IaD>0&€^\
IZHAJA VSAK MESEC
1872 leto XVI. štev. 6-7
VSEBINA
S tabora na študijske dni 101 Zora Tavčar: Ovčka .	. . 102
N. Jeločnik: Krstna predstava Rebulove »Pilatove žene« ....................102
Rado Bednarik: sedemede-
setletnik ................105
Anton Kacin: Prof. Filip Terčelj .................. i .	106
Krstna predstava Mahničevega Slovenskega satira 107 Neva Regent: Gledam skozi
črna očala..................109
Jure Koritnik: Socialna 109 Prižgali bomo olimpijski
ogenj .....................109
Malks Šah: Ob koncu šolskega leta ....................110
Mate: Pravice gospodinjskih
pomočnic ..................111
Lojze Spacal razstavlja . .	113
Mojca Rant: Košnja na planini .......................115
M. Šah: Koliko nas je in
kakšni smo .................116
Alojz Tul: Otvoritev železniške proge Trst - Herpelje 117 Martin Jevnikar: Zamejska in zdomska literatura .	118
Vrtovi muz: Knjige, gledališče .......................120
Na platnicah: Študijski dnevi v Dragi 1972; Dolg jezilk naših sodelavcev; Sporočila; Poj asnilo
Revijo Izdaja uredniški odbor-Marij Maver (odgovorni urednik) , Albert Miklavec, Franc Mljač, Sergij Pahor, Jože Peterlin (glavni urednik), Zora Tavčar, Maks Šah, Drago Štoka in Edvard Žerjal (likovna oprema)
Zunanja oprema EDVARD ŽERJAL
Vsi pisci in uredniki sodelujejo brezplačno
Uredništvo in uprava: 34133 Trst, ul. Donizetti 3, tel. 768189 - Pod-uredništvo v Gorici: SKAD
Poštni tekoči račun 11/7019 »Mladika« - Trst
Registrirano na sodišču v Trstu št. 193
tisk »graphart« trst, rossetti 14 telefon 77 21 51
STUJDDJSIjO dw
w m
M
SPORED
SOBOTA, 2. SEPTEMBRA:
Ob 17. uri: Začetek
Pevski zbor bo zapel udeležencem pesem v pozdrav. Predavanje.- O IDEJNEM PLURALIZMU.
Govori dr. ing. Boris SANCIN, ravnatelj programskega odseka na radiu v Trstu.
DISKUSIJA.
NEDELJA, 3. SEPTEMBRA:
Ob 8,30 uri: Nedeljska maša z nagovorom dr. Janeza JENKA, škofa v Kopru.
Ob 10,00 uri: Predavanje SVOBODA VESTI TOT IZRAZ ČLOVEKOVEGA DOSTOJANSTVA. Govori dr. Lojze ŠUŠTAR, škofov vikar v Churu v Švici.
Ob 11.30 uri: Predavanje: VREDNOTE TRADICIONALNE DRUŽBE V KONFLIKTU Z MODERNO. Govori dr. Stane JUŽNIČ, profesor na fakulteti za sociologijo, pol. vede in novinarstvo univerze v Ljubljani.
DISKUSIJA.
Ob 13.00 uri: KOSILO.
Ob 16.00 uri: ORIS STANJA NARODNE SKUPNOSTI NA KOROŠKEM, V BENEŠKI SLOVENIJI IN NA TRŽAŠKEM TER GORIŠKEM.
Poročajo predstavniki teh dežel.
Nato predavanje:
O SPREMENLJIVOSTI IN NESPREMENLJIVOSTI VREDNOT. Govori prof. Josip VIDMAR, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani.
DISKUSIJA.
PONEDELJEK, 4. SEPTEMBRA:
IZLETI V TRŽAŠKO OKOLICO če bo zanje zadosti udeležencev.
PS.: Vedno je mišljen italijanski čas!
Študijski dnevi imajo značaj odkritega izražanja mnenj in pogledov in soočenja različnih nazorov ob spoštovanju vseh. Zato vabimo na to srečanje slovenske izobražence iz zamejstva, iz Slovenije in zdomstva, vse, ki iskreno iščejo rešitev naših narodnih in kulturnih problemov in ki čutijo odgovornost svojega poslanstva.
Posamezna številka Mladike stane 250 lir. Celoletna naročnina 2500 lir. Letna naročnina za Jugoslavijo 50 din. Letna naročnina za druge države je 6 US dolarjev ali enakovreden znesek v tuji valuti.
S TABORA
Aleksif Pregare, Matejka Maver in Franko Žerjal v Slo-venskem satiru
NA STUDIJSKE DNI
Tabor na Repentabru ostaja s svojo zgodovino in značajem še vedno množična ljudska prireditev Slovenske prosvete od njegovega začetka do danes. V štiriindvajsetih letih je ljudem prirasel k srcu in Repentabor je postal vsako poletje nepogrešljivo srečanje. Veličastna je zgodovina repentaborskih prireditev, posebno iz zgodnje povojne dobe, ko je pomenil tabor simbol svobode in hrepenenja neštetih. V zvestobi slovenskemu izročilu je v spreminjajočih se razmerah taborska misel vedno osvajalo in pritegovala k sebi množice.
Mirno lahko zapišemo, da je slovenski tabor na Repentabru ena izmed redkih čisto slovenskih prosvetnih manifestacij na Tržaškem, ki išče vsako leto pri-kladnejši in odgovarjajoči izraz narodnega kulturnega življenja naših ljudi. Tabor pa želi tudi vsako leto potrditi vero v moč narodnega življenja zamejskih Slovencev, v moč, ki je ne bo mogel nihče streti, če bodo le oni sami z vso voljo in močjo hoteli živeti.
Letošnji tabor je bil tak dokaz: Kanalska dolina, o kateri so mnogi mislili, da ne živi več, je pela tako lepo in tako prisrčno, c!a je občudovala melodijo in voljo starejših in mlajših pevcev množica, ki za to melodijo izpod Višanj ni vedela.
Trideseterica igravcev Slovenskega odra pa je odigrala in prepela pesem
v igri kot popotni pevec safir o sreči in veselju, žalosti in bolesti, pa o veri in upanju slovenskih ljudi.
Tudi letošnji tabor je bi! tako nova pesem in nova povezava ms vseh. ki živimo najbolj na zapadu. Ne dvomimo, da so izraz .naše srečo in bolečine culi vsi Slovenci.
Medtem ko beležimo uspeh letošnjega tabora ,na Repentabru, mislimo že na študijske dneve v Dragi, ki jih pripravlja Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta. Spored objavljamo na platnicah te številke. Po dosedanjih uspelih srečanjih ne dvomimo, da bo tudi letošnja »Draga« pritegnila lepo število slovenskih izobražencev od blizu in daleč ter jih povezala med seboj.
Krstna predstava Rebulove »Pilatove žene« v Buenos Airesu
Kulturna sezona ge v Buenos Airesu prav v teh meseoih na višku. V zadnji številki smo v rubriki Slovenski poldnevnik navedli načrte Slovenske 'kulturne akcije in omenili, da bo osrednja in največji dogodek letošnje sezone Rebulova Pilatova žena.
Ker je ta slovenska prireditev sredi latinske Amerike pomembna prav zaradi avtorja s Tržaške tudi za nas, si dovoljujemo natisniti uvodno razmišljanje o Rebulovi drami in o predstavi, kot ga ije objavil režiser tega dela, Nikolaj JeloSnik,-ir Glasu Slovenske kulturne akcije.
Nikolaj Jeločnik piše o predstavi takole:
Gledališki odsek in z njim vsa Slovenska kulturna akcija živita predvečer velikega dogodka: odrski krst izvirne ‘Slovenske drame v Buenos Ai. resu.
Za lansko veliko noč je slovenski igralski zbor na tržaškem radiu v režiji prof. Jožeta Peterlina izvajal novo slovensko dramsko delo »Pilatova žena«, ki ga je napisal mojster romana V Sibilinem vetru, tržaški rojak, Alojz Rebula. Zadnjo podobo drame je natisnila tržaška slovenska revija Mladika v lanski 4. številki (v celoti je besedilo natisnjeno v koledarju celjske : Mohorjeve družbe). Ob branju, ' prizora v Mladiki se je v nas rodila želja, da bi Pilatovo ženo gledali na odru v Buenos Airesu. Avtpr Krščanske avanture, Škandala križa v škandalu Ceikve, dnevnika Gorje zelenemu drevesu, eseja o Prešernovem krščanstvu, pa monumentalne meditacije o Liku Sinu človekovega se je naši smeli prošnji, da nam radijski libreto dovoli v odrsko upodobitev, ročno odzval in mam zaželeno besedilo rad poslal, prav gotovo v pričakovanju tega, kaj utegneta slovenska gledališka prizadevnost in zmogljivost pod južnimi zvezdami iz njegovega radijskega libreta ustvariti na odru.
Rebulova radijska igra nas je prevzela: ne le kot zgovoren, a redek
V polmraku pod najnižjim obokom starinske baročne cerkvice je na dnu kora gluhi mežnar Korel gonil meh. V presledku, ko je organist obupan dvignil svoje orjaške, testeno mehke roke iznad tipk, ker smo se otroci ponovno zmotili, je Korel brez prestanka dvigal in spuščal škripajoče lopute, da je po prazni cerkvi odmevalo kakor težko sopeče dihanje orjaške živali. Potem je organist spet potopil prste med tipke, kakor jih mati ljubeče polaga v vzhajano testo, in je gnetel z odprtimi registri ves zamaknjen neko sladko prvoobhajilsko melodijo. Otroška grla so spet povzela, da so škripale podnice starega kora od prestopajočih se sandalčkov. Zaripli obrazi hribovskih fantičkov in mile okrogle oči plavolasih deklic s kitkami so še vedno ne povsem ubrano pobirali med bogatimi akordi organistovimi melodijo, da je donelo po cerkveni ladji kakpr ob slovesni peti maši:
»Spet kliče nas venčani maj...«
Od starosti pomodrele, orjaške roke so prevzeto izrivale in porivale črne registre na orglah in odstirale organistove Že davno v spominu pokopane ure prvega obhajila. Potem so segle po nov šop not, ki jih je bil sam prepisal za vsakega malega pevca
Zora Tavčar
OVČKA
posebej. Izpisane so bile z lepimi, velikimi podolgastimi notami, ki so sedele na črtah kot zdravi, čvrsti ptički, ki imajo vsak hip zleteti. Tenka melodija, ki jo je ljubeče okrasil z akordi in prelivi, se je izvila izpod njegovih prstov. Vendar nismo upali povzeti, čakali smo na kmiljaj njegove orjaške sive glave. In šele ko je stari, dobri organist Cvek spodbujajoče kimnil in z rameni zanihal v taktu, smo kot splašeni ptički začeli naglo pobirati glavice not, dokler se nismo ob hudem pogledu unesli in pridno upočasnili v taktu nihanja pleše nad venčkom njegovih belih las. Sršeče bele obrvi so spodbudno štrlele kot dve zmršeni slamnati nadstrešji nad vdolbinama udrtih sinjih oči in vztrepetavale v taktu:
»En, dva, tri, en dva tri...«
Kadar smo se zmotili, so se roke karajoče dvignile ¡in obstale v tišini, kakor da jih je duhovnik razprostrl v povzdigovanje. Celo Korel je spustil lopute, da so se izdihavale s piskajočim šumom same od sebe. Včasih je v tišino udrl lajež farovškega Sultana ali dretje Sotlarjeve Pepce, ki se je z tnapol hrvaškimi kletvicami izdi-rala na malega Tončka, sina, ki ga je bila nezaželenega prinesla od nekod s služenja na Hrvaškem. Takrat je blagi organist naglo pobrskal med tipkami in zabrisal kletvice z odlomkom kakšne angelske melodije.
Nazadnje je bil »venčani maj« izpiljen in stari organist je razdelil novo pahljačo not, silen v svoji postavi nekje visoko nad nami kakor orjaški petelin nad drobnimi piščanci. Tiščali smo glave med ramena, kakor da bo zdaj zdaj katerega šavsnil, če ne bo dovolj pozoren: kajti petje, to je bil svet obred in gorje mu, ki bi se zahihital ali se kam zazijal! Ko je pomirjen ošinil krotko in pozorno jatico pod seboj, je potunkal dlani v tipke, prevzet, ko da jih pomaka v blagoslovljeno vodo. Prebiral je akorde odsoten, ko da je pozabil na nas.
Pa tudi jaz sem takrat pozabila nanj. Orgle so me prenesle v naslednje jutro, ko bo po razsvetljeni cerkveni ladji stopal škof, pod oboki bodo grmele orgle z odprtimi registri in v belih oblek-cah----------
Med moje sanjarije je veter zanašal s farovškega vrta sladek vonj: morale so biti lilije, ki jih je kuharica Pavla nasadila cele lehe, kakor da misli z njimi zasuti vse prvoobhajance. Morale so nihati v vetru, razkošno bele v dolgih strnjenih vrstah kakor nune v procesiji, vse nagnjene malo naprej. Veter jih niha in pri tem širijo daleč naokrog tisti nežni, sladki vonj, da------
»Kam si se pa zazijala! le trikrat smo začeli!« me je zmotil organistov strogi glas. Stresla sem se. IVsi so se ozrli vame in postalo me je neznansko sram. Že tako mi je bilo vedno nerodno, malo zato, ker sem bila tako dolga, najbolj razpotegnjena med vsemi, potem pa tudi zato, ker me je mama zmeraj oblačila tako, da sem izstopala med drugimi. Tista drugačnost, tista nekakšna gosposkost me je zmeraj navdajala z občutkom krivde. Splašeno sem se ozrla naokrog. Dečki so se dregnili s komolci, deklice so se zahihitale, a blagi Cvek jih je ukrotil z očmi in vse '.je bilo kot prej.
Le jaz sem imela solze v grlu. Kajti nihče ni razumel, da to, da sem preslišala petje, ni bila raztresenost, temveč zamaknjenost, nekakšno občutje sreče. Bilo je čudovito, da je bilo sobotno popoldne v maju. Da dišijo lilije iz vrta kuharice Pavle. Da škripje stari meh kakor bi sopla velika žival. Da so cerkvena okna na stežaj odprta in se križajo pod baročnimi oboki snopi sončne svetlobe. In da sem bila pred dobro uro pri spovedi in sem sedaj brez greha. Biti brez greha pa je kakor biti iz same svetlobe, skoraj breztelesen, kakor oblak na sončnem majskem nebesu.
Zato me trda organistova beseda ni zadela v živo in niti hihitanje ne, solze v grlu so bile samo od sladke ganjenosti in morda tudi od rahle otožnosti, da ne morem nikomur dati od te blaženosti, ker je nihče ne potrebuje.
Tako sem z vsem tem preobiljem v sebi odšla po vaji v majsko vaško popoldne, vsa pripravljena, da razdam svojo prvoobha-jilsko vzhičenost. A komu?
Odšla sem čez vaški trg, stopala po glavni ulici med postavnimi hišami in za staro orjaško lipo zavila v ozko uličico. Od daleč sem zagledala v oknu orjaški obris postavne ženske s kito, speto na tilniku. Soseda Fanika! Vkopana v prevelike copate je vsa zdrava in prisebna mesila šarkelj, ko sem se nagnila skozi njeno odprto pritlično okno. Obrisala si je svoje moške roke, ki so znale ugne-titi testo, da je rumeno naraslo kot pena in se pečeno raztapljalo v ustih, in me povabila noter. Ni bila potrebna moje dobrote, nasprotno, sama me je hotela zasuti z njo. V star Domoljub mi je zavila doma pripravljen malinov sok za prvoobhajilsko kosilo. In šarkelj, ki ga je mesila, bo prav tako zame, rozinov šarkelj, ki se raztaplja v ustih! Razorožena sem se umaknila z okna, Fanika pa ni potrebovala drugega kot malo miru, da v svojem gospodinjskem transu domesi svoj šarkelj. Zahvalila sem se ji in se ozrla čez pot na ono stran, kjer je obrasel krog in krog z vinsko trto stal med drevjem kot hiška iz pravljice dom sosede Ivanke. Vso zadnjo steno so, tesno zvrščene na poličkah, prekrivale begonije, pelargonije in nageljni, po dvorišču pa se je rumeno-rjavo-črno pobliskavalo; morale so biti kokoši, ki jim je bil pravkar nekdo vrgel zrnja in jih vznemiril, da so požrešno vzfrfotale. Zdaj zdaj se mora prikazati soseda Ivanka! Težko, da bi me bila, radovednica, prezrla, ko sem hitela mimo pod njeno vrtno ograjo. Ivanka je bila namreč šivilja in gotovo me bo poklicala, da mi pokaže skončano obleko.
In res se je tisti hip nad potjo za vrtno ograjo prikazal vedno nasmejani, okrogli obraz sosede Ivanke. Njena štajerska dobrodušnost ji je zaokrožila lica in boke in tudi njeno srce je bilo široko. Imela je grlen, topel in temen ženski glas. In ta glas je zdaj pozabil na pomerjanje obleke. Ivankina čustvena narava se je raznežila ob jutrišnji prvoobhajanki in glas se ji je zares malo zatresel, Ico je poklicala:
primer svežja in zdravja v slovenski radijski dramatiki; tudi ne samo kot dognan literarni tekst, (ki z bogatijo svoje izvirne metaforike, novega, evropsko merjenega in klesanega sloga z gosposkost j o avtorjeve slovenske besede, tako daleč od preživetega domačijstva, kot ji v sodobnem slovenskem slovstvu zastonj iščeš par, vodi slovensko beletristiko na evropsko in svetovno raven; prevzela nas je čez vse drugo po svoji globoki tematiki, tako sodobno govorjeni pokoncilskemu človeku našega atomskega veika vesoljcev; po živi podobi razfcristjanjenega in desakraili-ziranega sodobja, ki jo zna avtor v nizu osmerih dialogov zgodovinskih oseb — večina od njih ima svoj dobršen delež v odrešenjski tragediji na Kalvariji — naslikati in na. obrniti na zdanjost: osebe Rebulove drame Pilatova žena so osebe naših dni, njihova tesnoba naša tesnoba, njihovi konflikti maši konflikti, njihova usodnost naša usodnost — Gajla, soproga rimskega prokuratorja Poncija Pilata, veliki duhovnik Kajfa, Pilat sam, evangelist Janez, Gallina židovska sekretarka Deborah: vsi ti liki so danes enako živi, kot so bili živi v dneh pasijonskega dogodka v okupiranem Jeruzalemu; žive v času in prostoru, ki ga mi di hamo in mi živimo; ne nazadnje — žive v nas samih z vso človečnostjo, strastmi, psihično travmo, v stiski človekove duhovne revščine — kot oni, tudi mi pričakujoč rešenja s pod-zavednim klicem: pridi, ne mudi se, čakamo — brez tebe je življenje nesmisel, je nič, je absurd!
Spodbujeni po Rebulovem radijskem libretu smo se prizadevno lotili njegove odrske podobe, ki jo bomo žlahtne gledališke dejavnosti žejnemu slovenskemu gledalcu v Buenos Airesu pokazali v prvih avgustovih dneh.
Scenično uprizoritev Pilatove žene smo dramaturško in režijsko zastavili ¡kot izviren ¡sakralen gledališki akt. Prav zato smo dramo za našo predstavo tudi nazvali sakralna drama. V prepričanju, da more gledališče naših dni najti svojo pravšno pot iz krize, v katero ga je bil zapeljal sodobni nihilistični absurdni strukturalizem, edinole v vrnitvi k svojemu človečanskemu praviru: k ekstazi, safcralnosti, ritualu, smo Rebulovo besedilo sicer ohranili doce-
la nedotaknjeno, a gledališko ga bomo Skušali predstaviti (komunitarno človeško kot nekakšno občasno bogoslužje božje besede in mu v plactični upodobitvi pred gledalcem vtisniti patino sakralne misteriozncsti in gledališkega rituala, brez katerih resničnega gledališča ni; tu si družno podajata roki dehteča poetika avtorjevega teksta in igralsko doživljanje odrskih ustvarjalcev, ki naj s kretnjo, z besedo, tudi z molkom — pa še kako z molkom! — s samo svojo dimenzijsko prisotnostjo v živem prostoru dramo ožive, zažive in dožive: dožive z njimi tudi gledalci, katerim je igralčevo opravilo namenjeno.
V mnogočem se tako zastavljena uprizoritev loči in oddalji od običajne gledališke predstave. Že to, da ne bomo za igranje uporabljali odra, marveč sredino avditorija, kjer bomo skušali ustvariti nekakšno gledališče brez zastora, kjer bomo na dotik roke igralca z gledalcem, je vsaj za naš buenosaireški slovenski poskus novost: ni iskanje atrakcije, pač pa nujnost, da svojo igro gledalcu scela približamo, poderemo vse umetno ustvarjene scenične prepreke med igralcem in avditorijem, pa da gledalca nekako prisilimo iz običajne gledalske letargije v aktivni poseg k igri. Gledalec se po našem načinu uprizarjanja že ne more več odtegniti igralcu, ki stoji pred njim, se k njemu Sklanja kot prijatelj k prijatelju: beseda, ki jo dramska oseba izgovarja v intimnost igralskega prednašanja, naleti na večji odjek, če je gledalcu neposredno govorjena kot pa če bi jo od avditorija oddaljen govoril z odra; kretnja je naenkrat namenjena določenemu gledalcu; nema igra molka, »tišine, ki vpije do neba«, zadobi v takšni upodobitvi polno veljavnost, ne manjšo od filmskega posnetka igralčevega lica, ust, oči, obrvi na platnu v podesetorjeni fotografioni povečavi; tu te povečave ni, pač pa je neposreden, živ, fizičen stik, ki je silovitejši od najboljše tehniško zmogljive fiktivnosti v filmu.
Od običajne gledališke igre se naša predstava loči tudi po tematiki snovi, ki jo kleše; ne gre le za določen zgodovinski aikt, kot je, postavimo, atentat na Julija Cezarja v rimskem parlamentu; ali nesrečno vrtoglava politika škotske kraljice Mari-
(dalje na str. 108)
»Fridi, pridi, imam krhke flancate!«
Ko sem prišla po tenki brvici čez jarek na njeno stran, pa je zmagala v njej prirojena radovednost:
»Jeeej, kako si lepo počesana! Ali te je mama navila ali so te peljali k frizerki?«
Pristrigli so me bili pri frizerki in navili in nadišavili. O, to se spodobi, posebno če ima človek tako lepo oblekco. »Jeeej, kako je lepa, stopi gor, v "hiši" visi, kakor sam puh je!«
Res je na žeblju viselo na obešalniku nekaj neznansko nežnega iz volančkov in bleščečega belega blaga, prekrito z izvezenim, pajčolansko tenkim tulom. Soseda mi je pomagala sleči krilce in mi poveznila kakor na lutko tisto puhasto stvarco, da sem bila v hipu kakor kraljična v knjigi pravljic. Bila je pregrešno lepa oblekca, kajti moja mama je ljubila lepe stvari. Jaz pa takrat še nisem imela smisla za lepe obleke in so me spravljale v zadrego in neugodje, ker so me delale drugačno od drugih, čeprav sem se čutila do pičice enaka z njimi. Tisto, kar je gledalo iz ogledala, nisem mogla biti jaz, temveč neka druga gosposka punčka iz mesta, mogoče moja daljna sestrična. Jaz sem bila namreč bolj deček kot deklica. Najsrečnejša sem bila v povaljanih kratkih hlačah in starih sandalih tam nekje v grmičju za Savo, v toplem, sipkem pesku, s knjigo v naročju, ko je mimo bučala reka in so nad menoj kriče vzletavali fazani tja v kranjsko stran.
»Kaj ti ni všeč?« je zaskrbljeno dala roke v bok soseda Ivanka. »In toliko dela je bilo z vsemi tistimi rožicami. Saj sem rekla tvoji mami, za Zoro, sem rekla, bi morali izbrati drugačen model, bolj...«
»Ne, ne, krasna oblekca je!« sem zagotovila in čim hitreje skušala zlesti iz tistih skrbljivo izdelanih tenčic in volančkov, da sem bila čim prej za skledo flancatov. Soseda Ivanka pa je bila že vsa solzna od ganjenosti. Prvo obhajilo! Jeeej, kako se dobro spomni, kako mi je bila sešita prvo oblekco, ko sem imela komaj leto! Bela z rdečimi in modrimi pičicami raznih velikosti. No, seveda, tudi prej sem že imela oblekco, nekaj neznansko gosposkega, pa listo je moralo biti kupljeno v Ljubljani, nekakšen plašček s kapico. Ampak prvo oblekco, tisto mi je bila sešila ona!
»In zdaj prvoobhajilsko...« je pojokala ganjena v robček. Kako bo šele morala krotiti solze jutri v cerkvi! Raznežila se je, da sem še jaz dobila solzne oči! Končno me je nekdo razumel! Da, soseda Ivanka je čutila z menoj, kaj je to prvo obhajilo! Samo da je ob najlepšem požvižgalo od naše domače ograje. Doma so me že pogrešili, najbrž so že tudi opazili moje dolge kostanjeve lase v Ivanki-nem oknu. Treba se je bilo naglo posloviti in steči po klancu navzdol.
Tako sem potem, ujeta za visoko ograjo domačega dvorišča, zaman stregla z očmi proti križpotju, od koder ni bilo nikogar, komur bi mogla razdati nekaj svojega preobilja, od katerega se mi je zdelo, da mi bo razgnalo prsi.
Tedaj je od daleč zameketalo. Ni bilo dvoma! Znova in še enkrat! Prav blizu je morala biti ovčka. Čeprav nismo imeli pravega hleva in nismo redili živali, je glas prihajal izpod naše lope. Pa ne da... moje otroško srce se je stisnilo v grozi. Moj očka je bil mesar in ovčka... Planila sem proti lopi, kamor je moj očka navadno zapiral vole in teličke, preden jih je zaklal.
V lesi je stala majhna bela ovčka, skoraj še janček. Srce se mi je raznežilo. Jasno) da ji moram rešiti življenje, to je moja. prvo-
obhajilska naloga! Prosila bom očka----------, toda obšla me je skrb:
kje bi jo imela, če mi jo očka res podari? In če jo je morda ves skrben kupil prav za nas, z.a prvoobhajilsko kosilo med sorodniki? -Vse moje pobožno vzhičenje je zamrlo ob tej klavni žrtvi, ki bo padla prav na čast mojega velikega, svetlega praznika.
Zakaj prav ona, tako majcena in bela, z rožnatim gobčkom in rdečkastimi očki! — Padla sem ovčki okrog vratu, ker se bo mo-
rala žrtvovati zame. A ko sem tiščala ob svojem licu njeno toplo dlako in pod njo čutila utripanje njenega drobnega srčka, sem vedela, da jo moram na vsak način rešiti. Potem me je obšla misel, da bi jo lahko spustila. Da, izpustila, tudi če bi bila potem tepena! Ovčka bo pa le rešena smrti!
Odvezala sem jo od lese in jo na vrvici odpeljala potihem čez dvorišče. Že sva bili srečno na cesti. Po klančku navzgor — in morali sva zdrsniti mimo odprtega okna sosede Ivanke. Ali naju res ni opazila ali pa se ji je zdelo bolj varno, skriti se za zdveso. Vsekakor sva bili kar hitro na najlepšem travniku nad vasjo, v ogradi starega Mateja, ki je svoj travnik okrog in okrog obdal s trnovo mejo, da so celo kure puščale na njej svoje perje, če so hotele skoznjo. Opraskala sem si roke, da sem razmaknila mejo in potisnila ovčko skozi. Kožušček se ji je rahlo okrvavil, a bila. je v svobodi. Veselo je blejala in se vzpenjala čedalje više po zeleni vzpetini proti višnjevemu obzorju, polnemu sonca. Kmalu je utonila v preproge zelene detelje na vrhu.
Tedaj me je zgrabila za vrat trda, koščena roka. Za menoj je zrasel stari Matej, najbolj skop kmet v vasi, ki je rad s krepelcem prežal na tiste, ki so se drznili mendrati njegovo travo. In zdaj je držal za vrat majhno deklico! Ne kakega fantalina, zdaj je še ta dekliška zalega začela hoditi v škodo. »Tole z ovco bo tvoj oče plačal! Kaj plačal, nikoli se ne da plačati škoda, ki jo bo ta zver napravila v moji detelji! Zgini domov, jaz pa bom prignal žival k vam! Le pripravi očeta na to, le!«
Stekel je za trnovo mejo navzgor, jaz pa vsa prestrašena domov. Tam sem se zaprla v shrambo, dokler nisem zaslišala krika in vika. Stari Matej si je dal dušica v svojem lastninskem besu. Mama me je iskala po hiši, da me natepe, oče pa je razvezal mošnjiček in se široko opravičeval.
Tako se je izjalovil še zadnji sobotni poskus, da izkažem nekomu svojo dobroto. Povrh vsega je vsa vas zvedela za moj prvo-obhajilski podvig.
Mesa pa na dan prvega obhajila nisem jedla. Še tega ne vem, ali je bilo res ovčje ali pa so ga zaradi mene zamenjali s telečjim.
Rado Bednarik sedemdesetletnik
Te d ni je dopolnil 70 let življenja ugledni kulturni In javni delavec prof. Rado Bednarik iz Gorice, neutrudni garač za slovensko ljudstvo na Primorskem. Spomnimo naj le na njegovo publicistično dejavnost med obema vojnama, na njegovo delo za slovensko šolo po zadnji vojni, in spet na njegovo sodelovanje pri Novem listu, pri naši Mladiki, na urejevanje Trinkcvega koledarja itd
Jubilantu kličemo ob sedemdesetletnici še na mnoga zdrava, plodna in zadovoljna leta med nami!
Lojze Spacal:
Kraški ganjki in stopnice (1960)
		.'■Sf			
;		.. >'		'v> n	
d-					S'T
			\ y		i
Anton Kacin
spominski zapisi iz naše bližnje preteklosti
(prosvetni organizator, pesnik in
Prof. Filip
pisatelj) Terčelj
V letih neposredno po prvi svetovni vojni je na Goriškem silno primanjkovalo ljudi za vsako javno delo. Nastajale so nove razmere in potreba po domačih prosvetnih in drugih delavcih je bila vedno bolj občutna. Za organizacijo odgovorni možje so jih začeli iskati v Ljubljani in tudi drugod po Sloveniji- Prišli so tudi do imena Filip Terčelj, 'ki je bilo takrat še čisto neznano. Terčelj je bil doma v Šturjah pri Ajdovščini v Vipavski dolini, kjer se je rodil dne 2. februarja 1892. Vas Šturje loči od Ajdovščine le potok Hubelj, ki pa je bil istočasno tudi meja med gonrško in kranjsko deželo. Zato so bili Šturci za Goričane Kranjci. To je moral v vročih političnih bojih večkrat slišati dr. Anton Brecelj, ki je bil zdravnik v Gorici '¡n hud novostrujar. Tudi on je bil iz Šturij. Danes je ta ozki separatizem hvala Bogu že pozabljen.
Šturje sp bile upravno in cerkveno odvisne od Ljubljane. Zato je bilo naravno, da je Terčelj šel v gimnazijo v škofov zavod v Šentvidu in potem v bogoslovje v Ljubljani. Po novi maši je bil kaplan v Škofji Lokj. Ko se je vojna končala, so ga poslali v Nemčijo študirat ustroj in delovanje katoliških prosvetnih organizacij. Kdo je Goričane opozoril nanj, je danes težko reči. Morda je vedel zanj Ivan Rejec, župnik v vipavskem Svetem Križu, od koder se lepo vidi v Šturje. Gotovo je, da je Terčelju škof Bonaventura Jeglič rad dal dovoljenje, da zapusti škofijo in gre na Goriško.
Iti iz Ljubljane v Vipavsko dolino pa ni bilo prav lahko. Rapallska pogodba je bila sicer že podpisana in potrjena, a rednj promet s potnimi listi še ni bil urejen-Zato se je Terčelj odločil za krajšo pot, namreč po tihotapskih stezah čez mejo iz Žirov v Idrijo.
Če se prav spominjam, je bilo v začetku leta 1922, ko smo ga v 'Idriji pričakovali. Prostori Katoliške delavske družbe so bili tisti večer natlačeno polni. Člani družbe so prišli, da bi pozdravili novega organizatorja, katerega pa ni pognal nihče. Le dekan Arko, ki je bil v času Ter-čeljevegd- rojstva župnik v Šturjah ter je Terčelja verjetno krstil, ¡e nekaj vedel o njem. Čakali smo potrpežljivo, ker smo vedeli, da se lahko kje zamudi. Po cesti je iz Žirov do 'Idrije skoraj tri ure hoda, po kontrabantarskih stezah seveda znatno več. Prišel je s precejšnjo zamudo-Videti ni bil prav nič utrujen. Ko je začel govoriti, smo vsi prisluhnili. Takoj je našel duševni stik s poslušalci in potem je vezal pozornost vseh prav do konca govora, ki je trajal več kot eno uro- Poslušali pa bi ga bili še naprej. Nekaj toplega, osebnega je bilo v njegovih besedah. Tako sugestivnega ljudskega govornika do tedaj in tudi pozneje nisem slišal. Ko se je precej pozno poslovil in odšel z dekanom Arkom, je bilo žal vsem.
Podzavestno smo čutili, da bo Terčelj poklicani voditelj naših društev.
To je res postal. Ko je prišel v Gorico, se je takoj lotil dela. Na Goriškem je že pred vojno obstajalo precej prosvetnih društev, ki so bila včlanjena v Slovenski krščansko-socialni zvezi, kj kot prosvetna centrala ni imela političnega značaja- Terčelj je začel graditi na tem temelju. Imel je srečne ideje in razpoloženje ljudi je bilo tako, da so bili z navdušenjem pripravljeni delati pri prosvetni in sploh pri vseh narodnih organizacijah. Tako ugodnih pogojev genialen organizator ne najde zlepa.
Terčelj je čutil, da je prosvetni centrali treba dati novo ime. Predlagal je, naj se imenuje Prosvetna zveza. Ko so bile priprave končane, je David Doktorič, duhovnik in komponist, po njegovem naročilu sklical na dan 5. oktobra 1922 ustanovni občni zbor Prosvetne zveze. Nova prosvetna matica je združila vsa takrat že obstoječa prosvetna društva, ki so delovala po verskih načelih. Terčelj, ki je bil izvoljen za glavnega tajnika, se ni zadovoljil s tem- Začel je ustanavljati društva povsod, tudi v najbolj odročnih krajih, kamor ni bila dotlej segla še nobena organizacija. Tistih pet ali šest let od ustanovitve Prosvetne zveze do razpusta vseh društev leta 1928 je Terčelj razvijal neverjetno delavnost. Stalno je hodil predavat v društva in kot revizor Prosvetne zveze je pregledoval njihovo delovanje ter dajal nasvete. Osebno je reševal vse težje zadeve, katerih ni manjkalo- Poleg tega je pridigal ob vseh slovesnih prilikah po vsej deželi. Kadar je bilo rečeno, da bo pridigal Terčelj, je bila cerkev nabito polna. Še sedaj imam pred očmi ljudi v domači cerkvi, ki so ga poslušali nepremično, kot zamaknjeni. Vpliv njegove besede na množice je bil nenavaden. Terčelj je bil človek družbe. 'Ljudje in delo zanje so mu bili potrebni kot zrak za dihanje. Osamljenost ga je ubjjala-
Ako ni bil kje na deželi, je uradoval v Gorici, odgovarjal na številne dopise, vodil seje odbora Prosvetne zveze in pisal v časopise. Tudi je poučeval verouk in slovenščino v dijaškem zavodu Alojzijevišče.
Zavedal se je, da morajo imeti društva svoje glasilo. Mesečnik Mladika se je bil z novim letom 1923 preselil v Slovenijo. Drugega primernega lista za objave iz društvenega življenja ni bilo. Zato je v marcu 1923 začel izdajati mesečnik Naš čolnič, ki je ‘izhajal do konca 1928. Vseh šest letnikov je uredil Terčelj in prve tri je napisal večinoma sam. 'Naš čolnič je verno ogledalo takratnega društvenega življenja v Gorici in po deželi- V prvih letnikih so posebno važni »Pomenki«. To so zelo
poljudno pisane sociološke razpravice, katere je pozneje organično združil, v vzgojni čitanki »Za domačim ognjiščem«, ki je izšla v založbi Goriške Mohorjeve družbe leta 1927. V Našem čolniču je objavil tudi nekaj črtic iz ljudskega življenja. Osem črtic je pozneje napisal za družinski mesečnik Družina, ki je izhajal v letih 1929 in 1930. To drobno pripovedno literaturo, ki nima umetniških ambicij niti ne rešuje hudih problemov, a se prijetno bere, ker |e vzeta iz utripajočega vsakdanjega domačega življenja ter je polna smešnih položajev, je zbral in izdal pri Goriški Mohorjevi družbi s skupnim naslovom »Utrinki«. Čeprav so bile črtice že objavljene, je knjiga ležala na cenzuri od decembra '1935 do decembra 1936, torej točno eno leto. Terčelj se je v tej knjigi in še kje drugje podpisal kot Grivški po svoji rojstni vasi Grivče v šturski župniji-
V	Naš čolnič je Terčelj pisal tudi pesmi. Imel je nekaj pristne pesniške žilice. Z lahkoto je obvladal ritem in rimo in znal je zadeti pravi ljudski ton. Njegove pesmi so lahno otožne. Zelo veliko je nabožnih. V štirih velikih cerkvenih pesmaricah, katere je izdala Goriška Mohorjeva družba med leti 1929 in 1933, ima Terčelj lepo število besedil. Samo v pesmarici Gospodov dan je od sto tekstov dvainštirideset Terčeljevih.
Prosvetna zveza je prirejala razne tečaje, kot social-no-pedagoške, telovadne, za dekleta pa gospodinjske, potem prosvetne tekme, predavanja in sploh vse, kar je pospeševalo delovanje društev in dvigalo izobrazbo članov. Samo predavanj je po poročilu, ki ga je Terčelj sam objavil v Jadranskem almanahu za 1925-1930, priredila v šestih letih 1702. Pri delu v Prosvetni zvezi je bil Terčelj nedosegljiv. Njegov vpliv na slovensko javnost je bil tistih pet ali šest let večji kot vpliv katerega koli takratnega javnega delavca.
V	letu 1928 je fašistična oblast razpustila vsa društva. Prosvetna zveza ni imela več povoda za obstanek- Terčelj je z njo izgubil naravno področje svojega dela. Še usodnejše pa je bilo, da je izgubil stik z ljudstvom. Bil je še poln energij, a ni imel več odzivnega prostora za izživljanje. Delal pa je še vedno- Napisal je šmarnice
»Marija, naše življenje« (1928) in zelo potrebno knjigo »Mati uči otroka moliti« {'1930). To je priročnik za pouk krščanskega nauka v družinskem krogu. Za 25Jletnico škofovskega posvečenja nadškofa dr. Sedeja leta 1931 je uredil in deloma sam napisal posebno spominsko brošuro.
Jeseni 1931 so v Brdih zaprli nekaj fantov, a so jih kmalu izpustili. Dne 30. decembra pa so aretirati Terčelja, Lojzeta Bratuža in nekaj fantov v Gorici. Obtožili so jih, da sč> organizirali teroristično tolpo. Terčelja so imeli zaprtega pet mesecev. Nato so ga obsodili na pet let konfi-nacije. Eno leto je preživel v Campobasso; potem so ga na posredovanje najvišjih cerkvenih krogov izpustili-Vrnil se je na Goriško živčno skoraj zlomljen. Dela ni imel nobenega. Društev ni bilo več, časopis nj izhajal nobeden. Dobiti ni mogel niti najskromnejše cerkvene službe, ker fašistična oblast ni dovolila- Zato se je moral umakniti v Ljubljano, kjer je postal srednješolski katehet. V Ljubljani sem ga videl še enkrat ob kratkem obisku malo pred začetkom druge svetovne vojne. Bilo je zadnjič. Ni se pritoževal, a vidno je bilo, da se ne počuti dobro- Manjkalo mu je domače ozračje, življenje med ljudmi, iz katerih je izšel in s katerimi so ga vezale vse duševne niti. V Ljubljani je napisal za Goriško Mohorjevo družbo svoje zadnje delo, namreč večerniško povest »Vozniki«, ki je bila natisnjena v juniju 1940. Prav tiste dni je Italija stopila v vojno. Zato »Vozniki« niso smeli iziti; čakati so morali do konca vojne- Dejanje te povesti, ki je prestavljena tudi v francoščino, je Terčelj postavil v Vipavsko dolino.
Med vojno in po vojni sfe mu ni godilo dobro. Trpel je veliko in bil je tudi zaprt. Čas je bil skrajno neugoden. Leta 1945 je s prijateljem Francem Krašno upravljal župniji Sorico in Davče. Tam pa ga je zadela smrt, ki še ni in najbrž nikoli ne bo dodobra pojasnjena. Po do sedaj znanih podatkih je dne 7- januarja 1946 patrulja mejne straže ob stari jugoslovansko-italijanski meji, torej ne ob demarkacijski črti med pasoma A in B, prijela Terčelja in njegovega sobrata Franca Krašna in ju ustrelila. Tako je tragično zaključil svoje dela, uspehov in trpljenja polno življenje profesor Filip Terčelj.
Krstna predstava Mahničevega Slovenskega satira
»Slovenski satiri;, ki ga je igral Slovenski oder na repentaborskem taboru je zelo zanimiva dramska pesnitev. Če spomnimo na to, da je podoben »Kmečkemu re-kvijem-u« in »Soldaškemu misere-re« (ti dve deli sta tvoriti jedro pasijonu, ki ga je pred nekaj leti igralo tržaško Slovensko stalno gledališče', potem bomo imeli predstavo, kakšne vrste igra je to. Mirko Mahnič, ki je napisal te dramske tekste, je v izredno bogatem izboru narodnih pesmi našel iste motive in jih potem
tako razvrstil, da je v prvem primeru nastal čudovit pasijon, v primeru Satira pa drama naših ljudi na Koroškem, na Kranjskem in na Primorskem; igra, v kateri gledamo slovenske ljudi v različnih pokrajinah, kako se srečujejo v veselju in žalosti, v trpljenju in premagovanju, slišimo jih, ko govore starejši iz svojih izkušenj in mladi v svojem mladostnem zaletu. Iz vsega pa diha naša zemlja, pokrajina, ljudje, njih vrisk in tudi jok. Povezuje pa te ljudi in pokrajine potujoči pevec — satir.
Prof. Mirko Mahnič je v Tr|tu po svojih gledaliških predstavah dobro znan. Po poklicu je lektor v ljubljanskem dramskem gledališču in profesor na akademiji za dramsko umetnost. Poleg tega pogosto režira in prav v tržaškem Slovenskem stalnem gledališču je zrežiral nekatere zelo uspele predstave. (Spomnimo prav na njegov Pasijon). Pa tudi na tržaškem radiu je že nekajkrat režiral Radijski oder, napisal pa zanj več zelo lepih tekstov, med njimi se (dalje na 3. strani platnic)
Krstna predstava Rebulove »Pilatove žene« v Buenos Airesu
(nadaljevanje s str. 104) je Stuart, Uri jo slednjič spravi ob glavo; ali poetično, pa pretresljivo zapisane šefcspirslke kronike o angleških kraljih; allí weássovska inkvizi-tomost frankfurtskega protinacistič-nega procesa; piti Pilatovi ženi gre za mnogo več; gré za poseg določenih zgodovinskih oseb — prav gotovo so brez lastne zaslužnosti za vse čase prišle v Pasijon vseh štirih evangelistov — v najvišji sakralni akt vse zgodovine: v odrešenje na Kalvariji. A ker se ta odrešenjski akt v Mističnem Telesu, kot smo od otroških nog poučevani in poučeni, vsak dan znova obnavlja in ponavlja, ker se po njem tudi adamovec vsak dan znova rešuje, naj vede ali nevede, naj po sebi ali po bližnjem, so tudi liki, ki so v ta odrešenjski kal vari jski dej potegnjeni, nenehno živi — saj predstavljajo živega človdka, so živ človek, čigar spodrsljaj pred Evinim jabolkom — o felix culpa! — nam je dal Kalvarijo.
Loči se naša predstava od običajnega gledališkega opravila tudi in čez vse drugo v tem, da igralci v nji niso le igralci, marveč nekakšni igralski svečeniki v službi svoje sakralne misije: njihov posel ni samo predstavljati in oživljati posamične po avtorju igrskega teksta zarisane igralske like, marveč tudi posredovati pozornemu gledalcu svoje igralsko in človeško doživljanje, uduhov-ljeno notranje soživetje z odrešenj-skim aktom. V tem hotenju pa se igralec spoštljivo približa opravilu resničnega duhovnika pred oltarjem: zato tudi njegova igra zadobi nadih tega, za čemer gledališko igralska hotenost v človeku iz pradavnine teži: ekstaza, prečiščenje, odmik od snovnega sveta, dejanski »sacrum myisteriufh«, ki ga v naših dneh še najdeš v celotni prvinski pristnosti v japonski NO igri, v indijski braman-ski obredni drami, v afriških čmških misterijih, v ekstatičnosti plesne ri-tualike primitivcev, v pobožanstveni najvišji, dognani polnosti pa — v maši! Sacrum mysterium, ki je po starodavnem grškem misteriju rodil evropsko gledališče, ki je za Ajshilom, Sofdklom in Evripidom še enkrat v polnost zaživel v .srednjeveški sakralni krščanški drami misterijev in moralitet, v elizabetinski baladno-
sti stafordskega barda Shakespeara, v zlatem veku spanj olsike dramatike autos sacramentales Caidérona in Lo-peja, v prometejski ognjevitosti mo-lierškega genija, pa danes zastrupljen po racionalizmu, pozitivizmu in nihilizmu absurdno gine.
Gledalec je pri naši predstavi tvorni, soigralski del igralčeve igre. Vsakršna njegova pasivna prisotnost v avditoriju je izključena. V to precej pomore tudi amfiteatralna razmestitev gledalskega prostora, stereofonič-ni odjek vseh muzikalno melodičnih in slušnih pomočkov pri predstavi, ki tokrat zaobsežejo ves gledalčev prostor in ga nekako ulklenejo v svoj sferični svet. Pomcrejo pa tudi vizualne danosti igralskega nap ona s plastičnimi projekcijami, svojsko, neobičajno osvetljavo igralcev, z nekakšno svetlobno razgibanostjo sce-ničnega in avditorskega prostora.
Kaj je Pilatova žena? Drama sodobnega osamelega, bolj moderno povedano : alienirainega človeka, ki vsemu navkljub ne ve: ne kod, ne kam... Preprosto: iskanje in najdenje Jezusa. Z Gallo, Pilatovo ženo, tudi človek vesoljskega veka, dva tisoč let po križanju An dva tiroč let po velikonočnem vstajenju iz Arimate.j-čevega groba išče Jezusa, ki je edini, kar svet pomni, sam o isebi zatrdil na Pilatovo vprašanje, kaj je resnica: J-a-z sem resnica! — ion s tisto »enkratno suverenostjo, ki ji v zgodovini ni para«, 'kot pravi Rebula, pribil: »Nebo in zemlja bosta prešla, meje bsrede ne bodo prešle.« Pilatova žena je zanesljiv odgovor na problematiko človekove misije na svetu; je oznanilo veselja in vstajenja; je spodbudnost k veri v višje vrednote, kot je tvarna prem-oženjskost, ki je od danes na jutri; je klic v iskreno zaživetje z božjim, ustvarjenim svetom iz Hvalnice asiškega Ubožca, 'kjer brat Sonce in sestra Luna nista poetična metafora umetnikove domišljije, marveč živa resničnost, odrešena in posvečena po njem, ki je, kot bi bilo včeraj, preprosto dejal s komaj skromnim usmevom smehljaja: »Poglejte ptice na nebu... poglejte lilije na polju...«; Pilatova žena je tudi v nemajhni meri nekakšna vstopna steza v »dimenzije Teilharda m Terezijino ’malo pot’ «.
V TEH zamotanih dneh, ko celo visoke glave le prevečkrat ne vidijo več rešenjške poti, se nam zdi predstava, ki jo pripravljamo, nekakšna živa nujnost, ki naj posije z živostjo vsem poznanih pasijonskih oseb v tegobi e brezdušne noči tehnizacije in apokaliptičnega kaosa vojska, pre kucij, anarhije, prepirov, sporov, zmotnjav, ujm in nadlog — kot utrip božjega sonca. Namen, naglavni in najvišji namen naše predstave je, da šlovehskega gledalca — če Bog da, morda 'kmalu tudi argentinskega — premnogokrat omahujočega na življenjski poti po moči gledališke magije okrepi z vero v Križ, z ljubeznijo v blaznost krščanstva, z zavzetostjo v kristjanovo odrešenjsko misijo in prisotnost v sodobnem raz-kristjanijenem svetu.
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA, ki predstavo pripravlja s prizadevno pomočjo SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA v Buenos Airesu prav ob petindvajsetletnici prihoda prvih povojnih Slovencev iz italijanskih DP begunskih taborišč v Argentino, živi, kot smo zgoraj zapisali, predvečer velikega kulturnega, umetniškega in slovanskega dogodka: odrski 'krst izvirne slovenske drame. Od Rozmanovega Obsodili so Jezusa pred Skoraj desetimi leti Gledališki odisek ni krstil izvirnega gledališkega dela. Tokrat je naše zadoščenje posebej veliko, ker prvič predslavjjamo slovenskega zamejskega dramatika. Njegova pisateljska polnost in priznanost v domovini, v zamejstvu in zdomstvu sta zadostno poroštvo, da bo uprizoritev Rebulove Pilatove žene na odru zares med najvidnejšimi in najbolj ustvarjalnimi dogajanji vseh devetnajstih let življenja Slovenske kulturne akcije, pomembna uvertura v njen dvajsetletni jubilej.
Drznemo si zapisati, da skušamo s tem pomembnim gledališkim opravilom vsaj skromno opravičiti to, kar pričakuje od Kulturne akcije slovensko zdomstvo, še pesebei pa vsa množična večina zdrave slovenske domovine, o čemer nas potrjuje tudi beseda prijatelja iz Rima, ki pozdravlja naše delo in o njem zatrdi:	Vse
več je zdaj v njem težnje po istem, za kar se tudi doma trudimo.«
Nikolaj Jeločnik
Neva Regent
Gledam skozi črna očala
(Razmišljanja o odraslih)
Vstanem, se gibljem, govorim, toda povsod najdejo moji predstojniki kako malenkostno napako, ki jih moti. Če molče poslušam njihovo grajo, se vse nekoliko dolgočasno izteče, toda če včasih, kar je pogostoma, odprem tudi jaz usta, nastanejo sitnosti in neprijetnosti.
Nekega večera, ko nisem mogla zaspati, sem premišljevala in se skoro nevoščljivo trudila, da bi prišle na dan kakšne napake odraslih. In res! Najprej mi je prišel na misel petletni bratranec. Moram priznati, da sem bila njegovega rojstva neizrečeno vesela in sleherno priliko sem izrabila, da sem šla v Nabrežino, kjer sem ga pestovala. Toda sedaj...! Vse, kar on počenja, je sveto, teta ga, po mojem mnenju, preveč razvaja. Če kakšno nakuha, jih tudi on dobi po zadnji plati, toda včasih mu je prizanešeno marsikaj in mora škodo na svoji koži plačati njegov večji brat.
Čeprav ne bi smela, vseeno pri kosilu rada zaužijem kapljico vina, pravzaprav: pol kozarca. Prijatelju moiega očeta pa se takrat naježita dlaka in lasje ter začne s svojo pridigo:
»Neva, ali se ne znaš nekoliko zadržati. Veš, ko sem imel jaz tvoja leta, še pogledal nisem steklenice in še dandanes si le redkokdaj zmočim konec jezika z rdečo tekočino!«
Zvečer pa, ko z glavo pokukam v bližnjo gostilno, ga opazim tam, v zadniem, skritem kotičku, ko z rdečim nosom drži med rokama pol litra vina. Oblije me 'nenadna jeza, da mi vse le laže, toda nazadnje se nasmehnem živahnemu prizoru.
Kar imam še za neolikano napako odraslih, je sledeče: večkrat nas obišče stara znanka iz Sesljana. To je ženskica vitke postave, pobarvanih oči kot pajac iz cirkusa in kratke oblekce. A vse to bi še šlo. ako se ne bi, govoreč s katerokoli osebo, zapičila človeku prav pred nos in govorila hitro kot vrtiljak. Vsega te opliuva, da si kot nakremženo pišče, nato pa se še kislo in užaljeno drži, če se ji prijazno ne nasmehneš.
Tudi misel na starše mi ni ušla, toda čeprav sem z domišljijo iskala in iskala njune napake, sem ostala vedno na istem. Vendar si nisem dala miru, dokler se nisem spomnila na nekatere, čeprav redke, večere. Moram priznati, da se moj oče za vsak nebodigatreba razjezi, podobno kot jaz, njegova hčerka, in to zelo razžalosti mamo, ki je tihega, a veselega značaja. Vendar se tudi ona prav na koncu vseh težav skuja. Oče namreč kmalu zaklene usta, a jih tudi prav pošteno hitro odveže. To se zgodi ponavadi zvečer, po večerji, ko mama z dolgim obrazom sedi za očetovim hrbtom, in takrat jo ta nagovori s sladkimi besedami, pozabivši vse prejšnje stavke. Mama pa nič. Še z mezincem ne zmigne v znak miru, čeprav vidim, da bi ga rada sklenila. Tako prazno gleda predvse in ne spravi iz sebe niti črke. In ob taki priliki največ trpim jaz• Smilita se mi oba, tudi oče, ki se |nasmiha in trudi, da bi se prikupil ženki, a s slabimi rezultati, in čutim, da moram sedaj jaz reagirati, da bo spet razigrano okolje. In tako! Kot mešetar se jima pridružim; čeprav vem, da sta oba vsega tega kriva, očetova nagla jeza in materina kuja, se naredim, kot da je vse normalno, in ju počasi in s trudom združim. Ko odcapljam v sobo, me sploh ne opazita, ker si imata — zopet v objemu — bogve koliko povedati in se opravičevati.
Ne more pa iti kar tako mimo tista grenka krivica, ki se mi Zgodi večkrat zastran lišpanja in oblačenja. In prav iz tega razloga sem spoznala, kako so glede mode starši oddaljeni od otrok.
JURE KORITNIK Socialna
V svoj široki zimski plašč bom vse prezeble zbral. Vse lačne bom nahranil X mlekom miru.
Vsem pozabljenim bom oživil spomine, vsem zapuščenim bom zgradil ognjišče.
Vsi bodo mojo bolečino delili z menoj.
Pesem se rodi in nemočna obleži. Ostajam sam. s plaščem, z mlekom, ob mrzlem ognj.šču — z nadležno besedo, ostajam sam.
Prižgali bodo olimpijski ogenj
V starodavni Olimpiji so 28. julija prižgali OLIMPIJSKI PLAMEN. Iz te ga prizorišča antičnih olimpijskih iger bo štafeta tekačev prenesla o-genj iz Grčije v München.
V	enomesečnem štafetnem teku si bo olimpijsko baklo podajalo okrog 5000 športnikov in športnic osmih držav.
Po' enem dnevu je ogenj prispel v Atene, kier je bila prigodna slovesnost. V Olimpiji je poosebljala najvišjo svečenico v Herinem templu grška igralka Maria Moscholiou.
To edinstveno športno1 manifesta cijo, ki je izraz športne in človeške vzajemnosti in bratstva, bo sprem ljalo milijone ljudi po vsem svetu.
V	plemeniti tekmi bodo športniki merili svoje moči in spretnosti. Vsaka domovina pa bo spremljala po radiu, televiziji, po časopisnih poročilih in pismih, uspehe svojih rojakov. Na tem velikem srečanju bodo tudi naši slovenski športniki.
Ko želimo vso srečo športnikom na pot, opozarjamo' tiste, ki bodo od daleč spremljali veliko tekmovanje ,da nas bo sproti seznanjala z olimpiado 1972 tržaška radijska postaja Trst A.
ODDAJE ZA MUENCHENSKE OLIMPIJSKE IGRE
Od 1. 8. do 11. septembra Posebna oddaja »Radio Olimpia Munchen 72« vsak delavnik od 18.00 do 18.15.
Od 26. 8. do 11. septembra: ob delavnikih poročila o olimpijskih igrah cb koncu radijskih poročil ob
7.15,	8.15, 11.30, 13.15, posebna oddaja ob 18.00,
športna oddaja ob 20.30, posebna oddaja od 22.30 do 23.15 in ob koncu poročil ob 23.15.
Ob nedeljah:
ob koncu poročil ob 8.15, 13.15,
14.15,	Glasba in šport 17.00 - 18.00, šport 20.00, Nedelja v športu ob 22.00, posebna oddaja 22.30 - 23.15 in ob koncu poročil ob 23.15.
Pri olimpijskih poročilih sodelujejo:
iz Munchna: Saša Rudolf, Ivan Peterlin in Danilo Lovrečič, v tržaškem uredništvu; Lojze Abram, Sergij Pahor, Sergij Kocjančič, Ivan Furlanič, Branko Lakovič in Mario Šušteršič.
Večkrat, ko si moram kupiti novo obleko, mi mama dovoli, da si jo osebno izberem, a četudi bom prst postavila na vse moderne oblekce, bodo zanjo vedno preveč načičkane. In tako vedno in povsod zmaga njena in iz trgovine klavrno pristopicam z obleko maminega okusa. Meni pa ne gre v glavo, zakaj mi ona izbira krila, ko pa se moram jaz Z njimi kazati pred ljudmi. In to se godi ne samo z oblekami, temveč z vsem: vedno sem jaz še majhna deklica, ki še ne razume, kaj je lepo in kaj ne, in mama odrasla, polna izkušenj. To pa je po mojem popolnoma zgrešeno mišljenje. Saj imam vendar že trinajst pomladi za sabo in nisem več nebogljen dojenček. Ampak to mojim staršem ne gre v glavo.
Tudi glede lišpanja na primer: ob nedeljah za v kino bi si rada nekoliko pomodrila oči, da bi bile bolj izrazite, toda vedno je predal prazen, in tudi če vržem celo hišo kvišku, o barvilih niti sence. In tu je, seveda, tačka moje mame, ki me hoče vedno svojo punčko, tudi sedaj, ko sem že začetek male debele gospodične.
Nekega dne pa sem le iztaknila stekleničko črnega barvila; a čeprav sem se trudila, da bi se olepšala, nisem videla v ogledalu nobene spremembe. Obšel me je dvom: obrnila sem stekleničko narobe. Naravno, bila je prazna, in tako se moram zadovoljiti z ničvredno stekleničko v torbici, a k sreči nobena prijateljica ne ve, da je prazna.
Toda najlepše je, da mi je mama obljubila, ko bom dopolnila osemnajst let, da mi bo vrnila ves ta mehanizem; oče pa niti tega. Na moje razočaranje je velel, da, če bom le malo »našminkana« na poroki, naj sploh ne pričakujem, da me bo spremil pred oltar. Torej vidite, kako sem v tem oziru nesrečna!
No, ko sem tako našla tudi napake odraslih, sem se umirjeno in zadovoljno zazibala v nočno spanje.
Ob koncu šolskega leta
Vpisi v vrtce in osnovne šole za bodoče šolsko leto so končani. Po prvih podatkih vemo, da se je število učencev zopet nekoliko dvignilo, kar pomeni, da naši ljudje vedo, kam spada njihov otrok. V prve razrede osnovnih šol na Tržaškem se je vpisalo okoli 280 šolarjev. Bivši petošolci pa se bodo poslovili od osnovne šole in se lahko do 24. julija vpisujejo v srednje šole. Isto velja tudi za vse višje srednje šole.
In uspehi?
Na osnovnih šolah ni presenečenj in večjih skrbi. Le pravi zanikrneži bodo morali ponavljati, ali pa imajo popravne izpite. Večjo skrb zahtevajo srednje in višje srednje šole. Po odstotkih imajo najboljši uspeh učenci srednjih šol na Proseku ¡n v Nabrežini. Razpredelnica nam kaže odstotek pozitivnih uspehov, ki je za posamezne šole naslednji:
Srednja šola Fran Levstik - Prosek in Sv. Križ: 86,7 odst. pozitivnih
Srednja šola Igo Gruden - Nabrežina: 81,3 odst. pozitivnih
Srednja šola Ivan Cankar - Sv. Jakob: 77,5 odst. pozitivnih
Srednja šola Srečko Kosovel - Opčine: 74,5 odst. pozitivnih
Srednja šola Simon Gregorčič - Dolina: 70,1 odst. pozitivnih
Srednja šola Sv. Ciril-Metod - Sv. Ivan-Katinara: 69,3 odst. pozitivnih
Srednja šola Fran Erjavec - Rojan: 65,3 odst. pozitivnih Srednja šola Ivan Trinko - Gorica: 71,3 odst. pozitivnih
—«o»—
Na višjih srednjih šolah je v Trstu in Gorici ta odstotek še nekoliko nižji in sicer:
Znanstveni licej France Prešeren - Trst: 57,3 odst. pozitivnih
Klasične vzporednice France Prešeren - Trst: 77,2 odst. pozitivnih
Trgovska akademija Žiga Zois - Trst: 65,7 odst. pozitivnih Učiteljišče A. M. Slomšek - Trst: 74,1 odst. pozitivnih. Klasični licej Simon Gregorčič - Gorica: 76 odst. pozitivnih
Učiteljišče Primož Trubar - Gorica 63/1 odst. pozitivnih
—«o»—
Strokovne šole:
Strokovna šola v Trstu: I. in II. razred: 83 odst. pozitivnih Strokovna šola v Gorici: triletna: 71,4 odst. pozitivnih.
Na strokovni šoli v Gorici je bilo k zrelostnemu izpitu pripuščenih 13 kandidatov, ki so vsi uspešno zaključili šolanje v tej šoli. Prav bi bilo, da bi tej šoli dodali še naslednja dva razreda in bi tako kandidatom po petletnem šolanju bila pot odprta tudi na univerzo.
Pravice	za
gospodinjskih	sodobne
pomočnic	žene in dekleta
V dnevnem časopisju, revijah rn po radiu smo brale in slišale, da so za plačevanje zavarovanja za gospodinjske pomočnice stopila v veljavo nova določila. Prepričana pa sem, da marsikateri ni čisto jasno, katere dolžnosti oz. katere pravice ima. Zato sem poskusila zbrati norme, ki uravnavajo delovno razmerje med gospodinjsko pomočnico in njeno delodajalko.
Predvsem opozarjam na nova določila glede plačevanja zavarovanja. S 1. julijem je namreč stopil v veljavo dekret, objavljen v Uradnem listu 10. aprila, ki točno določa višino pristojbin.
Kaj so to prispevki za zavarovanje (contributi)?
To so 29,51 odst. plače na uro; od tega je dolžan delodajalec plačati 26,03 odst., delavec pa 3,48 odst. Te dajatve je dolžna plačevati gospodinja, tudi če je njena
pomočnica zaposlena še pri drugih družinah in ne glede na število tedenskih delovnih ur.
Kako plačujemo prispevke za zavarovanje?
Plačujemo jih vsake tri mesece s pomočjo posebnih obrazcev, ki jih dvignemo na uradu INPS! Roki za plačevanje so: 10. januar, 10. april, 10. junij In 10. oktober.
Koliko moramo plačevati?
Tu imate razpredelnico, iz katere je razvidno, kolikšen je tedenski prispevek, ki odvisi od števila delovnih ur na teden ter od višine plače na uro. Po novem dekretu imamo namreč tri tarife In zato imamo tudi v razpredelnic tri stolpiče: 1) za gospodinjske pomočnice, ki prejemajo manj kot 700 lir na uro; 2) za tiste, ki imajo od 701 do 1000 lir; 3) za tiste, ki imajo več kot tisoč lir na uro.
M»'
tedenske delovne ure	do 7ÜÜ lir		701 -	1000	več kot 1000		tedenske delovne ure	do 7G0 lir		701 -	1ÜOO	več kot 1000	
	celotni znesek	prispevek delavke	celotni znesek	prispevek delavke	celotni znesek	prispevek delavke		celotni znesek	prispevek delavke	celotni znesek	prispevek delavke	celotni znesek	prispevek delavke
i	in 8	14	207	24	295	35	31	3658	434	6417	744	9145	1085
2	236	28	414	48	590	70	32	3776	448	6624	768	9440	1120
3	354	42	621	72	885	105	33	3894	462	6801	792	9735	1155
4	472	56	828	96	1180	140	34	4012	476	7038	816	10030	1190
5	590	70	1035	120	1475	175	35	4130	490	7245	840	10325	1225
6	708	84	1242	144	1770	210	36	4248	504	7452	864	10620	1260
7	826	98	1449	168	2065	245	37	4366	518	7659	888	10915	1295
8	944	112	1656	192	2360	280	38	4484	532	7066	912	10210	1330
9	1062	126	1863	216	2655	315	39	4662	546	8073	936	11505	1365
10	1180	140	2070	240	2950	350	40	4720	560	8280	960	11800	1400
n	1298	154	2277	264	3245	385	41	4838	574	8487	984	12095	1435
12	1416	168	2484	288	3540	420	42	4956	588	8694	1008	12390	1470
13	1534	182	2691	312	3835	455	43	5074	602	8901	1032	12685	1505
14	1652	196	2898	336	4130	490	44	5192	616	9108	1056	12980	1540
15	1770	210	3105	360	4425	525	45	5310	630	9315	1080	13275	1575
16	1888	224	3312	384	4720	560	46	5428	644	9522'	1104	13570	1610
17	2006	238	3519	408	5015	595	47	5546	658	9729	Tl 28	13865	1645
18	2124	252	3726	432	5310	630	48	5664	672	9936	1152	14160	1680
19	2242	266	3933	456	5606	665	49	5702	686	10143	1176	14455	1715
20	2360	280	4140	480	5900	700	50	5900	700	10350	1200	14750	1750
21	2478	294	4347	504	6195	735	51	6018	714	10557	1224	15045	1785
22	2596	308	4554	528	6490	770	52	6136	728	10764	1248	15340	1820
23	2714	322	4761	552	6785	805	53	6254	742	10971	1272	15635	1855
24	2032	3QÓ	4968	576	7080	840	53	6372	756	ITI 78	1296	15930	1890
25	2950	350	5175	600	7375	875	55	6490	770	11385	1320	16225	1925
26	3068	364	5382	624	7670	910	56	6608	784	11592	1344	16529	1960
27	3186	378	5589	648	7965	945	57	6726	798	Tl 799	1368	16815	1995
28	3304	392	5796	672	8260	980	58	6844	812	12006	1392	17110	2065
29	3422	406	6003	696	8555	1015	59	6962	826	12213	1392	17405	2065
	3540	420	6210	720	8850	1050	60	7080	840	12420	1440	17700	2100
Pogled na del množice na taboru Slovenske prosvete
Kako izračunamo trimesečni prispevek?
Znesek, ki ga moramo plačati, izračunamo tako, da:
1) tedenski znesek pomnožimo s 4 (za 1 mesec) in nato še s tri (za tromesečje).
2) Od tega zneska odštejemo vsoto, ki jo mora plačati gospodinjska pomočnica sama. Tudi tu tedenski znesek pomnožimo s 4 in nato s tri.
Primer: Gospodinjska pomočnica prihaja 3 krat tedensko po 4 ure — to je 12 ur na teden. Plačujemo jo po 600 lir na uro. Za to plačo in za 12 ur na teden je določen prispevek 1416 lir, od tega mora plačati gospodinjska pomočnica sama 168 lir. 1416 x 4 je 5664
5664 x 3 = 16.992	168 x 4 = 672	672 x 3 = 2016
16.992 — 2.016 = 14.976
Če plačujemo gospodinjsko pomočnico ob tednu ali ob mesecu, bomo izračunali, koliko jo plačujemo na uro, če delimo tedensko ali mesečno plačo s številom delovnih ur v tem času. Če pa je gospodinjska pomočnica stalna in polno zaposlena, izračunamo plačo na uro tako, da delimo mesečno plačo z 260 (26 dni po TO ur na dan).
Nastavitev, odpust, dopust, odpravnina.
Za sedaj veljajo ti predpisi: poskušna doba traja 8 dni; po tem roku mora delodajalka sporočiti nastavitev na urad INPS in navesti število delovnih ur ter plačo, ki jo gospodinjska pomočnica prejema na uro. Stalna služkinja ima pravico do enega prostega dneva na teden, ati do dveh poldnevov, in pol prostega dneva ob praznikih. Dopust traja 15 dni, do 5 službenih let, potem 20 dni. Pomočnici z manj kot 4 delovnimi urami na dan pritiče 8 dni dopusta, vštevši praznike. Za odpust je potrebno 15 dni predhodnega obvestila do 5 službenih let, 1 mesec za daljšo delovno razmerje.
Odpravnina je enaka polovici zadnje plače pomnoženi s številom službenih let.
Nove zahteve gospodinjskih pomočnic, pa tudi novi zakon o njihovem zavarovanju so povzročili, da je gospodinjska pomočnica danes že velik luksu«. Marsikatera gospodinja se je namreč znašla pred problemom, kako zmanjšati število delovnih ur ali kako se gospodinjski pomočnici sploh odpovedati. Navadno pa pade vsa teža odpusta ali zmanjšane pomoči služkinje izključno na gospodinjo, kar gotovo ni prav. Vsak član družine naj plača svoj delež — pa čeprav malenkosti. Več o tem pa prihodnjič.
LOJZE SPACAL RAZSTAVLJA
Letošnje poletje razstavlja v gradu Kromberk pri Novi Gorici naš tržaški rojak slikar in grafik Lojze Spacal. Njegova monumentalna retrospektivna razstava obsega 232 del. Poleg tega sodeluje grafik Spacal kot edini predstavnik naše dežele na letošnjem bienalu v Benetkah. To številko opremljamo z reprodukcijami njegovih del. Objavljamo tudi nekaj misli, ki jih je v katalogu k razstavi v Mali galeriji v Ljubljani leta 1911 objavil Zoran Kržišnik.
Vehementno, z neizrabljeno mladostno silo, pa hkrati s smislom za mero in red, ki izdaja zrelega umetnika, so zasnovana dela Lojzeta Spacala, ki nam znova, kot že tolikokrat poprej, predočajo neizčrpno Spacalovo kraško motiviko. Resnično: v mednarodnem merilu bi komaj našli umetnika Spacalove moči in razsežnosti, ki bi ga tako izrazito in dosledno zaznamoval »rcgional«;
Lojze Spacal: Kraška kmetica (1946)
pri čemer gre seveda prav toliko za vrojeno nagnjenje kol za zavedno umetnikovo izbiro.
Skozi vse umetnikove življenjske in umetniške postaje zasledujemo kraško motiviko, izpoveduje jo v sliki, grafiki, lesoni skulpturi, tapiseriji, v figurativnih fazah svojega ustvarjanja, v črno-belih kontrastih in rafinirano zastrtem toniranju svojega »lesnega« obdobja, v prejšnjih sijočih, sugestivnih barvah svojega »magičnega realizma«, in v krepkih čislih tonih, v katerih nam jo predstavlja zdaj. V teku svojega ustvarjanja nam je predstavi'! kraškega človeka v delu in trpljenju; spet in spet kraško pokrajino, v večjih in manjših izrezih, v simbolični celovitosti in najdrobnejšem detajlu z ljubečo zazrtostjo nam je predoči'1 forme In »dušo« kraške arhitekture v njeni kamniti smotrnosti in leseni lepoti; in s posebno toplino je prikazal predmete vsakdanje rabe, tisto hkrati okorno, pa smotrno in estetsko zadovoljivo posodje, pohištvo, orodje, ki sta ga posvetila globok ljudski oblikovni čut in stoletna raba. Vsega lega ni podajal Spacal nikoli portretno, v individualni enkratnesti, temveč v žlahtnem umetniškem videnju, zajetem v trdno, arhitektonsko grajeno kompozicijo in izraženem s prvobitno umetniško silo, ki pa se neprestano izpolnjuje in estri ob poznavanju in treznem upoštevanju formalnih likovnih pridobitev novejših estetik. Vse Spacalovo clelo spremlja pristna eksperimentatorska volja, odprtost proti vsakršnim umetnostnim izzivom, ki pa v rokah mojstra pri priči dozore v integralni sestavni del njegove izrazne govorice; pobuda je pri r.jern pogosto raziskovalna strast: rezultat je redno slika, list, skulptura, tapiserija, ki je po notranji uravnoteženosti, po moči in žlahtni samozadostnosti klasična.
Pred loti smo o umetniku zapisali: »Če jo jasnost in monumentalnost Spaoalovih slik učinek, ki ga nekako pričakujemo, pa je zanosna ' monumentalnost njegovih grafik presenetljiva.« Posebno zdaj, v njegovih poznejših fazah, ko v nasprotju z nekdanjim Spacalovim grafičnim ustvarjanjem na 'njegovih listih skoraj ni več gladke žametne ploskve, enotne površine tolikšnega obsega, da bi se 'moglo oko na njej odpočiti. »Ozadje«, ki ga nekoč umetnik tako rekoč ni poznal, je postalo na drobno obdelano, pokrito s pičicami, barvnimi
lisami, celo z vzorci, ki so navidezno ali resnično rahlo tridimenzionalni. To dela grafiko nekako kompaktnejšo. »Kompozicija« v ožjem pomenu besede, ki se je v času, ko smo ta opažanja zapisali, še »odbijala« od »ozadja«, je zdaj tako do kraja vgrajena vanj, da je organsko spojena z njim, več: »ozadje« s svojo vzorčasto »ornamentiko« vstopa v samo središče grafike, jo obvladuje s svojo nemirno atomiziranostjo, hkrati pa se ta nemir ustavlja in uravnoveša ob odločnih ploskvah »kompozicij«. S tem je ustvaril Spacal ob valoviti in dejansko v tretjo dimenzijo segajoči podlagi nekaj primerkov grafike, ki do kraja in brez ostanka izrazi v dveh dimenzijah — izrazi dvodimenzionalno na način, ki pomeni celo v Spacalovem C'pusu novum in novo kvaliteto Vžbokla in umikajoča se podlaga, s svojim seganjem v tretjo dimenzijo, iveri temu dražljivo nasprotje.
Poenostavljenje, omejevanje na bistveno, trdna arhitektonska gradnja, uporaba bar/o kot izraznega sredstva in gradnika podobe, so konstante umetnika Spacala, koi se nam ‘predstavlja v zadnjih clessfleij.h.
Zoran Kržišnik
In napovedana Goršetova razstava?
Ni še dolgo tega, kar smo lahko občudovali v Lamutovem paviljonu v Konstanjevici na Krki veliko retro spektivno razstavo akademskega slikarja Toneta Kralja, ki je letos prejel za svoje življenjsko delo Prešernovo nagrado. Letos poleti smo pričakovali, da bo v Kostanjevici odprta podobna razstava del kiparja FRANCETA GORŠETA. Priprave zanjo so namreč tekle že dalj časa.
V kolikor smo mogli te dni izvedeti, so že dela v razstavnih prostorih postavljena, razposlali so tudi že vabila na slovesno odprtje razstave, ko naj bi spregovoril nekaj uvodnih besed umetnostni zgodovinar in kritik dr. France Stele. Vendar so kasneje nastale ovire, zaradi katerih še do danes razstava ni bila odprta.
Ob teh nerazumljivih zakasnitvah in odložitvah izražamo upanje, cla ovire za otvoritev niso nepremostljive in da si bomo Goršetovo razstavo ob umetnikovi 75-let-nici kmalu ogledali.
B. R.
Lojze Spacal: Bizantinski zid (1970) — grafika razstavljena na letošnjem bienalu v Benetkah
Mojca Rant
KOŠNJA V PLANINI
ob kmečki peči
Zgodaj zjutraj, ko je sonce šele z zlato zarjo naznanjalo svoj prihod, je stopila mati Neža na prag svoje hiše in mojstrsko premotrlla nebo. »Bo,« je rekla, »vreme lepo kaže; takoj v začetku tedna bomo kosili planino. Včasih je bilo lahko dobiti kosce, danes je pa stvar drugačna. Sosed Matija je že končal s svojo košnjo; kar njega bom naprosila, da bo še moje pokosil s svojo novo kosilnico. Res, sijajna reč ta kosilnica. Čakaj —■ nekoga bo pa le treba, da bo pokosil krog vzboklin in grmov, kar kosilnica ne doseže. Že vem: nečaka Andreja bom naprosila. Ta je vedno rad prišel kosit, saj košnja v planini je bila njegovo veselje.«
Mati Neža je bila sama. Mož je pred leti dogarcil in brez kake bolezni po težaškem dnevu, ponoči mirno za vedno zaspal. Otroci so se razpršili po svetu, vsak v svoji službi in Neža je ostala sama. »Mama, ne garaj,« so ¡1 svetovali otroci. Pusti zemljo, saj ti bomo dali, da boš lahko živela.« A Neža je bila preveč zakoreninjena v svojo zemljo. Ni mogla gledati praznega hleva, ni marala, da bi ne krulili prašički v svinjaku. ’“Tako rada sem vedno delala,« je dejala, »sedaj naj pa postopam. Zgarana sem že res, pa vendar še vedno naredim toliko, kot kaka mlada. Dokler mi Bog da zdravje, ne bo zapuščena moja mala kmetija.«
Andrej je imel svojo hiši o v dolini blizu naselja, kamor je hodil na delo v tovarno. Precej od glavne ceste jo je postavil, malo v breg pod gozdičem, ker ni ljubil eslmega hrupa in večnega tuljenja avtomobilov. Bil je doma v tihi, raztreseni vasici visoko pod gorami in ni mogel pozabiti mirnega, srečnega življenja svoje mladosti. Daleč od mesta, njegovega hrupa, raztrganosti duš in utrujenosti srca je preživljal srečno otroštvo in mladost med brati in sestrami. Kot mali bosopetnik je vsako jutro zavriskal vzhajajočemu soncu v pozdrav. Sam ni vedel, kaj bi počel, saj ga je vse tako veselilo: poigral se je z malo muciko, spustil putke, šel pobožat telička. Ko so rastli po gozdu jurčki, s kakšnim veseljem jih je nabiral. Gozd je bil zanj pravljična dežela. Na mehkem mahu je sedel in sanjaril o gozdnih palčkih, zlatorogu, o dobrih vilah, kot je slišal v pravljicah. In ko je zrastel, kako rad je delal na polju, vozil s konjičkom, vriskal in pel v gorskem zraku. Pa je bilo treba zapustiti dom in se osamosvojiti. Prvo je bilo, ko je dobil službo, da mora prihraniti čim več, da si postavi dom. Kako je hranil vsak dinar, kako je garal. V nekaj letih je stala njegova hiša dograjena in tja je popeljal svojo izvoljenko.
Prav rad je obljubil teti Neži, da bo prišel v planino. »Poldrugo urico, pa sem gor,« je rekel in se
potopil v svoje lepe spomine, da je pozabil vprašati, kdo bo še kosil. Skrbno si je sklepal koso in veselo požvižgaval. »Boš šel zgodaj?« ga je zvečer vprašala žena Manca. »Seveda,« je rekel, ko sonce vzhaja mora biti kosec na mestu.« »Jaz tudi sla,« se je dobrikala triletna Marijca. »Tudi Dej,« je pri-
Lojze Spacal: Kraška hiša (1946)
capljal poldrugo leto stari Andrejček. »Pa ja, tudi naš Andrej bo šel,« je rekel ponosni očka in dvignil svojega ljubljenca ped strop, da je veselo zavrisnil.
Ko je mrak po dolini dobival komaj sivkast videz, se je Andrej veselo vzpenjal po kamenih hribovski poti navzgor. Obšel je nekaj kmetij, kjer so se dušili petelini kot za stavo s svojim hrapavim kikiriki. Zaduhal je vonj po smolnatih vejah smrek, po mahu in gobah. Mogočno so stala drevesa v jutranjem miru; že so se oglašali ptički jutranji zarji v pozdrav. Počasi sc je dvigal višje in višje in globoko vdihaval omamni zrak gozda. Že je bil na vrhu in skozi vejevje se je že bleščala svetloba planine. Usedel se je na mehki mah, posut s srebrnimi iglami macesna, da se oddahne. Ze so se zlato zalesketali vrhovi najvišjih smrek v vzhajajočem soncu. Kaj dolina, kaj mesto, tu je lepota, moč in življenje. S tihim glasom je zapel: »Oj le šumi, gozd zeleni.« Kar začuden skoči pokonci: zaslišal je glas motorne kosilnice, tisti neprijetni glas stroja, ki se ga je le težko privadil v tovarni. Hitro je stopil in stekel je na kraj gozda in že zagledal možakarja, ki je vodil kosilnico proti njemu. ”Aha,« je ta zaklical, »pa sem te prehitel, Andrej; seveda, ti si imel daleč; ravno prav si prišel, glej, Neža že nese zajtrk.« Malo ne-
jevoljen se je ozrl Andrej na teto, ki je že odkrivala lepo dišeče ajdove žgance, ki so se svetili od mastnih ocvirkov, in nalivala še vročo kavo. »Tako,« mu je šlo skozi možgane, »že tukaj visoko v planini bo stroj pregnal prelepo idilo košnje.«
Za čas mu je malo prešla nevolja, ko se je mastil z žganci in kavo, vendar je moral povedati svoje. »Veš, teta,« je pričel Andrej, »pa je bilo vendar lepše, ko smo kosili: lepo v vrsti eden za drugim; kakor jeklene kače so švigale kose v šumečo travo; ko smo pa prišli na konec, smo stopili v krog in zavriskali, da so se zamajale puhaste vejice macesnov in se je slišalo doli do vaških hiš. Moja Manca je vedno rekla, da dobro razloči moj močni vrisk.« »Ja, ja,« ga je podražila teta Neža, »zato ti je rekla, da bi se ti priliznila.« Andrej je mirno pogoltnil zbadljivko in rekel: »Teta, se ti nisi nikoli priliznila svojemu fantu?« »Ne, nikoli, ni bilo treba. Moj Tomaž je rekel: »Mejduš, ti si punca, Neža, tako močne roke imaš, to bova delala, da bo veselje.« In res sva. Tisti dan, ko smo zvečer debili Jaka, sem sama pokosila njivo detelje — Tomaž je bil na orožnih vajah — pa je bilo vse v redu. Ja, ja, včasih je bilo delo glavno, ljubimkanje je bilo le mimogrede.«
Pričeli so z delom. Andrej je vajeno sukal koso in obrezoval za kosilnico nedostopne predele. Neža je pa z grabljami spravljala travo na sončne prostore. Andrej si je mislil: »Čakaj, teta, za tisti moj vrisk se ti bom pa že oddolžil.« Tiho je stopil za njo, ko je vlekla travo izpod grma, in na vso moč zavriskal, da se je teta Neža, kot od bliska zadeta, sesedla na svoj ograbek. »Ha, ha,« se je smejal Andrej, »vidiš, da moj vrisk le nekaj zaleže.«
»Šema,« je rekla Neža. »vsak bi se ustrašil, če takole zatuliš za njim.«
Delo -je šlo hitro izpod rok. Ko se je sonce bližalo zatonu, je bilo vse opravljeno. Še je imel Andrej čas, da je natrgal med drevjem in skalami šop naj-lepšfh dišečih ciklam, da bo razveselil Manco kot nekoč. Počakal je toliko, da je zašlo sonce in je zarja pozlatila planino. S to prelepo sliko v duhu se je vračal proti domu in svoje razmišljanje takole sklenil: »Treba je kmetu strojev v sedanjem času; brez njih bi sploh ne mogel, ker ni delovne moči. Samo, teta Neža, tvoja planina pa mene ne bo videla več.«
Koliko nas je
in kakšni smo
Po lanskem ljudskem štetju ije Osrednji statistični urad v Rimu začel objavljati prve podatke. Presenetljiv je podatek za tržaško pokrajino, ki izkazuje v desetih letih ,od zadnjega ljudskega štetja, 453 oseb -manj.
V desetletju med 1951 do 1961 se je v tržaški pokrajini dvignilo število prebivavstva ža 1642 oseb, v naslednjem desetletju, ob ljudskem štetju 1971, pa je 'to padlo za 453 oseb.
Vseh prebivalcev je bilo leta 1951 v tržaški pokraj-ini 297.003
leta 1961	298.645 ( + 1642)
leta 1971	298.192 (— 453)
Število prebivavstva je padlo v tržaški občini, po drugih občinah pa je naraslo, in sicer:
1951	1961	1971
občina Trst	272.522	272.723	269.819 (—2904)
občina Milje	12.623	16.638	13.115 (+ 477)
občina Devin -Nabrežina	5.149	6.151 ( + 1002)	7.507 ( + 1356)
občina Dolina	4.821	(v 20 letih: +2.358 'a!li 46 odst.) 5.175 5.676 ( + 855	
občina Zgonik	1.316	1.318	ali 18 odst.) 1.373
občina Repentabor	573	640	702
Pa še drugo zanimivost je pokazalo ljudsko štetje. Dviga se število žensk.
Leta 1951 je bilo v tržaški pokrajini 53,4 odst. žensk ali 20.001 ženska več kot moških.
V	letu 1961 je število ženišk preseglo -število moških za 20.201.
V	letu 1971 pa je žensk 53,6 odst. ali 21.262 žensk več kot moških.
Pri tej statistični ugotovitvi, v katero ne dvomimo, se nam vsiljuje vprašanje: čemu tak pritisk .na Kras, čemu tolika sla po razlastitvah, zaseganju zemljišč za javne koristi? Pred kratkim so v deželnem svetu debatirali o deželnem urbanističnem načrtu. Vem, da mora urbanistični načrt služiti razvoju in koristim prebivavstva, ne pa nasprotno. Nas še zlasti zanimajo koristi slovenskega podeželja. Po gornjih podatkih Trst izumira, teži pa po novih razlastitvah, ki so krivične, saj lastnikom nasilno jemljejo zemljo in .j-o plačujejo po smešnih cenah. Čudno je bilo v deželni zbornici zadržanje socialista De Carli -ja, ki je celo dejal, da mora kmet pač potrpeti za blagor skupnosti.
Po tej poti bo statistika po dese-tih letih pokazala še bolj porazne izsledke, če morajo žrtvovati le kmetje sebe in svojo zemljo v blagor skupnosti, skupnost pa jim ne nudi ničesar, razen smešne kmetske pokojnine, ki ne presega 20.000 lir.	M. ŠAH
pod črto
n.	~	Alojz Tul
Otvoritev železniške
proge Trst-Herpelje
Ko ¡e bil Trst sredi prejšnjega stoletja v polnem razmahu, mu je grozila nevarnost zastoja, če bi ne poskrbel pravočasno za moderne prometne zveze z zaledjem. Tovorjenje blaga z vozovi na konjsko vprego je bilo počasno in drago- Potreba je postala toliko nujnejša, ker je tradicionalni tekmec Trsta, Hamburg, že leta 1847 dobil povezavo z avstrijsko prestolnico.
Trgovski krogi so zato močno pritiskali na dunajsko vlado, naj čimprej poveže svoje pristanišče na Jadranu z notranjostjo cesarstva s tako imenovano »železno cesto«. Več let je poteklo, preden se je ta načrt uresničil. Končno je leta 1057 toliko zahtevana in obetajoča »železna cesta« z Dunaja preko Gradca jn Ljubljane dosegla Trsi- Ugodna pričakovanja so se v dobršni meri uresničila, saj se je promet skozi tržaško pristanišče že v naslednjem letu več kot podvojil. Toda kljub temu je promet sčasoma začel zastajati zaradi ostre konkurence Hamburga, Benetk in Reke, ki jo je madžarska vlada po uvedbi dualizma na vse načine favorizirala. Svoj negativni delež so pri tem imele tudi monopolne tarife Južne železnice (Trst - Gradec - Ljubljana - Trst), ki jo je imela v zakupu neka francoska družba.
Poslovni krogi so zaskrbljeno sledili razvoju. Prišli so do zaključka, da Trst nujno potrebuje novo železniško povezavo z avstrijskim zaledjem, ki bi bila v vsakem pogledu neodvisna od obstoječe južne železnice. Tako je nastala pobuda za direktno povezavo s tako imenovano Rudolfovo progo (Dunaj - Celovec - Beljak). Predvidena sta bila dva odseka: prvi naj bi šel s Koroške do Divače, drugi pa s Herpelj pri Kozini v Trst kot odcep že obstoječe istrske proge Divača - Pulj. Izračunali so, da bi bila ta kombinirana proga za 45 kilometrov krajša od Južne železnice. Sam odsek Trst - Herpelje pa bi skrajšal razdaljo z zaledjem za 14 kilometrov.
Za uresničitev te pobude so se enotno zavzeli trgovski krogi in upravne oblasti. Ko je bil zadevni zakonski načrt v razpravi v dunajskem parlamentu, so zanj glasovali vsj tržaški poslanci. Med temi je bil tudi znani slovenski poslanec Ivan Nabergoj, doma s Proseka-
Z deli so pričeli v jeseni leta 1885. Skoro dve leti je bilo področje od morja pri Sv. Andreju preko mandrij na Kolonkovcu, Brega in doline Glinščice do Kozine podobno velikemu mravljišču. Na delovišču je bilo namroč dnevno povprečno zaposlenih 2600 delavcev, ki so morali v razmeroma kratkem času zgraditi 87 mostov, pet predorov in 8 viaduktov. Pri Sv. Andreju pa so morali zasuti še večji del morja, da so tako dobili obsežen prostor za postajno poslopje. Sredi leta 1886 so morali dela na progi prekiniti za šest tednov zaradi kolere.
Navzlic tej in drugim oviram je zadevno podjetje dokončalo progo do določenega roka: 30. junija 1887. Za 5. julij je bila že določena slovesna otvoritev novega železniškega odseka. Poslopje glavne postaje pri Sv. Andreju in vsi dohod) k njej so bili za to priložnost okra-
šeni z državnimi zastavami, pisanimi trakovi in cvetjem. Poleg številnega domačega občinstva sta ae slovesnosti udeležila sam ravnatelj avstrijskih železnic baron Czedik ter prometni minister markiz de Bequem. Od krajevnih poslancev pa sta sta bila prisotna Luzzatto in že omenjeni Ivan Nabergoj.
Točno ob 9.30 (5. julija 1887) se je slavnostni vlak, okrašen ž zastavami in cvetjem premaknil s postaje med piskanjem lokomotive in mahanjem pisanih rut potnikov v vlaku in gledalcev na peronu. Zunaj na cesti sta ta prizor pazljivo motrila dva meščana, ki sta hotela obrniti pozornost nase. Sklenila sta namreč tekmovati z vlakom, kdo bo prej prišel na Herpelje. Ko je namreč slavnostni vlak začel zapuščati postajo, sta zajahala vsak svoje kolo in se po prašni cesti usmerila proti Kozini.
Vlak s slavnostnimi gosti je jmel namreč krajši postanek na vmesni postaji v Borštu, kjer so se zbrali številni domačini1 in drugi radovedneži, da prisostvujejo prihodu »železne kače«. Deklica v brežanski narodni noši je s priložnostno deklamacijo pozdravila ta dogodek in visoke goste. Ob prihodu na Herpelje je goste čakala običajna zakuska na odprtem, med katero so z navdušenjem nazdravljali novi železniški progi. Popoldne so se gostje z istim vlakom vrnili v Trst.
Tedanji kronist je ob tej novi prometni zvezi takole zapisal: »Z novo progo, ki je bila danes slovesno odprta, se odpirajo našemu mestu pomembne perspektive, pa čeprav gre zaenkrat samo za 21 kilometrov železne ceste. Pomembnost proge je namreč v tem, da teče mimo številnih tovarn in skladišč ped Čarbolo in jo povezana s Splošnimi skladišči v pristanišču.«
Proga Sv. Andrej - Herpelje pa je bila zanimiva tudi s turističnega vidika. Isti kronist takole nadaljuje: »Brž ko zapusti obalo, se začne stiskati med hiše in vrtove ter se vedno bolj strmo vzpenja po pobočju Brega proti vzhodu, odkoder se potniku nudi krasen razgled na morje in istrsko obalo. Po Borštu se proga zaje v čudovito sotesko pod Muhovim gradom, mimo Marijine cerkvice na Pečah na nasprotni strani, nad mlini in slapovi ob spodaj ležeči Glinščici in Bctačem. Še večji ovinek in smo na planem v Dragi.«
Železniško progo Trst - Herpelje so vzljubil) zlasti ljubitelji Izletov v naravo, saj je več desetletij bila edino javno prometno sredstvo, ki je meščane v razmeroma kratkem času pripeljalo v vasi v Bregu ter v divjo naravo ob Glinščici.
Te romantične »železne ceste« že nekaj let ni več. Izpodrinila so jo nova prometna sredstva jn državna meja. Tračnice so tudi že odstranili in na več mestih jo je že zaraslo grmovje, kakor da bi hotela narava zabrisati rano, ki so ji jo pred davnimi desetletji odprli. Tako se dolina Glinščice po nekem čudnem naključju vrača v prvotno stanje, kar se skoro nekam čudno sliši danes, ko povsod vdira tako imenovana moderna civilizacija.
Martin Jevnikar
ZAMEJSKA IN ZDOMSKA LITERATURA (nadaljevanje)
FILIP FISCHER
Rodil se je 9. dec. 1943 v Splitu, toda od 1951 živi v Trstu, kjer je dovršil slovensko Trgovsko akademijo (diplomiral v šol. letu 1963-64). Zaposlen je kot korektor pri Primorskem dnevniku.
Pesmi je začel objavljati v dijaških Literarnih vajah, od tod je prešel v Jadranski koledar, Primorski dnevnik, Zaliv in goriška Srečanja, vendar pa piše razmeroma malo. Prvič se je predstavil javnosti z večjim izborom pesmi v Pesniškem listu št. 1, Trst 1971.
Pesniške liste sta začeli izdajati v Trstu decembra 1971 dve založbi: Založništvo tržaškega tiska v Trstu in Lipa v Kopru. To je posebna zbirka, ki bo izhajala osemkrat na leto, vsakikrat po 12 listov kvadratne oblike, predstavljala pa bo najmlajše, a tudi že uveljavljene pesnike.
Prvi Pesniški list je posvečen Filipu Fischerju. Prinaša 20 pesmi modernistične smeri, brez ločil. Kaže, da se je učil pri ljudski pesmi in pri Kocbeku, vendar hodi svoja pota, nekie v sredi med tradicijo in najmlajšo pesniško generacijo, bližji realnosti in stvarnosti kakor abstrakciji. Najpogosteje opeva noč, saj »opolnoči / fco (mrtvo oživi / poslušam glasove nemih predmetov / poslednjih utrinkov minevanja / kakor bajko iz materinih ust«. Ti nemi predmeti pripovedujejo o preteklosti in tedaj se mu zdi, da »vse je večno« in pokorno »čaka na poslednjo sodbo«. Ponoči »stvarstvo okameni«, »zemljo zapreda brezčasje«, »časa ni več / odšel je v deveto deželo«. Kar v dveh Nokturnih poveličuje noč, ki se mu zdi tako lepa, da »zdaj bo zaigrala pravljica«.
Osebne izpovedi je malo, življenje ga še ni močno prizadelo, če mu danes napove »mat«, bo jutri zaigral »novo partijo«. Večkrat opeva ljubezen, a ta je še nekam boječa, zavita v plašč noči. Nekaj je še impresij iz narave.
Fischer poje toplo, verzi so sočni, zloženi kakor zrela jabolka, da čutiš vonj in vidiš barvo. Zbirka je lep obet.
(Glej moje poročilo v Literarnih vajah, XXIII., Trst 1972; 90.)
MARKO KRAVOS
Rodil se 'je leta 1943 v kraju Montecalvo Irpino, provinca Avellino, kjer je 'bil njegov oče Josip, znani kulturni delavec in pisatelj predvsem humorističnih črtic in novel, interniran (o očetu glej članek v pregledu Zamejske in zdomske literature v Mladiki, 1972, št. 3, str. 58). Po vojni je kupil oče hišo pri Sv. Ivanu in tako je Marko Kravos pravi Tržačan. Leta 1963 je dovršil .slovensko klasično gimnazijo v Trstu, 1970 pa slavistiko na ljubljanski univerzi. Zdaj je urednik knjižnih izdaj pri Založništvu tržaškega tiska.
Pesmi je začel zlagati v Literarnih vajah (26 pesmi v treh letnikih), od tod je prešel v druge revije, obširneje pa ise je predstavil javnosti v Skupinski 'knjigi Štirinajst (Ljubljana 1967) in v Rusem mostu (Ljubljana-Trst 1967). O teh prvih začetkih glej moje poročilo v Mladiki, 1968, št. 5, str. 95-96.
Kravos je 'bil v uredniškem odboru revije Zaliv (od ustanovitve 1966 do dec. 1969 — 21 številk), zdaj je v uredniškem odboru Pesniških listov, ki sta jih letcs začeli izdajati Založba Lipa v Kopru in Založništvo tržaškega tiska. Sodeluje na radiu, v Primorskem dnevniku, v Jadranskem koledarju in drugod 's priložnostnimi članki, ocenami, poročili, zapisi in polemikami, 's prevodi iz italijanščine, predvsem pesmi in dram. Za mladino je napisal radijsko igro Govoreča žogica in dobil zanjo leta 1971 nagrado Radia Trst A.
Leta 1969 je izšla njegova prva samostojna knjiga Pesem pri mariborski Založbi Obzorja in Založništvu tržaškega tiska. V zbirki je 55 pesmi, M so razdeljene v štiri cikle, v uvodno in zaključno pesem. V uvodni — Pastirji odhajajo za svojimi čredami — želi dati »tihim ljudem in otrokom« talko, pesem, da jih bo prešinila in bodo zašepetali: »Lepo je in res je tako.« Po tem programu hoče peti razumljivo, preprosto, da ga bodo ljudje brali in imeli cd tega kaj, torej pravo nasprotje njegovih 'sodobnikov, ki so krenili v nerazumljive in nedostopne skrajnosti. In še to želi, naj bo njegova pesem srce, zemlja in voda, »ki šumi in preglasa samoto«.
V	prvem oiiklu so ljubezenske pesmi, zelo rahle, otožne in tihe, brez prave erotike, bolj iskanje kot izpoved. »Česala je gladke lase ob tolmunu tihem« in klicala fanta. Pije jo »v drobnih požirkih«, pripre oči in »pojeva ptice.« »Zarja nabira kresnice / in jih prešerno ugdša / ob 'tvojih očeh.« »Na koži mi vzovete / spominčica — / sladka od tvojih ust, / rdeča od vzdihov.« Jadra »za 'biserno peno«. Pred njenimi vekami zeleni »v tolmunih iz zvezd«, prosi jo vode, »žejen sem tebe«. Dekletu je padla senca v naročje, »fant moj na tujem že drugo ima«. Vise vode tečejo k njemu, skočila bo v reko in prišla k njemu »na velikem mrzlem konju«.
Te pesmi so zgrajene iz svetlih las, tihih tolmunov, zarje, kresnic, spominčic, biserne pene, iz igranja, šepetanja, bolj iz hrepenenja kakor iz močnih čustev, iz mladeniškega iskanja in rahle otožnosti. V njih avtor nadaljuje -smer, ki 'jo 'je nakazal že v Literarnih vajah, v njih je 'jezik 'izbran in prepleten .s svežimi primerami, polnimi narave in barv. Veseli se življenja, na kar kaže tudi geslo tega Cikla: »in še kamen pobožam / v zahvalo / da sem«.
V	drugem ciklu govori o težavah vsakdanjega življenja. Odhaja »utrujen in sam, / bogve kam. / Pa si zažvižgam pesmico, oj za to rajžo žalostno«. Njegove misli so hladne, »moji dnevi so kratki / in v zraku dim«. Tesno mu je in padel bo »daleč od srca«. »Prebodenih nog« so ga izpostavili na Kitajromu, in »čeprav se rešim, / bom pogubljen. Stiška ga mora, »ina svoje srce poklekneš in umireš«. S čolnom se vozi po deroči reki, hiti ;k izvirom, a izgubi 'smer, »nikdar ne prideš do morja«, vrglo ga je »na obalo molka«. Na robu je, »dnevi trobellko žvečijo«, obrabljene stvari zavržeš, a kaj napraviti s seboj?1
Običajne stiske, ne posebno tragične, videti je, da ga življenje še ni potegnilo med neusmiljeno kolesje. Še vedno kraljuje dijaška mladost, ne tare ga pomanjkanje, poklicne odgovornosti so še daleč. V središču je vedno on sam, le v eni pesmi :se spomni ribičev, a tudi ta pesem je bolj slika kakor socialni oris.
Tretji ciklus izstopa 'iz dosedanjega okvira, ker je najprej pet pesmi Iz knjige o isreči. Srečo išče 'Fu San, a je ne najde. Misel 'je: »Da je cvetja dovolj, 'bi svet postal raj. / Da ima vsalk svoj -ogenj, / bi 'bila zemlja sonce.« V Vojni pesmi je »roka 'krvava od tuje in lastne 'krvi«, svoboda pa je »Visoka, vsa bela, is svetlo koso na rami«. Pet kratkih pesmi je posvečenih vojni v Vietnamu, vendar pa so neizrazite.
Nova ni samo motivika, ampak 'je v tem ciklu Kravos tudi snovno razširil svojo liriko preko 'slovenskih mej, na Japonsko in v Vietnam. Njegove »japonske« pesmi kažejo vpliv tamkajšnje 'lirike in miselnosti, zato je 'oblika bolj sproščena, 'daljša, lepo jo poživlja tudi dialog. Manj so izrazite pesmi o Vietnamu in se ne morejo primerjati s ciklom Afriška velika noč, ki ga je priobčil 1961 v Literarnih vajah.
Zaidnji ciklus se vsebinsko in oblikovno povezuje z drugim, le da je splošnejši, ne tako oseben, a »modernejši« in dostikrat manj neposreden. V kresni noči se mu je odkrila lepota narave in 'stvari. Mesečna noč je tako lepa, da »bi se ljubil z lepoto«. Ob trgatvi »težko škripa voz« po klancu. Rad bi šel daleč in legel v »travo, ko je sonce visdko«. Troje pohojenih makovih semen sanja o ponosnem cvetu: »Nič večja niso od makovih semen / svoboda, pravica, ljubezen.« Kraški večer diši po brinju, travah in borovcih. V kavarni je pridušen hrup, v jutranjem vlaku so vsi zaspani. Vise, (kar je ljubil, ga pušča samega. »Strah me vrača stvarem. / Ne sprašujem več; / zaupam, zaupam.« Upanje izraža tudi zaključna pesem Žarek.
Taka je torej vsebina te prve Kravosove pesniške zbidke: zelo mladostna, osebna izpoved o vsakdanjih težavah, ki pa niiso posebno velike, želja po ljubezni in nekaj podob iz življenja drugih ljudi in s Krasa. Nekatere pesmi so prepričljivi lirični izlivi občutljive duše, v drugih je še iskanje, nedodelanost in hoja za mednimi novostmi (tudi opuščanje ločil). Očitna je tesna naslonitev na ljudsko pesem, iz katere vpleta cele verze ali petenema slog in ritem (Pesem, Narodna, Slutnja, Samomorilka, Balada, Odhajam, Slovo). Če je ta vpliv očiten in hoten, pa je zaznaven še odmev Kosovelov, Kocbekov, Lorcov in morda še ikak. Marijan Kramberger v uvodni besedi na ovitku poudarja te vplive, hvali pa Kravosovo zvestobo slovenski lirični tradiciji, zaupanje v pesniško besedo in občestvo, poezija je zanj še zmeraj »komunikacija in združevanje ljudi proti ne-človeškemu svetu«.
Kravos trdi sam, da mu je poezija nekaj sprotnega, vsakdanjega in zato nujnega, ne pa enkraten zapis d enkratnih stvareh. Tudi bi želel v vsakem trenutku zajeti vso raznolikost in vselstranško veljavnost življenja, zato ima neenoten oblikovalni prijem, ker je treba vsako stvar po svoje povedati. Običajna poetika mu je tuja in z njo se npr. v pesmi Garcia in možuhi tudi spopada: »Pobral se je Garcia s tega sveta... / Zbežal je bledim možu-hom z očali... / Možuhi plezajo na 'svoje bergle, / da bi ga dosegli. / On pa je v travi, v murnovi luknji, / glas mu odmeva visoko.«
Pesmi so islkoraj vse 'kratke, v prostem verzu, moderne, vendar je avtor pogosto ohranil r-irno, vsaj v nekaj verzih. Uporabil je tudi vrsto pesniških figur, (kot so: aliteracij.a: »Skrivnostno šepet šelesti«; anafora (str. 20, 21, 36, 37, 64); epifora (16, 23, 31), geminacija (21, 23, 36, 5/, 59, 63, 72); ponavljanje verzov (22); brezvezje (65); poskusil se je tudi v gazeli (Gazela o brezovi veji). Sveže, nove, včasih drzne .so njegove metafore, ki dajejo pesmim osebno noto: legam med vzdihe, rojevam ptice, zarja nabira kresnice, na koži mi vzcvete spominčica, obraz se zapira v trudnebt, dan je dogoreval kot krik umiranja, nebo razpotegnjeno zdeha, šibki zrak rumeni, vešče snubijo moje zenice, nad mano jezdijo vroči valovi zraka, na, svoje srce poklekneš iin umreš, dnevi trobeliko žvečijo, dekleta zgibavajo rosne ude, riba se praži na sončni ponvi, stene neba so ometane z blatom večnega dna...
(Prim. oceni: Zora, Tavčar, Zaliv, 1969, š't. 20-21, 198-197; Franc Jeza, Literarne vaje, 1969, XXI., št. 1, 25-26.)
Druga Kravosova pesniška zbirka ima naslov Trikoino jadro (Založba Lipa - Založništvo tržaškega tiska, Koper -Trst 1972). Tudi ta zbirka je razdeljena v štiri cikle: prvi je brez naslova, sledijo Kuwajeve pesmi, Pričevanje iz Tes-kuka in Stare pesmi.
Naslov Trikotno jadro kaže, da sega to jadro od avtorjeve ožje domovine do Afrike in Južne Amerike, in ped tem jadrom pesnik jadra in prepeva o svojih doživetjih in spoznanjih.
V prvem ciklu opeva svojo deželo, ki »je dežela sonca, / je dežela širše vode, / je dežela pravice'in burje, / kamenja in brinja...«, je vrt z režami, s smehom, »v njej hodijo ljudje pokonci«. Kraški kamen je bil nekoč školjka, zato je v njem »beli zvok sivega morja« 'in ta »nemirni glas kamnitega morja« je urekel Lepo Vido in pesnika. Manjka nam 'besed, da bi izrazili, kar se dogaja v naravi in v naši notranjosti, »vsak človek je / navsezadnje brez besed in -sam«. V mestu prevladujejo dim, pepel in stolpnice, »brez ene same kravice, / brez ene same rožice, / brez
ene same mehke travice«. Marca vse brsti / »vse bo še dobro — brez bolečin«. V Aprilski revoluciji pesnik za šalo ves svet »noro pomladi«, ker ga »vsak po malem živi in sanja«. Ko gre ponoči skozi Tivoli, se zboji, da nekoč zmanjka zvezd. »Tišina tišina / edina velika pesem / sveta.« Nič novega ini, če ješ svoje srce za malico, potem pa stopiš pred puške in »rdečih oči kričiš: / živio svoboda!« Pesnika je sram, da je »član in podpornik zahodne civilizacije«, rad bi se odselil.
V drugem ciklu se res preseli v Afriko in zapoje sedem Kuwajevih pesmi: najprej o njegovem rojstvu, dalje njegovo bojno pesem, njegov odhod v gozd, da vidi živalski ljubezenski ples ter si s tem pridobi moč nad njimi, zajetje nosoroga, s čigar mesom se nasiti vsa vas, uročni les proti kačjemu piku in Kuwajevo starost, ko je nadležen in odvisen cd sinov, da kliče smrt.
Še večji skok čez morje napravi v Južno Ameriko, kjer je prišel v davnini na zemljo Keotetl, začel voditi ljudi, si dal postaviti tempelj »za ikri, tekočino zemlje«, vzel ženo Mectli, končno pa odšel skozi ogenj »v temo podzemlja«. Človeštvu je dal nauke v obliki nekakih nasprotij, npr.: »na sovraži, če ne ljubiš. / me ljubi, če ne sovražiš. / človek.« Sledita še dva obrednika o žrtvovanjih im podobnem ter obredni spev.
V Starih pesmih je spet doma in občuduje gotski meč husitskega bojevnika — prijatelja. Ribič vesla, da reši dekle sredi morja. Dekle leži na produ, pene ji dajejo »tiisoč belih poljubov«. V knjigi je našel njen las, »v prsih me je zabolela tenka, zvita bolečina«. Ljubezen je lahko »bela / trda / žalostna«. Ljubosumen je, »v meni raste mušnica,/ rdeča, z ostrimi pikami. Sveča »samoto žge«. Zapustil jo je, zato »iz prazne skodelice / iščem žejna hladne vede«. Sama je, fant je šel k drugi. Konjeniki jezdijo v noč, za gozdom plešejo vile in se maščujejo nad vitezi, ki so jih zmotili. V Legendi reši sv. Jurij deklico pred zmajem in pesem se zaključuje s prešernovskim naukom »skopuškim dekletom«.
Taka je vsebina im ideja druge zbirke. Bravec obsedi pred njo presenečen in zmeden, ker je sestavljena iz dveh popolnoma različnih vrst pesmi. Prvi in 'četrti cikel nadaljujeta dosedanje Kravosovo pesniško ustvarjanje s problemi in doživetji pesnikovega vsakdanjega življenja v Trstu, ob morju, na Krasu in v Ljubljani. Posebno živ, nov in aktualen je prvi del, ker imamo v njem. razMčne probleme, ki tarejo današnji svet. Pesnikov jezik je žlahten, primere, so sveže in samorasle, oblika presta. V Starih pesmih je očitnejša naslonitev na ljudsko pesem (Skodelica, Sama, Skica v belem), približal se je otroški pesmi (Pravljica, Veverka), epski pripovedi (Premaganec, Breze) in legendi (Legenda).
Posebno vprašanje pa so afriške in južnoameriške pesmi. V prvih je tu pa tam čutiti pristno poezijo (Kba-luvi, Po srečnem lovu) in tudi miselnost primitivnih afriških lovcev, medtem ko je o drugih težko reči, kaj so pravzaprav: poezija, kronika, stara zgodovina ali modno poigravanje z besedami in stavki, ki niso stavki (npr.: »kdor dojame, se dviga, kdor ne dojame.ostaja daleč.« To ni »poezija nekaj sprotnega, vsakdanjega in zato nujnega«, ampak iskanje eksotike po zgledu nekaterih mlajših slovenskih pesnikov.	(Dalje)
Lojze Spacal: Oprema Vukove knjige Zemlja na zahodu (1959)
FRANCE VODNIK:
PREVREDNOTENJA
Pri Mariborski Založbi Obzorja je izšla knjiga Franceta Vodnika z naslovom Prevrednotenja. S 'knjigama Ideja in kvaliteta ter Kritična dramaturgija, ki sta izšli pred leti, dopolnjuje duhovno podobo enega izmed vodilnih slovenskih esejistov med obema vojnama. Vodnik se je rodil leta 1903 v Podutiku pri Ljubljani, bil po poklicu profesor slovenščine, sedaj živi kot upokojenec v Ljubljani. Po letih im Idejah je bil sodobnik in prijatelj Toneta Vodnika, Edvarda Kocbeka, Srečka Kosovela, Boža Voduška, slikarjev Kraljev in vrste drugih, ki so ustvarili slovenski ekspresionizem.
France Vodnik je pisal pesmi — njegova zbirka ima značilen naslov Borivec z Bogom —, literarne in gle-
dališke kritike, teoretične članke in razprave o slovstvu, ideološke in literarne eseje, polemike itd. Sam pravi, da -se je posvetil skoraj izključno eseju in kritiki, ker je čutul tukaj svoje poslanstvo in moč. Zrasel je iz mladinskega gibanja cfkrcg Križa na gori, torej iz »fkrižarstva«, ki je hotelo človeka prenoviti v pravem e-vangeljskem duhu, kar je prišlo do izraza šele po drugem vatikanskem koncilu. Križarji so prelomili s slovensko preteklostjo, zato so začeli reševati predvsem vprašanje lastnega narodnega življenja in kulture. Šlo je za prevrednotenje v pojmovanju zgodovine, duhovne in literarne preteklosti, a tudi boj za nove vrednote. Bili so mladi, vendar niso hoteli kakor danes vsega podreti, ampak so zajemali iz izročila in zidali na osnovah tiste kulture, M so ji položili temelje najboljši možje od Trubarja do Cankarja.
Proti pojmovanju, da je kultura samo sredstvo za dosego drugotnih ciljev in za uveljavitev ideologije, so zagovarjali avtonomne vrednote, proti zagrizenosti strpnost, proti ideološki opredeljenosti človeško pristnost ali avtentičnost. Borili so se za narodno sintezo, odkrivali pravega duha krščanstva, ¡ki je moralo prevevati vse življenje in delo. V tem
je bil Vodnik dosleden in zvest samemu sebi in svojega prepričanja ni Skrival niti v povojnih esejih, ko so mnogi umaknili svojo glavo kot polž v hišico.
Vodnikova knjiga Prevrednotenja je dragocen prispevek za poznavanje gibanj in umetniških smeri med obema vojnama, dobe, ki jo današnja mladina malo pozna, dala pa je može, kot so Kosovel, Tone Vodnik, Kocbek im vrsta drugih. O tem govori zlasti ciklus esejev Dialektika in metafizika slovenstva, ki obsega devet razprav. Nadaljujejo se v drugem ciklu Estetika in sociologija u-metmcsti, kjer so štirje načelni eseji, pet j s posvečenih Cankarju, po eden pa Kocbeku, Magajni in Mišku Kranjcu, trem sodobnikom, ki so si šele utirali pot v svetu umetnosti. Vodnik je ocenil tudi njihove prve knjige in kritike so tu ponatisnjene.
Vodnik pa je gcijil tudi literarno zgodovino, o čemer pričajo razprave o staroslovencih in mladoslovencih, o Mencingerjevi Moji hoji na Triglav in drugem.
V zadnjem delu so zbrane polemike, ki jih je vodil Vodnik z Josipom Vidmarjem, Ivom Brnčičem, Božom Voduškom in drugimi, 'ki so skušali neznanstveno dokazati, da katoličan sploh ne more biti umetnik, češ da je moralno vezan.
Knjiga obsega 350 strani im kaže na Vodnikovo veliko literarno razgledanost, temeljito ideološko podlago, izostren estetski čut ter izredno poštenost, zato je dragoceno delo, vredno branja im tudi posnemanja.
MARTIN JEVNIKAR
gledališče
Gledališke hiše so povsod pripravile programe za novo sezono. Tržaško poklicno gledališče je imelo mnogo posla z upravnimi zadevami in je doseglo prav na koncu stare sezone položaj Stalnega slovenskega gledališča. Zaradi tega se je načrt za novi repertoar nekoliko zakasni! in ni bil še povsem jasno dognan. Vendar upamo, da bo upravni svet nadoknadil svoje delo v teh poletnih mesecih in da se bo lahko sezona pričela redno. Upamo tudi, da bo novi upravni svet imel srečno roko pri izbiri del, ki jih bomo gledali v novi sezoni.
->Višarski zvon« poje na Repentabru pod vodstvom Avgusta Ipavca
POJASNILO
Spoštovano uredništvo, v vaši reviji, ste 'Objavili v dveh zapisih »ipod črto« (1972, štev. 2, str. 36 in 1972, štev. 3, str. 56) vest, da sem bil izključen z univerze v Ljubljani zaradi strokovnih Stališč, z-a 'katere sem se zavzel na 'drugem posvetu slovenskih pedagogov na Bledu (od 27. do 29. maja 1971) katera sem izpovedal v razgovoru za okroglo mizo na uredništvu Dela dne 3. decembra 1971.
Moram vam sporočiti ,da to obvestilo, katerega ste namenili vašim bralcem, ni točno.
S položaja direktorja pedagoškega inštituta pri univerzi v Ljubljani sem namreč sam odstopil s 1. februarjem 1972. Iz tega sledi, da nisem bil od nikogar izključen z univerze v Ljubljani. Nasprotno, dolžnosti direktorja pedagoškega inštituta pri univerzi v Ljubljani sem opravljal vse do 24. maja 1972. S tem dnem me je namreč univerzitetni svet na mojo ponovno prošnjo razrešil te funkcije.
Razen tega je moje delovno mesto še naprej v zvanlju višjega znanstvenega sodelavca na pedagoškem institutu pri univerzi v Ljubljani. Prav tako ostajam 'kot zunanji so delavec univerze predavatelj na oddelku za pedagogiko filozofske fakultete v Ljubljani.
Dr. Franc Pediček Ljubljana, 3. julija 1972
KRSTNA PREDSTAVA MAHNIČEVEGA SLOVENSKEGA SATIRA
(nadaljevanje s strani 107) odlikujejo zlasti besedila z literarno zgodovinsko osnovo, in gledališka dela, ki odražajo pristnost slovanske miselnosti in čustvovanja.
Tudi Satira je napisal za radio. Za oder bi ga napisal drugače, je dejal. Vendar je bil zadovoljen z zamislijo, da ga igramo na odru in mu damo tisti vizualni poudarek, kjer je ta možen. Tako je na odru Koroški satir doživel svojo krstno predstavo. (Poleg Koroškega je namreč napisali za tržaški radio tudi Kranjskega in Primorskega satira, ki imata poseben krajinski izraz.)
Morda bi posebej opozorili na tisto zdravo misel, ki diha iz narodne pesmi in ki je gledavce posebno očarala. Ta ljudska modrost govori o delu in o veselju po delu, govori o ljudeh, ki ne morejo živeti brez ljubezni,govori o zakonu; župnikova pridiga je aktualna tudi za današnji zmaterializirani čas. Iz tega bogatega izbora narodne poezije diha tudi vera v prihodnost, ki človeka zmeraj znova dviga iz potrtosti in mu daje moči za nadaljnje življenje, čeprav je to včasih težko!
V celotni predstavi pa se odraža tudi tista slovesna obrednost, ki je od nekdaj spremljala naše ljudi ob najbolj pomembnih dogodkih življenja. Zaradi vsega tega je predstava na Repentabru resnično uspela.
Dolg jezik naših sodelavcev
CVETJE IZ DOMAČIH LOGOV
»Obala«, revija ki izhaja v Kopru, na drugi strani Tržaškega zaliva, je v svoji zadnji številki objavila članek izpod peresa Stojana Žitka o zamejskih revijah. O Mladiki pisec z gotovostjo trdi, da »le nehala izhajati leta 1966«.
Presenečeni nad tem smo stopili do urednikov Mladike in jih vprašali, kaj menijo o tem in kaj bi imeli k temu pripomniti. Ogorčeni so nam
dali sledečo 'iziavo:
»Tujega nočemo, svojega ne damo!«
OBVESTILO
Tistim našim malčkom, ki so po Rojanu iskali šolo Fran RJAVEC —
glej šolske vesli v Primorskem dnevniku —,
sporočamo
da gre za šolo Fran ERJAVEC, ki nosi ime po znanem slovenskem pisatelju in prirodoslovcu.
OPRAVIČILO
Vsem, ki so se udeležili tabora Slovenske prosvete na Repentabru, se organizatorji oproščajo zaradi vetra, ki je motiš predstavo. Pcsebej se opravičujejo dopisniku Primorskega dnevnika Stojanu Spetiču. Obljubljajo, da se bodo prihodnje leto potrudili, da vetra ne bo. Recept proti vetru so organizatorjem posredovali bivši borci, ki so na isti dan ob isti uri zborovali pod milim nebom na Opčinah. Po poročilih dopisnika Primorskega dnevnika menda vetra tam res ni bilo.
OGLAS
Pri Mladinski knjigi v Ljubljani bo v kratkem izšel v sozaložništvu z ZTT »Psiho-ideološki priročnik za branje Primorskega dnevnika, glasila Slovencev v Italiji«. Prednaročni-ška cena 1 ND. Javnim delavcem, u-redništvom in knjižnicam bo brošura na razpolago brezplačno.
POZIV
Tiste, ki bi se radi spustili v polemiko na temo FENOMEN SLOVENEC MED DOMOM IN SVETOM, pozivamo, da pošljejo svoje prijave ncr: »Center za raziskovanje fenomenoloških težav Slovencev — T rst«.
Uvodni referat bo imel Vladimir Vremec. Priglasili Iso se že Aleš Lokar, Boris Pahor in drugi.
Soseda je ves dam navijala gramofon, da bi jezila soseda. Neko jutro je našla pred vrati IBIstelk: »’Gospa, zdaj se Vam pa tri tedne ni treba truditi z gramofonom, ker grem na počitnice.«
»Veš, Tomažek,« pojasnjuje očka, »na 'Svetu se rodi vsak dam mnogo otrok. Poslušaj uro: ob vtšakem tik-tak se rodi en otrok.«
»Kaj pa če se ura ustavi?«, vpraša Tomažek.
Učiteljica: »Kako pa to, Tinček, da imaš oteklo desno lice?«
Tinček: »Zato ker je moj ata levičar«.
Razumnik je Slonel na ograji ob Donavi in gledal vso to množino vode, ki je tekla mimo njega.
»Čudno,« je razmišljal, »vsa ta voda zgrmi v morje. Kako da morje ne preplavi bregov?«
Potem se domisli: »A, seveda, v morju so gobe!«
»Včeraj ise !je ndkdo peljal z bioi-klom in sredi prazne ceste grdo padel. K sreči se ni polomil ampak samo opraskal. Ljudje so se smejali, jaz pa se nisem.«
»Kdo pa je padel?«
»Uganite!«
—o—
Šef: »Lepo je pri vas, res lepo. Vidim, gospod Zajc, da ste doma mnogo spretnejši in pridnejši kot v službi. Kako to?«
Zajc: »'Najbrž zato, gospod šef, ker zna moja žena mnogo 'bolje organizirati delo kot Vi...«
Reporter pride k starčku, ki je izpolnil sto 'let. Izpraševal ga je o vsem mogočem, ob isiovesu pa ‘je dejal:
»Upam, da vas bom čez deset let mogel spet obiskati.«
»O, zakaj pa ne,« je vzpodbudno rekel mož, »saj ste videti prav čvrsti...«
—o—
»Veš, kakšna je podobno®t med zdravnikom in dežnikom?«
»Tega pa ne vem.«
»Prvega in drugega se spomniš le takrat, kadar ga potrebuješ?«
SPOROČILA UREDNIŠTVA IN UPRAVE
Ta številka Mladike je dvojna. Naslednja številka bo izšla septembra po poletnih počitnicah.
Vsem, ki so se prijazno odzvali našemu pismenemu vabilu, s katerim smo jih prosili ,da poravnajo zaostalo naročnino, se najlepše zahvaljujemo. Prarv posebna zahvala pa gre Onim, ki iso redni naročnini priložili tudi dar za naš tiskovni sklad.
Prosimo vse, ki se na našo prošnjo še niso odzvali, da to store.
Tokrat za naše gospodinje
VELIKI PELLAPRAT
»Prvi kuhar sveta«
Dragoceno zbirko receptov je sestavil sloveči mojster kuharske umetnosti Henri Paul Pellaprat. Knjiga obsega skoraj osemsto strani velikega formata in nad tri tisoč receptov. Vsak recept ima poleg slovenskega še izvirni naslov v francoščini. 284 barvnih fotografij pestro dopolnjuje tekst, ki zajema še poglavja praktičnih nasvetov o sprejemanju gostov, serviranju jedi in tehnologiji kuhanja nasploh. Napočil je čas poletnih počitnic. Marsikateri gospodinji bo v razvedrilo, da preizkuša na novo svoje kuharske sposobnosti. Naj si »moderna francoska in mednarodna kuharska umetnost« utreta pot tudi v vaš dom!
tržaška knjigarna
TRST - Ul. sv. Frančiška 20 Telefon 61-792
BOGATA ZALOGA GOSPODINJSKIH, OKRASNIH IN NABOŽNIH PREDMETOV - LESTENCEV - SVETIH PODOB IN ROŽNIH VENCEV
Trg S. Giovanni 1	— TRST — Tel. 35-019
RIM- Slovenski
„HOTEL BLED”
Lastnik Vinko LEVSTIK
ROMA - Via S. Croce in Gerusalemme 40 Tel. 777-102, 7504783
Blizu železniške postaje Direktna zveza z avtobusom Jt. 3
Domača kuhinja - Vse sobe s prhami
CENA 250.- LIR