L i s t e k. Potovanje na moje prvo učiteljsko mesto. (Dalje.) ^rva prisega! Zona preletavala mi je kost in mozek, sveta groza polnila mi je dušo, dvignjena roka pa se mi je tresla kot vejica ob vodi. Govoril sem besede glavarjave — govoril, a besede umel nobene! V besedah prisezal bil bi menda tudi, da se zapisujem vragu. Cutil pa sem, da prisezara, da hočem ravnati z mladino vselej in vsegdar kot z najdražjim biserom, ki mi ga izročata Bog in država! Podpisal sem zapisnik, poklonil se glavarju in stal sem zopet na cesti in . . . na pošti. ,,Kdaj odide prvi voz do Ribnice?" vprašara poštarja. ,,Nocoj ob 7. uri". ^Dobim še sedež do tja?" ,,Prav lahko". Vzamera vozni listek in odidem v krčmo. Naročim si večerje, tople in obile, vsaj sedaj sern začutil, da mi je brezmerna praznota zevala v želodci. Ljubka natakarica smukala se je krog mene, govorila je ona v me in jaz v njo, pa odkimavala je ona in jaz, in le smeh se nama je obema jednak razlegal iz najinih grl po sobi — sicer se pa nisva razumela in govorila sva vendar oba nemški! Ona izpraševala rae je najbrže, česa si še želim, kako mi ugaja vecerja, morda celo, kako se mi dopada ona saraa; jaz sem jej hitel praviti, da sem učitelj za Slemene, pa da se mi silno mudi in mi nikakor ni moci prenočiti tu cez noč, ako bi tudi še tako rad. K sreči sva se pri računu popolnera razumela: ona podala mi je iz goldinarja nekaj desetic, in odšel sem nepridrževan. Sedel sem v poštnera vozu sam ter skrival svoje šibko telesce iz jednega kota v druzega, a nikjer nisem našel zavetja pred občutnira mrazom. In pri tem je vladala gosta terna, da mi je postajalo kar nekako tesno za raojo gotovino 10 goldinarjev, katere mi je bila sestra za neomejen čas posodila. Kaj, ko bi roparji nenadoma planili nad poštni voz, pa bi bil žrtva še jaz? Ne bila rai malenkost! Toda zdrav sem dospel v Ribnico, zdrav pokladal sem model novega učitelja v raehko posteljo — in zadovoljno sem se sam seboj sraejal. Vlegel sem se prvič kot ucitelj spat! Zgodaj v jutru — to je ob pol 8. uri — sem se prebudil, dobil kmalo zajutrek, vzel škatljo z goslimi in kakor bi me bil veter podil, hitel sem po znanej rai poti čez Jurjevico na Sodražico, odkoder mi je bilo še kake tri četrt ure do Slemenov. Le raalo sem postal v Sodražici, toliko da sem pozvedel za pot proti svojemu novemu bivališču. Ako sem do tukaj hitel, korakal sem od Sodražice dalje počasi, in premišljeno. Stopal sem mirno po strraej peš-poti proti Slemenom. Po strmini videl sem raztresenega le brinja, leščevja in druzega grmičevja, po katerem se je željno vspenjalo nekaj raožatih kozlov. Zdeli so se mi prav inteligentni kozli, kajti prenehavali so v obiranji, gledali rae in mi prav zaupno prikimavali s čestitimi bradami, kot da so že dobro poznali slemenskega »šumoštra". ,,Ce so že sodraški kozli taki, kaj bodo še le slemenski ljudje!" mislil sem si in polastila se me je zadovoljnost. Po prvej strraini pripelje me pot do glavne vožnje ceste, katera se vleče nekaj časa vodoravno. Pa — strah in groza! Pred seboj videl sem progo skrivnostno mehkega, rjavo sivkastega blata, na obeh straneh tesno zavarovanega z visokim plotom. Nobenega kamena, nobenega otočišča, kamor bi stopila noga raoja. Oziral sem se obupno, da zagledam koga, ki rai raztolmači, kako drugi store, da pridejo varno skozi to močvirje. Pa nikogar nisem ugledal in dalje sem raoral. Zavihal sem hlače in spustil sem se v obupnem tveganji svojih črevljev po sredi mehkega pota. Stopal sera na lahko, toda noga se mi je vdirala do glježnjev, iz prs pa so se rai izvijali vzdihi k sveti Božjej Pomagavki, da rae obvaruje večjega zla in mi ne izgine morda kak crevelj v tajne blatne globine. Na srečo taka pot ni trpela dolgo, vspenjala se je zopet proti strmini. Bližal sera se prvej hiši slemenskega okoliša. Konci hiše sedel je deček blizu sedmih let. Držal je lonček v roki in zajemal z leseno žlico slastne kaše. Vidno zadovoljstvo sijalo rau je z rudečih lic. Tu dvigne oči, pa . . . žlica rau otrpne sredi pota, oči se mu širijo, založaj v odprtih ustih pa ne ve, bi li bilo varnejše pogoltanci nizdol ali v lonček nazaj, da se slednjič odloči za prvo in smukne bliskoma v nevidne temine. Deček se oživi, stisne lonček pod pazduho, plane prestrašen kvišku in kot bi trenil, bil je za voglom. ,,No, gotovo še ne ve, da mu bodem učitelj", mislim si, pa stopara dalje po poti, ki me je vodila mimo krasnega jelovega gozda proti višini. Kmahi sera stal na vrhu in pred menoj se je dvigala prijazna cerkev, v ozadji na levo jednonadstropno župnišče in na desno pritlično šolsko poslopje, nekoliko preč pa peščica hiš. Na južno-vshodno stran obzrl sem vso ribniško dolino, še nekoliko korakov dalje pa se mi je pogled odprl proti severu in vsa Gorenjska, tja do kamniških planin pa do belega Triglava, ležala je v jesenskem snu pred menoj. Bilo je proti poldnevu. Kam n.aj bi šel? V šolo? Gotovo je zaprta in ključe bode mi iskati najbrže v župnišči. Toraj tja. Pred župniščem stal je župnik in držal v roki časopis, iz katerega je bral. Bližam se mu. On rae začuti, privzdigne le oči, namrdne obrvi, stisne ustnji, pa me gleda iz nad očal venkaj, kot bi rai hotel že iz daljave pokazati, kje pelje pot mimo župnišča preko slemena na Velike Lašče. ,,Prijazen se mi ravno ne vidi", raislim si, ,,pa snesti rae vendar ne more". Pogumno stopim predenj, pozdravira ga, poklonira se ter mu povem, da rai bode poslej tukaj učiteljevati. V hipu se mu obraz razjasni, veselo poda mi svojo roko in mi hiti: »Oprostite, gospod, pa jaz sem mislil, da ste kak agent, ko sem videl tisto-le škatljo, in tem ljudera nisem ravno preveč prijazen". „0, to so pa le moje gosli, brez katerih bi ne mogel dlje časa prestati", odgovorim mu, ker rau nisem hotel ravno precej povedati, da so moje jedino blago. Peljal me je na to v svoj dvorec, ukazal prinesti nekaj več kosila in sedla sva takoj k mizi. Razgovorila sva se v hipu in tudi v hipu razumela. Bil mi je g. Lovro G. prvi trenutek odkritosrčen in ostal mi je vedno prijateljsk pa raoder svetovalec, ki mi je tudi ponudil roko svojo, kjerkoli mi je je trebalo, ne pričakovaje zato kacih uslug. Nepozabno ostane rai vsporainu njegovo neprisiljeno obcevanje, nepozabna njegova odkritosrčna prijaznost. Fran Črnagoj. (Dalje prih.)