Beda našega kmeta. Spisal V. Strmšek. (Dalje.) Kako Je uredltl ponk za kmeta? 3. Ljudske knjižnice, bralna in kmetijska društva. Dokler pa ne poskrbe našim bodočim kmetom takšnega strokovnega pouka, se moramo zadovoljiti z drugim, a tudi važnira poraočkom. Osnujmo pri vsaki šoli ljudske knjižnice in skrbimo, da bo naša, šoli odrasla naladina rada prebirala tam zbrane k_jige. Tudi s temi močno zajezimo duševno lenobo in če se nam posreči, doženetuo mnogo. Z razumom čitajoč človek ostane duševno čil in je povsod na svojem mestu. A tukaj slišim sedaj dva ugovora. Učitelj pravi: _Kje dobim sredstva za nakup in vzdrževanje knjižnice", in kmet reče: BMoji otroci imajo vedno dovolj dela, nimajo časa brati." — No, kmetov izgovor kmalu premagamo, če pogledamo, kako se pri nas stari in mladi Ijudje trgajo za zauimive knjige, kako romajo te od hiše do hiše, dokler jih ne raztrgajo. Drugače pa je z učiteljevim ugovorom. Taka kojižnica stane res precej denarja, in če se ne oskrbuje vestno, je je kmalu konec. Ko bi se kmetje ne izgovarjali, da ne potrebujejo knjig, bi bilo labko. Zložili bi potrebno vsoto po kronah in plačevali bi letne doneske posamezno ali pa potom občinskega prispevka, in rairna Bosna. — V označenih razmerah pa bo treba hoditi drugo pot. Emetu prijazna inteligenca in posebno še naži denarni zarodi bodo morali podjetje gmotno podpreti, če se naj uresniči naša namera. Eo so si štajerski učitelji osnovali svojo -Zvezo slovenskih štajerskih učiteljev in učiteljic", so že mislili na to in so v svoja pravila sprejeli tudi ustanavljanje Ijudskih knjižic, a iz svojih moči tega ne naorejo storiti. Za sedaj bo pač najbolj potrebno sestaviti imenik slovenskih knjig in časopisov, ki so primerni za Ijudske knjižnice. Eot vodilo pa bodi nam vsem: Vsaka naša šola mora dobiti v bližnji bodočnosti primerno ljudsko kujižnico. Eo se bodo knjižnice nied našim narodom oživele in mu bodo postale življenjska potreba, se bodo izcimile iz njih kar sama od sebe razna bralna, kmetijska in tudi druga društva, ki bodo 8 srojimi shodi in zborovanji zopet mo5no dvignila duševno življenje in stanovsko zavest n&šega kmeta. Takrat bodo ta društva v resnici kmetiška drustva, ker jih bodo kmetje lahko sami vodili io upravljali,'takrat bodo tskšna društva tudi v resnici iivela in delovala, ne pa saino životarila i_ umirala. Takrat se bo labko govorilo tudi pri nas o organizaciji kmetiškega stanu, o kmetijskem programu našib poslancer in o drugib sličnih stvareh. ki jib že danes naglašajo aapredai gospodarji drugih narodor. (Dalje.)