392
Živa roža.
V  strugi, verh sterme samotne peci, Tamkej pri slapa ncurnim bobnenji, Deklica v misli vtopljena sedi,
V  naročji ji mileno  dete leži. Roži enako v pomladnim duhtenji.
Srepe poglede pošilja okrog, Zdihljeje vroče jim daj a za krila; Britka solzica, zvest porod nadlog, Ki va-nje se spravi sam človek ubog Ji je niz ličice curkama lila.
„VIil mi je v serce ljubezni strup, Vsadil mi v glavo strasti je norice  r Zmotil mi v duši je verni zaup, Zvestost vlivaje v lažnjivi kalup Stvarjal prevar namest ciste resnice"
„Nekdaj me roži priličval je on, Njeno me sestro vsak dan imenVaje. Ali je res Vlo, ali laži pogon, Ali ostudne prilizbe poklon! Naka me danas izvediti, kaj je?"
In celo šipeče nasloni na dlan, In ko jasnica 2) v oblakov nevihti Se v noč ji spreminja razuma dan,
V  duši buči ji vihar strašan. Motna ji misel po glavi se ihti:
„Ravno mi roža v naročji leži, Milo preeveta in sladko mi dije; Kakor se jutranja zarja bliši, Kdar se izvije iz temne noči, Rožica moja v naročji mi sije".
In kviško poskoči, pa dete iz rok Verze tje v strugo na verh slapadi, Kjer je še mirniši vode tok.
Preden valovi v jerin 3) globok Iz struge bobnijo tje ponor skaladi.
Sliši se z brezna tuleči ropot Vode slapeče v globine neznane; Al dušoželjnih vragov je hohot? Ali je slapne pošasti šepot, Ki se dozdeva clovečje nahrane?
Dete pa mirno in ljubko ziblja Zitvod 4) pokojne in bistre stružice; Gori in doli val ž njim skaklja, Kakor se vetriček z rožo igra, Kradeč ji dije iz vonne 5) dušice.
„Prav me je roži priličval kdej on, Njeno me sestro vsak dan imenVaje, Da ni ostudne laži Vlo pogon, Da je resnice bil zvesti poklon. Priča mi roža, se v vodi zibljaje".
Malo postanejo, in dalj hite
V  sterme prepade iskreči valovi; Sreba vertinec, stotere roke Stega krog sebe, in žretja za se Iščejo srepi povodni duhovi.
In detešče plava dalj kraj slapii, Po-njem že sega vertinec storoki; Strašno srebaje ne da si mirti,
V  sredo zdaj skoči, zdaj poleg bregu Rjoveč razširja svoj golt globoki.
Prav me je roži priličval variin 6), Roži v vertincu sim res enaka. Davno objel me je greha vertiin, Zvertil po glavi mi pamet, ko un Rožico mojo v sto krogov potaka".
„Roža v vertincu je kip serca Deklice z dni ljubezni pristrastne, Ki se zaupno in verno ji vda; Mar ji ni brezna, ki strašno zija Izpod cveteče nje slasti napastne".
In dete priplava na verh skalad, Zgrabi  ga silena rnoč slapovja; Urno ga verze iz skladi na sklad.
V  hipu  požere ga lačna prepad. Strašno  ziječ izpod stermi  7J pečovja.
In sliši se z brezna strašneji ropot Vode slapeče v globine neznane. Al žalosti glas je, al vragov hohot? Ali je slapne pošasti šepot, Ki se doždela je čakane hrane?
In huje in huje doni razsaj, Strašni ropot in bobnenje tuleče; Groza pretresa clo skale staj  8), Tiče in zveri bežijo skoz gaj, Strašno in plašno vse krog trepeče.
Le dekle verh stermih, samotnih pečin Mirno stoji in gleda neplašno.
V  tuleče bobnenje, v kipeči jerin; Nekaj jo vabi tje v dno skalin, Celo si shladit, ki peče tak strašno.
Slapovje šumeče ne jenja kipet5, Penasto glavo val z brezna povzdvigne, Na njem se detešce perkaže spet,
V  pene zavito, ko v limbarjev cvet, Zdi se ji, kakor da k sebi ji migne.
In kakor v neurah 9) blisk čeme megle,
Jih razsvetivši, na enkrat obsine.
In groza, obup in strahotno gorje
Z zavestjo presune objotno   Iu3 serce  —
In po detešce v slapovja grom šine.
Vspeni se voda, in v krog zaigra,
V  vertince se suka vsa razbesnjena   n), In struga za strugo tje v ponor divja. Potaplja se v brezno, nazaj perhahlja — Mater in sina ne da več nobena.
Rodoljub Ledinski.
') Norica, Tollkirsche, Atropa belladona. — *) Jasnica, heitere Stclle im Gewolke. — 3) Jerin, das Becken. Bassin. — 4) Zavod, die grossere od kleinere Menge des VVassers an Muhlwerken. — 5) Vona, vVohlgeruch , adjeetiv vonni-a-o. — tt) Variin, Betriiger. — 7) Sterm, die Steile. — 8) Staj, a, der Grund. — 9) Neura, Ungewitter. — 10) Objoten, tna, o, das Adjeetiv von objot.  der hochste Grad der Verzvveiflung.  —   ''} Toll.