198 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 199Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaUvodnik Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem Drobna dopolnila k poznavanju rastišč redke in znamenite rastline Igor Dakskobler Poleti leta 2023 sem dobil elektronsko sporočilo dolgoletnega znanca, dopisovalca in ne- kajkrat soavtorja prof. Wilfrieda Roberta Franza iz Celovca. Omenil mi je svojega prijate- lja Armina Pleschbergerja, ki želi v naravnem okolju videti redko rastlino, črnikasti pelin (Artemisia atrata). Zanimalo ga je, ali poznam dostop do njegovega nahajališče in kakšno je njegovo rastišče. Vedel je, da je na gori Morež in da ga je opisal Tone Wraber. Wifriedu in njegovemu prijatelju sem lahko nekoliko svetoval in Arminu je 10. septembra leta 2023 uspelo priti do redke alpske rastline. Poslal mi je fotografije in dodal, da je bilo težko, a zanj ne nemogoče. To dopisovanje me je opomnilo, da moram nekaj malega o tem pelinu in njegovem rastišču pod Morežem napisati tudi sam. Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem. Foto: Peter Strgar. skrbi država, v Sloveniji Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije z območnimi enotami. Izjava nekdanje direktorice Javnega zavoda za kultu- ro, mladino in šport Litija v navedenem članku v Dnevniku kaže – izostreno in zgoščeno povedano – neko temeljno blokiranost oživljanja kulturne dediščine v osamosvojeni Sloveniji: »Objekt [grad Ponoviče] je razglašen za kulturni spomenik lo- kalnega pomena in vsak poseg pri obnovi bi moral potrditi Zavod za varstvo kulturne dediščine Lju- bljana. To posledično tudi več stane, kljub temu da bi bila obnova že tako ali tako ogromna inve- sticija.« Direktorica si vsote sredstev, potrebnih za obnovo, ni upala niti zamisliti. Po njenem mne- nju je tako edina rešitev zasebni kapital. Krog je sklenjen. V marsičem je zagaten in tudi globoko protisloven. V osamosvojeni Sloveniji je kulturna dediščina za- konsko v javnem interesu: za njeno varstvo skrbijo lokalne skupnosti – to so občine – in država. Prvo protislovje je, da javni interes lahko zagotovimo samo z denarjem, tega pa občine in država, te- meljni skrbniki javnega interesa (torej tudi gradu Ponoviče), pogosto nimajo (dovolj). Občine in dr- žava so tako pogosto prisiljene propadajočo kultur- no dediščino »predati« v roke zasebnemu kapitalu (prostor, namenjen uvodniku, mi preprečuje, da bi podrobneje razmišljal, zakaj je v kapitalizmu kapi- tal lahko močnejši od državnih proračunov). To pa ni samo zamenjava financerja. Nesojeni zasebni la- stnik gradu Ponoviče je namreč želel grad spreme- niti v zasebni dobičkonosni luksuzni hotel za pe- tične goste (da igrišča za golf ne omenjam), s tem pa kulturno dediščino preprosto uničiti. To drugo dobesedno »uničujoče« protislovje (skupaj s prvim, da država ne more več ustrezno financirati javnega interesa) poraja temačno vprašanje: Ali kapitalizem sploh še omogoča tisto pristno razumevanje kul- turne dediščine kot javne dobrine? To vprašanje se mi je v vsej ostrini zastavilo šele potem, ko sem v članku Družina Podnar bo obno- vila grad Ponoviče v Litiji, objavljenem 13. aprila letos na Multimedijskemu centru RTV Ljubljane, prebral sledeči odlomek: »A pojmovanje kulturne dediščine je pri nas lahko kompleksno. Leta se za grad ni zmenil nihče, ko pa se posameznik loti ob- nove, ga pristojni takoj zasujejo s kupom pravil.  ‚ Je kulturna dediščina neki tečaj o vratih iz osemnajstega stoletja ali je kulturna dediščina to, da nekdo v takem ambientu živi, se razvija, ustvarja, povezuje ljudi in ohranja kulturno dediščino pri življenju,‘  se sprašu- je Podnar.« V Podnarjevi izjavi se razkrivata dva koncepta kulturne dediščine. Prvega – kulturna de- diščina je tečaj o vratih iz osemnajstega stoletja – po Podnarju »zagovarja« država, najbolj verjetno Za- vod za varstvo kulturne dediščine, drugega pa novi lastniki gradu Podnarjevi - kulturna dediščina je to, da nekdo v takem ambientu živi, se razvija, ustvarja, povezuje ljudi in ohranja kulturno dediščino pri ži- vljenju. Koncepta sta - vsaj na prvi pogled - na- sprotujoča: država govori in poučuje o kulturni de- diščini, družina Podnar s petimi otroki, eden ima Downov sindrom, kulturno dediščino živi, oživlja in poklanja ljudem: želijo si ustvariti središče, kjer se bodo srečevali študenti z vsega sveta ter slikali, preučevali zgodovino in arhitekturo, radi bi pove- zali ljudi iz sveta literature, umetnosti in kulture in verjamejo, da bo grad Ponoviče v desetih letih postal svetovno prepoznano središče, Litija pa kul- turno prepoznavni prostor. Država pri obnovi Po- novič s predpisanimi tečaji zagovarja koncept stro- ke/znanosti. Ali so torej Podnarjevi proti strokam/ znanosti? Prav gotovo ne, saj so po besedah Jožice Podnar »navezali stike s strokovnjaki z geološke- ga inštituta, umetnostnimi zgodovinarji, arhitekti, s profesorjem na f ilozofski fakulteti, poznavalci gline in lončarstva«. Podnarjevim se pri prenovi gradu zdi strokovna/znanstvena pomoč strokov- njakov očitno zelo koristna, od države zahtevano pa razumejo (bolj) kot birokratsko »ustvarjanje težav« - posplošeno rečeno, država s svojo močjo z obveznimi strokovnimi/znanstvenimi tečaji o umetnozgodovinskih gradbenih prvinah izvaja ab- straktni vsebinski formalizem, ki Podnarjevim pri konkretnem oživljanju grajske dediščine v bistvu ni v kakšno večjo pomoč. Drugače povedano, med te- čaji in konkretnim oživljanjem dediščine ni organ- ske vsebinske povezave. (Konec koncev je že sama zahodnoveška znanost zaradi svojega razumskega predstavljanja resničnosti vedno v »nasprotju« s človekovo pristno izkušnjo te resničnosti.) Kapita- listična država ima tudi v tem primeru velike teža- ve s pristnim razumevanjem kulturne dediščine kot javne dobrine. Kako naj razume, da neka družina s svojimi rokami obnavlja in oživlja kulturno dedi- ščino pod »socialističnim« (narekovaje lahko mirno ukinemo) geslom »gradimo svetlejšo, spodbudnejšo in bolj vključujočo prihodnost za vse«, - ko pa v družbi, v kateri živimo, velja (le) denar in dobiček? Tomaž Sajovic 200 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 201Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaBotanika • Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem Njegovo odkritje sega v sredino 19. stole- tja, ko je rastlinstvo tedanjega Avstrijskega primorja in tudi Julijskih Alp sistematično raziskoval tržaški botanik in politik Muzio Tommasini (1794-1879), ki je k sodelova- nju pritegnil mladega nemškega (bavarske- ga) botanika in (pozneje) fitogeografa Otta Sendtnerja (1813-1859). Ta se je 3. avgusta leta 1841 skupaj s svojim psom (kodrom) in z dvema vodičema, Andrejem Tončičem in neimenovanim domačinom, divjim lovcem, povzpel na 2.261 metrov visoko goro nad dolino Bale in pod njo med drugim nabral tudi črnikasti pelin. Morež je še zdaj edino njegovo znano nahajališče v Jugovzhodnih Alpah. Njemu najbližje nahajališče je nad prela- zom Fedaja (Passo Fedaia) v južnotirolskih Dolomitih, tretji del nesklenjenega območja razširjenosti pa obsega Zahodne Alpe, kjer je bolj pogost. Povsod raste le v podvisoko- gorsko-visokogorskem pasu, predvsem v ka- mnitih traviščih z modriko (Sesleria caerulea, sin. S. albicans). Tone Wraber je leta 2005 avstrijskemu bo- taniku in profesorju Gustavu Wendelber- gerju (1915-2008) poslal temeljito poročilo o zgodovini raziskovanja črnikastega peli- na na Morežu in ta ga je objavil v svojem članku (Wendelberger, 2005). V tem članku je, iskreno, večina besedila Wraberjevega in po mojem čutenju bi moral biti najmanj njegov soavtor. Vsebuje pa opis prve najd- be in seznam njemu znanih botanikov, ki so jo ponovili oziroma potrdili. V njem so Carlo Marchesetti (1875, vodnik je bil Ivan Kravanja), Albert Bois de Chesne (1930, vo- dnik je bil Anton Tožbar), po drugi svetov- ni vojni (leta 1955) pa prof. Ernest Mayer, v spremstvu študentov, med drugimi tudi Andreja Martinčiča in Toneta Wraberja. Slednji je bil po dveh neuspelih posku- sih z Antonom Tožbarjem pri nahajališču črnikastega pelina ponovno 4. septembra leta 1962. O tem je pisal v svojem imeni- tnem članku v Planinskem vestniku (Wraber, 1975), še natančneje, tudi s fitocenološkim popisom, pa ga je dokumentiral v rokopisni beležnici, ki jo hrani Botanični vrt Univer- ze v Ljubljani. Pod Morež ga je spremljal Rafael Kavs iz Koritnice pri Bovcu (zdaj Kal-Koritnica). Po tem vzponu je bil pri črnikastem pelinu še štirikrat, nazadnje s študenti leta 1990. Prav tega leta je objavil zdaj že klasično knjigo Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, v katero je uvrstil tudi črni- kasti pelin. V nekaj odstavkih je mojstrsko napisal vse, kar nam je treba vedeti o tem pelinu, tudi o njegovem rastišču in zakaj ga v naši državi upravičeno lahko štejemo kot znamenitost. Sam sem bil v dolini Bale ali v gorah nad njo že v sedemdesetih letih dvajsetega stole- tja, a rastlinstvo v tej dolini sem začel opa- zovati in popisovati veliko pozneje. Gotovo mi je pri tem z nasveti in s svojimi članki in knjigami pomagal poleg prof. Mayerja prav on. Na nahajališču črnikastega pelina sem bil štirikrat, le prvič, poleti leta 1991, sam. Najnatančneje in najbolj zbrano sem si njegova nahajališča ogledal 14. avgusta leta 2011, ko sta bila z menoj tudi Branko Zu- pan in Peter Strgar. Posebej prvi mi je pri popisovanju in potem tudi pri vzponu na Morež zelo pomagal. Takrat smo ugotovili, da črnikasti pelin raste na zelo strmem (40 Strma severovzhodna pobočja Moreža. Tu poteka Sendtnerjeva botanična smer in ob njej so nahajališča črnikastega pelina. Foto: Igor Dakskobler. Kamnito alpinsko travišče pod Morežem, pogled v dolino Bale. Branko Zupan šteje primerke črnikastega pelina. Foto: Igor Dakskobler. 200 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 201Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaBotanika • Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem Njegovo odkritje sega v sredino 19. stole- tja, ko je rastlinstvo tedanjega Avstrijskega primorja in tudi Julijskih Alp sistematično raziskoval tržaški botanik in politik Muzio Tommasini (1794-1879), ki je k sodelova- nju pritegnil mladega nemškega (bavarske- ga) botanika in (pozneje) fitogeografa Otta Sendtnerja (1813-1859). Ta se je 3. avgusta leta 1841 skupaj s svojim psom (kodrom) in z dvema vodičema, Andrejem Tončičem in neimenovanim domačinom, divjim lovcem, povzpel na 2.261 metrov visoko goro nad dolino Bale in pod njo med drugim nabral tudi črnikasti pelin. Morež je še zdaj edino njegovo znano nahajališče v Jugovzhodnih Alpah. Njemu najbližje nahajališče je nad prela- zom Fedaja (Passo Fedaia) v južnotirolskih Dolomitih, tretji del nesklenjenega območja razširjenosti pa obsega Zahodne Alpe, kjer je bolj pogost. Povsod raste le v podvisoko- gorsko-visokogorskem pasu, predvsem v ka- mnitih traviščih z modriko (Sesleria caerulea, sin. S. albicans). Tone Wraber je leta 2005 avstrijskemu bo- taniku in profesorju Gustavu Wendelber- gerju (1915-2008) poslal temeljito poročilo o zgodovini raziskovanja črnikastega peli- na na Morežu in ta ga je objavil v svojem članku (Wendelberger, 2005). V tem članku je, iskreno, večina besedila Wraberjevega in po mojem čutenju bi moral biti najmanj njegov soavtor. Vsebuje pa opis prve najd- be in seznam njemu znanih botanikov, ki so jo ponovili oziroma potrdili. V njem so Carlo Marchesetti (1875, vodnik je bil Ivan Kravanja), Albert Bois de Chesne (1930, vo- dnik je bil Anton Tožbar), po drugi svetov- ni vojni (leta 1955) pa prof. Ernest Mayer, v spremstvu študentov, med drugimi tudi Andreja Martinčiča in Toneta Wraberja. Slednji je bil po dveh neuspelih posku- sih z Antonom Tožbarjem pri nahajališču črnikastega pelina ponovno 4. septembra leta 1962. O tem je pisal v svojem imeni- tnem članku v Planinskem vestniku (Wraber, 1975), še natančneje, tudi s fitocenološkim popisom, pa ga je dokumentiral v rokopisni beležnici, ki jo hrani Botanični vrt Univer- ze v Ljubljani. Pod Morež ga je spremljal Rafael Kavs iz Koritnice pri Bovcu (zdaj Kal-Koritnica). Po tem vzponu je bil pri črnikastem pelinu še štirikrat, nazadnje s študenti leta 1990. Prav tega leta je objavil zdaj že klasično knjigo Sto znamenitih rastlin na Slovenskem, v katero je uvrstil tudi črni- kasti pelin. V nekaj odstavkih je mojstrsko napisal vse, kar nam je treba vedeti o tem pelinu, tudi o njegovem rastišču in zakaj ga v naši državi upravičeno lahko štejemo kot znamenitost. Sam sem bil v dolini Bale ali v gorah nad njo že v sedemdesetih letih dvajsetega stole- tja, a rastlinstvo v tej dolini sem začel opa- zovati in popisovati veliko pozneje. Gotovo mi je pri tem z nasveti in s svojimi članki in knjigami pomagal poleg prof. Mayerja prav on. Na nahajališču črnikastega pelina sem bil štirikrat, le prvič, poleti leta 1991, sam. Najnatančneje in najbolj zbrano sem si njegova nahajališča ogledal 14. avgusta leta 2011, ko sta bila z menoj tudi Branko Zu- pan in Peter Strgar. Posebej prvi mi je pri popisovanju in potem tudi pri vzponu na Morež zelo pomagal. Takrat smo ugotovili, da črnikasti pelin raste na zelo strmem (40 Strma severovzhodna pobočja Moreža. Tu poteka Sendtnerjeva botanična smer in ob njej so nahajališča črnikastega pelina. Foto: Igor Dakskobler. Kamnito alpinsko travišče pod Morežem, pogled v dolino Bale. Branko Zupan šteje primerke črnikastega pelina. Foto: Igor Dakskobler. 202 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 203Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaBotanika • Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem do 45 stopinj) in kamnitem, nekoliko užle- bljenem jugovzhodnem pobočju gore nad Laštami na nadmorski višini okoli 2.100 do 2.120 metrov. Pobočje porašča visokogorsko travišče, v katerem je precej visokih steblik. Sam sem delal fitocenološka popisa, Bran- ko in Peter pa sta hodila naokoli. Drugi je predvsem fotografiral (dva svoja odlična posnetka mi je prijazno odstopil tudi za ta članek), prvi pa omejeval prostor, v katerem je pelin rasel, in štel njegove primerke. Po- vršino nahajališča smo ocenili na približno petnajst arov, število primerkov pa na štiri- sto petdeset do petsto. Skupno smo na dveh popisih našteli oseminpetdeset vrst. V po- pisu v Wraberjevi beležnici iz leta 1962 je napisanih sedemintrideset vrst. Ko sem primerjal naša popisa z Wraberjevi- mi, sem ugotovil, da je večina vrst skupnih. Le treh vrst iz njegovega popisa v naših ni bilo, a vse so take, da v tem okolju goto- vo še zdaj rasejo. Med vrstami iz naših po- pisov, ki jih ni v njegovem popisu, so bile nekatere značilnice podvisokogorsko-visoko- gorskih travišč, visokega steblikovja, skalnih razpok in melišč. Vse so na Morežu bolj ali manj pričakovane in jih je tudi Tone Wra- ber na tej gori najbrž poznal. Omenim naj le med travami in steblikami manj opazni kipeči kamnokreč (Saxifraga adscendens). Ta je v slovenskih Alpah (Julijskih in Kamni- ško-Savinjskih Alpah ter Karavankah) raz- meroma redek in ga v poznopoletnem in je- senskem času težko opazimo (pod Morežem sva ga popisala tudi z Branetom Anderletom več kot deset let prej, 22. junija leta 2000). Vse tri f itocenološke popise, Wraberjeve- ga in dva naša, sem uredil v f itocenološko preglednico in ugotovil, da tudi v zastiranju (pokrovnosti) vrst med našima in njegovim popisom ni veliko razlik. Še največja je bila pri gladki bilnici (tudi goli bilnici ali ležki/ leški, Festuca calva), ki je po naši oceni ime- la med vsemi popisanimi rastlinami največje zastiranje (pokrovnost) z oceno 3 (zastira- la je od petindvajset do petdeset odstotkov popisnih ploskev), v Wraberjevem popisu pa le oceno 1 (zastirala je le do deset odstot- kov popisne ploskve). Tone Wraber (1990) je združbo označil kot mešanje visokega ste- blikovja z rastlinami modrikavega vednoze- lenega šašja. Sam združbo, na podlagi treh popisov, imenujem po gladki bilnici (Fe- stucetum calvae s. lat). V slovenskih Alpah njene sestoje za zdaj uvrščamo v le eno aso- ciacijo Avenastro parlatorei-Festucetum calvae in jo imenujemo tudi po Parlatorejevi ovsi- ki (Helictotrichon parlatorei, sin. Avenastrum parlatorei). Te na naših popisih ni bilo in jo pod Morežem poznam le nižje, na obodu mokrišča Spodnji Lepoč, na nadmorski vi- šini okoli 1.700 metrov. Toda v naših popisih (tudi Wraberjevem) ni niti modrike niti vednozelenega šaša (Carex sempervirens). Poleg tega je primerjava s se- stoji združbe gole bilnice, ki so jo drugod v Jugovzhodnih Alpah opisali različni bota- niki, na primer v Krnskem pogorju Boštjan Surina (2005), pokazala kar precej skupnih vrst. Res pa v popisih izpod Moreža izsto- pajo poleg črnikastega pelina nekatere viso- ke steblike: gorski dežen (Heracleum mon- Kipeči kamnokreč (Saxifraga adscendens) je v gosti travi in steblikovju težko opaziti in še težje fotografirati. Foto: Peter Strgar. Kamnita alpinska travišča (Avenastro parlatorei-Festucetum calvae s. lat.), rastišče črnikastega pelina pod Morežem. Foto: Igor Dakskobler. 202 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 203Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaBotanika • Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem do 45 stopinj) in kamnitem, nekoliko užle- bljenem jugovzhodnem pobočju gore nad Laštami na nadmorski višini okoli 2.100 do 2.120 metrov. Pobočje porašča visokogorsko travišče, v katerem je precej visokih steblik. Sam sem delal fitocenološka popisa, Bran- ko in Peter pa sta hodila naokoli. Drugi je predvsem fotografiral (dva svoja odlična posnetka mi je prijazno odstopil tudi za ta članek), prvi pa omejeval prostor, v katerem je pelin rasel, in štel njegove primerke. Po- vršino nahajališča smo ocenili na približno petnajst arov, število primerkov pa na štiri- sto petdeset do petsto. Skupno smo na dveh popisih našteli oseminpetdeset vrst. V po- pisu v Wraberjevi beležnici iz leta 1962 je napisanih sedemintrideset vrst. Ko sem primerjal naša popisa z Wraberjevi- mi, sem ugotovil, da je večina vrst skupnih. Le treh vrst iz njegovega popisa v naših ni bilo, a vse so take, da v tem okolju goto- vo še zdaj rasejo. Med vrstami iz naših po- pisov, ki jih ni v njegovem popisu, so bile nekatere značilnice podvisokogorsko-visoko- gorskih travišč, visokega steblikovja, skalnih razpok in melišč. Vse so na Morežu bolj ali manj pričakovane in jih je tudi Tone Wra- ber na tej gori najbrž poznal. Omenim naj le med travami in steblikami manj opazni kipeči kamnokreč (Saxifraga adscendens). Ta je v slovenskih Alpah (Julijskih in Kamni- ško-Savinjskih Alpah ter Karavankah) raz- meroma redek in ga v poznopoletnem in je- senskem času težko opazimo (pod Morežem sva ga popisala tudi z Branetom Anderletom več kot deset let prej, 22. junija leta 2000). Vse tri f itocenološke popise, Wraberjeve- ga in dva naša, sem uredil v f itocenološko preglednico in ugotovil, da tudi v zastiranju (pokrovnosti) vrst med našima in njegovim popisom ni veliko razlik. Še največja je bila pri gladki bilnici (tudi goli bilnici ali ležki/ leški, Festuca calva), ki je po naši oceni ime- la med vsemi popisanimi rastlinami največje zastiranje (pokrovnost) z oceno 3 (zastira- la je od petindvajset do petdeset odstotkov popisnih ploskev), v Wraberjevem popisu pa le oceno 1 (zastirala je le do deset odstot- kov popisne ploskve). Tone Wraber (1990) je združbo označil kot mešanje visokega ste- blikovja z rastlinami modrikavega vednoze- lenega šašja. Sam združbo, na podlagi treh popisov, imenujem po gladki bilnici (Fe- stucetum calvae s. lat). V slovenskih Alpah njene sestoje za zdaj uvrščamo v le eno aso- ciacijo Avenastro parlatorei-Festucetum calvae in jo imenujemo tudi po Parlatorejevi ovsi- ki (Helictotrichon parlatorei, sin. Avenastrum parlatorei). Te na naših popisih ni bilo in jo pod Morežem poznam le nižje, na obodu mokrišča Spodnji Lepoč, na nadmorski vi- šini okoli 1.700 metrov. Toda v naših popisih (tudi Wraberjevem) ni niti modrike niti vednozelenega šaša (Carex sempervirens). Poleg tega je primerjava s se- stoji združbe gole bilnice, ki so jo drugod v Jugovzhodnih Alpah opisali različni bota- niki, na primer v Krnskem pogorju Boštjan Surina (2005), pokazala kar precej skupnih vrst. Res pa v popisih izpod Moreža izsto- pajo poleg črnikastega pelina nekatere viso- ke steblike: gorski dežen (Heracleum mon- Kipeči kamnokreč (Saxifraga adscendens) je v gosti travi in steblikovju težko opaziti in še težje fotografirati. Foto: Peter Strgar. Kamnita alpinska travišča (Avenastro parlatorei-Festucetum calvae s. lat.), rastišče črnikastega pelina pod Morežem. Foto: Igor Dakskobler. 204 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 205Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaBotanika • Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem tanum, sin. Heracleum sphondylium subsp. elegans), jaščarica (Peucedanum ostruthium) in potočna sivica (Tephroseris crispa), ki so dru- god v združbi gole bilnice zelo redke. Za zdaj torej rastlinsko združbo, v kateri pod Morežem uspeva črnikasti pelin, označuje- mo kot posebno različico Avenastro parlato- rei-Festucetum calvae var. Artemisia atrata, ki jo poleg črnikastega pelina razlikujejo prav naštete visoke steblike in še dve značilnici nekoliko vlažnega skalovja in grušča, nežni kamnokreč (Saxifraga tenella) in soška smilj- ka (Cerastium subtriflorum). Črnikasti pelin je kot ranljiva vrsta uvrščen na naš rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk. Ugotavljamo, da se kamnita tra- višča na strmih jugovzhodnih pobočjih Mo- reža za zdaj v letih ne spreminjajo korenito in se vsaj v zadnjih šestdesetih letih ohra- nja podobna rastlinska združba. Pelin je na podlagi opažanj pred nekaj več kot desetimi leti v njej vitalen in razmeroma pogost. Ne- posrednih človekovih vplivov nanj skoraj ni, razen verjetnih redkih vsakoletnih obiskov gornikov. Pogostejši obiskovalci so gamsi in najbrž tudi kozorogi. Na prisojnih pobočjih Loške stene nad dolino Bale se občasno pa- sejo ovce in paša se je na rastlinstvu strmih prisojnih pobočij pod nekaterimi vrhovi severovzhodno od Moreža očitno pozna- la. Pod Morežem ob naših zadnjih obiskih Loške stene ovc nismo opazili. Tej gori najbližje nahajališče črnikastega pelina nad prelazom Fedaja so imeli že za izumrlega, ko so ga leta 2004 ponovno odkrili. Sprašu- jemo se, kakšen bo v naslednjih desetletjih in še naprej na to visokogorsko rastlino in njena rastišča vpliv očitnih podnebnih sprememb. Zahvala Zahvaljujem se dedičem pokojnega profe- sorja dr. Toneta Wraberja, da so njegovo rokopisno zapuščino in strokovno litera- turo prepustili v hrambo Botaničnemu vrtu Univerze v Ljubljani, in njegovemu direktorju dr. Jožetu Bavconu, ki nama je omogočil njen ogled in delo v njej. Branko Zupan in Peter Strgar sta mi dragoceno pomagala pri popisovanju rastlinstva pod Morežem. Literatura: Dakskobler, I., Zupan, B., 2024: Fitocenološka oznaka rastišč črnikastega pelina (Artemisia atrata) v Julijskih Alpah. Hladnikia (Ljubljana), 53: 33–46. Surina, B., 2005: Subalpinska in alpinska vegetacija Krnskega pogorja v Julijskih Alpah. Scopolia (Ljubljana), 57: 1–222. Wendelberger, G., 2005: Zum Vorkommen von Artemisia atrata in den Julischen Alpen. Verhandlungen der Zoologisch-Botanischen Gesellschaft (Wien), 142: 47-49. Wraber, T., 1975: Moreš na Morež? Planinski vestnik (Ljubljana), 75: 569–580. Wraber, T., 1990: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 239 str. Detajl alpinskega travišča (Avenastro parlatorei- Festucetum calvae s. lat.) s črnikastim pelinom. Foto: Igor Dakskobler. 204 ■ Proteus 86/5 • Januar 2024 205Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem • BotanikaBotanika • Črnikasti pelin (Artemisia atrata) pod Morežem tanum, sin. Heracleum sphondylium subsp. elegans), jaščarica (Peucedanum ostruthium) in potočna sivica (Tephroseris crispa), ki so dru- god v združbi gole bilnice zelo redke. Za zdaj torej rastlinsko združbo, v kateri pod Morežem uspeva črnikasti pelin, označuje- mo kot posebno različico Avenastro parlato- rei-Festucetum calvae var. Artemisia atrata, ki jo poleg črnikastega pelina razlikujejo prav naštete visoke steblike in še dve značilnici nekoliko vlažnega skalovja in grušča, nežni kamnokreč (Saxifraga tenella) in soška smilj- ka (Cerastium subtriflorum). Črnikasti pelin je kot ranljiva vrsta uvrščen na naš rdeči seznam ogroženih praprotnic in semenk. Ugotavljamo, da se kamnita tra- višča na strmih jugovzhodnih pobočjih Mo- reža za zdaj v letih ne spreminjajo korenito in se vsaj v zadnjih šestdesetih letih ohra- nja podobna rastlinska združba. Pelin je na podlagi opažanj pred nekaj več kot desetimi leti v njej vitalen in razmeroma pogost. Ne- posrednih človekovih vplivov nanj skoraj ni, razen verjetnih redkih vsakoletnih obiskov gornikov. Pogostejši obiskovalci so gamsi in najbrž tudi kozorogi. Na prisojnih pobočjih Loške stene nad dolino Bale se občasno pa- sejo ovce in paša se je na rastlinstvu strmih prisojnih pobočij pod nekaterimi vrhovi severovzhodno od Moreža očitno pozna- la. Pod Morežem ob naših zadnjih obiskih Loške stene ovc nismo opazili. Tej gori najbližje nahajališče črnikastega pelina nad prelazom Fedaja so imeli že za izumrlega, ko so ga leta 2004 ponovno odkrili. Sprašu- jemo se, kakšen bo v naslednjih desetletjih in še naprej na to visokogorsko rastlino in njena rastišča vpliv očitnih podnebnih sprememb. Zahvala Zahvaljujem se dedičem pokojnega profe- sorja dr. Toneta Wraberja, da so njegovo rokopisno zapuščino in strokovno litera- turo prepustili v hrambo Botaničnemu vrtu Univerze v Ljubljani, in njegovemu direktorju dr. Jožetu Bavconu, ki nama je omogočil njen ogled in delo v njej. Branko Zupan in Peter Strgar sta mi dragoceno pomagala pri popisovanju rastlinstva pod Morežem. Literatura: Dakskobler, I., Zupan, B., 2024: Fitocenološka oznaka rastišč črnikastega pelina (Artemisia atrata) v Julijskih Alpah. Hladnikia (Ljubljana), 53: 33–46. Surina, B., 2005: Subalpinska in alpinska vegetacija Krnskega pogorja v Julijskih Alpah. Scopolia (Ljubljana), 57: 1–222. Wendelberger, G., 2005: Zum Vorkommen von Artemisia atrata in den Julischen Alpen. Verhandlungen der Zoologisch-Botanischen Gesellschaft (Wien), 142: 47-49. Wraber, T., 1975: Moreš na Morež? Planinski vestnik (Ljubljana), 75: 569–580. Wraber, T., 1990: Sto znamenitih rastlin na Slovenskem. Ljubljana: Prešernova družba, 239 str. Detajl alpinskega travišča (Avenastro parlatorei- Festucetum calvae s. lat.) s črnikastim pelinom. Foto: Igor Dakskobler.