Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . .	... L	1.250
34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . .	... L	2.500
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L	3.500
34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410	
i
Leto XXI. - Štev. 12 (1042)
Gorica - četrtek, 20. marca 1969 - Trst
Posamezna številka L 50
Razmišljanje o nekem srečanju	y	ObjetTlU	SOVraŠtVH
...	i	•	 .	 y._»j  hrt Halil knlrp Ir Ari ct l Pri lpi/ipariih na ip
Slovenci, kot ves ostali svet, preživljamo neko globoko krizo, ki sega na vsa področja narodnega življenja. Ta kriza za sedaj ni še tako vidna kakor kje drugje, vendar se njeni znaki pojavljajo zdaj v tej zdaj v drugi obliki. Eden takih znakov naše globoke krize je bil tudi potek srečanja za okroglo mizo, ki so ga pripravili zastopniki primorskih revij v Trstu v Kulturnem domu dne 13. februarja letos. Pred tem srečanjem je bil predhodni razgovor v gostilni v Tupelčah na Krasu. Tam je dozorelo spoznanje, da je potreben nov in širši razgovor. Do tega je prišlo, kot že omenjeno, v Trstu in so ga organizirala uredništva revij Mladika, Most in Zaliv Iz Trsta ter Goriška srečanja, Kaplje in Idrijski razgledi z onstran meje.
O	tej okrogli mizi v Trstu so že poročala dnevna in revijalna glasila na obeh straneh meje. Iz teh poročil in iz poročil udeležencev je razbrati, da je bila okrogla miza zelo burna, a vendar koristna, čeprav je težko razbrati resnico, ker vsak po svoje poroča. Kljub temu moremo ugotoviti nekaj dejstev.
Predvsem so na debatnem večeru spoznali, kako malo se Slovenci tostran in onstran meje pravzaprav poznamo. Predvsem velja to za rojake v Sloveniji, ki hodijo sem na Primorsko v Trst in Gorico predvsem zaradi pralnikov in hladilnikov ter zaradi avtomobilov. Življenje manjšine, njeni problemi in težave so jim deveta briga. Poudarili so, da se to ne tiče samo preprostih ljudi, temveč v veliki meri tudi inteligence in vodilnih krogov v Ljubljani. To so nekateri govorniki označili kot »bolno stanje«. Na to bolno stanje je že dalj časa opozarjal profesor Boris Pahor v Zalivu.
Naslednja resnica, ki je prišla na dan, je bila ugotovitev, da za tako stanje nosijo pri nas v zamejstvu odgovornost neki določeni slovenski krogi v Italiji, ki v svojem dnevniku »neobjektivno in pristransko poročajo, dušijo besede in strižejo prispevke sotrudnikov. Vse to, kajpak, na "višji” ukaz in v korist znane peščice privilegirancev«, kot je očital eden izmed tržaških diskutantov. Ti so, ki s svojim dnevnikom in poročili ustvarjajo javno mnenje v Sloveniji in ki edini imajo dostop do vodilnih kadrov tam preko meje.
Potem so znova pribili odgovornost komunistične partije Italije, ki ob vsaki priložnosti poudarja, da jo voli večina tržaških Slovencev, njih zvestobo pa nagrajuje z lističem »Delo«, ki parkrat na leto pokuka na dan s slabimi prevodi italijanskih ali poitalijančenih člankov. S tem je KPI že prepričana, da zadosti potrebi po kulturni in narodni rasti svojih slovenskih volivcev.
Tudi zastopniki revij z onstran meje niso imeli privezanega jezika in so povedali marsikatero resnico na račun, kako se tam goji kultura in kako se goji narodna zavest med mladino. Pravijo, da so nekateri zaradi svoje odkritosrčnosti bili klicani na odgovor.
Tako naj bi bil torej potekal ta razgovor za okroglo mizo, ki se je na koncu moral nujno prevreči tudi v osebno obračunavanje, saj so za omenjena dejstva odgovorni določeni ljudje, ki so ali se izdajajo za voditelje ljudstva.
Kriza je torej očitna: kriza ljudi in kriza idej. Znak te krize je tudi ustanovitev Slovenske levice na Tržaškem, ki se je pred nedavnim na ustanovnem občnem zboru na Opčinah oklicala za samostojno stranko. Morda je ta korak slovenskih levičarjev prvi viden sad okrogle mize v Kulturnem domu. Je pa obenem logična posledica slovenskih levičarjev, ki jih je že zdavnaj razočarala KPI in prav tako uradna ljubljanska in jugoslovanska politika do Slovencev v Italiji in Slovenska kulturno gospodarska zveza kot nositelji-ca in izvrševalka te politike.
Krizi v vrstah Slovenske skupnosti dru-guje torej kriza v vrstah slovenskih levičarjev, samo da so razlogi za to krizo drugačnega značaja. V Slovenski skupnosti gre, po našem mnenju, za krizo ljudi, za osebne spore, kdo bo »kapo« in kdo
bo delil kake koristi. Pri levičarjih pa je kriza tudi ideološkega značaja, ker izhaja iz spoznanja, da Komunistična partija Italije ni zainteresirana pri reševanju obstoja slovenske manjšine v Italiji. Kar naredi, naredi le zaradi videza in zaradi volilnih interesov.
Zveza komunistov Jugoslavije oziroma Slovenije pa se je vedno ozirala le na majhno skupino Slovencev in ščitila predvsem svoje in njihove gospodarske koristi, ne pa splošne koristi slovenske manjšine. Od tod sklep, da se je treba nasloniti na lastne sile, to je na lastno stranko. To, kar delajo demokratični Slovenci že od junija 1945.
MIKLAVŽ BOŽIC
Politiki in državniki vseh vrst, raznih strank in različnih sistemov radi govorijo o človečanstvu, o državljanskih pravicah, o potrebi sožitja in medsebojne pomoči. Uradno se vsepovsod poudarja ljubezen do bližnjega, dejansko pa se vse prepogosto uveljavlja vodilo : »Homo homini lupus — človek je človeku volk«.
V	NAŠI BLIŽINI
Začnimo kar pri naši domovini! Sovraštvo, ki ga je prinesla komunistična revolucija in so ga njeni
Biafra tone v krvi
V	torek, 11. marca so nigerijski bombniki sovjetske izdelave, ki jih vodijo egiptovski piloti, z raketami in bombami napadli tržnico v Umuahiji, ki je trenutno glavno mesto odcepljene Biafre, in bližnjo vas, kjer so porušili pet hiš. Pri tem je bilo ubitih 64 prebivalcev, 134 pa ranjenih. To je bil največji napad na civilno prebivalstvo po 25. februarju, ko je bilo v vasi Azu Abamu ubitih 509 civilistov. Svetovna javnost postaja vedno bolj ogorčena in se sprašuje, kako dolgo bo še trajalo nečloveško mesarjenje črncev iz plemena Ibo.
Predsednik nigerijske vlade v Lagosu polkovnik Gowon se sicer zaklinja, da je strogo prepovedal svojemu letalstvu bombardirati civilno prebivalstvo in civilna poslopja. Morda. Toda dejstvo je, da najeti egiptovski piloti sipljejo bombe vsevprek in da bombardiranje civilistov narašča. To je ugotovila mednarodna komisija v Lagosu in to ugotavljajo vsak dan razni tuji dopisniki v Biafri.
Eden izmed njih je tudi vnuk pokojnega Winstona Churchilla. Ta je poslal zadnje dni v Anglijo več člankov in fotografij o razmesarjenih truplih otrok, starcev in žena ter o uničenih bolnišnicah. Te slike so britansko javnost tako razburile, da so poslanci vseh strank prisilili angleškega ministrskega predsednika Wilsona, da je moral dati izjavo o vladni politiki glede Biafre.
Wilson se izgovarja, da če Vel. Britanija ne bo več pošiljala orožja zvezni nigerijski vladi v Lagos, bo s tem Nigerijo izročila v roke Sovjetski zvezi. Ta je že krepko zapletena v pošiljanje orožja v Ni-
gerijo, kajti v njenem interesu je, da mohamedanski elementi zmagajo nad krščanskim Ibo plemenom. Biafra, če bi dosegla neodvisnost, bo držala z Zapadom. To vedo Sovjeti, zato delajo vse mogoče, da bo odpor Biafre strt. Angleži pa kot vedno mislijo le na svoje trgovske interese. Ni važno, če propade narod 12 milijonov; zanje edino važno je, da bodo še naprej lahko izkoriščali nigerijsko prirodno bogastvo, zlasti petrolej, ki se- nahaja prav na ozemlju odcepljene Biafre.
Dinamitni napad na cerkev
Na cerkev sv. Antona Della Pieve v kraju Concesio (Brescia), kjer je bil krščen sedanji papež Pavel VI., je bil v zgodnjih urah 4. marca letos izvršen dinamitni atentat, ki je poškodoval glavni vhod in povzročil razibtje šip v svetišču in na bližnjih poslopjih. Atentatorji so raztresli tu di lističe, na katerih pozivajo k uporu zoper obstoječi red.
nosilci načrtno širili in gojili, v Sloveniji še zdavna ni mrtvo. Še vedno se vse tiste, ki so se postavili po robu načrtom komunistične partije, označuje za izdajalce in se jim zanika roka sprave, čeprav korist lastne države in naroda to nujno terja. Sovraštvo teh partijskih zagrizencev gre celo tako daleč, da še danes ne puste prenesti kosti svojih ideoloških nasprotnikov, od njih samih pobitih, na blagoslovljeno zemljo. Mar ni to strahota sovraštva?
Sovraštvo preveva politične emigrante, zlasti tiste iz ustaških vrst. Srbi so zanje ljudstvo, ki bi ga najraje iztrebili z obličja zemlje. Politični atentati se jim zde nekaj popolnoma naravnega in ko svojega nasprotnika izločijo, čutijo v sebi tiho veselje, da jim je naklep uspel. Srbi spet neradi pristajajo na razcvet makedonskega naroda, Bolgari pa sploh trdijo, da Makedoncev ni in da so le del bolgarskega ljudstva.
Pojavom narodnega sovraštva smo priča tudi na slovenskem Koroškem in tu pa tam na Goriškem ter Tržaškem. Sploh morajo na splošno manjšine vse prepogosto uživati kruh, ki ga ni okvasila krščanska ljubezen.
VERSKI BOJI
Ozrimo se samo na Ulster v Severni Irski! Tam se katoličani kot manjšina že desetletja borijo za svoje politične pravice, za enakopravnost, za konec stoletnega zatiranja s strani protestantov. Pa komaj jim hoče krajevna vlada
Izbruh narodne nestrpnosti na slovenskem Koroškem
V noči od torka na sredo preteklega tedna so doslej še neznani storilci odstranili v Velikovcu na Koroškem tablo z dvojezičnim napisom s poslopja tamkajšnje posojilnice in hranilnice. Poslopje posojilnice in hranilnice v Dobrli vesi, kjer dvojezičnega napisa očividno niso mogli
Pretekli teden se je vršil v Beogradu IX. kongres Zveze komunistov Jugoslavije, ki je tudi izven Jugoslavije vzbudil precej pozornosti. Komunistične stranke Sovjetske zveze, Poljske, Češkoslovaške, Vzhodne Nemčije, Madžarske in Bolgarije na ukaz iz Moskve niso poslale svojih delegacij, pač pa je bilo nazvoče odposlanstvo iz Romunije.
Na Češkoslovaškem je javnost z nevo-
1	jo sprejela vest, da se njihova delegacija ni smela udeležiti kongresa v Beogradu. Več tisoč študentov se je 14. marca zbralo v Pragi pred jugoslovanskim poslaništvom ter vzklikalo Jugoslaviji in Titu. Jugoslovansko poslaništvo je tudi prejelo nad 2500 brzojavk, pisem in drugih pozdravov, ki so izražali obžalovanje, da je odposlanstvo češkoslovaške partije ostalo doma.
Prva seja komunističnega kongresa v Beogradu je bila posvečena petdeseti obletnici ustanovitve komunistične partije Jugoslavije, osrednji referat pa je imel sam Tito o temi »Aktualni notranji in mednarodni problemi ter vloga Zveze komunistov Jugoslavije v socialističnem sistemu samoupravljanja«. V teku svojega izvajanja je Tito napovedal ustanovitev »izvršnega urada« Zveze komunistov Jugoslavije, v katerem bosta poleg Tita še po dva člana iz vsaike republike, v glavnem
dosedanji predsedniki oz. tajniki centralnih republiških komunističnih odborov. Iz te sredine naj bi po Titovi smrti izvolili tudi njegovega naslednika. Slovensko republiko bosta v novem »izvršnem uradu« zastopala Edvard Kardelj in Stane Dolanc,
Določen je bil tudi bodoči predsednik zvezne vlade v Beogradu Slovenec Mitja Ribičič, po rodu Tržačan, saj se je rodil leta 1919 v Trstu kot sin znanega mladinskega pisatelja Josipa Ribičiča. Med zadnjo vojno je opravljal komisarsko službo v raznih partizanskih odredih, po zmagi revolucije pa je bil nekaj časa tudi republiški sekretar za notranje zadeve, kamor je spadala proslula UDB-a. Ribičič je znan po svojem stališču, da ne sme poudarjanje slovenstva ovirati razvoja komunistične preosnove jugoslovanskih narodov in odklanja stališče tistih slovenskih komunistov, da se za utrditev slovenstva premalo stori in da Beograd ovira slovenski gospodarski razvoj. Osebno je vnet zagovornik komunistične ideje, ki naj ima prednost nad narodno, zato je vedno bil na liniji Beograda in omalovaževal negodovanje slovenskih gospodarskih in kulturnih krogov. Ni čuda, da ga je zato Beograd smatral za vrednega, da dasi Slovenec, prevzame predsedstvo bodoče zvezne vlade.
uničiti, ker je vzidan v steno, so pa premazali z žaljivim napisom »Tschuschen (izg. čušen) raus!«, kar naj bi pomenilo »Slovenci, ven!« »Čuš« pomeni na Koroškem nemško psovko za naše ljudi.
Oba atentata zoper slovenske gospodarske ustanove sta verjetno v zvezi z uprizarjanjem satirične komedije »Martin Krpan«, ki jo zadnje nedelje Slovenska kr-ščansko-kultuma zveza v režiji Vinka Zaletela z velikim uspehom uprizarja po slovenskem Koroškem. Za zadnjo nedeljo je bila igra napovedana v občinski dvorani mesta Velikovec. Strupeno zagrizeni koroški nemški »brambovci« (Abwehrkamp-fer) so v zvezi s tem sprožili silno gonjo, da bi velikovška občinsika uprava Slovencem odpovedala uporabo dvorane. Do tega sicer ni prišlo, a da bi občinski odborniki nemške nestrpneže pomirili, so sprejeli sklep, da bo v bodoče občinsko dvorano prejel v uporabo le tisti prosilec, ki mu bo dovoljenje dano soglasno. To pomeni, da v bodoče Slovenci nikdar več ne bodo mogli nastopiti v tej dvorani, saj se bodo vedno dobili taki, ki bodo glasovali proti.
Novi napad na dvojezične napise in gonja zoper slovenski igralski nastop v Velikovcu sta silno razburila koroške Slovence, ki vidijo v teh nekulturnih izbruhih ponovno oživitev nemške nestrpnosti proti slovenski manjšini in to v času, ko stoji Koroška neposredno pred 50-letnico plebiscita, ki je biil ugoden za Avstrijo.
Takšna šovinistična dejanja postavljajo na laž vsa zatrjevanja avstrijskih politikov o ugodnem vzdušju med manjšinskim in večinskim prebivalstvom na Koroškem, so pa tudi opozorilo sedanjim oblastnikom v Sloveniji in Beogradu, da ni zadosti za obrambo slovenskih interesov na Koroškem, če se bratijo z avstrijskimi socialisti in vedno ponavljajo že oguljeno frazo o »odprtih mejah«.
vsaj malo ustreči, se že dvigne bes protestantskih fanatikov.
Ekumenska misel v tem delu Irske je še vedno brez korenin. Vsi sicer verujejo v Kristusa, toda tuja jim je prva in največja zapoved krščanstva, zapoved medsebojne ljubezni. Ko vodnik anglikanske Cerkve nadškof Ramsey govori v Londonu v stolnici ob priliki molitvene osmine v korist zedinjenja krščanskih ver, ga nekateri v cerkvi navzoči ozmerjajo za izdajalca.
RASNO SOVRAŠTVO
Črnska manjšina v Sev. Ameriki je prav tako predmet diskriminacije s strani belega prebivalstva. Ni čudno, da potem klije v črnskih naseljih tiho sovraštvo, ki od časa do časa preraste v upor in divjanje zoper vse, kar je v zvezi z belo raso. Prav tako so goreči pripadniki nove levice, bodisi v Ameriki kot v Evropi, polni strupenega sovraštva do vsega obstoječega. Spet se pojavlja črna zastava anarhizma in spet se mladina opaja ob misli, da je treba novi svet graditi na ruševinah starega.
Sovraštvo mohamedanskih Hau-sa črncev v afriški državi Nigeriji do krščanskem Ibo plemena je tam povzročilo državljansko vojno, ki je brez primere in ki lahko privede do fizičnega uničenja dva-najstmilijonskega naroda. Sovraštvo je edina demonska vez, ki druži sicer razprte arabske države zoper judovski narod v Izraelu. To sovraštvo je doseglo tako strahotno stopnjo, da se tako Jud kot Arabec držita načela: Tvoja smrt je moje življenje. Sicer se pa tudi Arabci med seboj pobijajo brez vsakega sramu in usmiljenja, pa naj gre za državljansko vojno v Jemenu ali pa za ponavljajoče se državne udare v Siriji in Iraku.
UMORI ZARADI IDEOLOGIJE
Precej pisanja je bilo svoj čas o pomorih v Indoneziji. V tej pretežno mohamedanski deželi je po neuspelem komunističnem udaru prišlo do čistk, v katerih je bilo »pospravljenih« do milijon s komunizmom obtoženih Indonezijcev, pa čeprav so si vsi bratje po krvi in večinoma tudi po veri.
V	Južnem Vietnamu komunistični Vietkong pridno likvidira vse, ki se mu upajo zoperstaviti. Taktika vietnamske Osvobodilne fronte zelo sliči taktiki slovenske OF med zadnjo vojno: izločiti vse, ki bi ob koncu spopada utegnili prekrižati načrte polastitve oblasti komunistom.
Koliko žrtev je zahtevala nedavna »kulturna revolucija« na Kitajskem, verjetno nikdar ne bomo zvedeli. Bil je to krut boj za oblast, ki ni poznal ne obzirnosti ne usmiljenja.
* * *
Sovraštvo je nekaj strahotnega, je nesreča, še več, poguba za vsako skupnost, za vsako družbo, za vsako sosesko ali družino, naj večja pa za tistega, ki sovraži. Žal ga je dosti tudi med nami, tudi med takimi, ki redno zahajajo v cerkev. Videli smo, kaj vse to sovraštvo poraja: ideologija, napačna predanost veri, različnost rase ali jezika pa še prezir vsega, kar ni moje ali ne drži z menoj.
Nujno je zato potrebno, da najprej kot ljudje, potem pa še kot kristjani pospešujemo dobro voljo, mirimo strasti in blažimo spore. A začnimo vedno najprej pri samih sebi!
Pravice laikov v Cerkvi Let0 Svetnikov I.
Laiki so udje Cerkve in člani človeške družbe. Obojno občestvo jim zagotavlja posebne pravice in nalaga posebne dolžnosti, ki jih morajo zliti v harmonično enoto. Cerkveni zbor jim priporoča: »Pri vsaki svetni zadevi naj vodi krščanska zavest, kajti prav nobeno človeško dejstvo-vanje, pa čeprav zgolj svetnega območja, se ne sme odtegniti božjim ukazom. Odkloniti je namreč treba nazor, da se boljši svet lahko zgradi brez vere in verske svobode državljanov.«
Laiki pa imajo v Cerkvi tudi številne pravice. Tako imajo pravico zahtevati, da jim dušni pastirji nudijo v izobilju duhovne dobrine: božjo besedo in sv. zakramente. Iskreno in zaupno naj jim povedo svoje potrebe in želje. Pravico, pa tudi dolžnost imajo, da prikažejo svoje mnenje v zadevah, ki so koristne za Cerkev, in sicer po organih, ki jih je Cerkev za to postavila, vedno pa »v službi resnice, odločno, previdno, s spoštovanjem in ljubeznijo do tistih, ki predstavljajo Kristusa.« Papež Pavel VI. je v navedenem govoru lavreatom rekel, da Cerkev danes naravnost prosi laike, naj jo informirajo o neštetih problemih svetnega življenja, ki jih laiki bolje poznajo kot duhovniki. Naj bodo »jasne priče, modri svetovalci, plemeniti sodelavci, tehtni izvedenci, ki Cerkvi prikazujejo zahteve sodobne družbe, rešitve in način koristnih izvedb. Cerkev pričakuje od laikov veliko na šolskem, upravnem, zakonodajnem, socialnem, časnikarskem, umetniškem, karitativnem polju.«
Laiki naj seveda radi poslušajo in ubogajo cerkvene predstojnike, pa tudi molijo naj zanje.
Končno cerkveni zbor naroča dušnim pastirjem, naj spoštujejo dostojanstvo in lastno odgovornost laikov v Cerkvi; držijo naj se njihovih nasvetov, jim zaupno poverjajo službe in naloge in jim dopuščajo pravo prostost in možnost delovanja, da, vzpodbujajo naj jih naravnost, naj bi začeli s pobudami in delom na lastno odgovornost. Z očetovsko ljubeznijo naj spremljajo njihovo delo in sprejemajo njihove želje in zahteve. Dušni pastirji naj cenijo zdravo svobodo, ki pristoja vsem, tudi laikom.
Slični zaupni odnosi med duhovništvom in Iaikatom bodo obrodili velike koristi za Cerkev samo. V laikih se bo izoblikovala zavest lastne odgovornosti, se okrepil njihov polet in sodelovanje s hierarhijo, ta pa, oprta na izkustva laikov, bo lažje sodila v duhovnih in svetnih stvareh. Na ta način se bo Kristusova Cerkev opirala na vse svoje ude in učinkovito vršila v svetu svoje poslanstvo.
Da, zares! Nastopila je ura laikov. Cerkveni zbor je odkazal katoliškemu laikatu častno mesto v Cerkvi in mu poveril visoke naloge. Vse to pa ni nikaka milost, ki jo je koncil naklonil laikom, temveč vrojeno dostojanstvo in pravica, ki ju je Bog dal laikom ob ustanovitvi svoje Cerkve na zemlji.
ZAKLJUČKI IN SKLEPI
Kaj pa naša stvarnost? Naše stanje?
To stvarnost in ustrezne zaključke ter sklepe bomo primemo ugotovili na osno-
vi	nekaterih točk, ki jih povzamemo iz povedanega:
1. Utrdimo v sebi zavest, živ občutek, da je cerkveni zbor zgodovinska prelomnica, ki bo odločevala o življenju bodočih rodov. Zatorej sledimo bolj pozorno dekretom koncila!
2. Dogmatična konstitucija o Cerkvi je z novo lučjo osvetlila naravo, bistvo, naloge in cilje laikata v Cerkvi. Naša dolžnost je, da vse to preštudiramo, si osvojimo nove nazore in jih izvajamo v praksi.
3. Laikat je sestavni del cerkvenega ustroja: vsak vernik je živ ud, zato pa mora živeti s Cerkvijo in z njo težiti k ciljem, za katere je ustanovljena. Ker je njen cilj posvečevati človeštvo, mora tudi vsak laik aktivno sodelovati pri njenem odrešilnem delu.
4. Laiki morajo biti »most med Cerkvijo in svetom«; božji pričevalci z življenjem po veri; kvas, ki od znotraj posvečuje človeško družbo.
5. Laiki, ki so istočasno udje Cerkve in člani človeške družbe, se morajo krepko uveljaviti na vseh področjih človeškega dejstvovanja, se zanimati za vse zadeve in probleme sodobnega življenja; morajo pa to dejstvovanje usmerjati v to, da bi pokristjanili vse ustanove in vse javno življenje.
6. Laiki imajo pravico, da zahtevajo dušnih dobrin, pa tudi da dajejo nasvete, pobude in da postavljajo razsodne in koristne zahteve.
DR. RUDOLF KLINEC
Pri Zadrugi katoliških duhovnikov v Ljubljani je izšla prva knjiga življenja svetnikov. V njej so opisani svetniški godovi pa tudi Gospodovi in Marijini prazniki od 1. januarja do 31. marca. Gospodovi prazniki so v knjigo vključeni zato, ker bi drugače nastale vrzeli v praznovanju, še bolj pa zato, ker so ti prazniki najboljši temelj za pojmovanje svetništva; spominjajo nas namreč na skrivnosti naše vere, iz katerih so živeli vsi božji svetniki. Marijini prazniki pa so med opise svetnikov vključeni zato, ker je Marija Kraljice vseh svetnikov, Mati Cerkve in Posoda vse svetosti. Kot srednica vseh milosti je Marija svetnikom posredovala vse milosti, da so se spopolnili do vse polnosti božje. Težko bi našli katerega izmed njih, ki ne bi v svojem življenju bil vnet častilec Matere božje.
Leto svetnikov I. obsega okrog 900 strani. Uvodni besedi ljubljanskega nadškofa in uredništva Leta svetnikov sledi izčrpno obdelano bogoslovno vprašanje o svetni-štvu, česar doslej slovenske izdaje življenja svetnikov še niso imele. Napisal ga je teološki profesor dr. Anton Strle. Prvo poglavje nas seznanja o tem, kdo so svetniki; drugo obravnava ravnanje Cerkve pri ugotavljanju svetništva; o češčenju svetnikov govori tretje poglavje, zadnje poglavje pa o zatekanju k priprošnji svetnikov. Kar priznajmo, da imamo o svetni-štvu in o svetnikih revne pojme, zato preberimo gornjo teološko razpravo še prej, preden bomo začeli brati posamezne svetniške opise.
Knjigo krasi 21 lepih svetniških in Marijinih podob v čmobeli in barvni tehniki,
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMHiiiimiiiiiiMiiiiiiiiiiiimiMiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiii
Duhovniški celibat
Po zapadnem svetu, katoliškem in ne-katoliškem, se zadnje čase o duhovniškem celibatu mnogo razpravlja. To vprašanje, se zdi, bolj zanima nepoklicane kot tiste, ki so prizadeti, to je duhovnike same. Zapadni svet in deloma tudi socialistični sta bolna od spolne vročice, ki jo podžiga seksualna usmerjenost ogromnega dela družbenih občil. Videz je, da je temu svetu celibat trn v peti in z vsemi sredstvi podpihuje gonjo proti njemu. Res je, da je zadnja leta zaradi celibata in devi-štva odpadlo več duhovnikov- in redovnikov ter redovnic kakor prej.
Vsi razlogi, ki so nekdaj privedli Cerkev, da je celibat uvedla, drže še danes. Odlično so navedeni v cerkvenih dokumentih, zlasti v encikliki Pavla VI.. Še vedno duhovniki ponazarjajo Kristusa, nadaljujejo njegovo delo, pričajo zanj pred brezvernim svetom. Čim bolj bodo podobni Kristusu po svojem osebnem življenju, tem bolje jih bo mogel porabiti. Kristus je govoril o samskih zaradi nebeškega kraljestva. Kdo je prej poklican v to vrsto kot duhovnik?
OKNO V DANAŠNJI SVET
Slovenski zvonovi prispeli v Avstralijo
Slovenski izseljenci v Avstraliji so si lani v mestu Melbourne zgradili cerkev sv. Cirila in Metoda, ki jo je blagoslovil škof koprske administrature dr. Janez Jenko. Franc Mostar je za to cerkev vlil v Ljubljani tri zvonove, težke od 50-80 kg. V Avstralijo so bili odposlani pred novim letom, sedaj pa je prišlo sporočilo, da so že prispeli v Melbourne. Iz Genove do Melbourna so bili na poti mesec dni. Čeprav se ne bodo smeli preveč oglašati —
v	mestih je uporaba zvonov omejena — bodo brez dvoma za tamkajšnje Slovence lep pozdrav iz domovine.
Tudi holandski jezuiti bi radi šli po svoje
Holandski jezuit Jos Vrijburg iz Amsterdama je naznanil, da se namerava v avgustu poročiti, a da bo še naprej vršil duhovniško službo. Vrhovni predstojnik jezuitov p. Arrupe je izjavo petih holandskih jezuitov v Amsterdamu, v kateri zahtevajo odpravo celibata, zelo ostro obsodil. Dejal je, da je tako ravnanje težak prekršek zoper edinost v veri in ljubezni ter brezobzirno teptanje pokorščine, ki je bila vedno osnova jezuitskega reda. Medtem pa so našli holandski škofje za Josa Vrijburga kompromisno rešitev: v bodoče bo smel vršiti le bogoslužje besede, to je držati duhovne konference. Zdi se, da Rim
taki rešitvi ne nasprotuje in da bi mogla priti v poštev tudi za druge bivše duhovnike.
Ni komunist
Metropolit Nikodim iz Leningrada je znan po tem, da rad daje izjave v korist sovjetske politike in da je tudi zagovarjal zasedbo Češkoslovaške po sovjetskih četah. Ko se je nedavno mudil v Severni Ameriki, so mu tamkajšnji pravoslavni verniki vrgli v obraz, da se pusti voditi od marksistično-politične filozofije. Metropolit Nikodim je na očitek odgovoril, da kdor hoče biti komunist, mora biti tudi ateist, kajti pravi komunist se nikdar ne more oslanjati na krščanski svetovni nazor.
Zasedba španske cerkve v Parizu
Sto Špancev, ki živijo v Parizu, je za 24 ur zasedlo tamkajšnjo špansko cerkev. S tem so hoteli protestirati zoper obstoječe politično stanje v Španiji, kjer so že nekaj časa ukinjene vse državljanske pravice. Izročili so tudi pismo pariškemu nadškofu msgr. Martyju, v kateri obžalujejo hlapčevsko stališče španskega episkopata, ki je brez ugovora sprejelo zadnje nedemokratične ukrepe Francovega režima. Temu se sicer ni preveč čuditi, kajti na podlagi španskega konkordata je španski državni poglavar tisti, ki izbira škofe. V Španiji v tem oziru še vedno vlada čas pred zadnjim koncilom.
V	lanskem pismu duhovnikom je papež govoril, kako sodobni svet potrebuje duhovnika. Toda oženjen duhovnik ni sposoben dati svetu, kar potrebuje. Papež pravi: »Duhovnik je sam po sebi znamenje Kristusove ljubezni do človeštva in priča brezmejne prizadevnosti, s katero Cerkev' želi uresničiti tisto ljubezen, ki gre vse do križa.« Svet bo veroval v duhovnikovo poslanstvo samo, če ta sprejme nase odpovedi in žrtve.
Zanimivo! Pravoslavni srbski duhovniki iz zapadne Evrope in Amerike prosijo za neoženjene duhovnike, kajti samo taki bodo mogli biti kos nalogam med njihovimi sonarodnjaki-izseljenci. Kdor misli, da se bo povečalo število duhovniških kandidatov, če odpade celibat, se vara. Družine, ki so sposobne, da dajo dobre, goreče duhovnike, bodo sposobne same od sebe tudi ohranjevati človeški rod.
Rešitev pokvarjeni zakonski morali ni v popuščanju, ampak v vrnitvi na krščansko pojmovanje zakona, ki ne razdvaja ljubezni od rodovitnosti. In dobra priprava na zakon ni v svobodni ljubezni ter izživljanju pred zakonom, ampak v močnem, nenehnem prizadevanju za čistost mladine. Prav tako ni rešitev problema duhovniškega naraščaja v odpravi celibata, temveč v odpovedi družinskemu življenju zaradi božjega kraljestva. Gre za prostovoljno žrtev, sprejeto premišljeno in iz ljubezni do duš. Ni to vsem dano doumeti, a kdor je enkrat šel na to pot, naj se ne ozira nazaj.
Previranja v Cerkvi so znamenje življenja, stalne borbe med dobrim in zlim, med Kristusom in hudobnim duhom. Neomajno se držimo Cerkve, njenega živega učiteljstva in vodstva, pa gotovo ne bomo zašli na stran poti. Cerkev je stara, pa vedno nova, spoštuje izročilo, a nas obenem poziva, da postrgamo stari kvas.
S TRŽAŠKEGA
Sestanek o zaščiti Krasa
Na podlagi nedavnega sporazuma med tržaškim in koprskim županom je bil preteklo sredo v Sežani sestanek med tržaško in koprsko delegacijo o zaščiti Krasa. V tržaški delegaciji so bili občinski odbornik za splošne zadeve, šport in turizem Ce-schia ter strokovnjaka prof. Mezzena in prof. Poldini, koprsko delegacijo pa so sestavljali načelnik sveta za gospodarstvo pri občinski skupščini Logar ter strokovnjaka dr. Habič in dr. Pretnar. Na sestanku so sklenili ustanoviti razne študijske skupine, ki bi se ukvarjale s številnimi vidiki zaščite Krasa. Prav tako je bil sprejet predlog koprske delegacije za sestavo enotne monografije o Krasu.
ki so jih ustvarili naši slikarji in se hranijo v naših svetiščih ali drugih naših zbirkah. Inicialke in vinjete jo delajo zelo prikupno.
Ta izdaja življenja svetnikov je v vsakem oziru kvalitetno delo. Posebno hvalevredna je ekumenska širina. V knjigi so našli svoje mesto tako zahodni kakor vzhodni svetniki, zlasti tisti, ki jih časte vse krščanske skupnosti. Pri življenjepisih avtorji trdno razlikujejo zgodovinsko resnico od pobožnih legend, ki so svetniške podobe prikrojile krajevnim izročilom. Sedanji kritični človek bo našel v knjigi opise življenja in dela svetnikov brez nepotrebnega olepšavanja. Svetniški lik stopa pred bralca kot človeško pristen. Le tako more biti prepričljiv vodnik iz naše duhovne besede k božji luči.
Za kvaliteto jamčijo tudi imena sodelavcev. Glavno težo dela je nosil profesor zgodovine na teološki fakulteti dr. Maks Miklavčič, kateremu je krepko pomagal prof. Jože Dolenc. Zunanjo opremo je zamislil arh. Tone Bitenc.
Kakor je bila pred desetimi leti izdaja celotnega sv. pisma stoletni dogodek v verskem slovstvu pri nas, podobno moramo reči zdaj, ko je začelo izhajati Leto svetnikov. Tako kritične izdaje svetniških biografij doslej Slovenci še nismo imeli.
Leto svetnikov je knjiga za vsakogar. Za sv. pismom je to naj lepše duhovno branje. Posebej jo priporočamo mladim, ki iščejo življenjskih vzornikov. V tej knjigi bodo našli, kar bodo drugod zaman iskali. Novoporočencem bo to darilo trajne vrednosti. Tudi kot vreden dar za rojstne dneve, godove in druge življenjske jubileje bo prav prišla.
Vsi slovenski škofje Leto svetnikov toplo priporočajo. Njihovemu priporočilu se z veseljem pridružuje tudi naš list. Naj to izredno delo najde pot med ves naš narod, v knjižne omare po mestnih blokih in na police naših domov na podeželju. Naj bi postala družinsko branje. Cena je 3.800 lir, po pošti 600 lir več.
Dr.
Blagoslovitev vogelnega kamna Slovenika
Slovenik postaja resničnost. Začetek gradnje se je približal. V majniku —• Marijinem mesecu — bo blagoslovljen vogelni kamen. Temeljni kamen Slovenika bo nekaj posebnega, edinstvenega med zavodi v Rimu.
Po posebni naklonjenosti bomo za vogelni kamen Slovenika dobili kamen iz bližine groba sv. Petra. Po blagoslovitvi tega kamna, ki bo verjetno v baziliki sv. Petra, bo le-ta prepeljan na zemljišče Slovenika, kjer bo slovesno vzidan v temelje. V ta kamen bo vdelana posebna skrinjica, v kateri bo listina o blagoslovitvi in listina z imeni vseh dobrotnikov. Vsi tisti namreč, ki so do sedaj že darovali za Slovenik, so pravzaprav njegov vogelni kamen. Brez njih ne bi bilo zemljišča, ne načrtov in ne začetka gradnje. Veliko ljudi bo še darovalo za Slovenik, vendar pa se za njegov temelj smatrajo dosedanji dobrotniki, zato je prav, da bodo njihova imena vzidana v temeljni kamen. Prav tako bodo prišla v temeljni kamen tudi imena vseh tistih, ki bodo svoj dar poslali pred blagoslovitvijo temeljnega kamna — najkasneje do 1. maja.
Okrog vogelnega kamna iz groba sv. Petra bodo vzidane v temelj Slovenika tudi opeke iz vseh za Slovence najpomembnejših cerkva: Brezje, Sveta Gora, Ptujska Gora, Svete Višarje, ljubljanska stolnica, mariborska stolnica, koprska stolnica, cerkev sv. Vida v Clevelandu, ki je največja slovenska župnija v Ameriki, in še od drugod. V temelj bo vzidana tudi opeka iz slovenske cerkve v Bridgeportu, ZDA. Ko so morali zaradi nove avtoceste cerkveno posest skupaj s cerkvijo prodati, so župnik in verniki s škofovim dovoljenjem darovali 10.000 dolarjev za Slovenik. Ko bo opeka iz porušene bridge-portske cerkve postala del vogelnega kamna Slovenika, bomo lahko rekli, da stoji Slovenik na žuljih slovenskih naseljencev v Bridgeportu in po njih na žuljih vseh Slovencev v Ameriki. Tako bo simbolično »smrt« ene slovenske ustanove izven domovine pomagala k življenju nove slovenske ustanove.
Illlllll Illlllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll Illlllllllllllllllllllllllllllll Illllllllllllllll
Krnir v Cerkvi - »Mie Mm
Dunajski kardinal dr. Franz Konig nima ravno strahu ob pojavih nemira, ki pljuskajo tudi na cerkveno področje. V Cerkvi, je dejal kardinal, je treba razlikovati med človeškimi in božjimi elementi. Kar je človeškega v Cerkvi, je nujno podvrženo razvoju in spremembam; kar pa je božjega, je nespremenljivo.
Odpor mladine proti nekaterim preživelim oblikam življenja se pozna tudi v Cerkvi. Če bi se mladi za cerkveno življenje ne menili in ne bi hoteli vanj ničesar novega vnesti, bi to bilo slabo znamenje. Tolažilno je dejstvo, da zlasti mladi odklanjajo tako Cerkev, ki naj bi bila s svojimi svetišči le še kak častitljiv muzej ali spomenik preteklosti. Oni hočejo v Cerkvi videti hišo, za katero se zanimajo, za katero skrbijo in z njo živijo. Popolni mir bi za Cerkev pomenil smrt, previranje in neka napetost v njej sta pa znamenje življenja.
Važno pa je pri teh spremembah imeti pred očmi cilj Cerkve in vztrajati na tem, kar se ne more in zato ne sme popravljati. Nespremenljivo je vse, kar nam je Bog razodel in iz tega izvirajoče učenje, zlasti Kristusova blagovest. Nespremenljivo je skrivnostno telo Cerkve, ki je Kristus. Glede tega bo Cerkev vedno ista, danes kot včeraj in jutri. Ko gre pri razpravljanju za bistvene reči, tedaj je treba reči: »Ne! Tega ne smemo predrugačiti!«
So pa v Cerkvi mnogi, ki zamenjavajo zunanjo človeško obleko Cerkve z božjim jedrom in s Kristusovim telesom. Za take so potem tudi organizatorne oblike Cerkve, njena uprava, način vodstva, ustroj božje službe in jezik nespremenljivi. Ne pristanejo na to, da bi se to, kar je večno, izražalo na nov, moderen način, prirejen miselnosti novih časov. Taka togost nujno rodi napetost med njimi, »konservativci«, kot se imenujejo, in med »pro-gresisti«, kot se drugi označujejo.
In vendar, kadar je zavarovana skupna podlaga krščanskega učenja, bi morali biti vsi kristjani v medsebojnem razpravljanju strpni in potrpežljivi. »Ta notranja cerkvena strpnost, pri kateri je prava vera zagotovljena — pravi kardinal — je gotovo znamenje tiste ljubezni, ki naj bi vladala med kristjani. Žal pa je prav v tem pogledu med konservativci in progresisti še toliko nejasnosti in nerazumevanja.«
Dunajski kardinal končno spodbuja verne ljudi, naj bodo mirni in polni zaupa-
nja v bodočnost Cerkve, saj ji je Kristus izrečno obljubil, da bo ostal v njej in z njo do konca časov.
Rezultati neke ankete
Prof. Edward Schillebeeckx, ki poučuje dogmatiko na univerzi Nijmegenn na Holandskem, je izvedel anketo med 8000 katoliškimi duhovniki, kaj mislijo o celibatu. Kar 68 % se jih je izreklo za njega odpravo. To seveda ne bo zboljšalo odnosov nizozemske katoliške Cerkve s Sv. sedežem v Rimu, ki slej ko prej odločno vztraja na umestnosti celibata za katoliške duhovnike.
Y času odmaknjena sidrišča
Ob zaključku leta 1968 je izšla v Trstu v založbi revije »Mladika« prva pesniška zbirka bibliografa, prevajalca in pesnika Marijana Breclja, ki se je rodil leta 1931 v Ajdovščini, zaposlen pa je od leta 1954 kot knjižničar v Novi Gorici. Je to prvi primer, da primorski rojak, ki se je oblikoval na ljubljanski univerzi in živi v republiki Sloveniji, objavlja svoje pesmi v zamejstvu.
Naslov zbirke »V času odmaknjena sidrišča« kaže, da je pesnik po obliki in čustvovanju »zasidran« v tradicionalni pesniški izpovedi. Tega se Brecelj sam zaveda in zato po lastnih izjavah kot pripadnik starejšega vala v poeziji oblikovno in smiselno oblikovanega »novega vala« ne more sprejeti, čeprav ga skuša razumeti.
Zbirka ima tri cikle. V prvem (V večnem znamenju) je zbrana ljubezensko-ero-tična poezija, v drugem (Crv v lobanji)' pretežno miselna in refleksivna lirika, v zadnjem (Pokrajina mojega srca) pa impresija pokrajin, ki so mu čustveno najbolj blizu.
Iz zbirke diha prijetna domačnost, tako iz mehkih besed kakor tudi iz risb. Prijatelja Pavel Medvešček in Miloš Volarič, ki sta knjigo opremila, sta pripadnika mlajšega primorskega likovnega sveta. Prvi — Medvešček — je pretežno grafik, doma iz Anhovega, drugi — Volarič — je pa pretežno slikar, doma iz Kobarida, kjer poučuje na šoli.
Pesniška zbirka Marijana Breclja je izšla v 500 izvodih in je na prodaj v naših knjigarnah. Cena 600 lir.
_jk
Rimski centralizem in naša ležala
nosti in več zavzetosti za preprečevanje izseljevanja, odklanjajoč težnje nekaterih šovinistično nastrojenih kratkovidnežev, ki bi še danes radi vse te osnovne pravice zanikali in prezirali.
POTREBA UČINKOVITEGA DIALOGA
Ponovno sem — je nadaljeval dr. Štoka — na tem mestu zagovarjal potrebo po učinkovitem dialogu med večino in manjšino na vseh področjih, kjer se srečavamo, saj brez tega dialoga vedno preti nevarnost, da se obojestransko zopet zapremo vase in tako damo priložnost in zadoščenje tistim, ki še vedno odklanjajo svobodo, pravičnost in socialni napredek.
Toda čas spreminja stvari na bolje in pušča ob strani stare predsodke. Le tako se je moglo zgoditi, da so isti tržaški študentje, kateri italijansko govorijo in so še pred časom po ulicah vzklikali zoper Slovence in uničevali slovenske napise, skupaj s slovenskimi dijaki ob zasedbi šolskih poslopij izrazili medsebojno solidarnost in potrebo po razgovoru o svojskih vprašanjih, ki tarejo obe skupnosti. Tako se zdi, da se demagogija umika konkretnemu dialogu in se porajata medsebojno zaupanje in upoštevanje med slovenskim ter italijanskim prebivalstvom.
Seveda pa s tem še ni odstranjena nevarnost, da znova vzplamtijo nekdanja sovraštva, zlasti ker ne manjkajo funkcionarji na visokih mestih, ki podvzemajo krivične ali vsaj pristranske odločitve, ki žalijo čustva in pravice slovenske manjšine. Te pojave je treba brezpogojno zatreti in vse storiti, da se ne bodo v bodoče ponavljali.
Naj bi zato deželni odbor v svojem drugem štiriletnem obdobju, ki ga pričenja, pokazal pogum in sposobnost, da premaga vse ovire in težave ter da pri tem najde tudi odgovarjajoče rešitve za slovensko narodno manjšino. Slovenska skupnost pa bo, čeprav ni soudeležena pri deželni vladi leve sredine, podpirala vse konstruktivne spodbude, ki bodo v gospodarsko in socialno korist prebivalstva dežele.
Izjava Akcijskega odbora na Opčinah
V	SVETOIVANSKEM MAR. DOMU
V	TRSTU
priredi v nedeljo, 23. marca ob 17. uri šolska mladina in provincialni zavod šolskih sester
MATERINSKI DAN
s pestrim sporedom. Vljudno vabljeni!
Slovenski deželni svetovalec dr. Štoka je imel 6. marca v deželnem svetu važen govor, ki ga je posvetil izključno problemom slovenske manjšine v deželi Furla-nija-JuIijska krajina. Pozdravil je progra-matično izjavo predsednika deželnega odbora Berzantija glede Slovencev, nato pa izrazil svoje obžalovanje, da se deželni odbor še vedno poslužuje samo splošnih re-čenic glede zaščite slovenske manjšine, ne upa pa se spustiti v borbo z osrednjo vlado v Rimu, češ da za to ni pristojen.
NERAZUMLJIVA PASIVNOST NASPROTI RIMU
Tako se zdi — je dejal dr. Štoka — da se je deželna vlada odpovedala borbi za pravice Slovencev z rimskim centralizmom še preden se je sploh vanjo spustila. In vendar bi deželne oblasti ne smele nikdar pozabiti, da dolguje naša dežela svoj nastanek prav prisotnosti slovenske manjšine ob vzhodnih mejah. Kloniti pred rimskim centralizmom bi enostavno pomenilo storiti krivico državljanom, ki govorijo slovenski jezik ter bi značilo omalovaževanje njih lojalnosti do države in njih volje do sodelovanja.
Ce je Berzanti dejal, da pomeni naša mlada dežela zlom centralističnega pojmovanja oblasti, pa žal tega ne moremo reči glede slovenske manjšine, saj Rim še vedno zanika deželi vsako pravico glede sprejemanja zakonov v korist manjšine.
Še več! Osrednja vlada stoji celo na stališču, da je pri nas vse v redu. Dovolj je le pomisliti na nedavno izjavo notranjega ministra Restiva, po kateri bi sledilo, da Slovenci v Italiji sploh že uživamo vse pravice In da zato ni kaj več reševati v naš prid.
Tako centralistično pojmovanje lahko povzroči popolno nedelavnost v korist slovenske manjšine in odloži v daljno bodočnost vsako uveljavljenje pravic, ki nam kot manjšini gredo tako na podlagi republikanske ustave kakor tudi na osnovi mednarodnih dogovorov. Pozivamo zato deželno vlado, da začne odločno borbo z Rimom za dosego pristojnosti pri obravnavanju pravic in koristi slovenske manjšine.
SLABO NAGRAJENA SLOVENSKA LOJALNOST
Naša manjšina ni šla nikdar na ceste, da bi branila svoje pravice; zadovoljila se je s protesti svojih izvoljenih predstavnikov. Toda pustiti to manjšino kar naprej brez dokončne rešitve njenih življenjskih vprašanj, bi pomenilo raniti jo v bistvu njene duše. V zvezi s tem je treba še posebej omeniti slovensko prebivalstvo v Nadiških dolinah, kateremu se še vedno krati osnovno šolstvo v materinem jeziku in to sklicujoč se na formalistični izgovor, nevreden modeme družbe, da namreč krajevni dejavniki tega šolstva pismeno ne zahtevajo. Po tolikih desetletjih teptanja osnovnih pravic je težko pričakovati od tega prebivalstva takih izrednih korakov.
Toda prisiliti te ljudi, da se odpovedo svojemu jeziku pomeni isto kot odpovedati se svojim stoletnim izročilom, lastnemu načinu življenja in zatreti lastno dušo.
Niso bile nedavno zastonj napisane v glasilu Beneških Slovencev »Dom« grenke besede: »Italija velja na splošno za zibelko civilizacije in napredka, za nosilca rimskega prava in za središče krščanstva. Cas bi že bil, da zagotovi našemu prebivalstvu, ki je bilo do države vedno lojalno in v času vojne ni poznalo prebežnikov, osnovne naravne pravice, več socialne pravič-
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiM^
Dne 11. marca je Akcijski odbor na Opčinah sklical javni sestanek in podal poročilo o opravljenem delu, ki mu je bilo javno poverjeno v zvezi s krivičnim odpustom dr. Metke Kacinove iz openske lekarne.
Odbor je med drugim ugotovil, da njegova prizadevanja pri pristojnih oblasteh niso naletela na pravi odziv. Župan je sicer sprejel delegacijo Akcijskega odbora, ki mu je poročala o dogodku, ji obljubil, da bo o njem izvedel preiskavo ter delegaciji v petnajstih dneh odgovoril. Pri preiskavi pa dr. Kacinove sploh ni zaslišal, tudi ni delegaciji nikoli odgovoril.
Akcijski odbor tolmači mnenje javnega sestanka, ki obsoja, da niso pristojne oblasti ničesar ukrenile proti ravnanju ljudi, kakršna sta Viella in Russo, ki žalijo narodni ponos slovenskega prebivalstva in s svojim fašističnim odnosom do Slovencev kvarijo sožitje med slovenskim in italijanskim prebivalstvom. Vsi so na sestanku še enkrat zahtevali, naj pristojna oblast odstrani dr. Russa ter na njegovo mesto imenuje zdravnika, ki obvlada oba jezika.
Akcijski odbor ne bo odstopil od poverjene mu naloge, da z vsemi zakonitimi sredstvi in ob ljudski podpori nadaljuje boj za pravice slovenske manjšine. Prav na tem sestanku se je povsem jasno izrazila zavest, da terjajo naše narodnostne razmere največjo zavednost.
Narodna zavednost pa se manifestira kot stalna prisotnost vseh Slovencev pri reševanju vseh slovenskih vprašanj. Bistveni pogoj za uspeh narodnih prizadevanj Slovencev je seveda njihova vztrajna enotnost.
Dve glasovanji v deželnem svetu
V deželnem svetu v Trstu so svetovalci večinskih strank odobrili Berzantijevo programsko izjavo. Proti so glasovali svetovalci vseh ostalih strank, medtem ko se je svetovalec Slovenske skupnosti dr. Štoka vzdržal.
V deželnem svetu so pretekli teden tudi odobrili z veliko večino glasov zakon o izboljšanju kmetijskih najemninskih pogodb. Za zakon so glasovali svetovalci strank leve sredine, dr. Stoika za Slovensko skupnost, komunisti, socialproletarci in predstavniki furlanskega gibanja. Proti so glasovali samo liberalci, vzdržali pa so se misovci.
Sindikat slovenske šole sprejet v Rimu
Pretekli teden je bila delegacija Sindikata slovenske šole iz Trsta v Rimu ter se razgovarjala na prosvetnem ministrstvu s šefom kabineta o perečih vprašanjih slovenskega šolstva in slovenskih šolnikov na Tržaškem.
V ponedeljek, 24. t. m. pa bo sprejel sindikalno delegacijo podtajnik v prosvetnem ministrstvu poslanec Rosati. Zato je odbor sindikata sklenil, da bo občni zbor
11.	aprila in ne konec tega meseca, kot je bilo prvotno sklenjeno.
Tiskovna konferenca Odbora za pomoč razlaščencem
V soboto, 15. t. m. je bila na sedežu organizacije v ul. Machiavelli v Trstu tiskovna konferenca Odbora za pomoč razlaščencem. V imenu predsedstva je dr. Tul podal poročilo o poslovanju in delovanju organizacije. Poleg predstavnikov
Pojavi nasilja na Kosovem polju
Avtonomna pokrajina 'Kosovo v Jugoslaviji, kjer imajo večino Albanci, je »avtonomna« tudi glede železniškega prometa. Tam ljudje ne plačujejo vozovnic, vsi vlečejo za zasilne zavore, ropajo tovorne vlake in za zabavo rušijo proge. Pa poslušajmo, kako te za Evropo že nenavadne razmere opisuje beograjski dnevnik »Politika Expres«.
Zahtevati vozni listek od potnika je lahko življenjsko nevarno. Ce ni v vlaku miličnika, so sprevodniki nenehno v strahu, da dobijo namesto vozovnice pod nos nož, bokser ali revolversko cev. Na mnogih progah sprevodniki sploh ne zahtevajo vozovnic, ker vedo, da jih potniki sploh ne kupujejo. Lani so sprevodniki s pomočjo milice izvedli akcijo, da bi ugotovili, koliko potnikov nima voznega listka. V nekaj dneh so samo na progi med Prištino in Pečjo ujeli 2169 takih potnikov. Ko so lani sprevodniki med Pečjo in Metohijo odkrili več potnikov brez vozovnic, so se ti maščevali tako, da so odvili ventile. Vlak je bil prisiljen stati na progi 75 minut.
Posebna zabava je za potnike vlečenje zasilnih zavor. Pojav je nekaj vsakdanjega. Navadno vlečejo za zavoro delavci, ki
se vračajo z dela in se jim ne ljubi hoditi domov s postaje, pa zato potegnejo za zavoro na kraju, od koder imajo do doma najbliže. Železničarji so obupani, saj ne vedo, koga prijeti. Zgodi se, da se na eni sami vožnji vlak sredi proge desetkrat ustavi. Da pride pri tem do velikih zamud, je razumljivo samo po sebi.
Toda premnogi vlakov ne samo ustavljajo, ampak jim tudi nastavljajo ovire na progo. Tako neznanci večkrat polagajo na tire vreče s peskom; kjer se stikajo tiri dajejo v razpoko železne kline; lani so železniški čuvarji ujeli skupino fantov, ki je pravkar rušila progo. Na vprašanje, zakaj so to delali, so odgovorili, da so hoteli videti, kako je, ko vlak iztiri.
Tudi napadi na vlake, ko stojijo ali vozijo, so pogosten pojav. Pri Kosovski Mitroviči je lani nekdo z revolverjem streljal na strojevodjo. Prav v bližini Prištine se večkrat usuje toča kamenja na vlak, ki prihaja iz Niša. Lani 29. novembra so izgredniki med Metohijo in Prizrenom zažgali vagon, potem pa ustavili še tovorni vlak ter ga izropali. Najhuje' je na železniški postaji Zrze med Metohijo in Prizrenom. Prebivalci iz okoliških vasi priha-
jajo redno na postajo ropat tovorne vlake. Železničarji so brez moči, saj imajo vsi domačini strelno orožje. Vlake ropajo na postajah predvsem otroci. Najprej se spravijo na premog, potem pa še na ostalo blago.
Napadalcem se ni dobro postaviti po robu. Neki Čarim Begoli iz Peči je hotel na vsak način prečkati progo pred prihodom vlaka, čeprav so bile zapornice spuščene. S silo jih je dvignil in vodil vprego čez tire, ko je bil vlak le še nekaj sto metrov oddaljen. Ker je hotel čuvaj Cari-mu preprečiti prehod, ga je le-ta temeljito prebunkal. Na postaji Belačevac pri Pri-čtini so mladi nasilneži vpričo potnikov pretepli strojevodjo in kurjača. Kršilcev niso prijeli. Lani v decembru so našli ob progi pri Peči ubitega železniškega čuvaja Ilijo Berišo. Najbrž je zalotil koga, ki je nastavljaj na tire kako oviro. Statistika, kolikokrat so bili sprevodniki napadeni, postaja že kar grozotna. Železniška direkcija v Kosovem pravi, da se to dogaja vsak dan. Strojna služba iz Beograda je že poslala telegramsko grožnjo; če odgovorni niso zmožni zagotoviti varnosti potnikom in železniškemu osebju, bodo ukinili vse krajevne vlake na Kosovem polju.
tiska so bili prisotni tudi člani vodstva združenja, dolinski razlaščenci gg. Bevk, Jurjevič, Kocjančič in Štrajn. Med zastopniki tiska je bil tudi naš tržaški dopisnik, ki nam je poslal poročilo, kakor ga je podal predsednik dr. A. Tul. To celotno poročilo bomo objavili prihodnji teden v našem listu. V ta namen bomo izdali posebno prilogo, da naši naročniki ne bodo oškodovani na rednem branju.
Spacalova razstava
V petek, 14. marca je bila odprta v galeriji Torbanedena v Trstu osebna razstava Lojzeta Spacala. Spacal razstavlja svoja najnovejša dela: tapiserije, preproge, ksilografije in tempere.
Občni zbor hranilnice in posojilnice na Opčinah
V nedeljo, 16. t. m. je bil občni zbor hranilnice in posojilnice na Opčinah. Odborniki so poročali o gospodarskem in finančnem stanju zavoda. Občni zbor je potrdil dosedanje delovanje in dosedanje vodstvo. Iz poročil je razvidno, da hranilnica uspešno opravlja svoje delo v korist vseh slovenskih vlagateljev in izposojevalcev.
Ponovna stavka v obrambo tržaškega gospodarstva
V petek, 14. marca je bila ponovno 24-urna stavka delavcev industrijske stroke v obrambo tržaškega gospodarstva. Dopoldne je bilo sindikalno zborovanje v neki mestni kino dvorani. Stavka je popolnoma uspela.
Pretekli torek pa so v tržaškem svetu svetovalci strank leve sredine in Slovenske skupnosti izglasovali resolucijo o nujnih gospodarskih zahtevah za Trst. Proti resoluciji so glasovali svetovalci vseh ostalih strank, socialistični svetovalec Lovero pa se je vzdržal.
★
ITALIJANSKA TELEVIZIJA
Spored od 23. do 29. marca 1969
Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 12.00 Verska rubrika. 21.00 Konec pustolovščine, film. — Drugi: 17.40 Simf. koncert. 22.20 Pustolovščine Simona Templarja:	Udar
stoletja, film.
Ponedeljek: Prvi: 21.00 Srečen človek, film. — Drugi: 21.15 Gospodarski pregled.
22.15	Simf. koncert.
Torek: Prvi: 21.00 Ranocelnik. 22.30 Potovanje v Kambodžo. — Drugi: 22.15 Posebej za vas.
Sreda: Prvi: 21.00 Tisoč dni besed. — Drugi: 21.15 Olimpija, film.
Četrtek: Prvi: 21.00 Konec pustolovščine, film, 2. del. 22.00 Politična tribuna. — Drugi: 21.15 Corrado: Kakšno igro igramo?
22.30	Obzorja tehnike in znanosti.
Petek: Prvi: 21.00 Telefilm. 22.00 Vidock. — Drugi: 16.30 Rim: konjske dirkalne tekme. 21.15 Nero Wolf. 22.25 Filmska in gledališka kronika.
Sobota: Prvi: 15.00 Nogomet: Vzhodna Nemčija - Italija. 21.00 Dvojni par. — Drugi: 21.15 Portret nekega režiserja. 22.00 Madrid: Velika nagrada za najboljšo popevko.
t Msgr. Janez Hladnik
20 v SLUŽBI CERKVE IN NARODA
(SPOMINI )
Tista rekvizicija in tudi naslednje, ki so zadevale pridelke so bile sicer nadležne, toda niso bile pretežke za dobra kmečka gospodarstva. Prinesle so pa v hišo denar, s katerim je bilo mogoče kupiti industrijske izdelke, ki so postajali vsak dan dražji.
Jajca in maslo so bila dragocenost. Vsakovrstna gospoda se je začela razlivati na kmete; eni so prosili, drugi so ponujali v zameno koristne predmete. Tako so mati nabrali vsega, kar je bilo treba za našo obutev in obleko. Kdo bi se tedaj mogel zanimati, če so tiste stvari prišle v roke tisti »gospodi« po pravi ali po krivi poti?
TRETJA GIMNAZIJA
Med počitnicami sem pozabil, da sem študent. V nepretrganem delu sem bil ko-
risten domu. Prav delo in gibanje z njim mi je vrnilo zdravje ob dobri domači hrani. Ker sem se nemščine že precej naučil, sem kar pogosto imel opravka s kakimi pisanji, ki so prihajala ljudem. Kako sem bil srečen, če sem mogel komu dobro pojasniti tako pisanje.
Kljub temu, ko sem se vrnil v šole, mi nemščina ni dišala. Pa ne bom trdil, da zato, ker so tisti čas Nemci izvajali velik pritisk in so hoteli zatreti v javnosti vse druge jezike v Avstriji. Tako mi je povedal stric, ki se je udeleževal poslanskih zborovanj na Dunaju. Bila je to pač ena usodnih napak nemške nadutosti, ki so bili že pijani zmage in menili, da bodo vsi naši kraji postali nemški.
Nemščina mi ni dišala, ker je bilo treba zares zagrabiti, da si imel smisel in oblike tistih čudnih pluskvamperfektov in pogojnikov ter kdo ve kaj še vse. S profesorjem Samsom se kar nisva dobro ujemala. Pa je bilo prav tako z matematiko ter dr. Ratajcem in tudi z latinščino in dr. Arhom. Enostavno: nisem se učil.
Moj sosed v klopi je bil Jože Žigon, starejši fant, doma iz Vrtojbe pri Gorici.
Vojna vihra ga je prinesla med nas kot toliko drugih primorskih fantov, s katerimi smo se odlično razumeli.
Jože Žigon je bil pa vseh najbolj vreden. Vedel je vse. Kaj vse mi je pripovedoval! Kako bodo Japonci premagali Ameriko. Da jih je pol milijona skritih v Kaliforniji in drugod. Poznal je vso zgodovino slovenskih bojev proti Lahom. Opisoval mi je Oglej, njegovo staro veličino in njegovo tedanje stanje in da je to slovensko mesto! Imel je Gregorčičeve poezije. Kako vneto smo prebirali njegove domorodne pesmice in se jih učili na pamet.
Seveda! Vse drugo, le nemščino, latinščino in matematiko pa tako mimogrede. Zato ni bilo čudno, da me je ob koncu prvega polletja zadela zaslužena kazen. Latinščina: nezadostno!
Spričevalo je šlo naravnost domov. Cez dva dni je že prihrumela sestra Tonca in zlila name nevihto besed:
»Sramota naše hiše si! Mati jokajo in pravijo, da boš faliran študent. Mi se mučimo in delamo, da zate plačujemo, ti pa lenobo paseš!«
Ni bilo ne ugovora ne prigovora!
»Dokler ne popraviš reda, ti ne bomo prav nobene reči več prinesli za "muni-cijo”. Nisi vreden da živiš!«
To so bile pa res hude besede in menda rešilne, kajti od tega dne sem vzel bolj zares svojo dolžnost. Sam moj tovariš Jože Žigon je domačim prav dal, potem ko sem mu zaupal, kaj sem zvedel od doma. »Prav imajo. Saj je res to. Kdaj sem ti pa jaz rekel, da ni treba študirati! Z lenobo ne bomo zmagali ne Italijanov ne Madžarov, še manj pa Nemce. Po nemško jim moramo povedati, da nimajo pri nas kaj iskati!«
BOJ GRE NAPREJ
Premislil sem vse te stvari in začel ponavljati lekcije vse od začetka leta. Kmalu sem dohitel razred in za veliko noč sem bil že na dobrih nogah. Dr. Ratajec me je vzel trdo v roke. Toda ko mi je hotel dokazati, da ne znam nič, potem ko mi je rekel: »Jaz te bom vrgel, da boš vedel lenariti,« me je postavil pred tablo. »Bik, osel, tele!« Bil sem pripravljen na tak izbruh. Pa tisto jutro sem se tudi z Jezusom in Marijo pomenil in ju prosil, naj
mi pomagata.
Pa sem pričel s prvo enačbo. Rešil sem jo prav.
Druga naloga. »Ali prav vidim?« je rekel. »Dobro, pojdi v klop!« Tako se je dr. Ratajec pomiril z menoj.
Tudi nemščino in latinščino sem zrinil dobro naprej, tako da sem prav po tisti tragični »dvojki« našel samega sebe in se šele tedaj zares zavedel, da če se pridno učim, je tudi meni v korist.
Vojni dogodki pa so prinašali novosti. Nenadno so se pojavila poročila o letalskih napadih. Niti besed še nismo imeli za to novo in pomembno vojno iznajdbo.
Pa ni trajalo dolgo, ko smo zaslišali čudno grmenje v zraku in naše oči so videle nenavaden prizor: velikanskega črnega ptiča, ki je brnel po zraku, še teden, pa jih je bilo za zavodom proti Savi cela vrsta. Nemci so že imeli letala za boj. Vsi ti pojavi so povedali, da se pripravlja nekaj velikega. Pa tudi Italijani so nas prišli že dražit s svojimi ptiči vse do Ljubljane.
(Se bo nadaljevalo)
k
Občni zbor Goriške Moh. družbe
Pretekli četrtek, 13. marca je imela Goriška Mohorjeva družba svoj občni zbor, ki se je vršil v mali dvorani Katoliškega doma v Gorici. Udeležilo se ga je lepo število poverjenikov, predvsem duhovnikov.
Tajniško poročilo dr. Rudolfa Klinca je bilo zelo zanimivo. Navzoči so mogli ugotoviti, da je Družba kljub svojim skromnim finančnim sredstvom, s katerimi razpolaga, veliko storila za razširitev dobrega in moralno neoporečnega čtiva med zamejskimi Slovenci, zlasti na Goriškem in Tržaškem. Tudi blagajniško poročilo je bilo razveseljivo, saj je vedelo povedati, da so finance Družbe v redu, kar pomeni, da bo mogla Družba tudi v bodoče uspešno vršiti svoje vzvišeno poslanstvo.
Pri volitvah je bil za predsednika Družbe ponovno izvoljen dr. Franc Močnik. V odboru ga bodo spremljali: dr. Lojze Škerl kot podpredsednik, dr. Rudi Klinec kot tajnik, Maks Komac kot blagajnik in dr. Angel Kosmač kot odbornik. Nadzorni odbor pa bo isti kot doslej.
»Rdeča kapica« v Katol. domu
Vsako leto pripravi Slovensko gledališče v Trstu za naše malčke otroško igro, ki pa je seveda všeč tudi velikim otrokom, saj se vsakdo, čeprav odrasel, za nekaj časa rad potopi v pravljični svet, kjer vedno zmaga krepost, hudobija pa doživi pravično kazen.
Letos so člani gledališča naštudirali otroško pravljico »Rdeča kapica« v priredbi Danila Gorinška. Režiser Joško Lukeš je znal odrsko dogajanje zelo privlačno po-
PROSVETNO DRUŠTVO »F. B. SEDEJ« ŠTEVERJAN
obvešča, da bo v četrtek, 20. marca ob
20.30	v župnijskem domu
KULTURNI VEČER
o Pier Paolu Pasoliniju. Toplo vabljeni!
pestriti, taiko da so se otroški gledalci v dvorani — vsaj v Katoliškem domu — spremenili v soigralce nastopajočih na odru. Ti so svoje vloge prav doživeto podali, pričenši s samo Rdečo kapico, ki jo je igrala Milica Kravos. Zelo posrečeno so jo spremljali v vlogi njene mame Jere Zlata Rodoškova, naglušna strina Mina iz »Turške vasi« (Miranda Caharija), babica (Mira Sardočeva), lovec (Stane Raztresen), pa oba burkeža čevljar stric Matic (Danilo Turk) in nadvse »pogumni« krojač boter Bodež (Adrijan Rustja), ki sta dvorano s svojimi posegi neprestano zapeljevala k smehu. Vlogo volka, ki je bil drugače zelo uglajen, je odigral Alojz Milič. Ni manjkalo gozdnih živali, medveda, lisice, zajčkov in poskočnih žab. Le glasba se nam je zdela premočna, da je skoro prevpila lepo sestavljeno besedilo.
Ob prvi predstavi ob treh popoldne, namenjeni zlasti otrokom, je bila dvorana nabito polna. Z zadovoljstvom smo ugotovili, da slovenskega rodu na Goriškem še ne bo tako hitro konec. Tudi druga predstava ob 18. zvečer, namenjena bolj odraslim in gledalcem goriškega mesta, je bila dobro obiskana. Naj bi nas Slovensko gledališče iz Trsta kmalu zopet razveselilo s kako našemu občinstvu primerno predstavo!
Druga stran medalje
K dopisu iz Rupe, ki ste ga objavili v zadnji številki 13. t. m., bi imel podpisani pripomniti, da si je dopisnik, kdorkoli je že, nataknil zelo črna očala, kajti kot katehet, ki prihajam iz druge župnije že več let učit verouk v nekatere razrede v Rupi, imam vtis, da položaj ni takšen, kot ga riše »delavec iz Rupe«.
V	šoli in izven šole nisem še slišal otrok, da bi občevali med sabo v italijanskem jeziku. Morda se to kdaj zgodi med odraslimi, ki delajo v italijanskem okolju. Toda temu niso krivi ne slovenska šola in ne vzgojitelji.
Da so v Rupi številni, ki ljubijo slovensko kulturo, priča dejstvo, da rupen-ski zbor vsako leto nastopa na »Cecili-janki«; številni moški sodelujejo pri zboru »Mirko Filej« v Gorici; osnovna šola je lani sodelovala pri šolski prireditvi v Katoliškem domu in tako bo tudi letos. Vsako leto je nudila dober spored. Isto velja za nastop v Sovodnjah pri skupnem nastopu šol V sovodenjski občini, kakor tudi za nastope z narodnimi pesmimi na radiu.
če kak otrok ne pozna barv slovenske
zastave, ni s tem še rečeno, da vzgojiteljem manjka narodna zavest. Če je kljub temu kakšna pomanjkljivost v vasi, je to zelo človeški pojav, ker kdor hoče iskati madeže, jih lahko najde povsod, začne pa naj pri sebi.
Tisti pa, ki so željni prosvetnega udejstvovanja tudi v domači vasi, se lahko pridružijo že obstoječim organizacijam in jih podprejo. Vzgojitelji jim bodo šli vedno na roko. - Jožef Štanta, župnik v Jam-ljah in katehet v Rupi
Projekcijski večer o lepotah slovenske zemlje
V mali dvorani Katoliškega doma se je vršil v četrtek, 6. marca kulturni večer pod naslovom »Hodil po zemlji sem naši«. Prof. Slavko Bratina je pripravil niz posrečenih umetniških skioptičnih barvnih diapozitivov, posvečenih lepotam slovenske zemlje. Projekcije so obsegale posnetke naravnih motivov in kulturnih spomenikov ki jih je Slovenija prepolna. Predavatelj je svoje projekcije lepo dopolnil s primerno glasbeno opremo ter s pesniškim komentarjem.
Štandrež
V postnem času se prirejajo po stari navadi po župnijah stanovske konference. Da bi te bolje uspele, smo letos povabili v našo faro znanega govornika Joška Kraglja iz Marijacelja nad Kanalom. V četrtek, 9. marca je najprej predaval v župnijski dvorani našim ženam in materam, ki so se konference številno udeležile, saj jih je bilo okrog 80. Predavanje je bilo povezano s kazanjem barvnih slik iz Jeruzalema in je zato bilo še bolj privlačno ter bo ostalo bolje v spominu. Več kot dve uri so naše žene z zanimanjem sledile govornikovim besedam.
V četrtek, 13. marca pa je isti duhovnik predaval naši mladini. Približno 50 fantov in deklet je poslušalo dolgo predavanje o nalogah krščanske mladine v sedanjem času. Govornik je tudi njim pokazal slike iz krajev Jezusove mladosti v Galileji. Tako mladi kot starejši so izrazili željo, da bi se jim bolj pogosto nudila podobna predavanja.
Naše prosvetno društvo »Štandrež« je zadnjo nedeljo organiziralo izlet v Slovensko Benečijo, katerega se je udeležilo 30 pevcev. Obiskali so Špeter Slovenov, Štoblank in Klodič.
IZ PISEM BRALCEV
Priznanje naročnika iz Severne Amerike
Z listom sem zadovoljen kot vedno. Zelo mi ugaja papir in tisk, ker takšnega drugi časopisi, ki jih dobivam, in teh ni malo, nimajo. Še bolj pa mi je všeč korajža Vaših urednikov, ki si upajo povedati in zapisati stvari, takšne kakršne so, posebno ob zadnjih ameriških predsedniških volitvah lanskega novembra, ko so tako nazorno in resnično pokazali razliko med demokrati in republikanci. Res nekaterim, in teh je bilo sicer zelo malo, to ni bilo preveč po volji, ker so še vedno zaverovani v demokrate, posebno v klan Kenne-dyjev, večini z menoj vred pa je bilo zelo všeč, da se je dobil nekdo, ki si je upal to javno povedati. Zato listu in njegovim urednikom naše iskrene čestitke. Krasen je bil tudi članek o 25-letnici tragedije v Cerknem v 7. številki Kat. glasa.
Ferdo Gospodarič
Pismo srbskega duhovnika z Dunaja
Nekdo mi je poslal »Katoliški glas« od 20. februarja letos. Z zadovoljstvom sem ga prečital. Zelo mi je bil všeč, ker komentira vse svetovne dogodke v luči vere in na sodoben način spremlja življenje Kristusove Cerkve. Posebno me je ganila Vaša pozornost, ki sle jo posvetili srbski pravoslavni Cerkvi in njenemu patriarhu v članku »Čudne razmere v srbski skupnosti v Trstu«. Naj se Vam za ta članek od srca zahvalim in izrazim željo, da bi z božjo pomočjo še naprej sejali blagodejno seme Kristusove ljubezni, brez katere si ni mogoče predstavljati Kristusovega občestva. Tudi sem pripravljen prispevati s svoje strani za Vaš list članke o življenju srbske Cerkve v Avstriji.
Dr. života A. Mihailovič protojerej-nadžupnik, Dunaj
ŠP|fiT
Zadnji dve tekmi goriške Olympie v odbojki
V zadnjih dveh tekmah odbojkarske »D« lige je goriška 01ympia doživela najprej hud poraz, nato pa lepo zmago. V sredo,
12.	marca je bila tekma proti goriškim gasilcem, ki so med najboljšimi ekipami letošnjega prvenstva. 01ympia ni bila zanje trd oreh; gasilci so gladko zmagali s 3:0 (15:11, 15:2, 15:3). S to tekmo je 01ympia pokazala, da ni še urejeno moštvo in tudi, da ni preveč zavzetosti med igralci, ki so tisti večer brezmočno klonili pred močnejšim moštvom. Vendar moramo povedati, da je bilo srečanje zvečer, na odprtem igrišču pri gasilcih, ob dežju in ob čudni razsvetljavi. Naši »plavi« so se slabo znašli, zlasti ker niso vajeni igrati na odprtem in ker je bil sodnik očividno na strani gasilcev. To pa najbolj odbija pravega športnika. Naše mnenje je, da sta ta zadnja vzroka najbolj kvarno vplivala na igralce 01ympie in s tem tudi na končni rezultat. Želeti bi bilo, da bi igralci v bodoče ne polagali velike važnosti na take okoliščine. Upamo, da bodo v povratnem kolu pokazali boljšo igro tudi proti goriškim gasilcem.
Druga tekma, ki je bila v nedeljo, 16. marca, se je končala z zmago 01ympie z rezultatom 3:1 (16 : 14, 11 : 15, 15 : 8, 15 : 5). Tokrat so bili gostje naši furlanski prijatelji iz Vidma, ki igrajo pod imenom CSI -»Polisportiva Friuli« in ki so na naše povabilo pred nekaj leti igrali na mednarodnem turnirju v Gorici. Takrat so bili zelo močni in so nas tudi krepko porazili;, lani so bili celo prvaki v »D« ligi. V nedeljo so prišli z novimi mladimi silami in kljub temu je bilo stanje v začetku izenačeno. 01ympia je s težavo zmagala prvi set, ki se je zaključil s 16 : 14. V drugem setu so naši popolnoma popustili in naj-elementarnejše napake so bile vzrok, da se je set zaključil v korist Videmčanov. Vendar plavi niso obupali; koncentrirali so se in dobili tretji set s 15 : 8, četrti pa še odločneje s 15 : 5. Tekma je bila zanimiva in večkrat smo videli zelo lepe akcije. Vendar smo imeli vtis, da so bili naši precej raztreseni in nervozni, zlasti še kapetan, ki se je stalno jezil nad igralci. Pričakujemo, da bodo vsi popravili to napako, ki dobremu igranju samo škodi. Če se bodo igralci tega zavedali, bodo v bodoče dosegli še kako zmago in si tako utrdili položaj v končni razpredelbi na lestvici. Naša želja je, da bi se 01ym-pijci zares potrudili zlasti sedaj, ko jih čakajo najtežje tekme: najprej KRAS, nato PAV, Acegat, BOR in Turriaco. Ta moštva so zelo močna, vendar ne smemo zgubiti poguma.
V zadnjih dveh tekmah so igrali za 01ympio: Černič M., Soban B., Valentinčič E. (kap.), Špacapan P., Antonič V., Cotič B., Špacapan B., Pivk P.	—il
ZA KMETOVALCE
Paprika
Paprika (peperone) je zelenjava, o kateri često ne vemo, da je zelo bogata na vitaminih. Njen sadež ima lahko razne oblike kot npr. kockasto, stožčasto, piramidno in podolgovato. Po barvi pa lahko izbiramo zelene, rdeče, rumene in celo temno rjave. Pri vsej tej pisanosti pa se lahko odločimo za sladke ali pekoče vrste. Papriko najraje uživamo surovo ali kuhano; za kuhinjsko rabo pa jih tudi sušijo in meljejo, kar posebno velja za pekoče vrste.
Za uživanje svežih paprik izberemo najraje sladke vrste kot so Nocera, Asti in Herkules, ki so velike, kockaste oblike in jih dobimo v zeleni, rumeni in rdeči barvi. Zanimive so tudi podolgovate oblike kot je npr. slonov rilec. Vrste z malimi sadeži pa največ gojijo za vlaganje; takšna sta npr. nizki kvarantin iz Astija in dolga tenka rdeča paprika. Vse omenjene vrste so sladke. Pekoče paprike kot rečeno pa uporabljamo največ za začimbo.
Pridelovanje paprike je enostavno. Poznati moramo le nekaj njenih posebnosti in jih seveda upoštevati. Paprika je občutljiva na mraz. Zato jo v februarju sejemo v toplo gredo. Ker je setev navadno gosta, je priporočljivo, da jo pikiramo v gredo z enako zemljo in enako toploto. Sadike presadimo na prosto konec aprila ali v začetku maja, ko ni več nevarnosti nizkih temperatur. Odpremo plitke ra-zorčke v razdalji 60-70 cm in vanje stavimo sadike na vsakih 40-60 cm. Zemlja naj bo gnojna in na vsak način odcedna, kajti papriko — posebno vrste za vlaganje — bo treba pogosto zalivati. Kasneje skrbimo za stalno rahljanje in zatiranje plevela. Papriko nabiramo postopoma in sicer takrat, ko je zemlja primerno suha.
tč RADIO
A T H S T A
Spored od 23. do 29. marca 1969
Poročila: 7.15 (samo ob delavnikih), 8.15 1130 (samo ob delaivnikih), 13.15, 14.15
17.15	(samo ob delavnikih). 20.15 in 23.15
Dejstva in mnenta: 14 15 (samo ob de iavnikihl.
Šport: (dnevno) ob 20.00 uri.
Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župne cerkve v Rojanu. 11.15 Oddaja za najmlajše: »Modra čepica«. Dramatizirana mladinska zgodba. Peti del. 12.00 Nabožna blasba. 12.15 Vera in naš čas. 12.30 in 13.30 Glasba po željah. 13.00 Kdo, kdaj, zakaj. 15.30 Dardi: »Taitii«. Dramska zgodba. 18.00 Miniaturni koncert. 18.40 Operetne melodije. 19.15 Sedem dni v svetu. 20.30 Pod farnim zvonom župne cerkve v Podgori. 21.00 Semenj plošče.
Ponedeljek: 11.40 Radio za srednje šole. 12.10 Kalanova: »Pomenek s poslušavka-mi«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: čar glasbenih umetnin. 17.35 Vaše čtivo. 18.30 Radio za srednje šole.
18.50 Zbor »A. Illersberg« iz Trsta. 19.20 Priljubljene melodije. 21.25 Romantične melodije. 22.00 Slovenski solisti.
Torek: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
11.50 Na orglice igra Gern. 12.00 Pod farnim zvonom župne cerkve v Podgori. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Plošče za vas. 19.10 Postni govori (10): Aleksander Rajšp: »Duhovnik v službi do bližnjega«. 19.45 Slovenski madrigalisti iz Ljubljane. 20.35 Rossini: »Obleganje Korinta«, lirska tragedija v treh dejanjih. 21.25 Pertot: »Pogled za kulise«. 22.40 Zabavna glasba.
Sreda: 11.40 Radio za I. stopnjo osnovnih šol. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Ansambli na Radiu Trst. 17.55 Ščepec poezije. 18.30 Radio za prvo stopnjo osnovnih šol. 18.50 Ljudske pesmi. 19.10: »Higiena in zdravje«. 19.15 Prijetne melodije. 20.35 Simfonični koncert.
četrtek: 11.35 Šopek slovenskih pesmi.
13.30 Glasba po željah. 17.00 Tržaški man-dolinski ansambel. 17.20 Razkuštrane pesmi. 17.35 Moj prosti čas. 18.30 Sodobni ital. skladatelji. 19.10 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše. 20.35 Čehov: »Tri sestre«. Drama v 4 dejanjih.
Petek: 11.40 Radio za II. stopnjo osnovnih šol. 12.10 Lokar: »Blagoznanstvo za domačo rabo«. 13.30 Glasba po željah. 17.20 Za mlade poslušavce: Glasbeni mojstri. 17.55 Slovenščina za Slovence. 18.30 Radio za II. stopnjo osnovnih šol. 19.10 Postni govori (11): Dr. Lojze Škerl: »Znamenje resničnega kristjana je ljubezen«. 19.45 »Beri, beri rožmarin zeleni«. 20.50 Koncert operne glasbe.
Sobota: 11.35 šopek slovenskih pesmi.
13.30 Glasba po željah. 16.45 Bogomir Magajna: »Gornje mesto«. Dramatizirana povest. Peti del. 17.20 Cerkev v sodobnem svetu. 17.30 Za mlade poslušavce: Od šolskega nastopa do koncerta. 17.45 Slovenski znanstveni delavci z univerze. 18.00 Moj prosti čas. 18.30 Slovenski vokalni oktet. 19.10 »Družinski obzornik«. 20.35 Teden v Italiji. 20.50 Vombergar: »Požar ljubezni«. Satira v enem dejanju. 22.30 Zabavna glasba.
VABILO
k sklepni prireditvi gospodinj sko-hu-harskega tečaja in proslavi materinskega dne pri šolskih sestrah. Trst, ulica Docce, 34.
1. Razstava kuharskih izdelkov in ročnih del bo odprta v nedeljo, 23. marca od 8. ure dalje; zaključena bo v ponedeljek ob 12. uri.
2. »Mamina očala«, otroška igrica in petje v nedeljo 23. marca ob 14.30 pri šolskih sestrah in ob 17. uri v Marijinem domu pri Sv. Ivanu v Trstu.
Prisrčno vabijo tečajnice
OBVESTILA
Predavanja za odraslo mladino
V	četrtek, 27. t. m. bo ob 20.30 v Katoliškem domu predavanje za odraslo mladino od 18. leta dalje tako za fante kot za dekleta. Predaval bo g. Joško Kragelj, priznan vzgojni pisatelj in mladinski govornik.
Prijava dohodkov do konca marca
Do konca tega meseca je treba prijaviti dohodke po načinu Vanoni. Ker je v prijavi treba upoštevati razne podrobnosti, je priporočljivo, da se za izpolnitev prijave obrnete na svojo sindikalno organizacijo.
Uprava Slovenskega gledališča v Trstu
nas naproša, da objavimo sledeče: Slovensko gledališče v Trstu se opravičuje vsem tistim otrokom in staršem, ki niso dobili prostega svojega sedeža pri »Rdeči kapici« v nedeljo, 16. t. m. v Katoliškem domu v Gorici. Slovensko gledališče ni predvidevalo, da bo na popoldanski predstavi odziv tako velik še posebej, ker je pri organizaciji obiska s strani šol skupno število prijavljenih otrok znašalo le polovico razpoložnjivih mest v dvorani. Pri predstavi pa se je število obiskovalcev (otrok in staršev) potrojilo. Kljub svoji prizadevnosti in organizacijskim naporom Slovensko gledališče v Trstu ni moglo pri predstavi vsem ustreči.
DAROVI:
Ob peti obletnici smrti Benedikta Košiča je darovala družina Košič 20.000 lir za Katoliški dom, 10.000 lir za Zavod svete Družine in 10.000 lir za Alojzijevišče.
Za Alojzijevišče: K. Č. 5.000 lir.
Vsem plemenitim darovalcem Bog povrni, rajnim pa daj večni pokoj!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L 70, osmrtnice L 100, več 8% davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
Visokošolec nudi vso potrebno šolsko pomoč srednješolcem v naslednjih predmetih:	angleščina,
italijanščina in latinščina. Naslov na upravi lista.
♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦♦
PROSVETNO DRUŠTVO »ŠTANDREŽ« vabi k predstavi igre v petih dejanjih
DESETI BRAT
ki jo je po Jurčičevem istoimenskem romanu spisal F. Govekar.
Predstava bo v nedeljo, 23. marca ob 20. uri v župnijskem domu v Štandrežu. Igro bo podala dramska skupina prosvetnega društva »F. B. Sedej« iz Števerjana.