamakanja začeli razpadati oboki v južni stranski ladji, omet v južni stranski ladji in kapelah prečne ladje je prav do tal odpadel, mestoma tudi drugod, tlak je bil odstranjen, obok grobnice v ladji podlrit, prostor pa ves zatrpan z lesom, vozovi in zavrženim orodjem. Sedanji vodja kostanjeviške šumske uprave, g. šumski nadsvetnik Kozjek, je takoj po vojni pričel akcijo za to, da se ti zgodovinski važni stavbi vrne dostojno stanje. Končno se mu je posrečilo letos v to svrho izposlovati pri ministerstvu gozdov in rudnikov večji kredit za restavracijo stavbe. V sporazumu s šumsko direkcijo v Ljubljani in konservatorjem je bil izdelan program, ki je predvidel v prvi vršiti vse, kar je stavbi potrebno, da se ustavi njeno razpadanje, v drugi pa tudi ono, kar more povzdigniti vrednost in zanimivost tega spomenika. Pred vsem je bil zvonik dobro zvezan, v ibetonu izmenjani na koru nekateri deli zidu, na katerem sloni zvonik, narejena nova streha in vsa zunanjščina nanovo ometana. Popravljene in deloma popolnoma izmenjane so bile vse strehe na cerkvi, na novo postavljeni razpadajoči oporniki ob južni steni ladje in narejen nov omet. Prostor med dekorativnim baročnim portalom in cerkvijo je bil prekopan tako, da je omogočen reden odltok vode od zidov. Na novo je bila obokana grobnica, popravljeni razpadajoči oboki in obnovljen omet v stranskih ladjah, kolikor je bilo to že sedaj mogoče z ozirom na drugi del programa. Ta predvideva pred vsem temeljito preiskavo stavbe z ozirom na njene arhitekturno zgodovinske vrednote in stavbno zgodovino ter restavracijo notranjščine tako, da se ohrani čim največ takih potez in obenem notranjščini vrne estetsko zadovoljivo lice. Podi kon-servatorjevim vodistvom so bili preiskani baročni slopi, ki .dlelijo med-seboj lad:e. Ugotovilo se je, da so v njih zazidani in več ali manj še dobro ohranjeni prvotni snopi stebrov in slopov z zanimivimo rastlin- sko okrašenimi kapiteli. Pokazalo se je predvsem, da bi se brez težav mogla odkriti prvotna arhitektura na straneh proti glavni in prečni ladji, ker bi s tem statistika sedanje barokizirane stavbe ne bila ogrožena. Pokazalo se je pa obenem tudi, da je kamen deloma tako prhel, .da ga bo treba izmenjati, drugod pa radi estetskega učinka zamazati goste kljuve, s katerimi je bil nakljuvan ob barokiziran ju, da ga je bilo mogoče precej na debelo ometati. Vodstvo teh del je prevzel ljubljanski arhitekt Hugo Schell, ki je iz varnostnih ozirov odredil, da se v močno razmajane zidove nad gotskimi loki, ki se imajo odkriti, vlože železobetonske grede. Obenem je bil dogovorjen način restavracije kamnoseških delov stavbe, ki obsega zamazanje klljuvov, izmenjavo preperelih delov stebrov z novimi iz istega kamna kot so prvotni in čegar kamenolom je v bližini, očiščenje lepih kapitelov in rahlo prevlečenje kamna z rumenkasto barvanim apnenim mlekom, da se tako zakrije nelepo maroganje. Vzporedno s temi dleli je šel podrobni študij stavbne zgodovine, katerega rezultati bodo strnjeni v posebno študijo, ko bo delo dokončano. Kostanjevica, župna cerkev. Notranjščino je na novo poslikal slikar Kleinert z Dunaja. Slabo ohranjene in precej grobe starejše slike v prezbiteriju (XVIII. stol.), so bile pri tem uničene. Na severni strani so zadeli na odlomke gotskih fresk, katerih bledi ostanki se vidijo tudi nad sedanjim obokom pod streho. Na levi strani slavoloka je bil deloma oproščen zazidave steber slavoloka prvotne cerkve z lepim rastlinskim kapitelom. Notranjščina je sedaj v primeri s prejšnjo zanemarjenostjo pridldbila, kvaliteta figuralnih slik pa je nov dokaz za to, da bi domači obrtniki in slikarji zmogli najmanj isto če ne boljšega in ni opravičila zaposlevanja inozemcev. Isto velja g Te d e del drugih tujih podjetij, ki se zadnja leta ponujajo pri nas. Krvava peč nad Igom, zanimiva gotska podružnica je bila pred leti znotraj prebeljena in pri tem zakrite v prezbiteriju gotske freske, ki žal doslej niso bile niti opisane niti fotografirane. Ljubljana, razpadajoča monumentalna fasada uršulinske cerkve je bila restavrirana, s čemer je tudi novourejeni Kongresni trg s stebrom sv. Trojice na ti strani dobil učinkovitejši zakl juček. Kot priprava za to akcijo je bila izdana brošura „Uršulinska cerkev — biser ljubljanske arhitekture“. Murska Sobota, grad grofa Szapäryja s parkom in inventarjem je prišel na dražbo. Izmed pohištva je več izbranih kosov pridobil ljubljanski Narodni muzej. Želeti bi bilo, da bi si bila veliko knjižnico, v kateri je bila lepa zbirka madjarske politične, zgodovinske in potopisne literature, pridobila katera izmed naših javnih študijskih knjižnic. Žal se to ni uresničilo in je bila knjižnica na drobno razprodana. Mnogo dragocenega je po nepotrebnem odšlo v inozemstvo. Velika škoda bi dalje bila. če bi se odločujoči lokalni faktorji ne zavedli, kolikega pomena je za Mursko Soboto veliki, še razmeroma dobro ohranjeni, četudi po vojni precej zanemarjeni grajski park. Tudi za dobro ohranjeno, v zunanjščini prav monumentalno grajsko poslopje bi se z lahkoto našla javna svrha, ki bi mu zagotovila dostojno vzdrževanje. Izmed umetniških predmetov, ki so se nahajali v gradu, so važnejši sledeči: Portreti rodbine Szapäry počenši s prvim posestnikom Murske Sobote, Petrom Szapäryjem in njegovo ženo, ter 12 drugih iz 18. stol.; 33 portretov ogrskih gardistov cesarice Marije Terezije iz 2. pol. 18. stol. brez umetniške vredinosti; 4 italijanske pokrajine v akvarelu sign. G. Batitista; bronasto portretno poprsje grofa Mor ošini ja; 4 velSke slike pl. o. iz Morosinijeve lasti, predstavljajoče Jakoba in Rebeko, obisk 3 angelov pri Abrahamu, Booza in Ruto, angela in mladega Tobijo, italijanske iz 18. stol.: podoba mladega Ladislava Szapäryja in njegove matere, sign. Schrotzberg Wien 1869; podoba Geze Szapäryja, reškega guvernerja, sign. I. de Cazessane; „Sveto sorodstvo“, les, tempera, 125 X 125 cm, nemška renesansa iz ok. 1520, zlato ozadje z vtisnjeno vinsko (trto, v sredi na sedežu sede 4 žene z otroci, za njimi stojita 2 ženi in 4 moški, vse figure imajo napise, ki so deloma po restavraciji pokvarjeni, velik dtell slike, posebno v spodnjih delih in na desni polovici je popolnoma preslikan; olomuški škof Szapäry sign. iz 1852; dva portretna akvarela sign. Strelysky 1897 in 1898; slika nekega poslopja iz Italije sign. P. Bozzini; podoba cDame sign. P o e b e 1 1850; 4 slike arabskih konj sign. Eugen Adam 1857; kopija slike trpečega Jezusa iz cellovške farne cerkve; kopija Hodigitrije iz cerkve Maria egyptiaca v Rimu z letnico 1735; Ecce homo! pl., o., 2. p. 16. stol. benečanska šola; Kristus privezan k stebru, pl. o. Po notranji uredbi se je odlikoval veliki salon, okrašen na stropu s sl&bo prenovljenimi stenskimi slikami nanašajočimi se na vojno in mir ter mala a zelo intimna „soba cesarice Marije Terezije“ z lesenim intarziranim oblogom sten iz baročne dobe z vanj vdelanimi slikami cesarja Karla VI., cesarice Marije Terezije, malega, poznejšega cesarja, Jožefa II. in 4 drugimi portreti. Zunanjščina gradu se odlikuje po glavnem portalu, okrašenem z moškimi kariatidami in balkonom iz dirugega četrtstoletja 18. stoli Odličen je tudi vratni trkač z masko in dvema figurama v reliefu iz brona. O priliki dražbe je bil izdan tiskan katalog za dražbo namenjenih predmetov, ki pa je bil skrajno površno sestavljen in sicer ne po krivdi cenilca. Sv. Ožbald nad Pleterjem, razvalina nekdanje podružnice. Ogled je pokazal, da gre za popolno razvalino. Stoje samo še navpične stene stavbe, a ne kažejo detajlov, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na njeno starost. Gotovo je le toliko, da je sedanja oblika prezbiterija očividno mlajša kakor ladja. Med drobci malte in kamenja se je posrečilo ugotoviti kos sitrešne opeke z grbom celjskih grofov, ki se nahaja tudi na stari opeki samostanske cerkve in je dokaz za to, da je bila prvotna stavba zidana več ali manj istočasno kakor samostanska cerkev. Ptuj, biv. dominikanski samostan, nadaljevalo se je čiščenje štukatur v refektoriju in je bilo s popolnim uspehom dovršeno. Pričelo se je s čiščenjem reber in sklepnikov v gotskem križnem hodniku. Ptuj, minoritska cerkev, izdelan je bil program restavracije zunanjščine in notranjščine. Zunaj in znotraj je bil dk) višine, v kateri se čuti vpliv vlage, odbit omet in ostanejo stene celo leto neometane. Pri tej priliki je bil podan dokaz zato, da so stene ladje v spodnjih delih prvotne in je cela stavba do danes ohranila prvotno velikost. V notranjščini je bil v stenah ob obeh stranskih oltarjih odkrit ostanek prvotne baldahinske arhitekture, ki je na obeh straneh slavoloka pokrivala sitranska oltarja. Na severni steni se je našel bled obris stoječe ženske figure, bržkone še iz gotske dobe. Na isti steni ob oltarju do ogla ob slavoločni steni so bili ugotovljeni ostanki gotske slikarije t. zv. lomljenega stila 2. pol. 13. stol. Kadlar se bodo restavrirali oltarji, se bodo ti važni ostanki podrobno preiskali. Restavracija lepe baročne fasade je dala prav povol jen rezultat. Napisni plošči nad portalom loretanske kapele in nad vhodom v samostan sta bili tako prepereli, da na njih ohranitev ni bilb več mogoče misliti. Oba napisa sta bila natančno kopirana in vklesana na nove plošče enake oblike kakor so bile stare. Ptuj, restavrirana sta bila spomenika sv. Florijana, ki ima dteko-ra/tivno prav učinkovito baročno soho, in Marijin steber pred minoritskim samostanom. Po nepotrebnem je bil napis na tem spomeniku prevlečen s črno barvo in mestoma napačno tolmačen; nov dokaz za to, da tako poudarjanje starih napisov nima smisla. Ptuj, župna cerkev, krilni oltar s slikami nemškega gotskega slikarja Konrada Laiba in dirugih, je bil preiskan z ozirom na to, da je bil v zadnjem času po neprevidnosti prevlečen z olivnim oljem. Ugotovljeno je bilo, da olje neposredno ni povzročilo nobene škode, bati pa se je zlih posledic, če se pravočasno ne odstrani. Izdelan je bil program in proračun za popolno restavracijo tega važnega a močno zanemarjenega slikarskega spomenika, ki bi se poverila akad. slikarju Mateju Sternenu. Stroški so proračunjeni na okr. 21.000 Din. Delo se izvrši, kakor hitro bodo zagotovljena za to potrebna sredtetva. Ptujska gora pri Ptuju, župna cerkev, ki je ena najlepših gotskih cerkva Slovenije in naše države sploh, je bila že več let potrebna temeljitega popravila. Streha je pričela razpadati, sitreha na zvoniku je grozila, da se podere; vsled moče od zgoraj so nad korom na severni strani začela prhneti kamenita rebra, podstavek je na polovico razpadel, med kamni so zijale že globoke zajede. Stopnice, ki vodijo k cerkvi, so bile tudi že vse zverižene. Skušnja z diomačim kamenom, s katerim je bil pred vojno obnovljen podzidlek, je pokazali», da je ta kamen, ako je izpostavljen mokroti, razmeroma zelo malo itrpežen. Zato se je konservator sprijaznil s predlogom tehnikov, da se podzi-dek obnovi s cementom, ki se je pri enem že prej izvršenem delu prav dobro izkazal. Od celotnega programa je bil takoj izvršen najnujnejši del: Popravil'« se je razpadajoče ozidje okrog cerkve, prelo- žile in solidno utemeljile so se stopnice, obnovljen je bil podjzidek, narejena nova streha na zvoniku in ena tretjina cerkvene strehe, kar je za enkrat zadostilo neposredni in najbolj pereči potrebi. Vsa dela so bila povoljno izvršena, ponesrečila se je pa barva zvonika. Radomlje, arhitekt Ivan Vurnik je izdelal projekt za povečavo cerkve s prizidkom proti zapadu radi povečave kora ter dozidkom nove zakristije na juž. strani ob zvoniku, s čemer bi se razbremenila sedanja zakristija, oziroma prvotni prezbiterij, ki bi se izpremenil v kapelo. Sladka gora, romarska cerkev, povodom nujno potrebnih zidarskih popravil na zunanjščini in na strehi so nameravali osnažiti tudi dragocene freske Franca Jelovška, ki pokrivajo vse oboke notranjščine. Pri natančni tehnični preiskavi pa se je pokazalo, da so slike deloma, posebno v glavni kupoli že v tako slabem stanju, da bi pri čiščenju izginile cele skupine, ki so sedaj vsaj še v obrisih ohranjene. Pokazalo se je, da bi bila potrebna pazljiva splošna restavracija, pri kateri je treba računati s tem, da bo nekatere uničene dele treba nadomestiti z novimi. Delo bi bilo dolgotrajno in je proračunjeno na tolik znesek, d!a ga gmotne razmere cerkve za enkrat izključujejo. Delo je odiloženo na poznejši čas, ko bo urejeno denarno vprašanje. Stara Loka, Strahlova zbirka. Posestnik znane zbirke umetnin v starološkem gradu, zbrane po njegovem očetu Edvardu pl. Strahlu, Karel pl. Strahi je 24. decembra 1929 umrl in v svoji oporoki z dne 4. X. 1929 dolločil tudi sledeče: „Ker sam želim, da naj ostane v domovini vse, kar je za umetnost in umetniško zgodovino važnega, na drugi strani se pa z nazorom visoke vladne strinjati ne morem, da ne sme noben umotvor iz dležele, določil sem v eni prejšnjih oporok, da naj pošlje visoka vlada, oziroma tisto ministerstvo, kojemu pripada skrb za umetnost, komisijo v Staro Loko, ki naj odbere vse predmete, kateri bi po njenem mnenju za umetniško zgodovino bili važni. Ti odbrani predmeti naj se potem cenijo po treh cenilcih, od katerih imenuje enega visoka vlada, druzega zapuščinski kurator in ta dVa naj si izvolita tretjega izvedenca kot načelnika. Določena cena od izvedencev naj velja kot prodajna cena. Državnemu etnografskemu muzeju v Ljubljani in Narodni galeriji v Ljubljani pristoja pravica 25% popusta določene cene.“ Dalje pod § 10 (volila) zopet: „Etnografskemu muzeju v Ljubljani naj se izroči od izbiranja izločene reči brezplačno in sicer: Mala omarica s predali, obložena s kamni, majhna mandolina, vložena z bisernico, leta 1844 izdelovalcu glasovirjev Wittenzu Andreju v Ljubljani podeljena častna kolajna, grb grofov Auersperg — vezenina v okvirju — in sicer za to, ker Wittenz je sam želel, da naj se njegova kolajna izroči muzeju, druge reči pa so napravljene iz popolnoma pokvarjenih delov, katere je ravnateljstvo muzeja v svojem času izročilo mojemu očetu. Po oporoki predvidlena komisija je odbrala 331 predmetov umetnostnega, umetnoobrtnega in etnografskega značaja. Po reviziji se je (to število zmanjšalo na 511 predmetov, za katere je bila določena po testamentarično predvidenem odbitku skupno plačilna cena 126.555*75 Din. Po medsebojnem spo- razumu so se nakupljeni predmeti razdelili med Narodno galerijo (105 slik in okvirov), Etnografski muzej (66 predmetov etnografskega značaja) in Narodni muzej (140 predmetov važnih za domačo umetno obrt in kulturno zgodovino). Pred prevzemom je bilo od tega 10 kosov manjšega pomena in manjše vrednosti ukradenih. Vse ostalo, z izjemo slik in drugih predmetov rodbinsko spominskega značaja, ki so bili v oporoki podrobno navedeni, je prišlo na javno dražbo. Velik del je ostal v Sloveniji, ostalo pa vsaj v naši diržavi. Grad s parkom in za dediče reserviranim ali na dražbi ne prodanim inventarjem je prišel v last loškega veletrgovca Dolenca in je zaenkrat dostojno vzdrževanje te zgodovinske stavbe zagotovljeno. Zgodovino postanka te zbirke, njen inventar in provenienco ter življenje in delo njenih utemeljiteljev Edvarda in Karla pl. Strahla je ZUZ obdelal v posebni študiji (1. X.). Mecenatska gesta pokojnega Karlla pl. Strahla dokazuje, da je tudi v gmotno kritični sodobnosti mogoča dlarežljivost v korist na-rodnokulturnih ciljev v oblikah, ki zadoste tudi neizogibnim ozirom do ostalih svojcev in de>diičev. V času, ko pred našimi očmi propadajo po generacijah zbrane vrednote aristokratske, pa tudi narodne materialne kulture, je pokojni Karel pl. Strahi pokazal pot vsem tistim, ki se kljub kruti realnosti nočejo odreči vpoštevanju splbšnih interesov. S tem, da svojo zapuščino primerno zaklavzulirajo in dajo vsaj za slučaj razprodaje možnost kulturnim zavodom, da si prvenstveno pridobijo tto, kar smatrajo za potrebno za izpopolnitev svojih zbirk, so popolnoma zadostili dolžnosti čuvarjev nakopičenih kulturnih vrediiot. Stopiče pri Novem mestu: podobar M. Hohnjec iz Celja je po programu, odobrenem od konservatorja, restavriral lepi veliki oltar v župni cerkvi. Mesto novejšega kipa, ki je bil dioslej v glavni duplini, je bil ob tej priliki postavljen nazaj dekorativno neprimerno boljši prvotni kip Matere božje, ki se je nahajal v neki vaški kapelici. Les, ki je bil mesftoma hudo napaden od črva je bil napojen in črv zamorjen, manjkajoči delii so se po vzoru paralelnih originalnih nadbmestili in vse na novo pobarvalo in bogato pozlatilo. Tako je bil rešen eden najlepših spomenikov rezbarstva iz 1. pol. 18. stol. Nujno se priporoča tudi restavracija iz iste delavnice izhajajočih dveh stranskih oltarjev. Šmarna gora, romarska cerkev. Streha na glavni kupoli, ki je več let propuščala vodo, vsled česar so občutno trpeli deli Langusovih fresk, je bila temeljito popravljena. Pričela se je akcija za restavriranje poškodovanih fresk. Turnišče, s/tara župna cerkev. Delo v prezbiteriju se je nadaljevalo: ves omet, kolikor že dioslej ni bil preiskan, je bil previdno po plasteh odstranjen in ugotovljeni pod njim se nahajajoči ostanki fresk. Tako je bilo rešenih še par manjših detajlov, pa se ni našlo nič važnejšega novega. Slike na stenah so bile na to zavarovane in retuširane, prazna mesta pokrita s tonom, ki s celoto harmonira. V večje praznine so bile obešene slike, ki so ostale odi nekdanje opreme cerkve. Ker se je streha na ladji zadnja leta tako poslabšala, da je bila nevarnost, da jo prihodnja zima mestoma zruši, je bila vsa temeljito ojačena in prekrita. Ureditev ladje je odložena za prihodnji čas ker je pred vsem treba zagotoviti potrebna sradlstva. Tunjice, strehi obeh zvonikov, ki sta lansko leto istočasno s kupolo pogoreli, sta bili obnovljeni v prejšnji obliki in pokriti z bakreno pločevino. Vitanje, župna cerkev. Nameravana temeljita prenovitev notranjščine in zunanjščine je dala priliko, da so se mogle podrobno preiskati stene, na katerih so se tako v notranjščini kakor na zunanjščini izpod beleža kazale freske. Rezultat preiskave je ugotovil, da se nahajata drug na drugem tako na severni steni ladje kakor na slavoloku v notranjščini in na južni steni ladje zunaj dva sloja fresk. Starejši iz 1. pol. 14. stol., novejši iz srede 15. stol. Ker je bila novejša plast na slavoloku le fragmentarna, jo je bilo mogoče brez večje škode odstraniti in so bile na ta način odkrite, retuširane in zavarovane sledeče slike: Večji fragment borbe sv. Jurija z zmajem z lepo postavo dlevice pred portatom nekega poslopra, slabo ohranjen fragment slike sv. Krištofa in slika, predstavljajoča stoječo svetniško figuro in angela v bizantinski obleti zraven nje. Na severni steni se vidijo sledovi te plašiti slikarije na mestu, kjer je spodnji del slike križanja odpadel. Razločne so samo nizke arkade. Na zunanjščini je bil odkrit fragment slike Kristusa na križu z lepo postavo žalostne, od meča presunjene Marije in okr. 6 m visoka slika sv. Krištofa, ki je fina v tonu in izredno dekorativna v izvedbi. Od novejše plasti je bil na zunanjščini ohranjen fragment votivne slike s klečečim donatorjem in nečitljivim napisom, ki pa vseeno dopušča ugotovitev letnice postanka te plasti na čas po 1450 ter ena stoječa svetniška figura. V notranjščini sta se dala odkriti dva vodoravna pasova fresk s prizori iz Kristusovega življenja in trpljenja. Glave zgornjega pasu so deloma ohranjene pod streho nad sedanjim obokom, večji deli so zakrilti, a bržkone ohranjeni za slopi notranje obočne arhitekture, ki je k stenam samo prislonjena. Ohranjeni fragmenti predstavljajo: V zgornji vrsti: \. Marijino oznanjenje, 2. Srečanje s teto Elizabeto, 5. Rojstvo in 4. Pohodi sv. treh kraljev. V spodnii vrsti: 1. A hod v Jeruzalem, 2. Zadnjo večerjo, 5. Oljsko gorö, 4. Kristusa pred Pilatom, 5. Bičanje, 6. Kronanje in 7. Križanje. Kolikor niso uničene, so te slike izborno ohranjene in v barvah prav sveže. Na južni steni je bila ob prednjem sttranskem oltarju odkrita zelö groba novejša slika križanja, ki je bila zopet pobeljena. Na slavoloku ter na severni in južni steni so bili odkriti ostanki d'ekorativne slikarije, predstavljajoče bržkone znake čevljarskega ceha in ime Jezusovo v žarkih ter dvakrat letnico 1522. Vse delo na odkritju, retuširanju in zavarovanju slik je izvršil akad. slikar M. Sternen z največjim možnim uspehom. On je tudi restavriral 8 slik v stranskih oltarjih iz srede 17. stol., ovalno Marijino oznanjenje iz 1. pol. 18. stol. in dve sliki mlajšega Straussa, ki sta viseli .doslej v stopiljišču župnišča. Na sliki vseh svetnikov se je našla signatura: SIMON JUDAS STUPAN : A. 1662 :. na sliki obglavljanja nekega svetnika v istem oltarju pa: S: J: STUPAN FECIT. Štiri lepe oltarje iz srede 17. stol. je restavriral, v prvotnem načinu na novo pobarval in bogato pozlaitil podobar Ivan Sojč. Neokusni veliki oltar je bil zamenjan s svojim prednikom, lepim novogotskim oltarjem, ki je bil dosliej v severni stranski kapeli. Zelo zanemarjene stenske slike v prezbiteriju, ki so popolnoma paralelizirale učinkovitost resne gotslke arhitekture, so bile razen slike na severni steni prebeljene in svod pravilno toniran, s čemer je prišla arhitektonska členovitoslt zopet do svoje veljave. Tudi vsa ostaüa cerkev je bila na novo primemo tonirana in je pridobila mnogo na ugodnem vtisku. Estetski napredek, ki ga je doživela ta doslej zelo zanemarjena cerkev je ogromen in najboljši primer za to, kaj se da doseči s previdno in pravilno restavracijo kake stare cerkvene notranjščine. Glavni portal iz 1. pol. 17. stol. je bil radi popoline preperelosti materiala nadomeščen v starih oblikah z novim iz domačega marmorja. Kronika. f Dr. Stanko Vurnik. Fr. Stele / Ljubljana. Dne 23. marca 1952 je umrl v Ljubljani sotrudnik našega lista in tajnik Umetnostno zgodovinskega društva dr. Stanko Vurnik. Ž njim je ugasnila ena izmed nad naše mlade umetnostne zgodovinske znanosti. Rojen je bil dne 11. aprila 1898 v Št. Vidlu pri Stični. Njegov oče je bil organist, kar ni bilo majhnega pomena za smer sinovega dela v njegovi zreli dobi. Srednjo šolo je dovršil 1. 1917. na 1. drž. gimnaziji v Ljubljani in bil takoj poklican k vojakom. Po vojni se je vpisal na filozofsko fakulteto zagrebške univerze, a je iz gmotnih ozirov 1. 1920. prekinil študije in vstopil v službo kot pogodbeni uradnik pri dopisnem uradu deželne vlade za Slovenijo v Ljubljani. Po ukinjen ju tega urada 1.1921. mu je bila služba odpovedana, nakar se je ponovno vpisal na filozofsko falkulteto v Ljubljani in pri profesorju Iz. Cankarju tdiovrši 1 študij umetnostne zgodovine. Obenem je vstopil v uredništvo „Jutra“ in sodeloval v kulturni rubriki v prvi vrsti z umetnostnimi beležkami. Ta ozki stik z žurnalizmom, ki ga je doživel v svojih prvih visokošolskih letih, je pritisnil viden pečat na velik del njegovega življenjskega dela. L. 1924. je bil nastavljen kot asistent - pripravnik na novoustanovljenem Etnografskem muzeju v Ljubljani in v njegovi službi ostal kot asistent in (kustos do svoje smrti. L. 1925. je napravil doktorat iz zgodovine umetnosti. Izdelal je disertacijo o slikarju Valentinu Metzingerju, katero je objavljal temeljito predelano pozneje v našem listu. Ves čas svojega delovanja na muzeju je bil kot glasbeni in umetnostni poročevalec zaposlen pri „Slovencu“ in pogosto posegal po svojih temperamentnih člankih in noticah v tem listu in Domu in Svetu v 'dnevna umetnostna in splošno kulturna vprašanja. Jeseni 1.1931. so se pokazali sredi najbujnejšega delovnega razmaha Vurnikovega pri njem znaki težke jetične obolelosti in po četrtletni težki bolezni je dne 23. marca 1932 umrl v Joze-finišču v Ljubljani. V svojem delu rajni Vurnik nikakor ni bil suhoparen speci-jalist, ampak zelo mnogostranski. Če hočemo, da bo njegova slika količkaj popolna, smo prisiljeni, da ga vzamemo kot celoto v vseh njenih mnogovrstnih pojavih, čeprav je s stališča našega lista Vurnik važen v prvi vrsti kot umetnostni zgodovinar. Kajti tudi njegovo najstrokovnejšo delo je bilo samo del tega snovanja Vurnika kot celote; ta pa ni nikdar izgubil iz oči življenja, do kalerega se je takoj od začetka postavil v pozo borca. Ni slučaj, da je postala hrbtenica njegovega življenjskega dela umetnost. Njegov oče je bil organist, mati pa cerkvena pevka, in tako je bil sin od rane mladosti naprej v najožji zvezi z umetnostjo. Prvi študijski predmet so mu postale sicer likovne stroke, živi in trajni stik z njih sestro glasbo pa je povzročil, da je bil tudi v svoji ožji stroki, umetnostni znanosti, takorekoč vsestranski. Objel je z enako ljubeznijo in z enakim znanjem tako višjo likovno umetnost kakor preprosto ljudsko umetnost ali glasbo. Stilk z umetnostjo je bil torej njegova najprvotnejša dediščina. Druga njegova življenjska dediščina pa je bil ž u r n a 1 i z e m. Predno je notranje dozorel, se mu je posvetil in zdelo se je včasih, da bo postal usoden zanj. Ostal mu je zvest do smrti, a se tudi zamj okoristil s temeljitejšim znanjem, ki mu ga je 'dala njegova glavna stroka. Tako je postal Vurnik kar čez noč iz lahkomišljenega žurna-lista borec za idleje, ki je pogosto s hlastno kretnjo poskušal poseči v tek našega kulturnega dogajanja. Bil je tako borec idej kakor umetnostnih smeri in v vsakem takem boju zagrizen nasprotnik. Sem spada več anonimnih podlistkov v Slovencu, njegove glasbene in likovno umetnostne filipike istotam in vrsta člankov v Domu in Svetu (Kritika kot družabna vrednota 1926, Umetnost in družba ter umetnostna politika v Lj. zvonu 1926, K spoznavnim družabnim vrednotam subjektivno individualne metode 1926, K poglavju o pojmovno-spekula-tivnem in historičnem spoznanju umetnosti 1927, H krizi naše glasbe 1930, Problem Cankarjevega spomenika 1930 in K problemu sodobne kulturnosti 1930). V teh svojih člankih je prav ostro zadel ob nazore o kulturni politiki A. Lajovica, o umetnosti Rajka Ložarja, o kritiki I. Vidmarja in o naši kulturi sploh B. Borka in d!r. Ves čas je bil tudi borec za novo pojmovanje umetnosti in njene sodobne smeri. Mnogo je v tem oziru storil s svojimi poročili v Slovencu in postal takorekoč krstni boter naše „nove stvarnosti“ v li- kovni umetnosti in seve tudi v glasbi. Za njo se je boril tudi v Zborih in Domu in Svetu (Letna poročila o slovenski glasbi, Nova slovenska opera, Kogoj, Osterc, Bravničar 1929 in dr.). Važen je v tej smeri njegov članek K sodobni upodabljajoči umetnosti (Dis 1926) in dr. Svoje najpomembnejše delo je pokojnik dal po našem mnenju na polju vede o glasbi. To je njegov Uvod v glasbo, ki je bil tiskan najprej 1. 1928. v Domu in svetu, naslednje leto pa je izšel nekoliko predelan v knjižni obliki. Tu pa se srečamo z najvažnejšim predpogojem Vurnikovega znanstvenega .diela, to je z vlogo seminarja za umetnostno zgodovino prof. Izidorja Cankarja. Žurnalista \urnika je namreč ta seminar dvignil na višino znanstvenika Vurnika. Nikjer pa ni ta vpliv plodovitejši v Vurnikovem delu kakor v Uvodu v glasbo. Ta seminar je za V. sploh na jvečje važnosti, tu je kl juč do vsega njegovega znanstvenega dela -sploh. Tu je dobil svojo metodo, metodo, ki jo je prevzela sodobna slovenska umetnostna zgodovina s Cankarjem vred od svojega učitelja Maxa Dvoraka. V duhu svoje dunajske šole je Cankar uresničil enega njenih idealov v svojem, za razumevanje in presojanje njegovega umetnostno zgodovinskega dela temeljnem delu, v Uvodu v umevanje umetnosti. Znanstveni začetnik Vurnik se je vehementno postavil v obrambo tega dela v članku K pojmovno-spelkulativnem in historičnem spoznanju umetnosti (Dis 1927). In iz doživetja tega Cankarjevega dela je napisal naslednje leto svoj Uvod v glasbo. Aplikacija Cankarjevega sistema na novo tvarino je bila umna in po svoje tudi originalna. Ko je bilo delo v prvotnem konceptu že končano, ga je skušal Vurnik filozofsko poglobiti z izsledki Vebrove filozofije, tako, da je postalo končno dvojni odmev znanstvenih prizadevanj naše univerze. Metodo, ki si jo je pridobil v umetnostnozgodovinskem seminarju je Vurnik prenesel tudi na gradivo, ki mu ga je nudil v obdelavo njegov muzejski poklic, na ljudsko umetnost. Z veliko energijo se je poglobil v doslej tuje mu gradivo in v vrsti razprav v Etnologu (Doneski k študiju slovenske avbe E. I., Drobec k študiju slovenske ljudske plastike E. I., Slovenska peča E. II., Slovenske panjske končnice E. III., Kmečka hiša Slovencev na južno vzhodnem pobočju Alp E. IV.) in idirugod (Naše selo: Slovenska kmečka hiša, Dolenjska: Dolenjci z narodopisnega vidika, Gorenjska: Gorenjci z narodopisnega vidika) nakazal polno novih vidikov za obdelavo in presojo našega etnografskega gradiva. V ta namen si je zamislil neko idealno sintezo, ki je bila kot pomoček za delo opravičena, ki pa je gotovo pre-splošna in preenostavna, da bi mogla vzdržati svojo končno veljavo. Razume se, da ga je zanimal tudi glasbeni folklor, ki nosi v njegovih obdelavah jasne znake omenjene Vurnikove osnovne zamisli. Posebno značilna za njegov etnografski koncept je Študija o stilu slovenske glasbe v Domu in Svetu 1930. V Etnologu IV. je v ti zvezi priobčil Studijo o glasbeni folklori na Belokranjskem. Pri teh študijah je obilo porabljal gradivo za študij slovenske narodne pesmi in njenih melodij, shranjeno sedaj v Etnografskem muzeju v Ljubljani. Vurnikov bodoči razvoj bi bil nedvomno popolnoma osvojil njegov muzejski poklic, etnografija in glasbena znanost. Njegov način dela pa je tudi pri tej njegovi že jasno nakazani življenjski smeri umetnostno zgodovinski. Od studijske dobe naprej se tudi vleče kot nit, ki bi se gotovo polagoma pretrgala, v njegovem delovanju umetnostno zgadlovinslko delo. Izhodišče zanje je njegova disertacija o baročnem slikarju Valentinu Metzingerju. V zvezi z njo se je poglobil v študij baroka kot kulturnega pojava in jasno čutil potrebo, da mora, če hoče njegov razcvet pri nas v 1. pol. in sredi 18. stol. zadostno pojasniti, objeti ves kompleks naše reformacije in protireformacije. Zato je nameraval obdelati umetnost, kolikor se javlja pri nas v spremstvu naših protestantov, predvsem ilustracije Dalmatinove biblije, študiral je Valvasorjevo delo in posebno umetnostno teoretično usmerjenost članov Academije operosorum. Rezultate teh študij je prvi pri nas strnil k uvodu k študiji o Metzingerju, kakor jo je nekaj let po disertaciji začel objavljati v našem Zborniku (K slikarstvu v Sloveniji na prehodu od XVII. v XVIII. stoletje ZUZ VIII). S študijo K Metzingerjevemu življenjepisu (ZUZ VIII.) je prvi sprožil vprašanje porekla tega umetnika in vzpodbudil msgr. V. Stesko, da je končno rešil to, za našo umetnostno zgodovino važno vprašanje. Žal je njegova sledeča študija K razvoju Metzingerjeve umetnosti (ZUZ IV.) ostala torzo. Bolj kakor njenih izsledkov pa pogrešamo kritični katalog Metzingerjevih del, na katerem je delal pred smrtjo. Bolj mimogrede je Vurnik poskusil napisati tudi par pregledov iz naše umetnostne posesti (Gorenjska: Umetnost na G., Dolenjska: Umetnost na D.), pa se v njih ni povzpel do samostojnega koncepta. Zelo važne pa so biografsko anekdotične skice o nekaterih naših umetnikih, za katere mu bo bodoči umetnostni in kulturni zgodovinar trajno hvaležen (Spomini Ivana Franketa ZUZ 111., Spomini Ivane Kobilce ZUZ III., Ivana Kobilca DIS 1927 in Ferdo Vesel ZUZ IV.) Biografijo s podrobnim seznamom del je posvetil tudi svojemu muzejskemu predstojniku N. Županiču (Etnolog I.). Vurnik je za našo znanost prerano umrl. Težko in dvomljivo je prerokovati bodočnost človekovo, naj na videz še toliko obeta. Do kam bi se bil Vurnik v svoji znanosti razvil, ali bi mu ne bila prej klonila sila, predno bi bil dosegel svoj zadnji cilj — zastonj bi bila vsaka beseda domneve o tem. To pa gotovo lahko izjavimo, da je dejanska izguba za našo znanost, da ni dovršil tistih del, ki jih je uspešno pričel. To je drugi, zgodovinski dal Uvoda v glasbo (začet v Dis-u 1931), to je zaključek študije o Metzingerju, to je sinteza njegovih posameznih etnografskih študi j in to je končno nameravana druga temeljita predelava in poglobitev prvega dela Uvoda v glasbo. V naši mladi znanosti je Vurnikov pojav osamljen in zato tako nenadomestljiv. On je družil v eni osebi umetnostnega zgodovinarja, muzikologa, etnografa in vse tri povezal z bujnim osebnim temperamentom publicista. Če je v likovni umetnosti temperament bistvena lastnost, ni nič manj pomemben pri napredku znanosti, kjer ga le prepogosto pogrešamo. Ohranimo našemu sotrudniku in tovarišu dober spomin! Umetnostno zgodovinsko društvo. X. redni občni zbor U met 11 ost n o-zgodo v inskega društva. Zadnji občni zbor je bil dne 15. maja 1950 pri Slonu. Otvoril ga je predsednik msgr. V. Steska, pozdravil navzoče in podal v splošnem pregled dela društva v letu 1929. Tajniško poročilo S. Vurnika je navajalo, da je imelb društvo leta 1929. petsto članov, torej okroglo toliko kakor prejšnje leto. Odbor je imel štiri seje, izdala sta se deveti letnik Zbornika za umetnostno zgodovino in Umeltnostni spomeniki polit, okraja Kamnik od dr. Fr. Steleta, začela se je izdajati M. Maroltova topografija dekanije Vrhnika. V maju 1. 1929. se je priredil izlet v Dalmacijo, ki se ga je udeležilo osemnajst članov, tki so si s S. Vurnikom ogledali vse važnejše umetnostne spomenike'dalmatinske obale do Kotorja. Vršili so se tudi krajši izleti, tako v Šmarje pri Jelšah, Metliko in Tri fare ter v Krško. Vodil jih je dr. Fr. Stele. Izlet v Prekmurje se je moral radi tehničnih zaprek odgoditi. Vršili so se tudi ogledi: Florjanske cerkve in gradu, stolnice in semenišča, Sv. Jakoba in Gruberjeve kapele, Št. Petra in Codellijevega gradu. Oglede je vodil msgr. Steska. Predavalni ciklus, ki je bil zamišljen z mottom Naša mlada umetnost (mlajši umetniki bi govorili o sebi) se radi zaprek ni vršil Društvo je leta 1929. posredovalo pri belgrajski vladi za podporo za ohranitev samostanske cerkve v Kostajevici in se po odborniku, dekanu dr. Iz. Cankarju udieležilo odkritja spomenika Grgurju Ninskem v Splitu. Tajnikovo poročilo se je vzelo na znanje. Blagajniško poročilo msgra. V. Steske je izkazalo na dohodkih Članarine.......................16.900-20 Din Darov.......................... 6.200’— „ Obresti......................... 1.700'88 „ Izletov........................ 250'— „ Skupaj . . 25.051-08 Din na izdatkih: Tisk ZUZ 25.714-50 Din Poštnina 467"50 \ezava 1.690’— Nabiralec članarine .... 290"— Klišeji 6.509'— »» Razno 28’24 Skupaj . . 52.499-24 Din Torej primanjkljaj . . . . 7.468" 16 J» Ostanek od 1. 1928 .... 28.601-07 »» Skupno v blagajni .... 21.152-91 Din Dalije 969 lir, t. j 2.812’— »» in po sklepu računov še dohodek 240’— Torej suma prebitka . . . 24.184-91 Din Zbornik je s teni za 1. 1930 zavarovan. Darov je bilo topot manj kakor prej, vendar so še obljubljeni. Nabiralki gospe Fernandi dr. Majaronovi se za njen požrtvovalni trud izreče najlepša zahvala. Poročilo urednika je radi odsotnosti dekana dr. Iz. Cankarja izostalo. Revizorja gg. N. Velikonja in F. Gabršek sta poslalia izjavo, da sta poslovanje kontrolirala in našla vse v soglasju z izkazi. Predlagala sta, naj se odboru izreče absolutorij. NaJto so bile volitve odbora. Na predlog g. Fr. Pretnarja se soglasno sprejme predlog, naj se volijo v odbor: ga. F. Majaronova, dr. I. Cankar, dr. F. Stele, dr. R. Ložar, msgr. v. Steska, M. Sternen, dr. B. Saria in dr. S. Vurnik. Preglednika: N. Velikonja in F. Gabršek. Pri slučajnostih se je sklenilo prirediti izlet v München v zvezi ali z Niirnbergom ali z Benetkami, kjer bo letos mednarodna razstava. Sklenil se je tudi prirediti izlet v Prekmurje, dalje izleti v Kostanjevico, Št. Jernej, Št. Peiier na Dol in Slov. Gradec. Dr. F. Stele je predlagal, naj bi društvo proslavilo v jeseni šestdesetletnico slikarja in restavratorja M. Sternena. Sklenilo se je, naj odbor tozadevno stopi v stik z Narodno Galerijo in ukrene vse potrebno. Gospa F. Majaronova je predlagala prireditev razstave grafike v zvezi s predavanji o grafiki. Predlog je bil sprejel. Občni zbor, ki se je otvoril ob 20.50, se je zaključil ob 22.30. Dr. S. V. Bibliografija za 1. 1951. Sestavil J. šlebinger. Kratice: CZN — Časopis za zgodovino in narodopisje: DS = Dom in svet; GMS = Glasnik muz. društva za Slovenijo; II = Ilustracija; IS — Ilustrirani Slovenec; J = Jutro; Jsln = Jugoslovan; LZ = Ljubljanski zvon; M = Mladika; MV = Mariborski večernik; ND = Nova doba; S = Slovenec; SBL = Slovenski biografski leksikon; SN — Slovenski narod; ZUZ = Zbornik za umetnostno zgodovino. I. Knjige, razprave in članki. naši kraji. Gabriel Gruber itd.) SN 31. I. 31. Arhitektura. Mesečna revija za stavbno, likovno in uporabno umetnost. II us Herman: Zavodna cerkev na Ko-Izdaja konzorcij „Arhitekture“ (ing. deljevem. Arhitektura 1931, 50—2. arch. Drag. 1’atur) v Lj. Za ured- jz nage cerkvene umetnosti (L. 1931. ništvo odgovoren dr. Rajko Lozar. prenovljene cerkve.) IS 1931, 399. Grafično delo Jugoslovanske tiskarne. 1931 (1. št. izšla oktobra). -I0. Kamnik. — Relief mesta, napravil kmet Poročila: Silv. Škerl, S 22. 10. 1931. Janez Selan. — S 30. 8. 31. B °,r k o .Božidar: Čemu „Narodna ga- Kos Milko: Srednjeveški rokopisi v lorija \ Lj. m kaj hočemo z njo. Sloveniji. Opisal s sodelovanjem J L L -»L ^ F r. S t e 1 e t a. (Codices aetatis me- D ob id a Karel: Mara Kraljeva. M diae manu scripti, cpii in Slovenia 1931, 112. — Spomenik kralju Petru reperiuntur.) Založilo Uinetnostno- v Lj. LZ 1931, 75—8. — Fr. Tratnik zgodovinsko društvo v Ljub. 1931. — 50 letnik. LZ 1931, 554—6. VIII+247 str. V. 8°. Gaber Ante: Stare slike pripovedu- „ ... c . r-. ,o|.|. 1r £■ 1 . i. • Poročila: S 24. 12. 31. — J. A. C. 1 o n a r : jejo... (Slikar Kremser-Schmidt in Zentralblatt f. Bibliothekswesen 1932, 155. Kregar Rado: Načrt za regulacijo Novega mesta. Arhitektura 1931, 30—2. Naša sodobna arhitektura. Tam, 68—70. Ljubljana. — „Domači prijatelj“ 1931, jub. št. 9—10 „Ljubljana“, iz vsebine: Fr. Stele, Umetnost v razvoju Ljubljane. 233—8 (z reprodukcijami kiparskih del L. Misleja, Fr. Robbe, fresk G. Quaglia itd.); Al. Potočnik, Ljubljanske cerkve. 239—245; Janko Omahen. O Plečnikovem regulacijskem načrtu Velike Ljubljane. 253—5. — Spomeniki in druge znamenitosti. 261—2. — Najstarejša hiša na Mestnem trgu. 263—4 (sedanja Skaber-netova). — Kako hoče Plečnik regulirati Vodnikov trg. S 12. 9. 31. — Restavrirani ljubljanski magistrat: J 8. 8. 51; S 10. in 11. 9. 51; Sgrafiti na magistratu: SN 11. 7. 31; S 29. 8. 31; Pod roko umetnika Mat. Sternena je zopet oživelo delo njegovega prednika. SN 7. 9. 51; Govor arh. ing. Mušiča ob svečani otvoritvi. SN 9. 9. 51. — K. D o b i d a , Ljubljanski rotovž. M 1951, 106—8. — R. Ložar, Arhitekturna razmišljanja v Ljubljani. II 1951, 195, 201, 211. — Fr. Stele, Gradbeni razvoj Ljubljane. II 1951, 290—2. — Osnove velike Ljubljane. SN 24. 12. 31. — A. Gaber: Vodnjak pred mestno hišo. SN 20. 6. 51. — Isti: Pozabljen Neptunov vodnjak. Zgodovina krasnega spomenika iz I. 1660. SN 28. 7. 51. — Nov rimski zid stare Emone na Rimski cesti odkrit. SN 10. 7. 31, S 14. 7. 51. — Regulacija Dunajske ceste. J 18. 10. 51. — Pred zgradbo univerzitetne knjižnice po Plečnikovih načrtih. Jsln 6. 5. 51. — Dom grafikov dograjen. (Krilatega leva na zgradili je po osnutku kiparja Josa Jurkoviča izvršila tvrdka Smerkol in Remžgar). S 29. 7. in 16. 10. 31, SN 10. 10. 31. — Otvoritev doma Hranilnega in posojilnega konzorcija. (Zgrajen po načrtih arh. ing. Faturja, Platnarja in Kosa.) SN 10. 10. 31. — Prenovitev poslopja in regulacija Glasbene matice (po načrtih arh. Plečnika). S 5. 10. 31; SN 12. 11. 51. (A. Gabe r). Ložar Rajko: Slovenska umetnost v 1. 1950. S 1. 1. 51. — Slovensko slikarstvo v 1. 1950. DS 1951, 90—5. — Razstava sodobne nemške likovne umetnosti in arhitekture. DS 1951, 285—8. Maribor. — Za ustanovitev umetnostne galerije v Mariboru. MV 9. 12. 51. — Kako se naj reši muzejsko vprašanje. MV 2. 1. 51. — Ureditev mariborskega muzeja. iMV 4. 7. 51. Nazori, Sodobni umetnostni, in sodobno ljudsko naziranje o umetnosti (literaturi) in življenju. SN 9. 3. 31. Ocvirk Anton: Življenje in umet- nost. LZ 1951, 108—112. Omahen Janko: Nova pota v sodobni arhitekturi. Arhitektura 1951, 6—7. Pavel Avgust: Odprta ognjišča v kuhinjah rabskih Slovencev. Etnolog IV, 1950/51, 125—145. Polec Janko: Spominu Edvarda in Karla Strahla. Poseben odtis iz ZU Z 1950, zv. 5—4. V Lj. 1951, 170, str. 4°. Poročila: Fr. Stelč, DS 1931, 406. — R. Ložar, DS 1931, 190 in II 1931, 136. Ptuj. — Dragocen gotski spomenik — trokrilni oltar v ptujski farni cerkvi, restavriral M. Ste r n e n. J in S 18. 7. 51. — Izkopan rimski nagrobnik pred magistratom. S .10. 6. 51. — Nove arheološke najdbe. S 25. 7. 51. — Najstarejše slike v Sloveniji v minoritskem samostanu, odkril dr. Stele. S 15. 10. 51. — Po navodilu dr. Steleta je prenovil oltarje v minoritski cerkvi v Ptuju A. Z o r a t i. S 2. 10. 51. Regali Jos.: Letošnji načrti zakladnice slovenske umetnosti Narodne galerije v Lj. S 4. 4. 51. Rohr in an Stanislav: Projekt kon- certne zgradbe za Beograd. (Z na črti). Arhitektura 1951, 45—8. Smrekar Ilinko: Iz \eže v sobo in salone. (A. Kos v Lj., organizatoi prodaje slik.) J 9. 5. 51. Stanovanje. Izdal arh. Jože Mesar in arhitekt Spinčič. Jugoslovanska knjigarna. 1951. (Kosmos 2.) 199 str. 8°. Poročila: SN 23. 6. 31. Spomeniki, Umetnostni, Slovenije. III. Marijan Marolt : Dekanija Celje. 1. zvezek. Cerkveni spomeniki v Celju. Izdalo in založilo Zgodovinsko društvo v Mariboru. 1951. 115 str. V. 8°. Poročila: Fr. St el č, DS 1931, 406 in II, 167. — A. Stupica, J 8. 8. 31. — L u k -man, S 1. 7. 31. — J. Orožen, ND 16. 7. 31. — J. S e d i v , M 1932, 273. Stele France: Umetnostni spomeniki v Kamniškem okraju. S 7. 6. 31. — Znamenje pri Stični. M 1931, 27. — Umetnost na severozahodu Slovenije. II 1931, 152—3. — Glej: Ljubljana. Škofja Loka. — Odkritje grobnic v škofjeloški župni cerkvi. Jsln 10. 9. 31. •— Prenovljena škofjeloška cerkev. Pengovova slika Kristusa kralja. S 24. 10. 31. Šubic Vladimir: Palača Delavske zbornice v Lj. (Z načrti). Arhitektura 1931, 40—3. Tratnik Fran: Aforizmi o umetnosti. Odmevi II, 1931, št. 1—3, 67. Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Kulturno zgodovinski del. Izdal in založil Narodni muzej v Ljubljani. 1931. 185 str. 8°. Vsebina: Jos. Mal, Zgodovinski pregled; R. Ložar, Arheološki oddelek; B. S a r i a , Numizmatična zbirka; Franc Stele, Likovna umetnost; J. Mal, Obrtni oddelek, Knjižnica in arhiv; Fr. Stele, Spomeniški urad. — Prim.; Sto let slovenskega muzeja. S 18. 10. 31. — Poročila: F. Sij an ec, DS 193i, 523—5. — J 16. 10. 31. — M. Kos, GMS XII, 65. Vurnik Stanko: Naša slovenska ljudska umetnost: Bohinj. JS 1931, 4—5. — Predavanje v Slavističnem klubu 22. 3. 31 o vprašanju slovenstva v ljudski umetnosti. Poročila: J 23. 3. 31; F. Šijanec, Jsln 24. 3. 31. Zbirka del slovenske likovne umetnosti. Izdaja „Umetniška matica“ v Lj. Zvezek 2. Nande in Drago V i d -m a r. Uredil Tone Seliškai. 1931. Poročila- MV 7. 3. 31. — IS 1931, 72—3 (z reprodukcijami). Zorman Ivan: Predavanja o postanku muzejev in galerij ter o naši domači umetnosti na ljudskem vseučilišču v Celju. ND 14. in 18. 12. 31. II. Biografsko gradivo. Ažbe Anton. — R. Jakopič, LZ 1931. 254. Cotič V i k t o r. Silva Trdina, Razgo vor z našimi umetniki ob razstavi „Brazde“: MV 19. 12. 31. Dolinar Lojze. — D.-jev in Meštro-vičev kralj Peter. SN 17. 6. 31 (N. Bartulovič) in J 21. 6. 31. — D. ustvaritelj Petrovega spomenika: j in Jsln 6. 9. 31. Gorjup Jože, akad. slikar. — A. Gaber, G. poslikal kostanjeviško cerkvico Sv. Miklavža: SN 28. 11. 31. Gorše France, kipar. — P.: Jsln 26. 3. 31. — R. Kresal: J 8. 11. 31 (o kipu „Pridigar“). — S 31. 5. 31 (po članku Clementa Morroja v „La Revue Moderne“ 15. 5. 31). — Rili. Jakopič, Naš rod III, 86—88 (z reprodukcijami). Glej III. Razstave. Grohar Ivan. — R. Jakopič, LZ 1931, 255—7. Gvajc Anton. — Rad. Rehar, Obisk pri slikarju G.-u: Jsln 1. 2. 31 (s sliko). Hilbert Jaro. — Avtobiografija in reprodukcije: IS 1931, 261 (Madona, str. 261). — Egiptovski listi o H.-u: S 1. 5. 31. — Pri slikarju H.-u: SN 15. 7. 31 (kako je ustanovil v Kairi slikarsko akademijo). Horvat Franc, slikar, šestdesetlet-nik: S 29. 11. 31. Jakac Božidar. — J. se vrača iz Clevelanda v domovino: Jsln 19. in 23. 5. 31. — J. zopet doma in o vtisih v Ameriki: S 10., 18. 6. 31 (s sliko); Jsln 14. 6. in 9. 7. 31. — Amerika v Jakčevih slikah: S 1. 10. 31. — Jakčev film o Ameriki: MV 3. 10. 31. — Jakčeva predavanja o Ameriki: MV 2., 16. 10. in 19. II. 31.; ND 9. in 16. 10. 31. — K. Dobida, M 1931, 467—8. Jakopič Rihard. — Tovariši in jaz. (Predavanje v Celju). LZ 193), 250 do 9. Jirak Karel. — Razgovor z J.-om. MV 23. 12. 31. Justin E I k o. — Odlikovanje grafika E. J.-a v Los Angelesu. J 6. 6. 31. Kasimir Luigi, grafik. — Fr. S t e 1 e : II 1931, 395—6. Kos Ivan, slikar. — K Dobida, M 1931, 272—3 (s sliko). Kos Tine, kipar. — Iz njegovih najnovejših del. IS 1931, 100. — Lad. Žimbrek: Savremenik 1931, 38—9 (2 reprod.: Na povratku z dela, Dve ženi). Košar Franc, slikar iz Prlekije. II 1931, 288 (z reprodukcijami). Kralj-Jerajeva M ara. — K. Dobida, M 1931, 112. Kralj France. — Kip „Sejavca“ na palači Hranilnega in posojilnega konzorcija v Lj.: S 5. 8. 31. Kralj Tone. — Slike za cerkvi v Av-bru in na Sv. Višarjah: M 1931, 72. — R. Ložar, DS 1931, 92; 288. — A. Podbevšek, Naš rod III, 130—2 (z reprod.). Kregar Ivan, pasar, u. 7. 5. 31 v Lj. — Nekrologi: SN 7. 5.; 8. 5. 31: Jsln, S (s sliko). — Slika: IS 1931, 166. Langus Henrika. — Novoodkrita slika: avtoportret slikarice. IS 1931, 150. Langus Matej. — J. Mal, Iz torbe predmarčne birokracije. GMS XII, 1931, Zgod. sekcija, 33. Loboda Peter, kipar. — Iz ateljeja P. L.: IS 1931, 68 (6 reprod.). — š.: J 20. 12. 31 (reprod. Portret pre-stolonasl. Petra in bronasti detajl nagrob. spomenika za rodb. dr. Marušiča). Maleš M i li a. — C. Kočevar, Načrti in dela M. M.-a: S 14. 5. 31. — Preno vil stare baročne oltarje in solie v trebanjski podružnici Sv. Janeza na Brezi. Reprodukcije: IS 1931, 237. Mrčun Franc, ljudski slikar, 50let-nica rojstva: S 16. 12. 31. Nemec Franc, kipar, dvojni srebrni jubilej: S 10. II. 31. Pilon Veno. slikar. — II 1931, 323—4 (z reprodukcijami). Plečnik Jože. — Glej Ljubljana. — P. Projektant nove praške cerkve: J 16. 9. in 10. 10. 31. — Naš veliki mojster prof. arh. J. P.: TS 1931, 320—1 (z reprodukcijami njegovih del). Pungartnik Josip, akad. slikar-por-tretist. — S 20. 6. 31. Sirk Albert, slikar. — 18. 12. 31 (Silva Trdina) MY 24. 3. 31. Pri slikarju Sirku v Sv. Lenartu. M. V. 24. 3. 31, št. 92. — Razgovori z našimi umetniki (Ob razstavi „Brazde“) Albert Sirk. — 18. 12. 31 (Silva T rdina). Trdina Silva, M. V. 18. 12. 31, št. 286. Trdina Silva: Viktor Cotič. Trdina Silva: M. V. 19. 12. 31, št. 28. Smrekar TI i n k o. — 8 karikatur v obliki razglednic: Jsln 31. 5. 31. Sterle Fran, -— Dodaj k ZUZ 1930, 214: Grob pok. F. S. v Londonu. S 10. 5. 31. — K. Dobida, M 1931, 26 (s sliko). Šubic Vladimir, arhitekt. — TS 1931, 120—1 (s slikami). — Prizna- nje graditelju nebotičnika v Lj.: SN 6. 11. 31 (A. Gaber). Tratnik Fran. — Petdesetletnik: K. Dobida, LZ 1931, 554—6. — R. Jakopič, Naš rod III, 10—2 (s slikami). — M. Marolt, ND 12. 6. 31 (prim. ND 8. 6. 31). — F. šijanec, Jsln 14. 6. 31. — St. Vurnik, S 10. 6. 31 (s sliko). — Borko, J 10. 6. 31 (s sliko). — II 1931, 235 ( s sliko). — SN 9. 6. 31. Trstenjak Ante. — Slika p. H. Satt-nerja: MV 4. 3. 31. — Zagrebški listi o T.: MV 18. 5. 31. Vesel Ferdo. — 70letnik: A. Gaber, SN 16. 5. 31 (s slikami). — J 17. 5. 31. Vidmar Drago (in N a n d e). — Glej: I. Zbirka del slov. likovne umetnosti, 2. — R. Ložar, DS 1931, 92. Vurnik Ivan, arhitekt. V.-ov velik uspeh v Berlinu na mednarodni razstavi za gradnjo in ureditev inest. S 22. 5. 31 (po beograjski „Politiki“ 16. 5. 31). — B. Borko, Obisk pri prof. L V.: J 31. 10. 31. III. Razstave. Ložar Rajko: Umetnostno življenje. (Poročilo o umetnostnih razstavah). DS 1931, 414—5. Razstava Matije Jame v Jakopičevem paviljonu, otvorjena 18. 1. 1931. — R. Jakopič: S 30. 1. 31. — H. Smrekar: j 30. 1. 31. — R. Ložar: DS 1931, 93—4. — II 1931, 144. — Jsln 18. I. in 8. 2. 31.; J 30. 1. 31; S I. 2. 31. Zagrebška razstava Matije Jame. (Salon Ullrich od 30. 12. 1930—8. 1. 1931.) Ivo Sever: J 10. 1. 31; prim. J 20. I. 31. Prva jugoslov. razstava m o d e r n e arhitekture v Beogradu 18. 'io 28. 2. 31.) razstavilo 12 slovenskih arhitektov. Jsln 10. 2. 31; J 22 2. 31. Razstava Toneta Kralja (v zasebnih prostorih prof. dr. Mirka Hribarja v Frančiškanski ul. 10). R. Ložar: DS 1931, 288. — Silv. Škerl: Slov. list 10. 3. 31. — Ante Gaber: SN 11. 3. 31. — Jsln 8. 3. 31. — H. Smrekar: Nabožno slikarstvo T. K.: J 14. 3. 31. Razstava moderne francoske grafike in knjige v Mariboru MV 24. 3. 31. Razstava Ante Trstenjaka v Mariboru. (Otvoritev 19. 4. 31.) MY 1931, št. 86, 87, 88. — A-c: J 25. 4. 31. Umetnostna razstava s 1 o v e n s k i li mojstrov v Celju od 17.—25. maja 1931. (Priredil ljublj. trgovec z umetninami Anton Kos.) ND 18. in 26. 5. 1931. — M.: S 19. 5. 31. Potujoča Peruškova razstava v Ameriki (60 slik iz Slovenije in Nove Mehike). Jsln 20. 5. 31. Razstava treh slovenskih umetnikov v Beogradu: L. Dolinar, G. A. Kos in Pavlovec v paviljonu Cvete Zuzoric' (otvorjena od 4. do 17. jun. 1931). MV 8. 6. 31; J 1931, št. 128, 131, 135 a. — Posnetek kritike M. Kašanina v beog. Vremenu v SN 16. 6. 31. — Tone Potokar:: Jsln 17. in 21. 6. 1931 in S 19. 6. 31. — Predrag Karalič: „Život i rad“ 25. 6. (posnetek v SN 18. 6. 31). Tretja pomladanska razsta-v a slikarskih in kiparskih del ju-goslov. umetnikov v Beogradu v Umetnostnem paviljonu „Cvijete Zuzorič“ (od 3. maja 1931, zaključena 4. jun. 31): Dd.: J 27. 5. 31. — A. Gaber: SN 30. 5. 31. — Tone Po-, tokar: S 8. 5. 31; Jsln 24. 6. 31; S 24. 6. 31. Razstava slovenske umetnosti v C e - 1 j u pod vodstvom R. Jakopiča (zastopanih 18 slov. slikarjev in kiparjev z nad 70 slik in kipov). Jsln 21. in 23. 5. 1931. Razstava starinskih cerkvenih paramentov v dvorani lj. škofijskega dvorca, priredilo Umetn. zgod. društvo (od 7.—13. jun. 1931). IS 1931, 198; J 6. 6. 31. — A. Gaber: SN 10. 6. 31. — A. Stupica: Jsln 14. 6. _ S 1931, št. 124, 127, 129. Razstava portretov in kompozicij Karle B u 1 o v č e v e v Zagrebu v salonu Ullrich (otvorjena 1. 6. do 14. 6. 1931). Jsln 4. 6. 31. — Ivo Sever: J 12. 6. 31. Četrta razstava likovne umetnosti na 1 j. velesejmu od 30. 5.—8. 6. 1931. — Hinko Smrekar: J. 3. 6. 31. — S 13. in 24. 6. 31 (St. Vurnik). — Iv. Vavpotič: S 6. 6. 31; Jsln 10., 13. 6. 31. in SN 13. 6. 31. — A. Gaber: SN 8. in 10. 6. 31. — R. Ložar: DS 1931. 414; II 1931, 224. —Naši umetniki čakajo. J 16. 6. 31. — Umet- nostna razstava zaključena. Jsln 19. 6. 31. Razstava portretov akad. slikarja Pungartnika v Kranju. S 20. 6. 31. Razstava grafičnih vajencev. — Jsln in S 25. 6. 31; J 28. 6. 31. Jubilejna razstava Tehnične sred- šole v Lj. od 25.—28. junija 1951. — Jsln 1931, št. 133, 143, 144; S 1931, št. 130, 139, 140, 141; J 145 in 146. Razstava noš in strin v Kamniku. SN 1931, št. 150, 154; Jsln in S 10. 7. 31. Razstava mariborskih tiskov in slik (priredili Študijska knjižnica, Zgodovinsko društvo m arhiv). Otvorjena 7. 7. 1931: MV 8. 7. 31. Razstava naših mest na velesejmu v Ljubljani. SN 14. 9. 31. — Ljubljana: S 17. 7. 31. — Maribor. MV 1931, št. 228, 231, 244. — Celje. ND 11. 9. 31. Zgodovinska razstava v Škofji Loki. — SN 18. 8. 31; S 21. 8.; J 23. in 26. 8. 31. Razstava spominskih predmetov na tujsko-prometni razstavi. S 16. 7. 31 (Narte Velikonja), 3. 9. 31; J 30. 8. 31; Jsln 4. 9. 31. Razstava slik akademskih slikarjev, ki predočujejo lepoto Jugoslavije, v Celjskem domu. (Otvorjena 20. okt. 1931): ND 1931, št. 84, 85. Razstava narodnih umetnin na verandi vrta kavarne „Zvezda“. S 23. 9. 31. Razstava nove zbirke v Narodne m muzeju ob njegovi stoletnici. J 25. 10. 31. Razstava Kluba likovnih umetnic v Jakopičevem paviljonu (od (30. avg. -— 21. sept. 1931). — R. Ložar: DS 1931, 415 in II 1931, 360. — Jsln 1., 6„ 13. 9. 31. — SN 28. in 31. 8. — A. Gaber: SN 12. 9. 31. — T 28. in 31. 8. 31. — H. Smrekar: J 11. 9. 31. — Č. Š.: J 19. 9. 31. Razstava Božidarja Jakca „Amerika“ v Jakopičevem paviljonu (od 27. sept. — 24. okt. 1931). — R. Ložar in F. Šijanec: DS 1931, 413 in II 1931, 435—6. — Borko: I. 27. 9. 31. Jsln 27. in 29. 9. — St. Vurnik: S I. 10. 31. — Č. Š: J 18. 10. 31. — SN 20. in 22. 10. 31. — K. Dobida: M 1931, 467—8. Razstava kiparja Fr. Gor še ta na umetnostni razstavi na velesejmu. — A. Gaber: SN 31. 10. 31 Razstava Fr. G o r š e t a v Jakopičevem paviljonu (otvorjena 1. 11. 1931). — J 5. in 7. 11. 31 (N. Pirnat). — S 3. in 10. 11. 31; SN 6. 11. 31. — R. Ložar: 11 1931, 434—5. Slikarska razstava M. Modica in K. Slapernika v dvorani Mestne hranilnice v Celju (otvoritev 17. dec. 1931). ND 14., 18. in 24. 12. 1931, j. 27. 12. 31. Prva razstava umetniškega kluba „Brazda“ v Mariboru (otv. 6. 12. 1931; razstavili: Viktor Cotič, Anton Gvaic, Karel Jirak, Ivan Kos, Janez Mežan, Franc Ravnikar, Albert Sirk in Ante Trstenjak). J 19. 12. 31; MV 1931, št. 264, 279, 280, 281, 283, 287. Razstava v kiparskem ateljeju S o j č skupno z akad. slikarjem S. Frasom (od 13.—26. decembra 1931). — MY 1931, št. 282; 290 (Fr. Pivka). Razstava slik pri A. Kosu na Mestnem trgu v Lj. — H. Smrekar: J 9. 5. 31. — SN 21. 12. 31; J 23. 12. 31. IV. Spomeniki. Spominski plošči Ignacija Borštnika in Davorina Jenka v Cerkljah pri Kranju, odkriti 28. junija 1931. (Spominsko ploščo za Borštnika je zasnoval arh. Stane Rohrman, za D. Jenkovo prof. Jože Plečnik). M 1931, 310—1; ND 30. 6. 31; J 1931, št. 147, 2l6a, 217; Jsln 1931, 131, 139, 144, 145, 148, 152; S 24 in 30. 6. 31. Spominska plošča dr. K. C h o d o u n -skemu na Jezerskem. (Načrt je napravil arh. Jože Plečnik). SN 14. 8. 31; J 23. 8. 31; MV 27. 7. 31. Spominska plošča na rojstni hiši dr. Fr. Detele v Moravčah. ND 21. 9. 31; Jsln 22. 9. 31; S 18. in 22. 9. 31; SN 19. 9. 31. Spomenik' Juriju Fleišmanu v Beričevem ob Savi, odkrit 7. 6. 31. — Dr. Kozina: J 7. 6. 31. — Jsln 8. 5., 7. in 9. 6. 31; S 7. 6. 31. Sv. Florijan v veži nove palače Vzajemne zavarovalnice, iz lipovi-ne iztesan kip Ivana Pengova. M 1931, 314. Spominska plaketa Iv. Hribarja na tehn. srednji šoli v Ljubljani, delo prof. Ant. Severja. — J 22. 9. 31; 7. II. 31; Jsln 22. 9. 31; SN 6. in 9. 11. 31. Bronast relief Fr. Levstika, pritrjen na spomenik v Vel. Laščah, delo Svitoslava Peruzzija. M 1931, 435; SN 25. 7. 31; Jsln in J 26. 7. 31; S 28. 7. 31. Spomenik Tonetu Maleju v Boh. Bistrici, izvršil akad. kipar Lojze Dolinar, odkrit 19. 7. 31. — Jsin 1931. št. 147, 162, 165; J. in SN 20. 7. 31. Spomenik kralju Petru v Ljubljani. Delo Lojza Dolinarja. K. Dobida: LZ 1931, 75—8: IS 1931, 293. — R. Jakopič o spomeniku pired magistratom: S 19. 5. 31; II. 1931, 304. — Dolinarjev in Meštrovičev kralj Peter: J 21. 6. 31. — Nik. Pirnat: J 5. 12. 31. — N. Bartulovič v beogr. Politiki, posnetek v SN 17. 6. 31. — Jsln 1931, št. 170, 206, 207; J 1931, št. 170, 205 a; S 1931, št. 166, 202: SN 1931, št. 166, 189, 195, 201; MV 7. 9. 31; ND 27. 7. 31. Spomenik kralju Petru na Braču (delo Svitoslava Peruzzija). — S 3. 10. 31. Prešernov spomenik v Ljubljani. — Anketa o vprašanju „Kam s Prešernovim spomenikom?“ . v SN: št. 120 (I%r. Zajc, Berneker, R. Jakopič), 121 (Lojze Dolinar, Tone Kralj, H. Hus), 130 (Drag. Fatur, G. A. Kos, Iv. Vavpotič, Bemeker-jevi dodatki), 132 (arh. Costapera-ria, M. Marolt), 135 (ing. Fr. žužek, Fr. Kralj, M. Gaspari), 137 (H. Smrekar, S. Magolič). — R. Jakopič, LZ 1931, 556—8. — J. Puntar, S 4. 7. 31. Šubičeva bronasta plaketa (delo prof. A. Severja). — J 21. 6. in 4. 7. 31. Spomenik Francetu Urbaniji (delo arh. Iv. Pengova). — S. 9. 6. 1931. Spomenik Miroslavu Vilharju (izdelal akad. kipar Tv. Sajovic; odkrit 9. 8. 1931 v Planini pri Rakeku). — Jsln 1931, št. 126, 156, 179, 182, 183: J št. 156, 183; MV 28. 7. 31: S 9. 8. 31: SN 8. 8. 31: ND 10. 8. 31; II 1931, 337. Nagrobni spomenik dr. Greg. Žerjavu (osnutek arh. inž. V. G 1 a n -z a , plastiko je izklesal Boris K a -lin). — J 15. avg., 4. in 13. 10. 31; SN 3. in 17. 10. 31; ND 16. in 19. 10. 1931. Glanz Viktor: Grobnica dr. Ž. v Lj. (z načrti): Arhitektura 193!, 85. — Prekrasen arhitrav na stebru dr. Ž. spomenika: J 18. 10. 31. Spomenik padlim junakom v Murski Soboti (po načrtih prof. Ščuke, odkrit 8. 6. 31). — J 7. 6. 31; Jsln in S 10. 6. 31. Vojni spomenik na Breznici (odkrit 20. sept. 1931). Uelo arli. Plečnika, Iv. Severja, Borisa Kalina in kamnoseka Iv. Vurnika. — France Stele: M 1931, 409—414. — S 19. 9. 31. Književnost. Ljubo Karanian, Iz kolijevke hr-vatske prošlosti. Historijsko-umetničke crtice o starohrvatskim spomenicima. Zagreb, Matica Hrvatska, 1930. Ljubo Karaman, konservator v Splitu, je danes nedvomno najboljši poznavalec starohrvatske umetnosti. O njej so pisali doslej že mnogi, posebno pa don Fr. Bulič, C. M. Ive-kovič, L. Jelič* F. Radič, J. Strzy-gowski (Starohrvatska umjetnost, Zagreb 1927 in Die altslavische Kunst) in dr. Ni dvoma, da je ravno delo J. Strzygowskega, ki ga je založila Matica Hrvatska in ki je v vsej slovanski znanosti zbudilo največjo pozornost in mnogo temeljitih odgovorov, tudi za postanek Karamanove knjige eden glavnih povodov. In če kdo je bil Karaman, ki je v zadnjem desetletju napisal najkritičnejše študije o staro-hrvatski umetnosti, poklican, da od hrvatske strani osvetli nevzdržno stališče Strzygowskega in rezultate dosedanjih razizkavanj strne v celotno sliko o starohhrvatski umetnosti. K. je svoje delo razdelil na troje oddelkov: I. Starohrvatska umjetnost u svojim spomenicima i tezama raznih pisaca, II. Jesu li u Biačima kod sv. Marte bili hrvatski kneževski dvoro-vi? III. O zadnjim iskopinama društva „Bihača“ u okolici Splita i Solina. Najvažnejši in po svojin izsledkih naj-plodovitejši je prvi del. Tu obdeluje K. najprej male cerkvice svobodnih oblik (IX.—XT. st.), ki jih po našem mnenju opravičeno smatra za izraz krajevne starohrvatske stavbinske kulture. V n jih je tudi eden glavnih momentov proti naziranju Strzygowskega o postanku tudi starohrvatske arhitekture iz prvotne lesene. Sledi ocena monumentalnega stavbarstva starohrvatske dobe po zapadnoevropskih vzorcih. Glavni spomenik je karolinška rotunda sv. Donata v Zadru in novi tip triladijnih stavb, ki se pojavi v XI. stol. pod vplivom benediktinskih samostanov. Najvažnejši del cele knjige je poglavje Pleteninska ornamentika skulptur starohrvatske cerkvene opreme. To doslej toliko sporno vprašanje, ki so ga narodni navdušenci doslej kakor drugod tudi na Hrvatskem reševali z narodnega vidika in ki zadeva tudi slovensko spomeniško posest, odkar se je našel v Slivnici pri Mariboru spomenik tega sloga, je zagrabil K. s priznanja vredno objektivnostjo pravega znanstvenika in tako proti F. Radiču kakor proti Strzygowskemu in drugim ugotovil, da ta ornamentika ni niti longobardska niti hrvatska niti lastnina obojim skupne pradomovine, ampak, da se je razvila v Italiji, iz antične, slično kakor se je iz latinskega razvil italijanski jezik. Italijanski spomeniki so starejši od hrvatskih, pri njih je jasno zapažen razvoj, hrvatski pa so nedvomno posledica prenosa tega iz Italije, kjer se je formiral v VIII. stol., v Starohrvatsko okr. 1. 800. z uvajanjem krščanske vere po misijonarjih iz skrajne severovzhodne Italije. Ta dekorativna umetnost je bila v svojih zadnjih rezultatih, v svoji končni obliki zelo oddaljena od antike in kla-sičnosti, zato pa bližja okusu in tradicijam novih narodov in skromnim možnostim umetniškega ustvarjanja v novem evropskem položaju (K. str. 102/3). Kljub ugotovitvi italijanskega izvora' pa smatra K. (str. 108), da so to ornamentiko hrvatskih spomenikov izvrševali po italijanskih vzorcih domači hrvatski mojstri. Ta slog je bil potem v Starohrvatski zelo trdoživ in izumre šele tekom XTT. stol., ponekod pa se dajo njegovi sledovi ugotoviti še tudi v XIII. stol. V dveh važnejših poglavjih obdeluje K. kovinske predmete, ki so bili izkopani v starohrvatskih grobovih in so splošno važni za staroslovansko arheologijo, spomenike slikarstva (pos. v rokopisih) in umetne obrti ter zaključi, da je starohrvatska umetnost pač regijonalnega pomena, da pa je za umetnostnega zgodovinarja le zelo zanimiva, ker je na nji mogoče zasledovati proces umetniškega ustvarjanja in posebne razmere umetniškega dela na daljni periferiji kulturne Evrope (male cerkvice svobodnih oblik), ker v svojem konservativnem razvoju nudi zanimive varijante v primeri z umetnostjo drugih dežel (starohrvatske bazilike in skulptura prehodne dobe od srede XI. stol. dalje) in znatno izpopolnjujejo skromne podatke o življenju starih Slovanov (najdbe v sta-rohrvatskih grobovih). Še važnejši pa so ti spomeniki kot spomeniki bivanja, življenja in kulturnega stremljenja Hrvatov v zgodnjem srednjem veku na obali vzhodnega Jadrana. V drugem delu K. z uporabo listin in izkopanega gradiva pozitivno rešuje vprašanje hrvatskega knežjega dvorca v Biačih, v tretjem delu pa se bavi s cerkvico, ki je bila izkopana na Gra-dini pri Solinu in ki je verjetno ona cerkev, v kateri je bil kronan kralj Zvonimir. V zvezi s tem se peča z vprašanjem grobnic hrvatskih kraljev, ki bo, kakor upa, rešeno z odkritjem cerkve sv. Štefana in njenih grobnic. Več kakor poldrugsto slik in dve prilogi z načrti tlorisov starohrvatskih cerkva temeljito pojasnjuje besedilo. S prvim delom te knjige je dobila jugoslovanska umetnostna zgodovina lep in že skrajno potreben prispevek. Frst. Jože Rus, Kralji dinastije Svevla-dičev, najstarejši skupni vladarji Hrvatov in Srbov, 454—614. Ljubljana 1931. V deloma precej polemični obliki se je lotil ljubljanski knjižničar J. Rus, vprašanja o začetku hrvatske zgodovine, razmerju Gotov do starih Hrvatov, vlogi Gotov v jugoslovanski zgodovini in etimologije imena Hrvat. Vrednote te knjige, ki so v tem, da je z geografso metodo dodala več novih momentov za razlago virov o staro-hrvatski in staroslovanski zgodovini sploh, kakor tudi pomanjkljiva eks-taktnost metode, s katero je načel vprašanje zanesljivosti poročil popa Dukljanina („Libellus Gothorum“) in K. Porfirogeneta, so že ali bodo še zadostno osvetlili poklicani strokovnjaki v staroslovenski zgodovini, naš list pa more zanimati ta knjiga samo toliko, kolikor se pozivlje na rezultate izkopnin našega rojaka Gregorja Čre-mošnika v Brezi pri Sarajevu,1 kjer je Č. izkopal ostanke neke cerkve, v kateri se je nahajal zarezan v enega njenih polstebrov gotski runski alfabet. Ker je našel razen tega tudi kapitele, okrašene z ostro ločnimi dolbinami, sklepa Č., da gre nedvomno za stavbo, ki so jo sezidali Goti. Do-slovno pravi (str. 2): „Das Innere der Kirche war mit Kapitellen geschmückt, welche eine klare Vorstellung von der Kunst der Goten ergeben. Die eigenartigen Kapitelle führen uns zur Ueberzeugung, daß der „gotische stil“, soweit er sich auf eines der charakteristischen Merkmale, auf den Spitzbogen bezieht, mit vollem Recht seinen Namen führt und tatsächlich auf die Goten zurückgeht.“ Iz tega teksa je čisto jasno razvidno, da opira Č. svojo trditev o gotskem slogu edino na kapitele. Rus skuša Čremošnjikovo najdbo izrabiti za svojo tezo. Do neke mere opravičeno, ker je Č.-ovo dokazovanje (str. 5 in 6) o tem, da runski alfabet ni slučajno zašel na polsteber po njem odkrite stavbe, ampak da so ga vklesali nanj in na dve drugi mesti zidarji te stavbe, prepričevalno; historična verjetnost za to, da so bili Gotje, je vsekakor precejšnja, vendar pa se nam zdi, da bi bilo metodično vseeno pravilnejše, če bi se najditelj ne bil že a priori odločil zanje, ampak le splošno za Germane, posebno ker je čas postanka tega spomenika doslej popolnoma nedoločen. Rus pa je storil Čremošniku, katerega najdbi je posvetil več ko eno stran (str. 8—10), naravnost krivico, ko je njegov rezultat označil s temile besedami (str. 9): „Ugotovil je (nb. č.) tam (nb. v Brezi) staro središče ilirskega r'emena Desi-tijanov, ki so spadali po Pliniju h kon-ventu v Naroni, obenem pa našel ostanke porušene cerkve z jasnimi sledovi križnih stropnih obokov in ostrih lokov, torej znaki umetnosti gotskega gradbenega sloga.“ Temu nasproti ugotavljam. da gre tiri Č. objavi za predhodno publikacijo rezultatov izkopa- 1 Prim. o tem G. Čremošnik u. Dim. Sergejevski, Gotisches und römisches aus Breza bei Sarajevo, izdano kot No. 9 zbirke Novitates Musei Sarajevo-ensis — Novosti iz Bosansko-Heree-govskog muzeja, Sarajevo 1950. vanj v Brezi in ne za končni, znanstveno vsestransko preizkušeni in utemeljeni rezultat. Ker od take objave ne moremo zahtevati končne zanesljivosti, se nam zdi tem manj umestno, da se nanjo opirajo druge, s polno odločnostjo kot zanesljivo podane trditve. Brez ozira na zanesljivost ali nezanesljivost Č.-ovili trditev pa je Rus razbral iz njegovega teksta nekaj, česar tam zastonj iščemo in kar je bil le njegov pilim desiderium, ki bi bil seve ogromne važnosti, če bi bil resničen. Č. namreč trdi samo, da je našel kapitele okrašene z ostroločnimi dolbi-nami, na drugi strani pa izrecno pra- vi (str. 5): „Der Boden des ganzen Raumes ist von Asche in verschiedener Stärke, stellenweise von einigen mm Hölie, stellenweise aber einige cm stark, bedeckt, ein Beweis daß das Gebäude eingeäschert wurde und seine Decke aus Holz bestanden haben mußte. Außerhalb der Mauer findet man nur um die Apsis Brandspuren, so daß zur Zeit des Brandes nur an dieser Stelle Teile des Dachgerüstes nach außen einstürzen konnten“. Č. torej ne govori o „sledovih križnih stropnih obokov“, kakor trdi R., ampak ravno nasprotno o lesenih stropih, ki so se pri požaru zrušili v prostor. Le za apsido, kjer so sledovi zgorelih lesov samo zunaj, je verjetno, da je bila ob času požara obokana in je obok preprečil, da bi goreči les padal notri. Toliko o prenagljenosti, s katero je R. uporabil Č.-ovo začasno objavo. Prenagljen pa je tudi zaključek č.snika samega, ko utemeljuje z ostroločnim motivom na kapitelih, da gotski slog opravičeno nosi svoje ime in je torej resnično gotski. Kajti če bi bile dozdevne ostroločne dolbine tudi res dolbine po svojem smislu in ne samo po svojem videzu, bi s tem glede postanka gotskega sloga ne bilo nič dokazanega. Danes namreč nihče več ne dvomi o tem, da se je gotski slog razvil v 2. pol. XII. stol. čisto logično in dosledno iz romanskega in je značilni šilasti lok igral pri tem razvoju odločilno vlogo čisto iz estetskih in konstruktivnih vzrokov. Dokler se ne dokaže, da so ga že Got je tudi konstruktivno uporabljali, najsi že bo samo v arkadi, vrhovih odprtin ali drugih vsaj postranskih arhitekturnih motivih, ne bo za opravičenje izraza gotski slog, posebno pa za izvor njegovega bistva Čremošnikova najdba prav nič večjega pomena kakor dejstvo, da so šilasti lok vporabljali že v Mikenah, da ga najdemo pri Etruščanih ali pri Perzijcih, od katerih so ga prevzeli Arabci in muslimani sploh in bomo preje verjeli nazoru, da so ga Evropi posredovali iz orijenta križarji, kakor pa da je ustvaritev Gotov. Toda nevzdržno je tudi naziranje, da gre pri kapitelih v Brezi za ostroločne dolbine. Dolbine pač, toda njih geneza je druga kakor misli Č. Sam je pravilno podčrtal (str. 6) da gre za primitivno, močno „barbarsko“ izvedbo teh kapitelov in njih ornamentike. Mi bi rekli celo skrajno primitivno. Da gre pri tem še vedno za derivat antične oblike kapitela, nam dokazuje že stroga delitev na vrat, glavo in krilno ploščo-abakus teh kapitelov. Ne gre torej za absolutno novo ustvaritev barbarov. To zvezo potrjuje tudi ornament na vratovih in krilnih ploščah reproduciranih dveh kapitelov. Njegove paralele najdemo v starohrvatski in nji sorodni italijanski umetnosti t. zv. pletenega okrasja večinoma v oblikah, ki so antičnim vzorom mnogo bližje kakor v Brezi. Za stilizirani tri-list prim. v knjigi Lj. ICaraman, Tz kolijovke hrv. prošlosti (Zagreb 19"0). sl. 55, sarkofag iz muzeja sv. Donata v Zadru, sl. 81, ornament v S. Maria in Trastevere iz 1. 827, sl. 83. ornament iz S. Sabine v Rimu iz IX. stol. in sl. 94. ornament na ciboriju v Bologni iz VITI. stol. Naši sorodno trto pa naj-dema na sl. 111 na ornamentirani plošči iz Koločepa in na sl. 86 na plošči iz S. Maria in Toscanella. V oni v Brezi še bolj sorodni obliki pa I'; najdemo v 6.-7. stol. tudi na sponkah iz Fetignv-ja v muzeju v Frei-burgu v Švici (prim. sl. 47 v 11. Schmitz, Die Kunst des frühen und hohen Mittelalters in Deutschland, München 1924). Vse to bi bil bolj zunanji dokaz zato. da gre v slučaju v Brezi za koncem prvega tisočletja po Kr. večkrat opaženim pojavom razkroja antičnih oblik sličen in vspore-den pojav, ako že ne bi mogli trditi, da sere tudi pri glavi sami za derivat antične z listi okrašene glave stebra. Naši bistveno slično obliko listnega kapitela pa najdemo v omenjenem gradivu v dekoraciji plošče iz S. Sabine iz Rima iz IX. stol. (prim. sl. 8"5 pri Karamana o. c.). Nobenega dvoma namreč ni za poznavalca gradiva, da gre v Brezi samo za skrajno primitivno stilizacijo listnega kapitela, pri čemer so se večji srednji listi vsled težnje izvršiteljev, da učinkujejo plastično, izprevrgli v navidezne dolbine. Ta tendenca po plastični poglobitvi je očitna tudi v ozkili ogelnih listili. Z naziranjem o kaki „koreniti gradbeni delavnosti“ (Rus str. 9) torej ni nič, še manj pa o dozdevnih elementih poznejšega gotskega stav-binskega sloga pri ustvariteljih cerkve v Brezi. Da gre za stavbo v kakor-šnjikoli zvezi s starokrščanskim tipom, kaže tudi opis tlorisa, tako da vse govori za skrajno primitivno porabljene starokrščanske elemente in za majhno tehnično možnost ustvariteljev prikrojenega prevzetega tipa. „Baijbar-stvo“ stavbe v Brezi in njene ornamentike je vsekakor neprimerno večje kakor ono starohrvatske umetnosti. To bo menda vse, kar bi imel umetnostni zgodovinar pripomniti k ti, za presojo z nepopolnim strokovnim znanjem vsekakor zelo kočljivi knjigi. Frst. V. Brajevic — K. Strajnic. Misli o čuvanju dalmatinske arhitekture. Polemika. Predgovor mons. Fr. Buliča. Pretiskano iz „Novog Doba“ 1930—51. Split, 1931. Povod za to razpravo je dala sodna razprava dubrovniškega konservatorja K. Strajniča z inž. arhit. Ivačičem. Ivačič je namreč tožil Strajniča, ker je ta dal nepovoljno izjavo o njegovem projektu za hotel „Excelzior“ v Dubrovniku, češ, da mu je s tem škodoval na njegovem strokovnem ugledu. Brajevic pravilno zavzema stališče, da taka vprašanja ne spadajo pred sodišče, ampak edino pred sodni stol umetnostne kritike. Strajnic je objavil svoje stališče tudi v tisku, v brošuri „Dubrovnik bez maske •— Uzaludni napori i teška razočaranja“. Brajevic meni, da je stališče te brošure do vprašanj ohranitve spomeniškega Dubrovnika v neskladu s prakso istega konservatorja, ki zagovarja nameravano stavbo Kursalona po načrtu arhitekta N. Dobroviča na Pilah. Polemika se suče nato okrog tega konkretnega projekta, okrog vprašanja sodobne arhitekture sploh (Brajevic sodi o nji, da še ni dozorela), okrog osnovnih potez dalmatinske arhitekture, okrog Meštrovičevih in Plečnikovih izjav o sodobni arhitekturi in okrog raznih projektov za dalmatinska mesta iz zadnjega časa. Brajevic zaključuje, naj arhitekti svobodno propagirajo moderni način stavbarstva, konservatorji pa naj pred vsakim moderniz-nom poudarjajo predvsem pobude in nauke iz velike stavbarske preteklosti. S principijelne strani je ta brošura zanimiv prispevek k naši spomeniški problematiki. Frst. Povodom pedesetgodišnjice jubileja „Vjesnika za arheologiju i historiju dalmatinsku“ (Bulletin d’archeologie et d’histoire dalmate) 1878 — 1928, Split 1931. S tem zbornikom se je poslovil zaslužni dalmatinski arheolog don Fr. Bulič od svojih storudnikov. V uvodu je podal kratek pregled svojega delovanja. Dalje je tu objavljena ustanovna listina študijskega fonda dona Frana Buliča in tiskanih več kratkih arheoloških prispevkov večinoma od Buliča samega pa tudi od nekaterih drugih: Mate Polonijo, Jakov Maračič, Hippolyte Delehave, Ja-ques Zeiller, M. Barada in Salomon Reinach. Z Buličem, ki je še danes častni konservator in je kot bivši deželni konservator za Dalmacijo pravi oče varstva spomenikov v Dalmaciji in v Jugoslaviji sploh, stopa v 85 letu svoje starosti pri občudovanja vredni čilosti in skoraj nezmanjšani delavni energiji iz aktivne javnosti mož, ki je pol stoletja najčastnejše in najuspešnejše predstavljal našo arheologijo pred svetom. Želimo mu, da še dolgo uživa veselje svoje „viridis senectus“, kakor jo je sam nazval in kakor mu jo doslej naklanja božja previdnost. Frst. Erker Jos.: Jubilaeums- Festbucli der Gottselieer 600-Jahrfeier. Gottsehee, 1950. Str. 256. — Razni pisatelji so spisali članke tega zbornika, ki se nanaša na zgodovino, zemljepis, narodno življenje, noše, prirodopis kočevskega ozemlja. Naš list zanima zlasti si is: Gottselieer als bildende Künstler. Yon Michael Ruppe, akad. Maler u. Bildner in Salzburg. Str. 141—144. Pisec navaja umetnike, ki so ali rojeni na Kočevskem ali pa potomci kočevskega rodu, delujoči zunaj kočevske deželice, kakor Karel Meditz, P. Suitberg Lobisser, J. Stalzer, Jos. Gramer, Roman Petsche, Julij Fornbacher, J. Hutter, Jurij in Mihael Ruppe. — Karel M e d i t z je bil rojen na Dunaju. Najprej se je lotil trgovine; ko pa je spoznal, da mu ta stan ne prija, se je posvetil umetnosti. Učil se je pri umetniški koloniji v Dachaui pri Miinchenu, potem v Dres-denu, kjer se je kmalu uveljavil zlasti s svojimi portreti najimenitnejših oseb tega mesta. i\a razstavi na Dunaju je dosegel popoln uspeh in Moderna galerija si je takoj nabavila več njegovih slik. Tudi v Miinchenu mu je bil uspeh ugoden. Galerija v Dresde-nu je kupila eno sliko. Ko mu je umrla žena, ki je bila tudi umetnica, je odšel v Zürich, odkoder se namerava preseliti v Rim. — P. Suitbert Lobi s s e r je sin učitelja na Koroškem. Vstopil je v benediktinski red v Šent Pavlu na Koroškem. Za slikarja se je izučil na dunajski akademiji. S svojimi deli je okrasil deželni dvorec v Celovcu; slika cerkvene slike; njegovo glavno delo pa je lesorez, ki vzbuja na vseh razstavah pozornost. Na razstavi v Salzburgu je prejel 1. 1929. edino le on zlato državno svetinjo. Njegov oče je bil iz Kotlarjev pri Kočevju. Na Dunaju je bil rojen tudi slikar J. S t a 1 z e r. Izobrazil se je na dunajski akademiji. Slika portrete in pokrajine. Ob mirovnem pogajanju v Brest-Litovskem so ga pozvali, da je ondi portretiral najodličnejše osebnosti, kar spričuje njegove zmožnosti. Meditzev in Stalzerjev oče sta bila iz Koprivnika na Kočevskem. — Iz Koprivnika izvira tudi trgovec Eisenzopf, čigar sin je postal v Budimpešti slaven kipar, ki si je pa priimek po-madžaril v V a s h a d i. Na budape-štanskem gradu so baje njegovi spomeniki. — Gdč. Gramer deluje kot slikarica na Dunaju. Izobrazila se je na Dunaju in v Miinchenu. Njeni umetnoobrtni izdelki potujejo večinoma v Ameriko. — V Kočevju je bil rojen Roman P e t s c h e , kije sedaj učitelj risanja v Salzburgu. Julij F ornbacher, rojen 4. 9. 1880 v Kočevju, se je šolal na obrtni strokovni šoli v Kočevju, v Gradcu in na Dunaju. Na dunajski akademiji je dosegel umetniško darilo in Fugerjevo svetinjo. Ko so iskali umetnikov za milenijski spomenik v Budapešti, je akademija priporočila tudi Forn-bacherja. Delal je ondi od 1. 1912. do 1914. Umrl je v začetku svetovne vojne na ruski fronti. — Josip Hutter se je šolal doma v Kočevju na obrtni šoli. Odšel je v Ameriko, kjer je v Los Angelesu priznan kipar; istotako njegov sin. — Jurij R u p p e je bil rojen v neznatni vasici Topli Rebri pri Ko- privniku na Kočevskem. Učil se je pri bratu Mihaelu in pri južnoitalijanskem kiparju Fr. Tavella. Komaj pa je začel samostojno delati, se je ponesrečil. — Pisec članka Mihael R u p p e je bil prvi učenec kočevske obrtne šole. V Gradcu je nekaj časa delal samostojno, potem pa je šel na Dunaj v šolo avstrijskega muzeja, Ko je potem delal na Nemškem, je izvedel, da so mu na Dunaju prisodili častno svetinjo. Nekaj časa je bil zaposlen v Salzburgu. Tedaj pa se je lotil slikarstva. Učil se je v Miinchenu, pri mornariškem slikarju Böhmu v Capriju in pri umetniški koloniji v Dachaui pri Miinchenu, zlasti pri Adolfu Ilölzlu. Bival je pred vojno nekaj časa na Vel. Lošinju, sedaj pa deluje v Salzburgu. Mihael Ruppe je pri nas dobro znan umetnik, ker je za Kranjsko hranilnico naslikal 14 akvarelov iz ljubljanske potresne dobe. Pred leti je v mali dvorani Filharmonije razstavil 66 slik: oljnih, peresnili risb in akvarelov, in sicer 24 iz Istre in Dalmacije, 16 iz pokrajine ob Gardskem jezeru in 26 iz Kranjske. Bambergova tiskarna pa je v trobarvnem tisku izdala več razglednic po teh slikah. Mihael Ruppe meni, da Kočevje ne more zaznamovati nobenega umetnika prejšnje dobe. To je zmota. Volbenk S c h r ö t 1 iz Kočevja je bil v 15. veku opat v Runi pri Gradcu. Kleče je pisal in ilustriral misal, ki je še danes kras samostanske knjižnice (Strahi: Die Kunstzustände Krains, 6.). V Kočevju je bivala tudi slikarska rodbina Faye n z. Josip Fayenz je bil rojen ok. 1745 in je umrl v Kočevju 1. 1827. v 82. letu (Gottscher Bote, 1915, 157). Bil je slikar in pozlatar. Na Kočevski Reki v župnišču je ohranjena njegova preprosta slika sv. Treh kraljev iz 1. 1808. in na Toplem vrhu (žup. Črinoš-njice) slika M. B. dobrega sveta. Ali je bil dobri in znani slikar Anton Mihael Fayenz (ok. 1728—1779), ki je delal v Ljubljani, kjer je tudi umrl, rojen v Kočevju, še ni dognano. L. 1754. je postal ljubljanski meščan. (Steska, Slovensko slikarstvo, 105.) L. 1765. je na primer naslikal božji grob v podruž-niic pri Sv. Joštu nad Vrhniko (M. Marolt. Dekanija Vrhnika, str. 199). Med umetnimi obrtniki bi pa našli še več mož, ki so vsaj lokalnega pomena. V. Steska. Anton Podbevšek: Dolenjska, metropola Novo mesto. 1950. Ljubljana. Str. 128. — Knjiga ima reklamen namen in obsega 40 kratkih člankov v vezani in nevezani besedi. Popisana je vsa Dolenjska z vsemi mesti in drugimi količkaj znamenitimi kraji, največ prostora pa je namenjeno dolenjski metropoli Novemu mestu. Na umetnostno polje sega le nekaj člankov, na katere se hočemo malo ozreti. Dr. Stanko Vurnik: „Umetnost Dolenjske in njene metropole“ in „Dolenjci z narodopisnega stališča"; Jože Kanovšek: „Dolenjske, belokranjske in kočevske stavbe". Drugi spisi prinašajo le mimogrede kako drobtinico o naši umetnosti. Dr. Stanko Vurnik nam podaja kratek, zgoščen pregled umetnosti na Dolenjskem; omenja najstarejše romanske stavbe, cerkve v Stični, Kostanjevici in Dragi pri Višnji gori; gotske cerkve v Novem mestu, Šent Rupertu, na Muljavi, na Visokem, Kamnem vrhu itd., iz renesanske dobe Turjaški grad in Hmeljnik; iz baročne dobe množico gradov in cerkva; iz novejše dobe obsežni cerkvi v Ribnici in Kočevju. Kiparskih izdelkov se je iz starejše dobe le malo ohranilo, n. pr. krilni gotski oltar v Mrzlavi vasi, lepa renesanska napisna plošča na Turjaku itd., nasprotno pa je baročna doba zelo bo gata, zlasti na lepih „zlatih oltarčkih“ iz 17. stoletja, n. pr. na Muljavi, Trški gori, Slevici, v Gumnišču pri Šmarju, v Stopičah, raztrošene umetnine ko-stanjeviškega samostana, n. pr. veliki oltar in krasno izrezljana prižnica na Golem. Med plastiki se spominja zlasti Frana in Jerneja Šege in Bernarda Hribernika, ki so, žal, delovali na tujem, na Bavarskem in v Neapolu kot medaljerji. V slikarstvu se ponaša Dolenjska z lepimi umetninami. Tu je krasil gotske cerkve slikar Janez iz Ljubljane, ki je poslikal stene na Muljavi (1456), na Visokem (1443) itd. Znamenita je slika Tintorettova v kapiteljski cerkvi v N. M. Na Bogenšpergu je bila Valvasorjeva delavnica, kjer je Valvasor s svojimi sotrudniki risal slike in jih dal vrezavati v baker. Na Dolenjskem se nahajajo slike vseli naših slikarjev. Zastopani so Metzinger, Ilovšek, Wer gant, Zebev, Herrlein, Potočnik, Layer, Langus, Wolf, Jurij Tavčar, Cej do najnovejših: Kralj itd. Dolenjski rojaki so slikarji: Germ, Jakac, Vavpotič, Ančik, Cvelbar in brata Kralj, kipar je Hudoklin: stavbarja sta I. Mušič in Stanko Rohrman. V drugem članku popisuje dr. St. Vurnik značaj Dolenjcev, njih vasi, hiše, narodno nošo in narodne običaje. Oba spisa pojasnjujejo izbrane slike. Natančneje obdeluje stavbe na Dolenjskem Jožef Karlovšek, mestni stavbenik, ki loči kupčaste vasi, cestne vasi (ali ne bi bilo boljše obcestne?) in enotne kmetske dvore, ki jih po vrsti v posameznih delih označuje. Ornamentiko na Belokranjskem razlikuje od ornamentike na Gorenjskem. Na Gorenjskem mu je realistična in subjektivna, na Belokranjskem pa objektivna in tektonska. Tudi ta spis je ilustriran. Knjiga bo v Dolenjcih gotovo budila narodni ponos in jih navduševala za večjo domovinsko ljubezen. V. Steska. Gorenjska. Letoviška, industrijska, trgovinska, obrtna. Uredil Karol Mohorčič. „Progres“, Novo mesto 1931. V tej propagandni knjigi nas zanimata v prvi vrsti sestavka dr. St. Vurnik, Umetnost na Gorenjskem in Fr. Stele, Umetnostni spomeniki v kamniškem okraju, ostali sestavki pa le toliko, kolikor vsebujejo podatke o umetnostnih spomenikih in opozorila nanje. Vurnikov članek vsebuje sicer dosti podatkov, a je skrajno površno sestavljen in še površneje tiskan. Nesmisel je stavek (str. 28): „Poleg fresk imamo iz časov gotike in zgodnejše renesanse ohranjene po raznih starih rokopisih še miniaturne slike (De civitate iz XIV. stoletja, delo meniha Nikolaja iz Bistre, v Kranju Moralia od Jakoba Kocbeka iz 1. 1410. itd.), župne cerkve v Nevljah, Čemšeniku, Srednji vasi v Bohinju, v Lescah, Št. Jurju pri Kranju, Komendi, na Rečici pri Bledu itd.“ Prav tak nesmisel je na str. 29 o Jelovšku tale stavek: „Slikal je na Žalah pri Kamniku, kamniška grofica Maria Auersperg, sorodnica kriških Auerspergov, je bila prva slikarka uspelih tihožitij.“ Kako je ta zmešnjava nastala, je težko uganiti. Vzrok zanjo je pač površna korektura. Oba stavka sta toliko v zvezi, da se v prvem vse od župne cerkve v Nevljah dalje nanaša na Jelovška in le prvi del na gotiko in renesanso; so pa v obeli stavkih še druge netočnosti, ki moramo opozoriti nanje, če bi kdo ta sestavek rabil kot informativni vir. Tako je ime Kocbek samovoljna slovenizacija imena tega moža, ki se glasi Chatzpeck. Označba „kamniška gro- fica“ za Marijo Auersperg je neresnična, ker je ona po rodu gradčanka, po bivališču v Sloveniji pa spada na Turn am Hart pri Krškem ali pa na Križ, ne pa v Kamnik. Tudi ni ona sorodnica kriških Auerspergov ampak rojena Attems in žena Auersperga Anastazija Griina. V podrobno kritiko tega poljudnega sestavka se pa ne spuščamo. V drugih sestavkih je več napak, ki stno jih mimogrede opazili in ki so značilne za premajhno pažnjo, s katero jc ta knjiga sestavljena. Na str. 27 se pravi o freskah pri sv. Primožu nad Kamnikom, da so iz srede XVI. stol. in pod močnim nizozemskim vplivom, na strani 209 pa čitamo, da so iz okoli 1. 1250. Prav je 1520, nizozemski vpliv pa se nanaša na freske na Križni gori, 0 katerih je avtor čital v zvezi s sveto-primoškimi, a jih je tu izpustil. Na str. 71 čitamo Novarin mesto Navarin. Na str. 77. je letnica postanka župne cerkve v Šenčurju napačna, pri slikah pa bi bilo bolj važno, da bi se povedalo, da jih je slikal Fr. Jelovšek, kakor