v 10 minutah prebarvate sive lase L-OREALPar h »LJUBLJANA OBLAČNO MOČNEJŠE. PADAVINF oblačno močnejše PADAVINF TOKOVNO' S PADAVINAMI teden se začne s TT Zima sicer ni najboljši čas za prodajo sta rega avtomobila, ker se v času plundre, poledice in mraza le težko odločiš za nakup. Avtomobilski sejmi po Slovenskem doživljajo v tem času svojo oseko in cene so najnižje. Pa vendar je — vsaj tako mislimo v našem uredništvu — mnogo takih, ki jih niti zima ne zmoti v njihovih načrtih o motorizaciji. Ker niste vsi iz krajev, kjer so doma avtomobilski sejmi, pa bi vseeno radi kupili star avto ali motor, smo vam pripravljeni odslej pomagati pri nakupu in prodaji brezplačno, vendar pod enim samim pogojem. Ker zagovarjamo poceni motorizacijo, bomo objavili brezplačen oglas le tistim, ki so pripravljeni prodati svoj avtomobil za ceno, ki ne presega 799.000 dinarjev (7990 novih dinarjev) in motor za največ 249.000 ( 2490 novih dinarjev). V posebni rubriki bomo vsak teden objavili vaše ponudbe za prodajo takšnih avtomobilov ali motorjev z naslednjimi podat ki: cena, znamka avtomobila ali motorja in leto izdelave, število prevoženih kilometrov, splošno stanje, barva vozila in polni naslov tistega, ki bi rad avto ali motor prodal. Pripravljeni smo pomagati seveda tudi tistim, ki bi radi kupili avtomobil ali motor, ki ni dražji kot 799.000 dinarjev oziroma 249.000 dinarjev. Brezplačno jim bomo objavili naslove in želje. To je vse. Pišite nam pod šifro »799.000« tia naslov Uredništvo TT, p. p. 150-TII, Ljubljana. | CE HOČETE POCENI PRODATI AVTO Predstavnica izvršnega sveta Majda Gaspari Je republiškemu zboru med drugim takole razlagala predlog zakona o najvišji meji, do katere se sme določiti stopnja osnovnega prispevka za zdravstveno zavarovanje delavcev: »Število ambulantnih in polikliničnih pregledov se je v zadnjih desetih letih povečalo le 1,7-krat, število oskrbnih dni 1,6-krat, medtem pa so se stroški za te storitve povečali kar 7,2-krat... »Tako je lani dosegel delež zdravstvenega varstva brez denarnih nadomestil v primeru bolezni že 5,11 odstotka narodnega dohodka. V Angliji in na Švedskem, kjer imajo nacionalna zavarovanja, pa znaša ta delež tri oziroma štiri odstotke narodnega dohodka.« Koliko torej prebivalec plača za zdravstveno varstvo : • v Angliji: — narodni dohodek na prebivalca je 1375 dolarjev; — za zdravstveno varstvo vsakdo prispeva 41 dolarjev; • na Švedskem: — narodni dohodek na prebivalca je 2000 dolarjev; — za ^zdravstveno varstvo vsakdo prispeva 80 dolarjev; • v Sloveniji: — narodni dohodek na prebivalca je 556 dolarjev — za zdravstveno varstvo je vsakdo prispeval 6 odstotkov, torej 33 dolarjev; — ko bi prispeval 7 odstotkov, kot je za prihodnje leto zahteval zdravstveni zbor, bi prišlo na vsakega Slovenca 39 dolarjev. (Dinarje smo preračunali v dolarje po tečaju 12,50 N din za dolar.) Očitno hi sc radi zdravili kot Angleži, proizvajamo pa poltretjikrat manj. TT I TELEGRAMI dem ni zdelo verjetno že dolgo časa.« MAKSIM SEDEJ, akademski slikar: 9 »Na vprašanje vam ne morem odgovoriti, ker ne vem. Mislim, da je imel izvršni svet utemeljene razloge.« v 9 »Mogoče je prav, da je enkrat tudi pri nas odstopila vlada. Tako zahteva pač naš nadaljnji razvoj. Bržčas je odstop pozitiven akt, samo jaz ne poznam dejstva in ozadja.« NATAŠA 2IDANEK, študentka stomatologije: 9 »Vem1, da je odstopil izvršni Ct. Ne vem pa, zakaj. Casopi-nisem brala, v radiu, ki ga poslušam, pa nisem mogla izluščiti vzroka, ker je bilo tisto, kar so povedali, preveč zamotano.« JANEZ SAJOVIC, kipar in predsednik lovskega omizja v »Slaviji«; 9 »Nič ne vem. Nisem politik. Mogoče pa zato, iker vsak svojo žvrgoli, kot je napisal Pavliha.« PETER BERCIC, študent: 9 »Vem, izvršni srveit je odstopil; ker se niso strinjali zdravstveni zbor in republiška skupščina. Gre ra šest ali sedem odstotkov ra socialno zavarovanje.« 9 »Res je, prvič se je zgodilo po vojni, da je odstopil izvršni svet. Mislim, da mora biti pač enkrat drugače. Včasih so trije sedli za mizo, se zmenili, pa je bilo. Zdaj pa čas zahteva večjo odgovornost tudi od poslancev.« ALBINA RICI, prodajalka pri »Nami«: 9 »Vem za odstop. Niso se mogli zediniti zaradi zakona o prispevku za socialno zavarovanje.« »In kaj mislite o tem, da je odstopil izvršni svet?« 9 »Nič ne mislim, mislim, de. bo prišel drug.« A. M. H. 9 ALŽIR — Alžirski vladi so dali vedeti, da bodo Združene države prenehale dajati pomoč Alžiriji, če ne bo spremenila svoje petrolejske politike. 9 TEL AVIV — Izrael menda kupuje v ZDA elektronske in akustične aparate, ki jih uporabljajo v Vietnamu za odkrivanje sovražnika. Izraelci nameravajo postaviti te detektorje vzdolž meja z Jordanijo in Sirijo. 9 LONDON — Štirinajstletni David Wyber, ki je obtožen, da je ubil policista, je bil obsojen na zaporno kazen. Sedel bo, »dokler se bo zdelo kraljici«. Se pravi, dokler se bo zdelo primemo notranjemu ministru. 9 PARIZ — Vlada je odobrila vrsto ukrepov v zvezi s pripravami na gradnjo nadzemeljskih železniških prog po vsej državi. Ukrepi zadevajo razlaščenje zemljišč, na katerih bodo postavili nosilne stebre in ureditev vožnje nad nasel,ji. 9 MOSKVA — En sam golob je »sklatil« dvomotorno letalo »Antonov«, ki je z desetimi potniki letelo nad mestecem Doneč v Ukrajini. Golob se je zasidral med propelerje in kabino in je prisilil pilota, da je zasilno pristal. Na srečo so jo vsi odnesli brez poškodb — tudi golob. 9 ZURICH — Mandjula, najstarejši slon, ki je živel v ujetništvu v Evropi, je pred dnevi poginil v zuriškem živalskem vrtu, k,jer je živel od leta 1929. Star je bil od 60 do 80 let. 9 DŽAKARTA — Po mestu krožijo vojaške patrulje in iščejo komuniste. Mimogrede zgrabijo še kakega dolgolasca in ga ostrižejo na balin. 9 MOSKVA — Sovjetska zveza bo poslala Severnemu Vietnamu ogromne količine granitnih kock, s katerimi bodo popravljali ceste, razrušene od ameriških bomb. 9 LONDON — od 1. aprila dalje bodo morali vsi avtomobilisti imeti varnostne pa sove. 9 N KAV YORK — »General Electric« name rava zgraditi 4000 metrov pod gladino Atlantika pravo znanstveno središče. Smoter: dohiteti ali prehiteti Sovjetsko zvezo v raziskavah morskih globin. 9 BUTAN — V mali himalajski kraljevini Butanu so pred kratkim izdali serijo znamk, na katerih so po risbah iz starih rokopisov upodobili snežnega človeka — .jetija. V SLOVENIJI IN OB JADRANU VREME 1^-MANJ§e PADAVIMrj TEDENSKA TRIBUNA 49 Ljubljana, 12. decembra 1966 Leto XIV • Cena 80 par (80 starih dinarjev) DOSLEJ NAJVEČA IZBIRA MOŠKIH PLAŠČEV IN SUKENJ PRODAJNI SERVIS i. -■ LJUBLJANA - MARIBOR IGRAČE - IGRAČKE - DOMAČE IN UVOŽENE - IGRAČE - IGRAČKE - DOMAČE IN UVOŽENE - IGRAČE - IGRAČKE v IV. nadstropju TRGOVSKE HIŠE »NAMA« V TOMŠIČEVI ULICI 2 — mehanične, — rmb&raka orodja, NA OTROŠKEM SEJMU E=I. — sestavljenke, VELIKA IZBIRA — od 21. novembra do 31. decembra 1966 _ »ukanie«, za otroke vseh starosti ALI VESTE. DA JE ODSTOPIL IZVRŠNI Se, ker se je to prvič zgodilo pri nas po dobrih dvajsetih letih graditve socializma. Zakaj se je to zgodilo? Ko je socialno-zdrov-»tveni zbor razpravljal o prispevku za zdravstveno zavarovanje delavcev, je rekel — ne. Ne, so rekli poslanci v socialno zdravstvenem zboru, nismo za znižanje prispevka od 7 na 6 odstotkov, saj nam še tako primanjkuje denarja na vseh koncih in krajih. Zakon je pogorel, reformni veter .je pometel po skupščinskih hodnikih in sprožil misel o nezaupnici izvršnemu svetu, ki je potem tudi odstopil. Predsednik je nedvoumno povedal, da je izvršni svet predlog zakona temeljito proučil, pri čemer mu je bila vodilo misel, da se gospodarska reforma začne uveljavljati tudi v krogih zdravstvenega varstva. Ravnal je torej v dobri veri in prepričanju, da je predloženi ukrep zakonita nujnost. Ce pa poslanci sodijo, da ta ukrep ni v skladu s politiko skupščine, potem izvršni svet nima več nobene moralne pravice, da ostane na svojih položajih. Zavedajoč se, da je osebna odgovornost bistveni del demokracije, so člani Izvršnega sveta odstopili, kar je republiški zbor skupščine SRS sprejel. Padla je vlada, kot »e temu tudi sicer reče. Da bi zaznali odmeve na ta rio-gnd»k. smo se razkropili med ljudi in kjerkoli smo katerega srečali, smo mu zastavili samo dve vprašanji: 9 Ali veste, da je izvršni svet odstopil? 9 In kaj mislite o tem? Takole smo prisluhnili ljudem na cesti, v lokalih in prodajalnah. pač v živl.jenju, ki .je takole utripalo v zimski dan: ANDREJ HABIČ, karikaturist: 9 »Vsega gotovo ne vem. Vem pa, da so odstopili zaradi socialnega zavarovanja. V časopisih je bila na kratko in razločno razložena samo zakonita možnost odstopa.« 9 »Prav je. Končno smo le prišli do tega, da se stvari rešujejo odločno in na glas.« BORUT ŠINKOVEC, študent prava: 9 »Formalni del odstopa mi je povsem jasen.« 9 »Odločitev izvršnega sveta mi je zelo všeč. Z večnim debatiranjem in kompromisarstvo.li ne moremo naprej. Probleme je treba zaostriti.« NIKO MARINŠEK, kuhar: 9 »Ne vem. Jaz se za politiko preveč ne brigam.« ERNEST HREN, avtomehanik: 9 »Seveda vem. Zaradi denarja je odstopil. Denarja ni.« 9 »Ne gre mi v glavo, da je kaj takega mogoče v naši socialistični državi, za katero sem ^e tri leta boril.« .1021 ZUPAN, servirka: 9 »Sploh ne vem, da je kdo odstopil. Nimam časa čitati časopisov, otrok pa joka, če odprem radio.« AVGUST 5IOLK, računovodja: 9 »Vem. Sedaj ni več taikio, da bi stvari izvrševali drugače, kot so jih sprejeli.« 9 »Všeč pii je, da je odločitev tako odločna. To je znamenje, da v prihodnje ne bomo delali več tako, da bomo drugje vzeli, če bo nekje zmanjkalo.« LOJZE PRIMOŽIČ, upokojeni ravnatelj šole »Tone Tomšič« v Ljubljani: 9 »Ne vem, zakaj je odstopil izvršni svet, ker vi novinarji pišete premalo ekaaktao. Mislim pa, da so tovariši odstopili zato, ker ni bilo soglasja.« 9 »Po dvajsetih letih se je pri nas to prvič sagodilo, in mislim, da je enkrat moralo priti do tega. Da bi bilo večno vse prav, se nam malim in delovnim lju- LJUBLJANA | Izvršni svet Slovenije je odstopil. Ta novica se je prejšnji teden bliskovito raznesla po domovini pa tudi zunaj nje, zlasti ČE HOČETE POCENI KUPITI AVTO PO NOVEM LETU CENEJŠI? V minulem tednu je prevladovalo pri nas oblačno vreme. V notranjosti Slovenije so Mie mlanjSe snežne padavine, na Primorskem v prvi polovici tedna je pihala močna burja. Vremenska karta 10. 12. nam kaže sploden padec zračnega pritiska nad zahodno Evropo In sato pričakujemo v začetku tedna vpliv atlantskih frontalnih motenj. VREME V ZAČETKU TEDNA: ii)iWHiiimNWiWNii!ifflHiiiHminiiiiiiniHHiiii:iiiiiiniiuiiiunHHiiiiiiviniiniinimiiiimiitn!ninmiiHimimmnmifflimiMnmMnRiiiiniinniiiiiii poldnevniki in vzporedniki ■ irm1"! ii umi KUPČIJA IN POL HITLER SE JE VRNIL Z letošnjo letino tunizijskega vina Je napravila Franclja Imenitno kupčijo, paše pariški satirični tednik »Le Oanand Encha-tnš«. Pred dvema letoma je Burgiba, da bi cd pomiril živce, zaplenil zemljo zadnjih francoskih kolomor/ in s tem seveda ponovno pretrgal z de Gaullom in s Francijo. No, čas Je mineval, in Burgiba je prišel na dan s predlogi za ponovno zibližanje. V resnici namreč ni vedel, kam naj vtakne lansko letino tunizijskega vina, ko pa so bile že vse kleti polne vina iz leta 1964. Predlagal Je torej, da prepusti vso letino Franciji, ki naj vino proda in izkupiček razdeli kot odškodnino Francozom v Tuni-Stjl. De Gaulle je udaril po mizi, rekel »velja« in Burgibin predlog sprejel. In tako je Francija v začetku letošnjega leta dobi- ' »Nujno ... nujno ... Hitler se je nocoj vrnil lz Izgnanstva v Paragvaju v Nemčijo. Pristal je na letališču v Mllnchnu, skupaj z ženo Evo. Priletel Je s potniškim letalom naravnost iz Asunciona«. S to senzacionalno agencijsko vestjo se začne »fantazijsko politična reportaža«, ob kateri se te dni držijo Nemci za trebuhe od smeha (seveda ne vsi). Reportaža je "bila objavljena v hamburški satirični reviji »Konkret« in Je parodija na zahodnonemškd tisk, zlasti MOSTOVI SE SELIJO Ameriška letala zasipajo Severni Vietnam že od februarja lanskega leta in pričakovati bi bilo, da na Severu ni niti ene cele hiše več. Nasprotno pa vsi, ki so bili tam, pripovedujejo, da je škoda v primerjavi z intenzivnostjo bombardiranja presenetljivo majhna. Zlasti velike težave imajo Američani z mostovi. Kot piše avstralski novinar Wilfred Burchett, ki je bil pred kratkim v Severnem Vietnamu, mnogo mostov, ki jih podnevi porušijo bombe, ponoči znova zgradijo, še več pa je takih »lz bambusovine, ki se pojavi,jo vsak dan na drugem kraju«. Nekateri poročevalci pa pišejo, da so nekateri mostovi tako lahki, da jih bombe preprosto predro, ne da bi eksplodirale. Zato so se menda ameriški letalci zatekli k drugačni taktiki: bombardirajo cesto na obeh straneh mostu, da bi preprečili ljudem dostop do njega. Edgar Faure Kmetijski minister dela čudne stvari la omenjeno tunizijsko vino. Za zadevo se je zavzel kmetijski minister osebno in sklenjeno Je bilo, da bodo del vina res prodali in z njim obogatili nekatera revnejša in slabotnejša francoska vina, ostalo pa naj bi destilirali. Naposled bd še z nekaj lepimi stavki pomirili francoske vinogradnike. Za prevoz vina lz Tunizije in m prodajo je kmetijski minister poskrbel na malo nenavaden način: ne duha ne sluha o kakih Javnih ponudbah ali celo kaki licitaciji. Minister Je sklenil pogodbo z nekim privatnim podjetjem. In kar je še bolj zabavno: to podjetje je specializirano za prevoz žita In se ni še nikdar ukvarjalo ne s prevozom ne s prodajo vina. Celotna vrednost tega tunizijskega vina je bila kakih 8 milijard starih frankov, ugotavlja »Le Oanard Enchainč«. Celotni dobiček pa bo nanesel eno milijardo in 700 milijonov starih frankov. Z ostalim, to Je skoraj 6 milijard starih frankov, pa bodo poravnali prevozne in prodajne stroške. Francozi v Tuniziji bodo torej ostali z dolgim nosom. -Pač pa sl nemara manejo roke pri podjetju, ki je vino prevažalo in ga prodajalo. To je podjetje Louis Dreyfus & Co., katerega glavni pravni zastopnik je Edgar Faure. Kmetijski minister, ki Je vodil operacijo »tunizijsko vino«, pa se prav tako piše Edgar Faure. Samo ob sebi Je seveda umevno, da med terni dejstvi ni nobene povezave, končuje pariški »Pavliha«. Micdst Wilhelm Schlamm trdi, da Hitlerju ne more goditi nemško pravosodje, ker je tuj državljan, namreč avstrijski. »Spiegel« odkriva, da »je Hitler imel tajne zve ze s Skupino 20. julija« in Je bil torej pripadnik prottnacdstičnega gibanja. »Konkret« objavlja foto koplje spretno sestavljenih člankov, ki posnemajo stil in bon pdsanja posameznih vodilnih zahodno-nemškdh listov, objavlja pa tudi celotno besedilo intervjuja, ki ga je imel s Hitlerjem eden najbolj znanih televizijskih novinarjev GUnther Gaus. Na Hitlerja je današnja Nemčija napravila »dober vtis« in pripisuje samemu sebi poglavitne zasluge za njen uspeh: kako bi bilo mogoče obnoviti nemško industrijo, če ne bi bil on ob koncu vojne dal pognati v zrak stare tovarne in naprave? In ali ni v krizi ravno, tisti premogovni ruhrski bazen, ki ga je on hotel ravno tako pognati v zrak, pa ga je minister za oborožitev Speer v zadnjem hipu rešil? Ali ni NATO nadaljevanje njegove protiboljše-viške politike? In naposled še zadnje vprašanje: »Kako? če bom dal spet zažgati parlament? Toda, prosim vas, gospod Gaus, jaz sem vendar demokrat!« OBOROŽEVANJE AINJC- dnevni, ki za mastne milijone odkupuje spomine raznih Von Schirachov, Albertov Speerov in Bmmy Gbring. Vprašanje, ki si ga postavljajo avtorji reportaže, je: kako bi reagirali zahodnonemški časniki, če bi se Hitler v resnici vm£? Uredniki »Komkreta« so vzeli v precep ves nemški tisk. Za začetek nekaj agencijskih novic, v katerih imenujejo Hitlerja »kancler v pokoju«, »doctor honoris oausa, Adolf Hitler«. Sledijo njegove prve izjave na letališču: o pokolih Zidov ni vedel ničesar, organizirala sta jih na skrivaj Bor. mamn in Himmler, In potem uvodnik: »Brez panike, brez pretiravanja: ta človek je zanimiv le kot zgodovinska osebnost« (Frankfurte AUgemedne) ali pa: »Naš klic je zbudil odmev: močni človek, najmočnejši od vseh, se je vrnil...« (Die Welt). Pu- KITAJSKA KUPUJE BAKER Vojna v Vietnamu je prisilila vse države, ki v njej tako ali drugače sodelujejo, da se naglo oborožujejo. Zlasti zanimivi so v tej zvezi podatki o Kitajski, pač zaradi tega, ker je njena vojaška moč kljub številnim bolj ali manj približnim ocenam še vedno skrivnost. Londonski »Economist« je skušal prikazati razmah kitajske vojne industrije v obdobju vietnamske vojne s podatki o kitajskih nakupih barvastih kovin v zadnjih letih. Te kovine so namreč neogibne pri iajplavi streliva. Na lčndonski borzi računajo, pdše »Economist«, da so Kitajci letos kupili v Evropi 40.000 ton bakra, medtem ko so ga v prejšnjih letih kupovali povprečno 20.000 bon na leto. Razen tega menijo, da je Kitajska kupila določene količine bakra tudi neposredno od Čila. Tudi kitajske nabave cinka so se letos naglo povečale. Medtem ko so doslej kupovali povprečno 10.000 ton cinka na leto, so ga samo v prvih devetih mesecih letošnjega leta kupili dvakrat toliko. Tulci za naboje so izdelani iz 70 odstotkov bakra in 30 odstotkov cinka. Od tod torej taka »žeja« po teh kovinah. Kolikšna je Kitajska pomoč Severnemu Vietnamu, Je težko oceniti. V primerjavi s stroški, ki jih imajo z vietnamsko vojno S STRANSKIH TIROV BO KOSIGIN SEGEL V 2EP? V Franciji obstaja društvo ruskih emigrantov, ki imajo vrednostne papirje še iz carskih časov. Člani društva, ki jih je menda nekaj tisoč, so sklenili med nedavnim Kosi-ginovim obiskom v Franciji, da ga bodo povprašali, ali bi bila sovjetska vlada pripravljena poravnati te stare dolgove. Ni znano, ali je prišlo do tega srečanja in kakšen je bil rezultat. • •• UDAREC V 2IVO — Poslanec golistične unije za novo republiko Lucien Neuvvirth se zavzema za to, da bi še pred volitvami ukinili zakon o prepovedi prodaje kontracepcijskih sredstev. K temu ga je spodbudilo glasovanje v prid »komisiji za pilulo« v parlamentu. Boji se namreč, da bi utegnila opozicija to izkoristiti za napad na vlado. Organizacije, ki so proti »piluli« pa so zagrozile, da bodo prihodnje zborovanje organizirale v Saint-Etiennu. To je namreč volilno okrožje poslanca Neuwirtha. • •• ZLATO NA VARNEM — »39 kilogramov čistega zlata, iz katerega je narejen plamen na našem nacionalnem spomeniku, je bolj na varnem na vrhu obeliska (ki je visok sto metrov) kot pa v podzemeljskih trezorjih državne banke«, je odgovoril Sukarno nekomu, ki se je zavzemal za to, da bi to zlato uporabili »bolj koristno«. MILAN MAVER Mr. WILSON BO ŠTEL DO TRI: ... petsto šestindvajset, petsto sedemindvajset. AMERIŠKA ZASTAVA NA SEDALU Znano je, da je v mnogih afriških državah mogoče dohiti najrazličnejše kitajsko blago, ki je, kot pripovedujejo očividci, zelo cenjeno, okusno izdelano In kvalitetno. Tega pa skorajda ne bi mogli trditi za svilene pižame, s katerimi so afriške trgovine menda kar preplavljeno. Svila je sicer najbrž dobra, toda namesto običajnih črt so pižame ozaljšane z zastavami z vsega sveta. Zanimiva podrobnost: na zadnjem delu pižam, tam, kjer se človek usede, je vedno ena in ista zastava, nekoliko večja od drugih. Zastava je seveda — ameriška. ZDA, je ta pomoč prav gotovo neznatna, saj znaša ves obrambni proračun LR Kitajske po ocenah kakih šest milijard dolarjev, medtem ko so Američana porabili samo letos v Vietnamu 20 milijard. Vendar pa je kitajska pomoč, kot se zdi, gledano z vietnamske perspektive, zelo velika. Ho Ši Minh je menda septembra izjavil neki delegaciji japonske komunistične partije, da dajejo Kitajci Hanoiu 70 odstotkov vse pomoči. Ker pa nameravajo Sovjetska zveza in države vzhodne Evrope svojo pomoč zdaj precej povečati, menijo nekateri, da jo bo prisiljena povečati tudi Kitajska. Vsekakor pa je gotovo, da si je kitajska vojna industrija že močno opomogla od udarcev, ki sta ji jih prizadejali ukinitev sovjetske vojaške pomoči in pa neuspeh »velikega skoka«. To očitno dokazuje med drugim dejstvo, da je Kitajska v začetku letošnjega leta dobavila Pakistanu tanke T—59 in letala Mig 19. Zahodni vojaški strokovnjaki menijo, da je kitajska armada, ki šteje dva milijona in pol vojakov, zdaj dobro opremljena, kar zadeva orožje lahkega in srednjega kalibra, medtem ko še vedno primanjkuje težkega orožja in pa transportnih sredstev. Ce je Kitajska dejansko najpomembnejši dobavitelj orožja sevemovietnamski vojski in južnovietnamsklm partizanom, potem je to seveda huda dodatna obremenitev za kitajsko vojno industrijo. O tem pričajo tudi vedno večje nabave bakra v Evropi. K temu je treba prišteti seveda tudi domačo proizvodnjo barvastih kovin, o kateri pa obstajajo le približne ocene. Tako menijo, da proizvedejo kakih 100.000 ton bakra in 90.000 ton cinka na leto. Veliko cinka, ki so ga Kitajci kupili prek londonske borze, izvira iz Vzh. Evrope: so pa Kitajci pojasnili, da ne marajo sovjetskega, ameriškega in Južnoafriškega cinka. Dobršen del cinka, ki so ga kupili, je tudi iz Severne Koreje, ki očitno raje prodaja to kovino prek londonske borze, kjer dobi tfdno valuto, kot pa da bi navezala neposredne trgovinske stike s Kitajsko. ŠVICA MINISTER SE VRAČA V VINOGRADE Paul Chaudet, šef švicarskega zveznega vojaškega oddelka, se pravi obrambni minister, se je pred kratkim vmii v svoje vinograde in se spet začel zanimati, kakšna bo letina vina. Hkrati se je Švica odrekla, morda za vselej, zamisli, da bi kdaj imela atomsko udarno silo. Bo odstopil, ne bo odstopil: o tem se je govorilo že dve leti, tofneje, od proslule afere s francoskimi reaktivci »mirage«, maja 1964. Ko je prišel račun, kj je bil trikrat večji, kot so prvotno mislili, je parlament obtožil vojaško poveljstvo in »tehnokrate« vojaške administracije, da so ravnali »z obžalovanja vredno brezbrižnostjo«. Da bi zacelili rano, ki jo Je napravil škandal, so seveda morale padati glave. Vrhovni poveljnik vojske, polkovnik Jakob An-nasohn, je odstopil. Dva druga visoka oficirja, od katerih je bil eden poveljnik letalstva, so prav tako postavili na hladno. Minister Chaudet pa je ostal. Za škandalom z »reaktivci so se v bistvu skrivala zagrizena trenja med pristaši »mini-udame sile« in pristaši klasične koncepcije obrambe v gorah. Na eni strani so bili samo minister Chaudet in mladi oficirji, na drugi pa socialisti, ki so obto- ževali ministra, da hoče s svojimi megalomanskimi načrti državi puščati kri, večina vojaških poveljnikov, ki se ogrevajo za teorijo obrambnega vojskovanja, in pa pristaši švicarskega letala P-16. Za radikalno stranko, katere član je tudi obrambni minister, je bilo to prehudo. Zato so čakali na priložnost, da bi se še pred spomladanskimi volitvami znebili 62ietnega ministra. Taka priložnost se jim •m A •Vir;., '■ vi »• "i. . ". Paul Chaudet Od nadzvočnih reaktivcev nazaj k vinu je ponudila prav pred kratkim, nekaj dni pred 8. decembrom, ko so bile volitve podpredsednika zvezne vlade. Po tradiciji vladne stranke predlagajo za to tpesto najstarejšega ministra. Letos bi prišel na vrsto ravno obrambni minister Chaudet. Toda otipavanje terena pred; glasovanjem je pokazalo, da bi Chaudet dobil tffeo skromno večino, da bi to škodilo ugledu radikalne stranke. In tako se je Chaudet naposled pustil prepričati in je odstopil ter se vrnil v domačo vas Rivaz ob Ženevskem jezeru. IVAN HMELAK: PRED PETDESETIMI LETI SO DIVJALE HUDE BITKE NA SOŠKI FRONTI KRVAVI KOTI 383 SE DRUGA FAZA - NA NOŽ! V Številnih globelih, previsih in kavernah tik za frontno črto je zagomazelo. Skoraj Šestdeset ur stlačeni v temnih in vlažnih zakloniščih, ki so se majala od neprestanega treskanja sovražnih granat, so se branilci skoraj oddahnili. Toda ko so privreli pri ozkih režah na dan, jih je svetloba skoraj oslepila. Bil je jasen dan in sonce približno v zenitu. Tu in tam so še potreskavale eksplozije granat, čadast dim se je še vlačil po tleh in zastiral pogled. Bilo je Se dobro, da ni bilo razgleda, kajti tako je bil branilcem vsaj za nekaj minut prihranjen Se en Sok: Sele počasi so se privajali na spremembo. Pred dvema dnevoma so se zbrali v kavernah in med obstreljevanjem so neštetokrat premlevali vse možnosti in si predstavljali trenutek, ko bodo planili ven, kam bodo skočili in kje se bodo ustavili ter od kod branili. Zdaj pa je bilo vse drugače. Pokrajina je bila povsem spremen,jena, nikjer več ni bilo ne zelenja, ne drevja, ne grmovja, mlado listje se je povsod osulo ali pa je osmojeno in razcefrano viselo z okleščenih ostankov dreves. Pokrajina je hila podobna povečani fotografiji ali reliefu Luninega površja. Po tej pušči so se morali pretolči nekaj sto metrov do svoje obrambne črte, do strelskih jarkov in strojničnih gnezd, ki so jih pred ofenzivo skrbno pripravili. V spominu so vse natanko ohranili in zda.i so tekli kar na pamet. Toda čakalo jih je strašno presenečenje: od strelskih jarkov, rovov in pehotnih utrdb ni ostalo drugega kot kupi gramoza, klobčiči potrgane in prepletene bodeče žice, trske od količev in razmetani prsobranf. Italijansko topništvo je temeljito opravilo svoje delo. Avstrijska obrambna črta ni bila več uporabna za kakršno koli organizirano bojevanje! Z9 trenutek se je skoraj vsak branilec zmedel. Vsak je nagonsko iskal svoje znano mesto v strelskem jarku, a le malokdo ga je našel. Častniki so se trudili, da bi med iskanjem in beganjem preprečili zmedo. A to se jim je le deloma posrečilo. Da ni prišlo do razsula in malodušja v tistih strašnih trenutkih, so največ pripomogli — Italijani. Takrat so namreč sprožili vnaprej pripravljeni napad pehote ln se začeli v neznanskih množicah vzpenjati po pobočjih. Na krilih posameznih naska-kovalnih oddelkov so regljale strojnice in vsaj nekoliko podpirale branilčevim strelom izpostavljeno pehoto. To je branilce v trenutku streznilo, mahoma je bilo konec iskanja njihovih položajev in beganja, vsak se je ravnal po zgledu starejših, iz-kuSenih bojevnikov: poiskal si je najbliž-ji primerni zaklon, sc hitro vrgel na tla, repetiral in nameril proti napadalcem. V nekaj sekundah se je posamično streljanje zgostilo v nepretrgano ropotanje, ki je obetalo napadalcem vse prej kot prijazen sprejem. Puškarjenje pa je bilo šele začetek. Takoj za posameznimi strelci so že tudi strojničarjl utrdili svoja orodja smrti in začeli pljuskati cele slapove svinca napadalcem v obraz. l’a tudi tega še ni bilo dovolj — po nekaj minutah, ki so bile potrebne za prenos sporočila in korekture elementov, so se z globokim basom oglasili tudi avstrijski topovi. Mnogo lahkih topov, precej srednjih je tedaj z bokov grizlo v strnjene vrste sopečih napadalcev, pa tudi možnar 30,5 cm je razpihnil s svojo težko granato marsikatero večjo gručo Italijanov. Ko se je dim razkadil, so navadno samo še modrikaste čelade na sivo belih meliščih označevale kraj, kjer se je pred nekaj sekundami odigrala tragedija. Branilci so postajali nemirni, komaj so verjeli svojim očem. 2e so bila pobočja pokrita z mrtveci in ranjenci, prve vrste napadalcev pokošene, že so se vzbruhi eksplozij zapornega streljanja dvigovali vse nižje po pobočjih, napadalcev pa je bilo vedno več. V bolj ali manj strnjenih vrstah so neprestano novi polki rojili navzgor po pobočjih, streljali, vpili, padali in se kotalili nazaj. Najsi so imeli še tolikšne žrtve, odnehali niso in so s preziranjem naporov, ran in smrti drveli navzgor. To niso bili več malodušni bojevniki iz jesenskih ofenziv na Krasu, ampak žilavi, utrjeni vojaki, polni bojnega duha in poleta. Skupaj s častniki so se hitro in spretno vzpenjali po drsečih meliščih in skupaj z njimi so padali. Častniki takrat niso bili več oblečeni v pelerine, zato jih je bilo teže razločiti od vojakov: toda žrtev med njimi ni bilo manj. Slej ko prej so vodili ln spodbujali svoje ljudi, branilci pa so vedeli, da morajo najprej postreliti tiste, ki so na čelu. Kljub napornemu vzpenjanju, kljub podpori strojnic in deloma topov, kljub bodrenju stoglasnih klicev »Avanti Sa-voia!« jim tistega dne ni bil usojen uspeh. Na stotine in tisoče jih Je padlo že od za- pornega obstreljevanja avstrijskih topov, prav toliko od pušk in strojnic branilcev, toda precej se jih je kljub temu prebilo. Še nekaj skokov in padli bodo v jarke in pobili branilce z bajoneti. Toda upanje je bilo preuranjeno. Na trideset, štirideset metrov so pridrli, potem pa se je zrak zatemnil od ročnih granat. Napravile so pravi pokol, medtem pa branilci niso čakali. Komaj se je polegel grom eksplozij, so vstali izza svojih improviziranih zaklonov in se pognali naprej. Na vsaki puški se je svetlikal bajonet, tu in tam je po-bliskavala na robovih močno nabrušena lopatica, marsikateri je imel buzdovan. Pretekli so tistih nekaj deset metrov navzdol in se zagrizli v Italijane. Nastal je nepopisen klobčič živalsko se borečih ljudi... Poročila o bojih tistega dne so se uje- mala: sovražniku ni nikjer uspelo prodreti; ponekod je vdrl v postojanke branilcev, a so ga kmalu z odločnimi protinapadi pognali nazaj. KRVAVA KOTA 383 KLJUBUJE Tudi v tej ofenzivi so se Italijani zagrizli v odsek pri Plaveh. Tudi tokrat jim je bila trn v peti utrjena kota 383 in tudi tokrat so ji poslali več kot preveč smodnika in železa. Samo da je bila v deseti ofenzivi osvojitev kote 383 že vnaprej vključena v daljnosežni načrt italijanskih operacij v deseti ofenzivi. Zato so jo tokrat spet napadli, samo da še z večjo silo in večjo vztrajnostjo. Kar šestdeset ur so italijanske baterije obstreljevale koto 383, postojanke pri Zagori, na Kuku, Vodicah, na Sv. Gori, se- dlo Dol in ,Sv. Gabrijel. Hoteli so ohromiti ta del bojišča, da bi potem, ko bi zavzeli nekatere postojanke na robovih Banjške planote, lahko prodirali po grebenih čez Kuk in Vodice in napadli ter zavzeli Sv. Goro od severa. S tem bi pridobili še en steber obrambe (da Kuka niti ne omenjamo) in hkrati še bolj oslabili avstrijski pritisk na Gorico. Morda pa bi nekje za Sv. Goro lahko celo prodrli fronto, ki hi se potem gotovo sesula. Vsaj tako so mislili Italijani. Zato so obstreljevali z vsem, kar so premogli, tako Komenski Kras kot Vipavsko dolino in banjške branike. Seveda je levji delež odnesla spet kota 383. Po tem groznem topniškem obstreljevanju so naskočili koto 383 izbrani oddelki italijanske vojske — arditi. To so bili najboljši italijanski bojevniki, izbrani možje, oboroženi do zob in z visoko moralo. Prežeti so hlli z nacionalističnim duhom in skrajno zagrizeni. Uporabljali so jih samo kot napudalne čete, zato so vedno imeli precejšnje žrtve, so pa uživali mnogo časti in prednosti. Sčasoma so postali arditi eden izmed zarodkov fašizma, saj je med njimi celo nastala pesem »Gio-vinezza«, poznejša fašistična himna. Arditom so se postavili v bran Ogri in spopad je bil strašen. Na obeh straneh prekaljeni vojaki z jasno zavestjo, kaj hočejo in zakaj se borijo. Treščili so skupaj in vsak posamezni dvoboj se je končal šele takrat, ko je vsaj eden izmed borilcev obležal. Cesto pa sta obležala oba. Vendar je bila italijanska premoč tolikšna, da so kmalu zavzeli jarke na krvavi koti in celo postojanke pri Zagori. Še preden pa so se oddahniH, so jih hranilci z odločnim, hitrim protinapadom spet pognali nazaj. Arditi so napadli drugič, branilci so se umaknili in takoj spet napadli ter jih pognali nazaj. Italijani so bili trmasti in so naskočili v tretje... štirikrat se je ponovil isti prizor in štirikrat se je enako končalo. Medtem je sonce zašlo za robove hribov in branilci so si že oddahnili. Zdaj Italijanska granata je udarila v polno bo mrak in konec napadov. Pa so se zmotili. Ob šestih zvečer so Italijani petič naskočili. Čeprav so zbrali dotlej na tem odseku največ ljudi, niso in niso mogli prodreti. Ogri so jih dostojno sprejeli z vsemi vojaškimi častmi, jih na me^tu odbili in se, razdraženi, eelo zapodili za njimi po pobočji!) navzdol. Vrnili so ,se s petinpetdesetimi ujetniki. Krvava kota 383 je tako — skoraj po dveh letih neprestanih bojev — prestala dotlej najhujši napad nanjo. Toda veselje, ki je po tem uspehu zavladalo med branilci pri Plaveh. Zagori in Globnem, je bilo mnogo prezgodnje. SOVRAŽNIKI V SAMOSTANSKIH RAZVALINAH Italijanom se sicer ni posrečilo že v prvem dnevu naskokov zavzčti koto 383 in z nje prodirati čez Kuk in Vodice proti Sv. Gori, zato pa so divjanje bitke za to nesrečno višino izkoristili, kolikor je le bilo mogoče. Z lokavostjo bi kmalu spremenili ves potek bojev na fronti in odločilno vplivali na nadaljnjo usodo vojne. Medtem ko so se v mraku še streljali in davili Ogri z arditi na pobočjih in v jarkih kote 383, so pripravili Italijani -v senci pobočja Sabotina vse potrebno za »o-sebno nalogo. V skrbno prikritih poste’ ’i-kah je čakal izbran bataljon popolne teme. Ko se je že povsem zmračilo, So se «i-čeli vzpenjati po severozahodnem pob u Sv. Gore. Ti bregovi so bili še doka! ' h-raščeni z grmovjem in v zavetju no- hi se lahko tam skrila brigada, ne samo a-taljon. Morali so paziti samo na to, da ne bi povzročili prehudega hrupa ali c‘Mo sprožili kakšno lavino grušča. Manjši hi up pa je glušiia Soča, ki je šumela globoko spodaj v dolini. Na robu, tega pobočja ni bilo avstri jskih strelskih jarkov, ker so posamezne odseke bojišča obvladovali s topovi iz o. sameznih utrjenih postojank. Zato so e Italijani razmeroma varno priplazili ir.i vrh in takoj napotili proti »vzhodu in ju- Bili so polni ogorčenja in očittci na račun kitajskih gostiteljev so kar deževali. Spričo sedanjih odnosov med SZ in Kitajsko to seveda ni nikogar presenetilo, toda tiskovna konferenca je med tujimi novinarji v Moskvi zbiidila veliko pozornost. Česa takega namreč nihče ne pomni, in v Moskvi se še ni zgodilo, da bi sklicali tuje novinarje in jim tožili o tem, kako so v kaki tuji državi ravnali s sovjetsko delegacijo. Pripovedovanje članov delegacije je bilo seveda daleč od tega, da bi skušali dati kolikor toliko objektivno sliko o tem, kaj so videli na Kitajskem. Vsa tiskovna konferenca je bila en sam izliv' užaljenosti in včasih kar malce histerične jeze na Kitajce. Toda če bi se še tako potrudili, bi težko našli kak bolj slikovit in prepričljiv prikaz o tem, kakšni so sedanji sovjetsko-kitajski odnosi in kako se izživljajo. Prav zato Je bila tiskovna konferenca za vse nas zelo zanimiva. Po stenografskih zapiskih pripovedovanja članov delegacije se da dokaj natančno rekonstruirati to skrajno neuspelo potovanje. Seveda Je to samo ena stran medalje tn o pretirani objektivnosti si ni treba delati utvar, toda saj ne gre za to. Gre le za zanimivo ilustracijo sedanjih odnosov. Začelo se je že v Irkutsku. Do tja je delegacija priletela s sovjetskim letalom, iz Irkutska ald skušal kar najbolj kompromitirati prvega in ga potem izrabiti kot grešnega kozla. — Komunistična zarota, ki ji je botrovala Sovjetska zveza. Po tej teoriji so Leeja Osivalda v času, ki ga je prebil v Sovjetski zvezi, »spremenili« v potencialnega morilca v neki sovjetski bolnišnici. — Po mnenju skrajno desničarske organizacije »John Birch Society« je bil Ostvald kratko malo sovjetski vohun, kateremu so ukazali, naj ubije Kennedyja prav v času, ko je predsednik »zapuščal komuniste in postajal pravi Američan«. — Teorija dveh strelcev. Medtem ko je Ostvald streljal iz petega nadstropja predsedniku v hrbet, je drugi atentator streljal s travnate vzpetine med pred- 1 sednikovim avtomobilom in železniškim nadvozom. Ta drugi morilec je bil tajni agent, ki se je po streljanju skril v prtljažnik enega izmed avtomobilov na robu parkirnega prostora ali pa je zbežal po nekem odtočnem kanalu, ki so ga nekaj dni zatem brez pravega razloga zasuli. — Zarota, kateri so botrovali ca-strovci. Ostvald da je šel pred atentatom v Mehiko po zadnja navodila agentov Fidela Castra. — Anticastrovska zarota. V govoru, ki ga je Castro imel v Havani nekai dni po atentatu, je trdil, da je bil Osivald nepomembna o.lkba in da je na videz kazal prijateljstvo do Kube samo zato, da bi lahko potem prevalil na kubansko vlado odgovornost za zločin. — Zarota rasistov. Leo Sauvage trdi, da so Kennedyja ubili na ukaz ra- sistov z' ameriškega juga, ki so hoteli preprečiti uresničevanje novih zakonov o državljanskih pravicah. — Zarota teksaške oligarhije. Thomas Buchanan trdi, da je bil organizator atentata neki teksaški večkratni petrolejski milijonar, seveda skrajno desničarski, ki je menil, da je prišel pravi trenutek, da odstrani tako Kenne-dyja kot Hruščova, pa se je potem zadovoljil s tem, da je dal ubiti ameriškega predsednika v upanju, da bo tako prevalil krivico na levičarske sile in tako hkrati onemogočil sovjetskega prvega ministra. — Zarota reakcionarjev. M. S. Amoni, urednik in ustanovitelj levičarskega mesečnika »Minority of one«, meni, da je treba gledati na Kennedyjevo smrt kot na posledico skrivnostnega boja za oblast, ki da je bil takrat v Združenih državah Amerike. Tajne enote vohun ske organizacije C. I. A., letalski generali, številni veliki industrijci in določeno število članov ameriškega Kongresa kar ni moglo prenesti, da jim je - mladi ameriški predsednik prekrižal pota, toda za njegov umor da so se odločili šele v trenutku, ko se je Ken-nedy odločil, da. podpiše moskovski sporazum. — Zarota mafije. Ameriško podzem Ije je naročilo Jacku Rubyju, naj pripravi atentat na predsednika Ken nedyja, ker je hotelo tako preprečiti nadaljevanje široke akcije proti gang stersici dejavnosti. Osivald, ki je bil povezan z Rubyjem, je sprejel nalogo, toda še pred tem je odpotoval v Me-niko, kjer mu je neki kirurg spremenil poteze na obrazu. — Zarota sil zla. Usman Ba, zunanji minister republike Mali. 'je zatrdil pred varnostnim svetom OZN, da so Patrice Lumumba, Dag Hammarskjold in John Kennedy žrtve tistih mednarodnih sil, ki so organizirale tudi pohod belgijsko ameriškega ekspedicijskega korpusa c Kongo. — Johnsonova zarota To domnevo so previdno in z velikimi pridržki postavili »Izvestije«, »Trud«, Don Rey nolds, Jack Ruby in pisateljica Barbara Garson. V satiri, ki ima naslov »MacBird«, je Garsonova namenila Johnsonu in Lady Bird vlogi Macbetha in Lady Macbeth pri umoru predsednika Kennedyja in Adlaia Stevensona Zavarovalniški agent Don Reynolds, ki je znan po tem, da je bil zapleten v različne škandale in poslovno tesno povezan z Bobbyjem Bakerjem, dolgoletnim Johnsonovim pomočnikom, ki se je potem zaradi korupcije moral odpovedati politični karieri, trdi, da je F. B. 1. vedel, da Johnson pripravlja atentat na predsednika Kennedyja. Rey nolds je tudi izjavil, da je tistega dne, ko je John Kennedy stopil v Belo hišo, Bobby Baker zamomljal: »Ta pes ne bo doživel štir? leta predsednikovanja. Končal bo nasilne smrti « — Najbolj neverjetno in najbolj drzno domnevo pa je po vsej verjetnosti po stavila Marguerite Osivald, mati Leeja Osivalda. Zenska trdi, da sta C. I. A in F. B I. zvedela, da predsednik Ken nedy boluje za neozdravljivo boleznijo Da bi ga rešili muk. še bol) pa zato da ne bi pustili usodo države v rokah človeka, v katerem bo vsak dan mani moči, naj bi ti vohunsko-policijsko-taj ni organizaciji odločili, da ga je treba ubiti. In to nalogo so zaupali Osicaldu. enemu najboljših strelcev, ki sta ga lahko našli v Dallasu JAUHO prarje uaiazahega perila IZTEKAJO govzhodu ter se po mačje bližali vrhu Sv. Gore. Neprestano topniško obstreljevanje, med katerim je treščila kdaj pa kdaj kakšna granata tudi v razvaline samostana, je tako oglušilo avstrijske mrtve straže, da so se jim Italijani približali povsem neopazno. Preden je lahko kdo sploh pisnil, so jih pobili z noži in puškinimi kopiti tako, da bataljon št. 25, ki je v kavernah za utrdbami počival, sploh ni slutil, v kakšni nevarnosti je. Ko so prišli ponočni napadalci do vhodov v kaverne, je poskušalo nekaj branilcev — črnovojnikov zbežati, a so jih že po prvih skokih za vedno ustavile ročne granate. Drugi so skupaj s stotnikom Zahradko spoznali, da je vsak odpor zainan in so se lepo vdali. Sv. Gora je padla v italijanske roke! . Napadalci so bili previdni. Zavedali so se, kolikšnega pomena je zavzeta postojanka za ves potek bojev na fronti in zlasti za avstrijsko obrambo, in so poskrbeli, da se ne bi prezgodaj izdali. Kakšnega močnejšega protinapada en sam bataljon pač nc bi mogel zdržati. Zato so se lepo potuhnili in čakali dneva. Tiho so zasedli vse bojne položaje in niti ujetnikov niso odpeljali, da ne bi kakšen hrup zbudil pozornosti branilcev na sosednjih postojankah. Ko pa se je začelo svitati, so brahilci spoznali, v kakšni nevarnosti so bili. Saj bi bolj sposobni in pogumni sovražniki gotovo poskusili udreti kot plaz navzdol proti sedlu Dol in v Grgar ter tako razširiti svoj nepričakovani polnočni uspeh. Tako pa so s štirimi bataljoni pregnali Italijane s Sv. Gore, še preden se je povsem zdanilo. Nočne pustolovščine, ki bi bila lahko usodna za ves potek bojev na tem delu fronte in pozneje morda celo za vso fronto južno od tolminskega mostišča, Italijani niso znali izkoristiti. Toda napadalci so se ugnezdili na zahodnem pobočju Sv. Gore in njihove izhodiščne postojanke so bile že presneto blizu vrba. čeprav so pod njim. Zato se branilci niso zadovoljili samo s tem, da so jih pregnali z vrba, ampak so jih začeli tudi v izhodiščnih postojankah obstreljevati s topovi. Kmalu se je zakadilo vse pobočje in meglen venec je obdal vrh in razvaline samostana na njem. Tega Italijani niso bili voljni dolgo prenašati; ampak namesto da bi se umaknili iz s trudom in krvjo osvojenih postojank, so raje znova napadli vrh. Toda napadalce je sprejelo, brž ko so vstali, strašansko streljanje avstrijskih topov in strojnic. Se preden so se povzpeli nekaj deset metrov, so jih že zdesetkali in morali so se umakniti. Ta umik pa ni bil podoben prejšnjemu, ampak se je spremenil v divji beg. Vsak se je bal le za svojo kožo in da bi laže tekli, so pometali proč vse, kar jih je težilo: puške, bajonete, tornistrc, plinske maske, strelivo ... Ustavili so se šele na cesti, tik nad Sočo. ki je bila vsekana v skalo in jim je nudila zavetje. šele pozno popoldne so zbrali na levem bregu Soče spet dovolj čet, da so počasi zasedli svoje stare izhodiščne postojanke med Sv. Goro in Vodicami, zlasti pod koto 692. Spet bo treba vse poskusiti znova, s trudom in krvjb osvojiti na novo vsak košček te preklete zemlje, ki je je tako skoraj sam kamen. In za vsakim kamnom lahko preži nova nevarnost. OGNJENI VALJAR NA KRAŠKEM BOJIŠČU Tudi na Krasu ni bilo dosti drugače, tudi tam je bobnelo dva dni in dve noči nepretrgoma. Opazovalci v balonih in letalih so lahko poročali samo o nepretrgani črti dima, ki se je vlekla od Sv. Lucije (danes Mbst na Soči) do morja. Opazovalci na zemlji pa so lahko samo poročali o uničevalnem obstreljevanju, ki mu niso bile kos niti najbolj solidno zgrajene avstrijske pehotne postojanke v prvi črti. Kaj kmalu so italijanske granate tudi na Krasu razbile prsobrane, potrgale in razmetale žične ovire in zasule vezne pa tudi glavne jarke. Daleč notri v zaledju pa so se razcvetali oblaki eksplozij težkih granat, ki so jih bruhali mornariški topo- Ostankl srednjeveške bazilike na Sv. Gori pri Gorici potem, ko je prestala dve leti obstreljevanja !]ll!lllll!lll!lllll!lll!!!ll!lll!lltlllllllllllllllll!llll!llll!!IIH!!l!Hllllltllll!!ll!llllllllHI)llllll!!lllllllllll!l!lllllti: IIIIMIIIIIIIIIIIIMIIIIIIIIIilllliMlllllllilllNJIMIIIIIIIIIIII* ■ T > i Včeraj so v ljubljanski ribarnici 1 »Delarharis« dobili okrog 1300 kg zmrznjenih rib. Na zalogi imajo največ sardel (5 Ndin), lignitov (9,5 Ndin) .. . (Ljubljanski dnevnik 3. decembra « — Ljubljanski vrtiljak) Nismo vedeli, da dobavlja blago ribarnici tudi rudnik lignita iz Velenja. 7,a petdeset gramov koruze je raču-1 nal sto lir. Tako je možak iz Kraševca prodajal kilogram koruze po 200 lir in dosegel ceno. ki je koruza v svoji zgolj dovinl še nikoli ni dosegla doma, kaj 1 šele v mednarodni trgovini. (TT 5. decembra — Jugoslovani v Trstu in Benetkah) Ali bomo res hodili še po vino v Ita-S lljo — saj je prijatelj plačal za stekle- nico refoška z nalepnico Capo dTstria 130 lir ali 260 dinarjev, pa naj bo 300 dinarjev, medtem ko stane pri nas v trgovini enaka steklenica 170 dinarjev. (Naši razgledi 10. decembra »Konvertabilnost« dinarja) Samo da pumislimo na Trst. že nam odpove logika: kilogram ima llMt gra mov in 300 din je manj kot ‘170 din. Kar se tiče nadaljevanji) poti proti najtežjemu odseku gradbišča — v Ka zanih, je to posebno poglavje v teh za piskih o Djerdapu. »Spaček«, s katerim smo »hiteli« po stari m pravzaprav že bivši cesti proti Celju, je stokal-, butal z dnom ob skale .. (Delo 4. decembra — Sobotni večer na dnu Kazana) Fata morgana na djerdapskem grad bišču: naenkrat vstane pred utrujenim potnikom^ Celje. 12. DECEMBER 1966 URE vi z Zdobc in daljnostrelni z Brd. Avstrijsko topništvo je bilo ves čas pripravljeno. Med bobnečim ognjem, ki naj bi porušil avstrijske jarke, se ni splačalo streljati, saj so bili vojaki tako na varnem v kavernah. Tudi druga, rezervna obrambna črta še ni toliko trpela, da bi jo bilo treba braniti s topovi. Zato so topničarji pričakovali sporočila, da Italijani naskakujejo, medtem pa pripravili vse za primeren sprejem — z gostim zapornim streljanjem. Toda najteže je bilo uganiti, kje bodo naskočili: skozi Panovee, pri Sv. Marku, vzdolž Vrtojbce, ob Vipavi, na Krasu? Kam je treba poslati več rezerv, da bi bile v pravem času na pravem mestu? Saj včasih odloča na posameznem sektorju en sam bataljon o izidu velike bitke — če seveda ne zamudi. In zdaj so se branilci znašli pred uganko — kje in kdaj? Toda počasi se je položaj jasnil: vedno več granat je padalo na pobočja Fajt-jega hriba na severu in na odsek med Hudim logom in koto 208, tako imenovano prižnično postojanko, vzhodno od Dober-dobskega jezera. Toda šele malo pred poldnem usodnega 14. maja so začele padati italijanske granate čez frontno črto, v neposredno zaledje in potem vedno dalj, na ceste, železnico, poti, rezerve, na vse, kar je bilo vsaj na videz vredno uničiti. Okrog poldne 'so se na severnih pobočjih Fajtjega hriba za nekaj trenutkov pokazali Italijani iz jarkov. Sprožili so kratko puškarjenje in se hitro spet potuhnili v strelske jarke. Še danes ni mogoče ugotoviti, ali je bilo to namenoma, zaradi psihološkega učinka, ali pa so se napadalci zmotili. Nekaj minut potem pa je postala ta uganka povsem nepomembna: točno opoldne so se za robovi kraških gmajn in gričev pokazale'nepretrgane verige modrih čelad, nato glav in trenutek nato celih postav, ki so tekle proti branilcem. Na skoraj trideset kilometrov dolgem odseku so Italijani končno — natanko oh istem času kot na severnem odseku fronte — napadli z ogromno premočjo. Dalje prihodnjič (Od našega dopisnika v Moskvi) Drugega novembra letos je prišla v Peking sovjetska delegacija združenja sovjetsko-kitajskega prijateljstva. Delegacija, ki jo je vodil komentator »Pravde« Majevski, v njej pa so bili še heroj Sovjetske zveze Kožar, udarnik komunističnega dela varilec Antonov, pedagoginja Dubrovina in profesor književnosti Ovčarenko, je odšla na Kitajsko, da bi se udeležila proslav ob 49. obletnici oktobrske revolucije, zatem pa je imela na sporedu še daljše potovanje po deželi. Toda delegacija se je vrnila v Moskvo že 19. novembra, mnogo prej, kot je bilo predvideno. Že drugi dan po povratku so sklicali tiskovno konfe-fenco, na kateri so člani delegacije pripovedovali, kako. je bilo na Kitajskem. Peking: Študentovska mladina z navdušenjem dviga knjižice z marksistično leninističnimi teksti Mao Ce Tunga umorili smo se za Mojstrano in menili. da bo leteče uredništvo enkrat počivalo. Penzion Kepa, kjer sta dežurala leteča reporterja, leži ob glavni cesti, povsem zunaj Mojstrane. Obetalo se je torej zatiš-no popoldne. Toda že v prvih minutah so prišli možje, ki so zastopali krajevno skupnost. Povedali so, da so izredno veseli, da smo izbrali prav Mojstrano. Bo pač enkrat priložnost, da. povedo kaj svojega. Da hi ne bilo tako kot v Kočevju, so rekli, so se sestali že prejšnji dan in razmislili, o čem bi bilo treba obvestiti bralce IT. 2e prejšnji dan pripravljeni pogovor, ki so ga sproti dopolnjevali vsi udeleženci, je tekel kot namazan. •ir.*..'. LETEČE UREDNIŠTVO g* »3 S**.* KU. I TVtente UJfcPHtŠTVO tiUB&Run Ko sta naša reporterja odhajala iz Mojstrane, sta opazila, da je zmanjkala rdeča napisna tabla, obešena pred vhodom, ki je opozarjala na leteče uredništvo. Tablo je dan pozneje prinesel pismonoša v uredništvo takšno, kakršno vidite. Očitek o »zaprtih vratih« je morda nekoliko neroden, saj sta se reporterja pogovarjala z obiskovalci v posebni sobi penziona Kepa kakor tudi v samem gostišču. Vendar je očitek resen, zato smo se odločili, da bomo prebivalcem Mojstrane, predvsem pa podpisanim na tabli, na voljo SE ENKRAT, in to prav tako V PENZIONU KEPA, V SREDO 14. DECEMBRA OD 15. DO 19. URE. Na svidenje še enkrat! POPLAVE IN USADI GROZIJO ... Uslužbenec Avgust Delavec je povedal veliko dobrega o urejevanju hudournikov in zavarovanju zemljišč v Gornjesavski dolini sploh — do reforme vodnega gospodarstva in vodnega sklada. Zdaj iz tega vira skoraj ni mogoče dobiti ničesar več za obrambo pred hudomimi vodami in “usadi. Vsa dolina je zaradi tega v kritičnem položaju. Voda že trga bregove, odnaša plodno zemljo in gozdne površine z lesom vred, ogroža (edini) večji žagarski obrat ter zlasti še komunikacije in cela naselja. Vsekakor bi bilo treba takoj ukrepati, in sicer v žariščih, v stranskih dolinah, pri izvirih hudournikov, v meliščih itd. Prebivalci šušljajo, da gre denar vodnega prispevka oz. sklada za komunalno dejavnost po drugih mestih. Je res tako? V imenu občanov je tov. Delavec naposled vprašal takole: »Zakaj pravzaprav so domala povsem ustavljena hudourniška dela v Zgomje-savski dolini? Zakaj ni obnovljena sekcija za Zg. Savo in zakaj ne nadaljuje dela? Zakaj so ljudje, ki bodo nekega dne primorani zapustiti svoja bivališča, kratko malh prepuščeni samim sebi, zakaj dopuščamo, da se dolina spreminja v (zapro-deno) puščavo? Zakaj zavestno dovoljujemo, da se zmanjšuje akumulacijska zmogljivost jezu elektrarne v Mostah? Zakaj pravzaprav dopuščamo izmaličenje namenskih sredstev in skladov oz. zakaj se namenska sredstva ne trošijo namensko?« Predsednik krajevne skupnosti Alojz Klančnik: »Vodna skupnost v Kranju molči, enako tudi zavod za vodno gospodarstvo SRS v Ljubljani. Občina ne zmore vsega. Kar pa je narejenega, so opravili vaščani sami — golih rok. Ce se bo porušil jez pri bivši cementarni, bo joj. Zakaj nas ne obišče zastopnik vodne skupnosti? A ne samo to: mi ne potrebujemo samo direktiv... Te dni bomo sami ustanovili štab za zaščito proti elementarnim nesrečam, delali pa bomo po načrtu, vsi, želimo pa si tudi ustrezen zakon. Na konferenci smo sklenili še, da bomo zbirali denar.« Gozdarski tehnik Jože Miklavčič: »V Belci je več hiš v nevarnosti pred stalno grozečo povodnijo. Savo bi morali regulirati, ali pa naj morda raje hiše zavarujemo tako visoko, da ne bodo ljudje trpeli škode? Vsak vaščan bi bil pripravljen tudi prostovoljno delati, komisij pa smo imeli že dosti. Vaščani želimo, naj javno povedo, kaj bo narejenega.« KMETJE SO PREPUŠČENI SAMIM SEBI August Delavec: »Kmetje so pri nas prepuščeni samim sebi Zadruga je daleč — v Radovljici. Objekti na planinah in pašnikih propadajo, ljudi za delo je vedno manj. Dohodki od gozdov odtekajo in se vračajo v hudo zmanjšani meri. V vseh teh letih sta bili narejeni le dve gozdni cesti, mostovi se zaradi starosti in povodnji podirajo. Odhajanje ljudi z gorskih področij bi morali pri nas zaščititi s podobnimi akcijami, kot so v navadi v Avstriji in Švici. Namesto olajšav pa je treba pri nas plačevati takse za vsak polomljen voz. Kmetje že danes zatrjujejo, da potrebujejo več delovne sile. Kmečki ljudje, ki so v tovarnah se ne bodo več vrnili. Vse to govorim zaradi tega, ker je kmetijstvo v naših krajih še vedno zanimivo, saj kmetijsko bogata področja države še ne dajo vsega, kar od njih upravičeno pričakujemo.« Odgovarja Franc Pintar, tajnik občinske skupščine na Jesenicah: »Kake posebne olajšave niso predvidene. Olajšave, ki so veljale za tako imenovai četrti okoliš, v katerega spadajo tudi nekatera področja blizu Mojstrane, veljajo samo še letos, prihodnje leto pa bo tudi četrti okoliš normalno obdavčen.« GOSPODARSTVO GRE RAKOVO POT O gospodarstvu nasploh je Avgust Delavec povedal tole: »V naši dolini smo menda vsak dan bolj siromašni; kajpak, drugje bolje in hitreje napredujejo. Gospodarske spremembe iz zadnjih let vplivajo bolj negativno na naše kraje. Poglejte: kmetijstvo Je izgubilo osnovno bazo — zadrugo in z njo precej denarja; gozdarstvo je že nekaj let združeno v drugi občini; lesna industrija je priključena več-(jemu podjetju, blejskemu LIP; izgubili smo železnico, slaba cesta pa je ne more nadomestiti, za prevoz po njej pa so omejili osni pritisk (na 8 t) in prepovedali prikolice; kdaj bodo cesto uredili, kakor so obljubili, se sprašujemo in živimo v negotovosti. V zadnjih letih smo dobili samo novo šolo to podjetje kovinske stroke ZINOS. V splošnem gospodarska moč doline upada, denar odteka drugam, malo pa ga ostane nam. Samoupravljanje je pri nas domala fraza; ljudje delajo, a ne morejo upravljati in odločati, občinska skupščina Jesenice pa premalo brani naše občane, kadar gre za novo odtujevanje z našega področja.« ŽELIMO RESTAVRACIJO S PRENOČIŠČI Aleksander Kotnik: »Pred vojno je bilo v Mojstrani in na Dovjem sedem trgovin, danes sta le dve istega podjetja. Nobene konkurence ni, vzeti moraš tisto, kar dobiš. Tako domačini kot turisti, ki Jih ni ravno malo, bi nujno potrebovali moderen trgovski lokal.« Alojz Klančnik (predsednik krajevne skupnosti): »Sredi vasi je že predvidena takšna trgovina, gradilo jo bo trgovsko podjetje Delikatesa. Že lani so zaprosili za lokacijo, urbanisti pa vse do danes niso odgovorili, ker še ni izdelan urbanistični načrčt.« A. Kotnik: Živimo v turističnih krajih, pa večjih skupin nimamo kam dati. Poleti morajo na seno. Tudi zabave jim ne pripravimo nobene. Ob desetih morajo pač spat. Želimo si restavracije s prenočišči. Vse bo zasedeno, seveda bi sčasoma potrebovali tudi kako vlečnico, kako prenosno žičnico, sedaj imamo le tekaško progo. Vse to so nam že obljubljali, ostalo pa je pri obljubah. Ivan Simič (predsednik Turističnega društva): »Prihodnje leto, ko bo Jugoslavija. ukinila vstopne vizume za državljane vsega sveta, pričakujemo velik naval, vendar nanj nismo pripravljeni. Turisti in njihov denar bo šel mimo nas. Za turizem so potrebna predvsem lepa pota. Pri nas smo ukinili železnico, cesta pa je ostala nespremenjena.« Odgovor tajnika občinske skupščine Jesenice Franca Pintarja: »Željam občanov Mojstrane po restavraciji s prenočišči in trgovini za sedaj še ni mogoče ustreči in ne bo mogoče vse dotlej, dokler ne bo sprejet urbanistični načrt. Urbanistični načrt mora biti po pogodbi izgotovljen prihodnje leto, vendar se takšne reči rade zavlečejo.« ZAKAJ PLANINCI NE DOBIMO DEVIZ? Predsednik planinskega društva Dov-je-Mojstrana Avgust Delavec: »Aljažev dom v Vratih je star že 56 let, ne ustreza več sodobnim zahtevam. Cesta v Vrata je slabo vzdrževana, nanjo pa precej vplivajo tudi podnebne razmere. Boljša cesta bi povečala obisk. Cimprej bi kazalo uzakoniti tudi Triglavski narodni park in ga razširiti na naše področje. V zvezi z njim bi bilo treba marsikaj urediti, tudi planinska pota in markacije, najbolje z denarjem iz proračuna. Udamištvo žal, ugaša; zdaj naj bi javnost prispevala svoj delež. Planinci skrbimo tudi za devize, podobno kot gostinci, a nam jih odrekajo. Zanje bi lahko kupili npr. avtomatične daljnoglede in še drugega marsikaj.« Za Planinsko zvezo Slovenije odgovarja tajnik Rado Lavrič: »Res je, glede deviz se nam planincem godi krivica. Spričo te diskriminacije je PZS že večkrat urgirala pri svetu za turizem IS in Turistični zvezi Slovenije, toda doslej je bilo vse zaman.« KRAJEVNA SKUPNOST IN ORGANIZACIJE Predsednik krajevne skupnosti Alojz Klančnik: »Skupnost za Dovje, Mojstrano, Belco in Zg. Radonjo, ki je v Jeseniški občini med prvimi začela delati, skuša zadovoljiti občane, toda marsikaj se ustavi pri denarju. Z 2 milijonoma in posebej 400.000 S din od turističnih taks ni mogoče storiti veliko; občina nam daje premajhen odstotek. Treba bi bilo potegniti pravo mejo med mestno in kmečko skupnostjo. Ljudje počasi zgubljajo zaupanje, občina naj bi bolj upoštevala našo skupnost.« Tajnik ObS Jesenice Aleksander Kotnik: »Kljub vsemu razmeroma dobro uspevamo, to je spodbudno. Vse družbene organizacije delajo po možnostih. Sedaj potrebujemo že političen aktiv za vse organizacije. Te dni ga bomo ustanovili, pričakujemo pa tudi predlogov in nasvetov vaščanov.« Upokojenec Zdravko Kotnik, zastopnik organizacije ZB NOV: »Tisti, ki šele sedaj uveljavljajo pravice iz NOV, so najbolj “upravičeni, špekulanti so vse uredili že pred 15 leti. Podobno velja tudi za zaposlovanje invalidov in borcev: oglašajo se samo tisti, ki imajo po 50.000 na družinskega člana, tiho pa so tisti s 15.000. Pa še tole bi rad povedal: borci na vodilnih mestih po podjetjih, ki niso več sposobni za zahtevne naloge, naj prepustijo mesto mlajšim, izšolanim kadrom. Mladim moramo zaupati, starejšim tovarišem pa omogočiti primerno eksistenco.« ALI NI MOGOČE ŽENSKE ZAŠČITITI? »Sosedje Merteljevih pogosto kličejo miličnike, da bi zaščitili Marijo Mertelj pred lastnim bratom, ki ravna z njo slabše kot z živino,« so povedali vaščani iz Belce: Jože Miklavčič, gozdarski tehnik, Mirko Zupan, rezkalec, in gospodinji Marija Brane in Kristina Smolej. Gre za dediščino. Oba, brat in sestra sta podedovala po svoji materi večje posestvo. Večji del posestva naj bi pripadel Mariji Mar-telj, manjši bratu Alojzu. Poučeni vaščani pravijo, da je bila v sodnem sklepu o dp-dovanju napravljena pomota, ki so jo opazili šele dosti pozneje, tako da se je Marija Mertelj pritožila šele tedaj, ko je zakoniti rok za pritožbo že potekel. Tega ji ne gre zameriti, saj sama ni razumela zapletenega pravnega jezika. Pritožba je že poldrugo leto vložena na sodišču v Kranju. Vaščani žele, da bi bila čimprej rešena, ker menijo, da je treba čimprej zadostiti pravici. Ker gre za nečloveško ravnanje, so rekli vaščani, so že pred kake pol leta obvestili o tem tudi socialno službo na jeseniški občini. Doslej pa ni prišel še nihče. ZEMLJO TISTEMU, KI JO OBDELUJE Kmet Franc Guzelj iz Dovjega ima posestvo, ki mu ga daje v najem krajevna skupnost. Nekoč pa je bilo njegovo. Vaščani, ki so nas opozorili na zadevo, menijo, da se mu godi krivica, ki pa jo je še mogoče popraviti. Leta 1957 je prišel h Gu-zelju neznanec, ki je potožil, da ima sina v tujini, in ga je zaprosil, naj ga za nagrado povede čez mejo. Neznanec si je sredi poti premislil, kmet Franc Guzelj pa se je kmalu znašel v zaporu. Po mnenju vaščanov je bila vsa stvar nastavljena. Za kaznivo dejanje je bil Franc Guzelj obsojen na štiri in pol leta odvzema prostosti s prisilnim delom, na zaplembo vsega premoženja in na izgon iz prebivališča za dobo petih let. Kazen je delno prestal, potem pa je bil pomiloščen. V svoji skromnosti Se ni pritožil v zakonitem roku desetih let, pač pa se je pritožila pozneje njegova žena Danica Guzelj. Pisala je pritožbe in dobivala odgovore. Nekaj odgovorov: 27. aprila 1964 ji komisija za prošnje in pritpžbe občinskega ljudskega odbora na Jesenicah odgovarja, da sodi pritožba v pristojnost okrožnega sodišča v Ljubljani, obenem ji pišejo, da so vlogo odstopili Uradu za prošnje in pritožbe pri izvršnem svetu ljudske skupščine SRS v Ljubljani v nadaljnji postopek. 2. junija ji urad tajnika OLO Jesenice sporoča, »da v tej zadevi ni mogoče ničesar več storiti, ker je odločba že daVno pravnomočna in tudi obnova postopka ni več možna, ker je potekel desetletni zastaralni rok.« Obenem zapišejo, da je Urad za prošnje in pritožbe pri IS skupščine SRS posredoval v tej zadevi enako mnenje. Poslanec Maks Dimnik, na katerega se je Franc Guzelj obrnil, na nekem sestanku, je na pol strani 21. janu&rja lani še bolj laikonsko sporočil: »Opravičujem se, ker predmetnih aktov nisem prej vrnil — še bolj pa, da nisem skoro ničesar uspel pri obljubljeni intervenciji.« Vprašali smo predsednika krajevne skupnosti Alojza Klančnika, kaj misli o vsem tem. Takole je razložil: »Pred desetimi dnevi smo na sestanku SZDL sklenili, naj bi Francu Guzelju vrnili zemljo, tako kot je bila že vrnjena nekaterim drugim, ki jim je bila zaplenjena iz podobnih razlogov kot Francu Guzelju. Tako smo sklenili, vendar ni v naši moči, da bi mu jo vrnili. Zato bosta, dva predstavnika odbora SZDL odšla na vrhovno sodišče v Ljubljano in se pozanimala, kaj nam je storiti.« Storjena je bila krivica, pravi Franc Guzelj. V tej zadevi ni mogoče ničesar storiti, pravijo uradniki, ki tolmačijo zakon. Ali lahko krivica sploh kdaj zastara, sprašujemo mi. DARILNI PAKETI RDEČEGA KRIŽA Upokojenec Janez Knaflič, 79, Mojstrana 200, je potarnal, da ima skupaj s svojo ženo Ano 71, samo 29.700 Sdin pokojnine. »Težko shajam, verjemite mi. Zdaj si pomagam še s prihranki pa tudi delal bi še, denimo, kot nočni čuvaj, pa me nihče ne vzame, češ da sem prestar. A ne razumem tudi, zakaj me je Rdeči križ pri zadnji delitvi darilnih paketov prezrl, kot že večkrat doslej. Mnogi mlajši so jih dobili, jaz pa ne. -No, nič ne rečem, lačen nisem, gre le za načelo.« Predsednik krajevne skupnosti Alojz Klančnik: »Pred nedavnim so pakete RK dobili samo tisti, ki so jih prizadele poplave.« ZAKAJ MORAMO V AVTOBUSU STATI? Dijaka Janez Polda, Mojstrana 174, in Miha Kersnik, Mojstrana 185, ki obiskujeta jeseniško gimnazijo, sta potožila takole: »Ko je bila ukinjena železnica, smo imeli dijaki zjutraj na voljo sprva 'dva avtobusa; eden je odpeljal celo iz Mojstrane. Zdaj imamo samo enega, tistega ob 7.30, ki vozi na relaciji Planica—Begunje, last podjetja Ljubljana-transport (s 40 sedeži). Avtobus se ustavi na postajališču ob glavni cesti med Dovjem in Mojstrano. Zmeraj pa je že tako poln, da morajo stati celo dijaki, ki vstopajo v Kranjski gori. Za nas in druge potnike ni več prostih sedežev. Tudi po 30 naš stoji vsak dan! Mladi, ki se čutimo zapostavljene, smo podjetju sicer hvaležni, da nam daje 40 odstotkov popusta pri nakupu vozovnic, sprašujemo pa se le, zakaj do Jesenic ne vozita dva avtobusa. Za kratko relacijo gre, pa vendar ... Našo željo smo že večkrat zaupali šoferju, sprevodniku in celo nadzorniku, a zaman je bilo vse jadikovanje.« Za poslovno enoto Ljubljana-transport —Jesenice odgovarja referent za plan in analizo Milan Fele: »Na tako kratki relaciji nobeno podjetje na svetu ne zagotavlja prostih sedežev. Zdaj imamo poln en avtobus, v nasprotnem pa bi bila prazna dva. Sprva smo na tej relaciji računali kar s tremi avtobusi, pa niso bili potrebni. Ob dnevih, ko je potnikov več, dodamo še en avtobus. Za zdaj pa na avtobusu (ob 7.30) ni gneče.« HENRIK UBELEIS JANEZ KAJZER PAŠE R KI 1 DČto/C (EKONOMSKA POLITIKA) M! NISMO FRANCOZI Po temperamentu in značaju smo v marsičem podobni Francozom, na vso srečo naših turističnih delavcev pa smo vseeno — Jugoslovani. Zgodilo se je namreč: glavni kuhar in eden od lastnikov pariške restavracije »Relais de Porquerolles«, monsieur Alain Zick se je pred kratkim ustrelil, kot smo v TT že poročali. To je napravil zato, ker so ime njegove restavracije črtali iz slavnega turističnega vodiča »Guide Michelin«, ki ga že 66 let Izdaja proizvajalen slavnih avtomobilskih gum »michelin«. Seveda bi bili lahko razlogi, zaradi katerih je znani restavrater odšel v smrt, povod za poplavo domislic, v kateri mnogi naši hotelirji in gospodarstveniki s področja turizma ne bi ostali živi. Najhuje pa je to (ker je naš turizem že zelo zrasel in ker bi moral že zdavnaj preboleti vse otroške bolezni), da bi to ne bil samo črni humor zaradi humorja samega. Spomnimo se samo najnovejših podatkov Turistične zveze Jugoslavije: letalska družba KLM je odpovedala nočne polete v prihodnjem letu, ker se je zgodilo, da je dubrovftiško letališče letos osemkrat zavrnilo njena letala, družba, je imela velike težave zaradi potnikov in ogromne stroške; ali — turistična agencija »Centouri« je iz svojega programa vrgla Budvo in nekatere hotele v Dubrovniku zaradi zvišania cen, ki ga ni spremljalo tudi zboljšanje kvalitete. Bržkone je res, da vsi naši turistični delavci niso vedeli, kakšna atrakcija so nočni poleti in kako to privlači turiste, sicer prav gotovo ne bi brez bolečin prišlo do odpovedi družbe KLM! Samo v tem vidimo razlog, zakaj niso s skupnimi močmi in sredstvi priskočili na pomoč letališču, da bi si omislilo naprave za nočne polete, če jih že ni bilo. Ali pa bi se potrudili dokazati letališču, da so takšni poleti zares potrebni (morda pa bi tudi kaj prispevali), ker je videti, da niti ne gre za naprave. Družba KLM se namreč čudi, zakaj je bilo prejšnja leta vse v redu. Morda na so hotelirji iz Budve in Dubrovnika že zagotovili »potrošnjo« svojih dražjih storitev dosedanjih kvalitet. Vseeno pa je to slabo nadomestilo za glas, da neka ugledna turistična agencija noče več poslovati z njim. mmm (ILUSTROVANA POLITIKA) NAŠ KIPAR JE S KIPOM RAZBURIL HOLANDIJO Ko je Milorad Miletič, kmet iz Bošnjana pri 'Rači Kragujevački, pred sedmimi leti prodal kravo in dal izkupiček sinu Slavomiru, ki je pravkar diplomiral na beograjski likovni akademiji, in mu rekel: Pojdi, Slavo, v ta tvoj Pariz, ni niti slutil, da bo njegov sin Slavomir nekega dne razburil neko mesto visoko na severu, potem pa še vso državo Holandijo in da bo njegovo ime leta in leta tiskano na stolpcih največjih holandskih časopisov, da bodo o njem govorili in se zaradi njega kregali preprosti ljudje, novinarji, radijski in televizijski reporterji, umetniki, kritiki, politiki z levice in z desnice, policaji in sodniki. Slavomir Miletič se je namreč v Parizu spoznal z mlado Holandko, ki je študirala slikarstvo in pisala pesmi. To je bila ljubezen na prvi pogled in končala se je z zakonom. Miletič je priredil razstavo svojih kipov, in vsi so jih hvalili, kupil pa jih ni nihče. Zaposlil se je v tovarni, kjer je polnil kozarce s kumaricami. Ko sta z ženo dobila hčerko Marijo, je v podstrešnem stanovanju trajalo veselje do jutra. Na žalost pa je bilo sezone kumaric konec, v tovarni konzerv zanj ni bilo več dela. Z ženo sta odšla v Zaandam, v delavsko mesto s 50.000 prebivalci, kjer sta se oba začasno zaposlila v tovarni pudinga. Kipar iz Jugoslavije, nenavadnega videza, z gosto, vedno razmršeno brado, s širokimi rameni in z orlovskim nosom je kaj hitro postal prijatelj pristaniških delavcev v zandamski luki. Mirnim Holandcem je bil všeč veseli mladi človek, ki je skupaj z njimi pil rum in na ves glas prepeval pesmi iz svoje domovine. Konec leta je Miletiču potekla veljavnost vizuma in policija ga ni hotela podaljšati: ni imel stalne zaposlitve niti resnega poklica. Nekega dne so prišli ponj, da ga odpeljejo čez mejo. Tedaj pa je stopila v akcijo njegova žena Elizabeta. Obiskovala je prijatelje, tekala na policijo. Ko je bilo vse to neuspešno, je odšla k enemu od direktorjev tovarne pudinga. Razložila mu je, kako sramotno je, da tujega umetnika brez denarja, katerega žena je Holandka m hčerka rojena v Holandiji, gonijo iz države, ki je ponosna na svojo demokracijo. Direktor si je ogledal kipe njenega moža in izposloval Miletiču podaljšanje vizuma. Še več — na voljo mu je dal velik atelje v tovarni in mu naročil kip, ki naj bi krasil lepo urejeno tovarniško dvorišče. Miletič je delal noč in dan: dva in pol metra visok kip delavca, ki si napenja mišice, ko potiska vagon. Kmalu po odkritju kipa v tovarni je Miletiča obiskal podpredsednik Zaandama in ga zaprosil, naj napravi za mesto simboličen kip pristaniškega delavca, ker je to najbolj pogost poklic v mestu. Kipar je dobil še lepši atelje, stanovanje v zasebni hiši in akontacijo. Umetniku se je tu rodil še sin. Miletič je mesece in mesece naporno delal. Pri- staniški delavci, ki so prihajali gledat kip, so bili navdušeni. Toda začele so se težave. Arhitekt, ki je gradil most, kjer naj bi postavili Miletičev kip, je želel, da napravi kip kdo drug. Mestni očetje so se razdelili v dva tabora. Ko bi bilo treba spomenik končati, je presahnila pomoč. Nekega ponedeljka bi moral Miletič pred televizijskimi kamerami odkriti svoj spomenik. Zgodilo pa se je nekaj, česar ni nihče predvideval: oder je popustil in spomenik je padel. Tisk je zapisal, da je to posledica sabotaže. Pristaniški delavci so demonstrirali proti tistim, ki so nagajali Miletiču. Tisk, predvsem delavski, je zahteval, naj bo spomenik postavljen na prostor, za katerega je bil predviden. Oglasili so se tudi strokov-nijaki, ki so kiparja hrabrili. Miletič'je delal še bolj, obnavljal je porušeni spomenik pod milim nebom. Tisk je budno spremljal njegovo delo. Neke noči pa je skupina ljudi spomenik porušila. Dogodek je razburil vso Holandijo. Delavci so priredili velike demonstracije, na ulicah so se pojavili plakati in transparenti. Miletič je protestiral na svoj način: ostrigel si je svoje dolge lase in naredil kip »Zakaj«, človeka, ki vprašujoče dviguje roke proti nebu. Občina mu je odvzela atelje in stanovanje. Miletič je začel delati svoj spomenik na novo, pomagali so mu pristaniški delavci, eden je prinesel vrečo mavca, drugi deske za oder, tretji hrano za kipar jevo družino, četrti steklenico ruma, peti denar. Naposled je Miletič dokončal svojega »Delavca«. Delavci so ga tako kot prvič krstili z vodo iz svoje reke. Sedaj si prebivalci mesta Zaandam prizadevajo, da bi kip postavili na častnem prostoru, tako kot je bilo najprej predvideno. Tisk je prebivalce anke tiral. Enaindevetdeset odstotkov anketirancev meni, naj bi bil spomenik postavljen na mostu v Zaan-damu. Predsednik komiteja meščanov je dejal: »Vse je treba pozabiti in postaviti spomenik. Ce smo za demokracijo, moramo poslušati 91 odstotkov meščanov.« Slavomir Miletič je neumoren: »Kolikokrat, ga bodo porušili, tolikokrat ga bom začel delati znova. Čeprav do smrti.« (NIN) DIREKTOR IN 512 PARAGRAFOV Tudi pri nas je že dolgo sprejeto pravilo, da direktor ni edini voditelj v gospodarski organizaciji, pač pa da ima poleg te še tudi druge obveznosti Sprejeto je tudi načelo, da na vodilna mesta v proizvodnji postavljamo ljudi z ustrezno, vendar s tem ni rečeno tudi visoko ali višjo strokovne kvalifika cijo. Toda — načeia so eno, praksa pa drugo. Po neki analizi je bilo v Jugoslaviji pred petimi leti 42.000 direktorjev — generalnih, komercialnih finančnih in drugih. Prav ta analiza je tudi pokazala, da večina teh ljudi, ki so zasedali tako blagozvočna delovna mesta, ni imelo niti najnujnejše strokovne izobrazbe. Zgolj v dveh največjih republikah — v Srbiji in na Hrvatskem — je več kot sedemdeset odstotkov tedanjih direktorjev imelo le osnovno šolo. Ne glede na to, da je bilo med temi direktorji brez formalne strokovne izobrazbe precej tudi takih, ki so si nabrali izkušnje v vodenju gospodarskih organizacij, voditelji s tako strokovno izobrazbo ni so mogli pomeniti solidnega jamstva za hiter in uspešen razvoj gospodarstva. Toda čeravno ta položaj ni bil normalen, je bil pa razumljiv za tedanji razvoj našega gospodarstva. Pravzaprav je bilo to stanje odsev odnosov, ki so prevladovali v administrativnem obdobju in precej časa po njem, ko smo pri izbir k direktorjev upoštevali predvsem njihovo politično predanost, medtem ko je bila strokovna izobrazba drugotnega pomena. Toda časi administrativnega sooializma so že zdavnaj mimo. V kvalifikacijski strukturi vodilnih ljudi v gospodarstvu pa se ni nič bistveno spremenilo. Statistika kaže, da je še vedno 41,3 odstotka gospodarskih organizacij, ki jih vodijo ljudje z osnovnošolsko ali celo pomanjkljivo osnovnošolsko izobrazbo. V gospodarski zbornici Beograda se je pred kratkim zbralo precej direktorjev gospodarskih organi zacij našega glavnega mesta. Na njem so razpravi j ah o vseh mogočih težavah in problemih, ki jih tarejo. Ugotovljeno je bilo med dragim, da je direktor kriv. če gredo stvari »navzdol«, da pa si lovorike za dobro poslovanje pripisujejo predvserp organi delavskega samoupravljanja. ' Direktorji se niso jezili na organe delavskega samoupravljanja. Bolj so se razburjali nad »posegi« od zunaj, kar ni pripomoglo k reševanju posameznih problemov, pač pa je le še bolj prilivalo olje na žerjavico. Trdili so celo, in to zelo dokumentirano, da klasična organizacija dela, v kateri se pri nas ni skorajda nič spremenilo, ne ustreza razvitim samoupravnim odnosom. Ce bi pozorneje pregledali probleme in sklepe tega sestanka direktorjev v Beogradu, človek ne more mimo občutka, da so te zahteve upravičene. Za sleherno obstajajo prepričljivi dokazi. Toda težko se je strinjati s tem, da je treba vse te reči reševati z zakoni. Kajti več kot je predpisov, bolj je življenje zamotano. Enotno je bilo mnenje, da je že sedanje gospodarsko življenje vse preveč komplicirano. Ugotovili so namreč, da je sleherni direktor že zdaj uokvirjen v 512 različnih paragrafov ... lli:!lillllllllllllli!lll!llll!llllllllllllllllSllllllllllilllllllllllllllllllllllilll!lllllllllllllllllll!!lllllll|lli!ll!llllllll!!llllll!IIIM LETEČI ODMEVI IZ KONJIC P« našem obisku v Konjicah smo v nekaj besedah popisali bedo, v kateri je umrla Marija Rečnik v vasi Sevec.y V uredništvo smo dobili kot odgovor dve pismi. Prvo nam je poslala Justina Felicijan, referentka /.a varstvo odraslih na občini v Slovenskih Konjicah, ki nas opozarja, da spada vas Sever pod občino Slovenska Bi- strica, in predlaga, naj v prihodnje pred objavami dobimo točne naslove in omenjamo pravilno občino. Drugo pismo nam je poslal odbor Rdečega križa v Slovenskih Konjicah, v nasprotju z lepimi navadami se pod to pisano ni podpisal nihče. Tudi odbor nas opozarja, da vas Slevec ne spada pod konjiško občino, nadalje raz-Inna, kaj vse delajo, in zahteva od piscev članka javno pismeno opravičilo. Hvala za obe pismi. Toda — saj nismo nikjer v naši reportaži trdili, da spada vas Se- vec pod Konjice! Ce je naše leteče uredništvo uradovalo v Slovenskih Konjicah, še ni rečeno, da smo sprejemali samo konjiške občane in se lotevali konjiških problemov. Nesporazum bo bržkone v tem, da nismo nikjer posebej zapisali in poudarili, da je vas Sevec sestavni del občine Slovenska Bistrica. Pričakovali bi prej odgovor s te občine. To pa se doslej ni zgodilo. IZ PIRANA Drugi častnik krova m/l »Trbovlje« ANDREJ NOVAK nam je poslal z ladje pismo, ki ga je oddal v Bombavu. V imenu kolektiva ladje je poslal bralcem novoletne čestitke, novinarju Hrauskvju, s katerim sta bila skupaj na stari ladji »Ljubljana« leta 1963 na poslednji vožnji v SZ, lepe pozdrave, nam vsem pa odmev, ki pojasnjuje drugo stran medalje zgodbe bivšega mazača te ladje Mirka Škerlja, ki nam .je v letečem uredništvu v Piranu pripovedoval o nehumanih odnosih na ladji .»Trbovlje«. Iz pisma povzemamo: Tovariš Škerlj Je ob premišljevanju o nehumanih odnosih popolnoma pozabil na svoje delovne dolžnosti ln na to, da s svojim razgrajanjem mnogokrat ni dovolil počitka svojim utrujenim tovarišem, ker je pač slučajno Čutil voljo do razgrajanja. Ena njegovih poslednjih zgodb se ni začela v Savoni. temveč na Pacifiku 29. julija letos, ko je pijan dajal netočne podatke na poveljniški most. ko je pri tem žalil poveljnika, upravitelja stroja, nnpadel bolnega častnika stroja, razgrajal pred polnim salonom tujih potnikov in zavrnil vse ukaze poveljnika. Prisiljeni smo ga bili iniohilizirati v ladijski ambulanti. Potovanje okoli sveta traja pet do šest mesecev. Ker posadka dolgo ne vidi svojih družin, je običaj, da pridejo v Italiji na ladjo svojci najboljših članov posadke in potujejo z njimi do Jugoslavije. Te nagrade Škerlj za svoje izgrede ni zaslužil, zato ni dobil dovoljenja. da bi st* v Splitu vkrcala njegova žena. Pri manevru ob prihodu ladje v Ancono je Škerlj, namesto da bi opravljal službo, begal po strojnici z lopato na rami. popolnoma nesposoben za službo. Ker bi bil s tem početjem lahko povzročil večmilijonsko škodo, je moral hiti neprestano pod nadzorstvom predstojnikov. V Benetkah je dezertiral z ladje v trenutku, ko smo pred dokiranjem nujno potrebovali vsakega člana posadke . . . IZ NOVEGA MESTA V letečem uredništvu v Novem mestu se je oglasila tudi učiteljica J02ICA KRISTAN iz Koštianove ulice in se pritožila, ker ji je občina točkovala stanovanje. Njen problem smo opisali pod naslovom »Interesi mimo pravice«. Zdaj nam je poslala naslednje dopolnilo: Izjava tajnika, da sva z možem zvabila najemnika Baškoviča v hišo, zato da sva dobila posojilo, je neresna oziroma neresnična in naju osebno žali. Res je le to. kar ve najemnik in njunih devet otrok, da sem Jaz silila moža, naj vzame Baškovičeve na stanovanje, dokler nam otroci ne dorastejo. To sem storila le zaradi njihove naistarejše hčerke, moj1* 25-letne kolegice in prijateljice. Torej le dobrota In ne zaradi posojila. Zal pa drži še vedno stari pregovor: »Dobrota je sirota!« Za nosojiio pa, ki sva ga z možem dobila, sva družbi, ki nam ga je dala. hvaležna. Vračati ga bova morala 25 let. In država bo Imela tretjino, milijon starih dinarjev dobička, kar tudi ni malo. IZ LJUBLJANE O NOVEM MESTU MILAN BAfiKOVlC iz Ljubljane, soimenjak najemnika Baškoviča v Kristanovi hiši v No vem mestu, nam je na isto temo poslal naslednje misli, ki jih objavljamo: Seveda ima Kristanova o tem svoje mnenji-m svojo razlago in ji ne gre zameriti spretnosti. da v svoj prid obrača tudi sedmo silo Ker pa gre za položaj, v katerem sta prizadet dve strani, bi bilo v skladu z osnovnimi pr.» vili novinarske etike, da o teh zadevah po vpraša tudi prizadetega najemnika in da potem ali opusti objavo sporne enostranske iz jave in ^e tako izogne vsakemu vmešavanju • odnose med najemnikom in lastnikom liišr kar bi bilo NAJBOLJ PRAV, ali pa objavi tudi pojasnilo oziroma razlago prizadetega najem nika n vzrokih, ki so dovedli do spora. Novinar bi moral biti pri obravnavanju za dcv, ki občutljivo zadevajo posamezne ljudi, izredno tankovesten in natančen. Ce novinar hoče obravnavati ta primer le kot pojav, ki zaradi širše aktualnosti zbuja določeno zanimanje javnosti, naj se potem omeji na ta prn blem, medtem ko naj opusti enostransko opisovanje obnašanja prizadetih posameznikov, zlasti še če pri tem ne daje možnosti, da bi ti tudi povedali svoje. Ce hi se novinar bolj poglobil v primer navedenega najemnika, ki se ga je samo dotaknil, in to boleče, in če hi svoje ugotovitve natančno presodil, bi morda tudi predstavnikom občine in stanovanjskega podjetju postavil kako dodatno vprašanje, ki bi pokazalo na resnično pomembnejšo stran problema: ali resnično ni mogoče ničesar storiti, da se reši stanovanjsko vprašanje družine ostarelega upokojenca, ki je vse življenje pregaral v prosvetni službi za plačilo, ki je bilo komaj za skromno preživljanje in si ni mogel zgraditi hiše; zdaj v življenjski jeseni pa ga je družba, za katero je vseskozi delal, postavila uu mrtvi tir in je v eksistenčnih vprašanjih prepuščen na milost ali nemilost zasebnikov. Tak primer pa prav gotovo ni povsem osamljen. P. S.: Ce bi novinar poiskal ali poklical prizadetega najemnika, bi bil ta morda opisan vsaj s pravilnim imenom in priimkom, ki je tudi popačen, in le malo manjka, da ni v celoti napisan v cirilici. SEDEM POKLICEV TONETA FORNEZZIJA IV CIKLUS- BOLNIČAR ——— ______________________________________________________________________________ NEKOČ IN DANES to milo spreminja nujno potrebno temeljito čiščenje kože v izjemno ugodje, ki me zvesto spremlja ves dan v petih svežih vonjih in nežnih barvah Icrdj. MARIBOR nilo vzemite tudi vi SOLEA i v tem milu je nekaj vee V frotirk« zasloni n v«« llaMt, M poai|«t« 20ovo|nlc na naslov SOLCA sarlbor ČRNI DAN Nekaj minut je manjkalo do pol desetih. Do pol desetih zvečer. Na vozičku z nosili je povsem zmedeno ležalo dekle. — Ste bili v nezavesti? Dekle je odkimalo in tiho ihtelo. Pol ure prej jo je podrl motorist. Na nogi je imela pod kolenom za moško dlan veliko rano. Kirurg dr. Mitja Kovič se mi je ironično nasmehnil. Odšel sem v sosednji prostor. Tam ni bilo nobenega pacienta. Začuda ni bilo nobenega pacienta. Preveč je bilo za moje čisto vsakdanje pojme navadnega državljana ran, krvi in stokanja, polomljenih nog, rok in razbitih glav, jokajočih oči in vsega. Preveč za en dan. Kot od daleč sem slišal ropot pisalnega stroja in rezek glas dr. Koviča: — Poškodovana je po glavi, desnem zapestju in desni goleni... V parietookci-pitalni regiji... Vedel sem, da stoji ob vozičku in da bom jaz — bolničar — naslednji hip dekle odpeljal na rentgen. Vedel sem, da mi bo obljubil, da bova potem odšla na kavo, na dišečo vročo kavo. Vedel sem tudi, da ne bova odšla na kavo, ker je zunaj na hodniku voziček že spet zaseden. Ura še ni bila niti pol desetih, in dekle, ki jo je bil podrl motorist, je bila danes stoti pacient, letos pa na nezgodnem oddelku kirurgične klinike na ljubljanski polikliniki 33.371. poškodovanec, j — Diagnoza: comtusio capitis, Distor-sio articuli radiocarparalis dex ... Nesreča ne počiva. Kirurgi pa še manj. Strojepiska Marica je z zapleteno la-tiščino letela kot avtomat prek tipk pisalnega stroja, in dr. Pegan je bil v operacijski sobi šivilja. Poldrugo uro prej je starejši možakar v žepu prinesel lastni prst. Rekel je, da je sekal drva in da ima zelo nabrušeno sekiro; pripovedoval je, kot da se njega sploh ne tiče. Hvala za tak poklic! Zame ni. Mar bi šel za detektiva v Supermarket. Je že res, da sem bil v beli halji in da so mi mnogi rekli »Gospod doktor«, pa četudi bi bil res doktor, sem kar vesel, da nisem. Na nezgodnem oddelku že ne. Pozno popoldne sem jih skoraj dobil po nosu. Malo je manjkalo, da sam nisem postal pacient. Tokrat brez vloge. Pripeljali so starejšega krepkega moža v škornjih, krepko okajenega. Po desni strani glave je bil ves moder in zatekel, da'očesa skoraj ni bilo videti. Menda ga je nekdo v gostilni s steklenico po glavi. — Kaj pa je bilo z vami, oče? sem ga prijazno vprašal, ko sem ga pripeljal v ordinacijo. — Kaj te pa briga, ti svinja dohtar-ska! Potem je svoje grožnje primemo obarval še s seksualno folklorističnimi motivi, skočil z vozička in se pognal vame po starem ljudskem izročilu — gorje mu. kdor v nesreči biva sam. Najbrž je hotel, da bi bila dva — nesrečnika. Pričakoval sem, da bo dr. Kovič zaščitil svojega novo pečenega, po rangu, statusu in sploh mlajšega kolega — to je mene — da bo morda napadalca lopnil še po zdravi levi polovici, kajti sam sem bil tako presenečen in zmeden, da v teh, zame morebiti celo zadnjih trenutkih, ne bi utegnil niti zaklicati: »Čuvajte mi Jugoslavijo!« Pa ga sploh ni. Sploh ga ni mahnil. Prijateljsko ga je prijel za ramo. — Oče, pomirite se, tukaj ni oštarija, tukaj je špital! — Sunce ti žarko, jaz sem star partizan! se je drl stari. — Odpeljite ga na rentgen, ga bo že Joco ukrotil! Joco Jalovec je rentgenski tehnik, in prav takrat sta menjala svoje dežurstvo z Maiii\) ...».n,.,* — Jaz sem star partizan! Nihče ne bo čez mojo hčer govoril! se je stari še naprej razburjal v rentgenski sobi. — Vaša hči je pridna punca in vi boste tudi! je na kratko rekel Joco, in okajeni razbitoglavec ga je kar ubogal. Potem mi povedo, da je tale pijani pacient še zelo nedolžen, da imajo na dnevnem redu še bolj divje, da se je že večkrat primerilo, da jo je kdo od osebja skupil. — Pacient je pacient, četudi je pijan, je dejal dr. Kovič. — Pri vsem tem direndaju ti včasih res popustijo živci in bi mu najraje vrnil milo za drago. Toda ne smeš. Že tako in tako pripeljejo poškodovanega, in vse skupaj bi se lahko zelo tragično končalo. Spomnil sem se nedavne polemike v časopisju o kroničnih pijancih in koliko veljajo družbo. Morda bi si kakšno soboto prišli ogledat hudo gost promet na nezgodni polikliniki. Brž bi ugotovili, da so takšni, tako rekoč priložnostni pijanci za družbo veliko hujše zlo. Ta večer smo imeli pravcati ciklus vinjenih bratcev Najprej so pripeljali malo potolčenega tovariša, kateremu je bilo ta večer vSe ravno. Tudi ovinek pri črnuškem mostu. In ker avto in ograja po fizikalnem zakonu ne moreta stati na istem mestu, se je vesela vožnja žalostno končala. Pozabil je na volan, pozabil na zavore, ni pa pozabil zelo glasilo poudariti, da je v službi v nekem zelo pomembnem sekretariatu. Odklonil je pomoč in tudi odvzem krvi, da bi ugotovili količino alkohola. — Napišite, da sem pijan! je dejal lakonično in odšel. Kmalu za njim so prišli miličniki. Prav takrat smo imeli v ordinaciji ponesrečenca, ki je tudi trdil, da ni pil. SLOVENSKI ŽELEZNIČARJI: ZAKAJ IHHn IE0GMD RE2E IM? »Napiši, kar hočeš, tistega, kar boš napisal, ti tako ne bo nihče bral, saj je znano, da je slovenska javnost najslabše obveščena v Jugoslaviji,« je dejal velik Slovenec, ki živi v Beogradu. »Smo pač na podeželju.« »Ko bi vsaj bili, tedaj bi imeli izdelan meščanski profil. Tako pa ste slovenski novinarji reve, se prav nič ne upate, ste poltroni, če sploh veš, kaj je to!« Poltron. Te besedice v slovenskih slovarjih ni. V francoskem piše, da je to — šleva, toda tovariš, ki je to resnico povedal med odmorom na zveznem ustavnem sodišču, je sodil, da je tej besedi najbližja — ritolizec. Lepa slovenska beseda. Ampak na ustavnem sodišču v Beogradu so govorili srbohrvaško. In tudi fčma razprave je bila povsem druga, šlo je za to, ali lahko Beograd mimo vseh samoupravnih pravic »komandira« slovenske železničarje. Po domače povedano: ali ima Skupnost jugoslovanskih železnic, katere generalni direktor je dr. Marjan Dermastia, pravico predpisovati tarife za mednarodni tranzitni promet Združenemu železniškemu transportu Ljubljana, ki ima zavoljo tega več milijard izgube. Ce bi bilo ustavno sodišče normalno sodišče, potem bi bila beseda o tožeči in toženi stranki. In če bi bilo tako, potem bi bila tožeča stranka ŽELEZNIŠKO TRANSPORTNO PODJETJE LJUBLJANA, tožena pa SKUPNOST JUGOSLOVAN SKIH 2ELEZNIC. Ker ni bilo tako, ni bilo pred sodiščem pranja umazanega perila, ni bilo očitkov, bilo je le prepričevanje in pojasnjevanje. Slovenski železničarji, dvajset tisoč jih je, so užaljeni in ne morejo razumeti, kako je mogla Skupnost v Beogradu in njen generalni direktor sprejeti odlok in predpisati tarifo, ki nam je več v škodo kot v korist. Skupnost je kršila zakon, ki pravi, da le železniška transportna podjetja določajo ceno prevozov potnikov in blaga, Skupnost JZ pa predpisuje tarife za prevoz potnikov in blaga v mednarodnem prometu le na podlagi cen, ki jih določajo železniška transportna podjetja. Skupnost JZ je enostransko določila cene ne samo v nasprotju z nameni in tendencami gospodarske reforme, ampak tudi mimo vseh samoupravnih pravic. Železničarji lahko upravljajo zaupana jim osnovna sredstva, lahko organizirajo svojo dejavnost, lahko noč in dan dvigujejo cestne rampe, v nedogled mahajo s karbidovkami po postajah, mečejo na tone premoga v lokomotive, skrbijo za varen prevoz potnikov in blaga, lahko oblikujejo svoje dohodke in razpolagajo z viškom dela, v mednarodnem prometu pa ne smejo sodelovati pri sestavljanju cenika. PRETIRANO VISOKA TARIFA Slovenski železničarji so pri vsem tem nedemokratičnem določevanju tarif prizadeti toliko bolj, ker pomeni mednarodni tranzitni promet čez Slovenijo 40 odstotkov celotnega dohodka. Ljubljansko, mariborsko in postojnsko transportno podjetje, ki so združena v skupno transportno podjetje, so določila cene na posameznih mednarodnih relacijah po kal- kulacijah in resničnih stroških. Skupnost JZ pa je po načelu »visok iztržek za malo dela« določila tudi do 70 odstotkov višje cene. Določila je cene, ki so nad svetovnim povprečjem. Zato posledice niso izostale. Na relaciji čez Šentilj za se vemo jadranske luke so tarife po razredih do 40 odstotkov višje od lokalnih. Zato se je, po uradni statistiki, promet zmanjšal v brvi polovici letošnjega leta v primerjavi z lanskim obdobjem za 50 odstotkov, češkoslovaški tranzit je bil za našo državo vedno zanimiv. Od 400.000 ton tovora ga je 80 odstotkov šlo po naših prograh. Letos niso prepeljali jugoslovanski železničarji niti kilograma češkoslovaškega tovora. Zaradi previsokih tranzitnih tarif in neadekvatne akvizicijske politike. Izguba: milijarda in tristo milijonov starih dinarjev. Zaradi boljših pogojev in nižje cene pa računajo, da je 300 milijonov izgube tudi na progi Jesenice — Repen tabor. Med železniškimi pragovi na naših progah bo pognal plevel, vlaki pa veselo žvižgajo onstran meja. V vse strani. Zakaj? Na ustavnem sodišču so slovenski železničarji povedali: «... po našem mišljenju gre za uveljavljanje načel reforme tudi na železnici, kjer že od nekdaj najteže prodirajo napredne sile v boju z ostanki birokratizma. In naši železničarji so se še kako težko in dolgo borili z birokratskim aparatom generalne direkcije, da so končno lahko stopili na ista tla skupaj z drugimi gospodarskimi organizacijami. Naši kolektivi se prav gotovo ne'zavzemajo za znižanja predpisanih tarif zato, da bi zmanjšali dohodek. V znižanju tarif, v ekonomski ceni vidijo zagotovilo, da bodo imeli dovolj dela in da bodo njihove zmogljivosti izkoriščene. To pa je v korist ne samo naših kolektivov, ampak tudi družbe v celoti. Nikoli se ne bi mogli strinjati z mišljenjem, da bi lahko posameznik ali skupina ljudi neodgovorno odločala o usodi neposrednih proizvajalcev, samovoljno vplivala na njihovo gospodarjenje ali, z drugimi besedami povedano, da bi jim rezala kruh.« NERESNI ŽELEZNIČARJI Zastopniki Skupnosti JZ so na ustavnem sodišču spričo medle dokumentacije in neprepričljivega prepričevanja, da so ukrepali v skladu z zakoni, predpisi in ustavo in da so vse, kar so ukrenili, storili v vsesplošno jugoslovansko korist, vso zadevo skušali speljati v šovinističen spor med Ljubljano in Zagrebom. Trdili so, da imajo hrvaški železničarji več tranzitnega prometa čez Hrvatsko v sevemo-jadranska pristanišča, kar naj bi Slovence kajpak jezilo. Glasno so povedali, da z deplasiranimd cenami ne morejo iti pod cene evropskega tržišča in tako zmanjšati devizni priliv za vso državo. Obsojali so resnost in zrelost slovenskih železničarjev samoupravljavcev, ki so bili pri sprejemanju novih tarif za povišanje za pet dinarjev pri tondkilometer, zdaj pa, ko ni prometa, hočejo nižje tarife, če ne bi bilo njih tam (v Beogradu), bi bila kompletna zmeda, pri čemer bi pozabili na splošne jugoslovanske koristi. »Če smo mi birokrati, so tisti v Ljubljani tudi. In v resnici gre za podjetniški egoizem,« so povedali na sodišču. Slovenskim železničarjem ne gre za podjetniški egoizem, gre jim za vsakdanji kruh in ne nazadnje za njihove pravice: ZBIROKRATIZIRANA MISELNOST »Od leta 1954 pa do lani je delavsko upravljanje na železnici le životarilo, zato ker ni moglo vplivati na ustvarjanje dohodka in njegovo delitev. Pa je bilo zato to obdobje polno neprestanih nasprotij med vsak dan glasnejšimi zahtevami železničarjev in trdovratno centralizirano železniško birokracijo. Po kapljicah smo si priborili samoupravne pravice. Nerazčiščen odnos železnica-gospodarstvo nedvomno vsebuje etatistične in centralistične oblike družbenih odnosov na železnici, k čemur je bistveni delež prispeval dolgoletni absolutni monopol odločanja v rokah aparata Skupnosti JZ. Vprašujemo, zakaj je treba centralistično voditi tranzitno politiko jugoslovanskih železnic? Morda zato, ker bi bili sicer ogroženi skupni interesi ali pa zato, ker nam ne zaupajo, ker nismo sposobni in kvalificirani, da bi reševali taka vprašanja? Mislimo, da je nezaupanje neutemeljeno. Prepričani smo, da je kolektiv dvajset tisoč železničarjev najmanj tolikšen porok za očuvanje skupnih koristi kot desetina nameščencev v Skupnosti Jž. In navsezadnje, zakaj ne-bi mogli mi sami tujini prodajati tranzitnih storitev, če to lahko delajo povsem samostojno številna podjetja pomorskega, zračnega in prevozniškega prometa.« Dvanajst sodnikov je poslušalo, se potem pol ure posvetovalo in odločilo tisto, kar so v Skupnosti JŽ vedeli že prej, da odlok o pretirano visokih tarifah za mednarodni tranzit blaga ni v nasprotju z ustavo niti z zakoni. Sodišče je smatralo, da se Skupnost J2 ni neposredno vmešavala v gospodarjenje podjetja in ni okrnila samoupravnih pravic kolektiva. Tak je bil uradni konec razprave. Neuradno pa so po koncu stopili sodniki k našim železničarjem in jim toplo segli v' dlan: »Nismo mogli drugače. Ampak vaše napredne misli so v resnici' dobre. Borite se naprej in problematiko predložite zvezni skupščini.« Železničarji, ki na podeželju berejo deželne noviqe, so se odpeljali s problematiko in lokomotivo na premog domov. Se naprej bodo odpirali rampe, premikali vlake in s karbidovkami bodo toliko časa islkali pravico, dokler se ne bo v njihovi notranjosti prižgal rdeči signal — stop — do kraja zbirokratizirani miselnosti beograjske Skupnosti J2. EDI HRAUSKY — Zadnji čas nisem ničesar pil! — Verjamem, tovariš, zadnje četrt ure zares niste pili! Na Šmartinski cesti ga je zbil avto, desno nogo je imel hudo poškodovano. — Po levi je peljal, hudič! — Vi ste peljali po levi, mu je skušal dokazati miličnik. — Bomo pa ja mi skupaj držali. Jaz sem tudi v tajništvu za notranje zadeve. —- Vi v tajništvu? Kaj pa delate? se je začudil miličnik. — Premog nosim. Prijateljsko prepričevanje. Nakljub nesreči nam je šlo na smeh. Pri naslednjem pacientu so mi šli mravljinci po hrbtu. Po glavi je potolčen. Mimo sedi na stolu in mežika v luč. — Kaj pa je z vami? — Z pien°j? Kaj pa jaz vem. — Vas kaj boli? — Mene? Ne! Zakaj pa? Ko ga zdravnik prime za levo roko, mu glasno škrtne v podlakti. — Nasekan je, pa ničesar ne čuti! mi je pojasnil. Res je potem rentgenska slika pokazala, da je imel kost nad zapestjem skoraj povsem raztreščeno. Priznam, da sem se skrivaj zatekal k mavčarju Lojzetu Modicu,' kjer s sestro včasih tudi mešata mavec kot zidarja, toda vsaj krvi ni. Vsaj takrat je na srečo ni bilo, ko sem jaz hodil k njemu na oddih. Ko pripeljejo fanta od nekod z Dolenjskega, je moje službe enodnevnega prostovoljca — bolničarja — pravzaprav konec. Fant je padel pod voz in je imel odprto glavo in zdrobljeno ključnico. Odšel sem na hodnik. — Gospod doktor, kako je z mojo hčerko? — Prestrašena ženska mi je v eni sapi hitela pripovedovati, da je bila popoldne v službi, da je njeno triletno hčerko pazila soseda, da je padla s stola. Spomnil sem se drobne deklice z zlomljeno roko v levem komolcu. Doktor jo je poslal v otroško bolnišnico. Potolažil sem vznemirjeno mamico, da ni nič hudega, in potem v garderobi tolažil tudi sebe, da vse to morda le ni tako hudo, ampak bolničarstva na tem tekočem traku nesreč sem imel zares dovolj. Utrujen sem okrog ene po polnoči odhajal domov. Pred polikliniko sta se pripodila re- šilca. In dr. Kovič mi je prav tedaj zatrjeval, da je bila tista noč še precej mima... X • KONJIČEK IZ MEDENINE »Vi ste...?« »Dvakrat Dolenc.« Tako je sproščeno segel v roke in se predstavil GVIDO DOLENC z Dolenjskega, iz Novega mesta. Enainštirifesetega je šel v partizane. Ko se je boril s Jašisti in nacisti po Dolenjskem. Liki, Kordunu in Bosni, se ga je prijelo ilegalno ime — Gidel. Tako ga prijatelji kličejo še zdaj. In ko jo jo skupil na Gorjancih, se je samo za hip zresnil, potem pa je spet vedro gledal v življenje. Zdaj živi v Ljubljani in se ukvarja s kadrovsko-socialno službo v Horjulu. Vsako jutro ob pol petih zjutraj mu žre živce budilka na nočni omarici in vsak dan ob treh blaženo sede v domači kot. Na smrt je utrujen, pa vendar še vedno najde čas — za svoj konjiček. Pravzaprav je imel že več konjičkov. Takoj po vojni je pisal novele za »Mladinsko revijo«, tudi nekaj verzov je napisal in tri drame. Lotil se je povojnih časov pošteno in zdravo. Ni lagal, lagal se je le recenzent, ki ihu je svetoval, naj vrže svinčnik v koš. Tisto, kar je Gidel nosil v sebi, je privrelo na dan v drugi obliki. Duška si je dal s čopičem, v slikah. Zamikali so ga pogledi na vsakdanjo sivino in toplo cvetje. »Zakaj se je posušil čopič?« »Bili so preveč razgibani časi, zato ni bilo dovolj časa. Čopič, ki se sploh ni do kraja posušil, se bo bolj omehčal, ko bom v pokoju.« In zakaj smo sploh prišli na obisk k Dolencu z Dolenjskega9 Zaradi njegovega konjička seveda. Dvakratni Dolenc zdaj gleda s priprtimi očmi pod roke in oblikuje — iz medeninastih ostankov. »V tovarni dobim odpadni material, ki mi je zbudil domišljijo. Razen tega je material poceni, je mehak za oblikovanje, daje močne svetlobne učinke in ponazarja optimistično trditev, da je lahko še tako prazno življenje polno. Življenje je polno lukenj in luknjic, pa vendar je življenje, trdim, da brez lukeni ni nič in zato življenje ni ničevo.« Ostanki medenine pod prsti Dolenca hitro dobe obliko. Pred nami so zaplesali Don Kihot in Sančo Pansa, žirafa, jelen, zgre van berač pa še mnogo drugih figur. Tudi partizana s puško je upodobil in mater z otrokom, vendar so mu že vse odnesli pri jatelji in znanci. »Samo izvijač in kombinirane klešče zadostujeta za moj konjiček,« je pojasnil Dolenc in skromno zamolčal, da je treba imeti tudi dar opazovanja in nekaj, česar nima vsak človek. »Načrti? »Ce bo zdravje in material, bom delal.« »Novoletne želje?« »Da bi za dvajset kilogramov shujšal. Ze nekajkrat sem poskusil, pa ni šlo.« Prav nič ne dvomimo, da se mu želja ne bo uresničila, če vse zna, bo tudi to zmogel. HY V BELI HAUI GOVORI NOVAK NOVAK INDUSTRIJSKA PROIZVODNJA SATIRE ce, saj oddaja s tem pri »domačnosti« lahko samo pridobi. Ne rečem, da so vsi »naši« sedanji igralci najboljši; res pa je, da jim pišemo tekste dobesedno »na jezik«. Ce bi, denimo, v Ljubljani priredili kako oddajo, bi bilo z jezikovne pilati precej težav. Vendar poskusili bomo in če bomo naleteli na razumevanje . . . Tu Je premislil, skomignil z rameni im dvignil telefonsko slušalko: — Milo moje, donesi molim te dve lepe kafe! Potem je nadaljeval: — Iz Slovenije resda dobivamo mnogo pisem, ki nas predvsem hvalijo. Ne bil bi pošten, 6e bi rekel, da nam to ni všeč. Vendar v teh pismih ni nobenih oprijemljivih podatkov, kd bi jih lahko uporabili v naših oddajah. Verjemite mi, da nepreverjenih vesti nikakor nočemo uvrščati v našo satiro. Da bi jih pa sami izbrskali, ni časa! Zapišite tudi to, da se zavedamo, da je relativno največ gledalcev naših oddaj prav v Sloveniji, čeprav jim morda zaradi žargona tu in tam v naših oddajah marsikaj uide. Zapišite, da smo slovenskim gledalcem hvaležni za to in da se bomo skušali na kak način oddolžiti. Ce ne bova prej z Lolo vrgla puške v koruzo . .. Odvrnil sem, da ne bi bilo prav, 6e bi se to zgodilo. IZTOK AUSEC SAŠA VUGA- ,,PARIŠKA PISMA (3) NJEGOVA CESAROST N Pisal mi je prijatelj. Strupeno pravičen slovenski pisatelj. Drobna pisava, kitajski tuš: štiri strani iskrivnih glos. Potlej pa kot s prstom v oko: Upam, da se o TV ne boš nič naučil. Le zakaj bi na Slovenskem večal mero kulturnega samoprepričanja nekulturnih ljudi? .. .Obračam liste počasi in težko kakor kulise, čakam, da bo izpod znamke padel deus ex machina — nič. Stavek ostaja mrzel. In kot s štirimi bakrenimi žeblji pribit. Za zdaj mu bom poslal karikaturo: dive sitni tetki s fračo in pred njima, na stebru kot v sramoti in povsem na videz v lahko tarčo, kameni t nudist. Za zdaj. O, Rdmbaudovem kompleksu izobražencev do TV pa nemara drugič in pozneje. Kako je slava pravzaprav troh-ljiva! Tako zelo, da je vratar, zaverovan v retrospektivo, obesil na rožanec listek ODKRIJTE SE vendar PRED TEMI PRAPORI! Pod stropom so, visijo. Vse zastave N generala, N konzula, N kralja, N imperatorja. In tam zadaj statua grenadirja, ki rjove kakor po gasilski loteriji NAJ ŽIVI CESAR! In tu spodaj N tri-rogeljnik (neusmiljeno spominja na Krjavljev svaljkasti klobuk), vea (razjeden, moljast, prašen. Dar angleške kraljice. In sem nesrečen, ker se mi ne stori inako ob svilenih robcih z monogra-mom. Ob šotorskih baldahinih, ob brivskem priboru, ob srebrnih pistoletah in ob medeninastem kukalu. Hodim po dvorani (in po drugi in tako naprej), vse diši po času, po trohnobi. Tako neimpozantno je vse to, pri tleh. Kot izpihnjena guma v dvoriščnem prahu. Le zakaj naj bi bil tale Napoleon velik? Ker se Je zarogovilil vse do Moskve in globoko dol do piramid? Bolj mi imponira, kaj vem, na primer častnik,, nepomemben (kot vsi kulturniki v vseh armadah, in ne samo v njih), ki je razložil hieroglife. In prav ničesar mi ne odkrije stavek, da bi tudi vesoljna Rusija padla, če bi Francozi takrat poznali pločevinasto kon-servo, banalni golaž v hermetično zaprtem lončku. Gomile trupel (v dvoranah Lo-uvra), okostnjaki okoli Berezine, lomenitele ranjencev v morskih vodah. Cesarja so seveda odpeljali. Armade so se trgale, se bile, klale, se kosile. Tam za turškim gričem je (na polju slave) usihal cvet vojaštva, domačega in tujega — zakaj vendar? Komu v resnično, čast, potrebo, nujo? Nemara Francije? Saj je mogoče prilti v Moskvo tudi z rožico v rokah. Fred dnevi so tu tolstega kralja premaknili izpod krone in obuili v copate (v knjigi Louis XIV in 20 milijonov Francozov). S smehom in s kopico dokumentov. Počasi prihaja tam in ondod do takšnih ali, drugačnih pleš — perike padajo, veter časa briše puder s čel, dejstva ostajajo. Ta pa so smrdljiva. Vstopajte v lahko konjenico! Kdor nam bo pripeljal lepe mlad. ce, bo širokosrčno nagrajen. Pri LAHKI konjenici je seveda tudi disciplina LAHKA! Potlej jih je tistih nekaj, kar jih ni posekal meč in potrgala bombarda, prišlo sem noter, k Invalidom. Dobili so invalidsko uniformo, bucike za pripenjanje odlikovanj, in po dva eno omaro in po štirje eno mizo in so ždeli na jesenskem soncu in so pravili: Tale noga je hodila pri Au-sterldtzu. Ruski mraz md je izluščil nos — zato pa nosim pod očmi čmi predpasniček. Jaz pa hranim v mehurju za tobak tri mušketne krogle, sam cesar je stal poleg, ko mi jih je brivec rezal iz hrbta . .. Saj res, KAKO BI ŠVEJK REAGIRAL? Se pravi: kako bi Hašek komentiral Invalide? Da ne bi skril razkošnega oltarja, pravijo eni. Drugi pa: da bi se vsak obiskovalec hočeš ali nočeš priklonil mrtvemu cesarju. Zato je arhitekt Viseomti pogreznil N v kripto. Rimljani so cesarje pokopavali v porfir, Francozi pa so ga zaman iskali na Grškem, po Italskem in doma. šele 1846 so odkrili dragoceno žilo v Kareliji in takoj poslali v Rusijo učenjake. Ti so izbrali petnajst blokov in vsak je tehtal dvesto ton (185 blokov, iztrganih iz hriba, so zavrgli). Leto dni so vozili to reč i? Rusije in dve leti so sarkofag klesali in polirali . . . Želim, da bi moj pepel počival na bregovih Seine, sredi francoskega ljudstva, ki sem ga tako rad imel.. .Tudi Teodoriiku so v Ravenni izklesali imenitno krsto iz rdečega kamna — zdaj zeva prazna in spominja na bavarsko kmečko kad. Kako je drag rdeči kamen in kako poceni je človeška kri. Vprašajte matere, poje neka ruska pesem. Matere — kaj pa imajo matere pri tem? Grem iz tega hrama zablod, mimo razčesnjenih topov, neokusnih orlov, zvarjenih iz starih sabelj, bajonetov in kopit, in potlej mimo edino prijazne reči v tem povsem smešnem arzenalu: mimo medeninaste pipe in cevi in vedra in stekla z napisom »V primeru požara zdrobi«!' Gretn in se oddahnem, ko pridem na dvorišče. Še enkrat pogledam N, tokrat bronastega: za dva prava česar ja ga je in mrko stoji med dvema možnarjema, ki spominjata z zazevanimi žreli na ljubljanske žabe za smeti. Pri vhodu in tu in tam so policaji ( s samokresom ob bedni). Menda čakajo na etiopskega cesarja. Čudno, kako temu častitljivemu starcu pristoji ta naziv. Pa se je zmeraj samo branil. Na debeli Berti sedi snemalec pariških TV aktualnosti: pri priči se umislim na dve skriti tetki s fračo, na nudista, na jedkega prijatelja. Z očmi iščem pisemski nabiralnik. Dežuje. FILMI, KI JIH GLEDAMO RDEČA PUŠČAVA Italijanski filni v tcchnicolorju; scenarij MichelanRelo Antoniom in Tonino Guerra; direktor fotografije Carlo di Palma; režiser Michelangelo Antoniom; nastopajo Monica Vitti, Richard Harris, Carlo Clhionetti; proizvodnja Antonio Gervi; distribucija Vesna film, Ljubljana. Italijanski film Michelangela Antonionija je dobil leta 19B5 zlatega leva na festivalu v Benetkah, nagrado Cinenva nuovo, nagrado mednarodnega združenja filmske kritike in pri nas priznanje »posebno priporočamo« komisije za ocenjevanje filmov. Njegov film Krik iz leta 1957 je postal eden izmed stebrov sodobnega italijanskega filma. Za njim je prišla Avantura, ki je utrdila Antonionijev sloves. Sledijo sami prodorni filmi Noč, Mrk in Rdeča puSčava. IJgo, inženir elektronik, in Corrado, rudarski inženir, »e nista videla od študentovskih let. Corrado pride najemat delavce in prijatelj Ugo naj bi mu pomagal dohiti kvalificirane delavce. Med srečanjem izve, da je imela Lgova žena prometno nesrečo in si Se ni opomogla. V resnici ni to samo šok, ampak resna oblika nevroze. Trudi se, da bi premagala to tesnobo, (Mulimo in Corradom nastane čustvena zveza, toda živčna napetost ne popusti, še razraste se. Tudi beg v Corradov objem in spolni odnos z njim ji ne pomagata prebroditi krize, nasprotno še povečata jo. Ničesar več ni, kar bi ji pomagalo, da bi se prilagodila, našla samo sebe. Rdeča puščava je prvi Antonionijev film v barvali; ». . . pri Rdeči puščavi nisem niti za hip podvomil, da moram uporabiti barve. Mislim, da ni naključje, da so tudi drugi režiserji kot Bergman, Dreyer, Fellini in Resnais — ki so fiiTi doslej zvesti črno-bele-mli filmu —- občutili isto potrebo po barvah in skoraj vsi hkrati. Po mojem mnenju je razlog tale; barva ima v današnjem življenju pomen in funkcijo, ki je v preteklosti ni imela. Ce je v mojih filmih kaj avtobiografije, jo je mogoče najti prav v barvah. Barve so me vedno navduševale. Gledam vedno v barvah, to se pravi, vedno se jih zavedam. V filmu sem se trudil uporabiti barve, ki bi ustrezale mojemu okusu. Drugače ni moglo biti. Zal pa se to ni vselej posrečilo .. . prepričan sem, da je najboljši rezultat dosežen tedaj, če gledalci ne vidijo barve kot posebno, samostojno dejstvo, ampak barvo sprejmejo kot figurativno substanco zgodbe.« In v filmu Rdeča puščava to tudi barva je. O »nagibih«, ki so ga gnali, da je ta film naredil, pa sam Antonioni najlepše razloži, ko pravi, da je preveč preprosto mnenje nekaterih, češ da obtožuje industrializirani in nečloveški svet,- kjer je posameznik zlomljen in gnan v nevrozo. »Rad bi povedal, da gre v Rdeči puščavi za vprašanje prilagajanja. So ljudje, ki se prilagajajo, in taki, ki se jim to ne posreči, ker so preveč navezani na preživele življenjske strukture in ritme. Takšen je Giulianin primer. Krizo te osebe povzroča silovito navzkrižje med njeno občutljivostjo, inteligenco, psihologijo in med ritmom, ki ji je vsiljen. Ta kriza ne zadeva le njenih površnih odnosov s svetom, temveč tudi njen ustroj vrednot (vzgojo, moralo, vero), ki ne veljajo več in ji ne dajejo več opore. Nujno se torej mora obnoviti v celoti, v vvem ženskem bistvu. In to se tudi trudi storiti. Film je v nekem smislu pripovedjo tem napor u.« Kako je Antonioni dosegel to s filmskim izrazom, predvsem z uporabo barv in teleobjektiva, je novo poglavje v filmski slovnici. VOJKO DULETIC ORIGINALNE VZMETNE VLOŽKE »JOGI« PROIZVAJA SAMO »MEBLO«TOVARNA POHIŠTVA-NOVA GORICA MEBLO g NAROČILNICA | Nepreklicno naročam S Ivana Ivačiča j KUHARSKO KNJIGO, S platno 24,00 Ndln S Knjiga Izide 20. jan. 1967. S Plačam; ob prejemu knjige 1 - v dveh obrokih (ustrezno J podčrtajte] - Izpolnjeno na-S ročllnico pošljite v kuverti 2 na naslov: ZALOŽBA OB- IZORJA MARIBOR, Partizanska cesta 5. I Podatki naročnika: 3 Ime In priimek ............................. I Kraj, ulica li 3 Pošta .................................-........................ * Zaposlen pri ............................... Datum — .........-.......................... Podpis -—......-............................ TT IZBIRA KNJIGE ZA VAS LETOS PRVIČ: ..DARILNE” IZDAJE Dnevi pred Novim letom so tudi dnevi daril. V navadi ,je, da svojim bližnjim tudi z darili dokažemo našo ljubezen ali prijateljstvo. Toda prepogosto se znaj. demo v hudih škripcih: kaj podariti, da bo darilo obdarovancu všeč, da mu bo tudi koristno, da I»o zadosti osebno in spet ne toliko, da bi ga užalilo. Kadar gre za moškega, se naša razmišljanja in naše odločitve navadno ustavijo pri steklenici takšnega ali drugačnega alkohola. Tudi steklenica dobre pijače pomeni pozornost, res pa je tudi, da te vrste pozornost v spominu obda-rovanca izpuhti s tekočino vred. Bodimo odkriti, namen našega darila pa je navsezadnje tudi, da bi se obdarovanec ob darilu spomnil na nas. Pri drugih darilnih predmetih je težko, ne poznamo številk njegovih oblačil, ne vemo, ali mu ho vzorec krava te tudi zares všeč, lahko samo ugibamo, ali bo oblika vaze, ki smo mu ,ju namenili podariti, tudi 1 zares ustrezala njegovemu estetskemu čutu. Obstaja pa darilo, pri katerem skoraj ne moremo zgrešiti. Podarimo ga lahko komurkoli, večno je, obenem intimno in navsezadnje tudi ne pre več drago. To.,je — knjiga. Podarjena knjiga bo obdaro vanca še čez desetletja spominjala na vas. Na knjižni polici vsake toliko časa ugledam zelene platnice knjige pesmi tovariša, s katerim sva se že davno razšla. Spomin na najino nekdanje tovarištvo bi že davno ugasnil, če bi ne bilo te knjige in dveh, treh jedrnatih besed posvetila. V samotnih urah, ki jih brez razlike do življamo vsi ljudje, danes bolj kot kdaj prej, so dokazi prijateljstva, pa čeprav preteklega, dragoceni. Vendar je tudi med knjigami težko izbrati — toliko jih .je. Kupcev pa zlasti v teh dneh veliko. prodajalke ne morejo vsem kaj. Zato vam bomo skušali pomagati. Ne lastimo si vloge razsodnika, kaj je dobro in kaj je najboljše. Med knjigami, Id nosijo letošnjo letnico in ki so iž-šle predvsem v zadnjem času. smo izbrali nekaj zanesljivo dobrih naslovov, pri tem smo se ozirali tudi na lepo opremo knjige, obenem pa smo knjižne založbe povprašali, katere njihove po slednje izdaje imajo darilni ali praznični značaj. OTROCI IMAJO PREDNOST Zato je treba najprej misliti nanje. Dedek Mraz bo pač moral poleg igrač in sladkarij prinesti vsaj po eno knjigo. Že najmanjši otroci so knjige zanesljivo veseli. Vznemirjajo jih slike in skrivnosti črk. Treba je priznati, da je grafična podoba knjig za otro ke iz leta v leto bolj privlačna, večina mladinskih knjig je tiska na tako kvalitetno in v tako razkošni opremi, kot se je ne bi branila niti založnik in kupec v gra- fično bolj razvitih deželah. Med knjigami za najmlajše je prav gotovo zlata vredna knjiga z naslovom »Sneguljčica in druge Grimmove pravljice« (Mladinska knjiga, v kartoniranj vezavi 28 N din). Knjiga vsebuje razen slovi te naslovne pravljice še veliko drugih pravljic in je opremljena z elegantnimi celostranskimi barvnimi podobami slikarke Lidije Osterc. Za šolarje smo izbrali troje knjig ki so tako znane, da ni treba o njih ničesar pripovedovati: »Lassie se vrača« Eriča Knigii ta (Mladinska knjiga, v kartoni-rani vezavi 18 N din) bo zaradi velike mere idilike ugajala pred vsem srcem deklic. Tem bodo všeč tudi zares čudovite barvne podobe Stefana Planinca. Dečkom in deklicam, ki imajo smisel za humor, pa bomo kupi li »Lažnivega Kljukca« Gottfrie-da Augusta Burgerja (Mladinska knjiga, v kartonirani vezavi 13 N \ ' din) z barvnimi ilustrac jam Va silija Jordana Knjiga prek p?va imenitnih laži, ki bičajo človeške napake. »Otok zakladov« Roberta Loui sa Stevensona (Mladinska knjiga, v karton rani vezavi 18 N din) — barvne ilustracije naredil Aco Mavec, pa je knjiga za dečke ki sanjajo o pustolovščinah n ki jih z junaki tudi skupaj dož vlja o. Vse tri knjige pa sodijo med tiste ki jih morajo šolarji tako in tako prebrati. STARŠI ODRASLEMU OTROKU Tu je zadrega največja. Otroci so vedno bolj pametpi kot starši n starši nikoli ne vedu, ali bodo storili prav. Predvsem sp je dobro že vnaprej pozanimati, ali niso mogoče knjige, ki jo namerava mo kupiti, otroci že prebrali, šele potem se odločimo za nakup. Odlično darilo za odraslega ali odraščajočega otroka bo »Ana Karen na« L. N. Tolstoja, k oh- če dvojico ustvarjalcev popularnih humorističnih oddaj beograjske televizije Radivoja-Lolo Djukiča in Novaka Novaka primerjamo med seboj, učinkuje prvi kar kruto resno, na trenutke melanholično in sila izkušeno, Novak Novak pa vihravo, mladostno in celo, če lahko tako rečem, »štosersko«. Konec koncev — tu so tudi leta ... Naj mi Novak Novak ne zameri, saj je bil to prav gotovo le prvi vtis. —Z Lolo sva eno, — ml je dejal, ko sva se usedla v eoo izmed sob beograjske televizije ii) pregnala iz nje nekaj nezaželenih »individuov«, kot jih je ogovoril. — Delava že vseskozi skupaj, razen tega pa md je Lola tudi še »kum«, poročna priča in starejši urednik, še od tedaj, ko sem za čel s »Servisno postajo«, če se spominjate ene prvih humorističnih oddaj naše televizije. Tedaj sem bil urednik zabavno-glasbe-nega programa. Ko sem ga povprašal, na kakšno vižo se ujemata pri delu, mi je Novak, novinar in humorist, odgovoril: — To je pravo teamsko delo, kjer ne sme nihče »zabušavati«. Lola ima nojpravilnejši način produkcije, ki je skoraj v celoti podoben Disneyevi, le da je Dis-neyev »vijak« neprimerno večji. To je že prava industrijska proizvodnja, saj drugače ne more biti. In verjemite mi, če ne bi imeli take ekipe, kot jo imamo, ljudi, ki »živijo« za to oddajo, ne bi bilo kruha iz te moke. — Ali tekst za oddajo pišete vi, medtem ko je Lola-mentor in režiser, ali pa pdšeta oba? — Veste, kako je to . . .Začel bom kar od nedel je, ko nas edini dan ni na televiziji. Tedaj namreč počivamo, če temu lahko tako (rečemo. Toda tudi ob nedeljah sva skupaj, pri njem ali pa pri meni doma. Ponedeljek in torek sta rezervirana za »iskanje teme« in obiskovanje »terena«. V sredo se usedeva in piševa. 'Skupaj. Treba je pač napisati za vsako oddaijo petdeset tipkanih strani! ... V četrtek je že snemanje prvega dela oddaje, v petek snemamo drugi del, v soboto pa ta noš »umotvor« gledate na zašlo-., nih ... Avtorsko pravo pri teh oddajah odpade! Ustvarila sva jih skupaj, če je kdo od naju kako besedo več ali manj napisal, ne igra nobene vloge. — Oddaje so torej izključno vajino delo? Besedilo in realizacija, mislim? — Da. Pred časom smo skušali pritegniti še druge humoriste, med njimi na primer Brano Cm-čeviča, Matijo Bečkoviča in druge. Vendar so ti tovariši pri svojih tekstih tako krčevito vztrajali, da mora sleherna beseda pri-;i v oddajo, da je kaj. Najsi je Lolinemu režijskemu konceptu ustrezala ali ne! Tega pa nismo mogli zagotoviti in tako smo se nekako razšli. Ne gre za podcenjevanje kolegov — humoristov, toda niso se mogli prilagoditi našim kolesnicam, v katerih je časovno povsem nemogoče akademsko razpravljati o posameznih stavkih alii besedah. Pri industrijski proizvodnji je tako sodelovanje prej ovira kot pomoč. — Pri »črnem snegu« vi niste sodelovali. Ali zaradi nerazumevanja med vama ali pe bil vzrok kaj drugega? — Lola je »Črni sneg« že dolgo nosil v sebi.-In želel ga je tudi sam realizirati. To je tudi edini vzrok, zakaj nisem sodeloval. — Torej se z Lolo v ničemer ne razhajata? — Razhajava se ne! Edino, v čemer se ne strinjava, je tole: Lola je prepričan, da • tako produkcijo ne moremo več naprej, ker se gledalci utegnejo naveličati naših oddaj. Jaz nisem povsem tega mnenja. Imam morda več fizičnih moči — o mojih kilogramih raje molčite! — in tudi mladostnega navdušenja .. . Vendhr so ti Lolini dvomi najbrž le rezultat trenutnega razpoloženja, ki pa ga bo mipilo. Evo, začenjamo z novo serijo petih oddaj, od katerih bo zadnja na Novega leta da,n: »Ljudje in papagaji«. — Kakšnega žanra bodo pa te oddaje? — Iskreno vam povem, da še ne veva določno. Veva samo to, da bomo v teh oddajah uveljavili ostrejša merila in da bosta v njih imela glavno besedo spet »Cule« in »Čkalja«. Vse drugo bomo še videli... — Ali bi mi lahko povedali, kaj mislite, da ljudje sodijo, o vaju? — Ljudje imajo največkrat kaj čudne predstave. Večina si predstavlja, da sva z Lolo nekaki »državni osebnosti«. Da sva človeka m, vrhe«, človeka z ne vem kako močno hrbtenico, ki je z enim koncem najmanj v osrednjem CK, skratka človeka, ki vse vesta, Id vesta, »do kod« smeta in podobno. Verjemite mi, da je vse to izmišljotina! Ustvarjava povsem samostojno in brez katerekoli cenzure. Ko napišem tekst, ga Lola prebere in kot glavni urednik odobri ali pa zavrže. To je vse. Ta naša ekipa: smo ljudje, ki se norčujemo iz naših nepravilnosti, ne zaradi tega, ker te naše države ne ljubimo, pač pa prav nasprotno: zato ker jo ljubimo! Novak Novak ima le nekaj let, čez trideset. In če se kje mladostna vihravost tako popolno prilega starejši izkušnji, potem je to prav gotovo v njegovem in Djukičevem primeru. — Slovenski gledalci, tako je dostikrat slišati, vam zamerijo, ker v svojih oddajah ne pridete dlje k' t do Slavonskega Broda i Zakaj ne bi pogledali tudi navzgor čez Sotlo? Nasmehnil se je In takoj zagrabil: — Pa še kako radi bi! Toda, verjemite mi, da so vmes zgolj tehnični razlogi in nič drugega, čeravno ljudje mislijo, da midva dobivava informacije bogsiga vedi od kod! — Gre potemtakem za študije ali za igralce ali za gradivo? — Gotovo je, da se najbolje počutimo v našem domačem televizijskem študiju. Poznamo vse njegove muhe. Drugje je to malce teže, čeprav so nam v Zagrebu šli na roko, kolikor se je le dalo. Razen tega je zelo težko v nekaj dneh najti v drugih republikah »temo«, saj. prilik ne poznamo tako kot v Sroiji. S časom Pa smo vedno v stiski. Potem je treba upoštevati tudi domače igral- lllllllllllllll!lllllllll!lllllllll!!ll!llllllllllllllllt!!ll!lllllllllllllllllllj|llllllilllllllllllllilllllll!lllllllllllll!llllllllllllllllllllllllllllllfllllllillllllllllllllll!lll!lllllllllllllllllllllllllll!llllllllllll!lll!ll!llllllllllllllllll!lllllllllllll!lll!ll!^ dobro I j \r*> ter/T/^) r\ Kdv^LEDALIŠČE V TRSTU SLOVENS 1957 je bila v temelje tržaškega Kulturnega doma v Ulici Petronio vzidana spominska listina, v kateri je na kratko povzeta narodna in kulturna zgodovina tržaških Slovencev in ki se začenja: »Slovenci prebivamo že 13 stoletij v Trstu in v okolici strnjeno povezani z ostalimi Slovenci in z njihovim kulturnim razvojem ...«, konča pa: »Ta Kulturni dom, zgrajen v skladu z določili Londonskega sporazuma, s prostovoljnimi prispevki tržaških in ameriških Slovencev ter s pomočjo jugoslovanskih narodov, naj služi kulturnemu in prosvetnemu življenju tržaških Slovencev. S svojim obstojem naj priča, da so nekdanje mržnje in razdori pokopani in da sta oba domača naroda v Trstu in na njegovem ozemlju na poti medsebojnega spoštovanja namerjena k novim ciljem kulturnega sodelovanja in prijateljskega sožitja.« STATUS JE (TUDI) DENAR Kulturni dom Je bil slovesno odprt 5. decembra 1964. Prav tak, kot je bil zasnovan in zamišljen (arhitekt Edo Mihevc), stoji v zadovoljstvo in ponos vseh Slovencev na Tržaškem. Ko stopiš v to svetišče iz plemenitega kamna, stekla, aluminija, baikra, pečnic, luči in ti zastane dih ob vsem tem razkošju, se ti prepolna duša končno nekoliko odpočije ob pogledu na galerijo v dvorani, opaženo z živo rdečimi piratskimi prepragicami — tako nepričakovano toplo se v sivem 'mraku smehljajo v hladno prostranost mihevčevskih dimenzij. Vtis celote pa je tako silovit, da se ga ne moreš znebiti niti v ozki upravnikovi pisarni, ki se zdi, kakor da se je pomotoma in slučajno stisnila med bela stopnišča. Pa tudi drugi prostori, ki niso dvorane, avle IIIIMIIIIIIIIIII VABIMO \/AS. DA SE NAROČITE NA NAJCENEJŠE IN KVALITETNE IZDAJE PREŠERNOVE DRUŽBE 5 knjig redne LETNE ZBIRKE broš. vez. (+ I doplačilna) 20 Ndin 35 Ndin 3 10 PRAKTIČNI PRIROČNIKI po zvezkov — 9 romanov LJUDSKE 5 Ndin 7,5 Ndin KNJIGE 40 Ndin 60 Ndin 12 10 številk revije Obzornik številk lista KNJIŽNA POLICA 40 Ndin 8 Ndin 48 Ndin SKUPAJ 40 publikacij letno 3700 strani zanimivega in poučnega branja ZA 120 Ndin za broširane in 168 Ndin za vezane knjige in originalne platnice za revijo Obzornik PLAČLJIVO V 12 MESEČNIH OBROKIH po 10 Ndin za broširane in 14 Ndin za vezane knjige. Poleg tega imate še ugodnosti rednega članstva. Pišite za knjižni prospekt. Ustvarite si poceni, pestro in kvalitetno domačo knjižnico g in jo izpopolnjujte z izdajami PREŠERNOVE DRUŽBE | Ljubljana, p. p. 41/1 1 in stopnišča, so v tej palači ozki in majhni, kakor da bi hoteli s avojo .pritiikavostJo zatrjevati, da so intimni. Upravnik Kulturnega doma oz. Slovenskega gledališča Filip Be-nedetič se razgovori o statusu. V matični deželi, pripomnimo, govorijo upravniki gledališč zgolj o denarju. — Pri nas, pove upravnik, pa je status gledališča važen zato, ker v Italiji še ni zakona o gledališčih. Pripravlja se in zato se borimo, da bi nas upošteval. Slovensko gledališče v Trstu je, kot veste, edino manjšinsko gledališče v Italiji, torej izjemen primer (staro je 116 let). In že se, kot v uradrto potrdilo, znajde na mizi mapa z italijanskimi besedili, s katerimi si ne znamo mnogo pomagati. — Ker ni uradnega ustanovitelja, veljamo namreč za gledališče privatnega značaja. S tem imamo pravico do določene subvencije. Vendar so stroški takšni kot v tako imenovanih javnih gledališčih, ki pa so bolje dotira-na. Letos veljamo za izredno ustanovo. Naj vam' prevedem, na hitro in dobesedno, kaj piše tukaj v mapi: »Slovensko gledališče v Trstu je za predstave na italijanskem ozemlju lahko deležno subvencij, ki se dajejo za izredne pobude in predstave, vredne uprizarjanja, za širjenje in krepitev dramskega gledališča v Italiji in tujini.« Potemtakem pomeni status posredno vendarle — denar? — Tudi. V lanski sezoni je gledališče prejelo 5 milijonov lir od ministrstva in 1 milijon od dežele Furlanija-Julijska krajina. Torej je bila1 subvencija bolj simbolična. Letos prosimo za 50 milijonov lir, saj proračun za normalno delo jih terja 90. Koliko stane samo elektrika! Lansko sezono smo imeli 30.000 obi skovalcev gledaliških predstav, zraven pa še 10.000 obiskovalcev drugih prireditev. Potemtakem je to v Trstu najmočnejša kulturna ustanova, močnejša od italijanske Opere in Teatra stabile, ki sta po statutu javni gledališči. Pa gostujejo tudi še kaj po okolici? Včasih so bili pravo potujoče gledališče ... bolj na vozilih kot na deskah. — Redno gostujemo samo v Gorici, pa še tam dvorana sploh ni primerna. Ker imamo zdaj tak vzoren dom, želimo, da bi postal resnični kulturni center, da bi ljudje rajši prihajali semkaj. Po številkah sodeč torej prihajajo. Jim je repertoar všeč? — Prilagojen je širokemu občinstvu, vendar dajemo tudi za ožji krog ljubiteljev sodobne dramatike moderna dela v ko-momi dvorani. V veliki dvorani bo letos pet premier, Gorkega Na dnu, Novačanov Herman Celjski, Pirandellova Nocoj improviziramo (ob avtorjevi 100-letnici smrti in če ne bo težav z dediči), Drabosnjakova božična igra Ta sveti dan, veseli dan, neka opereta in noviteta slovenskega avtorja, če bo. V mali dvorani pa: Mrožek, Williams in slovenski humor. To pa pomeni velik napor za ansambel dvanajstih ljudi, saj je vsega 130 predstav na sezono!' Želeli bi ga, razumljivo pomladiti, vsaj z izmenjavo. Mi tukaj se močno ogrevamo za idejo o nekakšni »koncertni poslovalnici« za igralce. Realizacija pa !e seveda odvisna od matične dežele. Nekdo bi moral o tem razmišljati. Kdo, vprašamo. V odgovor dobimo samo zmig ramena. Sicer pa ura teče, nič ne reče. PET MINUT PO VAJI: JOŽKO LUKEŽ Da bi bil skrajni čas ansambel tržaškega gledališča pomladiti, meni tudi njegov dolgoletni član, igralski steber, Jožko Lukeš. Potem, ko nam je z očitnim ponosom razkazal vsio slepečo krasoto Kulturnega doma in je godrnjavi portir izvolil prižgati celo višek krasot, veiliM, večji, največji muranski lestenec, smo zvedeli, da prav tisti večer ne bo predstave. Toda igralci so ravnokar končali vajo (pripravljali so se za gostovanje v Celovcu s Kmečkim rekvijemom in vinsko žalostno z alelujo) in naš karikaturist je imel posla za tekoči trak. — Razen ene igralke in enega igralca, je razpredel Lukeš, smo vsi nad trideset let. Ja, z »igralsko poslovalnioo« bi si opomogli, v goste bi lahko dobili ne samo po letih mlade, ampak tudi izkušene igralce. Pri nas je nerodno to, da ima vsaka uprizoritev samo kakih deset predstav in se ne vrstijo druga za drugo. No, to bi se že nekako uredilo. Ce bi pomladili ansambel, bi vsak stalni član ansambla utegnil delata tudi na terenu. Recimo z diletanti — to so naši zvesti ali potencialni gledalci — saj amaterstvo je pri nas živo kot le kje. Pa nas je premalo in smo polno zaposleni. Saj hodimo po šolah, brezplačno, kaj ste pa mislili, sodelujemo na proslavah, za dedka Mraza in pri takih rečeh. V Slovenskem klubu. Lahko pa bi bilo vse bolj organizirano. Skratka obvezno. Na sencih siveči lasje pri Jožku Lukešu nič ne pomenijo. Ne pri videzu, še manj, kadar govori o gledališču. Kako rad ima gledališče. Kako rad ima Trst. — V Mariboru sem začel, pravi, in V Trstu bom nehal. Saj sem dobil vabila iz Ljubljane, ampak tu sem se vživel, tu imam družino, (končno še) stanovanje, stalnost. Primorci so vitalni ljudje, dobro se počutim med njimi. Tu je možnosti za živo udejstvovanje na pretek, tu vse poganja iz nagona samoohranitve. Kaj bi hodil drugam. Kar dobro mi je. Profesionalni igralec je Jožko Lukeš 22 let, nastopa pa že od svojega sedemnajstega leta. Vlog Je imel še in še. Od Krjavlja do Hamlete. Zraven piše, tudi za oder in posebno za radio. — To je pač moj konjiček, pravi eramežljivo, v resmdct pa m mu v očeh iznenada prižge srečna. iskra. Za radio sem dramatiziral, mislim, da bo tega sedemindvajset raznih literarnih del. V tem uživam. Zlahka mi gre od rok. K svojemu, namreč originalnemu pisanju, se bolj težko spravim. Cas bi moral imeti. Več časa. Pa tudi ne vem, če bi bilo za kaj. Mar ni vnaprej dvomiti greh? Nič ne pomaga, pravimo, nekaj gotovo pestujete v sebi, kar bi radi napisali? — No, napisal bi radijsko dramo o skopski tragediji. Potres bi bil samo okvir. Ko sem bral o vsem tem, sem začel razmišljati, kako da se v ljudeh ob katastrofah iznenada zbudi čisti humanizem, pripravljeni so si čudovito pomagati, malo prej pa so bili še z vsemi grehotami obremenjeni slabiči, nekateri nič poštenjaki. Kako bi rekel, zanima me, zakaj se to zgodi, zakaj pod zemljo zasuti doživijo katarzo ... Ampak, kaj pripovedujem, saj še ne vem, če bom pisal. Prišla je Lukeševa hčerka. Zelo pridna gimnazijka je, pove razneženi oče. In beseda mu poleta v lastno mladost. K svojemu očetu. Pan Lukeš je, glasbenik, prišel iz Prage in ostal v Mariboru. Ko je sin Jožko prvič nastopil na odru, mu je oče podaril spominski album s posvetilom. In s prvimi fotografijami, oblepljenimi z ganljivimi vinjetami, ki Jih je bil izrezal kdo ve iz katerih revij, in prvimi kritikami. To je bilo, katerega leta že? Pred drugo vojno. Kako hitro je minilo, kljub vsemu. Ben duobru. In tako smo začeli obujati spomine. Spominjati se, pomeni živeti. OLGA RATEJ Karikature: BORUT PEČAR PABERKI Jožko Lukeš 0 Shelley Winters in Gert Froebe snemata v Italiji Sarajevo 1914, film o atentatu na avstrijskega princa Ferdinanda, v režiji Carla Lizzanija. * 0 Frank Sinatra snema film Detektiv v produkciji Darryla Zanuoka. Uresničila se mu je stara želja, da bi postal filmski detektiv, modemi Sherlock Holmes. • 0 \nthony (juinn in Rod Stel- ger nastopata skupaj v filmu Divja žival, prvem ameriškem filmu mm mm MUS HHHI ra 9 TT IZBIRA KNJIGE ZA VAS sega dve knjigi. Na knjižnem trgu so kar tri izdaje te knjige dveh prevajalcev in s tremi hudo različnimi cenami. Državna zaluž ba Slovenije je izdala Ano Kare nino v prevodu Vladimira Levstika in velja vezana v polusnje 120 N din. Mladinska knjiga se je odločila za prevod Gltlce Jakopi nove in stane vezana v celo platno 68 N din. v broširani izdaj., tiskana na slabšem papirju pa stane celo samo 12 (!) N din. Ta p:'nulama izdaja je kar deset krat cenejša od najdražje. Izbira je tercj velika. Za sina ali hčer je kot nalašč tudi knjiga sodobnega finskega pisatelja Mika VValtarija »Egip ča> Sinu!,e« (Državna založba Slovenije, v celo platno 60 N din). Pravijo, da je to ena najbolj pomembnih proz. ki .je bila napisana o egiptovski zgodovini, o kulturi in običajih, bere pa sc kot zanimiv roman. OTROCI STARŠEM, STRICEM IN TETAM MATERI — D. H. Lawrencc »Sinovi in ljubimo'« (Državna založba Slovenije, v polusnje 64 N din) — najboljši izmed njegovih sedmih romanov. OČETU: — Stevan J. Jakovljevič »Srbska trilogija« (Založba Obzorja, celo platno 76 N din). Kronika Srbije v prvi svetovni vojni v dveh knjigah, klasično de lo srbske književnosti Ih> očeta prav gotovo zanimalo, že zaradi pronikljivega popisa srbskih ljudi ln pokrajine, s katerimi je starejša generacija prav gotovo kdaj prišla v stik, če drugje ne — pri vojakih. TETI: — »Rebeko« Daphne du Maurier (Založba Obzorja, celo platno 38 N din) — seveda samo v primeru, da so ji všeč gradovi, skrivnosti, predvsem pa čustvene sentimentalnosti, saj tega je v knjigi veliko. STRICU: — E M. Remarqua »Slavolok zmage« (Državna založba Slovenije, celo platno 42 N din), če menite, da bo strica zanimalo vojno vzdušje izpod peresa svetovno znanega pisatelja. Ce pa je stric bolj vesele narave, potem mu podarimo knjigo »Lepi striček« Guya de Maupas santa (Cankarjeva založba, polusnje 37 N din), v katerem slika genialni francoski pisatelj nravi svojega časa in bedo zakulisja blestečih pariških salonov. DEKLE FANTU, FANT DEKLETU Ce kje, potem imajo tu prednost stihi. Izbrali smo dvoje kn ji. žic: Thomas Stcarn Eliot: Pesmi in pesnitve (Državna založba Slovenije, broširano 12 N din) v pre vodu Vena Tauferja. Knjiga obsega pretežni del opusa enega največjih sodobnih pesnikov, ki se je uprl romantičnemu pojmovanju poezije. Kritika je zapisala, da je besede uporabljal kot znake, neodvisne od vsake običajne logike. Iz njih je sestavljal mozaike, ki naj učinkujejo v svo ji celoti. Druga knjiga pesmi pa je Paula Eluarda »Nepretrgana pesem« (Državna založba Slovenije, broširano 7,60 N din) v prevodu Kajetana Koviča. KAJ PA SD POSEBNEGA PRIPRAVILE ZALOZBE Mimo običajnih razprodaj in zbirk s popustom (ki obsegajo predvsem knjige, ki zaradi različnih vzrokov niso prodrle med kupce) so letos nekatere založbe prvič v večji meri prisluhnile že- ljam kupcev in se odločile, da bodo nekatere njihove razkošnejše izdaje izšle prav v dneh pred Novim letom. Takole so nam odgovorile: CANKARJEVA ZALOZBA: Petnajstega decembra bo izšlo, kot smo obljubili, »Slovensko slikar stvo«. To bo v resnici razkošna knjiga, jedro knjige bodo 104 ce lostranske barvne reprodukcije Knjigo smo natisnili v 8000 izvodih, 4000 je že razprodanih v prednaročilu. (V knjigarnah bo cena precej višja, nekje med 180 in 200 N din). P vkar pa smo ponatisnili tudi Boccaciovega »Dekamerona«. ZALOZBA LIPA: Razen naših običajnih izdaj nismo natisnili ničesar takega, po čemer sprašujete. MLADINSKA KNJIGA: Vsak hip bodo na trgu tri velike barvne slikanice: »Desetnica«, »Sne guljčica«, »Uspavanke in nagajiv ke« in tri male kartonske slikanice z naslovom »Moje živali«. Za otroke pa bomo v teh dneli poslali na trg tudi ploščo Ladka Korošca z naslednjimi pesmimi: Kette. Pijanec; Moja kosa Je kri-žavna in Pojdem na prejo. DRŽAVNA ZALOZBA SLOVENIJE: V ta namen smo ponatisnili tri knjige izbranega dela Al berta Moravie, ki so bile razprodane in po katerih je bilo veliko povpraševanje, prav tako smo po natisnili biografijo o Michelangelu z naslovom »V zanosu in obupu«, pred Novim letom pa bomo izdali tudi Dedijerjevo »Saraje vo«. Izbrali smo med deli, ki so pri nas dobro znana, že večkrat ponatisnjena. Te poti se drže tudi naše založbe, ki iz leta v leto ponatiskujejo knjige, ki pri nas dobro gredo. Izbrali smo med knjigami, ki so izšle pravkar ali vsaj v zadnjem času. te so pač najbolj primerne za darilo Ce pa kupujemo za človeka, ki ga dobro poznamo, lahko kajpada kupimo knjigo, ki nosi tudi starejši datum, če se poprej prepričamo, da je še nima na svoji knjižni polici. Knjige s starejšim datumom so namreč prav tako lepe — za naš žep pa vendarle ne tako težke. JANEZ KAJZER režiserja Juana Antonia Bardema, ki je za film sam napisal tudi scenarij. • 0 Charles Boyer po žalovanju za svojim sinom, ki je prejšnje leto napravil samomor, spet snema: z Jane Fonda In Robertom Redfordom tvori trio v filmu Bosi v parku po delu Neile Simon In v režiji Gena Staclosa. * 0 Charlton Heston snema v režiji Franklina Schaffnerja Pia net opic po romanu Plerra Boul la. Na tujem planetu ujame He ston neko bitje, ga zapre v klet ko in se vrne z njim na Zemljo 0 0 Raquel WeJch, Anna Karina, Jeanne Moreau, Elka Sommer in Marilu Tolo bodo nastopile skupaj v filmu Najstarejši poklic na svetu, v režiji Michaela Pflegerja. MED RAZKOŠJEM IN UUDMI OBISK V TRŽAŠKEM KULTURNEM DOMU Pred potjo v Celovec: člani Slovenskega gledališča v Trstu - od leve - Adrijan Rustja, Stane Raztresen, Danilo Turk, Edi Martinuzzi, Zlata Rodošek, Silvij Kobal, Branko Gombač, Rado Nakerst, Mira Sardočeva FRANCOSKE LITERARNE NAGRADE ZA ŽENSKE Literarne nagrade v Franciji so letos dobile ženske. Nagrada Goncourt je pripadla Edmonde Char les-Rouxovi, »Femino« je dobila Irene Montesi, nagrado »Medicis« pa Marie-Claire Blais: Irene Montesi za roman »Nature morte devant la fenetre«, .Marie-Claire Blais pa za roman »Une saison dans la vie d'Emmanuel«. Oba romana imata nekaj skupnega, druži ju dokaj spolzka tematika psiholoških trenj, odražanih v določeni perverznosti, ld bralca preseneča, včasih pa tudi odvrača, spravlja ga v nelagodnost, kakršno nam v svojih filmih marsikdaj ponuja Ingmar Bergman. Irene Montesi (njen pravi priimek je Demones) je ženska štiridesetih let, drobna, bleda in zagonetna, vsa uprta navznotraj. Študirala je psihologijo in se ukvarjala z neprilagojenimi otroki. Toda živci so ji popustili in zato se je posvetila pisanju in grafologih. Nagrajeni roman je že njeno šesto delo. Poročena je in ima dva otroka, toda o tem nikoli ne govori. Verjetno, da iz drame njene junakinje Agate v nagrajenem romanu odseva grenka osebna izkušnja, vsaj sodeč po lucidnosti analize in iskrenem, zavzetem tonu pisanja. Agata je mladostnica, ld sanja pred odprtim oknom, obrnjenim na dvorišče. Toda njene sanje so skrite. Sovraži mater, ki ima raje mačko kot lastne otroke, neizmerno, skoraj nezdravo pa ljubi očeta, ki je odmaknjen od družine, ves zaljubljen v poklic zdravnika in v glasbo. Da bi bila freudovska slika še bolj popolna, je tu še Agatin brat, ki ni nikoli prerasel pubertete. Agata bo kot žrtev takšne družinske situacije ponovila tragične napake, zaradi katerih je bila v mladosti toliko prizadeta, in bo do lastnega otroka, ki je bil rojen v zakonu brez ljubezni, pokazala popolno indiferentnost. V romanu Marie-Claude Blais pa naletimo na zelo številno družino, kjer je absoluten vladar oče, mati pa trhla, upora nezmožna ženska. Vso družinsko tragedijo vidi pisateljica skozi oči najmlajšega sina Emanuela. Trije otroci ki so bili vzgojeni v samostanu, so nečastno zaključili svojo življenjsko pot, postali so tatovi, prostitutke in nemočni, da bi pogledali življenju v oči. Vsi so šli prostovoljno v prezgodnjo smrt. Dokaj čudna, zagonetna zgodba, ki jo je napisala komaj 27-letna pisateljica, vzgojena v kanadski katoliški družini in v samostanu. Toda že s IH leti je pretrgala vse vezi z družino in pustila študije v samostanu. Pri 20 letih je publicirala prvi roman, kateremu so sledili še trije, pa več komedij in zbirke poezij. K pisanju je Marie-Claire Blais po prvih delih spodbudil kritik Edmond Wilson, in je po štipendiji, ki jo je prejela iz Guggenheimove zapuščine, odšla na študij v Ameriko, kjer zdaj tudi živi. TRIJE FILMI NA TEMO SARAJEVSKEGA ATENTATA V Jugoslaviji bodo posneli tri filme, katerih scenarij je v glavnem osredotočen na sarajevski atentat, ki je sprožil prvo svetovno vojno. Italijanski režiser Giuseppe de Santis je prvi podpisal pogodbo z Bosna-filmom, nato je stopil v akcijo režiser Carlo Lizzani, prav tako Italijan, ki pa bo snemal v koprodukciji z Nemci, Francozi in Američani. Končno pa je tema spodbudila tudi poljskega režiserja Andrzeja Majda. Slednji se dogovarja z »Aralo« v Beogradu, da hi no-snel flim, ki hi kar najbolj resnično nrikazal politične dogodke, ki so neposredno dovedli do izbruha prve svetovne vojne. SAP pnrfumiran sredstvo za čiščenje — sanitarnih naprav — keramičnih ploščic — vseh vrst posod — štedilnikov in podobno DEZINFICIRA DEZODORIRA DAJE SIJAJ / r • c m, AKCIJA, KI ZASLUŽI VSO POZORNOST IN POSNEMANJE: Na prvenstveni nogometni tekmi prve angleške lige med. enajstericama Manchestra United tn Sunderland (5:0) so premaganci morali zaposliti tri igralce za vratarje. V 32. minuti je bil hudo poškodovan vratar Sunderlanda Jim Montgomerg; zamenjal ga je srednji krilec Charlie Uurleg. Po angleških pravilih je nato vstopil v igro rezervni igralec John Parke, potem ko se je izkazalo, da Mcmtgomery ne more več braniti svojega svetišča. Parke je zamenjal Hurleya v vratih, tako da je slednji spet lahko igral na mestu srednjega krilca. Novo francosko športno središče v Pirenejih — Font Romeu, v katerem se bodo francoski in tudii športniki drugih dežel pripravljali za olimpijske igre v Ciudad de Mexicu 1968, bodo odprli te dni, 1. januarja 1967 pa se bodo v njem že naselili prvi športniki. Delavci so opravili delo v rekordnem času; prvo lopato so ondi zasadili šele maja letos. Športni objekti — kraj leži na nadmorski višini KRATKO TODA NOV& 1860 m — se razprostirajo na 60 hektarih. Petsto delavcev je v 130 efektivnih delovnih dnevih prekopalo iOOO kubičnih metrov zemlje, za nove naprave in objekte pa so uporabiti skupno 32.000 kubičnih metrov cementa. Ves center je veljal približno 9 milijard 375 milijonov našega (starega) denarja, pri čemer niti nismo računali dveh milijard in 500 milijonov za nadaljnjo ureditev. 85 odstotkov je prispevala država. Za olimpijske priprave v Font Romeu se zanima 20 držav. Predsednik ameriške atletske zveze (AAU) Clifford D. Buck je izjavil, da je njegova organizacija zadolžena za približno 200.000 dolarjev (250 milijonov S din). Zveza si je nabrala tak dolg, ker ji poleti ni useplo, da bi priredila dvoboja z reprezentanco SZ in Poljsko. Evropski zvezi sta tik pred tekmovanjem odpo-vededi udeležbo in s tem ko- rakom protestirali proti so- sklenil: »Hitrosti sem tako S delovanju ZDA v vietnamski vajen, prav gotovo pa avtomo- 3 vojni. bilske dirke niso tako nevar- J ne kot smuk.« j V Avstriji so ustanovili »sklad Heriberta Meisla«. Z denarjem iz tega sklada — poimenovali so ga po športnem reporterju Heribertu Meislu, ki je pred nedavnim umrl za rakom — bodo podpirali mlade, nadarjene športnike. V nedavni letalski nesreči pri Bratislavi so se smrtno ponesrečili tudi člani madžarske reprezentance v judu Ja-nos Kovacs, kiklos Nagy, An-tal Bodor, Benjamin Faroga in trener Akos Kovacs. Slovita avtrljska alpska smučarka Traudl Hecher se je pred začetkom letošnje tekmovalne sezone na snegu lotila posebne shujševalne kure. Tirolka je v treh dneh in pol prehodila pot od Schiva-za do Salzburga in med »pešačenjem« shujšala za 10 kg. Menda to ne bo njen prvi in zadnji uspeh v letošnji sezoni. Francoski alpski smučar Jean-Claude Killy je izjavil, da bo dirkal z avtomobili, po- vali delež za slovesnost: stali tem ko bo prenehal smučati, so v špalirju — v popolni Takole je komentiral, kar je »bojni« opremi. Perzijski šah Reza Pahlavi je najel 26-letnega avstralskega teniškega igralca Keivi Fletscherja. ki živi v Hongkongu. in mu zaupal malce nenavadno nalogo: sloviti igralec naj bi v Iranu zbral pet mladih, nadavfenih teniških igralcev in se z njimi odpravil na turnejo po Aziji in Avstraliji. Sah ljubi tenis, zato ga seveda podpira; denarja pa ima tudi dovolj. Japonski hokejist Takeki Takahaši se je poročil na ledu, po vrhu še z drsalkami na nogah. Njegovi tovariši iz moštva so prav tako prispe- ANKETA ISK O NAJBOLJŠIH ŠPORTNIKIH V LETU 1966 ŠPORTNIK LETA - JIM RVUN (ZOA) Dva mlada ameriška atlete sta letos Se posebno skrbela on mastne naslove v svetovnem tisku: Jim Ryun ta Tommy Smith. Od maja do julija sta dosegla fantastične svetovne rekorde, teko da sta v anketi ISK (Internationale Sport-Karrespondenz) iz Stuttgarta domala brez prave konkurence zasedla prvi dve častni mesti. Komaj 19-letni srednjeipro-gaš Jim Ryun, ki študira filozofijo na univerzi v Kansasu, je dobil 66 glasov (= točk) in z njimi naslov najboljšega športnika na svetu v letu 1966. Strokovnjaki naglašajo, da sta njegova rekorda na 1 miljo (3:51.3) in 880 yardov (1:44.9) kar ustreza 1:44.2 na 800 m) nekaka mejnika nove ere. Temnopolti sprinter Tommy Smith je zbral 58 glasov. Temu 22-letaemu atletu iz Teksasa pripisujejo lepo prihodnost na kratkih progah do 400 metrov. Na 200 metrov je že dosegel imeniten rezultat s povprečkom 37,143 km na uro. Za Ryunom in Smithom se je uvrstil portugalski nogometni zvezdnik, najboljši igralec na letošnjem svetovnem prvenstvu v Angliji Eusebio, četrto in peto mesto pa si delita jaltleta Ran Clarke in Kipchonge Keino. športnica številka 1 Je letos Vera Ca-slavska iz Prage. Svetovna prvakinja med telovadkami je za osmimi moškimi zasedla 9. mesto, skupaj s francoskim atjetom Jazyjem. Vrstni red so določili — letos že dvajsetič — takole: vsako državo je zastopal po 1 znan ali reprezentativni športni časopis. ISK je dobila anketne listke iz 33 dežel z vseh petih celin, kar je nov rekord v tem povpraševanju. Vsako uredništvo je lahko imenovalo pet športnikov. Pet točk je dobil najboljši, štiri točke drugo uvrščeni itd. Jugoslavijo sp — po tradiciji,— zastopale zagrebške »Sportske novosti«, ki so glasovale takole: 1. Smith, 2. Ryun, 3. Mosconi, 4. Moore in 5. Clarke. Zbirni rezultati so navrgli takle vrstni red najboljših športnikov na svetu v letu 1966: 1. Jim Ryun (ZDA) — atletika - 66 točk 2. Tommy Smith (ZDA) — atletika - 58 točk 3. Eusebio (Portugalska) — nogomet — 36 točk 4. Ron Clarke (Avstralija) — atletika — 32 točk Kipchonge Keino (Kenija) — atletika - 32 točk 6. Cassius Clay (ZDA) — boks - 28 točk 7. Frank Wiegand (NDR) — plavanje - 23 točk 8. Jack Brabham (Avstralija) — avtomobilizem - 21 točk 9. Vera Caslavska (CSSR) — gimnastika — 17 točk . Michel Jazy (Francija) ’ — atletika - 17 točk 11. Don Schollander (ZDA) — plavanje - 16 točk 12. Alain Mosconi (Francija) — plavanje — 13 točk 13. Gaston Roelants (Belgija) — atletika — 11 točk 14. Bill Toomey (ZDA) — atletika — 9 točk 15. Irena Kirszenstein (Poljska) — atletika — 7,5 točke 16. Rudi Altig (ZRN) — kolesarstvo — 7 točk Andras Balczo (Madžarska) — modemi peteroboj — 7 točk 18. Franz-Josef Kemper (ZRN) — atletika — 6 točk Reprezentanca Anglije — nogomet - 6 točk BjŠm Wirkola (Norveška) — smučarski skoki - 6 točk Mihail Voronin (SZ) — gimnastika — 6 točk Galina Prozumenščikova (SZ) — plavanje — 6 točk Franz Beckenbauer (ZRN) — nogomet — 6 točk Jim Ryun (ZDA) Vsi drugi športniki so dobili manj kot 6 točk, med njimi angleška nogometaša Bobby Charlton (5) in Bobby Moore (3), svetovni rekorder v skoku ob palici John Femnel (ZDA, 4), zmagovalec teniškega turnirja v Wimbledonu Manu- Nekaij zgovornih dejstev navajamo namesto uvoda: pred drugo svetovno vojno je imela Ljubljana povprečno 28 drsalnih dni na leto, po osvoboditvi pa celo samo IS. pri čemer v treh zimah sploh ni bilo ledu. Z drugimi besedami: igralci hokeja in drsalci praktično niso bili na ledu skoraj 20 let, če ne računamo priložnostnih treningov na umetnem drsališču pod Mežakljo na Jesenicah. Starejša generacija je medtem seveda obesila drsalke na klin, vsak dan bolj pa so se redčile tudi vrste nadarjenega, obetajočega kadra. Tako je bilo, dokler hokejisti in z njimi umetni drsalci v športni dvorani Tivoli niso dobili umetnega ledu. Z njim — v dvorani in pred njo — so se tem zimskim športnikom odprle nove možnosti. Obenem pa se je tudi že takoj v začetku zataknilo: na led je prišlo zmeraj toliko navdušenih drsalcev, mladih in starih, da zaskrbljeni starši svojih otrok kratko in malo niso pustili več na led. Gneča v dvorani je bila celo nevarna za najmlajše ... Kljub umetrtemu ledu so hokejisti in drsalci spet ostali brez naraščaja, saj je v teh neurejenih razmerah vzniklo prav- malo dobrih tekmovalcev. V hokejskem klubu Olimpija so zato dolgo tuhtali, kako bi odpravili to nevšečnost. Podpredsednik dr. Milan Betetto, ki je obenem tudi član odbora za telesno in tehnično vzgojo pri mestnem svetu Ljubljana, je naposled predlagal množično akcijo »1000 drsalk mladim«, ki bo stekla te dni. Denar zanjo je dal Mestni svet, celotno organizacijo pa je prevzel HK Olimpija. Klub je razdelil med šolsko mladino, zdaj samo fantkom od 1. do 4. razreda. 500 parov drsalk in ustreznih čevljev, in sicer prek nekaterih najbolj zainteresiranih osemletk, ki so s klubom sodelovale že prej, a so hkrati tudi najbližje tivolskemu drsališču.' To so osemletke »Hinko Smrekar«, »Rihard Jakopič« in »Zvonko Runko« iz občine 'šiška, ki je za akcijo obljubila tudi nekaj denarja, »Tone Čufar« in »PrežL hov Voranc« iz občine Center, ki pa na ustrezno prošnjo HK Olimpije do dne, ko to pišemo, žal, še ni odgovorila ničesar. Zdaj gre torej samo za to, da se mladi med 6. in 10. letom starosti pod nadzorstvom strokovnjakov in izkušenih drsalcev ter spremljevalcev iz šole naučijo drsati, šele pozneje pa namerava Olimpija v tej množici nabirati tekmovalce — jutrišnje prvake za obe zvrsti. Uspeh akcije je zagotovljen vnaprej, ker teče organizirano prek šol, ki so že vključene vanjo, in zavoda »inž. Stanko Bloudek«, ki je za permanentno vstopnino 15Ndin za vso sezono dopoldne in popoldne odmeril določene ure, ko bodo smeli na led v dvorani in pred njo samo mladi pod nadzorstvom. Pisane druščine drsalcev, v kateri so izurjeni »dušili« in ogrožali mlade, odslej torej ne bo več. Uprava tivolske dvorane je naposled razen te akcije j določila še posebne ure za drsanje predšolske in šolske mladine, ki je akcija spričo velikega zanimanja ni mogla zajeti; interesentov je bilo sicer več kot rekvizitov. Prav zaradi tega so v Tivoliju pripravljeni dati per- manentne vstopnice (za 15Ndin) tudi vsem drugim šolam, ki imar jo za svoje učence drsalke in čevlje z usnjenim podplatom. Z rekviziti, ki jih pri nas, žaf, ni dovolj zlasti za otroke, so imeli klubski strokovnjaki dovolj skrbi. Majhnih čevljev je dosti več kot večjih, zato bodo v kratkem prišla na račun tudi dekleta, tako vsaj zagotavljajo pri Olimpiji. Mimogrede: ustrezne drsalne čevlje dela v Ljubljani čevLjarsko podjetje »Šiška«, Celovška 79. Akcijo HK Olimpija moramo pohvaliti, saj se je z njo temeljito in načrtno lotila perečega problema, ki je zaviral večji množični in kvalitetni razmah koristnih športov na ledu. Vsa dobro zamišljena prizadevanja kajpak ne bodo navrgla sadov že čez noč, z leti pa si zdaj le lahko obetamo prve razveseljive rezultate. Klub je glavni dosedanji napaki prišel do živega: otroci bodo lahko drsali, kar jim je bilo doslej onemogočeno, ker niso imeli varnega »življenjskega prostora« na ledu, poskrbljeno pa je tudi za rekvizite. el Santana (Španija, 4), trikratni svetovni prvak med smučarskimi tekači Gjer-mund Eggen (Norveška, 4), svetovni prvak v smuku Jean-Claude Killy (Francija, 2) in prvaik med hitrostnimi drsalci Kees Verkerk (Nizozemska, 2). 100 KNJIG —100 RAZLIČNIH DARIL ZA NOVOLETNE PRAZNIKE ZALOŽBA MLADINSKA KNJIGA VAM PRIPOROČA SVOJE NAJ LEPŠE IZDAJE Darilne knjige za vsakogar, za vsak okus, za vsako starost Kartonske slikanice s štiribarvnimi podobami ter z najlepšimi ljudskimi in umetnimi pesmicami za predšolske otroke. Cena: 2,50 N din VOZIMO, VOZIMO VLAK S SANMI PO SNEGU AVTO PSIČEK LAJA HOV. HOV, HOV — Fran Levstik JOŽEK IMA HIŠKO — Igo Gruden KDO ŽIVI V TEJ HIŠICI? — Jože Šmit Velike slikanice za otroke do 10. leta. Z barvnimi podobami bogato in privlačno opremljene pripovedi najboljših naših in svetovnih pisateljev in pesnikov. ANDERSENOVE PRAVLJICE, 10 knjižic v etui ju, 45,— PRAVLJICE JUGOSLOVANSKIH NARODOV, 10 knjižic v etuiju, 36,— ZGODBE IZ NOB, 10 knjižic v etuiju, 50,0 SNEGULJČICA, brata Grimm, br 5,—, krt 8,— TRI MIŠKE, TRI MUCE ... — James Kriiss, krt 8,50 VEVERICA IN NOSOROGEC — D. Mischa, krt 10,— STRIBOROV GOZD — Ivana Brlič-Mažuranič, krt 18,50 DESETNICA — Fran Milčinski, najnovejše •u trn mm 1111 n' w Ilustracija Lidije Osterčeve iz najnovejše izdaje IVJladinske knjige: SNEGULJČICA IN DRUGE GRIMMOVE PRAVLJICE Najlepše pravljice raznih dežel in narodov. SLOVENSKE NARODNE PRAVLJICE, krt 22,— ŠlPTARSKE PRAVLJICE, krt 17,— DANSKE PRAVLJICE, krt 17,— UKRAJINSKE PRAVLJICE, krt 36,— SNEGULJČICA IN DRUGE GRIMMOVE PRAVLJICE, najnovejše Klasični in sodobni teksti iz domače in svetovne mladinske književnosti z risbami naših mojstrov slikarjev in z večbarvnimi prilogami. PIKA NOGAVIČKA — A. Lindgren, krt 12,— PESMI ZA OTROKE — izbral J. Glaser, krt 8,— SRCE — E. de Amicis, krt 11,— OSTRŽEK — Collodi, krt 24,— ROŽ, PODJUNA, ZILA — F. Bevk, krt 13,— ZA LAHKO NOČ — E. Peroci, krt 24,— POT V AGRO — A. Sommerfelt, krt 19,— KAPITAN SE MENJA — B. Riha, krt 17,— ČEZ GORO K OČETU — Prežih, krt 12,— POTOVANJE V DESETO DEŽELO — J. Ciuha, krt 17,— ATUK — D. Mischa, krt 10,— NAS PRIJATELJ ATOM — W. Disnej, krt 15,— V SVETU NARAVE' — W. Disney, krt 30,— Knjige za šolarje in dijake. Zanimiva, obsežne.jša dela iz domače in tuje književnosti, potopisi. ROLF GOZDOVNIK — T. Seton, br 7,—, cpl 12,— BOBRI I—III — J. Jalen, cpl 25,— GULIVER — J. Swift, br 6,40, krt 8,— ZLATI FARAON — K. Bruckner, krt 21,— ZAKLAD PRI SAMOTNI ROZI — A. P. Pearce, krt 29 0 GOSPOD BARODA IN DRUGE PESMI — P. Golia, ppl 16,— MOJA MLADA LETA — J. Ribičič, cpl 17,— LASSIE SE VRAČA — E. Knight. krt 18,— OTOK ZAKLADOV — R. L. Stevcnson, krt 18,— BARON MtINCHHAUSEN ALi LAŽNIVI KLJUKEC — A. Biirger, krt 13,— MULE IN LIŠČKI — T. Seliškar, krt 15,— BASNI — I. A. Krilov, cpl 25,- INDIJANARICE — Zbrana dela Fritza Steubena I—VIII, 8 knjig, krt 115,— MOJA KNJIŽNICA — 48 knjig za obvezno šolsko čtivo od 3. do 8. razreda, br 172,4- krt 348,— PRIMOŽ TRUBAR — M. Rupel, br 35,—, pus 46,— DANSKI MOZAIK — M. Ogrin, Tršar, krt 19,— DJAMBO RAFIKI — T. Sekelj, kri 22,— VZHODNO OD KATMANDU.1A - Z. Jerin, krt 23,— ANATOLSKA OBALA — R. Vlach, krt 23,— LEDENIŠKI PILOT — H. Geiger, krt 27,— SIBIRSKA SREČANJA — A. Ingolič, krt 27,— Dickensova zbrana dela: PICKtVICKOVCI, cpl 39,— pus 58,— MALA DORRITOVA, cpl 45,—, pus 55,— DAVID COPPERFIELD, cpl 55,—, pus 65,— NICHOLAS NICKLEBY, cpl 55,— pus 65,— Poljudnoznanstvene izdaje: OPERA IN NJENI MOJSTRI — C. Cvetko, cpl 25,— SVET ZVOKA IN GLASBE — M. Adlešič, cpl 85,— SVETOVNA KNJIŽEVNOST I, ppl 21,— SVETOVNA KNJIŽEVNOST II, ppl 9,30 GOBE — V. Petkovšek, cpl 52,— 52 MEDNARODNIH MENUJEV — K. Matjašič, cpl 33,50 Likovne izdaje: RISBE — F. Mihelič, cpl 14,— UMETNOST NAIVNIH V JUGOSLAVIJI — Bihaljt-Merin, cpl 90,— UMETNOST SITUL — J. Kastelic, cpl 70,— * Lepa književnost za zahtevnejše bralce: ČOK LONIGAN 1—II — J. Farrell. ppl 78,—, cpl 85,—, pus 105,— LELEJSKA GORA — M. Lalič, ppl 28,—, cpl 31,—, pus 36,— PETER VELIKI I—II — A. Tolstoj, cpl 79,— pus 98,— GOLI MED VOLKOVI — B. Apitz. cpl 36,—, pus 46,— PRIPOVEDKE O RIMSKIH BOGOVIH IN JUNA KIH — G. Schvvab, cpl 15,— ANA KARENINA I—II — L. N. Tolstoj cpl 68,— Nabavite si že sedaj knjige, s katerimi boste ob praznikih obdarovali in razveselili vsakogar, ki ima rad lepo knjigo. Dobite jih v vseh knjigarnah, lahko pa jih naročite s priloženo naročilnico. Prejeli jih boste takoj! NAROČILNICA TT Podpisani .......... točen naslov ....... prosim, da mi pošljete naslednje knjige iz izbora DARILNE KNJIGE MK: Knjige bom plačal po povzetju. Datum ............................... Podpis ........ ZALOŽBA MLADINSKA KNJIGA, Titova 3, Ljubljana AVTOMOBIL • '>•:'•!/*t>.."/. ‘'K*:'■■/'.' • BENCIN V MUZEJ MEDICINA MEDICINA TAKO ZELO NAPREDUJE, DA SAMO ELEKTRONSKI MOŽGANI ŠE ZMOREJO OBVLADATI VSE DOSLEJ OBDELANO MEDICINSKO ZNANJE. : SUSMARI Mož v beli halji preskuša zdravniško delavnico iz 21. stoletja: Evon Greanis — inženir tovarne elektronskih računalnikov IBM — natipka elektronskim možganom najvažnejše podatke o bolniku: starost in težo, krvni .pritisk, temperaturo in pulz pa še znake bolezni. Samodejna naprava hoče vedeti še več. Zahteva, naj ji inženir posreduje izsledke preiskave z rentgenom in preskusov v laboratoriju. Potem se zavrtijo magnetni bobni. In čez nekaj desetink sekunde že earopotajo tipke ter na širok papir vrsto za vrsto zapisujejo diagnozo bolezni in kako naj bolnika zdravijo. Hitreje in bolj natančno kot bi zmogel še tako dober zdravnik, so elektronski možgani uredili rezultate preiskav bolnika, ki jim jih je inženir posredoval, primerjali so jih z vsemi podobami bolezni, ki so zapisane v njihovem magnetnem spominu. Končpo je naprava napisala bolezen, ki se je zdela, da najverjet-. neje tare bolnika. Opisani elektronski računalnik preizkušajo v raziskovalnem oddelku tovarne IBM v Yorktown Heightu (ameriška zvezna država New York) in v spomin samodejne naprave so zapisali najobsežnejši diagnostični program, kar so jih bili doslej sestavili. Do začetka prihodnjega leta, obeta inženir Greanis, bo skupaj z zdravnikom dr. Frederickom Moorom vcepil zdravniškemu robotu simptome skoro vseh bolezni, ki tarejo ljudi. Mnogi zdravniki negodujejo zaradi avtomatike, ki vse bolj posega tudi v njihovo umetnost. Specialist za notranje bolezni profesor Eugen Priče je tako, na primer, preklel elektronske računalnike, češ »avtomati bodo omajali starožitne temelje naše dejavnosti«. Prav te temelje pa so zdravniki sami izpodkopali: gre za vse večjo specializacijo in vse večji napredek znanosti. Vsako leto objavijo milijon medicinskih poročil. Priročnik interne medicine, ki je bil pred petnajstimi leti izšel v šestih delih, danes že obsega 21 delov in več kot 25.000 strani. Ugotavljajo, da so medicinski učbeniki po navadi že po petih letih zastareli. In zdravnik, ki bi hotel prebrati samo vso novo literaturo iz svoje ožje stroke — pa naj gre za patologijo ali pa za kirurgijo — bi moral na dan nepretrgoma brati 60 do 80 ur. Danes pozna medicina 40.000 bolezni, in samo elektronski možgani še zmorejo obvladati vso doslej obdelano medicinsko znanje, ki ga je vsak dan več. In samo elektronske naprave lahko uredijo vso to množico spoznanj in zmorejo naglo poiskati potrebno informacijo. Doslej so elektronske računalnike uporabljali le za pomoč na klinikah in v laboratorijih: 0 V mormonski bolnišnici v Salt Lake Cityju (ameriška zvezna država Utah) posebna samodejna naprava neprestano nadzira stanje zelo hudo bolnih pacientov, katerih zdravstveno stanje lahko postane vsak trenutek kritično. Samodejna naprava beleži sumljive spremembe pulza, krvnega pritiska, temperature in frekvence dihanja. Ce je kaj narobe, pokliče zdravnike in sestre. • V osrednji krvni banki v New Yor-ku so v elektronskih možganih zapisani podatki o »ekaj sto tisoč litrih krvi za transfuzije. Kadar kri potrebujejo, naprava natipka seznam, kje je spravljena potrebna kri, in kadar gre za zelo redke krvne skupine, elektronski možgani tudi napišejo naslove potrebnih krvodajalcev. Računalnik zabeleži, koliko krvi so vzeli iz banke, poroča o morebitnem primanjkljaju in samodejno piše račune za krvodajalce, banko, klinike in paciente. • Posebna naprava IBM—1400 vsako leto preveri 500.000 krvnih slik pa tudi kemičnih in bakterioloških testov za univerzitetno kliniko v Columbiji (ameriška zvezna država Mlssouri). Elektronski računalniki so se izkazali tudi kot pomočniki pri ugotavljanju bolezni v posebnih primerih. Tako je ameriška tovarna Bechman izdelala elektronsko napravo, ki posluša, kako bije srce, in uporabljajo jo pri sistematičnih pregledih srca, saj že v treh minutah ugotovi, ali otrokovo srce pravilno bije. Neki drug računski robot, ki v 15 sekundah analizira krivulje srčnih tokov — poroča dr. Donald Schpecht, s stanford-ske univerze v Kaliforniji — je ugotovil pol več bolezenskih izprememb krivulj srčnih tokov kakor pa skupina zdravnikov, ki je opravljala isto delo. Tako ni nič čudnega, da so elektronske možgane začeli uporabljati tudi za bolj zamotano ugotavljanje bolezni. V mnogih državah preskušajo, kako bi sestavili programe za takšne elektronske računalnike. Prof. Schaefer je takole zapisal: »Očitno se zdi, da vse tisto, kar mora zdravnik primerjati s svojim nepopolnim spominom, lahko veliko bolje opravi računski stroj. Potrebno je le, da takšnemu stroju znanstveniki skrbno sestavijo program.« In takšen program so sedaj sestavili tehniki tovarne IBM. Trudili so se vse leto, in zdaj ugotavlja zdravnik Moore, da je osnovno vprašanje pri sestavljanju programov za »elektronske zdravnike«, kako pripraviti sposobnega zdravnika, ki logično misli, da bi vse svoje znanje razčlenil v kar najmanj obsežna gesla. Diagnostični stroj iz Yorktown Heigh ta pa je šele začetnik generacije še bolj sposobnih avtomatov. Ta mesec sta nam reč dve ameriški tovarni začeli pripravljati gigantski diagnostični robdt: Skupaj z elektroniki letalskega in vesoljskega koncerna Lockheet preskuša največje in najbolj znano diagnostično središče na svetu — klinika Mayo iz Rochestra — v kolikšni meri bo mogoče avtomatizirati preiskave in zdravljenje 200.000 bolnikov, ki vsako leto pridejo v to bolnišnico. V ta namen bodo v spomin elektronskih možganov vcepili 2,6 milijona opisov bolezni iz obsežnih arhivov klinike Mayo. LADJE 29 mož : Največja ladja na svetu, orjaški japonski tanker »Tokyo Maru« že devet mesecev reže svetovna morja. Orjaška ladja pa kmalu ne bo več rekorderka: v Ki-elu že grade tanker, ki bo nosil 30.000 ton več in Japonci mrzlično dokončujejo 205.000-tonsld tanker »Idemitsu Maru«. 150.000-tonski tanker »Tokyo Maru« pa je še vedno ladja, ki jo velja pobliže spoznati, saj je čudež avtomacije. In to ni vse: graditelji »Tokyo Maru« so bili pionirji novih ladjedelniških metod. Na krovu druge največje ladje na svetu, na tankerju »Nisscho Maru« z nosilnostjo 130.000 ton, je 71 mornarjev — na »Tokyo Maru« pa je 29 mož dovolj, da so kos 150.000 tonam. Ni je ladje, kjer bi bile naprave za krmarjenje tako zelo avtomatizirane, kot so na »Tokyo Maru«. Ko ladja dvigne sidro, krmarju ni več treba drugega kot da pritiska na gumbe, in ladja se tako rekoč vodi kar sama. S pritiskanjem na gumbe v osrednjem komandnem prostoru regulirajo tudi parne kotle, generatorje in celo krmilni stroj. Ladjino »centralno živčevje« samodejno upravlja tudi naprave za polnjenje in praznjenje tankov ter ureja polnjenje posod z balastom. Naprave delujejo tako natančno in zanesljivo, da balast praznijo ali polnijo kar ob tistem času, kot tudi polnijo oziroma praznijo tanke z gorivom. Naj zapišemo še to, da s povelj- niškega mostu upravljajo vitla za dviga nje sider na krmi in na premcu. Omenili smo že, kako zelo sodoben je bil način gradnje tega velikanskega tankerja. V dvoranah ladjedelnice so posebej in vsakega zase zgradili in zvarili po 80 ton težke sestavne dele ladje, ki so jih potem drugega za drugim nizali na gredelj. Na vseh zunanjih stenah ladje ni niti ene same zakovice: ves trup so zvarili od začetka do konca. Tako velike ladje še ni bilo: dolžina 306.5 metra, širina 47,5 metra. Površina krova tankerja meri 13.000 kvadratnih metrov in poveljniški most je 42 metrov nad krovom, saj z nižjega sploh ni mogoče pregledati vse ladje in je tako tudi ne bi mogli krmariti. »Tokyo Maru« poganja ena sama tur bina, ki ima 30.000 konjskih moči in lad ja tako potuje s hitrostjo 17 vozlov ali več kot 30 kilometrov na uro. Ladijski vijak je največji, kar so jih bili kdaj izdelali na Japonskem, in meri v premeru 8.5 metra ter tehta 40 ton. Naenkrat naloži tanker 190 milijonov litrov nafte. Vso to ogromno količino zemeljskega olja spravijo v devet tankov, med katerimi drži največji 20.000 ton. Prav samodejne naprave pa omogočijo, da tanker iztoči ves tovor prej kot v 12 urah. ELEKTRIČNI AVTOMOBIL JE STAR KOT AVTO. TODA BENCINSKI MOTOR JE ZMAGAL. PA LE ZATO, KER JE SVINČEN AKUMULATOR PRETEŽAK IN DAJE PREMALO MOČI. SEDAJ SO RAZISKOVALCI IZDELALI NOV AKUMULATOR, KI JE TAKO MOČAN IN LAHEK, DA BO MORDA OŽIVEL STARI ELEKTRIČNI AVTOMOBIL V Jedru Fordovega akumulatorja Jo tekoči natrij (1), okrog katerega Jo keramični valj (S), le-ta pa je potopljen v tekoče iveplo (2). Akumulator deluje le, če telico segrejejo do temperaturo 300 stopinj Celzija. »Novi super akumulator, ki so ga izdelali raziskovalci tovarne Ford,« je zapisala največja ameriška revija »Life«, »je kakor na električnem stolu stresel avtomobilsko mesto Detroit in prfedelovalce nafte.« Gotovo so se spomnili besed izumitelja Thomasa Edisona, ki je leta 1905 takole govoril tovarnarju »električnih kočij« Walterju Bakerju: »če boste tud’ v prihodnje izdelovali tako dobra električna vozila in jaz prav nič slabših akumulatorjev, potem so bencinski koreti šteti dnevi.« Pa je bilo nasprotno. »Bencinske korete« 90 pognale električne avtomobile v muzej. Pa čeprav je bil na koncu stoletja električni avtomobil najhitrejši avto na svetu. 29. aprila 1899 je namreč Belgijec Camille Jenatzi v električnem avtomobilu prekoračil hitrost 100 kilometrov na uro. Njegovega rekorda 105,882 km/h tri leta nihče ni potolkel. In električni avtomobil znanega konstruktorja motornih vozil Ferdinanda Porscheja je na svetovni razstavi leta 1900 v Parizu dobil zlato medaljo. Bencinski avtomobili pa niso le premagali električnih, ampak so tudi začeli tako zastrupljati zrak, da nekateri znanstveniki sodijo, da bo v 50 letih — če bo šlo tako naprej — ozračje že povsem pokvarjeno. V minulih sedmih desetletjih so konstruktorji nekajkrat poskušali izkopati iz stare šare električni avto in ga na novo oživiti za promet v veliikih mestih. Toda zaradi izredno težkih akumulatorjev so poskusi vedno na novo propadli. Šele zakoni, ki Jih države pripravljajo zoper zastrupljevanje ozračja z izpušnimi plini, so tovarne avtomobilov na novo spomnili na električno kočijo. Raziskovalci so si začeli prizadevati, da bi izdelali nov akumulator, ki bi bolje poganjal avtomobil. Tovarna Ford se je raziskav lotila z velikim upanjem na uspeh, medtem ko je največji izdelovalec avtomobilov na svetu General Motors še vedno zelo skeptičen. Nevarnost, da bodo ljudje zboleli zaradi strupenih izpušnih plinov, pa je le ^ PREDSTAVNIŠTVI: BEOGRAD, Terazije 27/1 ZAGREB, Martičeva 11 en razlog, zakaj spet pogrevajo misel o električnem avtomobilu, še bolj tehten razlog, zakaj naj bi vozila prihodnosti poganjala spet elektrika, se zdita zamotan bencinski motor in gonilo današnjega avtomobila. Upravičeno namreč pričakujejo, da bo električni avto cenejši, enostavnejši in bo uspešneje izrabljal energijo. Nekaj deset velikih tovarn se zato ukvarja z načrti in poskusi za električne avtomobile. Pri vsem tem pa je odločilno tudi to, da je bencin vse dražji, bolj ko so izčrpane naravne zaloge nafte, električna energija pa postaja vse cenejša. V primerjavi z današnjim avtomobilom bo električni avto prihodnosti bolj Oglas za električni avtomobil baker iz 1. 1910 enostaven. V bistvu potrebuje le močan akumulator in električni motor, ki ga brez posebnih težav namestijo v vsako kolo. Električni avtomobil ne bo poznal hladilnika, valjev, batov, diferenciala, menjalnika, uplinjača, posode za gorivo, cevi in vseh izolacij, ki so potrebne v današnjem avtomobilu, da obvarujejo potnika pred toploto in ropotom bencinskega motorja. Elektromotor zdrži dolga leta, ne da bi ga popravljali — in električni avtomobil se bo le tako redko pokvaril, kot se danes sesalec za prah. Motor bo tako majhen, da bo mogoče povsem na novo oblikovati avtomobil. Pravijo, da bo električni avtomobil tudi veliko cenejši in da »bodo v vsaki družini lahko imeli najmanj dva avtomobila, če jim bo to le dovoljeval vse bolj gost promet« (revija »Life«). Vse to, kar je tako lepo, pa ni mogoče brez lahkega in močnega akumulatorja. Današnji svinčeni akumulator ni za takšno rabo. Raziskovalci so se zato lotili novih elementov. Namesto akumulatorja s svinčevimi ploščami so začeli v laboratorijih avtomobilskega koncerna General Motors preskušati akumulator s srebrnimi in cinkovimi ploščami. Pri Fordu pa so se raje odločili za natrij in žveplo, ki sta veliko cenejša. Najteže je, da akumulator ne deluje, če natrij in žveplo nista raztopljena. Zato takšen akumulator deluje šele pri temperaturah med 250 in 300 stopinjami Celzija. Fordovi inženirji so že izdelali majhne akumulatorje z natrijem in žveplom in očitno je, da so problem zadovoljivo rešili. Kako jim je to uspelo, pa nočejo izdati. Fordov akumulator ni oglat zabojček kot svinčen akumulator, ampak je bolj podoben elektronki. V jedru celice je tekoči natrij, okrog katerega je keramični elektrolit, ki so ga izdelali predvsem iz aluminijevega oksida. Elektrolit pa je na drugi strani potopljen v tekoče žveplo in pri določeni temperaturi začne prepuščati natrijeve ione. Tako kot klasični svinčen akumulator tudi Fordov akumulator polnimo z elektriko, ki povzroči kemično reakcijo, le-ta pa v nasprotni smeri pri praznjenju oddaja energijo motorju. Problematična je le visoka temperatura, ki je potrebna, da novi akumulator deluje. In ko se spomnimo nanjo, bi dejali, zakaj le raziskovalci ne vztrajajo raje pri svinčenem akumulatorju, ki je veliko bolj preprost. Kako neki, ko pa je svinčeni akumulator tako težak, da se vozilo z dovoljy akumulatorji, da bi zmoglo daljše potovanje, še premaknilo ne bi, tako težko bi bilo. Fordov akumulator daje petnajstkrat več moči kot svinčen akumulator. To je Raziskovalca tovarne Ford predstavljata novi akumulator z natrijem In žveplom. Okrogli celici poganjata elektromotor in napajata šest žarnic. Novi akumulator je 15-krat močnejši kot obi- * PROSTORNINA MOTORJA 1100 ccm * JAKOST MOTORJA 53 KM * BREZ PODMAZANJA, SERVISNI PREGLED VSAKIH 7500 km * ZRAČNO HLAJENJE MOTORJA * MENJALNIK POPOLNOMA SINHRONIZIRAN S 4 BRZINAMI * IZRAZITO VELIK PROSTOR ZA PRTLJAGO * CENA AVTOMOBILA NSU-PRETIS TYP 110 1590 USAS ali 6360 DM. V TEH CENAH SO UPOŠTEVANE - VSE DAJATVE (CARINA IN DAVEK NA PROMET) * CENA V N DIN 20.060 IN DAVEK NA PROMET PO VPLAČILU CELOTNEGA ZNESKA ZA TUJO VALUTO DOBAVA VOZILA V 15 DNEH V PRETISU SARAJEVO VPLAČILA ZA TUJO VALUTO V CE LOTI ALI V OBROKIH POŠLJITE NA NASLOV: »PRETIŠ« SARAJEVO, tekoči račun pri KB SARAJEVO 101-1-721 ali CEFRA GmbH, Miinchen 15, Bayerstrasse 33 Bank ftir Gemeinwirtsc!iaft AG Miin chen - Konto 7809. VPLAČATE LAHKO VI, VAŠI SOROD NIKI IN PRIJATELJI. ZA VPLAČILA PREK CEFRE GARANTI RA »PRETIŠ«. Predstavniki tovarne Ford pa so Izjavili, da bodo prvi električni avtomobili pripravljeni za prodajo šele čez pet ali celo čez deset let. Električni avto Je idealno vozilo in prihodnost je njegova. Se posebej veliko si obetajo od posebnih celic, ki jih danes že uporabljajo v vesoljskih ladjah in kjer se kemična energija goriva neposredno izpreminja v električno. Takšna celica proizvaja elektriko, dokler ne zmanjka kisika in goriva (ponavadi vodika). Toda čeprav bi avtomobil, ki bi mu dajale energijo takšne celice, brez polnjenja prevozil 450 kilometrov — več kot zmore z enim rezervoarjem goriva — pa so te celice predrage in zavzamejo preveč prostora, da bi jih mogli že danes uporabljati. Električni avtomobili bodo ▼ prihodnosti zelo vplivali na napredek pa tudi na zaostajanje posameznih industrij. Tako se zdi, da bodo veliko lažji električni avtomobili prizadeli jeklarstvo in seveda še posebej vrtalce in predelovalce nafte, sgj 95 odstotkov njihovega najvažnejšega proizvoda — bencina — pokurijo avtomobili. Toda kdo bi znal prerokovati. Morda pa bomo še mi doživeli avtomobil z jedrskim reaktorjem, za katerega nam tovarna ne bo jamčila le, da bo zdržal toliko časa kot avtomobil, ampak da bo tudi preživel šoferja. TOVARIŠ IGNAC JURKOVIČ IZ ZAGREBA, DONJE VRAPČE 65 nam je dejal: »Pred nakupom avtomobila NSU-PRETIS TYP 110 sem pregledal prospekt in zapazil izrazito velik prostor za prtljago, prostornine 490 litrov. Sprva se mi je zdel podatek sumljiv, sedaj pa sem se sam prepričal, da je to popolnoma resnično.« VSE, KAR POTREBUJETE NA POTOVANJU IN ŠE MNOGO DRUGIH STVARI LAHKO ZLOŽITE V PRTLJAŽNI PROSTOR AVTOMOBILA NSU-PRETIS TYP 110. odločilno. Druga odlika, ki jo navajajo Fordovi strokovnjaki, pa je cena, ki je menda za novo baterijo nižja kot za svinčen akumulator. To pa očitno velja le za žveplo in natrij v primerjavi s svincem, ohišje novega akumulatorja pa je zanesljivo dražje, saj mora zdržati mnogo višjo temperaturo. Kakorkoli že: avtomobil z 250 kilogramov težkim Fordovim akumulatorjem lahko pelje 250 kilometrov daleč, medtem ko bi z enako težkim svinčenim akumulatorjem zmogel le 35 kilometrov. Že s tem, kar poznamo danes, bi lahko zgradili dober električni osebni avtomobil za vožnjo po iftestu, ki bi mu akumulator polnili vsakih 160 prevoženih kilometrov (denimo vsako noč) in bi dosegel hitrost 80 kilometrov na uro. Tovarna Ford obeta, da bo prvo takšno mestno vozilo preskusila že prihodnjo pomlad. Kravate - terital PETOVIA- PTUJ kumarice UGODEN nhkup za n •»> & & § $ Z* m $ »'i »v « Bfe GOSPODINJSKE APARATE, HIMO HLADILNIKE, CENTRIFUGE IN TOBI ŠTEDILNIKE DOBITE NAJCENEJE, ČE JIH PLAČATE V TUJI VALUTI Naročila In Informacije: ZP - ELEKTROINDUSTRIJA IN SPLOŠNA MONTAŽA - MARIBOR Izvozni oddelek — devizna prodaja Gosposvetska c. 86 — telefon 230-31 in LJUBLJANA, PREDSTAVNIŠTVO, TITOVA 38, telefon 317-203 Izdelke lahko kupdte tudi pri trgovskih podjetjih pooblaščenih za devizno prodajo. Zahtevajte prospekte in cenike! * $ s? M* VJ lO •I •‘1 •V r.x* v.” M* ••v J;,' ajs ?•: ?;,* Zi; t;: •JU •;* $ v: & & it« ZLATA JAMA NA FIUMICINU Švicarske tovarne ur, ki so pošiljale svoje dragoceno blago prek rimskega letališča Fiumicino v svet, so si končno oddahnile: policistom iz Švice je v sodelovanju z Interpolom in rimsko policijo uspelo najti možakarja, ki je nekaj tovarnam odnesel ur za približno sto milijonov lir. Gre za triintridesetletnega Federica Camusija, ki je bil na Fiumici-nu zaposlen kot traktorist: vozil je transportna vozila, s katerimi so blago z letal spravljali v letališka skladišča. Camusija so že prijeli, in kaže, da ga čaka huda kazen. Med preiskavo v njegovem stanovanju so se policisti znašli pred pravcato zakladnico: v njej je bilo nekaj sto ur in zlatih predmetov, nekaj deset bisernih ogrlic, fotografskih aparatov, zlatih kovancev in podobno. Vsega skupaj je bilo za kakih dvesto milijonov dinarjev. Bazen tega so našli tisoč dolarjev, milijon in pol lir ter dve hranilni knjižici s skupaj šestimi milijoni lir. švicarske tovarne ur so že nred nekaj leti opozorile policijo, da nekdo krade ure, ki so lih iz Švice z letali pošiljale v različne dežele sveta. Blago je izginjalo v Rimu. Dva agenta švicarske policije sta pred kratkim prišla v Rim in se prek Interpola povezala z rimsko policijo. Prvo sled ie našel rimski predstavnik tovarne »Tissot« — le-to ie kraia najbolj prizadela — ko je v neki rimski urarni zasledil uro iz tovarne »Tissot«. Predstavnik, ki je vedel, katere rimske trgovine prodajajo ure te tovarne, je pregledal svoje zapiske in ugotovil, da lastnik urarne nikoli ni kupoval »Tissotovih« ur. Uro je nato kupil eden od policijskih agentov. Ko so jo poslali v tovarno, so po serijski številki ugotovili, da gre za izdelek, ki ga je tovarna poslala šestega januarja lani v Melbourne, ki pa nikoli ni prišel do naslovnika. Le nekaj kasneje so v drugi urarni naleteli še na nekaj ur iz iste pošiljke. Po zaslišanju so našli nekega Livia Cecchettija, 58, trgovca, ki je kaj kmalu povedal, da jih je dobil od Camusija. Krog se je zaključil, in traktorist je priznal vse. Svoj avtomobil ie redno puščal ob skladišču na letališču. Kadarkoli je s službenim traktorjem prevažal blago, j® zbiral naiboli draeo-ceno blago: del tega ie oddajal v skladišče. del pa v prtljažnik svojega avto* mobila. Policija doslei še ni ocenila vrednosti ukradenega blaga. VVIESBADEN na vveisbadensko davkarijo in prosil za davčno olajšavo. Z dokumentom, pisanim v hrvaščini, je »potrdil«, da ima doma ženo in dva otroka. Olajšavo je dobil, ker uradnik ni znal hrvaško. Dokument se je -medtem izgubil, vsa stvar pa je prišla na dan in na sodišče. Jožo zdaj trdi, da je bil to izpis iz zemljiške knjige v njegovem rojstnem kraju Gospiču in da je v njem navedene parcelne številke uradniku obrazložil kot rojstne podatke svoje izmišljene družine. Oblast pa nasprotno trdi, da sploh ni šlo za uradni dokument, marveč za falsifikat. Kaj je bil papir v resnici, ni mogoče več dognati. Karakasa so zaradi potvorjene listine in goljufije obsodili. Za 241 mark davka na zaslužek, ki je zanje oskubel državno blagajno, je dobil šest tednov zapora pogojno in 500 mark denarne kazni. Razen tega mora plačati še 100 mark globe. Za olajševalno okoliščino je sodišče štelo lahkovernost urada, s katero je sprejel listino. Pri tem si je uradnik namreč pomagal samo z besednjakom — če si je. Spričo pomanjkljivega znanja tujih jezikov na uradih je mogoče, da se lahko okoli 40 odst. tujih delavcev v ZRN okorišča s ponarejenimi potrdili o namišljenih otrocih. V Baden-Wtirttembergu so odkrili celo centralo za potvarjanje listin. Odkar so jo odkrili, se je število »otrok« občutno zmanjšalo. Tudi jugoslovanska policija, pišejo nemški listi, je medtem doma odikrila ponarejevalce listin, ki so z njimi oskrbovali svoje rojake v ZRN. Da bi nemške oblasti odločno zajezile zlorabo, so zdaj razmeroma nizke denarne kazni in pogojne kazni poostrile v zaporne. Strah je večji in tudi možnost, potem krivca spoditi iz države, je večja. Po primeru Karakas bodo nemške davkarije odslej sprejemale samo dokumente z overovljenim prevodom. LONDON PREDNOSTI MODERNEGA STANOVANJA ■ POZABLJENE MILIJARDE James Stefan, mizar iz Auguste v državi Maine, je popravljal staro pisalno mizo, ki jo je kupil na dražbi starin, ko je za predalom našel državno obveznico, ki jo je izdala država Massachusetts v letu 1777; obveznica naj bi stala, skupaj z vsemi obrestmi ter z obrestmi na obresti, več kot 1,698.116 dolarjev ali več kot dve milijardi dinarjev. Vrednost obveznice je izračunal zakladnik države Maine Eben L. Elwell, ki mu je Stefan prinesel staro obveznico, ki se nominalno sicer glasi na 10 funtov (okoli 35.000 starih dinarjev) in ki obljublja šestod-stotne letne obresti. Elvvell je izjavil, da je obveznico pregledal in da je po njegovem mnenju avtentična; dodal je, da so bile obresti za obveznico plačane za prvo leto po izdaji, ne pa tudi za prihodnja leta. Hkrati je Elvvell tudi uradno zahteval pojasnilo od finančne uprave države Massachusetts z vprašanjem, kako bi lahko od države, ki je obveznico izdala, izterjali zaostale obresti. PARIZ ŠTEVILKE PARCEL NA DAVKARIJI Kako naj naredi, je 35-letni Jožo Karakas zvedel na weisbadenskem glavnem kolodvoru. Kolodvor je namreč, kot tudi drugod, »pijača« in promenada za delavce iz južnih dežel. Samski Jožo je šel ... na BORNEU: Mesto Sandaken je najelo dva Pigmejca, ki s piščalko vabita potepene živali. Izdatek se izplača — odtlej lahko mesto mirno spi. Da nove hiše ne razpadajo samo pri nas, marveč tudi v Veliki Britaniji, je pripravljena potrditi družina Fox iz Hart-forda. Brž ko so se Foxovi naselili v novem stanovanju — bloke je zgradila občina — se je začel odvijati neskončen klobčič neprijetnih dogodkov. Prva je bila na vrsti petnajstletna Edvvina Fox: ko je skušala prižgati luč v predsobi, jo je temeljito streslo. Še preden so domači dekle potolažili, je začela iz vodovodnih cevi kapljati voda; kaplje so zrasle v potočke, in kaj kmalu je bilo stanovanje pod vodo. Foxovi so se za tri dni preselili v hotel, ta čas pa je policija našla inštalaterja, ki je poiskal okvaro in jo popravil. Brž ko so se Foxovi spet vselili, je začel odpadati omet s stropa. Prišli so zidarji, da bi popravili strop in drugo. Ko se je že zdelo, da je vse v redu in da bodo Foxovi končno začeli uživati udobje modernega stanovanja, so gospe Foxovi padla na glavo vrata vzidane omare. »Živimo v nenehnem strahu,« je izjavila gospa Foxova, »in skušamo uganiti tisto, kar nas še čaka v tej hiši.« Njen mož se manj zanaša na usodo in je že obiskal odvetnika, ki naj bi od krivca iztožil odškodnino za približno štiri milijone starih dinarjev. Občinske oblasti so bile ob vsem tem prisiljene začeti preiskavo, ki naj ugotovi, ali je stanovanje neuporabno zaradi nestrokovnosti gradbenega podjetja ali pa Fo-xovo družino preganja zli duh. ... V MIAMIJU: Gospa Morse je na sodišču prepoznala vlomilca po brazgotini na obrazu. Zgodilo se je namreč tako, da je gospa tistikrat, ko jo je vlomilec s plenom, vrednim tri milijone dinarjev, in svojim pajdašem hotel popihati, imela eno samo željo — da jo uzmovič poljubi. Na sodišču je izjavila, da se je sploh obnašal kot gentleman. ... V DENVERJU: 18-letna Shellg p Horse je zaradi prometnega prekrška 1 morala plačati 100 dolarjev kazni. Bes | na je prinesla v blagajno 10.000 centov s »Maščevanje« jo je stalo 200 podpisov j na 200 potrdilih po 50 centov. ki je bil precej drag, vendar pa tudi uspešen, kajti »Times« je časnik, ki je še do nedavna objavljal oglase celo na prvi strani: prijavilo se je namreč kar 75 kandidatov, ki so bili pripravljeni zapustiti svoja stara bivališča in se odpraviti čez Kanal in poživiti večere v bordojskih graščinah. Ponudb pa je bilo glede na število nezasedenih delovnih mest preveč, in bordojski aristokrati so morali objaviti v »Timesu« še en oglas, s katerim so zavrnili večji del kandidatov. Potem pa se je oglasil pisec v »London Lifu« in povedal, za kaj gre: po vsej priliki namreč ne za gradove in za strahove, marveč za vino. Z oglasom naj bi lastniki gradov, ki so hkrati tudi lastniki vinogradov, opozorili na dobra bordojska vina... LONDON, ' . .. RAZPIS ZA DELOVNO MESTO STRAHU Zbrana na spiritističnem večeru na gradu Margaux je skupina aristokratov in lastnikov naj lepših gradov v vina bogati bordojski pokrajini z obžalovanjem ugotovila, da imajo francoski gradovi prav vse — poleg dobrega vina, ki ga v Veliki Britaniji ni dobiti, tudi pravi pravcati prepih, ki je sicer tako domač starim graščinam — nimajo pa nobenega pristnega strahu. Tako se je porodila misel, da bi najeli enega na Angleškem, kjer je strahov že po tradiciji kot listja in trave. Aristokratski prijatelji so se torej odločili, zbrali nekaj denarja in objavili v londonskem »Timesu« oglas, ŠESTDESET VOLTOV ZA NEZVESTE , V dobrih starih časih so zakonske žene svoje nezveste partnerje prevzgajrie z valjarji in podobnimi pripravami, če so si možje privoščili kak skok čez trnovi zakonski plot — in če so žene za to zvedele. Novi časi prinašajo nove postopke, in enega od njih sta nedavno tega obelodanila dva britanska psihiatra v eni izmed londonskih strokovnih revij. Svojo terapijo sta imenovala »terapija zoprvanja«, gre pa za praktično aplikacijo že dolgo znane teorije pogojnih refleksov. Psihiatra John Barker in Mabel Miller sta svojo metodo preizkusila na »bolniku«, ki se je za terapijo prijavil kar sam. Moža sta imenovala »gospod X«, v skušnjavo pa je padel zato, ker je zbolel. Med boleznijo — ki ni bila hujša — je bil skoraj po ves dan sam doma, ker je bila žena, bolničarka, na delu v bližnji bolnišnici. Da bi si uspe- 3lwil PRINCESA SE SLAČI Zmeraj, ko jo kliče dolžnost, odide princesa iz odličnega hotela Appollonia v stockholmski diplomatski četrti Oester-malm, se odpravi v restavracijo Tattersall, odloži v garderobi kožuh, med plesom na majhnem odru pa še vsa druga oblačila. Ta princesa je Minh-Kim oziroma s polnim imenom Quan Minh-Kim Hoang. Stara je 24 let, ima sedem bratov in sestra in znane sorodnike: njen oče je bii pred delitvijo Vietnama guverner Hanoia. Njena mati je sestrična proslule madame Nhu, id je kot žena leta 1963 ubitega šefa tajne službe z intrigami in svojo milico terorizirala, Saigon. Striptizeta noče imeti s svojo teto nikakršnih stikov: »Ne maram je.« Za ta poklic se je bila odločila med študijem jezikov na pariški Sorbo-ni: »Tam me je srečal neki fotograf, ki mi je zagotovil, da sem sanjski fhodel. Sprva sem imela nekaj malega na sebi, ko me je fotografiral, kasneje vse manj.« Za sever se je odločila zavestno. Nekemu švedskemu časopisu je priznala: »Prišla sem v Stockholm, ker sem toliko imenitnega slišala o švedskih možeh.« Odtlej prejerua vsak dan nešteto možitvenih ponudb, pismenih in telefoničnih. »Rad bi imel mnogo otrok s teboj,« ji piše neki občudovalec, »ne dvomi več, odloči se.« Neki drug pa piše: »Od 23. decembra 1963 nisem imel več nobenega opravka z žensko.« Toda princesa si bo srečo iskala še drugod. Spomladi pojde delat v Zahodno Nemčijo, v Dortmund. Velesemenarna GRADEC Klostervviesgasse 2 GRADEC — Andritz, Reichsstrasse 44 Zanesljivo semenje za vrtnarstvo! Pišite po brezplačni cenik! Priporočljivo za vsako gospodinjo Pasterizirane kumarice v kisu PANORAMA IN SE PREPRIČAJTE O NAŠIH PRVOVRSTNIH SPECIALITETAH TER SOLIDNI POSTREŽBI! ZAKAJ SE JE UBIL HEMINGWAY? NAROČAM Ime: .....„............................... Ulica: ........................................... Mesto: ........................................... Država: .......................................................... Posamezna številka stane 1,50 Ndin (150 starih din), mesečna naročnina 6 Ndin (600 starih dinarjev). Za inozemstvo 10 Ndin (1000 starih dinarjev) ali 3 DM (EVROPA). ilustrirano | revijo j ,TOVARIŠ" j i »Tovariš« Ljubi jana - Tomšičeva 2 Jugoslavija Podpis: I I čitljivo izpolnite in odpošljlte v pismu | VSAK DAN JE POMENIL BOJ Več let kasneje, bilo je o božiču, sem dobil od matere paket. V njem je bil revolver, s katerim se je oče ubil, poleg njega pa pismo, v katerem mi je pisala, da misli, da bi rad imel to orožje. Nisem vedel, ali naj to vzamem kot izziv ali prerokbo.« »KRVAVE MARIJE« V RITZU Za hip je umolknil in oči so se mu zožile, kot da bi se trudil, da bi se zbral. »Ce že govoriva odkrito, je tu še neka stvar, za ka tero morate vedeti. Tisto, kar mi je mati tekla, ko sem prišel domov {io svojo dediščino: .Ubogaj me ali pa boš obžaloval vse življenje, tako kot je obžaloval tvoj oče'.« Zdelo se je, kot da vidi svojo mater, kako stoji na pragu velike hiše v Oak Parku. Hotel je reči še nekaj, toda njegove oči so zapustile Oak Park in se vrnile k meni. Kmalu nato sva se ločila. Ernesta in Mary Hemingway sem spet videl konec leta 1950. Nastanila sta se v svoji najljubši sobi v hotelu Ritz, tisti, ki gleda na trg VendOme. Ernest je bil ves navdušen, ko je zvedel, da se naslednji dan začne na hipodromu v Auteilu sezona konjskih dirk čez zapreke. Tako je predlagal, naj bi storili tisto, kar si on že toliko časa želi, pa mu še nikdar ni uspelo: vsak dan naj bi odšli na konjske dirke. Taiko smo se torej vse tiste dni, ko so bile v Auteuilu konjske dirke, zbirali zjutraj v malem baru hotela Ritz, kjer smo, medtem ko je Bertin, »maestro« te »luknje«, pripravljal svoje nedosegljive »Bloody Maries«, proučevali sezname konj, ki bodo tekmovali tisti dan, in iskali tiste, na katere naj bi stavili. Enega tistih dni sem našel Ernesta, kako mrzlično išče predmet, za katerega je mislil, da ga je nekam založil: svoj talisman. »To je zamašek šampanjca Mumm«, mi je pojasnil. »Med vojno sem imel kot talisman neki rdeč kamen, ki mi ga je podaril moj sin Bumby. Toda nekega jutra, bilo je to v Angliji med vojno in ravno bi bil moral odleteti z angleškim vojaškim letalom, je sobarica 'hotela, v katerem sem stanoval, odnesla hlače v čiščenje, in na vsem lepem sem opazil, da so v čistilnici vrgli stran kamen, ki sem ga pozabil v žepu. Avtomobil angleškega vojnega letalstva me je že čakal pred hotelom, da bi me odpeljal na letališče, in kar zgrozil sem se ob misli,, da bi moral leteti čez Nemčijo brez svojega talismana. Tedaj sem rekel sobarici: .Dajte mi nekaj za talisman'. Ker v žepu obleke ni imela ničesar, je pobrala s tal zamašek steklenice Mumma, ki sem jo popil prejšnji večer, in mi ga dala. Res mi je prinesel srečo; vsa letala iz naše formacije so bila zadeta, le tisto, v katerem sem bil jaz, se je vrnilo nepoškodovano. To je najboljši talisman, kar sem jih kdaj imel, sedaj pa ga nenadoma ni nikjer.« Naj smo se še tako trudili, zamaška ni bilo nikjer. Tedaj me je prosil, naj mu dam karkoli že, nekaj, kar bo lahko nosil v žepu. Vedno je potreboval kak talisman. Sicer se pa na splošno Ernest ni kaj preveč navezoval na predmete. Razdeljeval je na levo in desno vse, kar je imel, samo da ne bi tvegal, da bi se ga predmeti na koncu polastili; razen svoje lovske opreme in slik skorajda ni hranil nobene vrednejše stvari. Nikdar nisem tako jasno opazil, da temelji Eme stovo zaupanje v nenehno prihajanje srečnih trenutkov na izredno strogi organizaciji njegovih dni in njegovih tednov. Vsak dan je pomenil za njega boj, v katerem je treba zmagati, in nanj se je pripravljal tako, kot se kak general pripravlja na spopad. Toda to nikakor ni pomenilo, da ni izključena popustljivost; dva dneva v Parizu sta lahko kaj pogostokrat pomenila tudi dva meseca, kot sem tudi sam izkusil. Toda izrabo vsakega teh pariških dni je Ernest skrbno pripravil še pred zoro, ali pa najkasneje ob zori. HERR LINT IN HERR LENT Tiste dni, ko v Auteuilu ni bilo konjskih dirk, smo hodili na izlete po mestu. Nekega mrzlega decembrskega dne, ko se je nebo bočilo nad nami kot siva platnena kupola in ko je leden veter trgal z dreves poslednje liste, sva se povzpela do Trga Tertre. Nikjer nobenega' turista, nikjer prizorov z razglednic, nikjer nobenega slikarskega stojala. Ta zima je spomnila Ernesta na neko drugo zimo, ki jo je preživel v Nemčiji s svojo prvo ženo Hadley. »Odpotovala sva v Nemčijo in se nastanila v hotelu, ki ga je vodil neki Herr Lint. Da bi lahko plačeval hotel, sem se šel smučarskega učitelja Toda prejšn;o sezono je pod plazom izgubilo življenje enajst gostov Herra Linta, imel jih je pa vsega skupaj petnajst. Herr Lint jih je sicer opozoril na nevarnost, toda niso ga poslušali. Ce kdo izgubi enajst gostov, je seveda precej slaba reklama za smučarsko šolo. In tako tistega leta, ko sva prišla tja s Hadley, ni bilo niti enega gosta, da bi bila mera polna, pa so se nenehno vrstili pošastni snežni viharji. Med temi viharji smo ves čas igrali poker, partije so se vlekle vso noč, in glavna nasprotnika sta bila Herr Lint in lastnik nekega konkurenčnega hotela. Herr Lint je izgubil pri kartah svoj hotel, vso smučarsko opremo pa še majhno posestvo, ki ga je imel na Bavarskem. To sem opisal v noveli ,Sneg na Kiliman-džaru', kjer sem ga imenoval Herr Lent. Seveda, Herr Lint me ni imel s čim plačati, toda vseeno sem lahko nekako živel s čeki, ki mi jih je pošiljal .Kansas City Star' — enajst dolarjev za navaden članek in 18 do 20 dolarjev za večji članek s fotografijami. To ni bilo veliko, toda dolar je veljal 70.000 mark in s 350.000 markami na dan si lahko dostojno živel.« Ernest mi je hotel pokazati pariško četrt, v kateri je najprej živel. Najin sprehod sva začela po ulici Notre-Dame-des-Champs, kjer je stanoval nad neko žago, potem pa sva nadaljevala pot mimo restavracij, ki jih je poznal, točilnic in trgovin, vse tja do Luksemburškega parka in njegovega muzeja, v katerem se je Ernest zaljubil v nekatere slike — vsaj tako je rekel — ki so ga potem naučile pisati. »Zelo rad imam ta park,« mi je zaupal Ernest, »zakaj prav ta park nas je rešil lakote. Tiste dni, ko je bila shramba do kraja prazna, sem dal Bumbyja, ki 'e imel tedaj kako leto, v voziček in ga odpeljal do Luksemburškega parka. Tam je bil vedno paznik, toda vedel sem, da bo okrog štirih popoldne gotovo odšel v kavarnico nasproti parka na kozarček vina. Z Bumby- PANORAMA šno pregnal dolgčas, se je začel pogovarjati s sosedo, najprej čez okno, potem pa kar v svojem stanovanju. Potem ko se je dodobra izuril v tej najstarejši športni panogi, je možakar, ki ima dva otroka, ugotovil, da ga je začela peči vest: zadeva je šla tako daleč, da si je celo poskušal vzeti življenje in je končno vse skupaj priznal ženi. Le-ta se je potožila zdravnikom v bolnišnici, ti pa so ji svetovali »terapijo zoprvanja«. Mož je privolil, nato pa je doživel usodo belih mišk in morskih prašičkov. Zaprli so ga v temno sobo, kjer so mu z diaprojektorjem izmenoma prikazovali slike soproge in tiste, ki mu je pomagala skakati čez plot. Kadarkoli se je na platnu pojavila soseda, so v možakarja spustili približno šestdeset voltov elektrike; ko pa je bila na vrsti žena, mu je magnetofonski trak pripovedoval, kaj vse ji je prizadejal, ko se je zabaval s sosedo. »Gospod X«, ki pred terapijo — kljub hudim očitkom vesti — ni in ni mogel pozabiti na sosedine ljubeznivosti, je po šestih polurnih terapevtskih mukah znova stopil na pravo pot. LOUISBURG DVIGNILI SO POTOPLJENI ZAKLAD Vrli Louisburčani so Alexa Storma seveda imeli za norega. Kako tudi ne, saj je vtaknil vse svoje prihranke v nakup čolna in potapljaške opreme, da bi še z dvema tovarišema dvignil zaklad z morskega dna! Ti trije zanesenjaki so dolge mesece brskali po blatu in pesku. Potem so lepega dne našli poleg razbitine iz 18. stoletja kup srebrnih in zlatih novcev — vrednih kakih štiristo milijonov dinarjev. Zdaj so Alex Storm in njegova prijatelja bogati. Kanadska država prejme samo deset odstotkov vrednosti. »Zagledal sem kup sivih novcev,« pripoveduje roj feni Holandec Storm, »vendar pa nisem upal verjeti lastnim očem. Slednjič sem dojel: pod menoj je zaklad potopljene ladje Chameau.« To je bila francoska ladja, ki se je v letu 1725 potopila pred to obalo. Na novcih se je bleščala podoba Ludvika XV., sončnega kralja — bleščala se je tako, ko da bi bili novci šele včeraj skovani. Bojna ladja Chameau je v tistem letu odplula iz Francije proti Kanadi. Na krovu je bilo 310 potnikov, moštvo, živina, smodnik, orožje, vreče s svinčenim^ kroglami in... 300.000 francoskih liver, plačilo za kraljevske čete v Kanadi. V noči 26. avgusta 1725 je ladja v viharju naletela na čer, ki se odtlej imenuje po njej, se raztreščila in potopila. Nihče se ni rešil. 2e takrat so hoteli dvigniti denar, toda podvig se ni posrečil. 1914 se je na istem mestu potopila še neka druga ladja. Ko je neki potapljač iskal to ladjo, je na morskem dnu odkril nekaj kovancev. Najdba mu ni dala spati, toda iskanje je plačal s svojim življenjem. V tridesetih letih sta iskali dve skupini, prva ni našla počenega groša, druga pa le topove. Alex Storm se je v Kanado preselil leta 1959 in se kot potapljač zaposlil na nekem rešilnem čolnu. Holandec je kmalu zvedel za zgodbo — domačini so je rekli »pravljica« — o potopljeni Chameau. Zgrabila ga je zlata mrzlica. Poleti 1961 se je prvič potopil ob Chameaujevi čeri in zagledal topove in krogle, drugega pa nič. Cez čas je izbrskal iz morskega dna droben srebrn novčič, vendar pa je zdaj vedel, da je na sledi zakladu. V naslednjih letih si je pri kanadski vladi izprosil dovoljenje, da sme iskati, si našel pomagača in nakupil opremo. Dave MacEachem, inženir za merjenja in amaterski potapljač, in Har-vey MacLeod, ribič in mornar, sta postala njegova »delničarja«. Vsi trije so spravili skupaj tričetrt milijona dinarjev in si kupili ribiški čoln »Marilyn B II«, razen tega pa si iz pariškega arhiva priskrbeli kompleten opis nesreče Chameau z risbami vred, ki so bile s pomočjo birokracije preživele stoletja. Iskalci zaklada so zakoličili področje in se lotili dela. Spet cele tedne ni bilo nikakršnega uspeha, tedaj pa je Storm našel miniaturni top, srebrno žepno uro z napisom »Hanet, London« in nekaj svinca. Upanje je raslo in konec poletja se jim je sreča široko zasmejala. Sivo zeleni kup kovancev, ki so jih bili potapljači znosili na krov, je dišal po sodi in jodu. Možje so bili kakor pijani, oprtali so si vreče z zakladom in jih odnesli v Stormovo stanovanje. Njegova žena je pravkar pripravljala večerjo za otroke, ko so pritavali otovorjeni možje. »Alex, pazi, da mi ne zamažeš tal,« je zaklioala. Potem so se novci usuli po podu in žena je planila v histeričen smeh, saj že skoraj ni več verjela v zaklad iz osemnajstega stoletja. Možje so našli vsega 11.000 srebrnih kovancev in 2.000 zlatnikov, louisdorjev. Razen tega pa * «t" . 1. sBssPk v--' Jt S®:' % ■ & KStelf ': j ■ • > ''l ' ‘ ' ’ * 1 ! (jjinif | v. S Ji še srebrne nože, in vilice, ročaje mečev, posodo in čaše, kar je zdaj razstavljeno v louisburškem muzeju. Strokovnjaki so bili najdbe preiskali. Ko bo država svojih deset odstotkov pobrala, bodo možje še vedno bogati. Pravi Alex: »Bila je sreča, nič drugega. Najti tam spodaj zaklad, prav tako kot odkriti iglo v peskovniku AUBERVILLIERS NEW YORK BREZ ZAHODNEGA VETRA Od Bostona do Baltimora, po vsem amenskem severovzhodu, so tradicionalni zahvalni dan — četrti četrtek v novembru — praznovali v smogu. Debela in negibna plast megle in izpušnih plinov je grozila, da bo terjala smrtne žrtve, podobno kot jih je terjala zloglasna londonska megla leta 1952, ko je zaradi nje umrlo okoli 4000 ljudi. Kriv pa je bil zahodni veter, ki ni in ni hotel zapihati, in pa plast toplega zraka, ki se je usedla nad New York in ves severovzhod dan pred zahvalnim dnem. Samo dan kasneje se je količina strupenega ogljikovega monoksida in pa žveplovega dioksida povečala za petkrat nad običajno mero. Mestne oblasti so ob prvih opozorilnih znamenjih zaprosile industrijo, naj preneha uporabljati nafto in premog ter si pomaga raje z naravnim plinom, za katerim ne ostajajo škodljivi ostanki; hkrati so v Nevv Yorku zaprli enajst velikih peči, v katerih vsakodnevno sežigajo na milijone ton odpadkov velikega mesta. V samem Manhattnu so pozvali vse ljudi, ki imajo bolezen srca ali dihal, naj ne odhajajo na ulice, enak poziv pa je bil namenjen tudi staršem otrok, ki so bili mlajši od dveh let. Tretjega dne je zastrupljenost ozračja dosegla nevarno mejo, iz Philadelphije pa so sporočili, da je desetkrat večja od običajne — doslej rekord. Ker vremenoslovci niso napovedali izboljšanja, so mestne oblasti četrti dan razglasile pripravno stanje prve stopnje, ki obsega poziv vsem uporabnikom tekočih goriv, naj prostovoljno zmanjšajo uporabo teh goriv ali pa se ji odrečejo (V pripravnem stanju druge stopnje je prepoved obvezna). Kaže, da poziv ni pomagal, saj so se v središče mesta še vedno valile reke avtomobilov, predvsem potrošnikov, ki so se po praznikih znova zgrnili v trgovine. Akcija mestnih oblasti torej ni razčistila ozračja, pač pa ga je večerna ploha konec tedna, za njo pa zahodni veter, ki je spet zapihljal in ki iznad mesta odnese dnevno kakih devet milijonov kilogramov uplinjene umazanije. Severovzhod si je spet oddahnil, toda v Nevv Yorku se bolj zaskrbljeno kot kdaj doslej vprašujejo, kako bo prihodnjič. »OSTRA« KONKURENCA Trije naj višji uslužbenci metalurškega podjetja »Assi-Metaux« iz Aubervillier-sa sprva niso vedeli, kaj naj si mislijo, ko je enega od njih poklical neznanec in mu po telefonu povedal: »Imamo fotokopije vašega računovodstva, pravega in ponarejenega. Če nočete, da jih izročimo policiji in davkariji, boste morali odšteti šest milijonov novih frankov.« Možje so bili najprej prepadeni, nato pa so se v restavraciji »Claridge« zbrali k vojnemu posvetu. Sklep je bil: nesramnega izsiljevalca je treba ujeti. 'Ko je skrivnostni poznavalec računovodstva klical vnovič, so bili z njim prijazni. Ra čunovodstvo da je težavna reč, so rekli, in prav lahko se je zmotiti; ne da bi hoteli prevarati državo, le za pomoto gre, ki pa bi jo davkarija gotovo resno vzela. In ker je tako, so pripravljeni plačati tistih nekaj milijonov ... »Izročite šest milijonov frankov mojemu, pravnemu svetovalcu Gastonu Gontranu,« je izjavil neznani izsiljevalec na vse to in odložil slušalko. Ko se je nesrečni Gontran s svojim vozilom pripeljal na kraj, ki ga je označil izsiljevalec, je naletel na za-' sedo, pripravljeno po vseh pravilih vojaške znanosti. Gontrana so v hipu potegnili iz njegovega avtomobila in ga strpali v avtomobil podjetja. Poglavitno vprašanje pa so mu zastaviil šele, ko so prišli na glavni sedež družbe »Assi-Metaux«. Na vprašanje, kdo ga pošilja, je Gontran izjavil: »Gospod Roger Larede, upravni svetnik, me je poslal. Rekel je samo, da moram prevzeti nekakšen zavoj.« Gontrana so izpustili' šest ur kasneje; možakar se je brž odpravil na policijo, kjer je vložil prijavo ' zaradi ugrabitve. Ta čas so trije šefi »Assi-Metaux« najeli pet poklicnih pridaničev, katerih naloga je bila nadzorovati Laredeja. Le-temu je sicer uspelo, da se je prebil skpzi njihovo blokado pa tudi sledi je zamešal za seboj. Vtem pa so se na prizorišču pojavili policisti, ki so svoje delo opravili z nekaj več strokovnosti: razen najetih gangsterjev so prijeli tudi tri vodilne osebnosti iz »Assi-Metaux« — ker so ugrabili Gontrana — nato pa še Laredeja, ki pa ni molčal: povedal je, da ga je v izsiljevanje zapletel konkurenčni metalurški mogbtec Jean Schnachter, ki se je po vsem tem prav tako znašel za zapahi. PARIZ CHANTAL NI VEDELA ZA OČETA ... Še en »rožnati balet« je odkrila pred dnevi policija v Cannesu, ki bo v prihodnjih dneh pretipala vest približno petdesetim ljudem v starosti od 30 do 70 let, ker so osumjeni, da so zapeljali približno toliko mladoletnih deklet. Zadeva je prišla na dan potem, ko je petnajstletna Chantal lepega dne ugotovila, da je noseča; ugotovila sta tudi oče in mati. Na njuna vsiljiva vprašanja o očetu otroka, ki je bil na'poti, Chantal sprva ni hotela odgovarjati, potem pa je gladko priznala, da ne ve, ker je bilo morebitnih očetov preveč. Po tem priznanju se je klobčič začel hitro odvijati. Chantal je namreč povedala, da je skupaj z mnogimi drugimi dekleti približno istih let sodelovala na »domačih zabavah«, ki so jih prirejali redno ob četrtkih in sobotah, enkrat v stanovanju štiriinšeštdesetletnega trgovca z avtomobili Jeana Pajola, drugič pa v hiši zakoncev Brechon, ki sta med krajevnimi odličniki uživala dober sloves (mati hišnega gospodarja Alaina Brecho-na pa je bila celo sila aktivna članica za pomoč iztirjeni mladini). V teh dveh stanovanjih so se dvakrat na teden; zbirali številni »prijatelji« gimnazijk, ki so jih zbirali »prijazni« posredovalci, čas so zapravljali s plesanjem, gledanjem pon nografskih plesov, slačenjem in podobno. Prijava, ki so jo vložili Chantalini starši, je doslej pomagala za rešetke petim moškim in eni ženski, vendar je policija m & & te prvovrstne kave se je popilo v letu 1965 doslej zbrala seznam, ki šteje kakih petdeset ljudi, med katerimi je tudi nekaj zdravnikov in bolničark, ki so dekletom odpravljali »nesrečne posledice«. AUCKLAND KOSILO Z ARZENIKOM Dama iz visoke novozelandske družbe, žrtev duševne depresije, je naredila samomor z arzenikom. Da pa njena smrt ne bi povzročila škandala, je zastrupila tudi več svojih gostov: kajpada z manjšimi dozami arzenika, tako da razen slabosti in želodčnih bolečin niso imeli drugih težav. Načrt, ki ga je pripravila, pa je bil le deloma uspešen: kot nepričakovana žrtev je umrl enajstletni deček, za katerega je bila doza, ki jo je samomorilka namenila svojim gostom, premočna. Zgodbo so objavili tridesetega novembra na sodišču v Auck^landu po sedmih mesecih preiskav in potem, ko je policija zaslišala 1400 ljudi. Njena protagonistka je štiriinpetdesetletna Marjo-rie Edna Ellingham, ki je desetega aprila letos povabila v goste kakih petnajst uglednih gostov, med njimi tudi nekaj uglednih pravnikov, ki so bili navzoči na mednarodnem pravniškem kongresu, in predsednika britanskega prizivnega sodišča lorda Denninga, človeka številka dve v britanskem pravosodju. Povabljenci so se zbrali v podeželski rezidenci El-linghamov, in to je bil tudi vzrok, da je Ellinghamova lahko sama pripravila jedila za povabljene. Pripravila pa jih je tako, da je vse krožnike posula z manjšimi količinami arzenika, medtem ko pri sebi ni skoparila. Posledice so bile takšne, kot je pričakovala, saj je bilo večini gostov rahlo slabo in bolel jih je želodec. »Ne bojte se,« jih je tolažila Ellinghamova, »saj imamo med nami zdravnika.« Nekaj ur potem, ko so gostje odšli, je Ellinghamova umrla. Dosegla je tisto, kar je očitno' hotela: množična zastrupitev naj bi namreč prepričala preiskovalce, da je njena smrt posledica nesreče in da torej ne gre za samomor. S tem pa zadeve še ni bilo konec. Ena od gostij je vzela s seboj kokošje bedro in ga odnesla svojemu enajstletnemu sinu. Za tega pa je bila doza arzenika premočna, in dva dneva kasneje je izdihnil. Policija je začela preiskavo, ko je hišni zdravnik Ellinghamove izrekel mnenje, da njena smrt po vsej priliki ni naravna, ker je že pred tem nekajkrat izpričala samomorilske namene. Preiskava pa je ookazala. da so bili gostje Ellinghamove že pred tem v nevarnosti, saj sl je pri kuhi večkrat pomagala z arzenikom. ZAKAJ SE JE UBIL HEMINGWAY? jem in z žepi, polnimi zrnja, sem čakal prav na ta trenutek. Kot dober družinski oče, ki ima rad golobe, šerp sedel na klop in potem s pogledom poiskal najbolj tolstega in največjega v golobjem tropu. Luksemburški park slovi po lepoti svojih golobov. Ko sem se enkrat odločil, je bilo treba samo še z zrnjem privabiti žrtev, ji potem zaviti vrat in jo poriniti k Bumbyju pod odeje. Tisto zimo so se nam golobi kar zagabili, toda priznati je treba, da so nas kar dobro rešili pomanjkanja. Kak čudovit otrok je bil Bumby! Odlično je igral svojo vlogo in nikdar me ni izdal.« Od tam sva potem odšla proti Harry's Baru v ulico Daunou, kjer je bil Ernest svoj čas eden prvih gostov. Sedaj mu ni bil bar prav nič všeč, ker je po njegovem mnenju postal »preveč slikovit«, toda še vedno je imel rad svojega starega prijatelja Harryja in hotel ga je obiskati. , »Svoj čas,« mi je rekel, »je bil to eden najboljših barov, kar jih je bilo. In neki bivši boksar je tja prihajal vsak dan s svojim udomačenim levom. Stal je pri točilni mizi, lev pa ob njem. Bil je dober lev, lepo vzgojen, ni godrnjal in renčal, toda kot vsem živalim se je tudi njemu dogajalo, da je opravil svoje naravne potrebe kar na parket. Seveda vse to ni bilo preveč všeč gostom, in Harry je kar se da vljudno prosil bivšega boksarja, naj ne vodi več š seboj leva. Toda naslednji dan je bil boksar spet tu, in žival je spet opravila svojo potrebo, gostje so se pa zgražali. Harry je tokrat odločneje zaprosil boksarja, naj pusti leva doma. Toda tudi tretjega dne se ni nič spremenilo. Ker sem si bil na jasnem, da gre za bar ubogega Harryja in da je treba nekaj storiti, če nočem, da bo moral Harry zapreti svoj lokal takoj, ko lev spet opravi po trebo, sem zgrabil bivšega boksarja in ga vrgel na cesto. Potem sem se vrnil po leva, ga zgrabil za grivo in še njega potegnil ven. Na pločniku me je žival pogledala nekoliko postrani, toda kljub temu ni ugovarjala. Noro, toda prav tako sem začel pisati knjigo .Zbogom orožje'. Rekel sem si, da je zadnji čas, da izlijem svojo odvečno energijo v knjigo, če sem že postal tako napadalen do levov. Vsi drugi pisatelji, ki so tiste čase živeli v Parizu in bili bolj ali manj člani moje tolpe, so že napisali knjigo o vojni. In tako sem menil, da je prišel čas, da jo napišem tudi sam.« Toda bilo je že tako, da sem prav tem pisateljem leta in leta pripovedoval svoje najboljše zgodbe iz vojne in potem opaži 1, da so jih uporabili v svojih knjigah, tako sem ugotovil, ko sem začel delati, da je še edina država, ki mi je ostala, Italija. Vsaj glede nje sem bil povsem miren, zakaj le malo jih je tedaj že bilo v Italiji in skoraj gotovo je bilo, da nihče ničesar ne ve o vojni, ki se je tam bila. VENDETTA PRI »LIPPU« »Vedno sem imel velike težave s tem. da so drugi kradli moje ideje. Med drugo svetovno vojno sem veliko potoval z nekim pisateljem, ki sem ga poznal že zelo dpi go in s katerim sem se pogovarjal kot s pravim prijateljem. Nekega dne, ko sva praznila kozarček, sem mu pojasnil, da lahko na bombniške in sploh letalske napade še najbolje opozori živina na poljih s svojim vedenjem. ,Ce opazujem čredo krav,’ sem mu rtkel, ,lahko še veli« ko prej, preden karkoli slišim, napovem, da se približuje letalo. Krave namreč na vsem lepem obstoje, ne pasejo se več. One vedo.’ Nekaj dni kasneje sem videl, kako drugi vojni dopisniki čestitajo mojemu prijatelju pisatelju, pa sem se vprašal zakaj. ,Poslal je svojemu časniku odličen članek o tem, kako živina reagira na približevanje letal,’ mi je pojasnil eden izmed novinarjev. Malo sem pobrskal po časnikih in tako odkril, da ta tovariš že dolgo časa uporablja moje ideje in da je napisal že več člankov, ki so temeljili prav na tistih podatkih, ki sem jih hotel uporabiti v svojih člankih. .Poslušaj, baraba,’ sem mu rekel, ,če mi samo še nekaj ukradeš, te bom ubil.’ Dva dni kasneje je poskrbel, da so ga poslali na Pacifik.« »Luknja v zidu« je kavarnica, v katero pridete z bulvarja Kapucinov, nasproti »Caffe de la Paix«, nadvse zvesta svojemu imenu, saj lahko greste mimo nje kar nekajkrat,.ne da bi jo sploh opazili. Ernest mi je hotel pokazati, kako je sedel na dnu te »luknje«, obložene' z zrcali — bolj je slovela v dvajsetih letih kot sedaj — vsakič, ko mu je grozilo kako maščevanje. »Dan po izidu .Sonce vzhaja in zahaja’ so me opozorili, da je Harold Loeb, Robert Cohn iz moje knjige, izjavil, da me bo ubil, takoj ko me bo srečal. Brzojavil sem mu, da bom v .Luknji v zidu’ tri večere zapovrstjo, in da me bo tako lahko našel brez težav. Kot lahko vidite, sem si izbral ta lokal prav zaradi zrcal na zidu, zato, ker lahko vidite tiste, ki prihajajo, in opazujete vse njihove gibe, če sedete na konec dvorane v kako ložo. Čakal sem tri dni, toda Harolda ni bilo. Teden kasneje sem večerjal pri ,Lippu’, kjer je prav tako veliko zrcal, pa sem opazil Harolda, kako vstopa. Stopil sem k njemu in mu ponudil roko, ki jo je stisnil,' še preden se je zavedel, da sva smrtna sovražnika. Naglo je umaknil roko in jo skril za hrbet. Povabil sem ga na kozarček, toda odklonil je. .Nikdar več,’ mi je rekel. ,O.K.l Pa pij sam,’ sem rekel in se vrnil k svoji mizi. Naglo je odšel iz gostine, in tako je bilo te vendette konec.« Ernest mi je tudi povedal, da je bila Brett iz njegove knjige Lady Duff Twysden. Umrla je za jetiko, ko ji je bilo 43 let. Vsi, ki so nosili njeno krsto, so bili njeni ljubčki. Ko so prišli iz cerkve, kjer je bil pogrebni obred, je enemu izmed teh žalujočih ostalih spodrsnilo na stopnišču. Krsta je padla na tla in se odprla. »Ali ste razen Loeba in lady Duff Twysden tudi druge osebe vašega romana izoblikovali po ljudeh, ki so šli z vami na bikoborbe v Pampeluno?« »Seveda, uporabil sem vso tolpo. Ne, to ni povsem res. Predvsem sem uporabil Pata Swazeya: on je Mike Campbell v romanu; Bill Smith, ki je bil čudovit fant, s katerim sem pogosto ribaril, mi je lepo pomagal, ko sem ustvarjal lik Billa Gortona; Jake Bames... moj bog! Jake... Ko sem bil v italijanski armadi, me je eden izmed drobcev granate zadel tudi v modo, in tako sem preživel nekaj časa v oddelku ranjencev v genitalno urinarične organe in tam videl uboge fante, katerim je vse odtrgalo. Večino so poškodovale mine, ki so bile postavljene tako, da so eksplodirale prav med nogami, to pa seveda po neizpodbitni švabski teoriji, da prav nič hitreje ne demoralizira vojaka kot to, da mu je razneslo jajce.« »Toda Jaku se ni zgodilo to, kajne?« »Ne. In prav to je izredno pomembno. Modo Je bilo nedotaknjeno. Ostalo mu je samo to, vse je lahko doživljal kot povsem normalen človek, ne da bi lahko hkrati karkoli storil. Bistveno je bilo, da je šlo za telesno in nikakor ne za psihično poškodbo.« MED DVEMA TEČAJEMA OPOMIN IN CIGARA • Policija v zahodnonemški pokrajini Porenje—Westfalija je prišla na izvirno zamisel v pripravah na »obračunavanje« z novo letnimi veseljaki. Voznike, ki bodo med prazniki vozili prehitro, bodo opomnili in jim ... dali cigaro, ki jo bodo pokadili, ko bodo razmišljali o svojem prekršku. NAPOSLED PISMENA • Bolje pozno kot nikoli, pravijo Italijani in ta rek očitno spo &uje 104-letna črka Lillie Lester iz Athensa v Teksasu, ki je pet mese cev obiskovala tečaj za nepismene in zna zdaj brati, pisati in celo reševati preproste račune. OTROCI NA DUCATE _______________________________________ • Drugačne skrbi kot Lillie Lester ima Ildefonso Human ir Peruja, ki ima sicer ravno toliko let kot ona. Ildefonso, ki je najstarejši prebivalec Peruja, se namreč ne more spomniti, koliki otrok je imela doslejr KAMPING V SIBIRIJI • Ob Bajkalskem jezeru v Sibiriji nameravajo urediti prvi sovjetski nacionalni park. Reč bo seveda tako veliki državi pri merna. Za začetek bodo uredili 13.000 kvadratnih kilometrov, na posled pa bodo razširili ta »rezervat« na 40.000 kvadratnih kilo metrov. V kampingih, bajtah in penzionih naj bi bilo prostora zr pol milijona turistov letno. NAJSREČNEJŠI_______________________________________ • Najsrečnejši človek minulega tedna v Sovjetski zveži je prav gotovo Šofer Aleksej Lušnikov, ki je pomagal na poljih pri po biranju krompirja in je našel čeden zlat »krompirček«, ki tehta 200 gramov. Zgodilo se je v okolici Jakutska, kjer so v zadnjen času odprli več rudnikov zlata. SERVIS ZA NASVETE ____________________________________ • Za tiste Parižane, ki ne vedo, kako naj bi najlepše in najprijet neje obdarili znance, prijatelje in sorodnike za novoletne praz nike, so letos odprli »Telefonski servis za darila«. Daril vam sicer ne pošljejo po telefonu, pač pa vam posebej za to izurjena dekleta svetujejo, kakšno darilo naj kupite tašči, daljnemu sorodniku, mlademu prijatelju, sosedovemu otroku ali skratka, komurkoli. POJOČI ČEP • Neki iznajdljivi ameriški inštalater je iznašel pojoči čep za kopalne kadi. To čudo bodo v kratkem začeli prodajati tudi v Evropi. Medtem ko iz kadi odteka voda, prihajajo iz čepa pri jetni zvoki. V kopalnici torej ne bo treba več prepevati. KRSTE SO AMBALAŽA____________________________________ • Tako vsaj menijo uslužbenci pogrebnega zavoda v Memphis v ZDA. Po desetih letih žolčnih debat in omahovanja so se narn reč zdaj vpisali v sindikat. Tako dolgo se niso mogli odločiti zr to, ker niso vedeli, h kateremu sindikatu naj se priključijo. Na prej so razmišljali o sindikatu transportnih delavcev, naposlec pa so si premislili in izbrali — sindikat delavcev embalažne in dustrije. VSAK ČETRTEK NOVA’ŠTEVILKA •SLOVENSKEGA TEDNIKA IS'STRIPI ’ ZOIMPEC ZA VAŠE RAZVEDRILO STRIPI HUMOR LAVVRENCE HAMMOND i Dolgo sta molčala. Webb se je počutil praznega, ni pa ga bilo sram, kot je bil mislil. Dekle je dejalo: »Torej sem imela prav, da sem se vam tudi jaz izpovedala.« »Mislim, da.« Čutil je, da se mu izmika, in je nadaljeval: »Od takrat še nisem spal z nobeno žensko.« Preslišala ga je. Zato pa je odgovorila na vprašanje, ki si ga Webb ni upal zastaviti. »Da,« Je rekla, »če se je to že zgodilo, je vaša žena lahko srečna, da je umrla. Nikar si ne želite, da bi preživela!« »Gotovo si želim, da bi bila živa. Vsako minuto si to želim! Kako morete reči kaj takega!« »Ne.« Žalostno je odkimala z glavo. »Tako zdaj pravite. Ko pa bi se bila vrnila po vsem, kar se ji je pripetilo ... Meni se je veliko manj kot vaši ubogi ženi, vendar sem... pokvarjena... za vse moške. Nikar še njej tega ne želite!« Prijazno ji je obrnil obraz proti sebi in popolnoma resno dejal, čeprav se je zavedal, da se hkrati tudi sam uči: »Ne, Mariane. To ni pokvarjenost. Pokvarjeni so moški, ki te stvari poskušajo. Nikakor ne njihove žrtve.« Narahlo se mu je nasmehnila, vendar si njenega smeha ni znal razlagati. Potem je stopila na noge, in vrnila sta se prek hriba. • Matteo je vseh petindvajset kilometrov prehodil peš. Ko je prišel v Christiu, je bila že tema. šel je naravnost v gostilno in ni z nikomer spregovoril, dokler ni z enim požirkom spil poln kozarec ledeno mrzlega piva, ki ga je bil s kretnjo naročil. Potem si je obrisal usta, se naslonil na točilno mizo in počasi pregledal sobo. V sobi je bilo pet ali šest mož. Eden je hitro vstal, se opravičil družbi in odhitel v vas povedat, da je prišel Matteo. Matteo je naslonil svojo puško na mizo, jo ošvrknil s pogledom, potem še moške, in mimo vprašal: »No?« Webb je sedel pri mizi v kotu in je sam kockal, da bi mu čas pred večerjo hitreje minil. Ničesar ni razumel. Pogledal je Mariane, ki je ravno čistila kozarce za točilno mizo. Skomignila je z rameni. »No?« je Matteo ponovil. »Zdaj ga ni tu,« je nekdo odgovoril. »Toda kmalu se bo vrnil.« »Počakal bom,« je rekel Matteo in okorno prisedel. »Kaj boš storil?« ga je nekdo vprašal. »Čakal bom,« je ponovil. »Kaj boš storil, ko pride?« Mateo ga je brezizrazno pogledal. »še ne vem,« je dejal. Rumena svetloba oljenke je osvetlila odprta lesena vrata, na visokih smrekah so se prikazale sence. Med vrati je stal Jean-Louis. Znotraj se je še vedno hehetal starec in pobiral cigarete iz ovojčkov. Prazne ovojčke je zmečkal, potem ko ga je drugi starec odobravajoče opazoval. »Ne bom pozabil,« mu je zaklical Jean-Louis. »Kri in tobak. Umorimo Nemce! Eh, ti stari junak! Jutri se vidiva, še nekaj se morava zmeniti.« »Da, še nekaj,« je kot odmev ponovil stari norec, »še več pokola, več cigaret. Več, več!« Jean-Louis je z roko zamahnil v pozdrav in se napotil proti vasi. Zelo je bil zadovoljen z večernim delom. Dvesto cigaret je sicer porabil, kar pa je bilo zelo malo v primeri s koristmi, ki si jih lahko obeta od starega bedaka. Ugotovil je, da sta bila Maxovo navodilo in njegova slutnja pravilna. Dva tujca sta res ob določenem času ostala v Christiu. Oba je bil stari norec »zaustavil« na cesti in ju kot vse nepredvidene obiskovalce močno ustrahoval. Tudi njiju je njegov pogovor o ubijanju zelo zabaval. Jean-Louis si je vse živo predstavljal: norega starca, ki se heheta in poskakuje, medtem ko tišči svojo puško na tleh; njegovo jezo in vpitje, ker ga nihče ne razume in ne ve, kaj je pravi pokol; njegovo radovednost in spraševanje, kdo sta. Prav tako si je tudi predstavljal oba pripadnika OAS, njuna vprašujoča pogleda, njuno zabavo, zaupljivost in morda tudi njuno pijanost. Kar videl ju je, kako sta, nič hudega sluteč, pripovedovala postamemu norcu, da je tudi gibanje OAS, za katerega ni bil še nikoli prej slišal, doseglo lepe uspehe v pobijanju. Smejala sta se njegovi jezi in ga dražila z brezpomembnimi besedami. Vedela sta, da bo kmalu vse pozabil, kot je pozabil na vse po Verdunu. Vendar pa sta pozabila, da je brat, ki mu je ves čas stal ob strani, popolnoma zdrav in da si bo to lahko zapomnil. Toda celo v svoji popolni blaznosti je starec občutil, da sta se mu tujca posmehovala, in ni jima zaupaL Prepričan je bil, da sta bila Nemca. »Kaj je torej storil?« je nedolžno vprašal Louis in vzel s kupčka cigareto. »Kot običajno se je igral vojno,« mu je odgovoril mlajši brat. »Zasledoval ju je, vohunil za njima, kot je navajen na svoje neumnosti.« Kljub razburjenju se Jean-Louis ni odločil, da bi .še isti večer razčistil zadevo. Sklenil je, da se bo naslednji dan vrnil z več cigaretami, in starec mu bo gotovo pokazal, kod je zasledoval tujca... ^ Jean-Louis se je lahkih nog in z veselim srcem vračal v gostilno. Na pragu se je za trenutek ustavil in pomežiknil v svetlobo. Nekaj se mu je zazdelo čudno. Prostor je bil poln ljudi, vendar... Da, vsi so molčali. Namesto običajnega klepetanja je bila tišina, ki jo je motilo le vrtenje kock na mizah ob steni. Hip zatem so se obrazi pred njim zjasnili in se obrnili k njemu. Potem se mu je zazdelo, da je eden izmed njih planil proti njemu. Bilo je kot v filmu, ko se zdi, da se nekdo z neverjetno naglico približuje in se potem v hipu ustavi. Tako je zdaj nekaj korakov pred njim stala moška postava, vklesana v orehovino in povsem ravnodušna. Stari Matteo ga je gledal tako kot že prej večkrat v hudih sanjah. Sedel je pri mizi nasproti vrat. Možje so stali precej dlje, tako da med njima ni bilo ničesar razen strahu in napetosti. Jean-Louis se je tresel in zaželel si je, da bi sedel in da drugi tega ne bi opazili. Moral se je obvladati, moral. Moral se bo na nekaj osredotočiti in pozabiti. Vendar ne na ta obraz. Daj, pomisli že na kaj drugega, da se boš lahko zbral! , Zaželel si je, da bi se spomnil kakšne molitve, talismana. Vendar so Se po njegovih mislih snrehaiale samo neumne besede »kri in tobak, kri in tobak, poklati Nemce.. .« Tudi slišal je, medtem ko so vsi pogledi počivali na njem, hehet starega norca: »Ubijmo Nemce! Milijon Nemcev! Milijon mrtvih ...« Tako je! Ne pozabi na to! Milijon. Vendar ne milijon mrtvih... Milijon frankov. Milijon frankov. Bo dovolj? Dovolj za življenje in smrt? Dovolj, da si odkupi pogum? Pa vsaj dpvolj, da se mu bo nehalo Vrteti v glavi, da bo v trenutni zmedenosti slišal in videl, da so hude sanje res- Potem je nekdo spregovoril. »Boš tudi zdaj pobegnil, mali Calvoresi?« je vprašal. Nekaj se je zataknilo v Jean-Louisoverp grlu. Odkimal je z glavo, ne da bi sam vedel čemu: bi rad stvar razčistil ali samo odgodil? Klepet je utihnil. Le dve besedi je bilo slišati: »Igra naj... igra naj...« Nato se je obrnil k Matteu. »Saj bosta igrala, kaj?« Zmignil je z rameni in dejal: »Meni je vseeno.« Webb je s svojega kota zaslišal ime Calvoresi, vendar Jeap-Louisa ni mogel videti v množici. Zato je vprašal moža, ki je stal najbliže, kaj se dogaja. »Krvno maščevanje.« mu je odgovoril. »Ta strahopetec je pred tremi leti pobegni! pred krvnim maščevanjem. Zdaj se je ujel. Tako je vedno.« Mož je govoril, ne da bi bil pomislil. Potem se je nenadoma na nekaj spomnil in se obrnil k Webbu. Zakričal je drugim: »Počakajte! Tujci ne smejo biti prisotni!« Vljudno se je nagnil k Webbu, kot da bi prosil otroka, naj zapusti sobo: »Zelo mi je žal. To je popolnoma korziška zadeva.« Ko se je Webb dvignil, ga je Jean-Louis opazil in zaklical: »Saj ni tujec, moj prijatelj je! Naj ostane!« Tedaj je Webb razumel. Jean-Louis se je boril proti svoji strahopetnosti. Tresel se je ih drgetal od strahu, vendar se je boril. Webb je bil sidro, na katero se je opiral. Lahko bi ga bilo sram, kot ga je bilo vedno, toda kljub temu je upal, da ne bo osramotil svojega edinega »prijatelja«. »Res je,« je dejal Webb in se prerinil skozi množico. »Njegov prijatelj sem. Rad bi ostal.« Matteo ga ni niti pogledal. »Meni je prav vseeno,« je ponovil. Webb je še vedno stiskal v rokah kocke. Nenamerno jih je drgnil ob dlan, da so glasno pokale. Jean-Louis je stopil naprej in se usedel nasproti starca. Nekdo se je sklonil. Pred očmi mu je zamigljala roka. Zaslišal je udarec. Nož se je zapičil v leseno mizo. Bil je lovski nož, petindvajset centimetrov dolg. Dve tretjini sta bili rezila. Na mizi, med Matteom in Jean-Louisom, se je nekaj časa tresel. Webba je spreletela groza, in vprašal je: »Kakšna je ta igra?« Nihče ni spregovoril, dokler ga ni .Tean-Iouis pogledal z zadržanim nasmeškom na ozkem obrazu in tiho dejal: »Zelo preprosta. Ena karta ima tak znak kot nož. Potem nekdo obrača na mizi karte, drugo za drugo. Ko obrne pravo karto, je to znamenje za ...« Težko je pogoltnil slino. Webb je pogledal temno jekleno rezilo, ki je ležalo med obema možema, in takoj razumel. še vedno se je poigraval S kookami. Nekdo je dejal: »Saj kart ne potrebujemo. Lahko uporabimo tujčeve kocke.« šele tedaj se je Webb zavedel, da jih še vedno drži v rokah. Razprl je dlan, in kocke so popadale na mizo. Bilo je pet popolnoma enakih kock, ki so imele na šestih straneh črne, rdeče, zelene in modre figure križeve devetice, karove desetice, fanta, kraljice, kralja in asa. Matteo je po daljšem premisleku iztegnil rjavo roko in izbral dve kocki. »Dve sta dovolj,« je dejal. Neki glas je vprašal: »Katera karta pomeni nož?« Drugi mu je odvrnil: »Naj dekle odloči!« Webb se je spomnil, da je Mariane še vedno za točilno mizo. Slišal je njen neverjetno mirni odgovor: »Kraljica.« Prav nič se ni obotavljala, in Webb je pomislil, da je bila morda že kdaj prej pri taki igri. »Kdo pa bo vrgel kocko?« Matteo je spet spregovoril: »Njegov prijatelj/ Mi je pa popolnoma vseeno.« Webb je uvidel, da se pogovarjajo o njem. Poskušal je ugovarjati. Potem je zagledal pod sabo Jean-Louisov obraz in ostre Matteove poteze. Oba sta zravnano sedela na stolih. Roke in dlani sta naslanjala na mizo. Matteove so bile težke, zgubane in negibne. Jean-Louisove so se močno naslanjale na les, nohte je imel črne in pogrizene. Ko ga je Webb pogledal, je prste skrčil proti dlanem. Med obema možema se je nož še vedno narahlo zibal. Webb je globoko zajel sapo. »V redu,« je dejal. Sklonil se je in pobral kocki. Deček je hitel po strmem hribu. Plazil se je okoli velikih borovih debel in skozi šepetajočo praprot. Pred nekaj urami se je bil vmil domov s svojim novim kužkom in ga pritihotapil v spalnico. Zelo rad bi bil ostal pri njem in se z njim igral, toda ni se upal. Privil si ga je na prsi in mu nežno zašepetal v uho, naj bo priden, dokler se njegov gospodar ne vrne. »Zdaj sem jaz tvoj gospodar,« je rekel. »Moram zdoma, toda kmalu se bom vrnil. Razumeš?« Kužek je molčal. Iz stare jopice mu je deček napravil ležišče in ga skril pod svojo posteljo, kolikor daleč je dosegel z roko. Zraven mu je postavil velik pepelnik poln vode in zdrobljeno pecivo. Preden je stekel po stopnicah, ga je še enkrat pogledal. Materi, ki je bila v kuhinji, je zaklical: »Grem se igrat v gozd! Zdravo!« Vedel je, da se bo vmil pozno in da bo mati v skrbeh. Vedel pa je tudi, da mora v Christiu videti srečanje med Matteom in svojim bratom Jean-Louisom. Čeprav je bila pot skozi gozd precej krajša kot po cesti, je bil utrujen. Večkrat se je ustavil in si ob potočkih gasil žejo. Bilo je že temno, ko je zagledal nad sabo obcestni zid vasi Christiu. Strehe hiš in razsvetljena gostilna so mu kazale pot, ko se je vzpenjal po hribu. Preplezal je zid in previdno prečkal cesto. Utrujenosti ni več čutil, tako močno je bil vznemirjen in poln pričakovanja. Na terasi je zagledal nekaj pušk, ki so jih bili pustili možje, ko so se vračali z lova. Na vratih so stali ljudje in mu obračali hrbte. Previdno so stegovali vratove, da bi videli prek številnih glav, kaj se dogaja znotraj. Bila je smrtna tišina, ki je njegovo drobno telo ni moglo premotiti, ko se je prerivalo skozi množico. Prebil se je do mize v temnem kotu, splezal nanjo in gledal v sredino sobe. Vide1 je Jean-Louisa, Mattea in nož. Zraven je stal neki tdjec, ki se je z dvignjeno desnico počasi premikal. • »V redu,« je dejal Webb in potresel kocki v roki. Roko je spustil skoro do mize, toda dovolj daleč od uravnovešenega noža. Potem jo je umaknil in vrgel kocki. Ena se je ustavila na križevi devetici, druga pa se je skotalila čez rob na tla. Jean-Louis se je pripravil in dvignil roke z mize. »To ne velja,« je nekdo rekel. »Samo na mizi, tuiec!« Matteo se ni premaknil. Jean-Louis je globoko vdihnil in položil roke nazaj na mizor Webb je pogoltnil slino in se opravičil. Pograbil je kocki in ju znova vrgel. Pokazala sta se črni as in rdeči kralj. Napetost ie naraščala. Pobral ju je in znova vrgel. Le kaj je v tem!)Kako dolgo bo še metal, da se bo pojavila zelena kraljica? Križeva devetica in črni as. Jean-Louisove oči so neprestano švigale s kock na nož in spet nazaj. Matteo je sedel nepremično in nepopustljivo. Webba je zabolela mišica na roki. Ponovno je vrgel. Modri fant. Zelena kraljica. Dih se je ustavil. Slišati je bilo le škripanje čevljev. Jean-Louisov stol se je odmakni!. Stegnil se je proti nožu. Z obema rokama se je približal držaju. Za trenutek je počakal. Roke so se mu tresle, in za rezilom je zagledal Mattea, njegove roke, ki so še vedno ležale na mizi kot pribite. Starec ga je nepremično gledal in ni niti trenil. Počasi se je Jean-Louis sklonil čez mizo in dvignil glavo. Roke je še vedno držal nad nožem. Njuna obraza sta bila že skoraj skupaj. Matteo ga je zaničljivo pogledal. Bil ja mrzel kot les, kot kamen, kot železo, kot vse, kar je mrzlo in težko, iz iste nepremične snovi. Z neomajnim zaničevanjem se je zazrl v Jean-Louisove oči. Mladeniču so se nehote tresle roke. Zravnal se je in odtrgal pogled s starčevih oči, kot da bi potegnil obliž z rane. Jezno je pogledal na levo in desno molčečo množico. »Tega ne maram,« je dejal. »Nočem! Krvno maščevanje ... je častna zadeva ... med možmi...« Njegov glas je napolnil sobo. Nekdo se je zaničljivo zasmejal. »To je krvno maščevanje,« je zavpil, »in ne gostilniška zabava! Maščeval se bom, toda ne na tak način.« Nekdo se je spet zasmejal. Nenadoma je pobesnel: »Bom! Res bom!« Obrnil se je k Matteu. »Krvno maščevanje je med teboj in menoj,« je dejal. »Ko se bova naslednjič srečala, vseeno kje, na cesti ali v gozdu, bo eden izmed naju umrl.« Običajne besede, obredno izzivanje, so mu napolnile glavo. Šiloma se je prerinil skozi množico in izginil skozi vrata. Dolg vzdih je prišel iz mnogih grl in se razširil po sobi. Samo Matteo se ni premaknil in ni spregovoril. Končno je odrinil stol in vstal. Zazrl se je v nož in kocke na mizi. Potem je dvignil glavo in dejal vsem zbranim: »Nobene razlike ni.« Ljudje so mu napravili prostor, da je pobral puško, ki jo je bil naslonil na točilpo mizo. Nato je počasi odkorakal v noč. Zakaj ni bil Jean-Louis zagrabil noža, ko je imel takšno priložnost? Ali se je res njegov ponos, znova najden, upiral tej javni predstavi smrti? Se je bil resnično odločil, da se bo_ maščeval na stari način — dva moža, sama na cesti, z orožjem? Ali pa je bil še vedno strahopetec in so mu spet popustili živci? Se je igral s časom? Mu je hotel postaviti zasedo? Je hotel pobegniti? Možje so se začeli spraševati,. takoj ko je Matteo zapustil sobo. Tudi deček Georges je premišljeval. Bilo ga je zelo sram zaradi brata. Ko je tiho smuknil iz hiše, se je v njem začela porajati neka misel. Mariane je na vso stvar gledala zaničljivo. »Uganka,« je menila, ko jo je Webb ogovoril. Zelo se ji Je mudilo, ker so možje začeli naročati pijačo. Webb sicer ni bil prepričan, vendar se mu je vse bolj zdelo, da se je Jean-Louis spet ustrašil. Le kam je odšel Jean-Louis? Se je postavil v zasedo kje ob poti v Christiu? Ali se bo do nezavesti napil pod kakšnim drevesom? Kjerkoli je že bil, Webb je bil prepričan, da se bo vrnil. Vse mu bo razložil, poskušal bo najti samega sebe, zaupal bo prijatelju, ki je bil zanj samo tujec. Seveda, če ne bo prej srečal Mattea. Nekateri možje /o že odhajali. S terase se je zaslišal krik, ko je eden izmed lovcev stopil skozi vrata. »Hej! Moja puška! Ni je tu!« Tam, kjer je prej stalo šest pušk, jih je ostalo samo še pet. « Matteo je počasi stopal po cesti, ki se je vila med skalami in drevjem. Ponekod je bila črna, drugje spet siva in včasih srebrna, ko je visok oblak prekril polmesec zaradi gorskih vetrov. V desnici mu je bingljala puška. Bil je miren, spočit in vdan v usodo. Krvno maščevanje je moralo biti. Ni izgubljal časa s premišljevanjem, ali je Jean-Louis res strahopetec. To ni bilo bistveno. Javno ga je bil izzval. Ce se bosta srečala, bo eden moral ubiti drugega. Takšen je bil zakon krvnega maščevanja. Prav nič ni bilo važno, če je eden izmed njiju strahopetec ali ne. Eden bo živel, drugi bo moral umreti. Njegovi čuti so bili budni, čuti moža, ki si je pridobil že kar živalske nagone na samotnih pašnikih. • Hodil je dalje. Ni se mu mudilo. Tu in tam na njegovi levi so bile ob cesti skale, tri do pet metrov visoke. Ne nekem takem mestu se je Matteo nepričakovano ustavil. Obstal je na mestu. Mesec se je skril, zato je zožil oči v temi. . Stal je kot žival in vohljal. Previdno je z levico podprl puškino cev. Z desnico jo je trdneje prijel. Puško je dvignil do prsi. Nekaj časa je še poslušal, potem pa je počasnih korakov odšel naprej. Tedaj je bolj občutil kot slišal, da se nekaj za njim premika. Skočil je na desno, se obrnil nazaj v levo in dvignil puško. Izza skal je zaslišal glas, ki je zelo hitro govoril. »V imenu mrtvega brata...« je začel čenčati. Nekaj se mu je zazdelo narobe, vendar ni imel časa premišljevati, ker je postava že skočila kvišku na skale, kamor je Matteo nameril puško. Pritisnil je na petelina. Poštev.-. je zavreščala, se zavrtela in padla. Tedaj je Matteo spoznal, zakaj se mu je bil zdel g!as tako čuden. Matteo je bil globoko presunjen, kot takrat, ko so mu prinesli mrtvega sina, ki ga je v prepiru ubil najstarejši brat Calvoresi. »Ljubi bog,« je zamrmral. »Mati vseh mater, oprosti mi.« Prestopil se je in pogledal truplo komaj trinajstletnega Georgesa Calvoresija. Zadel ga je bil v prsi, in deček ni več kazal znamenj življenja. Puška, ki jo je bil vzel izpred gostilne, je ležala na tleh nekaj metrov od njega. V trenutni jezi jo je Matteo zalučal, kolikor daleč je mogel v gozd. Pokleknil je k dečku in ga nežno prijel za vrat. Srce ni več utripalo. Srebrni križec je še vedno visel okoli dečkovega vratu. Matteo je odpel verižico, zelo previdno, da ne bi premaknil mladeničeve glave. V obeh rokah je pridržal križec. Zaprl je oči, pobesil glavo in dolgo časa klečal. Potem si je sam pripel verižico in potlačil križec za srajco. Za spomin na dejanje, ki ga je bil zakrivil. Ozrl se je naokoli in zagledal puško, ki jo je bil vrgel po tleh Izstrelil je preostali naboj v luno, olajšano prijel puško za kopito in jo večkrat sunil v gramoz. Vrgel jo je stran in pobral dečka s tal. Dvignil ga je k prsim, ga zazibal in se napotil proti Christiu. V kuhinji za gostilniško sobo je bilo mirno. Gorela Je sveča. Mrtvo dečkovo telo je ležalo na stari žimasti zofi, pokrito z belo rjuho. Zofa ni bila velika, vendar ravno pravšnja. Ko je Matteo prinesel trupelce, je vsem pojasnil, kaj se je bilo zgodilo. Obljubil je, da bo poskrbel, da ga bodo pravočasno odnesli domov. Prosil je, naj medtem popazijo nanj in ga ne puste samega. Webb se je prostovoljno javil, da bo pri njem bedel, kot je bil običaj. O Jean-Louisti ni bilo ne duha ne sluha. Webbove misli so bile zmedene. Dečkova smrt ga je gltt-boko pretresla. Bila je kot plast, ki je pokrila bolečino, ld jo je bil čutil po ženini smrti. Bolečina drugih lajša lastno bolečino. In Jean-Louis ... Ce je dečkov^ smrt tako zelo pretresla Webba, ki je bil samo tujec, kako se bo šele počutil Jean-Louis, ko se bo vmil? Kaj bo storil, ko ibo zagledal bratovo truplo? Webb je spoznal, da se je močno navezal na suhega Korzičana, pa čeprav je bil le-ta plašljivec in poceni lopov. Le kako ne bi imel rad nekoga, ki se sam zaveda svoje slabosti, ki se ponižuje in kaznuje globoko v srcu bolj, kot bi ga drugi? Res je, bil je strahopetec, toda vedno se je proti temu boril. Sodil si je sam in obsodbo tudi izpolnjeval. Kakšen naj bo odgovor? Naj se sprijazni, da usode ne more spremeniti? Naj vedno znova poskuša, naj se poskuša spremeniti, da bo spremenil svojo usodo? Ali je res Thomas Webb, Anglež, star osemintrideset let in sto osemdeset centimetrov visok, samo človek, ki se ne upa sprijazniti z življenjem? Ce je že Jean-Louis poskušal, si je dejal Webb, lahko tudi jaz poskusim. In kaj sem storil doslej? Sprijaznil sem se z umazanim, podlim in vohunskim poslom, ki mi ga je bil ponudil Max Genovese in za katerega se pred letom dni sploh ne bi bil zmenil. Posel mi ni všeč in ga tudi ne opravljam v redu. S tem, da sem se zanj odločil, sem samo odložil stvarnost. Vsaj o tem sem prepričan. Genovesu lahko telefoniram in mu povem, kaj se je doslej pripetilo. Tako bom poravnal stroške, ki jih je imel z mano. Potem pa ga lahko pustim. Jean-Louisu bom povedal resnico (če je že ni zavohal). Potem ... Do tod je bilo preprosto. Moral pa bo dalje, čez rob. Prav tako je bilo z dekletom v Ajacciu ... Pomel si je oči. Bil je utrujen. Soba je bila zadušljiva in je dišala po smrti. Hodil je gor in dol. Vendar pa hoja ni pregnala misli, ki je odgovarjala na njegovo lastno vprašanje. Na neki način se je povezal z Mariane in Jean-Louisom. Zato se je čutil odgovornega zanju. Ker je bil torej zanju odgovoren, ju ni mogel pustiti na cedilu. Ce se z nekom povežeš, nisi več sam. Toda tudi prost nisi več. Od nekod je zaslišal njen glas, ki ga je vprašal: »Bi kavo? Laže boste ostali budni.« Vzel je skodelico, pomežiknil z utrujenimi očrni in vprašal: »Končano?« »Da, vsi so odšli. Gostilničarka je že v postelji.« »In vi?« »Nisem utrujena... samo sita sem že vsega.« Kljub njenim besedam je opazil utrujenost v njenem glasu. Ponovil je: »Sita?« Nepričakovano se je zjezila. Prst je zapičila v belo rjuho na črnem kavču in besno dejala: »Sita! Da, sita! Sita sem tega moškega sveta! No, in kam pelje? Sem, sem! Vi in vaša načela, vaši zakoni in vaša pravila! Ta mrtvi otrok je odsev vašega sveta. Tudi to, kar se je zgodilo vaši ženi, je del vašega moškega življenja. Potem me pa še vprašate, zakaj sem tega sita!« Sklonila je glavo in spustila roke. Mehko je dejala: »Zal mi je, toda tako mislim.« »Tudi jaz sem prej premišljeval. Pa nisem prišel daleč.« »Morate od tod,«’je rekla, ne da bi ga pogledala. »Ta otok — je smrt. Tu nimate kaj iskati.« Nasmehnil se je. »Pravkar sem razmišljal, da mi ne bo lahko oditi, zdaj, ko sem se navezal...« »Navezal? Saj ni res! Samo tujec ste in videli ste le -stvari... ki še tu dogajajo. Zakaj se ne vrnete na obalo, kamor pripadate? V počitniške domove, med trnaste in dekleta, lepa dekleta v kopalnih oblekah! Vrnite se v svoj svet, nam pa pustite našega!« Zajokala jg. Opazoval je njene solze in molčal. Nazadnje je dejala: »Zal ml je. Zato morate od tod.« »Zakaj?« »Ker sovražim vaš moški svet. Moški ste — čeprav niste taki kot drugi. Zmedli ste me, da ne vem več, kaj bi mislila. Bolje je, da ostanem sama.« »Poslušaj, Mariane. Ze v Ajacciu naju je nekaj združilo. Sam ne vem, kaj. Je bila to spolnost? Ne .. Morda zato, ker že dolgo nisem imel nobene ženske in ker ste si vi želeli zaščito gostilniškega gosta?« »Mislite, da je bilo res samo to?« »Deloma, vendar je bilo še nekaj več, nekaj podobnega je bilo v tem, kar se je pripetilo moji ženi in vam. Ali pa sva oba skušala pobegniti življenju. Oba sva bila razočarana in... ko sva se spoznala, sva našla nekaj drug v drugem, To je vse, vendar je pomembno. Ne vem, kaj to pomeni in kam vodi, vendar se ne bi rad zdaj umaknil. Me razumete?« Trenutek je pomišljala in nato odgovorila: »Ne razumem, da se lahko z menoj tako pogovarjate, ko vendar veste, kaj sem. Ce pa...« Zmignila je z rameni in se nasmehnila. »Smešen človek ste. Nekol.no ste mi kar všeč.« HELEN VVAITE MLADI UČITELJ SE JE IMENOVAL Tukaj nihče ni govoril angleško, niti učitelji, toda Mabel se je v nekaj mcsecili naučila nemško brati, govoriti in pisati. Ker starša nista znala tega jezika, jima je bila za tolmačko pri nakupih in obiskih. Uredili so tako, da je pri Mabeii vedno ostal eden od družine in živela je do svo jega petnajstega leta v tujini. Potem jo je zanimiva novica zvabila spet v domo vino, v Boston. Na šoli Horacea Manna je neki mlad šolnik imel izredna predavanja o novi metodi učenja gluhih. Imenoval jo to metodo »vidno govorico« in je imel z »jo vznemirljive uspehe. Marv Trne je delala pri mladem profe sorju in bila seveda navdušena. Komui je pozdravila \Tabel. že je začela na vso iti-f hvaliti profesorja. Mabel, ves svet — svet jecl javcev in gluhih — govori o tem človeku! Skot je in pred letom ali kaj je prišel iz Kanade v Boston, da bi poučeval svojo .vidno govorico . To metodo je izumil njegov oče. Napiše nekakšne znake na tablo in če jih prebereš, lahko izgovoriš vsak glas na svetu!« Pomolčala je in žalostno pogledala v tla, zakaj Mabel ji očitno ni verjela. • »Ah, ne bodi tako nejeverna. Saj sem sprva tudi sama dvomila, vendar me je hitro prepričal. Videla sem gluhonema fantka, ki sta sc pri njem učila govoriti. In povem ti, da zna celo otrokom razložiti, kaj hoče!« Mabel je bila prepričana, da je mož ■ šarlatan. Vendar pa je bila njena ljubljena Mary Trne tolikanj navdušena, da je morala spoštljivo prikimati. »Dobro,« je privolila, »nemara bom vzela nekaj ur pri njem.« DEŠTVO GENIJA Alec Bell se jc že od otroških let strastno zanimal za vse, kar je bilo v zvezi z zvoki. Bil je nadarjen glasbenik •n se je nekaj časa celo poigraval z mislijo, da bi postal koncertni pianist. V Edinburghu, kjer se je bil rodil in odra-stel, si je njegov oče naredil ime kot logoped, torej korektor govornih napak. Mladi Alec je že zgodaj obvladal očetovo metodo »vidnega govorjenja«, poznal je vrsto klinastih simbolov, s katerimi so si jecljajoči učenci pomagali pri tvorjenju glasov: ti znaki so jim povedali, kako naj nastavijo jezik, zobe in ustnice. Predavanja in pouk očeta Bella so bila zelo obiskana in ko so njegovi trije sinovi prišli v prava leta, jih je izučil za svoje pomočnike S svojo metodo je znal ponarediti vsak zvočni šum, ki so ga poslušal- ci želeli slišati. Zapisal je zaželeni zvok na tablo, poklical v dvorano enega svojih sinov in ta je zlahka reproduciral zvok, potem ko je bil prebral znak. Nekoč je tako poklical na oder Aleca, ki je nekaj, časa študiral hieroglife, nato pa glasno in hreščeče zahrkal. Ta glas njemu samemu ni ničesar pomenil, toda poslušalci so bili navdušeni. Zahtevali so bili namreč zvok žaganja. Nekoč je oče Bell razlagal enega svojih najbolj zapletenih znakov. Jezik je bilo treba potisniti tako daleč nazaj, da se je konica skoraj dotaknila jezička, in potem reči t. Ni bilo lahko in ko je mladi Alec izgovoril ta glas, je neki poslušalec poskočil iu mu vneto zaploskal. »Dame in gospodje,« je rekel poslušalec, »delam v Indijskem upravnem uradu in poučujem sanskrt. Glas, ki sem ga slišal, je cerebralni T sanskrtu. Svojim učencem ga zelo težko razložim, sin gospoda Bella pa ga .je izgovoril popolnoma pravilno, ne bi ga bil kdaj poprej slišal!« Cista mehanika tvorjenja glasov je navdušila Aleca. Nekega dne Ra je eden od bratov zasačil, ko je klečal ob svojem psu in ga silil zijati. »Mar je bolan?« je vprašal mladi Ed-ward. Alec je odkimal. »Ne. Samo premišlju- jem, ali bi ga lahko naučil govoriti. Poslušaj — če tukaj pa tukaj pritisnem s prsti, pes reče ,ga—ga—ga’!« Ko je to slišal njegov starejši brat Mel-ville, je pokleknil zraven Aleca in tudi sam poskusil. Po dolgih dnevih* vaj s čeljustjo je bilo mogoče — s trohico domišljije — res spraviti iz pasjega grla nekaj podobnega ‘kot »do—er—an—mi-ma«. Slava govorečega psa družine Bell se je naglo razširila in najbolj zabavno pri tem je bilo, da je imel pes z »govorjenjem« veselje. S šestnajstimi leti je dobil Alec službo na šoli v Elginu na Škotskem, kjer je poučeval retoriko in glasbo. Kmalu je razen tega honorarno poučeval še na londonski šoli za gluhoneme in poslušal predavanja deloma na edinburški, deloma pa na londonski univerzi. Njegovo življenje v naslednjih letih je bilo bogato izpolnjeno. Tedaj je nesreča hudo prizadela družino Bell. Edvrard, ki ni bil nikdar posebno krepak, je osemnajstleten umrl za tuberkulozo in tri leta za njim je umrl še Melvllle, za isto boleznijo. Potem je tudi Alec začel hirati in se mučiti s slabostmi in napadi vročice in zdravnik mu je prisodil samo še šest mesecev življenja. V bojazni, da bi tudi zadnji sin utegnil postati žrtev zavratne bolezni, londonske megle in surovega škotskega podnebja, sta starša sklenila, da vsi trije zapustijo Škotsko in se preselijo v Kanado. Ze nekaj mesecev milejšega kanadskega podnebja je napravilo čudež. Nevarnost tuberkuloze je bila za vselej pregnana. Toda v Alecovem življenju se je marsikaj spremenilo. Ko je oče Bell prišel na svoji predavateljski turneji v Boston, so mu ponudili službo na inštitutu Ilora-cca Manna, šoli za gluhoneme. Ker sam ni bil za to, je nagovoril sina, naj se poteguje za mesto. Tako je prišel mladi AIex-ander Bell aprila 1871 v Boston, kjer je dve leti kasneje srečal petnajstletno dekle, ki bo postala urejajoča in izenačujoča moč v njegovem življenju. »NIKOLI NE BI VZELA TAKEGA MOŽA« Medtem je Alec Beli presedlal na govorniško šolo bostonske univerze in dobil zveneč naziv »profesor za fiziologijo glasu«. Toda Mabel Hubbard, ki se je bila prijavila v njegov tečaj, ob njem nikakor ni bila presunjena. Medtem ko je šel k tabli in z naglimi, zanesljivimi potezami risal jezik in glasilke, ga je opazovala z mladostnim zaničevanjem. Bil je visok in obupno mršav in »o njenem nelaskavem mnenju vsaj štiridesetleten. (V resnici mu je bilo :c.n-dvajset let, toda njegov obraz je bil spričo bolezni tako bled in zdelan, da je bil videti mnogo starejši.) Mimo tega kritični petnajstletnic;! ni ugajala njegova slabo krojena obleka, saj se je pri svojih rala-,dih tetah srečavala zgolj z elegantnimi harvardskimi študenti. »Hudo površno se oblači,« je zaupala svojemu dnevniku, »nosi odvratno, od starosti bliskajočo se obleko, spričo katere se njegovi kot biks bliskajoči se lasje bolj bliskajo. Skratka, nikakor ni tisto, kar si predstavljam pod pojmom gospod.« Toda bil je rojen učitelj, s tako izrednim smislom za dramatične učinke in s tolikšno vnemo pa živahnostjo, da je Mabel hitro1 podlegla njegovi privlačnosti. Vendar pa samo privlačnosti učitelja. »Njega samega sploh ne maram!« je podčrtala v svojem dnevniku in dodala, nemara spričo čudne slutnje: »Nikoli se ne bi mogla poročiti s takim človekom!« Navzlic odporu pa se je Mabel mnogo naučila pri profesorju Bellu. Njegova ore-davanja so bila izredno zanimiva. Prav ko se je začela teh dnevnih vaj vfs**'ti, pa je mladi profesor presenetil gospo Hu-bbardovo z izjavo, da ne more več pouče- NAJ VEČJE IN NAJDRAGOCENEJŠE NOVOLETNO DARILO ZA VSAKOGAR DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE vam nudi pestro in vsebinsko bogato izbiro knjig, ki jih lahko dobite v vseh knjigarnah ali pa naročite pri založbi. /\A/\ 4^* DOBRA KNJIGA LEPOSLOVJE: Aishiios: ORESTEIA Andric: GOSPODIČNA Andric: MOST NA DRINI Andric: NEMIRNO LETO Andric: OTROCI Andric: POTI, OBRAZI, POKRAJINE Andrič: PREKLETO DVORIŠČE Andrici: TRAVNIŠKA KRONIKA Andrič: ZNAMENJA , . Andrič: 2EJA Anderson: UBOGI BELEC Aragon: VELIKI TEDEN Bacchelli: MLIN NA PADU I—III Balzac: TETA LIZA Bevk: KAPLAN MARTIN CEDRMAC Bunin: ŽIVLJENJE ARSENJEVA Camus: NOVELE Cankar: MARTIN KAČUR Cankar: NA KLANCU Cary: NA MILOST IN NEMILOST Cervantes: DON KIHOT Coster: ULENSPIEGEL Curwood: BAREE, KAZANOV SIN Copid: BITKA V ZLATI DOLINI Copid: BOJEVNIKI IN BEGUNCI Copid: D02IVLJAJI NIKOLETINE BURSACA Copid: LJUBEZEN IN SMRT Copid: NE JOČI BRONASTI STRAŽAR! Copid: OGNJENO LETO I—II Copid: OSMA OFENZIVA Copid: PIONIRSKA TRILOGIJA Copid: PRIPOVEDKE IZPOD ZMAJEVIH KRIL Copid: STARI NEVERNIK Cosid: LOČITVE I,—II. Cehov: Izbrano delo III Colakovid: HIŠA 2ALOSTI Colakovid: SPOMINI IN SREČANJA Dabrovska: NOGI IN DNEVI I—II Dos Passos: TRILOGIJA ZDA Dostojevski: STEPANCIKOVO IN NJEGOVI PREBIVALCI Dostojevski: ZAPISKI IZ MRTVEGA DOMA Dostojevski: ZLOČIN IN KAZEN Duvignaud: ZLATO REPUBLIKE Doblin: HAMLET ALI DOLGA NOC GRE H KONCU Edschmidt: SIMON BOLIVAR Erskine: KRATKOTRAJNA SREČA FRANtJOISA VILLONA Euripldes: BAKHE, ALKESTIS, FENICANKE Ferlež: MEDVEDEK Ferlež: SIVA DRUŠČINA Fielding: TOM JONES Freuchen: NEMIRNI VIKING Frisch: NAJ MI BO IME GANTENBEIN Frisch: STILLER Fryd: KARTOTEKA ŽIVIH Gide: PONAREJEVALCI DENARJA Glaser: BLIŠČ IN BEDA NEMCEV Grossman: RULETTENBURG Guček: JUTRI BO VSE DOBRO Homer: ILIADA Homer: ODISEJA Isakovid: VELIKI OTROCI Jan: SKOZI ZASEDE Jevtovid: ZGODBE O TITU Jirasek: PROTI VSEM Jurčič: DESETI BRAT Jurčič: ROKOVNJAČI Kavčič: NE VRAČAJ SE SAM Kavčič: OD TU DALJE Kavčič: OGNJI SO POTEMNELI Kavčič: TJA IN NAZAJ Kersnik: AGITATOR Kersnik: CIKLAMEN Kesterf: CASANOVA Kesten: KOPERNIK IN NJEGOV SVET Kolar: SAMOMOR V NEBESIH Kolar: PRAZNO NEBO Koprivec: POT NE PELJE V DOLINO Kostanek: CRTICE MIMOGREDE Kott: ESEJI O SHAKESPEARU F. Kozak: PUNČKA J. Kozak: IZPOVEDI J. Kozak: MASKE . J. Kozak: PORTRETI J. Kozak: ŠEMPETER P. Kozak: AFERA Kramberger: VISOŠKA KRONIKA Kranjc: ZGODBE O ČEBELAH Kranjec: OS ŽIVLJENJA Kranjec: ZA SVETLIMI OBZORJI I Kranjec: ZA SVETLIMI OBZORJI II Krleža: ARETEJ ALI LEGENDA O SVETI ANCILIJI Krleža: DESET KRVAVIH LET Krleža: GLEMBAJEVI La Mur: CLAIR DE LUNE I,—II. Lawrence: SINOVI IN LJUBIMCI Laxness: SALKA VALKA Lermontov: IZBRANO DELO Lokar: HUDOMUŠNI EROS Lokar: Z GLAVO SKOZI ZID Malaparte: KOZA Mandič: S TITOM V MAJU Mann: SIMPHONIE PATHETIQUE Mihelič: APRIL Milčinski: IZBRANI SPISI I Milčinski: IZBRANI SPISI II Milojkovid: KRI NA LISTJU Molifere: IZBRANO DELO II Moravia: ZAKONSKA LJUBEZEN Olbracht: NIKOLAJ SUHAJ Oleša: ZAVIST Pavlovič: BIL SEM V ZAŠČITNI CETI Peroci: PO ŠOLI ME POČAKAJ Peroci: ZATO, KER JE NA NEBU OBLAK Petan: PREPOVEDANE PAROLE PoUbios: OBCA ZGODOVINA pl. 20.— N din pi- 20,— N din pi. 40.— N din pl. 38,— N din pi- 30 — N din pi. 18,— N din pl. 10.— N din pl. 42 — N din pi- 38,— N din pi. 34,— N din pl. 16.— N din pl. 22,— N din br. 23,— N din Pl- 24.— N din br. 6,60 N din Pl- 13 — N din Pl. 15.— N din br/ 6,— N din br. 6,— N din Pl. 16,— N din pl. 80,— N din ppl. 16 — N din Pl- 7,80 N din br. 4,— N din pi- 18,— N din pi. 24,— N din Pl- 42,— N din Pl. 16.— N din Pi- 10,70 N din pi. 22,— N din pl. 42.— N din Pi- 18,— N din pi. 22,— N din pl. 60,— N din Pl. 5.— N din Pl. 7,— N din ppl. 3,50 N din Rl- 52.— N din Pl. 75,— N din Pi- 32,— N din pi. 16,— N din Pl. 30,— N din Pl- 14,— N din Pl- 25.— N din Pl. 15,— N din Pl- 20,— N din Pl- 20.— N din br. 1,80 N din br. 1,80 N din pl. 32 — N din Pl- 4,50 N din Pl. 25,— N din Pi- 24,— N din pi. 13.— N din pi- 20,— N din pi. 14,— N din pl. 17,50 N din Pl- 10,— N din Pl- 38,— N din Pl- 56,— N din pl. 8.— N din br. 9,60 N din ppl. 5.— N din pl. 14.— N din br. 8,20 N din br. 6.— N din Pl. 9,50 N din Pl- 15,— N din Pl. 10.— N din br. 10,— N din br. 3,—s N din br. 3,60 N din Pl- 23 — N din Pl- 24,— N din br. 2,50 N din br. 8.— N din Pl. 26,— N din br. 1,60 N din Pl- 12.— N din Pl- 15.— N din pl: 25,50 N din Pi- 15,50 N din pi. 28.— N din pl. 12,50 N din br. 6.— N din br. 18,— N din br. 11.— N din br. 8,— N din Pl. 31,— N din pl. 68,— N din kart. 9 — N din ppl. 20,— N din Pi- 12 — N din pi. 80,— N din pus. 64.— N din Pl- 15,— N din Pl- 16.— N din Pi- 9,9p N din pi. 10,— N din Pl- 20,— N din br. 11.— N din Pi- 17,50 N din pi. 13,— N din pl. 8,50 N din' pi- 12,50 N din pi. 8,— N din Pl- 6,20 N din Pl. '19,— N din Pl. 9,— N din pl. 8 — N din PPl- 3 — N din br. 9,— N din ppl. 8,— N din br. 8,— N din pl. 16.— N din Potrč: ONKRAJ ZARJE Prežih: SAMORASTNIKI Proust: ISKANJE IZGUBLJENEGA CASA Puškin: PESNITVE, PRAVLJICE Puškin: POVESTI, ČLANKI, PISMA Rankovid: GORSKI CAR Remarque: ISKRA 2IVLJENJA Remarque: SLAVOLOK ZMAGE Remarque: TRIJE TOVARIŠI Remarque: VRNITEV Ribičič: TRIJE NA POHODU Rogelj: KRUH IN SRCE Rozman: NA TEKOČEM TRAKU Rozrfian: OBALA Rožanc: MRTVI IN VSI OSTALI Rupel: SLOVENSKI PROTESTANTSKI PISCI Salnt Exupery: VETER, PESEK IN ZVEZDE Schiller: DON CARLOS Seghers: MRTVI OSTANEJO MLADI Sienkiewicz: KRIŽARJI Silone: LUKOVA SKRIVNOST Smole: ANTIGONA Snoj: GOSPA Z MENTOLOM Sofokles: KRALJ OIDIPUS Starič: LETEČI KRANJEC Storm: NOVELE Suhodolčan: ČLOVEK NA ZIDU Šeligo: STOLP Simunovid: NOVELE Šolohov: ZORANA LEDINA Tavčar: MED GORAMI Tavčar: 4000 Tavčar: VISOŠKA KRONIKA Tavčar: V ZALI Thackeray: SEMENJ NIČEVOSTI I.—II. Tolstoj: TRNOVA POT Tolstoj: ANA KARENINA I.—II. Tolstoj: VOJNA IN MIR I.—IV. Tolstoj: VSTAJENJE Tukidides: PELOPONEŠKA VOJNA Turgenjev: IZBRANO DELO III Tyrmand: HUDIČ Vašte: ROMAN O PREŠERNU Vidmar: LITERARNI ESEJI Vidmar: POLEMIKE Vittorini: LJUDJE IN NELJUDJE Vošnjak: KRI IN VINO Vošnjak: ZID NA MEJNI REKI SELAN Vučo: MRTVE JAVKE Vuga: RAČKE PO VODI- PLAVAJO Wolfe: O CASU IN REKI I,—II. Wouk: YOUNGBLOOD HAWKE I,—II. Zidar: JEM NJEGOVO TELO IN PIJEM NJEGOVO KRI DRUŽBENE VEDE: KULTURA IN ZGODOVINA Barclay: ODKRIVANJE SVETA Beard: ZGODOVINA ZDRU2ENIH DR2AV AMERIKE Burcktiardt: RENESANČNA KULTURA V ITALIJI Donini: ORIS ZGODOVINE VERSTEV Eberhardt: ZGODOVINA KITAJSKE Grafenauer: KMEČKI UPORI NA SLOVENSKEM Hazard: EVROPSKA MISEL V XVIII. STOLETJU Hazard: KRIZA EVROPSKE ZAVESTI Kulišer: SPLOŠNA GOSPODARSKA ZGODOVINA SREDNJEGA IN NOVEGA VEKA L—II. Mills: ELITA OBLASTI Nehru: ODKRITJE INDIJE Ostrogorski: ZGODOVINA BIZANCA Pevsner: ORIS EVROPSKE ARHITEKTURE Škerlj: LJUDSTVA BREZ KOVIN Trevelyan: ZGODOVINA ANGLIJE Van Tieghem: VELIKI LITERARNI TOKOVI V FRANCIJI Wendt: ISKAL SEM ADAMA ZGODOVINA IN ZGODOVINSKA PRIČEVANJA Barbieri: CRNA INTERNACIONALA Friedlander: PIJ XII. IN TRETJI RAJH LJUBLJANA V ILEGALI II. Nešovid: TUJINA IN NOVA JUGOSLAVIJA PISMA NA SMRT OBSOJENIH Šibi: V ILEGALNEM ZAGREBU 1941 Šibi:: VOJNI DNEVNIK ZGODOVINA NARODOV JUGOSLAVIJE II. P ZGODOVINA LITERATURE, GLASBE IN UMETNOSTI br. 30,— N din kart. 11.— N din Pl- 22 — N din Pl- 11.— N’ din pl. 3,21 N din Pi- 8,50 N din pi. 40,— N din Pi- 42.— N din pi. 40,— N din pl. 38,— N din kart. 1,60 N din br. 7,— N din br. 4,50 N din Pl. 9,50 N din Pl- 9,50 N din Pl. 58,— N din Pi- 30.— N din pi. 12,— N din pl. 16,— N din ppL 16.- N din pi 6,50 N din br. 5,70 N din br. 12,— N din Pl- 20 — N din Pl- 15.— N din Pl. 12,— N din Pl. 11.— N din br. 6.— N din ppl. 15.— N din Pl. 48,- N din br. 4,60 N din br. 5 — N din br 7,— N din br 5,— N din Pl 60.— N din Pi- 35,— N din pi. 100.— N din Pl. 200.— N din Pl- 50.— N din Pl. 20.— N din Pl- 6,50 N din Pl. 40.— N din Pl. 26,— N din Pl- 35,— N din pl. 15,60 N din , pl. 4,20 N din br. 8,40 N din Pl- 18.40 N din Pl- 11,— N din br. 12,— N din Pl. 66.— N din Pl. 100 — N din Pl . 12.- -N din Pl 15.— N din Pl- 20- N din Pl. 23.— N din Pl- 30.— N din Pl- 40.— N din Pl- 24.— N din Pl- 24.- N din Pl- 23,— N din Pl- 35,— N din Pi- 32,- N din pi. 11,60 N din Pl. 40.- N din pl. 70.- N din Pl- 28,50 N din Pl- 35.— N din pl. 24,— N din pl. 18.— N din br. br. Pi- pi. Pl- pl. br. pl. 2,80 N din 20 — N din 35,— N din 45.— N din 12,50 N din 8,— N din 8.— N din 30.— N din Brooks: STAREJSA AMERIŠKA KNJIŽEVNOST pl. 15,— N din Cvetko: ODMEVI GLASBENE KLASIKE NA SLOVENSKEM Pl. 4,50 N din Cvetko: ZGODOVINA GLASBENE UMETNOSTI NA SLO- VENSKEM I. pus. 20,— N din Cvetko: ZGODOVINA GLASBENE UMETNOSTI NA SLO- VENSKEM II. pus. 26,— N din Cvetko: ZGODOVINA GLASBENE UMETNOSTI ■NA SLO- VENSKEM III. pus. 30,— N din Kos: PREŠERNOV PESNISKI RAZVOJ br. 15,— N din Stefan: POLJSKA KNJIŽEVNOST ppl. 25,— N din Ukmar: SREČANJA Z JULIJEM BETETTOM Pl. 8,— N din NARAVOSLOVJE: POPULARNA MEDICINA Avčin: NAŠ OTROK ppl. 15,— N din Birsa: NEKAJ POGLAVIJ O PLJUČNIH BOLEZNIH br. 8,— N din Černelč: SKRIVNOSTNE ZLEZE br. 15.— N din Hauser: OSTANI MLAD, 2IVI DLJE br. 6.— N din Jacobsen: SPOČITI SE MORATE br. 5,— N din Marvin: VI. IN VAŠE SRCE br. 12 — N din Mocid: GRIPA IN PREHLAD br. 1,50 N din Montgomery: ZGODBE O VELIKIH MED. ODKRITJIH br. 6,50 N din Podreberšek: TVOJ SLUH JE DRAGOCEN br. 6,50 N din Pollak: KAKO MEDICINA POMAGA bi'. 41— N din Pollak: SODOBNI DOMAČI ZDRAVNIK pl. 55,— N din Smodlaka: STAROST IN STARANJE br. 3.— N din Venzmer: KRI JE ŽIVLJENJE br. 6.— N din ZEMLJEPIS IN POTOPISI Arciniegas: KARIBSKA RAPSODIJA Hutchinson: KANADA, ORJAŠKA SILA JUTRIŠNJEGA DNE Hvat: SKRIVNOSTNA CELINA Ilešič: GOSPODARSKA GEOGRAFIJA SVETA Mende: KITAJSKA IN NJENA SENCA Pečar: AFRIKA Wright: CRNA SILA Zischka: AZIJSKI DIVJI ZAHOD FIZIKA IN NARAVOSLOVJE Avčin: OSNOVE METROLOGIJE Beck:SODOBNA ZNANOST IN SKRIVNOST 2IVLJENJA Buddenbrock: 2IVALI V LJUBEZNI Frisch: SREDI 2IVLJENJA Henze — Zimmermann: NAŠI PRIJATELJI NA VRTU IN V GOZDU Krečič: PTICE SLOVENIJE Kuščer: SPREHODI POD MORJEM Lbvventhal: 2IVELI BOMO S POMOČJO ATOMOV Manohin: POLJEDELSKO VREMENOSLOVJE Strojnik: INDUSTRIJSKA ELEKTRONIKA Zei: ČLOVEK IN OCEAN pl. 25,- N din br. 19.— N din br. 10.— N din Pl- 15,— N din Pl- 24.— N din br. 21,— N din br. 12,— N din br. 12.— N din Pl- 3.— N din Pl. 12.— N din Pl- 13,80 N din Pl- 12.— N din ppl. Pl- pi- pi. br. PI- PI- 38,— N din 14,60 N din 16.- N din 12,50 N din 4,80 N din 19,— N din 15.— N din UPODABLJAJOČA UMETNOST IN ZBORNIKI FOTOGRAFIJ: Maleš: JADRANSKI MOTIVI SLOVENIJA — GORENJSKA SLOVENIJA — LJUBLJANA SLOVENIJA — PRIMORSKA IVAN GROHAR GOJMIR ANTON KOS NIKOLAJ PIRNAT KAREL PUTRIH GABRIJEL STUPICA PRIROČNIKI ZA DOM IN ŽIVLJENJE: Brataševec — Polak: ELEKTRIČNE NAPRAVE V GOSPODINJSTVU Inkret: DOMAČI KUNEC Strgar: LONČNICE Spolar: MOJ AVTOMOBIL SLOVARJI: Andolšek — Ažman: MALI GOSPODARSKI SLOVAR Avsec: ESPERANTSKO SLOVENSKI IN SLOVENSKO ESPE-RANTSKI SLOVAR Bajec — Kalan: ITALIJANSKO SLOVENSKI SLOVAR Bradač: SLOVENSKO LATINSKI SLOVAR Bradač: LATINSKO SLOVENSKI SLOVAR Jurančič: SRBOHRVATSKO SLOVENSKI SLOVAR Kotnik: FRANCOSKO SLOVENSKI SLOVAR Kotnik: SLOVENSKO FRANCOSKI SLOVAR Pavlica: FRAZEOLOSKI SLOVAR Pretnar: RUSKO SLOVENSKI SLOV*AR SLOVENSKI PRAVOPIS Sebjanič: MADŽARSKO SLOVENSKI SLOVAR Škerlj: ANGLEŠKO SLOVENSKI SLOVAR Škerlj: SLOVENSKO SRBOHRVATSKI SLOVAR Tomšič: NEMŠKO SLOVENSKI SLOVAR TURISTIČNO GOSTINSKI SLOVAR ZABAVNA LITERATURA: 40 zvezkov DETEKTIV br. 35.— N din br. 35,— N din br. 28.— N din br. 40,— N din Pi- 30,— N din pi. 55,— N din Pl- 18,— N din Pl 60.- N din pl. 20.— N din br. 7,60 N din br. 6,— N din pl. 28.— N din pl. 20,—N din br. 1,50 N din Pi- pi. Pi- pi. Pi- pi. pi- pi pl pus. Pl- Pl Pi- pi. pl. 4,80 18,— 6,40 30,— 15,— 14,— 12,— 19,50 36,— 52.— 7,50 33,— 32— 40— 4,10 N din N din N din N din N din N din N din N din N din N din* N din N din N din N din N din br. 40— N din Doyle: BASKERVILLSKI PES — DOLINA STRAHU br. 11,60 N din Doyle: MOJSTER SHERLOCK HOLMES br. 8,60 N din Doyle: PRIGODE SHERLOCKA HOLMESA br. 8— N din Doyle: SLOVO SHERLOCKA HOLMESA br. 8,60 N din Doyle: ŠTUDIJA V ŠKRLATNEM — ZNAMENJE ŠTIRIH br. 8,60 N din Doyle: VRNITEV SHERLOCKA HOLMESA br. 8,60 N din Grey: I. serija treh knjig: JEZDECI ŠKRLATNE KADULJE — PEŠČENE STOPNICE — PO SLEDI MAVRICE br. 27,60 N din Grey: II. serija treh knjig: SENCE NA POTI — WESTERN UNION — WILDFIRE br. 27,60 N din Grey: III. serija treh knjig: DEDIŠČINA PUŠČAVE — GUA- DALOUPSKI OVČAR — KARAVANE SE BOJUJEJO br. 27,60 N din Naročene knjige v vrednosti do 60.— N din pošlje založba naročniku po povzetju. Pri naročilih v vrednosti nad 60— N din ima naročnik možnost, da plača kupnino v največ dvanajstih mesečnih obrokih tako, da je obrok najmanj 20— N din. če želite naročiti knjige pri založbi, izpolnite priloženo naročilnico in jo pošljite založbi na naslov: Državna založba Slovenije, Ljubljana, Mestni trg 26. NAROČILNICA PRI DRŽAVNI ZALOŽBI SLOVENIJE NAROČAM NASLEDNJE KNJIGE: Naročene knjige bom plačal: po povzetju v mesečnih obrokih najmanj 20 N dinarjev (Ustrezno, prosimo, prečrtajte!) V ....... Podpis: dne rt £ 'c ■8 h C4 S H Z M ■v n a 'C a .g § ■a v a 1 s > '£ ALEXANDER GRAHAM BELL vati njene hčere, prepustil da jo bo svojemu asistentu. Vsa gospejina vprašanja in prošnje so bile zaman. Že res, da Mabel lepo napreduje. Ne, ničesar nima proti njej. Vztrajal je pri prosojnem izgovoru: »Ne zdi se mi pametno, da bi jo prav zdaj sam poučeval.« V resnici je mladi profesor doživljal vznemirljive dneve. Do ušes se je zaljubil v svojo petnajstletno učenko in se po dolgem premišljevanju in obotavljanju izčrpan odločil: »Nekega dne naj v meni vidi ljubečega moža in ne učitelja!« Mabel je zelo zabolelo, da je profesor Bell noče več učiti in zhadanja njenih sester je niso ravno tolažila. »Mogoče je sprevidel, da ga ne moreš trpeti,« je menila Berta. »Vrača ti pač šilo 7.a ognjilo, kar je čisto prav. Mogoče si mu zoprna!« Mabel je zardela, potem je zmignila z rameni. »No, prav, če se me želi znebiti — prosim lepo,« je rekla, ne da bi pokazala, kako silno je užaljena. Vendar pa svojega profesorja ni poslednjič videla. Med sleherno uro je imel navado pogledati v sobo, kjer je njegov asistent učil Mabelo, in ko je nekega dne divjal snežni vihar, je Alec Bell vztrajal, da jo spremi domov. S tem se je med njima začelo novo razmerje in poleti že je bil profesor Bell redni gost v Hubbardovi hiši. Tu je bil sila priljubljen. Mabelini mlajši sestri sta prisegali, da je najbolj očarljiv človek na svetu, zlasti, kadar jima je pripovedoval zgodbe o strahovih. Gospa Hubbardova, ki je bila zelo muzikalič-- na, ga je rada poslušala, kadar je sedel za klavir. Gospod Huhbard se je z njim pomenkoval z velikim spoštovanjem in ga često spraševal po njegovem mnenju, zlasti v znanstvenih rečeh. Bellov manever pa je imel en sam cilj: srečavati Mabelo samo. Najrajši sta hodila v rastlinjak in tam v. vonjivem zraku sta oha pozabila, da je bila ona gluha in je morala besede brati z njegovih ustnic. Pogovarjala sta se tako nemoteno, ko da bi to počela že vse življenje. Gospod Bell ju je pritegnil v politične diskusije in zagovarjal osupljivo mnenje, da naj bi ženske vladale v deželi prav tako kot moški in dobile volilno pravico. Mlademu dekletu je bilo, ko da bi se ji odprlo okno v neki nov svet. ODMEV KLAVIRJA Tudi o svojih znanstvenih raziskovanjih je Alec mnogo pripovedoval. Takrat je stanoval v hiši Thomasa Sandersa, bo- gatega trgovca z usnjem, ki je inicl gluhega sina, in tega sina je Bell privatno poučeval. Sandrrs mu je dovolil, da si je v kleti uredil laboratorij in v njem je prebil vsako prosto minuto. Ukvarjal se je z iznajdbo, ki jo je imenoval »večkratni telegraf« in ki jo je veljalo še zelo izpopolniti. Telegrafija, ki je bila tedaj v rabi, se tnu je zdela vse preveč počasna in zanič, saj je bilo mogoče poslati samo eno sporočilo naenkrat. Ja, če bi našel možnost, kako poslati več sporočil hkrati po žici . .. Ta želja ga je vsega obsedla. Morda ga je Mabel nagovorila, da je o svojem večkratnem telegrafu povedal njenemu očetu. Kakorkoli je že bilo, nekoč je nenadoma prekinil igranje na klavirju in se obrnil k gospodu Hubbardu, ki je bral v svojem kotu: »Gospod Hubbard, veste kaj? Ce pritisnem na pedal za forte in zapojem v klavir ton ,c\ mi odgovori z istim tonom. Poslušajte — takole!« Pritisnil je na pedal, se sklonil naprej, zapel ,c’ in klavir je odgovoril kot odmev. Mabel je pozorno opazovala očeta, ko je odložil knjigo in stopil h klavirju. »In še nekaj!« je nadaljeval Alec. »Ce postavimo dva klavirja vsaksebi in ju povežemo z žico, nato pa udarimo po eni izmed tipk, odgovori drugi klavir z istim tonom!« »In kaj naj vse to pomeni?« je vprašal oče Hubbard. Alec je zardel od vneme in mu začel razlagati svojo idejo o večkratnem telegrafu, o svojih poskusih v Sandersovi kleti in spodbudnih rezultatih, ki jih je že dosegel. Med pripovedovanjem se je v očeh njegovega poslušalca utrnila razumevajoča iskra. Bil je natanko tisto, kar je Alec potreboval. Že dolga leta se je namreč oče Hubbard potegoval za izboljšanje tedanje-ga telegrafskega sistema, ki je bil v svoji tedanji obliki nezadovoljiv. Doslej pa ven-darle ni imel niti približne predstave, kako naj bi se izboljšal. »Gospod Bell,« je rekel, »mislim, da je vaša ideja nadvse pametna in pripravljen sem vaš projekt financirati in vam pomagati pri patentiranju vašega izuma.« Alecu so se zabliskale temne oči. »Z globoko hvaležnostjo bi sprejel vašo pomoč, toda ravno pred nekaj dnevi mi je gospod Sanders prijazno ponudil, da mi ho s petdesetodstotno udeležbo pri izgotovljenem telegrafu financiral projekt In mi pomagal tudi do patenta.« Gospod Hubbard je prikimal. »Lepo. Vendar se mi zdi bolje, da nimate samo enega posrednika. Ali ne hi oh prvi priložnosti govorili z gospodom Saudersom in ga vprašali, kaj meni o delitvi lastniških pravic na tri ljudi?« Thomas Sanders je bil doživel, kako se je njegov gluhonemi sin predramil iz svojega žalostnega stanja in sc naučil go-voriti, zato je rad verjel, da je A. Graham Bell sposoben pripraviti do glasu vsakogar in vsako reč. Rade volje bi Bellov telegraf sam financiral, toda ko je sprevidel, koliko je mlademu možu do Hub-bardove udeležbe, je izjavil, da je pripravljen sprejeti družabnika. Sklep se je kasneje izkazal za vse udeležene kot blagoslov, zakaj mladi iznajditelj je kmalu potreboval vso podporo, kar jo je mogel dobiti. Toda preden bodo -v Bella investirani denarji začeli prinašati dobiček, se bo Hubbardova blagajna i/ praznila skoraj do zadnje pare, gospod Sanders pa bo zagazil celo v dolgove, ki bodo na koncu znašali 110.000 dolarjev. »TELEGRAFIRAM LAHKO GLAS« Sprva pa je finančna varnost seveda blagodejno vplivala na Alecovo delo. Svojih aparatov ni nič več gradil sam! Zlahka je namreč skiciral načrte zanje, toda pri praktičnem delu je bil ganljivo nespreten. Zdaj si je dobil mladega moža, dvaj- setletnega Thomasa Hatsuna, za poldnevno pomoč, najel še tretje nadstropje Kan-devsove hiše m si naložil osemnajsturni delovnik. Poleg večkratnega telegrafa se je ukvarjal še z »rokopisnim telegrafom«, ki naj hi pošiljal telegrame v sleherni pisavi in z »zvočnim pisalom«, ki naj bi »pisalo za gluhe otroke«. Vsi ti projekti so se izkazali za neostvarljive, toda čas, ki ga je z njimi potratil ni bil zamujen. Ko sta se nekoč kasno zvečer mučila z neko oviro v večkratnem telegrafu, je Alec iznenada poslal in zamišljeno pogledal mladega moža. ki je delal zraven njega. »Gospod Hatson,« je rekel, »prepričan sem, da bova lahko kmalu telegrafsko govorila!« Pomolčal je, potem pa nadaljeval: »Ce najdem mehanizem, ki variira jakost električnega toka, tako kakor skozenj poslani zvok variira gostoto zraka, potem lahko vsak zvok, tudi človeško govorico, telegra-firam! No, kaj pravite na to?« Se dolge ure sta oba moža razburjeno razpravljala o tem problemu. Alec je v naglici skiciral aparat, ki ga je imel v mislih, in skupaj sta preudarjala, kako bi ga bilo mogoče zgraditi. Alec je imel celo že ime za svojo iznajdbo. Imenovala se ho »telefon«: sestavljenka iz dveh grških besed, tele (daleč) in phbnč (glas). Toda stroški konstrukcije bi bili bržkone hudo visoki. Moža sta morala potrta priznati, da bo ta načrt še nekaj časa počakal. (Prihodnjič naprej) U. DECE.MBKR 1966 TT ZDRAVNIŠKA POSVETOVALNICA PETOVIAPTUJ kumarice fM!Mš!ki iiiMi hmni l^gpplte mmm Sm&mm5® Variacije pokončnega ftloga DODAN) SLADKO* DO 14% VSteiNA 1 L»T£* sok črnega ribeza PREHRAMBNA INDUSTRIJA ČRNOMELJ PRHLJAJ Odgovor tovarišu V. F., ki želi odpraviti z glave prhljaj In doseči, da mu bodo lasje bujneje rastli. Prhljaj v lasišču nas opomni, da je lasišče bolno. Zato morate k zdravniku za kožne bolezni, ki vam bo predpisal potrebna zdravila. Ko pa bo prhljaj izginil, skušajte nuditi telesu s hrano vse tiste snovi, ki so potrebne za rast las. Telo rabi za to delo beljakovine, vitamine in razne mineralne soli. Belja kovine dobi telo z mlečno, mesno in jajčno jedjo, nekaj pa tudi z zelenjavami in sadjem (fižol, grah, kostanj, grozdje itd.), vitamine dobi iz mleka, jajc, surovega masla, iz zelenjav (vseh vrst povrtnine), sadja in mesa. Mineralne Roli pa so predvsem v povrtninah, v mleku, moki, sadju in v proseni kaši. Lase si operite vsakih 14 dni s toplo vodo in z jajčnim rumenjakom, ki ga v skbdelici nekoliko premešate, da je tekoč. Lase dobro zmočite v topli vodi in mednje potem vlijte tekoč rumenjak. Rumenjak morate med lasmi s prsti speniti, nato pa glavo in lase temeljito sprati s toplo vodo, da izperete ves rumenjak. Lase potem takoj obrišite in .jih do kraja posušite. Nevarno je, če hodimo ( mokrimi lasmi okoli, lasje potem radi izpadajo. Pripravite si ekstrakt iz koprivnih korenin: pol kilograma svežih, dobro opranih in drobno zrezanih koprivnih korenin namakate osem dni v litru čistega alkohola. Namakate jih v dobro zaprti posodi. Po osmih dneh tekočino odcedite z iztiskanjem skozi čisto krpo v čisto steklenico in jo dobro zaprete. Tako pripravljen ekstrakt bo ostal svež vso zimo. Enkrat na teden si pripravite iz ekstrakta koprivno vodo: zmešate dve žlici ekstrakta z žlico prekuhane vode in s to tekočino ovlažite vse lasišče. Tekočino nanašate med lase s čopičem za vodene barvice. Koprivno vodo lahko rabite preko zime do pozne pomladi. BOLEČINE V KRIŽU V posvetovalnico je prišlo pismo približno naslednje vsebine: Imam bolečine v hrbtu, predvsem v križu, hrbet me boli, če preveč sedim ali hodim, mogoče tudi zaradi slabe drže. Ne bi šla rada k zdravniku, zato vas prosim, da bi mi svetovali, kaj naj storim? Draga bralka! Bolečine v hrbtu imajo tako različen izvor, da resno dvomim, da boste to vašo težavo lahko odpravili brez zdravnika. Omenjene bolečine imajo lahko svoj izvor v hrbtenici, v notranjih spolnih organih žene, so lahko posledica ledvičnih obolenj, prirojenih napak v hrbtenici in še in še, zato menim, da bo veiiko bolj prav, če se zglasite pri zdravniku in se z njim temeljiteje pomenite o teh stvareh. Lepo pozdravljeni! TEREZINKA PO TRGOVINAH V ZAMEJSTVU KAM V TRSTU? S svojimi dvanajst tisoč turističnimi lirami vsi vemo, kam: k Upimiu in Standi pa mogoče še h Coinu, nikakor pa ne mimo Ponte Rossa, kamor vodijo vsa naša zamejska pota, najsi od Triglava ali Gje-vgjelije. Z vlaka ali avta se poženemo kot brezumni po rdeče poslikani ulici na zemljevidu, ki ga dobimo mimogrede potisnjenega v roke za vsakim vogalom, navalimo v Stacumo, kamor dere reka druglih naših turistov — Jasno, da je to Upim — in začnemo vpiti drug čez drugega, premetavati kose volnenih oblačil, hoditi drug po drugem, da bi čimprej in čtmveč nakupili, nakupili, kar pride pod roko, še to, še tisfole, dokler je še kakšna lira v denarnici. Vesoljni potop nakupovalne sle! Ko se ta sla pomiri, ko pridemo domov, no, tedaj se nam tudi v glavah zbistri in začnemo preračunavati lire v dinarje: drage turistke, toda bolje Je, da preračunavate sproti, že v trgovini! Marsikdaj se ne boste opekle. In marsikdaj ne boste kupile mačka v Žaklju. Za to pa morate imeti čas, moraite vedeti, kam in po kaj. Vaibim vas torej, da greste z menoj na nekaj sprehodov po tržaških trgovinah, kamor ne dere reka. Najprej morate vedeti, da je dopoldne ravno dovolj za generalno ogledovanje izložb. Za pomiritev živcev in slin je najboljša tržaška ekspresna kava, recimo v barčku Tivoli zraven hotela Pošte (v hotelu Pošta je prenočišče solidno, soba kurjena za 2200 lir, govorijo po naše). Čez tržaško kavo je pač ni! Opoldne pojdite na kosilo v »Osterio Nini«, zadaj za hotelom Pošta, Via Valdirivo. To je imenitna slovenska gostilna in hrana je odlična pa poceni. Vsekakor je cenejša . od konzerv in salam, čeprav je popolnoma vaša stvar, če dajete prednost suhemu proviantu. PARFUMERIJA ALINE No, ko se tako pokrepčane podate na pot proti Ponte Rossu, se za šalo še na ulici stehtajte in ne pozabite hkrati prebrati horoskop pod steklom — to je tržaška posebnost in naposled ste vendarle turistke! Ker je pisalo, da vas ne čaka nič hudega, prečkajte cesto po zebri in že ste pri slovitem »rdečem« mostu. Vendar, kot rečeno, sejmov imamo tudi dama na pretek, zatorej pojdite z mano kar lepo naprej, do Upima, tam pa naravnost po Corsu. Zdaj ste na prostranem trgu: Piazza della Bor-sa, V hiši št. 4 je Parfumeria ALINE. Semkaj vstopite, vas vabim, saj ste vendar hotele kupiti šminko zase, za prijateljico, teto, itd.? Vem, hotele ste kupiti »samo« šminko, toda ko boste odhajale, bo v torbici še spirala za trepalnice, lak za lase pa to in ono. Nikar ne vzdihujte, vse to so dobro naložene lire, bolje kot si nemara mislite! Mnogo bolje, vam rečem. MODNI KAŽIPOT Dovolite, da vam najprej predstavim upravnico parfumerije: to Je Mira Hreščakova. Slovenka je, zatorej se kar po domače pomenite. Tu vlada namreč neka izrednost, ki je od doma nismo vajene — tu vam svetujejo in to zastonj, kakšno kremo morate uporabljati, kakšne barve šminko, kakšen lak, ker je v trgovini prodajalka, ki je izučena kozmetičarka, in ker imajo sploh bo dobro navado, če ni drugače, dobite lahko tudi majcene vzorčke, jih doma preizkusite, nato pa se po izkušnji odločite, kaj od tega boste prihodnjič vzele, če pa zmorete, je v trgovini še kozmetični salon — enkratno strokovno čiščenje obraza, masaža in vse, kar sodi zraven, stane 1500 lir, depilirajo dlake itd. No, pa se pomudimo še ob pultih. Tako pravi upravnica, da šminka ne more biti dobra, če stane sto lir, in lahko ji pritrdite! DObra šminka stane že od 600 lir naprej. Kvaliteten lak za nohte s snovjo za jačanje stane od 450 lir, lak za lase, po katerem pa nimate zmazka na glavi, marveč pričesko urejeno deset dni, stane od 800 lir naprej, trdni puder od 650 lir. Odveč bi bilo naštevati še razne kreme, čistila, mleka, deodorante, kolonijske vode in parfume — v parfumeriji si vse lahko brezobvezmo ogledate in skaikulirate, zlasti pa pokramljate, kair je. toliko vredno. Tu spremljajo modo in vedo in povedo, kaj vašemu obrazu in polti pristaja, kaj pa ne. In teko si mislim, da vas že zdaj mika v parfumerijo Aline — podobne pri nas najbrž ni. BUTIKA CONTENTO Toda pojdimo naprej oziroma nekaj ulic nazaj. Ko hodite mi- mo izložb, ®i seveda kdaj pa kdaj le poglejte ime ulice, naposled site olikane turistke. Ko pridete na ulico Via XXX Obbobre — šumna je in trgovska — se ustavite pred St. 11, kjer piše nad vhodom v trgovinico MAS-SIMO CONTENTO. Lastnik te butike, Massimo Contento, govori tudi hrvaško in če je seštevek večji, rad spusti kakega stotaka, kar je lepa čednost privatnega sektorja. Prijetno je v tej trgovinici zategadelj, ker lahko v miru, počasi in brez hlastanja in pehanja izbirate, sprašujete, tipate, vračate in razen tega so tudi tukaj nogavice po 150 lir par, čeprav signor padrone trdi, da prodaja zgolj kvalitetno robo — vendar pa, kaj hočemo, ko pa so nogavice v Trstu tudi za to ceno kvalitetne! Kaj priporoča trgovec? Izvrstno moško perilo in žensko perilo (najboljše italijanske znamke IMEC); konfekcijska krila (od 2600 lir naprej); komplete iz orloma (puli in jopica od 2500 lir); moške majice z okroglim izrezom (lambwool, od 3300 lir); moške srajce »Aramis« iz teritala, ki se ne likajo, od 2950 lir; ženske rute po 300 lir svilene in 690 lir volnene; rokavice, imenitne modrčke od 900 lir naprej, jutranje halje s cenami kot povsod, dežnike itd. V tej trgovinici, vedite, boste prijazno postrežene in kar boste kupile, bo zares dobro. To vam lahko zatrdim, ker sem tjakaj zadnja leta že nekajkrat zašla in mi potemtakem smete verjeti. Saj zato tudi pišem: da vam svetujem. Če bo vse po sreči, vas prihodnjič, čez štirinajst dni, povabim na ogled čevljev in otroške konfekcije. Kam, pa še ne povem. V VASO DRUŽINO IZDELKI PREHRAM- BENE INDUSTRIJE „BELSAD" ČRNOMELJ PONOVITEV Ker zanimanje Se ni popustilo, se ponovno vračamo k cvetju in vazam. Obljubili smo vam bili, da bomo glavne sloge ponovili, če boste želeli, in skoraj prepričani smo, da to želite. Toda to ne bo navadna obnova: Pri vsakem slogu vam bo na voljo nekaj slikovnih variant, ki si jih po možnosti vtisnite v spomin, za risbe pa vam svetujemo, da si jih kar izrežete — z njimi bo nadvse preprosto narediti ikebanski šopek, kadar bo spet napočil čas cvetja. Naš kratki tečaj naj bi bil vendar koristen! KAJ MORATE VEDETI BEBA Z. — LJUBLJANA: 2e dolgo sanjam o večerni obleki, ki bi mi obenem tudi zares pristajala. Ker se bliža Novo leto, bi to željo rada uresničila. Stara sem 22 let, visoka 158 cm, tehtam 54 kg. Imam kostanjeve lase In zelene oči. Všeč mi je plise, volani, obleke brez rokavov in z nekoliko bolj izrezanimi rameni, ne navdušujem se pa nad dekol- kaj vam ugaja, nam ni težko od govoriti. Ce vam ugaja plise, se le odločite ( zanj. Obleka naj bo iz tankega muslina v tirkizni, svetlo modri ali kateri koli zeleni barvi, saj bodo ti odtenki najbolj pristajali vašim očem. Ob rokavnem in vratnem izrezu je lahko pošita s svetlečimi našitki in če imate dovolj lepe noge, naj bo kar nekoliko krajša, kot tudi narekuje sedanja moda. Sicer pa si modele, ki vam jih predlagamo, oglejte na skici. Glede modnih dodatkov pa tole. Najlepše je, če so sorodne barve kot obleka, a prav tako lepi so tudi elegantni črni čevlji in torbica kot tudi nakit. Izbira je sedaj odvisna le še od vas in seveda od vsote, ki ste jo namenili dati za to priložnost. DARJA P. — Imam temno rjav brokat, pretkan s cvetličnim vzorcem enake barve, v nekoliko svetlejšem odtenku. Ali lahko iz njega naredim večerno obleko, Ko je skuta že malo krila, ji lahko odvzamete ■ neprijeten okus, če vmešate vanjo nekoliko sode bikarbone. * Parmezanova skorja bo dala juhi izreden okus, če jo boste dali že v vrelo vodo. Seveda morate skorjo pred tem dobro umiti. * Oajme liste, ki so ostali na dinu čajnika, nikar ne vrzite v smeti. Shranite jih v vrečico iz gaze, ki si jo lahko sami sešijete, kar so odlično čistilno sredstvo za dragocene preproge, * Kadar parete temno svilo, lahko namesto pralnega praška uporabite kavno usedlino. * Torto lažje spravite iz kalupa, če ga ovijete s krpo, ki ste jo prej namočili v topli vodi in dobro oželi. * Svoje goste boste prijetno presenetili, če jim pripravite k pijačam ledene kocke s sadjem. Kako pa jih napravimo? Zelo enostavno: v vsak prostorček .posodice za led dajte eno češnjo, malino, grozdno jagodo, limonino ali pomarančno lupino pa tudi kakšno drugo sadje, lahko razrezano na koščke in kolobarčke, potem pa jih zalijte z vodo, ki mora pred tem zavreti, da bodo kocke prozorne. No, sedaj pa postavite posodico s sadjem in vodo v hladilnik. ♦ Ce nameravate narediti sadno solato iz banan, jo morate takoj potresti s sladkorjem v prahu in kaniti na vrh še malo limoninega soka. Solata ne bo počrnela in tudi okus bo boljši. * Mastne madeže na papirju lahko zelo hitro odstranite. Madež najprej premažite z mešanico magnezije in bencina, počakajte, da se posuši, potem pa ga očistite z mehko, čisto krpo, * Kavlji za slike, žeblji itd. se često razmajejo, ker se je luknja v zidu razširila. Takšen žebelj alj kavelj izvlecite iz zidu, ga omotajte z vato, pomočite v mavec in spet vstavite v luknjo. Počakajte, da se mavec posuši in šele nato obesite sliko. * Ce ste juho preveč solili, prekuhajte v njej 1 do 2 olupljena in razrezana krompirja. Na isti način si lahko pomagajte, če se vam pripeti podobna nezgoda pri kuhanju zelenjave. * Steklo boste najbolje očistili s časopisnim papirjem, namočenim v okisani vodi ali v vodi, ki ste ji dodali amonijafca (2 ali 3 žlice amonijaka na iiter vode). Brvi J« torej: pokončni slog. Zgornja skica kaže šopek tako, kakor ga vidijo oči, ko vstopimo v sobo, torej njegov »obraz«. Seveda niste pozabili, da pomeni krožeč »šin« (to je nebo), kvadrat pomeni »soe«, človeka, in trikotnik pomeni »hikae«, zemljo. »Ju-ši« pa so dodatki in'nimajo posebnega znamenja. Na zgornji skici je torej očitno, da je normalna višina šina nekako poldruga dolžina oz. premer vaze plus višina vaze. Soe meri dve tretjini šina, hikae pa eno tretjino šina. Vidni so tudi priležni nagibi. Srednja skica je pogled s ptičje perspektive, z nagibi. Spodnja skica pa kaže svinčenega ježka s ptičje perspektive: kam potaknemo veje oz. cvetje. Pri tem slogu, vidite, stoji šin zadaj, čisto spredaj je soe, malce nazaj in vstran pomaknjen pa je hikae. Opazili boste, da je položaj pri vsakem slogu drugačen, zato Je prav, da te »drobnjarije« ne prezrete, čeprav ni obvezna. : Priporočljivo za vsako gospodinjo teji. Pri barvah ml najbolj ugajajo svetli, pastelni toni. In še nekaj bi vas rada prosila. Modne dodatke sem nosila vedno le v črni ali beige barvi. Kakšne mi vi svetujete? TT — Ker ste nam tako zelo obširno napisali, kaj si želite in Kravate — terital ki hi Jo lahko nosila pozimi in poleti. TT — Večerno obleko iz bro kata prav gotovo lahko nosite poleti in pozimi, posebno, če je zelo izrezana. Da pa vam ne bi bilo v zimskem času hladno, si iz istega materiala lahko sešijete enostavno krojeno jopico z dolgimi ozkimi rokavi. Kroj si lahko ogledate na naši skici. | i Pasterizirane kumarice v kisu L BRALKE SVETUJEJO MARMELADA IZ BUČ Zrele buče olupimo, zrežemo na koščke in skuhamo. Ko so kuhane, jih stresemo na rešeto, da se čisto od tečejo. Potem jih pretlačimo skozi sito. Na 1 kg buč denemo 1 kg sladkorja, lupino 1 limone in sok pol limone. Naprej med nenehnim mešanjem kuhamo kot vsako drugo marmelado. F. A., Podnart Na prošnjo tov. M. P. iz Zagorja vam pošiljam recept za marmelado iz buč. Potrebujemo: 3 kg še zele nih buč, 3 kg jabolk (ne presladkih), 2 kg sladkorja, 1 limono, skorjo cimeta in nekaj klinčkov. Buče olupi mo, zrežemo na kocke in kuhamo v sopari, jabolka raz režemo, odstranimo peške in kuhamo v sopari z olitp ki vred. Ko je kuhano, oboje pretlačimo in zmedami, jabolka, buče in sladkor ter dodamo sok in lupino ene limone, cimet in klinčke. Ko je marmelada kuhana, poberemo iz nje limonino lupino, cimet in klinčke. Mar melado iz buč kuhamo tako dolgo kot druge marme lade; je zelo dobra in pikantna. M. F., Velenje Na željo tovarišice M. P. iz Zagorja vam pošiljam recept, ki sem ga sama preizkusila. Nekaj zrelih buč olupimo, izčistimo sredino, nato jih razrežemo na za prst dolge kose Nato jih denemo v posodo in nalijemo nanje vode, da so pokriti in jih denemo kuhat. Med kuhanjem jih mešamo, dokler se ne razpuste v gosto kašo. Kašo nato stehtamo in ji dodamo na 1 kg 40 do 50 dkg sladkorja, nastrgano lu pino ene limone, sok ene limone in po možnosti še 3 naribane grenke mandlje. Vse to kuhamo tako dolgo, da je primerno gosto in steklenasto. Dodarpo nato še ko zarček ruma, dobro premešamo in denemo še vroče v ogret kozarec. Ko se masa ohladi in napravi kožico, jo pokrijemo s pergamentnim papirjem, ki ga namočimo v rumu, kozarec zavežemo in spravimo na hladnem mestu. Ta marmelada je izvrstna in je po okusu podobna marelični. M. S„ Piran TT , ' - . * ' ■ .-V^v-V •••fe«”"r ' f' T‘ i ^ KV ;*' sM,;S f. ..V"J}?¥ PUSTOLOVŠČINE ckisdcaa iWILLA,TVOOI ONfcVJ SO ŠTETI/>N fOPPIf> GL”. POGLEJ TA SKRIVNOSTNI 2f jf ! KMALU M , ...PO NJEM ! /jbEKIOKA, SAMO NA EN NA- v (tlN UHlfo PRIPRAVIM VA- »IŠk) MORAM NAJTI TAKSEN TR05T0R/PA 60M LAH K ŽENSKA* TOPAZE jT®01*1' TA SKRIVNOSTNI GOLOBČKATA SE ' ^ČUDOVIT CILJ JE TAKOLE/ NliNE SKR6I ,KOLEGA CEZ URO MS SPET DOBER/ , KO JE PES POJEDEL MESO JE ZASPAL ............. [POKAŽEM Ml)! v w1 1 ■■■ ' ..PRAVZAPRAV NE'POKAŽEM GROZILNO PISMO* UPAM DA M GA STRGALA / VELIKI PLES K) DRUGIJ W> t>\' TDDV TEDEN / RADA W DA j PANCUOSEMOJ ^ OSTANEŠ/ VL VI- PAODRINE 71....D06IU JtfOZILNO ^lSMo NI ME STRAH CE Sl TUKAJ.» toda ko toS Sel me &oje JELO STRAH /--------- VODORAVNO: 1. pisana ptica pevka, ki živi po naših gozdovih in sadovnjakih, 10. hotnica, vlačuga, 18. pretirano natančen človek, pikolovec, 20. strokovnjak za človeško lobanjo, 21. veliko jezero v azijskem delu SZ, 22. tuje žensko ime, 23. popravilo, obnova, 24. kratica za »lastnoročno«, 25. govedo, ki živi v Tibetu, 26. vrsta uganke, izpraševanje, 27. kolonialna posest v Južni Ameriki, ki si jo delijo Velika Britanija, Nizozemska in Francija, 29. angleško svetlo pivo, 30. avtomobilska oznaka Krapine, 31, močno, na robe obdelano nosilno deblo, 32. ločilni veznik, 33. sto ena z rimskimi številkami, 34. srebrno bela kovina, zelo odporna proti kemičnim spremembam, 35. znameniti starogrški pisec tragedij, avtor trilogije »Orestija«, 37. stanje zamaknjenosti spiritističnega medija, 39. elektronka s štirimi elektrodami, 42. figura pri četvorki, 43. država v severovzhodnem delu ZDA, 46. svetovljansko letovišče na Floridi, 47. stikališče dveh ploskev, 49. mariborska tovarna avtomobilov, 50. svetovno znano kopališko mesto v Belgiji, 52. znamka nemških motociklov, 53. obvodna žival z dragocenim krznom, 55. krajši lirski samospev v operi, 59. odličen japonski telovadec, ki se je proslavil na rimski olimpiadi, 61. sodobni hrvaški skladatelj, avtor petih oper (»Ero z onega sveta«), 63. namera, nakana, 64. tkanina za boljše perilo, 67. ime znamenitega perzijskega astronoma in pesnika Hajjama, 68. tuj dvoglasnik, 70. spremljevalec ognja, 71. pust ruski polotok med Ledenim in Belim morjem, 72. angleška okrajšava za nagovomo besedo, 73. železniška proga, 74. reka v ameriški zvezni državi New Jersey, NEKDO ME CE l HACE UBITI ! J SOVRAŽNIKOV i T f ja BERITE PO KOSILU ki tvori pri mestu Patersonu 24 metrov visoke slapove, 77. pristanišče v severozahodni Belgiji, 78. glavni števnik, 79. začetniči slovenskega pisatelja (»Cvetje v jeseni«), 80. grški bog morja, 81. departma in reka istega imena v jugovzhodni Franciji, 83. italijansko pristanišče ob Jadranu, 84. limonada, 86. govedo plemenite švicarske pasme, 88. nenavadna prigoda, pustolovščina, 89. živahna ozkorepa ptica pevka selivka. 1. zdravilna rastlina, imenovana tudi baldrijan, 2. copranje, 3. država v Prednji Aziji, 4. kraljevič v »Mahabharati«, 5. okrajšava za utežno mero, 6. gorovje v severozahodni Indiji, odrastek Dekana, 7. odličen francoski filmski režiser (Roger), 8. močno antično mesto na zahodni obali Male Azije, izhodišče pomembnih trgovskih poti in središče Arte-midinega kulta, 9. moška oseba v Steinbeckovem romanu »Vzhodno od raja«, 10. pred leti umrli slovenski politični delavec (Tomo), 11. pripadnik vere budističnih Tibetancev, 12. reka v severovzhodni Mongoliji in SZ, ki se z Ingodo zidje v Sliko (dolga 953 km), 13. fizikalna enota za silo, 14. angleška nikalnica, 15. italijanski spolnik, 16. popularni italijanski mladinski pisatelj (Carlo, »Pinocchio«), 17. privolitev vlade za imenovanje tujega diplomatskega predstavnika, 19. površnik zvončast« oblike, 20. zemeljska ožina na Malaki, 26. življenjska tekočina, 28. alkoholna pijača, 29. romunska narodnostna manjšina v Jugoslaviji, Cincarji, 31. nemško moško ime, 32. princip zla v veri Parzov, 34. nenavadna lepota, 36. slovenski pesnik in nisateli avtor »Dunalskih — Bil sem bigamist, pa me je na srečo kmalu odkrila policija. <4da|a in tiska Ch • l> a o / Ljubljani - Glavni In od tovorni uradnik Zoran larln jradnlitvo; Ljubljana: TomSIčo >• 3/11 ' o ISO III. tal « 23-52/ lo 23-526 - Prodajni oddelek; L|Ubljana. Titova 1. tel 20-463 Naročnina; celoletna N din 36 - ali din 3.600 polletna N lin 18 - ali din 1,800 četrt etna N din 9.- ali din 900 lasečna N din 3,— ali dir .00 £a nozemstvo plačana ig/»*»»vl|i letna N din 60-111 din 6 000 mesečna N dli i — ali din 500; plačana v tu lini - celoletna: v USA dolar ilh 8,4 dolarja, v britanskih runtlh 2 tunta 3 šilinge, v za •ludnonem&klh markah 26 mark / švedskih Kronah 33.5 krone p tako hočejo ku-SiELpci in bralci, se Človek tudi polije * bencinom in zažge. Osemdesetletni IJewelyn Evans, ki uspešno ponuja novo vrsto gasilne naprave, počne to nekajkrat na teden, reporter »Dai-ly Mirrora« pa se je dal zažgati, da bi lahko svojim bralcem »iz prve roke« posredoval, kaj občuti starec, ko v njegovo navadno, z bencinom polito obleko vtaknejo gorečo vžigalico. Za novo gasilno pripravo namreč velja, da lahko takšen manjši ogenj pogasi v hipu. ČE JE VERJETI ’>film-skinl« zgodovinarjem, potem vsaj pri ženskih oblačilih ni večjih raz- - Uk med kameno dobo in našim časom. Na fotografiji je namreč francoska igralka Michele Mercier v »avtentični« (kopalni?) obleki iz kamene dobe. Seveda v filmski zgodbi »Ljubezen v kameni dobi«. ČETICI posebni peči v trezorju »Ninth Fede-ral Reserve Rank« v Minneapolisu (ZDA), »navaden« človek skorajda ne bi zavidal. Čeprav imajo samo povprečne uradniške plače, morajo vsak teden sežgati več sto tisoč dolarskih bankovcev, ki so jih umaknili iz obtoka. mladi lovski pes se je nenadoma spremenil v gonjeno žival, srnjak pa v zasledovalca. Nenavadno pričanje iz PROTI VSEM PRAVILOM življenja v naravi so posneli med nekim lovom na Švedskem, W nemogoče!.. KVa J30-PFT \ POTEM DELRL ?... ... MENDR NE tr/čpuudE-š, GDP BOMO Ml. PIMLZRIH, PRIŽELI ZH 'PLUG W,J ...ŠVOCJ/LO VRM NE BI. J NE BD ... TODP-čE —---'— VRM NOČEC,.... / USPELD-./ ...TE BOMO / SE BODO VRČ / IZVEDELI/ ZRME- / DP SEM VRŠ NZRL! Zff.../ UZETN/U, i a a. / "BODO /ZBRRU % NOVEEP CEZPRZR. TORE ZR VPJTOR SEM TE -PR VOTEM DRLOH . VBtVDEREL SEM?!.. ... HM... MORIJO SOC PP Tl TISTI UOS MESR, Ul SO REŠIL i LRUOTNtUR./N ▲ /lrudtnhl*< NE POZNEM, gr... seveur. SRD ZR TO 1 GE , ■borimo: ... umtua pr nppedivr uupčioo... JRZ TE IZPUSTIM, M Tl VR U5TRV/ UPVPVO VOZNO PROT/ f ... IN 5UŽNJEM... / ZIM DP. WGORIM O O nestrpnosti} DP SE PRIČNE TO C UR Z LEVI... TUDI NPerR DEPOT/CR 2E TEZUO ČPUP, A DP BO VU7ELR JR SVODE EP ^ OUNRLLR... — f ČE EP NI, f ER NI... GRZUS 30 DRL ZNPU... j . /VRPV f A URO'. ..03 VSUL/URNE NRVDUšENEG! OBČINSTVO,. OP ŠE VEDNO N!?!, a v