Matej Ravnikar Poženčan. Slovstvu nova doba je napočila po novinah ali časnikih. Take novine je v Zagrebu 1. 1835 vredovati jel dr. Ljudevit Gaj (r. 1809, u. 1872) z naslovom: BNarodne Novine Horvatzke — Danicza Horvatzka, Slavonzka y Dalmatinzka", ki ga je 1. 1836 spremenil v ,,Ilirske Narodne Novine — Danica Ilirska", češ, naj se v njih kaže Velika Ilirija med Skadrom, Varno in Beljakom, in naj se v njih oglašajo v duhu Slavo-Ilirskem Bulgari, Serbi, Hrovatje pa Slovenci, kar je koj v pervem vabilu priporočal sploh roda in jezika slovanskega ljubiteljem in zavetnikom, posebej »Krajnczem, Stajerczem, Korushczem, Iztrianom ter oztalem Szlovenczem". In res — vabilo to so poslušali Slovenci vstopivši v kolo pisateljsko na pr. Stanko Vraz, Davorin Terstenjak, Uiban Jarnik, Matija Majar, Juraj Kobe, Josip Žemlja, Jakob Krašnja, in tudi — Mirko Poženčan. Marljivo je prebiral novine in knjige ilirske, slovenil vezane in nevezane sostavke, in naposled sam pisaril v Danico Ilirsko. V tej se 1. 1839 br. 3 nahaja znana narodna BKralj Matiaš", ktera naj se pokaže tu v besedi ilirski pa v slovenskiPoženčanovi: Kralj Matiaš. Polag narodne ilirske povestice. Kralj Matjaž. Iz ilirskiga od Dra. Bemetra. II dubokoj tamnoj hridi Uz tarpezu od kamena Kralj Matiaš mirno sidi, Uz njeg čaša izpražnjena; A oko njeg družba sedi Od junakab prehrabreni', Nu obrazi njim su blčdi, Blčdi svima i ledeni. U po noči — tad se gane Ovo družtvo kamemto, Ter oružje oštrit stane Svaki svoje strahovito; I kralj skoči u toj buni, Pa mač targne ognjeviti, Čašu vinom sad napuni Eu nekasui dnom izpiti. Kad pak ura ta promine Sve s' umiri opet s nova, Kralj i vojnik srSd pečine Negovori več nit slova. Tako če se vek sgadjati Kad dvanaesti sat izbije, Dok Matjaša devet krati' Brada stola neobvije! Kralj Matiaš tu poslždnu Noč s veseljem očekiva, Da u bitvu sarne vrednu, Gdi za slavu karv se liva. Jedna lipa smatrat bude, S devet varhi, borbu ovu, Gd6 se borci za rod trude, I zgubljenu čest njegovul Velu zemlju tad Slavjana1 Inostranac gazit nece; Jer svarha ie ožidana Dojt' njezine hude sršče! Kjer globok in tamen prostor, Ena miza je kamnita; Kralj Matjaž ima svoj šotor, Zraven čaša je izpita. On je v svoje družbe sredi, Krog junacje prehrabreni, Njih obrazi vsi so bledi, Bledi vsi ino ledeni. Ko je pol noči, se gane Leto družtvo vse kamnito Ter orožje brusit stane Vsaki svoje strahovito. Kralj u tem uriši skoči, Meč izdere ognjeviti, Cašo z vinam si natoči, Ne mudi se jo popiti. Kadar ura ta premine, Vse potihne, v pokoj teče Kralj in vojnik sred pečine Li besede več ne reče. Večno se če to uganjati, Kadarkol dvanajst odbije, Dokler kralja devetkrati Brada mize ne obvije. Kralj Matjaž tu poslednjo Noč z veseljam perčakuje, De u vojsko plane vredno, Kjer se slavi kerv daruje. Z verh devetmi lipa bode Razločila to bojvanje, Kjer je vsim za njih narode Častne zgube povračvanje. Dost Slavjani bodo jmeli, Ptuj' ne bodo jih gazili; Zlati čas' se bodo jeli, Slavi srečo zadobili. Zato znajte, kad budete Torej ved'te, kadar šume Štropot čuli u po noči, Bote čuli v terdi noči: Da Matjaša to su čete, De Matjaževe so trume, Koje žude u boj počil! De na vojsko so gredoči. Dr. Demeter. Mirko Pozenčan. Primečanje. Obče poznato je kod ilirskog naroda prirečje: ,,Pokle kralj Matiaš spi, nikakve pravice ni", koja se dobro slaže s latinskim: BMathias obiit, justitia periit". —nKar kralj Matjaž v gori spi, — Na svetu več pravice ni". V broju 12 je čitati Dr. Demetra pesen: ,,Utšha Ilirii prigodom proglašenja Sarbskoga ustava na Kuli — megdanu izpod Bčograda" na Todorovu subotu dana n/23 Veljače (svečana) 1839: nIlirio, Bog je s tobom! — Stresi pepeo stvoje glave: — Neplač više sad nad grobom — Nekadašnje tvoje slave . . .; sloveuski v prevodu Poženčanovem: T olažba Ilirje ob oznanenji Serbskiga ustava na Kuli—megdanu.. BBog, Ilirja, ti je mili! — Stres' pepel iz svoje glave: — Nič ne jokaj, de gazili — Nekdaj diko tvoje slave" i. t. d. — V br. 16 Pavla Štoosa: ,,Slava na dan 19. Travnja 1839 kao dan čestitoga narodjenja Nj. veličanstva Cara i Kralja Ferdinanda na pr.: Vatra gori u planini,Ogenj šviga u planini, Zlatna iskra k nebu leti,Iskra zlata hti leteti, Da se vedroj u visiniDe u vedri se višini Sivi oro š njom prosveti.Sivi orel ž njo presveti. Nij to vatra u planini,To ni ogenj u planini, Veče to je duh slavjanski;Ampak to je duh slavjanski; Nit je oro u visini,To ni orel u višini, Več je Car naš avstrianski.Ampak Cesar avstrijanski. Nit je iskra to zlatjena,To ni iskra pozlačena, Ka od ognja k nebu leti;Ki od ognja v nebo sveti; Več ilirskog od kolčna To ilirsk'ga je kolena Čut za Kralja svog umreti i. t. d.Čut za svoj'ga Cara vmreti i. t. d. Izmed serbsko-dalmatinskih narodnih nahajajo se v prestavi njegovi: Juri Skenderbeg; Sveta Helena Križarica; Konštantin velki in sv. Helena i. t. d. — Po ilirskih pisateljih vzbujevan je jel prebirati stare klasike, gerške in latinske — pa tudi druge, ki so kedaj pisali o prednikih naših Slovanih, ter si je spisoval in preslovenjal iz njih stvari bolj znamenite. — Priučil se je ilirščine bil tolikanj, da je v njej celo sam pisaril v Danico Ilirsko, kjer je 1. 1842 broj 10 tiskan njegov spis Rojnice; 1. 1843 br. 28 Bajzis i. t. d. Pričenja se oni sostavek na pr.: Hojnice. ,,Po svoj prilici več od vrčmenah starih Rimljanah sačuvala se je u gornjoj Ilirii pripovest o Parkah, koje se kod nas Rojnice (Rodjenice? —) zovu. U toj pripovesti nalaze se dodatci kasniih vremenah karstjanstva. Iz ovih dodatakah sudim, da ova pripovest nije dčlo učene glave; nego da se je iz starodavnosti od roda do roda tja do nas medju prostim pukom malo proraenjena sačuvala. Slčdeca je pako povčst ova, koja u ustih naroda u Kranjskoj živi: Rojnicah ima tri, one dolaze pri porodu čoveka u kuču, da mu odluče, što ga čeka u životu. Pevva nit življenja suče, druga ju prede, a tretja ju preseca, i kad ju preseče, čovek odmah umreti mora. Rojnice se rnoraju o porodu dčteta kruhom počastiti, koi se poradi toga za Rojnice pripravljen na stolu nalaziti mora. Istina, da ga ne jedu, ipak si za veliku čast derže, kada im se lebac ponudi. Rojnice su krasne device, koje se svojim divniin pevanjem odlikuju. Nekada biaše običaj ostavljati im na polju serpe i jestvine: serpi žnajahu žito, a jestvinami hranjahu se . . . Nškomu odsudiše, da če se obesiti; ali nčtko ga naputi, da neka prie svakog dčla reče: Bu ime Isusa" i tim načinom bi samoubojstvo uklonjeno . . Trečemu odlučiše, da če ga konj ubiti. On se uvčk konju ugibaše; ali jednoč pripeti se, da podoba svetoga Gjurgja na konju na njega pade i ubije ga . . . Mirko PoSenčan, Ilir iz Krajnske. I Slovenci so želeli svojega časnika, inžel. 1838 je tiskar J. Blaznik prosil, naj bi smel dajati na svetlo časopis slovenski BZoro", pa se mu ni pripustilo (vid. Krain u. d. Deutschthum. 1862.); še le po prizadevanji nadvojvoda Jovana se je 1. 1843 kmetijski družbi dovolilo na svetlo dajati BKmetijske in rokodelske Novice", kterih pervi list se iz Blaznikove tiskarnice in založbe prikaže v sredo 5. mal. serp. ali junija, in kterih vredovanje prevzame njen tajnik dr.JanezBleiweis. Novice, kterimjedol. 1849 poleg drugih deželnih, kmetijskih in rokodelskih znakov na čelu svoje peruti razprostiral tudi avstrijski orel, so zbirale v sebi ter polagoma zbrale skoro vse boljše pisatelje slovenske, in med temi najprcj one, ki so dopisovali že prej v ilirske domoljubne liste. S kolikim veseljem jih je pozdravil Poženčan, spričuje naslednja njegova pesem: Emetijskim in roko&elskim Novioam. Orel — ptičica dvoglava — Od ljubljanskiga domu Na perutah k nam priplava — Ptica višiga rodu. Bog te sprimi, ljubka zlata! Ljubka zlata, božja stvar! K nam hoditi ni bla štata — Alj vedro bo, alj vihar? Nič ne boj se, ona pravi, Li spomladno vrenie bo; . Z desno glavo prot višavi, Z levo gleda na zemljo. Drobne pisma nesem k hiši, Ptičica mi dalej de, Kaj po svet' se nov'ga sliši, Kaj kdo pametniga ve. Rataj bere v njih skrivnosti, S čim se zemlja v raj zmeni; Slednji stan kaj učenosti Za se v pismih tih dobi. Zdaj govorka mi zapela — Nove pesmi ji gredo, Glas nebeški je imela, V serca segala živo. Vse se drami gor iz spanja, Kdor še niso bli mertvi; Vsak si misli, to je sanja — V svetim Raji se mu zdi. Bodi pišel, gosle, lira, Kar kdo najde, je pobral, De za ptico pesme vbira; Vse je pevski duh užgal. Pomladanji veter piha, Krog razširja cvet, glasi; Brat in sosed čuti, zdiha: Moj Slovenec naj živi!